Pomanjkanja in prednosti — ubožnost in bogastvo človeka
| Pomanjkanja in prednosti — ubožnost in bogastvo človeka J. G. Verdelski |
| |||||||||||
Človek je, tako rekoč, najbolj siromašna in zraven vendar pa tudi s pomočki za svojo korist in za svoje blagostanje najbolj oskerbljena med vsimi drugimi živečimi stvarmi na svetu. V dokaz resnice tega nam bo dovolj služilo že samo premišljevanje, kaj je človek kot novorojen otrok, in pa še dolgo časa potlej, in kaj postane kot odraščen s pravo rabo svojih dušnih in telesnih moči, ali kaj da bi saj lahko vtegnil postati, ko bi tiste svoje moči primerno razvijal in se jih koristil za dosežek namere, za ktero ga je Bog ustvaril. Kakšen je razloček, na primer med otrokom in mlado zverjo, precej ko pride na svet! Nag, slab, skerčljiv pred najmanjšim vetričem, hlepeč za hrano, in pa čeloma nezmožen pribavljati si kakšno si bodi reč za svojo potrebo, je novorojen otrok prava podobščina bednosti in nemoči; in to nikakor ne terpi malo, ampak precej dolgo časa, — med tem ko po navadi vsaka mlada zver je koj po svojem rojstvu preskerbljena z vsimi telesnimi močmi, in sploh z vsimi primernimi in zadostnimi lastnostmi, da si lahko nahaja vsega, kar ji služi za obrambo.
Zver ima precej svoj zakotek, svojo podzemno ali pa kako drugo klet in svoje zavetje; ona ima svojo naravno obleko primerno svojemu stanju, in ima tudi svoj naravni nagib ali samosebno spodbado, ki jo vodi, da si išče, česar potrebuje.
Ali koliko vaje, koliko skerbi in prizadetja je treba, da se jame razvijali in pa poganjati v mladem človeku ležeči kal mnogostranske delavnosti, iz katerega ima v prihodnost izvirati toliko dobrega zanj in za druge — njegove bližnje? Koliko trudov, koliko neprilik, muk, tegot, neprijetnosti in nadlog mora človek večkrat prenesti za pribavljenje kake vgodnosti ali kaj drugega v polajšanje svojega življenja?
Nu, pri vsem tem pa nobena zver nam ne sme ali nam ne more za to biti zavidljiva, ker omenjena osoda ali sreča njena se nam le pozdeva kot znamnje neke više prednosti, v resnici pa nikakor ni.
Premilostljivi stvarnik je pač podelil človeku dve neizmerno važne, neizmerno velike, — neprecenljive darili, ki jih nobena zver nima, to je: um in beseda. Koliko zamore človek s tirni dvemi darili! Um! to je, tista dušna moč, ki človeka uči misliti in delati le to, kar je pravo in dobro, in zapuščati pa vse to, kar je napačno, hudobno in zaveržljivo, — mu kaže mnogo pravih in primernih pripomočkov za ustanovljenje svoje sreče in sploh za dosego dobrih, hvalevrednih in koristnih namer za-se in za druge.
Kar se pa tiče besede, ona je človeku pripomoček, redno objavljati na glas svoje misli, svoje občutke, svoje želje in svoje sklepe ostalim udom družbe, v kteri živi, in tako prispevati h podpiranju vzajemnega napredka in blagostanju te družbe. — Vemo pa nasproti, da nobena zver si ni še dosihmal na kakšen si bodi način spremenila in poboljšala stanja, katero ji je narava enkrat odločila, — ona ravna in živi vedno le po zapovedi in po vodstvu svojega pervotnega nagiba.
Nu gorje pa vendar človeku, ki mu nič ni mar zato, da bi se dobro posluževal moči, ktere mu je Bog dal za njegovo vsestransko blagostanje; ki mu tedaj nič ni mar za modrostno svetovanje svojega uma: on takrat ne samo ne koristi ne sebi ne drugim, ampak si tim-več odpira pot k svoji nezadovoljnosti, k svojemu ne-pokoju, k svoji obupnosti in svoji prepasti! Naj si to prav k sercu vzame vsak človek, zlasti še mladih let, in naj si tedaj resnobno in na vso moč prizadeva, da si v mladosti nabira potrebnih in primernih znanost kot vernih spremljavk in pomočnic povsod in čez ves čas svojega živobitja na zemlji. Toda bo gotovo tudi on lahko v enaki priložnosti odgovarjal, kakor je nekdaj Simonid, slavni starogerški pesnik, odgovoril na vprašanje nekih ljudi, zakaj si tudi on nič ne prizadeva (kakor oni), kaj svojega blaga rešiti iz broda, na kterem se je enkrat kot popotnik ž njimi peljal po morji, in ki je bil pa v strašni nevihti pognan na neko nevarno skalo in se je bil tam ves razkeršil. Kaj je nek na to odgovoril? „Jaz že nesem sabo vse. kar je mojega“ (namreč to, kar je mel in kar mu ni mogla vzeti nobena nevihta in noben brodolomi), — to je odgovoril. —