Pomlad, podoba mladosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pomlad, podoba mladosti
Poslovenil Ž.
Viri: Slovenske večernice, »Izdala družba Sv. Mohora«, Celovec (4. zvezek), 1861: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na pomlad se natora k novemu življenju prebudi: njene moči se ponovijo; lepoto, veselje in delavnost nahajamo po gorah, v dolinah, v leséh in po ravnéh, celo prirodo obvzemlje in prešinja radostno gibanje; živa moč, vroče veselje. Vse se giblje v dragi edinosti in skladnosti, neprestopaje mej natornih.

Človek, rojen v življenje, postane člen tega svetá, in njegova hoja naznanja veselje, živost in radost. Dnevi njegove mladosti so podobni dnevom pomladanskim. Telesne in dušne moči razvijajo se pri njem z vidno hitrostjo, radost ga vodi v posteljo, radost zopet ž njim iz postelje ustaja. Pomlad je najbolji, naj godnejši čas za setev in saditev, kajti od tega opravila visi cela prihodnja željno pričakovana žetev leta in jeseni. Zbirati in spravljati more samo ta v jeseni, kdor je spomladi dobro seme sejal in sadil. Kdor zgreši pri totem delu pravega časa, ne more nikakor bogate žetve pričakovati. Kako popolnoma je mladost času pomladnemu podobna! Ona je edini čas dušne setve, v mladih letih se navzemlje duh naj raje, naj lažje, naj bolje — pravih, natančnih zapopadkov, učenosti, dobrih nravov (dobrega vedenja). Polni različne radosti teko dnevi njegovega življenja. To da ta pomladni čas ne terpi večno. Naglo minejo njegove naj blažje ure, in preden se tega zavemo, ko nam to še na misli ni, se umakne spomlad sparnemu letu: čversta zelenina zmirom bolj omedluje; mnogotere cvetke izgubé svoje krasno oblačilo, pesmi slavčikove potihnejo; sparica nas jame nadlegovati, in marsiktera rastlina, ki se ni dosti na njo gledalo, vene vidno ali pa čisto usahne. Jeli je to z mladostjo drugači? — Nič ne mine tako hitro kakor veseli kratek — čas mladih let v človeškem življenju. Na tisoče si snuje upanj goreči mladeneč! Ali vse najdejo v kratkem času svoj konec. Na tisoče kot rože krasnih podob se mu stavlja pred dušo, ali naglo ginejo kakor senca; visoke misli mu napolnujejo persi; ali življenje, kakoršno je, s brezštevilnimi svojimi premembami, ah! hitro jih v pozabljenje spravlja. S sto in sto jadri previden in oskerbljen se spusti na nevarno morje življenja; ali hitro, ah hitro! zvija enega z drugim, vesel, da se je na enem, komaj otetem čolniču vernil v varno pristanišče. Pride tudi človeku gorko leto. Sparni žarki velikih skerbi in mnogih nadlog — suše in uničujejo pogosto vidno čverste sile telesne, smehljanje se premeni v resnost in skerbnost, vesele in nedolžne igre v težavno delo. Voljno se podverže dober človek temu redu in postavi nalore, pričakovaje poln zaupanja v vsakej starosti radostnih in prijetnih ur. Blagor mu, kdor v pomladi svojega življenja, kakor marsiktera zanemarjena bilina (rastlina), ni zvehnil in vsahnil. Ah kako žalosten je to pogled, v mladenču zgerbanega in iznemoglega starca viditi!

Pomlad hitro mine; to-da kadar se kolo letnih časov oberne, in zima, ki vse stvari v njej počivajo, preteče, pa nastopi spet v novi podobi prijazna pomlad; mi jo ko novo ljubljeno prijatlico pozdravljamo, ki k nam spet z novo milino, z novo radostjo prihaja.

Tudi mi vsi bomo ravno tako spali in počivali; ali smeja se tudi nam upanje, da se hitro poverne pomlad polna veselja, ki bo na veke naš del.