Pomlad (Anica Černej)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dom Pomlad
Anica Černej
Že mi telo umira v pomlad
Spisano: Pretipkala iz Moje poti 1975, Klara Omovšek.
Izdano: V Ljubljani: Partizanska knjiga
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem>

Spet se prebuja med drevjem pomlad, moj oče pa tiho počiva. V meni še kljuje spomin na takrat ... In vendar tesno spet živiva.

V zadnje bližine ni mogel razum: Končal je, popotnik na cilju. Pomlad je in sonce in v soncu pogum in svetle moči v izobilju.

Njegov čebelnjak je čez noč oživel. Oče moj, čuješ šumenje? Kako si bil veder, mlad in vesel, ko si začutil življenje!

Nekoč si doživljal v šoli pomlad živo in lepo ko sanje in si od tiste mladosti bogat ljubil čebele in panje.

Na vrtu, veš, oče, se breskev budi, ki čuti še tvoje dotike, in vrtnica, ki si jo cepil, brsti in v gredah tvoje sadike.

Med trte spet hodimo tvojo pot in tipljemo tvoje stopinje in kar nam obljublja zemlja dobrot, vse tvoje dobrote spomin je.

Povsod je še živa ljubezen do nas in dajanje tvoje do konca ... Oče, kako je bil strašen ta čas od tiste jeseni do sonca!