Pomladna cvetka

Pomladna cvetka

Izdano:	Primorski list Od 28. junij do 1900. Letnik 8
Viri:	27 28
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

V zadovoljstvu sta živela Janez in njegova žena Neža. Bog jima je podaril dovolj zemlje in pridne roke obeli so skrbele, da jima je bilo dobro. Tudi prihranil se je kak novec. Sosedje niso nikdar v njihovi hiši slišali grde besede, preklinjevanja, nikdar ju videli jezna. Reveži so našli vedno zavetje pri tej hiši.

Predno sta se vzela, govorili so ljudje marsikaj. Janez je bil še precej premožen. Neža pa je bila uboga. Ona ni imela druzega na svetu, kakor pridne roke in staro mater, za katero je morala skrbeti. Zaradi tega so ljudje govorili, da ne bo dobro. On ji bo vedno očital, da ni prinesla ničesar v hišo, ona ni težkemu delu vajena, ker je vedno le šivala. Še marsikaj druzega se je klepetalo in čudilo se je vse, kako se more premožni Janez zaljubiti v ubogo dekle brez denarja. Napačna ni bila ta Neža. Dasi ni imela druzega, kakor vsakdanji zaslužek, vender je bila vedno čedno oblečena, zdravega lica in uzornega obnašanja.

Preteklo je nekoliko let. Lep pomladanski dan. Na dvorišču se igra dvoje otrok. Eno še majhno, ker komaj se vzdigne na šibkih nožicah, pa se zopet spusti na zemljo. Varno je, saj je stara ženica drži. To je hudo za starko, ker se mora vedno pregibati. Otrok hoče v roko zdaj kamenček, zdaj tresko, sploh vse, kar vidi. Nevoljna vzame ga v naročje, a otrok s tem ni zadovoljen. Zopet ga mora spustiti na tla in mu jemati iz rok nevarnih rečij. Drugi otrok je starejši, deček okoli štiri lota star. Ta ima svoj voziček in naklada, razklada, prevrača, zida, podira, kakor se mu zljubi.

Ko se to godi na dvorišču, pride deklica s šolsko torbico.

»Mati, glejte, kako so lepe te cvetice.«

»A lepe so, lepe. Kje si jih natrgala Marijčka.«

»Tam gori pod visokim zidom. Nesem jih noter k Materi Božji.«

»Le nesi otrok, le nesi.«

Deklica nese notri šopek šmarnic in ga položi pred okrašeno podobo majnikove kraljice.

»Mati, kje je mama?«

»Kaj bi rada, Marijčka? Mama je šla na polje.«

»Mati, jaz sem lačna, dajte mi kruha.«

»O božji otrok! Le čakaj, grem hitro. Hvala Bogu, saj ga imamo dovolj.«

Tudi meni, tudi meni, priteče od zadaj deček. Tudi jaz sem lačen. Tudi tretje, katero je imela starka v naročji je kričalo in stegovalo roke, ko je rezala kruh.

»Na, Marijca. Zahvali Bogca. Poljubi kruhek. Tudi ti na,« in da še dečku. »Tebi tudi, moj zlati, na, na,« in da v ročico košček in pritisne dete k sebi. Ker sta imela Janez in Neža mnogo opraviti na polji, bila jima je mati Nežina prav dobrodošla.

Njej so bile odprte vse omare. Nič ni bilo skritega njenim očem, da, celo skrbeli so za njo. Janez je večkrat rekel svoji ženi: »Pripravi kaj boljšega materi, saj vidiš, da nima zob, da je stara.«

Lahko rečemo, da je Bog to hišo blagoslovil. Prebivalci njeni so bili srečni, Neža je ljubila vse svoje otroke s pravo materinsko ljubeznijo, vender jo z neko posebno radostjo gledala na svojo prvorojenko Marijo. Dete se je lepo razvijalo v veselje roditeljev.

II.

