Polkovnikov grob

Polkovnikov grob Milka Adamičeva

Izdano:	Domovina 17/31–50 (1934)
Viri:	dLib 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Organist Pernek je bil obenem štacunar v vasici Suhem polju. Imel je v zalogi vse potrebne špecerijske in manufakturne izdelke. Ni je bilo skoro reči, katere ne bi dobil Suhopoljčan v njegovi trgovinici, in to za majhen denar. Vaščani so ga imeli zelo v čislih in ga zlasti cenili zaradi njegovega lepega igranja pri nedeljskih mašah v suhopoljski cerkvi.

Pernek je bil samouk in svoje vrste umetnik. Zavedal se je tega in četudi je bil sicer skromen možak, mu je neznansko laskalo, če mu je kdo omenil njegovo glasbeno nadarjenost. Z vso pridnostjo je vadil svoje pevsko društvo. Zbor brhkih deklet in mladih fantov mu je zvesto stal ob strani. Pernek je vadil in učil, da je večkrat izjavil, da bo pešala zaradi tega njegova trgovinica.

«Posla čez glavo!» se je tu in tam pritoževal, pa mu je vendar dobro delo, če ga je kdo pohvalil: «Pernek, enakega organista nima devet far naokoli!»

Njegova trgovina pa ni zaradi tega prav nič pešala. Zavistno je gledala starega poštenjaka le ena oseba v vasi. To je bil krčmar Gablovec. Že davno je hotel k svoji gostilni priklopiti tudi trgovino, pa mu zaradi Perneka niso šli načrti v klasje. Ljudje so drli kakor naročeni le k organistu in Gablovec je slutil, da se možaku nabira denar. Vendar je nosil ponosno svojo glavo, ki je pred Pernekom ni odkril v pozdrav. Edinega sina Andreja je Gablovec šolal na gospodarski šoli v mestu. Ponosen je bil na to, s čimer se ni mogel ponašati vsak vaščan. Ljubil je sina kakor punčico svojega očesa. Redko mu je odrekel kako željo. Le enkrat mu je v popolni zakrknjenosti obstalo srce, ko je sin izrazil svojo prošnjo. To je bilo po njegovih končanih šolah, ko mu je mladenič izjavil, da ljubi Pernekvo Sabino. Edino njo da hoče za ženo. Starec se je bil takrat tako raztogotil, da bi bil sina najrajši udaril. Toda premagal se je in njegova pest je zrohnela po hrastovi mizi, spremljana s srdito kletvijo. Več dni nato ni pogledal sina, ki je z vidno muko pričakoval očetove odločitve. Nazadnje pa je le izpregovoril in mlademu Andreju se je odvalil kamen od srca. Od presenečenja mu skoro ni šla beseda zahvale iz ust. Gablovec pa je z nekoliko temnim, a vendar dobrotnim glasom poudarjal: «Izgovorim si samo eno! Naredi naj gospodinjsko šolo v mestu, da ti bo vsaj nekoliko enaka in vredna naše hiše!»

Gablovčev Andrej se je na tihem prav za prav čudil, da se je oče tako hitro odločil. Vedel je za očetovo mržnjo do Perneka. To z gospodinjsko šolo se mu je zdelo brezpomembna očetova sitnost. Golo zavlačevanje poroke. Toda mislil je, če ne drugega, s tem bom očetu lahko ustregel. Poznal je Sabino in vedel, da bo rada privolila v to majhno preizkušnjo. Neko notranje strmenje je občutil nad naglim uspehom, ker se je bil bal dolge vojne z očetovo trmoglavostjo.

S starim Pernekom še doslej ni bil govoril naravnost, zato je sklenil, da ga obišče čimprej in sproži odločilno besedo. Uspeha si je bil gotov. Saj so Gablovčevi nekaj veljali v vasi in bi si Sabina med vaškimi fanti težko izbrala boljšega moža. Njegovo šolanje na gospodarski šoli pa ga je dvigalo v očeh vaščanov naravnost med učeno gospodo in Andrej je bil enako kakor stari Gablovec ponosen na to.

Bilo je pred dvema letoma na župnikovem vrtu, ko je Andrej prvi ugledal Pernekovo Sabino, odkar je bila dorasla v dekle.

Andrej je bil na gospodarski šoli. Oče mu je brzojavno sporočil žalostno vest o smrti njegove matere. Ni bila sicer prava Andrejeva mati, ali Andrej ji je bil izročen z letom dni svojega življenja in rajnica, druga Gablovčeva žena, ki je prinesla premoženje k hiši, ga je ljubila z ljubeznijo prave matere. Andrej pa ji je vračal čuvstva, kakor bi mu bila ona podarila življenje. Svojih otrok ni imela, zato je tembolj navezala srce na otroka svojega moža.

Andrej si je na očetov poziv izprosil teden dni dopusta in takoj odhitel domov. Toda mater so bili medtem že položili k počitku na farno pokopališče za cerkvijo. Andrej je jokal, ko je stal ob grobu, svežem kupu zemlje sredi pokopališča. Tu spodaj je počivalo zlato srce, ki ga je toliko ljubilo ... Ni mogel razumeti nesrečnega naključja, ki je pretrgalo dobri ženi nit življenja.

Pomladno deževje je bilo odtalilo sneg v brdih. Gablovčeva, ki se je vračala pod večer iz Zavrha, kamor je bila odšla po opravkih, je tik pod Šmonovim mlinom hotela prekoračiti edino brv, ki je spajala bližnjico s cesto. Narasla voda pa je bila brv malo prej izpodjedla in odnesla. Preden se je žena zavedla, je zabredla v globoko vodo in brez krika izginila pod njo. Mimoidoči kmet je slišal močan pljusk vode in v hudi slutnji takoj pohitel na pomoč. Toda bilo je že prepozno in drugo jutro so našli v Zalokah niže Suhega polja naplavljeno truplo, ki so ga zajele in zajezile goste veje nizkega drevja ob vodi. Drugi dan je obiskal Andrej gospoda župnika.

Krasno solnčno vreme, ki je sledilo prejšnjemu neurju, je privabilo gospoda na vrt v senčnico, kjer je v miru čital svoj v usnje vezani brevir. Zrak je bil čist kakor izmit in prvi popki rožnatih breskovih cvetov so odpirali svoje čaše toplim solnčnim žarkom.

Andreja je bil župnik vesel. Že od nekdaj je imel bistrega fanta rad. Odkar pa je ta pohajal gospodarsko šolo v mestu, se je tem rajši pobavil z njim. Razume se, da se je hotel Andrej župniku, ki je bil izvrsten kmetovalec, nekoliko pohvaliti s svojim znanjem. Gospod župnik ga je rad poslušal. Tuintam mu je malo ugovarjal in z veseljem opazil, da je tako le še bolj izpodbudil mladega moža. Tudi oni dan je navezal z Andrejem pogovor o gospodarstvu. Andrej je hitro poprijel in župnik je bil vesel, da ga je spravil od žalostnih misli zaradi nesrečne mačehine smrti.

Baš sta bila v najživahnejšem razgovoru o gojenju in negovanju vinske trte, ko je narahlo potrkalo ob vratih senčnice in vstopilo dekle z očmi kakor potočnice, obrobljenimi z gostim resjem temnih trepalnic. Radovedno je pogledala Andreja v črni obleki, da bi bila skoro pozabila, po kaj je prišla.

«No, kaj bo dobrega, mala?» jo je ljubeznivo spomnil župnik. Zardela je ko mak in šele zdaj pozdravila: «Hvaljen Jezus! Oče so v cerkvi in prosijo, če bi prišli gor.»

«Kdo, jaz ali take gospod tu?» ji je pomagal župnik.

«Ne, vi!» se je zasmejala in skoro užaljena nad tem, da jo je mogoče tako napak razumeti, dostavila: «Oče menijo, da so se orgle pokvarile, in vas prosijo ...» Župnik je bil že odhitel ... Sabina je ostala sama z Andrejem. Za trenutek je obstala kakor zmedena. Sama ni vedela, kaj jo je tako zmedlo. Saj ga je vendar poznala že od prej in tudi kdaj govorila z njim. Ali zdaj se ji je zdel tako ves drugačen, odkar je prišel iz mesta. Tako nekam gosposki je bil in boljši od nje. Hotela se je kar obrniti in oditi, ko jo je Andrej ogovoril s svojim svežim moškim glasom:

«Saj to si ti, Sabina! Ne bil bi te skoro spoznal. Kako si zrasla, odkar te nisem videl!»

«Saj mora vsak človek rasti!» se je nasmehnila.

«Pa lepa si postala,» ji je nehote podvoril. Dvignil se je in jo spremil do ogla Pernekove hiše.

Večkrat sta se še videla v onem tednu in tudi kaj malega govorila. Pogovor je bil sicer nevažen kakor pri večini mladih ljudi. Govorila sta pač, kar jima je sproti prihajalo na misel.

Sabina se je zdela Andreju prav dražestna, ko je s toliko vnemo odgovarjala na njegova vprašanja o vremenu, suši in sličnem. Enkrat se je moral celo začuditi njenemu preroškemu duhu. Vedela je natančno, kdaj bo deževalo in kdaj bo sijalo solnce. Tega se je bila naučila od očeta. Treba ji je bilo pogledati samo na bližnji hrib Osojnik in že je samozavestno ugotovila, kakšno bo jutri vreme. Andreja so taki pogovori od srca zabavali. Začutil pa je obenem, kako mu postaja deklica ljuba, pa tudi Sabinine oči so mu govorile prejasno, da je zadel v njenem srcu ob posebno struno, ki mu je vselej zazvenela skozi njen topli glasek. Večkrat je prišel tiste dni v Pernekovo trgovino in kupil kaj malega, če je bil postrežen od Sabine same, mu je to srečanje izpolnilo ves dan s prijetnim spominom na njen sladki obrazek.

Nazadnje mu je potekel dopust in Andrej se je moral vrniti v mesto. Zadnji večer se je poslovil od Sabine, ki ji je trepetala roka, ko mu jo je nudila v slovo. Andrej se ni mogel več premagati. «Rad te imam, Sabina!» je sunkoma planilo iz njega. Objel jo je in obsul s poljubi. Sabina je zaplakala, ko jo je naposled izpustil iz rok, da se je Andrej prestrašil.

«Sabina, zakaj jokaš? Rad te imam! Moja ženka postaneš, dekle ti zlato. Še v jeseni bom govoril z očetom.»

«Ali tvoj oče je tako hud na nas!» je zašepetala Sabina toliko, da je nekaj rekla. V resnici ni vedela, zakaj je jokala in v svoji otroški duši se je zdaj tega sramovala.

«Moj oče je dober in ni se ti ga treba bati, Sabina!»

«Ali v mestu me boš pozabil!»

«Ne bom! Tvoj sem, Sabina, samo tvoj! Pisal ti bom, če smem.»

«Ne, ti nikar ne piši, da oče ne izvedo. Pisala ti bom že jaz in čakala, dokler se ne vrneš!»

Pozno je že bilo in Sabino je zaskrbelo, da je ne bi pogrešili. Še enkrat jo je objel Andrej in Sabina mu je tokrat rahlo vrnila poljub.

Drugo jutro se je Andrej odpeljal. Sabinin obrazek mu je lebdel pred očmi kakor topla sličica iz domačega kraja. V nekaj dneh mu je poslala kakor lak svetlo kartico, predstavljajočo ljubeč se par.

«Jaz nisem tako lepa, kakor je ta na sliki,» je bila skromno napisala na zadnjo stran.

«Lepša si, lepša!» si je v mislih šepetal Andrej in si predstavljal malo, od dela nekoliko raskavo ročico, ki je drsela ob teh vrsticah. Vsega, kar je prišlo iz Sabininih rok, je bil Andrej zelo vesel. Njena drobna pisma, ki so prihajala redno vsak teden, so bila na gosto popisana z vsakovrstnimi novicami iz Suhega polja. Toda o svojih čuvstvih, kar bi bil Andrej najbolj želel, se ni znala porazgovoriti. Povedala mu je, da misli nenehoma nanj, tudi med dnevom in zvečer nikoli ne pozabi misliti nanj. Oče, da je hud nanjo, ker je vedno nekako zamišljena. Poizkusil jo je uriti na harmonij, pa je že po nekaj urah učenje spet opustil, češ, da ni podedovala njegovega talenta. Škoda je to res. Ali ko pride on, Andrej, nazaj, bo spet vedra in bistra kakor nekdaj. V cerkvi popravljajo in slikajo orgle, ki bodo zdaj tako lepo pele kakor niti v Zavrhu ne, kjer imajo popolnoma nove. Gospod župnik trdijo, da bo to stalo mnogo denarja. Toda kaj bi vendar v Suhem polju brez orgel ... In še mnogo sličnega in enakega je imela navado poročati Sabina. Andrej pa ji je zameril, da se ni bolj porazgovorila o čuvstvih, o srcu ...

Ko pa mu je ob svidenju vsa žareča pogledala v oči, je opazil Andrej za njenimi trepalnicami solze. Stisnil jo je v objem in ji ginjen zašepetal: «Sabina, kmalu postaneš moja ženka!»

Še istega večera je govoril z očetom.

Bilo je že pozno v maju, ko se je Andrej nekega večera odločil in se po večerji odpravil k Perneku. Sabini je bil sporočil, da pride ter poprosi za njeno roko. Povedal pa je to samo njej in ji naročil, da naj staršem ne pove naprej vzrokov njegovega prihoda.

Krasen večer je bil in nebo je bilo posuto z neštetimi zvezdami. Andrej je stopal počasi in srkal vase prelesten zrak majske noči. Mislil je na očeta in Sabino. Oče mu je bil dal dokaz svoje velike očetovske ljubezni. Zmagala je sinova volja. Toda Andreju se je v trenutku zazdelo, kakor da je bilo v tej volji več strastne trme in želje po zmagi kakor prave čiste ljubezni do Sabine. Presojal je samega sebe in se skoro ustrašil zadnjih misli.

In vendar je vedel, da ima Sabino nadvse rad in da bi jo nikoli ne mogel prepustiti komu drugemu. Stopal je mimo šole in za vrtom po bližnici zavil k organistovim.

Organistova hišica je stala nekaj minut od cerkve, katere se je skoraj dotikalo obširno ni svetlo pobeljeno župnišče.

Iz oken je pri Pernekovih svetila luč. Trgovinica, skozi katero so podnevi hodili, je bila zaprta, zato je obšel hišo in vstopil skozi kuhinjska, vrata.

