Pomlad v sonetih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trenutek (Lojze Grozde) Pomlad v sonetih
Lojze Grozde
Pridi, pomlad
Viri: Izvir, 1937–1938, stran 8; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, strani 156–157, (COBISS).
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1

Toplo sijati sonce je začelo,
so sapice lahno zavele,
po travnikih cvetice zacvetele
in se v zelenje drevje je odelo.

V dolini potok žubori veselo,
čez travnike brenče urne čebele,
po prvi med sedaj so poletele,
metuljev raja pisano krdelo.

In kukavica v gozdu se oglaša,
na trhlo deblo žolna s kljunom bije
in črni kos si že za gnezdo znaša.

Škrjanca v polju jaro žito krije
in vrabec v trnju ptice oponaša
in ščinkovec s cvetoče češnje vpije.


2

Na vrti deklica sadi cvetice
in pesmice si vmes glasno prepeva,
s cvetočih lic veselje ji odseva,
ko pleve in zaliva si gredice.

Se v rebri pasejo bele ovčice,
pastir pri čredici tam posedeva,
in poje, vriska, da od gor odmeva,
mu odgovarja pesem pastirice.

Ko spet pomlad povrača se v deželo
in vse tega prihoda se raduje,
srce pa moje ni prav nič veselo.

Po travnikih zelenih mi zdihuje,
kjer nekdaj pasel sem in ukal smelo,
sveta prevare so bile mi tuje.