Pomenki o domačih rečeh
| Pomenki o domačih rečeh. Josip Jurčič |
| |||||||||||||
I. O slovenskem lepoznanstvu
[uredi]Kaj je prav za prav lepoznanstvo — Nekterim je lepoznanstvo zapopadek samo poetičnih izdelkov v nevezani besedi, kakor so roman, novela, povest, pripoved i. t. d.; drugi pa raztezajo ta razumek na dalje, tako da so jim vsi umotvori, ki imajo namen segati v domišljijo in ne na razum človeški, lepoznanstvo, da imajo po tem takem poezijo in lepoznanstvo za enaka poména. Naj bode pravo to ali uno, jaz te, ljubi moj brate! le prašam: „ Kako je naše lepoznanstvo, koliko ga je? Ti si dobra duša, že iz domoljubja boš morda rekel: Pojdi spat pojdi, ti večni in vedni črnovidec, saj je vse za začetek dobro, tudi še dosti ga je v naših okolnostih, ko je toliko tako imenovanih „praktičnih ljudi,“ kterim se neumno zdi kupovati in brati „izmišljene“ reči, ki pravijo, da to človeku nič ne pomaga, da čas gubi s tacimi abotijami i. t. d., ko ima svet denarja po malem, ko je več nemškutarskih zapečnikarjev v deželi, ko poštenih domačinov i. t. d.,“ In če boš tako djal, moral ti bom z žalostjo pritrditi: prav imaš, ljubi moj, res je malo veselega današnji dan za lepoznanskega pisatelja. Pa vendar, preglejva, kak namen ima lepoznanstvo, ktero nalogo ima vzlasti pri nas Slovencih, in videl boš, da mi pritegneš potem tudi tí, da moramo svojo beletristiko zboljšati in pomnožiti.
Splošni namen lepoznanstva je, da pisatelj, lepo idealno obrisovaje svet in mnogovrstne straní človeškega srca, našo domišljijo zbuja ter nas tako razveseljuje in podučuje. Res poduk ni naravnost, ampak samo posrednje namen poetičnega izdelka; pa če pomisliš, v kako ozki dotiki sta si razum in domišljija, gotovo ne boš popolnoma tistim pritegnil, ki trdijo, da se podučivnost ne zlaga s poezijo in torej didaktiko iz nje izbecujejo. Iz tega splošnega namena pa se da posnemati, kakove lastnosti mora imeti lepoznanski literat ali poet sploh, kaj mora vedeti in znati, namreč kakor nemški pesnik geibel pravi:
| “ | Svet in naravo, srcé in umetnost naj dobro poznade;
To pa le tirja bedák, da bi bil tudi učèn. |
” |
Drugič pa se da posneti in sklepati, kako napek in preostro mislijo tisti slovenski gospodje, ki se v svoji tesnosrčnosti preveč strašijo pred besedo ljubezen, ki hočejo, da bi naša literatura ostala samotarska, ki se celó bojé povesti, v kteri je narisan ženski značaj, ki bi radi našega prvega pesnika Prešerna in njegove pesmi v žlici vode utopili in kterim celó menišec Vodnik mrzí, zato ker je nekaj Anakreontovih pesem poslovenil. Jaz mislim, prijatelj, da je Bog sam ustvaril človeškemu srcu nektera čutila; da mu je pa dal nalogo, naj je v pravi meji ohrani, naj je skuša vedno poblažiti, zatirati se popolnoma ne dadó. Samo ob sebi se razume, da slovenski lepoznanski pisatelj mora biti moralen, da se mora varovati mesenosti, da tako frivolnih obrazov, kakoršne je pisal nemški Wieland in drugi za njim, Slovenec ne bode hvalil, da se mora ogibati popisov, ki bi zbujali golo poželjivost. Ko bi se ravnali po tirjatvah teh gospodov, dobili bi enostransko slovstvo, kakoršnega še noben narod ni imel in ga ne bode, ker je nemogoče in poeziji nasprotno. Strah obide te ljudi, ako čujejo besedo „roman. “ Zakaj? Zató, ker niso morda v estetiki brali, kaj je to, in so včasi slišali, da so romani strašno nevarni, da mlademu človeku tako domišljijo razbelijo in razjarijo, da mora kar v Ljubljanico, v Savo, v Donavo ali še Bog vé kam; menijo, da so vsi romani ene baže, da se pod onim imenom ne more misliti druzega kakor umazani prizori, poželjiva golost, hudobna zapeljivost in kakor se druge take zle reči še zovejo. Resnica je, da je dosti nemoralnih romanov, vzlasti v tujih literaturah, romanov, ki se nezreli mladini ne smejo v roko dati; vse požre, da mu duh otrpne za resnobneje rečí, in da je razgreta umišljava že marsikterega mladega človeka pripeljala v pogubljenje: ali „abusus non tollit usum, “ je stara prislovica, in nihče pametnih ne bo zato očaka Noeta klel, da je vinsko trto zasadil, ker se današnji dan kak možak sladke kapljice tako napije, da v mlaki obleží. Nezmernost ni nikjer pridna, torej tudi tu ne more biti. Starši, učitelji in odgojevavci pa imajo tudi tu nalogo, da mladino varujejo, otrokom pa tacega v roke ne dadó, ker ni za-nje. Slovenski pisatelji naj bodo skrbni in naj ne prekoračijo meje spodobnosti, odgojevavci pa naj svojo storé, in Bog nam daj skoraj obilo dobrih romanov, če si potlej prav kdo lase puli. To isto velja o drugih lepoznanskih izdelkih.