Ko je Sabina zaslišala korake v kuhinji, mu je pritekla naproti. Povedla ga je v sobo, kjer so organistovi po navadi sprejemali. V kotu je stala; lična, s črnim usnjem pregrnjena zofa. Nad njo se je šopiril, zataknjen v porcelanasti rogljiček, krasen pavov rep, ki je ob zeleno zasenčenj svetilki izpreminjal barve kakor mavrična luč. Ob nasprotni strani je zavzemal prostor med obema oknoma star harmonij, pokrit z volnenim pregrinjalom. Široka, belo pregrnjena miza sredi sobe, na katero je bila Sabina lično postavila vazo cvetic, in stara komoda, na kateri je bila cela razstava drobnarij, porcelanastih kipčkov, fotografij v majhnih okvirih in steklenih podstavkov, je bil ves preostali inventar organistove tako zvane boljše sobe.

«Oče pridejo takoj! Danes imajo veliko vajo v kaplaniji, ker bo v kratkem farna slovesnost,» je hitela pojasnjevati Sabina in je ponudila Andreju prostor na zofi. Iz majhne spalnice se je prizibala organistovka, precej okrogla ženska z nekoliko zaspanim izrazom v očeh. Vendar si takoj izgubil ta vtisk, ko je izpregovorila in te obsula s svojo gosto govorico.

«Pozdravljeni, gospod Andrej!»

Organistovka se je rada posluževala boljših naslovov, ker je tudi sam rada slišala naziv «gospa». Bila je nekdaj v trgu v službi, zato si je domišljala, da ji to brezpogojno pritiče. Častihlepnost pa je bila tudi njena edina napaka.

«Sabina nas je obvestila, da pridete nocoj k nam, ali menila sem že, da vas sploh ne bo, ker ste tako pozni. Pa imate gotovo dosti opravila. No, videla sem vas, ko ste se pripeljali iz mesta domov. Z našo novo učiteljico Danico sva hodili tik za vašim vozom peš v Suho polje. Kako ponosni ste bili! Kar nič se niste ozrli.»

«Gotovo vaju nisem videl,» se je opravičeval Andrej.

«O saj nič ne de, ni ne de! Imeli sva dovolj pomenka,» je nadaljevala organistovka. «Tako prijaznega dekleta, kakor je naša nova učiteljica, že dolgo nismo imeli na suhopoljski šoli. S Sabino sta si kar prijateljici in prav vesela sem njene družbe. K nam pride večkrat in Sabino je naučila že precej lepih ročnih del. Saj veste, dekleta na deželi nimajo prilike, da bi se naučila kaj lepših in težjih reči. Tudi jaz se svoječasno nisem učila v šoli drugega kakor pletenja in nekaj kvačkanja. Ali to je bilo pred mnogimi leti v starih dobrih časih. Zdaj ne vidim več dobro in tudi roke mi zaradi revmatizma nagajajo. Ali kaj govorim! Vas, gospod Andrej, pa dolgočasijo moje čenče. Saj si lahko mislim: skrbi imate, gotovo nameravate prevzeti gospodarstvo.»

«Prevzel bom,» se je z nasmehom vmešal Andrej, «in upam, da bom vsaj toliko dober gospodar, kakor je bil moj oče.» Pogledal je Sabino, ki je ves čas molčala. Dobro jo vedel, da govori organistovka nalašč tako in da prav dobro ve, po kaj je prišel. Medtem je vstopil organist Pernek.

«Dober večer!» je hitel pozdravljati navzočne in krepko stisnil Andreju desnico.

«To je lepo in veseli me, da ste zopet v Suhem polju, dragi Andrej, ter da ste skoraj prvi obisk namenili prav nam.» Odložil je kup pesmaric, ki jih je nosil pod pazduho, ter se obrnil k ženi: «Lena, stopi, stopi v klet po onega v desnem kotu, da nekoliko popraznujemo naše svidenje ... Slišal sem, da ste se mudili v Banatu zadnji čas! Kako je pa doli?» je pričenjal Pernek pogovor z Andrejem.

«Odzval sem se povabilu prijatelja iz gospodarske šole. Ni miroval, dokler nisem izpolnil obljube ter ga obiskal. Lepo je doli. Polja so nepregledna, da človeku strmi oko. Ljudje so premožni, vendar dobri. Vsega imajo v izobilju, toda kljub temu sem občutil, da ne bi zamenjal z njimi. Pod domačim zvonom je pa najlepše.»

«Tako je!» je odgovoril Pernek.

Lena se je vrnila s trebušasto steklenico iz kleti in Sabina je jela razpostavljati kozarce. Pernek in Andrej sta govorila o gospodarskih vedah in se zatopila vanje. Prav za prav samo Pernek, kajti Andrej je v duši premleval reč, zaradi katere je bil prišel. Čudil se je neugodju, ki ga je obhajalo, in iskal je prilike in vrzeli v pogovoru, kamor bi lepo napeljal svoje vprašanje.

Lena je natočila rumene starine, ki se je žarko zaiskrila v visokih kozarcih. Trčili so in pili na zdravje mladega gospodarja. Andrej se je zahvalil in pogovor je za minuto zastal. Kakor da so vsi zaslutili oni trenutek isto misel: Kdo bo na Gablovčevim gospodinjil? Tedaj se je Andrej odločil.

«Oče Pernek!» je pričel s komaj vidno rdečico in je z odločnim glasom nadaljeval: «Moj današnji obisk ni čisto navadnega pomena. Združen je z neko prošnjo do vaju obeh, oče in mati Pernekova ... Prosim vaju nečesa, s čimer me bosta osrečila za vse življenje. Ne bom govoril po ovinkih ... Upam, da me razumeta ... S Sabino sva se že sporazumela. Vem, da nama ne bosta odtegnila svojega blagoslova.»

Začudenje nad Andrejevo snubitvijo, ki se je razlilo po Pernekovem obrazu, je bilo nemara res pristno, kajti o tihi Sabinini ljubezni do Andreja res ni vedel toliko kakor njegova žena, ki je ob Andrejevih zadnjih besedah tiho zaplakala od materinske sreče. Sanje dolgih let so se ji bile ta večer uresničile. Vedela je, da bolje ne bi mogla poročiti svoje miljenke.

S tresočo se roko in resno besedo je povzdignil Pernek kozarec ter položil Andreju roko na ramo: «Bog spremljaj tvojo namero, Andrej, moj dragi sin, verjemi, da bi nikomur rajši ne izročil svojega otroka kakor tebi.»

Sabina je vsa srečna objela očeta in mater. Nato pa se je oklenila Andreja, ki jo je tokrat prvi poljubil v navzočnosti njenih staršev. Nežna sramežljivost jo je obšla, da ji je zalila rdečica lica do ušes ... Še dolgo v no je sedel Andrej pri organistovih. Mati Lena je stopila še dvakrat v klet. Domenili so se vse natančno glede svatbe ter sklenili, da odide Sabina v jeseni v mesto v gospodinjsko šolo k nunam.

Sabina sama se je te novosti skoraj razveselila. Ugajalo ji je, da se popelje naposled tudi ona malo v svet, pa čeprav bi se morala ločiti od svojega Andreja in skrbnih staršev. Saj ne pojde za zmerom. In vsa tuja in imenitna se bo pripeljala prihodnjo jesen v Suho polje, a potem bo prišla zima in z njo svatba. Stari Gablovec pa naj bo zadovoljen z njo, ona mu hoče pokazati, kaj zmore Pernekova Sabini.

Sabina je žarela in se ni mogla načuditi svoji srečni usodi, ki ji je naklonila toliko sreče kar sama od sebe. Ali imajo pa druga dekleta tudi tako srečo? Nemara imajo, toda tako dobrega Andreja, kakor ga ima ona, gotovo nima nobena. Hvaležno se mu je zazrla v obraz.

Oče in mati sta še vedno vrtela vprašanje o Sabinini bali, Andrej pa je pritrjeval ter se zdel ves zaglobljen. Le Sabina je vedela, da duševno ni povsem prisoten. Prevečkrat ji je skrivaj stisnil roko in ona mu je stisk ljubko vračala.

Ko je prišla ura slovesa, jo je vnovič poljubil. Sabina je zardela, a nato je zbežala v svojo sobico in ni čakala staršev, ki sta spremila Andreja do konca vrtne ograje. Dolgo ni mogla zaspati tisto noč. Kakor v mrzlici se je premetavala po svoji dekliški postelji. Glava, polna načrtov in lepih sanj o bodočnosti, ji je žarela, da jo je skoro do bolečine stiskalo v sencih. Vstala je in šla pit kozarec vode. Ko je vnovič legla, se ji je tok misli v toliko uravnal in umiril, da je naposled zaspala.

Ko pa se je začelo daniti, je bila že pokoncu. Odprla je okno in hladen val svežega zraka je zajel vso njeno postavo, da je rahlo zadrgetala. Sabinina sobica je ležala na vzhodni strani Pernekove hiše. Pod oknom se je razprostiral velik rožni vrt, ki je bil njeno največje veselje in obenem njena največja skrb.

Sabina se je zazrla dol na rožne gredice. Srebrno lesketajoča se rosa je ležala na svežem majskem cvetju. Živo rdeče potonke so rdele pod težo rosnih kapelj, ki so kakor kristalne solze polzele po temnih žametastih listih in se biserno iskrile v žarkih vzhajajočega solnca.

Čisto pod oknom so opojno duhtele prve vrtnice in silile s svojim trnjevim vejevjem prav do zelenih oknic. Sabina se je vzpela in utrgala vrtnico. Vsa rosna je še bila, ko jo je pritisnila k licu, da jo poduha.

«Kakor solze!» je pomislila, ko je začutila njeno mokroto. Nenadno jo je obšla bridkost. Pomislila je, da bo morala kmalu vse to zapustiti in iti daleč v tuj kraj, kjer ne bo imela svojih rožnih gredic, kjer ji bo celo solnce sijalo čisto drugače.

«Da si ni Andrejev oče tega vtepel v glavo,» je pomislila.

Pričela se je urno oblačiti. Komaj sluten dih vetra je prinašal v sobico vonj po cvetju in svežem zelenju. V bezgovem grmu pa je zažvrgolelo iz ptičjih grl, da je za trenutek postala pri spletanju las in prisluhnila.

«Kakor zvončki jim zvenijo grla!» Prisluhnila je še in še ter še sama načela pesmico.

Ko je dospela v kuhinjo, je bilo tu še vse tiho. Oče in mati sta čez običajno uro poležala, zato ju ni hotela motiti. Urno je nacepila trsk ter zakurila ogenj za zajtrk. Stekla je na dvorišče in se vrnila s svežnjem drv v naročju. Med potjo si je bila otrla obraz z mrzlo vodo pri vodnjaku in postala je vsa gibka in prožna. Delo ji je kar letelo iz rok. Prijeten vonj po sveži kavi je kmalu napolnil kuhinjo in privabil oba Perneka.

«Spet si bila pridna, Sabina,» jo je pohvalila mati. «Kar ne morem si misliti, da te bom kmalu izgubila.» Sabina ni odvrnila ničesar in mati je čutila, da ni prav, če nadaljuje tak razgovor.

«Ločitev bo huda,» je pomislila, a vendar je bila nepopisno zadovoljna z včerajšnjim dogodkom.

Po zajtrku se je odpravil oče v cerkev, Sabina pa je odprla trgovino. Starejša ženica je pritekla po kvas, za njo pa so kmalu prišli še drugi. Vsak s kako majhno potrebo. Naenkrat je imela polne roke dela. Stregla je in tekala od predalčka do predalčka, pa spet merila, stresala in štela. Bila je kaj urna pri tem delu in obenem bistra računarka. Ljudje so se navadno zanašali le na njo in niso sami računali. Danes pa se je Sabina kljub vsemu nekajkrat vštela. Zardevaje popravljala svojo zmoto. Ves čas so se ji misli kradle k Andreju. Pričakovala ga je in se na tihem čudila, da ga tako dolgo ni.

Po kosilu jo je nadomestil oče. Ljubeznivo jo je potegnil za roko in dodal: «Navihanka!»

Sabina pa je vedela, da je oče zadovoljen s to navihanko. Vzela je šivanje in se odpravila na vrt pod španski bezeg. Kmalu se ji je pridružila učiteljica Danica, ki je prinesla s seboj že skoraj dovršeno vezenje krasnega prtička.

Sabina je pohvalila njeno delo in obenem obžalovala, da ona ni tako spretna.

«Sicer pa pojdem jesni v gospodinjsko šolo in upam, da od tam ne pridem kar tako nazaj.»

Šaljivo, a obenem s ponosom je bila Sabina to povedala ter naposled razodela učiteljici še ono o svoji zaroki z Andrejem.

Danica se je čudila: «Glej jo, glej! In tako tiha si bila, da mi nisi nikoli ničesar omenila o njem.»

Sabina se je nasmehnila.

«No, nemara si se res rodila pod srečno zvezdo,» je nadaljevala Danica. «Tvojega Andreja sicer ne poznam prav, vendar ti iz vsega srca čestitam ter želim, da ti pojde vse po sreči. Žal mi je samo, da odideš v mesto za vse leto in da bom tako še bolj samevala v Suhem polju. Tako lepo sem se bila navadila nate.»

«Da, ali stari Gablovec pa želi to. Tudi on je Andreja šolal na gospodarski šoli.»

«No, pa vendar pri Gablovčevih ni tako imenitno, da bi ti s tvojim znanjem in pridnostjo ne spadala pred njih ognjišče.»

Za njunima hrbtoma so zašumele stopinje, Danica se je okrenila in uzrla Andreja, ki se je bil naglo približal in pozdravil.

Bil je v kmečki boljši obleki, lase pa je nosil počesane nazaj, kar je dajalo njegovim lepim rjavim očem skoro duhovit izraz.

Danica se je zavzela. Že po očeh bi ga bila lahko ločila od drugih kmečkih fantov. Ko je izpregovoril, ni opazila pri njem onega običajnega spakovanja, da bi bil videti čimbolj olikan. Bil je popolnoma naraven in kar je govoril, ni bilo neumno. Njegova naravnost je značila posebna vrste srčno omiko, ki je Danico presenečala. Kmalu so bili v najživahnejšem razgovoru. Danica se je počutila dobro kakor že dolgo ne. Vendar se je kljub temu kmalu poslovila. Vedela je, da si imata zaročenca marsikaj povedati, zato se je izgovorila z nekim opravkom v župnišču in odšla.

Ni pa se napotila v župnišče, temveč je za župnikovim vrtom zavila navkreber mimo vinogradov in prispela preko grička po drugi poti spet v dolino. Veselila se je svojega sprehoda in med potjo nabirala poljske cvetice. Z velikanskim šopom v naročju se je vračala že v mraku mimo Šmonovega mlina.

