Pomladanski sprehodi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pomladanski sprehodi
Fran Govekar
Izdano: Slovenski narod 28. maj 1906 (39/121), 1
Viri: dLib 121
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pomlajena narava vzklija v novi pomladi k novemu življenju. Gozd ozeleni in nasiča z balzamovim vonjem vzduh, da, tedaj ozeleni tako krasno, tako prekrasno, kakor da bi se oblekel v svatovsko obleko, da svatuje pri veličastni svatbi pomlajene narave. Beli zvončki pokazujejo glavice iz tal, dehteče vijolice tiho samujejo z a grmovjem, jetrnik se lepo zlaga z zelenjem v gozdu in teloh v sneženih poljih preplavlja bregove. Kostanji so v razkošnjem cvetju in košate lipe razširjajo daleč na okoli svoj vabljivi duh, lahna sapica pa raznaša ta vonj po prostrani poljani. Drobne čebelice letajo od cveta do cveta, nabirajo med in vosek, da sezidajo in z njega doma veličastno, čudežno palačo, pisani metulji se sklanjajo nad pisanim cvetjem in v sladkem poljubu srebajo sladki med. Ptiči žgole med drevjem in nas vabijo k ljubavi, sami uživajoči večno in vendar mlado ljubezen. Midva pa šetava tedaj po livadah in logih, po poljanah in gozdih, naslajava in navdušujeva se v narav iza ljubav, prisegava si zvestobo in ljubezen, ono veliko, preskončno ljubezen, katero nama vdihava cela narava. —

Mirjam! Kaj ne, da se še spominjaš tistih bajnokrasnih majnikovih dni, ko sva šetala po livadah, po logih, po poljanah, po gozdih, šetala tja v brezmejne daljave in sanjala o ljubavi, o srečni, neskaljeni ljubavi?

In, Mirjam, se li spominjaš tudi še tistih prekrasnih, čarobnih majnikovih večerov. Nebo je žarelo nad temnim gozdom v zatonu solnca, mali oblački na nebu so odsevali v vijoli­častem svitu, skalnati, snežnobeli gorski skladi na vzhodu so bleščali, iz tal, kostanjev, smrek in jelk je dehtel balzamov vonj tako vabljivo, tako mamljivo, midva pa sva tudi tedaj šetala še dalje v brezmejne daljave in sanjala o ljubezni, o srečni, neskaljeni ljubavi.

In šetala sva dalje po livadah in logih, po poljanah in gozdih tako dolgo, da je sonce zatonilo za visokimi gorami, da so se poslavljali le še zadnji žarki od snežnobelih vrhov, da je končno tudi te objel tihi mrak, in da je splavala večernica na nebu.

Šetala sva dalje proti brezmejnim daljavam, govorila sva o ljubavi in poljubi, ah, vroči poljubi naj bi podžigali ljubav, naj bi jej dovajali novega goriva, da vzplameni mogoč­nejše, da njen plamen nikdar, nikoli ne ugasne.

Jasno nebo pa so posejale zvezdice, tako svetle in tako blesteče, kakor da bi nama hotele svetiti na poti ljubavi.

Skupaj so bile te svetle, blesteče zvezdice, sklanjale so se druga k drugi, kakor da bi se poljubljale, kakor da bi se vnemale druga za drugo, in skrivale so se in znova se prikazovale, znova se poljubljale, ah poljubljale se tako presrčno, tako vroče, kakor da bi se znašle pri prvi ljubavi.

Ali ni bila to le bridka prevara, Mirjam?

So li res tako blizu druga drugi, svetle zvezdice?

Ali niso v resnici v velikanski razdalji med seboj, ali bi ne hitele milijone in milijone let druga nasproti drugi, da bi se končno znašle v presrčnem objemu?

Da, da, Mirjam, velikanska je razdalja med njimi.

In midva, Mirjam, kaj ne, midva sva si tudi blizu, tako blizu, da ni nobene razdalje? In med nama tudi ne more biti nobene razdalje, saj naju veže in bo vedno, večno vezala ljubav za vedno, za večno.

Prišla sva v gozd. Listje je skrivnostno šuštelo pod nogami, midva pa sva hitela dalje v brezkončne daljave. Smrekovi vrhovi so se sklanjali pred hladno sapo, pozdravljali so se in objemali, želeli si lahkega počitka, zadnji objem še, predno zasnivajo v temni, bajnokrasni majnikovi noči.

Naju pa je navdajala gorka, vroča ljubav.

Bukovje je šepetalo, šepetalo tako skrivnostno, tako bajno in tajno, da se nama je dozdevalo, da žubori poleg naju bistri studenec, ki skaklja od kamna do kamna, pripovedovalo si je bukovje v mehkem objemu po ­vesti ljubezni, velike, neskončne ljubezni.

In midva sva prisluševala tem pravljicam in pripovedkam, v srcih pa se je vnemal a in vžigala še mogočnejša, še iskrenejša ljubav.

Ah, kako ljubim te bajnokrasne majnikove večere! Duša vzplameneva tedaj, vživa, vzkipeva. In v teh trenotkih bi se povspel rad gori do neštevilnih zvezdic, da bi jih objel, v teh trenotkih bi izkopal iz tal najmanjšega črvička, da bi ga poljubil. —

Kadar pa zrem doma v majnikovih nočeh tja v sinje nebo, kadar preštevam zvezde, kadar sledim oblačku, katerega žene lahen vetrič proti tebi, tedaj mu sporočam po ­ zdrave, presrčne pozdrave, katere naj ponese tebi, predraga Mirjam.

In tedaj se zaziblje duša v sladke sanje, sniva o tebi, predraga Mirjam, s teboj i tedaj šeta po livadah in logih, po poljanah in gozdih v bajnokrasnih majnikovih dnovih, naslaja in navdušuje se v naravi za ljubav, prisega ti zvestobo in ljubezen, ono veliko, brezkončno ljubav, katero jej vdihava cela narava.