Do zdaj sva govorila o splošnem namenu lepoznanstva in sva tako zašla še v druge rečí. Prašam zdaj, ktero nalogo ima leposlovno pismo pri nas Slovencih?
Saj veš ti in vsak med nami, da večina naše deželne inteligencije ne zna knjižnega slovenskega jezika. Celo ljudjé, mladi in stari, ki se delajo in hočejo biti Slovenci, ne upajo si peresa med prste vzeti in pismo spisati po domače. V družbah, celó v národnih družbah, n. p. po čitavnicah čuješ nemško govorico; zakaj? zato ker so možjé in gospé in gospodične večidel nemški brali in pravijo, da v nemščini laglje najdejo izrazov za svoje misli. Sem ter tje naletiš starega Kranjca, ki ti bode v vsem pritrdil, kar mu boš pravil o slovenskih tirjatvah, o potrebi omike narodnega jezika in o njegovi vpeljavi v družabno in po malem v — politično življenje; a naposled ti poreče: mi stari ostanemo pri starem, vi mlajši pa delajte kakor hočete, učite se in prizadevajte si, to je prav, jaz se ne bom učil, moj sin pa naj se le. Ali mlada vrana po navadi kavka, kakor staro čuje, in tako se sučemo vedno v kolobarji. Posebno gospodičin je veliko, ki menijo, da je kak razloček med kranjskim in slovenskim jezikom in ne verujejo, da je prvi samo del poslednje celote.
Enako pa tudi veš, kako težko se človek pripravi na slovnico. Zdi se mu ta uk predolgočasen, presuh, prepust, kakor vsaka teorija iz prvega. Praktično se izurimo v maternem jeziku najlaglje, če veliko beremo. Večina ljudi pa, sosebno ženske, imajo vrojeno to lastnost, da rajše beró kratkočasna lepoznanska dela mimo suhih podučnih stvarí.
Lepoznanstvo, dobro, obilo, narodnemu značaju slovenskemu primerno lepoznanstvo, ima pri nas veliko nalogo, da razširi in ogladi jezik v narodu, da izpodrine tujo knjigo in govorico iz omikanih družeb, in da bomo tudi po besedi ugenili, da smo res domá na Slovenskem, da smo Posavci in ne Porajnjanje.
Važnosti lepoznanskega berila se tudi ta prepriča, kdor naš narod pozna, kdor vé, kako radostno prosti ljudjé beró ali poslušajo povest v domačem jeziku. In jaz mislim in trdim, da se je „družba sv. Mohorja“ prav zató tolikanj razvila, ker je od prvega sem velik predel odmerila prostonarodni pripovesti. Prepričan te resnice, nikakor ne razumem, zakaj „slovenska matica“ ne ravna ravno takó; pa morda se pozneje predrznem, kako besedo pregovoriti o teh dveh društvih.
Po vsem tem jaz rečem, da je lepoznanstva premalo; v prihodnjem pismu pa bom skušal skazati, da je premalo izvirno, premalo narodno, in da moramo, če že samó prestavljamo, vsaj bolje izbirati, in ne slabih „Servus Petelinčkov“ in enake robe sloveniti.