Tako skrivnostno je bilo tu pri Šmonovem mlinu. Danica je le redkokdaj zašla semkaj. Vselej jo je navdajal neki tesnoben občutek, kadar je korakala tod mimo. Romantičnost kraja je imela v mraku nekaj pošastnega na sebi. Ogromne skale nad mlinom so se kakor skrivnostni duhovi belile med temnimi debli raznega neenakomernega drevja. Na drugi strani pa se je šumno precejala zelenkasta voda v veliki mlinov jez. Vitke jelše, ki so segale s svojimi nizkimi vejami med blatno zeleno peno stoječe vode, so zdaj pa zdaj završale, da se je slišalo škripanje vej kakor rahel stok v nočnem vetru.

Danica se je zagledala v strugo. Veliko mlinsko kolo je stalo. Mlin je bil zapuščen že bog ve kako dolgo in je razpadal. Kakor potuhnjena črna mačka je čepel v vznožju hriba in se z zadnjo stranjo skoro naslanjal nanj.

Nekaj je zašumelo onstran vode. Danica se je zdrznila in pospešila korake. Na razpotju je zagledala prihajati Andreja, ki se je očitno šele zdaj vračal od Pernekovih. Tudi on jo je spoznal in pozdravil:

«Dober večer, gospodična! Ali se ne bojite tem okoli mlina?»

«Koga bi se neki bala tu v Suhem polju! Saj ste vendar sami dobri ljudje. In duhov ni!» se je potajila Danica, a bilo ji je ljubo, da jo je srečal Andrej.

«Nekaj nas je gotovo dobrih, a tudi v Suhem polju niso dobri vsi. In če bi bil jaz tako drobna deklica, kakor ste na primer vi, gospica, bi se bal hoditi v tem času po takihle samotnih poteh okolu mlina.»

«Drobna deklica! Tako omalovažujoče zveni ta vaša «drobna deklica». Kakor da bi morale biti na deželi vse nekake Amaconke! Sicer pa, če sodim po vašem okusu, ne morem trditi, da bi vam bile drobne deklice tako zelo neprijetne.»

Andrej se je zasmejal in ni odgovoril ničesar. Čutil je, da je dekle razpoloženo in da bi mu rado nekoliko ponagajalo. Od strani je pogledal Danico, ki se je smehljala. Njena skuštrana črna glavica jo je delala podobno majhnemu škratu. V rokah je nosila velikanski sveženj že malo ovelih poljskih cvetic.

«Za kaj vam bo pa tole?» jo je vprašal Andrej in kazal na cvetice.

«Za oko in za srce!» se je zresnila Danica. «Rože imam silno rada. Razpostavim jih po sobi v različnih lončkih in takrat se mi zazdi, da nisem tako strašno sama tu v Suhem polju ...»

«Sami ste?»

«Da, zelo sama. V začetku sem mnogokrat jokala, a odkar poznam Sabino, pohitim večkrat k njej in tako mine popoldne ... Toda doma sva. Na svidenje jutri, gospod Andrej!»

Daničino slovo je bilo z njeno zgovornostjo dokaj kratko. Komaj ji je utegnil Andrej, stisniti roko, pa je že izginila v veliki šolski veži.

«Poosebljena nestalnost!» se je domislil Andrej in korakal naprej. «Kako je Sabina čisto nekaj drugega.»

Danica je prispela v svojo sobo, ki jo je v medlih obrisih razsvetljeval mesec. Dotipala se je do svetilke, a si je premislila in je ni prižgala. Lepše je tako v poltemi, misli te topleje objamejo. Svetloba bi jih le plašila. Cvetice je postavila v širok umivalnik in nalila nanje vode. Tudi k večerji se ji ni ljubilo. Izpila je kozarec limonade in se zleknila na posteljo. Drobna bolečina se je zganila v srcu, dasi nje izvora ni poznala. Tako jo je obšlo, da bi zajokala. Zaprla je oči in se razmislila ...

V mestu ji je živela stara mati, ki jo je bila dala odgojiti. Razen nje in neke tete, ki pa jo je Danica komaj poznala, ni imela nikogar na svetu.

Teta je bila premožna, a skopa. Z mlajšo sestro, Daničino materjo, se nekdaj nista dobro razumeli, zato je odšla starejša po svetu in našla v nekem obmorskem mestu srečo. Poročila se je s starejšim, a bogatim tvorničarjem, ki ji je nudil lepo, ugodno življenje. Otrok nista imela. Po njegovi smrti je teta prodala tvornico in se naselila čisto sama v neki vili ob morju. Ko je bila začela Daničina mati bolehati na pljučih, ji je zdravnik svetoval izpremembo zraka. Daničina mati se je zatekla k sestri, in ta ji je celo obljubila, da v oporoki ne bo pozabila njene hčerke. Vendar je kazalo, da je teta svojo obljubo pozabila, ko je sestra odpotovala. Ni pisala, niti ni prihajala na obisk, še manj poslala kako podporo. Daničina mati je hirala. Kruh si je služila s šivanjem v neki modni trgovini. Zadnji čas je morala odnehati, ker jo je v prsih vedno huje zbadalo in žgalo. Stara mati je preživljala vse tri s svojo skromno pokojnino po umrlem možu, železniškem uradniku. A tudi tega je bilo konec in Danica je morala večkrat občutiti mrzlo roko moreče uboščine. Ko je bila v drugem letniku, ji je umrla mati. Danica se je ni mogla nagledati na mrtvaškem odru. Mlada je še bila, a v smrti je bila skoro lepša kakor v življenju. Trpeče gube njenega obraza so se nategnile in izgladile. Blagodejen pokoj ji je klopil oči.

K pogrebu je prišla tudi teta in poravnala stroške za pogreb. Danica je celo opazila solzo v njenih očeh. Trda je bila ta teta, a vendar dobra.

Ko je odšla in sta ostali z babico spet sami, je leglo Danici nekaj morečega na dušo. Povsod je videla svojo pokojno mamico. Morala je neprestano misliti na njo. Materina slika je visela na steni in Danica je stala ure pred njo ter jo gledala. Kakor da je šele zdaj opazila čudovito lepe materine oči. Njen obraz je bil ves mil, le okoli ust se je razlivalo nekaj trpkega.

«Mnogo je morala trpeti,» je ugibala Danica. Nekega dne je vprašala babico:

«Ali je bila moja mamica srečna?»

«Kako prideš na te misli, otrok? Videla si jo sama, koliko je trpela zaradi svoje bolezni.»

Danica je slutila, da se babica izogiba odgovoru.

«Menim, ali jo je zelo ljubil moj oče?»

«On? O da, ljubil jo je, ali ...,» stara mati je domišljala, nazadnje pa neodločno odgovorila: «Saj ne bo napačno, če izveš vso žalostno zgodbo, preden odideš v svet. Moji dekleti sta bili lepi, živi deklici. Nisem vedela, kateri naj dam prednost. Obe sta bili enako pridni, enako ljubki in tudi enako dobri. Dve leti sta bili vsaksebi in obe sta hodili v isti modni salon učit se šivanja. Nesreča je hotela, da sta se tam zagledali v mladega, lepega prikrojevalca. Bil je šibke rasti in nekoliko sanjavega obraza. Obe ... Starejša je bila strastne krvi in je dala takoj opaziti, da se z njo nekaj godi, a mlajša, tvoja mati, je dolgo prikrivala svojo tiho ljubezen. Zato pa je v njej tlelo tem globlje. Prikrojevalec pa je bil mehke, neodločne narave. Ugajali sta mu prav za prav obe. Ana, starejša, ga je opajala s svojo živahnostjo, a tvoja mati je medlela v prikrivani boli. Ana in prikrojevalec sta imela skupno delo, tvoja mati pa je šivala. Ni trajalo dolgo, ko je tvoja mati opazila, da sta si Ana in prikrojevalec glede čuvstev na jasnem. A ona, ubožica, se je še vedno zatajevala in trpela ...

Nekega dne se je potožila — meni. To je nekaj posebno lepega, če najde dekle v takih primerih pot do materinega srca. Moja mlajša, tvoja mati, je bila taka.

Izkušala sem jo odvrniti od teh sanj, a čutila sem, da ji zaprem srce, če govorim v tem smislu z njo. Zatorej sem jo pričela tolažiti, češ, da je to le trenutno čuvstvo, ki bo počasi prešlo.

Ana je bila vsak dan bolj živahna in nekega dne sem opazila, da se tudi mlajši užiga rdečica v obrazu. Dekleti sta bili nekaj časa spet sijajno razpoloženi in mislila sem, da se je vsa že porazgubila in da sta se izpametovali. Mlajša ni več tožila, nisem je hotela vpraševati, da je vnovič ne spomnim čuvstev, ki sem menila o njih, da leže že pokopana.

Bilo je neke nedelje, ko sem prišla od maše. Prestrašena obstanem pri vratih. Dekleti sta se ruvali, tepli in se obdelovali s priimki, kakršnih nisem nikdar cula pri njiju ... Izpovedali sta se bili druga drugi ...

Popoldne je odšla Ana stanovat k svoji prijateljici. Mlajša pa je zbolela od prestanega razburjenja. Dolgo si ni mogla opomoči. Morala sem se nazadnje zateči k zdravniku. Pregledal jo je in se mi nasmehnil. Še danes mi je pred očmi oni nasmeh, katerega ost mi je šla takrat skozi mozeg. Tvoja mati pa je zajokala in vpila: «Zdaj je vse končano!» S tem pa se nisem strinjala jaz. Obiskala sem Ano in ji vse povedala: «Dana je v drugem stanu, prikrojevalec se mora z njo poročiti!»

Silno hitro je Ana razumela položaj in se tudi strinjala s predlogom. Res sta se kmalu potem tvoj oče in tvoja mati poročila.

Ni dobrega ni bilo v tem zakonu. Živela sta v tvorniškem stanovanju in tvoj oče je bil posebno vesel tvojega rojstva. Na Ano je še vedno mislil. Lepega dne je izvedela tvoja mati, da se shaja z njo zunaj mesta. Tvoja mati je uprizorila škandal in Ana se je naposled odločila da odpotuje. Tvoj oče je pričel kmalu nato piti in je dve leti za tem umrl za jetiko. Okužil je tudi tvojo mater, ki je bila poprej vedno zdrava. Po njegovi smrti ji je žalost hitro pripomogla razširiti kali v pljučih. Ljubila je svojega moža in žalovala za njim, četudi ni uživala z njim sreče.

Ali jo je ljubil tudi on? ...

Najbrže je prepozno spoznal, da je tvoja mati vrednejša ljubezni kakor Ana. A takrat že ni imel več moči nad samim seboj, podlegel je Aninemu vplivu in hrepenel samo po njej.

Ana je sicer doživela pozneje v tujini svojo srečo, ali tega ni mogla nikoli pozabiti.

Koliko sem prejokala zaradi svojih deklet.

Nikoli nisem ničesar očitala tvoji materi, vendar še danes ne razumem, kako je moglo to dobro dete tako lahkomiselno ravnati s seboj ...

Kakor kavelj se je zadrla ta povest v Daničino srce in kadar je zvečer razmišljala o njej, je vedno zaspala v solzah.

Naslednje dni je spravljala svoje reči v kovčeg. Kakor otrok se je veselila počitnic. Babica in njen skromni domek sta ji spet živo zaživela pred očmi, da je komaj pričakala ure odhoda.

Pri Gablovčevih je naročila voz, da jo popelje do postaje v trgu. Dolgo ga ni bilo in Danica je postajala že nestrpna.

Zdajci je potrkalo in vstopila je Sabina z naročjem svežega cvetja in koškom dišečega sadja. To je bil vesel pozdrav s Suhega polja, ki naj bi ga Danica nesla svoji babici. Danica se je ginjena zahvaljevala.

«Popelje me Gablovčev hlapec in ti me spremiš, Sabina!»

«Ne morem! Kako mi je žal, a baš danes moram biti v trgovini. Oče so odšli z gospodom župnikom v trg.»

«Ah, kaka škoda!»

Danica si je nateknila klobuk in rokavice ter odhitela po slovo k upraviteljevi gospodinji. Od upravitelja samega se je bila poslovila že včeraj.

«Na to bi bila skoraj pozabila,» se je muzala, prišedši nazaj. «Uj, to bi bila zamera ... Ali po tebi, Sabina, mi bo v resnici dolg čas. Pisala ti bom!»

Voz se je ustavil pred hišo. Lepo rumeno prepleskan koleselj, pregrnjen s kosmatim, zelenkastim kocem.

Danica je hitela urejevati, kar je ostalo še nerednega po sobi. Spustila je žaluzije, zaklenila predale in odhitela s kovčegom na plan. Sabina je nosila za njo dežnik in plašč.

«Zame ne bo ni ostalo, ker vse sami znosite!» je pozdravljal z voza Andrej in se obenem opravičil: «Hlapec je šel s kobilo v Zavrh. Saj ne boste hudi, gospica, če vas potegnem jaz do postaje.»

«O, o, tako imeniten voznik!» se je smejala Danica. Burno je pritisnila Sabini na lica poljub, katerega ji je ta nekako v zadregi vrnila. Nato je s srnjo gibnostjo skočila na voz in povabila Andreja: «Spredaj ne boste sedeli, oba imava dovolj prostora zadaj!»

Andrej se je presedel.

«Na svidenje zvečer, Sabinka!» je zaklical nazaj in švrknil z bičem po konjiču. V diru je šinil voz izpred šole in kmalu je videla Sabina le še oblak prahu, ki je zagrinjal odhajajoča.

II.

Danica je prispela na postajo rojstnega mesta v najhujšem nalivu. Babice ni bilo na peronu. Danica je sklenila vzeti izvoščka, da jo popelje do stanovanja.

Prijazen mlad gospod ji je pomagal nesti kovčeg do voza. Bil je Daničin sopotnik in ji je vso pot ponujal svojo vsiljivo prijaznost. Komaj je čakala prilike, da se ga znebi ...

O moških splošno ni imela posebno dobrega mnenja in je le težko verjela kaki priliznjeni besedi navdušenega oboževalca. Sanjala je vedno le o poštenem fantu, kateremu bo sijala duša v očeh, ki ji bo s stiskom desnice vlil zaupanje. Ki jo bo objel brez besede in osladnega klepetanja ter jo pritisnil na prsi, da bo začutila njegovo pošteno srce.

Ko se je vozila po mokrih mestnih ulicah, se je nehote spomnila Andreja. Kako hitro je minila davi vožnja do postaje. Andrej je podil konjiča, kakor bi se bog ve kako mudilo. Ni dosti govoril, le tu in tam je pokazal med potjo z bičem na hribček ali cerkvico, o kateri je mislil, da bi Danico zanimala. Njegov smeli obraz se je vtisnil v babičino dušo, da ga je imela še zdaj jasno pred očmi. Nasmehnila se je ob spominu. Andrejev obraz ni imel senčice nepoštenosti. Danica je vedela, da bi mogla od srca govoriti z njim.