V vasi je umrla bogatemu posestniku hčerka še otročjih lot. Gospa, tako so imenovali vsi vaščanje njeno mater, je s svojim možem kar odšla od same žalosti v mesto k svoji sestri. Ni mogla gledati mrtvega deteta, ki se je še pred kratkim časom veselo in zdravo ž njo igralo.

»Mama, pojdimo pogledat, kako sojo napravili,« reče Marijčka svoji materi.

»Popoldne, ko pridemo od večernic, pojdemo.«

Kakor navadno, tako je tudi to nedeljo šla Neža se svojo hčerko k popoldanski službi božji. Stara mati je doma ostajala, varovala dvojico otrok in molila rožni venec. Ko pridoti z materjo v temno sobo, zagledali lep oder in okoli več gorečih sveč. Mati poklekne in še otrok ž njo. Obe molili sklenjenimi rokami in pozneje pokropiti mrliča. »Mama vzdignite me malo, da bom lepše videla,« reče otrok.

Mati vstreže svoji hčerki. »O kako je lepa. Kdo ji je naredil to lepo belo krilce, mama?«

»Nevem mislim, da so je kupili v mestu.«

»Kak lep venec ima okolu glave, v roki ima tudi šopek in križ, glejte, okolu in okolu so cvetice. Kako je to lepo.«

»Lepo je, lepo,« odgovori mati in položi otroka iz rok.

»Mama, mama, kadar jaz umijem kupite tudi meni venec in mi denite cvetice, mama; ali mi kupite? Kaj ne, da mi?«

»Moj Bog« izdihne mati. »Seve da ti jih kupimo,« kakor bi z mečem kdo sunil v njeno srce, ozre se še na mrliča, prekriža in odide se svojim otrokom.

Mnogi so jo srečali na stopnjicah in ker so ji videli solze v očeh, mislili so si, kako zelo ta žaluje po mrtvem otroku. – Ta solza ni veljala mrtvemu, ampak zdravemu otroku, njeni hčerki.

Ko so zvečer molili rožni venec, zapazi Janez pri svoji ženi solze v očeh, tudi nekaj nenavadnih izdihov je slišal. »Ali si bolna? Pojdi v posteljo!« reče Janez.

»O ne! Hvala Bogu, zdrava sem!«

»Kaj ti pa je?«

Pozneje, ko sta bila sama, mu je povedala. »Pojdi, pojdi; otrok je otrok! Kuj misliš na te besede?«

»Meni ne gredo iz glave!«

Saj je otrok zdrav. No, pa vse naj bo po volji božji, reče oče.

III.

V šoli je klicala učiteljica imena posameznih otrok.

»Marija H. Ivanova! – Že zopet je ni. Ali je bolna?« praša učiteljica. Vstane deček, ki je bil doma njen sosed: »Bolna je. Jo boli v grlu.«

»Bolna je – v grlu jo boli« ponovi učiteljica. Videlo se je, da se je te novice prestrašila. Mej tem je doma na dvorišču stara mati varovala otroke. Marijca ležala v senci pod orehom, bratca pa sta .se okoli nje igrala. Starka je imela naočnike in nekaj krpala. Janez in njegova žena sta bila na polji.

Otroci pridrvijo iz šole. Najprej tečejo bosonogi dečki, zadaj pa bolj po časi prihajajo deklice nesoče šopke cvetic.

»Marijca, gospodična je prašala po tebi. Je prašala, ali si bolna, in Tonček je povedal, da te boli v grlu.«

»Pa kaj je rekla gospodična?«

»Nič ni rekla,« odgovore deklice.

»Daj mi šopek Franica,« prosi bolni otrok cvetic in vse deklice ji puste šopke in odidejo domov.

Marija plete s cveticami vence in poje pretrganim, tihim glasom njej tako ljubo pesem »Veš o Marija«.

Pri tem delu motita jo bratca razmetajoča cvetice.