II. Slovensko lepoznanstvo premalo narodno
[uredi]Več učenih gospodov imamo pri nas Slovencih, kterim je posebno po všeči, da premišljujejo in pišejo o naši slovstveni zgodovini. Dognali so jo le-ti že tako daleč, da ti vedó povedati za vsake bukvice, tiskane z Bohoričevim, Metelkovim, Dinkovim ali gajevim pismom, kedaj, kakó, na koliko stranéh in kdo jih je natisnil. Inče poslušaš te učenjake, ki rajši že omlačeno slamo mlatijo, kakor da bi pomogli, kak nov snop klasja nažeti, djal boš morda: lejte-si bodi v culici po svetu. Ali če natančneje pogledaš napise in zapopadke, Bogu se usmili! ne najdeš v toliko preiskovani stari dobi veliko več ko kake molitevske bukvice, ki so po obsežku in jeziku večidel samo toliko vredne, da se po njih nekdanjih očancev spominjamo in jim slabo pojemo zato, da niso grešili ko drugi in niso jezika svoje matere popolnoma z nemar puščali. Zraven vse svoje učenosti ti naši slovstveni zgodovinarji le malo malo najdejo, kar bi človek bral še iz kakega druzega vzroka, kakor iz gole ljubezni do jezika.
V poslednjem času je nekaj bolje, to mora pritrditi vsak. Slovenski pesniki so izdali zbrane pesmi, tičke svojih mladih let, Novice so prinesle v svojih predalčkih marsikako lepoznansko zrno, nekaj priklád so bralci prejšnjih let prejeli, izhajala je Bčela, izlezel je kje kak pohleven almanašek, Cvetje cvete že četrto leto, Glasnik se glasi že deveto itd.; nihče ne bode rekel, da roke križem držimo; ali nasproti pa si tudi nihče pameten ne bo upal trditi, da smo na trdem, da nam ne manjka veliko drugačnega blaga, zakaj skoro vse naše lepoznanstvo — pravim skoro, ker vem nekaj izjemov — je ali ponarejeno ali pa obsega same prestave.
Naj mi bode dovoljeno izreči eno o prestavah. — Jaz nisem sovražnik slovenitvi knjig tujih narodov sploh, — ali sovražnik sem tacemu počenjanju, kakor ga vidimo pri nas sem ter tje. Vem, da je res, kar pravi Poljak Krasicki: „Prestave podučujejo narod, kaj so sosedje in tujci že storili na literarnem polji, in so nam pot, da bodo tudi nas morda kedaj prestavljali. “ Ali praša se, ali veljá to o vsaki prestavi in vsacem prestavljavcu! Prestavljavec mora imeti oba jezika popolnoma v glavi in vsaj svojega v peresu, mora poznati svojstva in razlike med izvirnim in njegovim jezikom in le po tacem prestavljavcu je mogoče, da bode prvopis tudi v prevodu lep. Kako okorno se včasi bere kaka naših prestav, če jo je že tudi ta ali uni za izvrstno obsodil in razklical, predno je beli svet zagledala. Vse to pa izvira od tod, ker ljudjé ali tega ali unega ali pa oba jezika premalo poznajo, besede po svoji glavi zdaj spredej, zdaj zadej stavka obešajo; da bi si dali učen obraz, nakopičijo veliko nepotrebnih besed iz drugih narečij, in s tem ne dosežejo druzega kakor to, da če kak novinec naleti na tako nepotrebno tujko, da se mu po njej vse pisanje priskuti in vrže knjigo proč. Sploh bi jaz hotel vsem lepoznanskim pisateljem živo nasvetovati, naj se varujejo preveč štuliti izraze iz druzih slovanskih in neslovanskih jezikov v slovenščino, vzlasti tam, kjer imamo mi Slovenci svojo staro, dobro besedo, kajti vsak se pri mladih ali neomikanih starših bralcih lehko prepriča, kako to več škoduje ko koristi.
Skušajmo biti tudi v pisavi narodni, mislimo vselej: kako bi tú narod govoril, in le tam, kjer smo izrek izgubili, nameščujmo ga z drugim. Res je sicer, da narod v zvezi s celoto tudi neznano besedo hitreje pogodi, kakor bi si mislil; ali če je več tacih neznank zaporedoma, zmešajo mu misel in mu še tisto veselje vzemó, kar ga ima do reči.
Ni pa predstavljavcu dovolj, da ima slovnico pod palcem; potreba mu je tudi čistega in dobrega vkusa, in tudi tega sem ter tje pogrešamo. Ni vsaka knjiga, ki jo med starino kupimo za to, da se vzame z besednjakom vred in se preobleče na slovenščino. Kdor že prestavlja, naj že vsaj kaj dobrega prestavi. Saj ima vsaka veča literatura več ali menj zares klasičnih pisateljev. Veliko najnovejšega pri nas gre le-sem, tako postavim, da le en izgled omenim brez zamere, slovenski svet vem da že bolje pozna Chocholovška, ko Čehi sami. Naj se torej pazljivo izbira, kaj je zares vredno prestavljanja, kaj ne, kaj je klasičnega, kaj se našemu narodnemu mišljenju, duhu in zasebnemu vkusu prilega, kaj ne, in po tem še le na delo.