«Ali on je že napol Sabinin!» Spet se je zasmejala in odpravila neumne misli.

Voznik je medtem obstal v eni izmed majhnih ulic v severnem delu mesta.

Danica je plačala in izstopila.

Skozi široko dvorišče je držala pot po ozkih, lesenih stopnicah do babičinega stanovanja. Polsteklena vrata kuhinje, ki so gledala na hodnik z ograjo, so bila do polovice zagrnjena s prozorno tenčico, polno čipkastih vložkov.

Danica je že po stopnicah čutila prijeten vonj po sveži barvi. Kava, kakršno je znala kuhati le njena babica. Obšel jo je ugoden občutek domačnosti, da je skoro stekla proti kuhinjskim vratom.

«Babica!»

«Danica!»

Objeli sta se in poljubljali. A nato je začela babica po svoji navadi skrbeti:

«Lačen si, otrok moj. Sedi, sedi vendar.» Odhitela je v sobo in predvsem prinesla Danici svoje obnošene podpetnike, misleč, da ima premočeno obuvalo. Danica ni niti povedala, da se je pripeljala. Babica, ki je bila vajena vse življenje le varčevati, bi ta majhen luksuz imenovala potratnost.

Danica jo je ljubeče opazovala, kako je hitela nalivati kavo, in veselo je drsela po kuhinji s solzo radosti v očeh. O, babica je ljubila svojo vnukinjo kajkor lastnega otroka, to je Danica vedela.

«Torej zdaj ostaneš kar dva meseca doma!» jo je ponovno objela babica, ko sta posrebali kavo.

«Prihranila sem nekaj denarja. Ne boš se dolgočasila v počitnicah. Oh, kako težko sem te pričakovala. Zaradi plohe nisem mogla na postajo.»

«Ali kaj bi vendar,» je ugovarjala Danica. «Saj to ni bilo potrebno. Lepše je, da si me tako lepo pričakala doma. Tako dobro je pri tebi, ljuba babica. Kar ne morem si misliti, da pojdem po dveh mesecih spet nazaj v samotno izbico v Suhem polju. No, zadnji čas je bilo sicer nekaj družbe, ali prav, prav se vendar še nisem vživela tam doli.»

Danica je pričela pripovedovati o zadnjih dogodkih in je nekajkrat prav pohvalno omenila Andreja in Sabino.

«Prihodnjo jesen se bosta poročila. Ah, babica, na deželi cvete sreča v mnogo večji meri kakor tu v mestu. Tam je vse tako naravno, nič narejenega. In če posije še nekoliko solnčka v srce dveh bitij, se mi zdi, da bi človek vriskal od veselja.»

Babica jo je začudeno pogledala. Vendar se je Danica v trenutku spet iztreznila in se zasmejala.

«Kakor da sem postala spet otrok tam doli, kajne babica? A zdaj pogledam v sobo, ali je še vse tako, kakor je bilo.»

Stopila je v spalnico, kjer je stala v kotu sobe njena postelja in nad njo je visela velika slika pokojne matere. Danica je pristopila in se zagledala v njen obraz ...Materine oči so se hotele smehljati, ko je bila slikana, a usta so jo izdajala, da ni bilo veselja v njenem srcu ... Kako žalostno je bilo tvoje življenje, uboga mamica, je pomišljala Danica. «Ali boš mogla izprositi svojemu otroku kaj boljšega zdaj, ko si tam v vesolju, kjer vlada in deli usodo svojim otrokom edino On? Ali boš pomagala voditi moje življenje?» Danica je začutila, da bi mogla moliti k materi kakor k svetnici. Veliko mržnjo je začutila v tem trenutku do svoje tete. Ona je bila kriva materine nesreče. Zakaj ni pustila očeta materi, da bi jo bil ljubil? Mater je pretepal, teto je oboževal. Vendar pa je vedel, da je mati boljša od tete.

Mati ni znala nastopiti. Premehka je bila. Čakala je, vedno le čakala, da oče spozna krivico in se vrne k njej. Prepad je bil med njima vse življenje. Živela sta drug poleg drugega kakor dve mrtvi telesi, katerih duše so blodile bog ve kod. Dokler ni oče obolel ... Takrat je mati vračala z dobrim, kar ji je bil oče prizadel hudega. Takrat bi se bilo nemara še preobrnilo njuno življenje ... Oče je spoznal, toda kal jeze in sovraštva je bila pregloboko izpodjedla njegovo zdravje; pospešila je bolezen in sledila je hitra očetova smrt.

Danica se je jela urno preoblačiti in se silila, misliti na kaj drugega. Na mizici pri oknu je stal gramofon. Poiskala je v omari ploščo in ga navila. Vreme se je bilo medtem zvedrilo. Odprla je okno in se naslonila nanj. Prisluhnila je zvokom prijetne Straussove melodije. Znova so ji misli pohitele k materi in očetu, a nato jih je kakor s silo okrenila k Andreju ... Šele čez čas se je zavedla, kaj je mislila. Zaprla je okno in ustavila gramofon. S komaj vidno senčico na obrazu je odšla v kuhinjo. Pomagala je babici pri pripravljanju večerje in kramljala z njo.

Drugega dne je spala pozno v dopoldne. Prav za prav ni spala, ampak le mirno ležala in sanjarila z odprtimi očmi, ki so ji počasi lezle od predmeta do predmeta v sobi, ne da bi se misli natančneje ukvarjale s tem, kar so gledale oči. Njene misli so plule čisto drugam, tja nekam v neznani svet, kjer se ustavljajo sanje vseh mladih src, ki hrepenijo in želijo nečesa ... Nečesa, kar bi dvignilo in zamamilo dušo in jo sprostilo vsega posvetnega, hudega, vsakdanjega. Danici je bilo nepopisno sladko pri tem lenuharjenju. Čutila je, da jo nekaj dviga in ziblje nalahno, kakor na perotih. Srce se ji je ogrevalo ob neznani toploti, ki ji je prešinjala vse ude. Čutila je v sebi toliko dobrote, bi jo mogla deliti vsemu svetu ... Vsem, vsem je želela ta trenutek sreče ...

Stara mati je drsala s copatami in tiho prestavljala po kuhinji posodo. Danica je prisluhnila tem korakom kakor tihi, uspavajoči godbi ... Čutila je skrbno srce za temi previdnimi stopinjami, boječimi se, da ne bi zbudila ljubljene vnukinje. Lahko bi bila zaklicala v kuhinjo dobri babici, da je skrb odveč, da Danica ne spi, ampak bedi. Toda tako sladko je bilo to dremanje ob tihem, enakomernem drsanju babičinih copat.

Stegnila je roko izpod odeje in dosegla s prsti jabolko, ki je ležalo na nočni omarici. Sinoči ga je bila pozabila pojesti. Babica je skrbela za to njeno malo razvado. Solnce je bilo prisvetilo prav do predpostelnjaka ter risalo svetle proge po njegovi ornamentiki. Danica jih je z zadovoljstvom opazovala. Zdajci je ura zveneče odbila enajsto. Z enim skokom je bila Danica iz postelje in odprla vrata v kuhinjo. Oklenila je svoji polni roki okoli babičinega vratu in ji pogladila zgubano čelo.

Po kosilu je sklenila, da napravi sprehod po mestu in obenem obišče prijateljico.

Med potjo je kupila dve moderni kartici, eno za Sabino, drugo za Andreja. Dolgo je izbirala. Nazadnje je poslala lepšo Andreju. Ko sta zdrknili v poštni nabiralnik, si je to očitala in obšel jo je občutek nezadovoljnosti ...

III.

V Suhem polju je pripekala neznosna vročina. Ljudje so vzdihovali na polju, kjer je venelo zelenje pod dušečo solnčno pripeko. Prerokovali so slabo letino.

Sabina je pomagala ono popoldne z materjo v župnišču, kjer so sušili seno. Redke bilke je grozilo uničiti še neurje, ki se je z zamolklim gromom oznanjevalo izza Osojnika.

Ljudje so hiteli. Ženske so brisale s predpasniki potna čela. Župnik je pomagal sam. Ko so udarile prve težke kaplje na zemljo, so pograbili zadnje ostanke za vozom in speljali proti župnikovemu kozolcu. Nato se je med bliskom in gromom usula debela toča. Župnik je molil v veliki župniščni kuhinji in ljudje so pridno odgovarjali na njegove besede. Nihče se ni dotaknil obilne malice, ki jo je delila župnikova kuharica, dokler je po zamreženih kuhinjskih šipah tolkla debela toča. Šele, ko se je naliv izpremenil v gost dež, so ljudje primaknili stole in posedli okoli velike javorjeve mize.

Župnikov jabolčnik je bil okusen in kuharica Zefa ni štedila z njim. Zraven je narezala debele kose sadne pogače s koščki prekajene slanine. Dišalo jim je. Pogovor se je sukal okoli nevihte. Ljudje so skrbeli, kam je udarilo in precenjevali škodo, ki jo je naredila toča. Zraven je pridno krožila majolka in Zefa je prijazno priganjala k jedi. Zdajci je udaril v cerkvi plat zvona, nato še enkrat in v presledkih še večkrat. Vsi so otrpnili od groze. Dobro so poznali način tega zvonjenja in vedeli za njegov pomen.

«Nekje v vasi je udarilo!» je izustil nekdo misel vseh, a nato so se dvignili vsi kakor na notranje povelje in odhiteli, da pomagajo nesrečniku. Sabina in organistovka sta ostali v župnišču. Kuharica Zefa je zatrjevala, da bo dež kmalu prenehal in da bosta lahko šli domov. Ostali sta še malo, a ker je Sabina le prigovarjala, dasi je še vedno deževalo, jima je Zefa ponudila širok dežnik, pod katerega sta se stisnili obe ženski ter hiteli proti domu čez široke rumenkaste luže, ki jih je naplavila nevihta. Sabina je s strahom zapazila svoj razdejani vrt. Neurje ga je bilo upostošilo. Rože so sklanjale svoje cvetove k tlom in valjale pisane glavice po gosti blatni vodi. Ob kraju, kjer je bila zemlja nekoliko vzpeta, pa so se belili kupi debele toče.

«Gablovčevim je zapalilo kozolec!» je v eni sapi izpovedal organist Pernek, ko sta vstopili.

«Gablovčevim!» se je zavzela mati, Sabina pa je že grabila za ruto, da hiti pomagat.

«Ni treba, ni treba!» je miril Pernek. «Ljudi je polno, ki gasijo in pomagajo. Ti bi samo utegnila biti napoti.»

Sabina je nemirno zrla skozi okno. Dež je postajal vedno bolj redek in v nekaj minutah se je na nebu začrtala krasna mavrica.

Ni je strpelo več.

«Vendar stopim gledat!» je dejala in stekla skozi vrata. Na Gablovčevem dvorišču je bilo polno ljudstva, ki je gasilo in pomagalo. Vodo so nosili iz bližnjega potoka, ker je bil vodnjak že popolnoma prazen. Kozolec, kateremu je bila že do konca pogorela streha, se je jel vnemati pri tramovih. Vpitje in hrup, ki se je vanju mešalo prasketanje ognja, sta delala zmedo še večjo. Sabina je zapazila Andreja, ki je stal na eni izmed lestev na zelo nevarnem kraju.

«Andrej!» je zavpila in zmeglilo se ji je spričo te Andrejeve drznosti. V tem trenutku pa ji je obstal pogled na gruči sklanjajočih se ljudi ob koncu kozolca. Stari Gablovec je bil ranjen. Sabina je stekla nasproti možem, ki so previdno nosili starca, vsega ožganega in stokajočega proti hiši. Izkušala je biti postrežljiva. Hitela je naprej v hišo ter odgrnila posteljo. Pomagala je stari Meti starca preobleči in pogrnila ga je ljubeznivo kakor lastna hčerka. V tem je tudi že nekdo s kolesom zdirjal v trg po zdravnika.

Čez kako uro je vstopil Andrej. Ves črn in poten je bil. Osmojeni šopi las so mu štrleli na čelo.

«Nekaj smo vendar rešili, a gorelo je, kakor bi bilo polito z oljem,» je govoril Sabini in se niti ni začudil, da je tukaj.

S skrbjo je nato ogledoval očeta, ki je ležal nepremično in le rahlo stokal.

«Večkrat padejo v nezavest, zato jih moram ves čas močiti,» je sočutno šepetala Sabina.

«Tako ljubezniva sil Le pomagaj jim. Bolečine so hude. Noga je zlomljena.»

Na dvorišče je prihrumel motor mladega zdravnika iz trga. Stari Gablovec je kar rjovel od bolečin, ko so mu v mavec naravnavali nogo, ki je že zatekala. Sabina in Andrej sta ga močno držala, a stari mož se jima je hotel iztrgati. Poklicali so na pomoč še Meto. Zdravnik je bil slabe volje. Zatrjeval je, da krivda ne bo njegova, če bo kost slabo naravnana. Namazal je bolniku številne opekline in obljubil, da bo naslednjega dne spet prišel. Bila je že noč, ko se je Sabina vrnila domov. Andrej jo je spremil do šole, a potem se je moral vrniti k očetu.

Naslednji dnevi so minevali pri Gablovčevih v pričakovanju in bojazni. Zdelo se jim je, da postaja starčevo stanje zmerom slabše. Andrej je zato poskrbel za duhovnika, ki je očeta spovedal in obhajal. Od tega dne pa je Gablovca prešinila nova moč. Zdravje se mu je vidno boljšalo. Tudi tek je dobival in ugajalo mu je, kadar je prišla Pernekova Sabina ter mu stregla.

Nič ve je ni gledal neprijazno. Še izpodbujal jo je, češ, da je dobro, če nekoliko prej poizkusi, kako se bo sukala na Gablovčevini. Vendar jo je nekega dne, ko je baš natikala ruto, da odide, čisto nepričakovano vprašal.

«Ali si se že pripravila za gospodinjsko šolo?»

Sabina je bila presenečena. Prav za prav je na tihem upala, da ji zdaj sploh ne bo treba nikamor, ko se je Gablovcu že toliko ogrelo srce zanjo.

Nekoliko zmedeno je odvrnila:

«To imajo vse mati v rokah. Menda pojdem že prihodnji mesec!»

Nato je urno hušknila skozi vrata. Vedno jo je nekoliko žalila ta Gablovčeva muhavost. Kakor da njene roke niso dovolj sposobne za upravljanje Gablovčevega gospodinjstva. Organistovka pa je še tisti teden najela vaško šiviljo in odbrala v trgovini sveženj platna. Urezale so za Sabino najpotrebnejše, izgotovile nekaj perila, predpasnikov in peč. Sabina sama je pridno pomagala. Odslej ni več hodila toliko h Gablovčevim. Sicer pa tudi ni bilo treba. Stari je bil že precej krepak. Te dni je obljubil zdravnik, da mu bo odstranil mavčevo obvezo. Andrej je imel polne roke dela. Vse gospodarstvo je ležalo na njegovih ramah.