»Glejte mati, kako lep venec bo, mati glejte!«

»Lep je, lep!«

»Tako je imela spletenega Lina, ko je umrla; le cvetlice so bile lepše. Mati, tudi meni, kaj ne da denete venec, kadar umrjem.«

»O, ne umrješ še ne. Za dva. tri dni pojdeš v šolo. Mene, mene bo Bog kmalu shranil.«

»Ne mati, vi ne umijete ne. Kdo bo varoval doma bratca, ko sta mama in ata na polji. Ne umrjete ne,« govori tiho, pretrgano otrok.

»Oh, mene boli. O Marija!« zdihuje jokaje deklica.

»Ne jokaj ne, Marijčka. Moli, moli po tihoma in ti odleže.«

»Boli mati. boli oh Marija!« izdihajoč nagne glavo na ležišče in mirno trpi. V roki pa trdo drži spleteni venec.

IV.

V domači vasici je pozvonilo k maši. Vsaki teden enkrat prihajal je gospod župnik k podružnici sv. Antona. Po končanem sv. opravilu počaka Janez gospoda pri vratih.

»Janez, kaj pa vi poveste novega?«

»Nič posebnega, g. župnik. Le prosil bi vas, da bi stopili malo k nam.«

»Ali je deklica slabejša?«

»Ne vem kaj reči, gospod.«

»Ne bo hudega ne; to je le otročja bolezen.«

»Bog daj, da bi ne bilo.«

Pa župnik je našel deklico slabo. Deklica je bila že pri spovedi, in ker jo je dobro poznal gospod kot pridno učenko, obljubi njej in starišem, da pride jutri še enkrat maševal in da jo bo tudi obhajal.

»Mama, jutri bom pri obhajilu; kje je venec? Ali ne veste, da so imele lani vse deklice vence na glavi.«

»Saj ne greš v cerkev. Kadar ozdraviš, pojdeš v cerkev in takrat boš imela venec.«

»Kaj ne, da mi kupite lepega,« govori tiho, da se komaj razumi deklica.

»Se ve, da ti kupim!«

»Pa, če umrjem, kaj ne, da mi kupite lepega, kakor je imela Lina?«

Mati se ozre v stran, solze ji napolnijo očesi in zdihne: »Mati Božja, moj otrok!«

Zvečer ostane mati pri bolni deklici. Moli glasno in otrok jo spremlja v duhu. Govoriti skoraj ne more več. Pozneje deklica mirno zaspi, a mati moli, zdihuje, prosi. Bilo je že čez polnoči, kar zasliši mati tihi glas: »Mama!« – Kaj bi rada Marijčka? – Žejna sem! – Mati prime kozarec vode v eno roko, z drugo prizdigne deklico.

»Ali boš še?« Deklica odmaja z glavo.

»Mama, ali pride kmalu gospod, da bom pri obhajilu?«

»Kmalu, kmalu. Še malo zaspiš, pa bodo tukaj.«

»Kako bi rada bila pri obhajilu,« govori komaj več razumljivo.

»Pa, če umrem, mama, mi denete cvetice?«

»Se ve, da ti jih denemo, moj otrok,« govori mati. Poljubi hčerko in solza materina pade na bledo obličje. Še drži svojega otroka. Glava se deklici nagne na stran. – Mati zajoče, kliče, trese – zastonj! Deklica je mrtva. Oče priteče, kliče, nič; in gre ven v noč. Stara mati tudi pride in govori: »No, otrok, zdaj vidiš tisto, ki si jo vedno klicala na pomoč. Zdaj si pri sv. obhajilu, zdaj ti angeljci pokladajo venec na glavo. Oh, kaj sem morala učakali! Zakaj ni Bog mene shranil.«

Duhovnik pride, mašuje in odide. Na poti si utrga cvetico in premišljuje o koscu, ki je danes pokosil lepo nedolžno pomladno cvetko in jo presadil iz solzne doline v nebeški vrt.