Pomagalo je

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pomagalo je.
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/5 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pet dni smo že v Mazagranu. Končno pod streho. Zopet smo približno vedeli, kaj je snažnost. Toda oskrba ... Pomanjkljiva — bi bil še prijazen izraz. Naš kmet je bil skop, še več kot to. Ko so drugi kmetje zbežali v Pariz ali drugam, je on mirno ostal na svoji kmetiji in jo imel v najboljšem redu.

Gotovo, večkrat smo pri gospodu Martinu rekvirirali, toda nikoli veliko dobili. Vendar mu ni bilo treba vzdihovati. Kajti gotovo je imel kaj skritega, ker nas je, kadar smo prišli iz službe, objel krasen vonj iz kuhinje. Lahko si mislite, kako smo tedaj trpeli. »Rekvirirati« nismo smeli po povelju ničesar in tudi na »uporne« kokoši in piščance naš stotnik ni več verjel. Tako smo se popolnoma potlačeni, snažeči orožje, posedli skupaj po slabem kosilu. Kar udari podčastnik Balzer jezno po mizi in zatrdi, da bo naredil takemu postopanju konec.

Balzer je bil premeten mož, doma zavarovalni uradnik. Tako smo lahko pričakovali pametne misli od njega in vsi smo gledali napeto nanj.

»Torej, no ...«

»Danes naprej prevzamem jaz kot oskrbovalni podčastnik kuhinjo, da veste. In danes večer kuham prvikrat. Vem za neko prav posebno jed. To lahko poveš kmetu,« se je obrnil Balzer k meni, »tudi da bom živila nakupoval na debelo; stroške za to boste vi vsi plačali.«

Nevoljni sicer smo se glasno zasmejali, kajti čeravno smo imeli denar, kupiti kaj užitnega le nismo mogli ničesar v Mazagranu.

Ob petih smo prišli iz službe, dež je lil prav pošteno, toda Balzerja ni bilo še v kvartirju. Končno je dospel ves moker s paketom pod pazduho.

»Ali si povedal kmetu naš sklep?«

»Da, da! Merci, merci ...« je odgovoril, »Madeleine ti lahko pomaga ...«

Balzer je šel v kuhinjo. Njegovo prvo opravilo je bilo staro Madeleino z vojaško odločnostjo spoditi ven, ravnotako nas, ki smo hoteli prisostvovati njegovi kuharski umetnosti.

»Pečeni slaniki in krompir,« je tulil skozi vrata, ko smo bili zunaj.

Pečeni slaniki in krompir ... Strela, ni slabo. Kje je vendar staknil slanike?

Pričakovanja polni smo izmenjali svoja mnenja in vlekli pipe, ki je v njih gorel slab, toda drago plačan tobak.

Dvajset minut je menda preteklo, ko so se naša sobna vrata hitro odprla, toda namesto Balzerja z dobro jedjo je stal kmet s svojo ženo in kar je bilo živega pri hiši, hlapci in dekle, ob pragu. Kmet je zabavljal, robantil in klel.

»Dragi korporal, za božjo voljo ... ta grozni duh,« so jadikovale ženske.

»Nesramno je. Hudiča ...« se je jezil kmet.

V resnici. V tobakov dim se je mešal čuden smrad, ki je bil neznosen še za nas, stare, izkušene vojake.

Presneto! Zmerom močnejše je valovalo notri. Bilo je naravnost strašno. Toda od česa je vendar ta neznosna sopara?

»Grozno ... Vaš gospod kamerad ...« je klel Martin.

Balzer!

Skočili smo pred kuhinjo, v kateri se je vrtil naš kamerad, usta in nos, ovita v suknjo, na očeh avtomobilna očala, okrog velike posode, iz katere je vstajal težak, oster dim. »Človek božji, kaj delaš?«

»Nehajte ... takoj!« se je zadri kmet.

Balzer je pustil čisto miren posodo na ognju, prišel počasi do praga, potisnil suknjo z ust in je rekel: »Nehati! Pač. V pol ure so slaniki gotovi. Ven,« je zakričal nato.

Zdaj sem razumel. Odtegnil sem se groznemu kraju, ki je v njem deloval naš Balzer, in razlagal kmetu, da se morajo ribe, upoštevajoč kuharsko umetnost podčastnikovo, peči najmanj še pol ure. To je sicer nekoliko neprijetno, čisto gotovo, toda ne moremo drugače; od lakote vendar ne moremo umreti. Pomiri naj se. Danes smo dobili po srečnem slučaju nekaj rib, ki jih bomo kuhali vsak dan ...

Naprej nisem prišel. Madame je vila roke: »Vsak dan?« Razumel sem, da ne želi zadušiti se. Če gospodje niso zadovoljni s hrano, se mora pa boljše kuhati ... Varčnost je sicer lepa čednost, gotovo, toda preveč je preveč ...

Balzer je kuhal dalje. Vedno gostejši oblaki so odevali hišo do zadnjega kotička. Potem so se vrata spet odprla in vstopil je kmet in prosil, da naj prenehamo s samooskrbo. Madame je nezavestna. Madeleine je šla ... grozno! Lahko smo prepričani, da bodo za nas dobro skrbeli.

Pomilujoče sem mignil z rameni. Ne gre, to je že naznanjeno, treba bo drugega poročila ...

»Toda, dragi korporal ...«

»Da, da! Mi je prav žal ... toda ne gre drugače. Smo preveč nakupili. Bodite mirni.«

Ko je končno kmet prisegal, da nam bo vse stroške povrnil in dobro skrbel za nas, sem se omehčal.

»In vino ...«

»Kolikor ga hočete ...«

»Dobro.«

Balzer je bil odpoklican od svoje nove službe. Svojih slanikov ni skuhal, ampak jih vrgel na gnoj, kamor so pravzaprav spadali, še preden jih je začel peči. Tem slanikom, pečenim v petroleju, smo se imeli zahvaliti za izvrstno preskrbo, tako da smo kratek čas, ki smo ga še prebili tukaj, bili prav zadovoljni.