Tuintam se je pod večer ustavil pri Pernekovih in z zanimanjem ogledoval Sabinino balo. Sabina pa je bila bolj tiha kakor po navadi. Ločitev ji je očitno šla k srcu. Čim bolj se je bližal čas njenega odhoda, tem bolj molčeča je postajala in zamišljeno sklanjala svojo plavo glavico nad šivanjem.

Tu in tam jo je razveselila kartica od Danice. Enkrat je dobila tudi pismo. Danes je poročala, da se ji godi dobro. Da je obiskala svojo teto ob morju in da bi bila kmalu utonila pri kopanju, ker prav slabo plava. Sicer ji mineva čas hitro, prehitro. Babica je vsa dobra z njo in jo razvaja kakor otroka. Ko pride v Suho polje, prinese Sabini nekaj lepega, a tudi Andreja ne bo pozabila. Le skoro ne ve, kaj bi zanj kupila, zato ji naj Sabina sporoči, kaj bi bilo primerno.

Sabina dolgo ni odgovorila na to pismo. Sama ni vedela zakaj. Imela je toliko posla sama s seboj in s pripravami za mesto.

Bližal se je čas Daničine vrnitve. Zato je Sabina urno napisala lično kartico, ki pa Danice ni več našla v mestu. Popoldne je bila že v Suhem polju in je v naglici urejala svojo zaprašeno sobico.

Sabini je prinesla lep, dragocen molitvenih in krasen album s slikami obmorskih mest.

Sabina je bila molitvenika bolj vesela ko albuma.

Andreja pa je Danica razveselila s fino usnjato listnico.

Po večerji so šli vsi skupaj na sprehod in v mraku posedli na belih skalah nad Šmonovim mlinom. Danica je bila razigrane volje, da kar ni hotela iti v posteljo. Nazadnje je oba povabila v svojo sobico in ju pogostila z likerjem. Sabini je sladka tekočina zelo prijala. Danica jima je ponudila še piškotov in bonbonov.

«Vsega, vsega mi je naložila ta dobro moja babica!» je dejala.

«In zdaj boš spet vse leto samevala!» je obžalujoče pripomnila Sabina.

«To je moja usoda,» je z nekaka pomembnostjo odgovorila Danica, nato pa se ji je naenkrat zelo mudilo k počitku.

Naslednjega dne je bila šolska maša, a popoldne je odhajala Sabina v mesto v gospodinjsko šolo.

IV.

Prvi snežni vetrovi so se podili čez plan in Osojnik.

Ljudje so spravljali pod streho, kar se je še dalo spraviti. Turščica je bila okožuhana, repa obrezana, obilno zelje se je že rumenilo v kadeh. Zamudniki so grabili po gozdovih napol premočeno in premrzlo listje in ga vozili domov.

«Stelje bo primanjkovalo,» so skrbeli kmetje in pridne roke niso mirovale, dokler jih ni prepodila prava bela zima v nizke domove.

Dolgočasili se niso. Nevajeni posedanja so se lotevali majhnih del. Moški so izdelovali grabljišča, pletli jerbase. Ženske so z nerodnimi, težkimi rokami krpale perilo in šivale razparane suknjiče. Čevljarji so dobivali delo. Hodili so po domovih ter krpali stare, okorele čevlje otrokom, gospodarjem in poslom. Kjer je bilo mnogo družine, je bilo posla za teden dni in še čez. Družina je rada posedala okoli zgovornega čevljarja.

Vaški čevljarji so zgovorni, radi pripovedujejo ter belijo svoje pripovedke tako dovtipno, da večkrat celo gospodinje, ki po navadi niso posebno vnete za čenčave čevljarje, prisluhnejo in pozabijo, da so jih vzeli v delo za rezanje podplatov in krpanje čevljev in ne za stresanje prismodivščin.

Tako je bilo pri Boštjanovih. Že vse popoldne so se smejali na račun Petkovih zgodb. Možak ni preskrbno tehtal resnice, in to so navzočni tudi vedeli. Kljub temu so mu prigovarjali, naj pove še to in še ono. Petek je zabijal cveke v podplat starega čevlja in hudomušno migal z brki. Prav za prav so mu migali brki kar sami od sebe, ne da bi bil Petek to hotel ali vedel. Prav to pa je dajalo njegovemu pripovedovanju zgodb tako vesel vtisk.

Boštjanovega Tončka, ki je sedel pri čevljarjevih nogah, je to tako zabavalo, da bi se bil nazadnje, ko že ni bilo ve zgodb, smejal tudi samim brkom. Petka pa danes ni bilo mogoče več pripraviti do pripovedovanja. Hitel je, da izgotovi svoje delo. Hotel je čimprej domov. Kopica lačnih kljunčkov naj ima danes svoje veselje ...

Bil je Miklavžev večer. Petek je imel doma na podstrešju že pripravljeno papirnato škofovsko oblačilo, ki ga je bil sam zlepil. Tudi pehar suhih hrušk in sličnih slaščic je stal pripravljen. V naglici je pojedel skledico kaše, ki mu jo je nalila Boštjanka za večerjo, in pospravil težko zaslužene kovance. Globoko se zahvaljevaje je odšel v noč.

Petkova kočica je stala nekoliko v hrib nad Šmonovim mlinom. Iz nizkih oken je prijetno svetlikala luč, ko je hitel čevljar navkreber in spretno gazil do kolena segajoči sneg. Pri zadnjih vratih se je splazil na podstrešje ter hitel odmetavati vrhnjo obleko, da bi čimprej nadel svetlikajoče se škofovsko oblačilo. Ob karbidni svetilki si je nalepil volneno brado in si z belo kredo pobarval obrvi. Oči so mu sijale tako dobrotno, da se je samemu sebi čudil, ko se je gledal v zrcalu.

Nekateri so pravili, da je Petek včasih nekoliko prismojen. Drugi spet so trdili, da je srčno dober človek, ki nosi v prsih kos otroške duše. Resnica je bila ta, da se ni menil ne za prve in ne za druge, ampak je živel za svoje otroke. Z ženo sta se dobro razumela. Edino, kar je kalilo njegovo čisto, skromno srce, je bil njegov nezakonski sin Bert. Le-ta je živel v mestu pri svoji materi, postrežnici pri boljših rodbinah.

Koliko siromašnih prihrankov je žrtvoval Petek za tega otroka! Mati otrokova, ki je sprva celo zahtevala možitev s Petkom, si je kasneje premislila in si izgovorila le prostovoljno podporo, ki je bila sicer skromna, vendar jo je Petek spričo slabega zaslužka komaj zmagoval. Ko je štel Bert 14 let, je podpora prenehala in Petek se je oženil z nekim dekletom iz Zavrha, ki mu ni prineslo v zakon drugega nego staro, od črvov razjedeno posteljo.

Petek je bil vesel in zadovoljen, še na misel mu ni prihajalo, da bi bil motil ženo s pripovedovanjem o svoji preteklosti v daljnem mestu. A danes, ko je prikorakal po veži v svoji slavnostni opremi, žvenkljaje s kravjim zvoncem in glasno pojo različne molitvice, toliko da ni iztresel peharja na pragu izbe od velikega presenečenja.

Njegova deca na kolenih sredi izbe, a zadaj pri mizi je sedel mladenič, na las podoben nekdanjemu Bertu pred desetimi leti. Petek ga je takoj spoznal in plaz groze je zasul vso otroško radost v njegovem srcu.

Iztresal in delil je hruške in lectaste konjičke med deco in ni ni izpraševal kakor druga leta. Napravil je velik križ in blagoslovil ravsajoče se otroško gnezdo, nato pa smuknil skozi vrata in se skoro zrušil ob debelem tramu na podstrešju. Solze so se mu nabirale v gosto belo brado. Odlepil jo je in sedel nekaj časa ves skrušen. Zdaj bo treba povedati. Kaj bo rekla žena? Kaj poreko ljudje? Petek si ni znal odgovoriti.

Oblačil se je, da čimprej poizve, zakaj ga je obiskal sin.

Slekel je škofovsko oblačilo, si oblekel spet suknji ter odšel dol. Pred vrati izbe je posluhnil. Otročad je vpila, žena se je mirno razgovarjala s tujcem.

Ko je vstopil, so mu otroci hiteli kazati darila, s katerimi jih je bil pravkar obdaril dobri sveti Miklavž. Petek je s silo hlinil veselo začudenje, a nato je stopil k ženi in zapovedal: «Spravi mi otročiče v postelje. Daj jim kaše, a potem spat! S temle gospodom imava važne razgovore.» Petkova žena se je takoj dvignila, vzela raz peč velik lonec kaše in jo postavila na klop.

Otroci so to njeno kretnjo brž razumeli. V trenutku je imel v roki vsak svojo pločevinasto žličko, mati pa je razpostavila lončene skledice.

Po vrsti so dobivali. Od najmlajšega, Jakca, ki je bosal po sobi v pomočeni srajčki, do najstarejšega, Tinča, kateremu je bila ena skledica kaše zmerom premalo, da je materi že pri polovici svoje jedi migal z očmi, naj pogleda v lonec, če bi se dobil še kak nameček zanj.

Petek je bil danes nestrpen in ni mogel dočakati konca večerje. Ko so posrebali, je odšla mati z otroki v ozko sobico na nasprotnem koncu hiše in jela pripravljati ležišče. Mrzlo je bilo tu, dasi so bila okna na debelo zadelana z raznimi cunjami. Po dva in dva je spravila skupaj. Mali Jakec pa je spal v zaboju, ki je bil do vrha napolnjen z mehko ovčjo volno. Čezenj je ob posebno mrzlih zimskih nočeh še posebej ljubeče pogrnila svojo nedeljsko kožnato jopo, ki ji jo je bil Petek ob neki priliki prinesel od bogate kmetice kot plačilo za njegovo delo. Od moljev je bila na enem mestu nekoliko razjedena, a to Petkove ni motilo, da je ne bi nosila ob nedeljah z enakim spoštovanjem, kakor če bi bila nova. Le ob posebno mrzlih nočeh jo je žrtvovala Jakcu, da ga ne bi zeblo.

Njeno srce je živelo in uživalo ob tej drobni mladeži. Zlasti danes so jim gorela lička, ko so bila kljub bedi lepo okrogla.

Vsak je vzel svojega lectastega konjička v posteljo in pri molitvi so bili raztreseni, da jih je morala mati večkrat posvariti. Zadnji del rožnega venca je po navadi molila že sama, a danes je zaspalo vse že pri polovici.

Mati je tudi vedno vedela za nagajivce, ki so se potuhnili, da jim ni bilo treba moliti. Poznala je to po naglem trepanju trepalnic. Toda danes jih je pustila v miru. Po prstih je odšla iz sobe in prisluhnila v veži razgovoru, ki ga je imel mož v izbi s tujcem. Nehote ji je zastala roka na kljuki, ko je slišala mladeniča govoriti:

«Ali, oče, ne imejte toliko strahu. Mislil sem, da vam bo le v veselje, če vas poiščem.»

Petkova se je prijela za glavo. Kolena so se ji pošibila. «Oče mu je!» ji je šinila misel skozi možgane. Pocenila je na prag izbe in v trenutku ji je bila duša zagrenjena do roba, da so se ji vlile solze po razbrazdanem obrazu.

«O tem mi ni nikoli govoril!»

Razgovor v sobi je postajal tišji, a Petkova niti ni več poslušala. Njene misli so se uravnavale nazaj v čase, ko je pasla še čredo po završkih brdih in je prišel nekega dne mimo mlad, zgovoren mož in jo ujel čez pas, da je zakričala. Vse to se ji je zdaj na mah zazdelo prepojeno z ostudno hinavščino, ki jo je ob spominu davila v grlu.

«Kako, da mi ni ničesar povedal? Gotovo ima še več sličnega na vesti. Premnogo bi moral povedati, če bi začel,» je ugibala in ihtela.

Tedaj je stopil na prag Petek. Žar svetilke je oblil sključen ženin hrbet, ki je tiščala glavo med kolena. Čevljar je razumel. «Poslušala je. Grda ženska razvada.» Petek se je bil med tem časom očitno opomogel. Njegov obraz je bil zdaj sproščen, skoro vesel.

Dvignil je ženo in jo odvedel v sobo.

«Tu moj sin, Barba! Podaj mu roko in ne cmeri se. Zdaj ne pomaga nič več!»

«Vem, vem!» je v joku in neki zadregi pritrdila Petkova in obenem začutila objem, v katerega so jo zagrnile krepke mladeničeve roke.

«Ne bom vam v nadlego, mati,» je vzkliknil Bert. «Poiskal sem samo svojega očeta, ker mi je to naročila moja rajnka mati. Umrla mi je pred štirimi leti. Takrat nisem utegnil priti v Suho polje, a sklenil sem, da to ob prvi priliki storim. Zdaj sem v službi v vašem trgu pri mesarju Ulčku. Mojega očeta pozna. Pravil mi je o njem, da je siromak, a poštenjak. Hotel sem očetu samo pomagati. Zaslužim dobro. Vi, mati, me nikar ne glejte postrani. Dober vam bom kot lasten sin. Očetov greh je že davno odpuščen, zdaj sem samo še jaz tu, ki me je treba nekoliko ljubiti!» se je izpovedal smehljaje.

Petkova je bila v zadregi. Skoro se je hotela opravičevati za svoje solze.

«Tako na naglo je prišlo to razodetje, da sem vsa zmedena. Ne vem, kaj govorim,» se je popravljala. Primaknila je stol k mizi in povabila: «Večerjajte z nami! Slabo je, a bo že!»

«Ne vikajte me, mati, saj vam nisem tako tuj! A večerjal bom z vami!» je veselo govoril Bert.

Med večerjo so se razgibali, četudi je Petkova prav na dnu srca tu in tam začutila drobno ost, ki je kljuvala: «Čemu si tako prijazna z njim, saj ti je tujec! Sin je tvojega moža in ene ... neznanke. Morala bi mu pokazati vrata.»

Toda Bert je govoril tako veselo in prisrčno, da je zmagala v Petkovi plemenitost in je ponudila Bertu prenočišče na lastni postelji ter ga povabila, naj jih še večkrat obišče.

Bert prenočišča ni sprejel, ker je imel v Gablovčevem hlevu spravljen mesarski voziček in konja, a obljubil je, da se bo večkrat oglasil, a da ga naj tudi onadva čimprej obiščeta v trgu.

Petkova sta to z veseljem obljubila in se nista mogla načuditi njegovi dobrosrčnosti, ko jima je pri odhodu stisnil bankovec, češ, naj bo za male polbratce.