Če reč ostro premislimo, kakor je, še prestav v slovstvo prav za prav šteti ne smemo; kajti te so samo presajena drevesca, ktera je sosedov vrt izredil, te so le preoblečena deca tujega očeta, naši rejenci. Po tem tecem pridemo še le k pravi reči, kadar pregledujemo izvirne izdelke našega lepoznanstva. Tudi tu sem premalo dobrosrčen. — jaz za svojo pamet — da bi mogel drugače pohvaliti se, ko slábo. Vidijo se tu in tam lepe moči, ta in uni se nam je prikupil z lepim jezikom, več mladih pisateljev je pokazalo, da imajo veliko darov od Boga, da umejo lepo pripovedovati, da imajo precej humorja in znajo na pravem mestu dobro dovtipnico vplesti; ali pri večini izmed teh jaz ne oporečem besede: premalo narodno so pisali in pišejo.
Gospod Levstik je bil menda prvi, ki je te slabosti omenil zastran jezika in zastran pisanja sploh, ko je že pred več leti kazal mladim pisateljem edino pravo pot: od naroda se učite. Ne vem, da bi bilo precej tačas kaj izdalo; ali prav v poslednjem času se vendar naletí včasi kaka črta, ktera priča, da one besede niso bile zastonj, in da so jeli nekteri spoznovati, kako je treba najprvo narod poznati, predno se da njemu po volji in čudi pisati. Malokdaj boš pravo zadel, če boš prebravši nemško povestico vsedel se, vzel pero in nemško misleč po brani ponaredil povest in jo izdal kakor izvirnik, kar se je že videlo pri nas. Vselej pa boš prav hodil, ako boš ostro opazoval svoj narod, ako boš svoje mišljenje z narodnim strnil, resnobne in smešne strani narodove začutivši, idealno je obrisal po primeri tiste poezije, ktero boš iz narodnega pesništva in ostankov zgodovinske tradicije spoznal, sam svoje umotvore ustvaril itd. Vse to pa pri nas nikakor ni lehko. Vemo, da smo sinovi malega ljudstva, ki je otočeno in okroženo od raznih sosedov, kteri so že višo stopinjo izobraženosti dosegli, vemo tudi, da se je vsled tega med nas zatrosilo že marsikaj tujega duha. Ni treba dalje omenjati, da smo vsi izobraženi po tuje, da beremo dozdaj več v nemškem ko v domačem jeziku, da se nam tedaj nehoté izgublja posebna lastnija, ki jo imamo od slovenske matere, ako jo siloma in s trudom ne skušamo ohraniti, ali se je v drugóč navzeti. ato pa jaz menim, da se pravi narodni pisatelji — in tacih je potreba posebno našemu lepoznanstvu — ne godé za zeleno mizo samó, med knjigami in ukom. Začetek naj nam bode živ učitelj, narod; in ko bomo globoko in zares premislili njegov značaj, učimo se druge poznavati, da nam bode tako razlika, ki jo med temi in unim najdemo, novo pojasnilo, nov poduk o tisti reči, ktere želimo: poznavanja naroda in tako samega sebe.
Ne bode nam potem pomanjkovalo blaga za majhne in velike izdelke. Vsak čas in vsak narod ima tvarine dovolj; samo genijalnih mož, kteri bi jo spoznali in iz vsakdanjega življenja, iz njenega skrivališča na dan spravili, nima vsak čas, pravi sloveč krasoslovec.
Res je naša zgodovina, kakor ljudstvo naše, pohlevna, res nima posamnih, svetu znanih činov, ali vendar se dobé v nji listi, kterih ne bo lepa kopica novelistov ali romanopiscev popolnoma izpraznila, na pr. turške vojske (vsak kraj ima svojo pravljico), francoski čas, boji med krščanstvom in poganstvom, posamezne pravljice imenitnejših krajev, gradov, zgodovina poglavitnih mest itd. Povsod najdeš zrnce zgodovinsko, okrog kterega prosto in domišljavo opleteš drugej v narodu nabrane značaje. In ako sovražiš take „pisače, ki sveto zgodovino, učiteljico narodov, kazijo, “ najdeš v čudovitih vražah, izvirnih idejah in v marsičem, kar ima Slovence sam, snovi dovolj, da pomagaš na narodni podlogi množiti slov. lepoznanstvo, ki je prvi faktor vsake literature.