«To je sinko, kaj?» je s ponosom, pa vendar nekoliko radovedno pogledal Petek ženo, ko je zapirala duri za odhajajočim.

Nič ni odvrnila, pa vendar njen obraz ni bil temen. Petek je vedel, da je bolje, če jo pusti za danes v miru.

«Jutri bo že prebolela in bo dobra Barba kakor vedno!» je mislil. Barba prav za prav ni vedela, kako bi. Jezilo jo je le še zaradi moževe dolgoletne molčečnosti; saj je mislila, da je najodkritosrčnejši človek na svetu. Zdaj pa je morala spoznati, da tudi njemu ni prav zaupati.

Nekako topo je legla tisti večer k počitku. Nista govorila. Vsak je vrtal svojo povest, dokler se ni žena čisto nenadno oglasila:

«Spiš?»

«Takole, dremljem!»

«Povej mi vse od kraja, kako je bilo s tisto tam v mestu!»

Petek se je obrnil na njeno stran, če bi bilo svetlo, bi bila mogla Barba videti, kako naglo so mu migali brki. To se je godilo vselej, kadar je Petek napeto razmišljal.

«Bom povedal,» se je odločil, «toda potem je konec tvojemu kujanju. Vsak človek ima svojo slabo stran in če je enkrat pogrešil, a si potem vse življenje prizadeval biti pošten človek, potem se mu to ne sme šteti v toliko zlo. Ti Barba še ne veš, kaj je življenje. Zrasla si na pašniku kakor marjetica, katero sem lepo presadil v svojo zemljo, in zdaj raseš tu, kakor da si že od nekdaj v tej zemlji, in ni ti nič hudega.» Barba se je v temi trpko nasmehnila.

«Vidiš, in o življenju tam zunaj ti sploh ne veš. Tam so viharji, ki človeka premetavajo kakor lupinico in mu uravnavajo usodo, kakor sami hočejo. Človek je igrača v rokah nečesa nevidnega in če ne bi imel trdne vere v srcu, da tudi to Bog tako hoče, bi včasih obupal. Meni se ni godilo predobro, ko me je oče kot vajenca zaupal rajnemu Štefinu v trgu. Mojster me je pretepal in uhljal, kakor da ni poznal pripravnejšega mesta za iztresanje svoje jeze. Naposled mi je bilo tega tudi dosti. Človek se ne da rad ubijati drugim. Ušel sem od Štefina v mesto, manjkalo mi je leto dni do pomočnika in vdinjal sem se pri mestnem mojstru samo za hrano. Tudi to hudo leto je minilo. Hotel sem domov, da nadomestim očeta, a mojster mi je nalepil še eno leto zastonjskega dela, češ, da sem mu to obljubil. Sicer da mi ne izstavi pomočniškega izpričevala. Moral sem. Hudo je bilo. Napitnina je bila moj zaslužek. Tisto leto sem spoznal starejšo, a dobro žensko. Prinesla je nekaj čevljev v popravilo. Vedno me je gledala s tako dobrimi očmi, da mi je postajalo toplo okoli srca.

Enkrat mi je stisnila obilno napitnino v roko. Odsihmal je nisem več pozabil. Izvedel sem, da popravlja po hišah, in tudi za ulico kjer je stanovala, sem izvedel.

Ob nekih praznikih je bilo, ko sem jo spet videl. Povabila me je na svoj dom. Čedno urejeno kuhinjo je imela, ki ji je služila obenem za spalnico. Ponudila mi je potice in kave — take potice menda pozneje nisem več jedel. Dobila jo je bila od gospode, kjer je pospravljala.

Odslej sva bila trdna prijatelja. Večkrat sem hodil zvečer v njeno kuhinjo. Bilo je vedno kaj kave shranjene zame. In tako dobre oči je imela. Zaradi teh njenih oči bi se ji bil enkrat skoro zameril.»

«Krista, ti imaš prav takšne oči, kakor jih je imela naša ovca Beti. Zaklali smo jo za mojo birmo. Tako dobra je bila naša Beti, da sem še celo v cerkvi mislil samo na njeno smrt. Ne boš verjela, če ti povem, da sem celo mislil za njo! sem ji rekel. A Krista me ni razumela in je bila zaradi oči huda name.

Najino prijateljstvo pa se je vendar nadaljevalo, dokler mi ni Krista nekega dne razodela neprijetno novico. Debelo sem gledal in nisem se mogel dovolj načuditi. Bil pa sem takoj pripravljen zlo popraviti in jo poročiti. Krista je bila voljna. Toda pozneje se je premislila in mi rekla: «Le na kaj bi se ti ženil! Bolje je, da ostane tako, kakor je. Dajal mi boš do otrokovega 14. leta podporo, da ga laže spravim naprej.»

Tiste dni sem dobil od doma sporočilo, da mi je oče umrl. Vse je šlo name tisti čas. Moral bi domov. Ponudil sem Kristi še enkrat, da bi šla z menoj. Toda na kmete sploh ni hotela.

Tako torej vidiš, Barba, sem šel sam in sem čez nekaj let naložil tebe kot sladko breme na rame! «Ali si zdaj, ko veš vse, še huda, Barba?» je vprašal.

«Povedati bi mi bil moral!» je dejala.

«Če pa nisem mogel. Še na misel mi ni prišlo, da bi me kdaj iskal ta sin.»

Nekaj časa se je slišalo le hreščeče tiktakanje prastare stenske ure. Nato pa se je Barba obrnila k možu. «Še dobro, da te ni hotela,» je dejala počasi, a Petek je vedel, da pomeni to več kakor spravo.

Danica je bila vsa zaposlena v šoli. Mnogo truda ji je dajalo režisersko delo z igrico, s katero je hotela razveseliti Suhopoljčane za božič.

Vse je bilo na delu. Med šolskimi otroki je zbrala nekaj dobrih pevcev in pevk. Dosti truda je bilo, preden je za silo ugladila mlade, nevajene, raskave glasove.

Zvečer je trudna legala k počitku, vendar jo je navdajalo neko zadovoljstvo, ko je pomislila na svečane obraze otrok, ki so s silo hoteli spraviti iz sebe, kar je bilo največ mogoče dobrega. Vsi bi bili radi sodelovali pri igrici. Danica je odbrala seveda le najboljše, vendar je s pesmicami in različnimi deklamacijami zaposlila prav vse.

«Nihče naj ne bo zapostavljen ta dan,» se je veselila svojega sklepa.

Ugibala je, kje bi dobila primerne kulise, da bi vsaj nekoliko podala sliko pravega okolja.

Dramskega društva v Suhem polju niso imeli. Kadar je mladina priredila kako igro, si je morala izposoditi kulise z Zalokah. Danici ni bilo do tega. Sklenila je, da si bo pomagala sama. Prvo dejanje naj bi se predstavljalo v kmečki izbi, a drugo bi se vršilo v gozdu.

«A kje dobiti gozd?»

Spomnila se je Andreja. On bi ji nemara pomagal. Nerodno ji je sicer bilo, iti kar tako naravnost k njemu. Odkar je bila odšla Sabina, je govorila samo še enkrat z njim, in še to le mimogrede, v družbi. A videla ga je tu in tam iti mimo okna šole, ko je odhajal k Pernekovim. Čakala je nekaj dni na to priliko, toda naposled se je je polotila nestrpnost. Odločila se je, da pojde sama k Gablovčevim.

V nekem pritajenem veselju ji je utripalo srce, ko je vstopila. Da Andreja ni doma, to je takoj spoznala, še preden so ji povedali. Bežen kes, da je prišla, jo je obšel. Stala je nasproti staremu Gablovcu, ki je sedel v veliki gostilniški sobi in prebiral pratiko. Odkar je ozdravel, se je neizmerno dolgočasil. Noga je bila slabo naravnana, da je šepal in hodil le ob palici. Tudi prejšnja svežost in moč se mu nista hoteli vrniti. Od premnogega posedanja se je debelil in s svojega sedeža je ravnal Meto, da je stregla maloštevilnim gostom. Tu in tam je tudi sam donesel poli vina.

Danica je bila v zadregi. Rada bi bila odšla. Toda starec jo je povabil, naj sede, češ, da mora Andrej vsak čas priti. Pri hiši niso imeli šolske dece, zato ni vedela, kakšen pogovor bi navezala s starcem. Sprožila je hvaležno vprašanje o zdravju in Gablovec ji je nato pričel obširno pripovedovati o svoji zlomljeni nogi in o bolečinah, ki jih je pretrpel. Razgovoril se je na široko in Danica je bila skoraj vesela, ko je vstopilo nato nekaj gostov ter zahtevalo vina. Gablovec je odšepal v kot po veliko steklenico in nalival z njo v manjše. Ko je postregel, je spet sedel v svoj kot in z nekoliko zaspanim glasom nadaljeval pripovedovanje o nogi. Ko se je hotela posloviti, je zaslišala v veži stopinje in Andrejev moški glas. Otresal je sneg in topotal s podplati ter Meti nekaj veselo pripovedoval. Vonj po svežem, ostrem zraku je napolnil sobo, ko je vstopil. Obraz mu je spreletelo veselo začudenje. Snel je kučmo, na kateri je ostalo še nekaj snežink, ki so se v topli sobi pretvarjale v kapljice, ter se približal Danici.

«Z neko prošnjo prihajam,» se je smehljala.

«Če le morem, vam bom ustregel,» je bil ves vljuden Andrej.

Skozi vrata je prihajal truma pivcev, ki soj glasno klicali vina in šumno posedali okoli miz. Zato je Andrej predlagal Danici, da bi šla v družinsko sobo. Sledila mu je po ne visokih stopicah v malo više ležeči prostor, kjer je bila velika družinska soba Gablovčevih.

Čedno je bilo tukaj. Danici je ugajalo skoraj bolje kakor pri Pernekovih. Vsaj tolike navlake ni bilo po omarah in stenah in čutila je, da se počuti tu svobodnejša. Ko sta sedla za močno, izrezljano hrastovo mizo, je Danica obrazložila svojo prošnjo.

«Prosila bi vas za nekaj smrečic iz gozda!» je dejala.

«Smrečic?» se je začudil Andrej.

«Čudna prošnja, kajne. Igrico pripravljam za šolski oder. Morda bi dobila smrečice, ki jih potrebujem za gozdiček, tudi kje drugje, a obrnila sem se prav na vas, ker mi morate pomagati še drugje. Sama sem za vse. Hudo je, veste. Ničesar nimam vzeti v roko razen nekaj z muko pripravljenih šolskih igralcev.»

Andrej se je nasmehnil: «Zares ste pridni, gospodična!»

«No, nekoliko že lahko rečem, da sem,» se je pohvalila. «Saj sem celo svojo babico zapustila zaradi te moje ljube šolske dece. Čez božič ostanem v Suhem polju.»

«V Suhem polju? No, tako požrtvovalni bi zares ne smeli biti!»

«No, da,» je nadaljevala, «imam pa tudi svoje vrste zabavo zraven. Ne veste, kako so smešno ljubki ti moji nebogljenci. In koliko se trudijo! Toda pridite jih vendar enkrat gledat. Ob 2. uri imam vsak dan vaje.»

«Prav rad!» se je poklonil Andrej.

«In smrečice?» je naglo vprašala in se dvignila.

«Dobite jih, to se razume. Mogli bi si jih sami ogledati in odbrati najlepše.»

Danica si je zamišljeno natikala rokavice in počasi zapenjala gumbe.

«Saj res! To bi hotela!» je dejala čez čas. «Ali boste utegnili spremljati me?»

«Kadar hočete, gospodična!»

«Potem pojdiva jutri popoldne ob 4. Dotlej bom imela vaje, a potem bom prosta.»

«Pridem!» je obetal Andrej.

Naslednji dan je vse dopoldne metlo. Danica je nekajkrat pogledala skozi okno svojega razreda.

«Če ne prestane, bova morala preložiti ogled na jutri,» je mislila. Žal ji je postalo.

Še pred poldnem se je namah ustavil snežni metež in Danica se je zveselila.

Po kosilu je obula svoje močne čevlje iz telečje kože, oblekla volneno krilo in belo pleteno bluzo.

«Tako, zdaj naj pride sneg do kolena, ko se ga ne bojim,» si je dejala dobre volje. Odhitela je spet v razred. Ni bilo še vseh igralcev, zato je vadila samo poedince.

Pričeli so govore. Danica se je nekajkrat razburila. Še vedno niso znali vsi svojih besed.

«Le kaj mislite! Božič je pred durmi, vi pa kakor da se vam nikamor ne mudi.»

Koj nato pa se ji je stožilo. Igralec šolarček jo je gledal s tako presunjenimi očmi, kakor bi jo opominjal: Ti ne veš, da je to zame prav težko. Saj je mnogo besed, ki jih slišim prvi v svojem mladem življenju.

«Vem, vem!» ga je takrat razumela in razburjenost se ji je polegla. Pričela je znova vaditi ter je potrpežljivo pomagala, kjer se je ustavil šolarčkov spomin.

Proti koncu ure je šlo že precej dobro.

«Da mi do jutri spet ne pozabite,» je opominjala učiteljica.

Nato so pričeli s pesmicami. Danica je vzela violino in jo ubrala. Razpostavila je glasove v skupine in pričela: «Še mlad se vam zdim, že v šolo hitim ...» Drobni glaski so krepko pričeli in se precej časa dobro držali, toda zdajci se je učiteljici skremžil obraz. «Pa kdo mi ves čas debelo trobi zraven!» je dejala nejevoljno. «Pojte še enkrat!»

Pričeli so spet in učiteljica je hodila od skupine do skupine ter pazno vlekla na uho. Naposled pa je izsledila paglavčka, ki je res po svoje debelo brundal zraven.

«Stopi sem!» Vzela je spet violino in zaigrala. Najprej samo nekaj taktov. Paglavček jih je napačno ponovil. Učiteljica je odstavila gosli in zapela. Še enkrat in še enkrat. Paglavček je pel z njo. Bilo je že bolje. Nato mu je od desne in leve priklopila dvoje dobrih pevcev. Vsi trije so zapeli. Zdaj je šlo in paglavček je ponosno odkorakal k skupini. Ponovili so še več pesmic in še parkrat je morala učiteljica iskati packača, ki je godel svojo.

Tedaj je potrkal Andrej. Danica se je oddahnila. Spustila je deco in docela pozabila nato, da mu jo je hotela pokazati.

«Samo po čepico in jopico skočim v svojo sobo,» je hitela in mu mimogrede stisnila roko.

V nekaj trenutkih je bila že nazaj. Andrej jo je veselo pogledal. Ljubko zapeta do vratu, z malo, belo čepico na črnih laseh je bila dražestna.

Krenila sta za šolo proti Šmonovemu mlinu. Snega je bilo nametlo, da sta težko gazila. Mlin je bil ves pod snegom, nad jezom pa se je bila napravila debela plošča ledu.

«Bogve, če je led že zadosti debel!» je ugibala Danica ko sta stopala mimo. «V mestu sem se včasih drsala in prav prijetno je bilo.»

«Vi ste zares prav v vsem spretni, gospodična!» se ji je čudil Andrej. «Rad bi vas videl na ledu.»

«O, to se prav lahko zgodi!» je živo dejala. «Drsalke imam s seboj. Če je le plošča že dovolj trdna. Vi se morate tudi drsati z menoj.»

«Žal, ne znam tako kakor vi,» se je smejal. «Drsal sem se vedno le po svojih podplatih v največjo jezo svojega očeta.»

«O, o! To pa že verjamem, da ste bili navihanec!»

Pri zadnjih besedah se je napol okrenila, da ji je v trenutku spodrsnilo in bi bila padla v sneg, da je ni ujel Andrej za komolec in dvignil kvišku.

«Padli boste, gospodična, ako ne pazite. Bolje bi bilo, da hodim jaz pred vami in vam uravnavam pot.»

Bila je skoro v zadregi in je molče stopila v sneg, da jo je Andrej prehitel.

Pot se je jela vzpenjati navkreber. Oba sta molčala. Danica je zardevala v lica. Odpela je jopico na prsih in si zrahljala šal okoli vratu. Vroče ji je postajalo. Lezla sta počasi, a ker je vzpetina hudo naraščala, ji je Andrej ponudil roko.

Danica je obstala za trenutek in ga pogledala. Do polovice je iztegnila roko proti Andreju, a zdajci se je premislila in odklonila pomoč.

«Mislil sem, ker je pot težavna!» se je z rdečico v obrazu opravičeval Andrej.

Toda Danica ni nato ničesar odvrnila. Ta trenutek se je zgodilo z njo nekaj, kar je občutila pomembno za vse življenje. Ko jo je Andrej malo prej ujel za komolec, jo je za trenutek pritisnil k sebi in kakor je bil ta trenutek bliskovit, je Danica začutila v njem pričetek nečesa silnega ...

«Ali sem vas užalil, gospodična Anica?» je tedaj zaslišala Andrejev glas, ki je bil že dosti pred njo.

Počakal jo je in zdaj mu je Danica sama ponudila prste, da jo je pritegnil više.

Pustila je, da jo je vodil, in prijetno je čutila toploto njegove dlani v svoji.

Mahoma si je zaželela, da bi hodila tako še dolgo ... Toda bila sta kmalu na cilju. Andrej je spuslil njeno roko in otresel sneg raz nizke košate smrečice, s katerimi je bilo obraslo vse pobočje.

«Zdaj izbirajte, gospodična!» je veselo in brez zadrege dejal, dasi mu ni ušla dekličina zamišljenost.

Kakor odsotna je pristopila Danica in se zazrla v nizka košata drevesca, ki so zelenela sredi zimske beline.

«Kako lepa drevesca. Prav škoda jih je,» je šepetala, «saj imajo tudi ona življenje v sebi in se boje smrti ...»

Andrej jo je začudeno pogledal. Ona pa je stopala od drevesa do drevesa ter zamišljeno izbirala.

«Tele bi bile primerne za moj gozdiček!» se je nazadnje odločila in pokazala nekaj nižjih in nekaj višjih drevesc.

Andrej jih je zaznamoval in podsekal z malo ročno sekirico, ki jo je nosil s seboj.

«Osem!» je doštel. «Hlapec vam jih pravočasno pripelje do šole.»

«Gotova sva!» se je skoraj trdo okrenila Danica in se polno zazrla Andreju v obraz.

«A tako lepo je tu, da bi še nekoliko uživala to zimsko krasoto sredi tihega zasneženega gozda!» je zašepetala čez čas.

Njene oči so vlažno temnele in se odražale tako zasanjano izpod temnih, ozkih obrvi, kakor ni bil Andrej opazil še nikoli poprej. V zimskem mrazu narahlo pordela lica in kakor žare rožnat popek razcvela, nekoliko bolestno ukrivljena Danična usta so Andreja prevzela, da je obstal in se ujel z njenim dolgim pogledom.

«Ostaniva še malo!» je zaprosila.

Andrej je ni mogel prav razumeti, a je tiho zaslutil toplino njene duše, ki ga je pričela prav nalahno ogrevati.

Kakor v podzavesti jo je prijel za roko, krenila sta v notranjost mirnega gozda ter hodila tako nekaj časa molče. Komaj zaznavno je Danica pritisnila Andrejevo roko k sebi. Tedaj je mislil, da jo razume ...

Obstala sta pod visoko smreko in Andrej je prijel njeni orokavičeni roki ter ju slekel. Nato jih je zaporedno poljubil.

«Moja draga, draga gospodična!»

Danica je opazovala njegov obraz, v katerem je nalahno drgetalo. Jako lepe oči je imel in poteze njegovega obraza je ozarjala neka tiha prisrčnost. A v trenutku jo je prešinila trezna misel: «Sabinin je ta obraz!»

Sramota jo je obšla v dno duše, da je temno zardela in mu odtegnila roke. Zatekla se je k sosednjemu drevesu in jela z rožnatimi nohtki grebsti preperelo mokro lubje.

Andrej je zrl za njo z otožnostjo v očeh. Skoraj istočasno je zaslutil Danično misel in postalo mu je žal. V srcu pa ga je obšlo silno hrepenenje po zbližanju ustnic s tem bolestno ukrivljenim žarečim popkom, za katerim je slutil ono sladko neizgovorjeno skrivnost ... Izpil bi ji ono skrivnost raz ustnice, izpil bi sladkost njenih temnih oči ...

«Danica!» mu je trgajoče ušlo.

Okrenila se je s široko razprtimi sijočimi očmi, vendar je rekla s prisiljeno mirnostjo: «Vrniva se!»

Tudi Andrej se je takrat iztreznil in molče sta odkorakala proti izhodu.

«Vrniva se!» so zvenele Danici na uho lastne besede.

Kakor v zasmeh jih je ponavljala njena duša. Kakor da je bilo to tako lahko ... Ali bo zmogla toliko moči, da se upre velikemu, vse prešinjajočemu žaru, ki je pravkar zagorel v nji z vso močjo prve ljubezni?

Danica je čutila Andrejevo postavo, ki je hodila poleg nje.

Čutila je živo toploto, ki jo je izžarevala in ki jo je opajala na vsak korak.

Samo njen je bil ta mož sredi tihega, zasneženega gozda in vendar se ga ni smela okleniti.

Stopala sta mimo nizkih zasneženih stopcev. Kakor zasajen je ležal gozd v svojem belem oblačilu. Čutila je, kako ji zastaja noga in kako se je polašča neka sladka trudnost. Tako bi zaprla oči in hodila naprej, naprej, a poleg nje oni mehki val toplote, ki je prihajal od Andreja in ji opajal ude.

Kaj neki čuti Andrej? Ali se je iztreznil in obžaluje naval čustev, ki so mu prikipela v trenutnem navdušenju čez rob notranjosti?

Ali misli na Sabino? Kako rada bi mu pogledala v oči, ki so se ji videle kakor odprta knjiga njegove duše. Toda oklevala je. Za trenutek je krenila pogled k Andreju, a že je začutila njega samega. Zaprla je oči in mu prepustila svoja usta dolgo, dolgo ...

Skoraj popolna tema je vladala v gozdu, ko sta se prebudila iz objema. Kakor tiho svetišče se jima je zazdel gozd, v katerem sta prebila najsvetlejši trenutek svojega življenja. Upognjene zasnežene veje okolu stoječega drevja so kakor bele roke blagoslavljale njuno ljubezen. Šepetaje sta nadaljevala ostalo pot. Dospela sta na plan, kjer je blestel sneg v tihem odsvitu ostro se lesketajočih zvezd na nebu.

Gazila sta sneg navzdol, objeta in molče. Njuni duši sta bili tako prežeti od lepote, da nista mogla govoriti. Mimo Šmonovega mlina je bila gaz ozka. Nemogoče je bilo hoditi vzporedno. Andrej je objel Danico čez pas in jo dvignil s svojimi močnimi rokami.

«Saj ne znaš hoditi po snegu, ti otrok!» Poljubil je njen obrazek, ki se mu je skrival na prsih.

«Nikar me ne nosi, saj sem pretežka!» se je smehljala.

«Ah, težka! Kakor peresce si!»

«Kje sem neki našel to peresce?» se je šalil.

«Andrej!» se mu je privila Danica in ga objela.

Pred šolo sta se tiho ločila.

Andrej je še počakal za oglom, dokler ni videl, da se je pokazala v Daničnih oknih luč. Potem je nadaljeval pot proti domu.

Danica je bila presrečna. Občutek nepopisne radosti jo je obhajal, ko je drugi dan po šoli pričakovala Andreja.

Andrej! On! ...

Vse njene dekliške sanje so se osredotočile v njegovem bitju.

Vso noč je presanjala o njegovih rjavih očeh ...

Popoldne je dobila kratico od Sabine.

Kakor sunek z nožem je občutila ta mali opomin.

«Sabina, kaj hočeš prav za prav še ti med nama? Ali se boš dvignila lepega dne kakor pravična sodnica in si vzela, kar pripada edinole tebi ...? Ali boš z enim prstom zdrobila zlati grad najine večne sreče ...?»

Danica se je vrgla na posteljo in mečkala med prsti Sabinino kartico. Obupno je jokala, ko je potrkalo. Še vsa zmedena si je z robčkom urno obrisala obraz in velela: «Naprej!»

Bil je Andrej.

Danica se je poizkušala smehljati, toda njemu ni ostalo skrito, da je jokala.

Nekoliko bolj bled je bil v obraz, njegove oči pa so se odražale tem temneje.

Opazil je Sabinino kartico in pristopil.

«Danica! Nikar ne joči! Razumem te! Tudi jaz čutim, da nisva ravnala prav, toda samo jokati ne smeš!»

Bil je ves nežen, da se mu je Danica burno vrgla okoli vratu in ga divje poljubila.

«Ne dam te! Nikamor te ne dam, Andrej!»

Rahlo si je snel njene ročice z ram.

«Zdaj bodi pametnejša, Danica! Sicer pa, kakor vidim, sploh nisi pripravljena. Včeraj si me vendar prosila za voz, ker si hotela danes v trg. Voz imam zunaj, a ti jokaš tukaj kakor otrok in ne misliš na nič.»

«Ti sam me popelješ?» se je zveselila Danica.

«Seveda! Uredil sem tako! Dela ni posebnega, pri živini me nadomestuje hlapec. Tudi sam bi imel majhen opravek v trgu.»

«Brž, brž! Ah, kako sem se zakasnila. Prosim vas, gospod Andrej, stopite toliko ven, da se preoblečem,» se je Danica poredno priklonila in odprla Andreju vrata.

Ujel jo je za šop črnih las in ji zapretil: «Samo da ne bo predolgo, sicer se odpeljem sam!»

Vožnja je bila prijetna. Vse prehitro so Danici drčale sani ... Želela si je te trenutke podaljšati in sproti je obžalovala vsako minuto, ki je minila.

Ko sta zavozila že precej dale med polja, ki so ležala pod snegom, ji je Andrej oklenil desnico okolu pasu.

«Ali se še spominjaš najine prve vožnje?» ga je sanjavo vprašala.

«Kako se ne bi! Ali takrat si bila tako imenitna. Še misliti nisem mogel, da boš vzljubila prav mene, kmeta.»

«Ne ponižuj se, Andrej! Ali pa se hočeš norčevati iz mene ubožice.»

Pogledal jo je ljubeznivo.

V daljavi se je pojavil drug voz. Andrej je odmaknil roko.

«Previdna morava biti!» se je nasmehnil.

Mimo je pridrčal Bert, ki ga pa nista poznala. Le mimogrede ga je ošinila Danica s pogledom, a ko je bil mimo, se je tem tesneje oklenila Andreja.

V trgu sta opravila hitro. Danica je nakupila v trgovini lepenke, da sta jo komaj spravila na voz. Tudi nekaj barv je še manjkalo. Zlatega papirja in cenene svile.

Andrej je naglo opravil v hranilnici. Povabil je Danico na kozarec vina k Ulčku.

Bila sta prešerno razposajena. Pojedla sta tudi porcijo mrzlega narezka, kar je Danici zelo prijalo.

Postala sta sijajne volje. Naročila sta še vina in Anica je zaprosila natakarico, naj navije gramofon.

Prižgali so luči v sobi in obema je bilo tako prijetno, da sta le nerada mislila na odhod. A ker se je zunaj vse bolj temnilo, je Andrej naposled velel zapreči.

Danica še dolgo pozneje ni pozabila opojnih občutkov te vožnje.

Kako je z napol priprtimi očmi strmela pred sebe v premikajočo se belino. Objeta od Andrejeve močne roke je slonela na njegovih prsih z občutkom nepopisne sreče ... Kakor godba so jo uspavali kraguljčki, ki so cingljali na konjevem vratu. Lahen, svež piš vetra, ki je neprestano drsel mimo njenih lic, je zdaj pa zdaj prekinil dolg, vroč Andrejev poljub.

Pred njima so pričele vstajati prve lučce razsvetljenih hiš suhopoljske vasice.

«Kakor pravljica je ta vasica,» je šepetala Danica.

«Hiše ko čreda ovčic, ki se stiskajo v znožje ljubkih gričev, kakor bi iskale zavetja pri njih. Le tu in tam je kakšna hišica posajena nekoliko dalje v polje. Kako žalostno mežika s svojimi svetlimi okni kakor izgubljena ovčica, ki si želi nazaj k čredi.»

Tudi Gablovčeva domačija je stala ob cesti nekoliko bolj v polju. Ko je Andrej privozil mimo nje, ga je hlapec že pričakoval na pragu. Andrej mu je vrgel vajeti in z nekako tujim glasom rekel Danici: «Če želite in vas je morda strah, vas pospremim do šole, gospodična. Lepenko spravimo lahko jutri v šolo.»

Bila je zadovoljna. Urno je skočila z voza in vzela le male zavitke s seboj.

Tema je bila že popolna. Pred šolo je izročila ključ Andreju, da je odklenil vezna vrata.

«Le malo me pusti k sebi, Danica! Saj še ne pojdeš takoj spat,» je prosil Andrej.

Oklevala je.

«Mogel bi te kdo videti!» je oporekala.

«Samo trenutek. Kadar porečeš, pojdem takoj.»

«Bodi!» se je odločila čez čas. «Na čašico čaja te povabim.»

Nekoliko v neredu je bila Danica prej zapustila sobo. Razmetani kosi odložene obleke so ležali po stolih in postelji. Nekam v zadregi je bila zdaj, ko je Andrejev pogled obvisel na njih, zato se je predvsem lotila urejevanja.

Pripravila je naposled samovar in pristavila vodo. Andrej je sedel za malo mizo ter gledal, kako se je Danica spretno kretala v svojem elegantnem, s fino volčjo kožo obrobljenem kostumu.

Ponudila je kruha z maslom ter nalila v skodelici čaja.

«Rum ali citrono?» je vprašala.

«Kar imaš, duša», je dejal.

Zmešala je oboje ter primaknila skodelici.

Potem je slekla jopico ter sedla k Andreju. Pila sta molče.

«Jutri pričneva resno delo!» je čez čas povzela Danica.

«Samo glej, da se z okviri ne zakasniš.»

«Še jutri bodo gotovi. Ali jih smem pripeljati sam?»

«Smeš! Toda potem moraš takoj oditi.»

«Takoj!» se je smejal Andrej.

Nalila je še čaja in ponudila Andreju cigareto.

Nato si jo je prižgala še sama, nad čemer je Andrej nekoliko ostrmel.

«Ti kadiš ?»

«Zelo redko. Le, kadar sem skrajno razburjena.»

«Torej si razburjena?»

«Da! Nekoliko sem! Na mah me je obšel občutek, da nečesa ne delam prav!»

«Danica!»

Andrej je vzel njeno roko v svojo.

«Tako tankovestna si!»

Zamižala je in se naslonila nazaj! Izza zaprtih trepalnic ji je pripolzela solza.

«Kako lepa je bila današnja vožnja,» je skoro šepetajo govorila.

«Uživala sem do opojnosti ... Toda tvoj glas pred tvojo domačijo me je iztreznil. Prav imaš! Najina ljubav je le laž, resnica pa mora ostati skrita ... Ti ne smeš biti moj in jaz ne tvoja, Andrej ... Zakaj ... zakaj sem morala vzljubiti človeka, ki ga ne smem pokazati vsemu svetu, češ, to je moj človek. To je bitje, ki je moje ... Ne morem zaklicati v svet: nisem ve sama, nisem, zdaj sva dva ...»

Danica je planila v krčeviti plač, da jo je Andrej prestregel v objem.

«Nikar, Danica! Zadajaš mi bolečino! Mar sem jaz kriv? Vse naredim, karkoli hočeš, samo jokati ne smeš, Danica, čuješ, ne smeš! Ne glej tako črno v bodočnost! Usoda bo razvolala vozel, pred katerim stojiva kakor pred uganko in vse bo še dobro in prav!» Šepetaje jo je tešil in obsipal s poljubi.

Daničino drgetanje je ponehalo šele čez čas. Andrejeve besede so jo uspavale kakor nežna pesem. Smehljala se je. Ovila mu je roko okolu vratu in se vsa raznežila: «Saj nisi kriv. Izzvala sem te jaz. V nesrečo sem te pahnila. Odpusti, odpusti, Andrej!» Začutil je njena vročična lica, ki so se sklanjala k njegovim rokam.

«Bolna si, Danica,» je dejal. «Prehladila si se nemara.»

«Nisem, nisem! Samo tako nepopisno žalostna sem!» Znova je zaprla oči, iz katerih so neprestano polzele solze.

«Andrej, podaj mi kozarec vode, zmoči mi rutico ... V sencih mi bije in glava me boli,» je tiho prosila.

Odnesel jo je na posteljo. Ovil ji je čelo z rutico ter sočutno gladil njeno roko.

«Odidi!» je znova zašepetala in se mu žalostno nasmehnila.

«Ali ti je bolje?»

«Čisto dobro mi je! Le trenutna žalost nad zavestjo, da te bom kmalu izgubila, je povzročila to malo živčno razbolelosti.»

«Danica, ne boš me nikdar izgubila!»

«Nikdar?» je zaprla oči. Burno ga je pritegnila k sebi. V navalu, ki ga ni pojmila nikoli pozneje, ga je obsula s poljubi. Pred njo je zalebdel svet, o katerem je njena duša sanjala ... Čutila je, kako narašča v nji žareča sila mladosti, ki se stopnjuje do bolečine ... Edina žgoča želja po olajšanju je preplavila vso njeno voljo ter si jo podvrgla vso in z vsem bitjem ...

Naslednje jutro je vstala Danica z objokanimi očmi. Božične počitnice so se pričele zato ji ni bilo treba v šolo. Uredila si je lase ter oblekla spalni plašč. V kovčegu je poiskala barve in čopič. Pričela je mešati barve ter si napravila skico na majhnem papirji.

V tem je že pripeljal Gablovčev hlapec lepenko in Danica se je urno lotila dela. Poslikala je široke kose s svetlo barvo ter nanesla nanjo prav ljubke pisane vzorce. Potem je narisala še okna ter ustvarila na njih s svojo spretno roko še lončke z velikimi šopi nageljnov. Še zeleno peč je narisala v kotu, a ta se ji je nekoliko manj posrečila.

Kosilo ji je prinesla gospodinja v njeno sobico in občudovala Daničino spretnost.

Učiteljica je sedela tiho ter zamišljeno delala. Jedi se je komaj dotaknila.

Popoldne je pripeljal Andrej s hlapcem smrečice in lesen okvire ter pomagal pribijati poslikano lepenko nanje.

Iz dveh šolskih odrov so sestavili oder za igralce ter lično postavili nanj iz lepenke sestavljeno kmečko izbo.

«Lepo je!» so zažarela Danici žalostna lica.

«Lepo!» so pritrdili vsi, ki so pomagali, in upravitelj je smehljaje se pohvalil mlado učiteljico.

Andrej jo je ogledoval od strani. Razumel je njeno žalost in neskončno se mu je zasmilila. Danica pa je kmalu odhitela v svojo sobico, češ da ima še mnogo opravka s šivanjem zastora.

Andrej ni imel izgovora, da bi šel za njo, zato se je odpravil s hlapcem domov.

Za sveti večer so povabili Danico k Pernekovim. Mislila je na to, da bi odklonila, toda čutila se je premalo močna za to. Tešila jo je zavest, da se ne bo srečala s Sabino, ki je bila sporočila, da ostane za praznike v samostanu.

Zvedela je, da je povabljen tudi Andrej, in tako se je nazadnje odločila in se odpravila že zgodaj na sveti večer k Pernekovim. Božično drevesce je žarelo v kotu v vsej svoji nedolžni krasoti in Danica se je spomnila lanskega babičinega drevesca tam v mestu. Postalo ji je žal vsega, vsega, in najrajši bi se bila še ta trenutek napotila v mesto k babici, ki je bila ta večer tako sama.

Oh, zakaj je usoda zaključila njeno dobro voljo tako? Ali je grešila, ker se je izneverila dobri babici, in je bila zato kaznovana ...

Tu sedi med tujci, ki ji niso nič in katerim ona ne pomeni nič. Še več ... Gostoljubnosti se je polastila, gostoljubnosti matere, kateri je izdala hčer ...

Pernekovi so bili prijazni ter so Danico ljubeznivo povabili k večerji, a Danica se ves čas ni mogla otresti morečega občutka: «Kaj porečejo, ko izvedo ...»

Pogovor je tekel o Sabini in organistovka je pričela med solzami čitati hčerkino pismo.

Učiteljica je nervozno zvijala namizni prtiček in se silila v umeten smehljaj. Tisočkrat je obžalovala, da je prišla, ter živo čutila, kako jo iz vsega okolja gledajo nedolžne oči njene male prijateljice.

«Oskrunila je bila svojo vest z nezvestobo nasproti deklici, ki ji je brezpogojno zaupala.»

Pernek je nalival vina in organistovka je silila t potico. Danica je požirala koščke počasi in premišljala: «Kje neki ostaja Andrej tako dolgo.» Vprašati se ni upala in zato je hlastno posegla spet v pogovor ter nehote spet navezala besedo na Sabino. V istem trenutku pa je ž tudi obžalovala svojo nepremišljenost. Pekle so jo besede laži, ki so ji prihajale na jezik, in čutila je gnus nad samo seboj. Le kako se je mogla tako poniževati!

Hvaležnost ji je prikipela iz dna srca, ko je pričel govoriti Pernek o šolski prireditvi. Danica se je oddahnila in prisrčno povzela besedo. Veselo se razgovarjaje je jela opisovati prizore. Ko je prišel že precej pozno Andrej, je bila izvrstne volje in mu je razigrano, smehljaje se nudila roko.

Začudil se je in skoraj mu je nekaj trpkega spreletelo obraz.

Danica je s svojo fino dušo to opazila. Morda se Andrej tega svojega občutka niti sam ni toliko zavedal, tembolj je vedela Danica, da ni pričakoval od nje toliko rafinirane igre.

Pogreznila se je spet sama vase in kakor oddale prisluhnila besedam Andreja, ki se je razgovarjal s Pernekom.

Opazila je, da se vede povsem naravno in niti najmanj ne daje slutiti svoje izpremenjene notranjosti.

Izpremenjene? Danica ni vedela, koliko je resnice v tej besedi. Ali se je Andrej prav zares izpremenil v svojem obnašanju do Pernekovih? Ali ne ljubi več Sabine? Ali si nazadnje sploh ni na jasnem glede občutkov do obeh deklic?

Ona in Sabina. Tu je bila razlika v izberi. Danica je vedela, da bogastva svoje duše ne more primerjati z ozko, preporsto Sabinino duhovnostjo.

Ali pa bo Andreja to bogastvo sploh zanimalo? Ali mu ne bo prikladnejša Sabina, ki jo bo mogel pojmovati do sleherne preproste njene misli ...

Danica se je predramila. Soj gorečih svečic na drevescu se je ujel z žarom njenih trudnih oči. Organistoka je prižgala prskalice in Pernek je spoštljivo odgrinjal harmonij. Topli zvoki svetonočne melodije so napolnili ozračje male organistove sobice.

V Danici je vstajal občutek nepopisnega ganotja.

«Da bi bila sama, sama z drevescem in Andrejem ...» si je tiho zaželela in ovlažile so se ji oči. Obenem je živo čutila Andrejev pogled na sebi.

Pri cerkvi so zazvonili polnočni zvonovi. Počasi so se jeli pripravljati Pernekovi k polnočnici. Oče je odšel z Andrejem naprej. Za njima sta odšli organistovka in Danica ter se v cerkvi pomešali med ženstvo na levi strani.

Svečan občutek je preplavil srca vernikov, ko so zabučale suhopoljske orgle. Krasni zvoki piščali, pomešani s tiho pesmijo o rojstvu Jezusovem so ustvarjali neko mistično razpoloženje, v katerem so se odpirale duše vernikov na stežaj in koprnele v tihi skrivnosti svete noči.

Danica je mislila ... Andrej, babica, Sabina ... vsi so prihajali in odhajali v kaosu, ki se je vrtinčil v njeni razboleli se duši.

«Sveta noč, blažena noč ...» je tiho plula pesem nad njo ...

Danici pa je bilo, kakor da jo pritiska blaženi mir te melodije k tlom, kakor da jo tlači s svojo veličastnostjo in jo razjeda s svojo ljubeznijo.

«Mir ljudem na zemlji ...» je čula spet in solze so vstajale v njenih pekočih očeh.

Upirala je topo pogled v rožnat mašnikov plašč in šepetala molitev: «Mir ... blaženi mir ..., o povrni mi ga. Jezušček mili ... o, odpusti meni, blodnici! ...»

Opazovala je pisane rute po cerkvi in preskakovala s pogledom od klopi do klopi, a ustnice so ji mehanično šepetale: «Mir, blaženi mir ...»

Spet je zablodila z očmi med pozlačene sohe svetnikov, med pisano cvetje v oltarju. Obstala je na drevescu v kotu, ki se je svetilo in lesketalo v odsevu sveč. Vse se ji je ta trenutek zazdelo kakor bestrobarvna navlaka, ki mora biti Jezuščku odveč. Kakor pisana ječa iz omrežja kipov, cvetja in slik ...

«O Jezušček, ti, ki ljubiš bolna srca,» je molila Danica, «vzemi moje ubogo srce. Živo je in krvavi od bolečine. Naj ti bo ljubše od cvetja v oltarju, od mrtvega soja sveč ... Tebi naj gori, moj mili Jezušček! Sabini povrnem Andreja. Ne maram biti ubijalka, niti tatica. Njen naj bo, samo njen in nikoli več naj nezvesta misel ne oskruni mojega srca.»

Duhovnik je podelil blagoslov in cerkev je zdaj skupno zapela: «Sveta noč, blažena noč ...»

Danici je vstajala duša v nepojmljivem veselju. Pritegnila je s svojim zvonkim glasom, ki se je po čistoči močno razločil od drugih. Njena pesem je bila pesem zahvale.

Zmagala je, z lahkoto je zmagala nad samo seboj. Mir se bo znova naselil v njeno dušo, mir, ki bo združen s čistim sojem nedolžne sreče ...

Pred cerkvijo sta čakala Pernek in Andrej. Danica se je z veselo vljudnostjo zahvalila organistovim za gostoljubnost in podala tudi Andreju roko.

«Saj imava vendar isto pot, gospodična!» se je začudil Andrej.

«Da, saj res!» je prikimala ter se na tihem spomnila svoje obljube v cerkvi.

Pozdravili so se in Andrej je sledil Danici, ki je s čudno naglico brzela. Prehitevala sta ljudi, ki so si svetili z dolgimi gorečimi treskami in se glasno pomenkovali.

«Midva nimava luči, a najdeva tudi tako pot,» je napol v šali menil Andrej; Danica pa je molčala.

Pred šolo se je tiho ustavila.

«Čemu si bila vso pot tako tiha?» jo je nežno vprašal Andrej.

«Ne vem! Toda menim, da bi bilo bolje, če bi ne bila šla k Pernekovim.» Glas se ji je neodločno zatikal, ko je govorila, toda koj nato je dostavila hlastno: «Ah, ne ... ne, je že bolje tako!»

«Zakaj? Čemu?» je silil Andrej z vprašanjem. «Uganka si mi že ves večer. Najprej te najdem razposajeno, veselo, da sem se moral skoraj začuditi tvoji dobri volji. Spet mi nato ni ušla tvoja zamišljenost in v cerkvi si bila kakor zamaknjena. Gledal sem te. Videla si se mi tako bleda. Danica, kaj ti je?» Nežno jo je prijel za komolec in ji izkušal z levico dvigniti podbradek, da bi ji pogledal v žalostne oči.

«Trpim, Andrej! Neznosno je to!» je šepetala, a po licu so ji tekle solze.

«Vendar mi obljubi, da mi boš pomagal nositi breme, katero sem si pravkar naložila ...!»

«Pomagal!» ji je vneto zatrdil. «Obljubim ti!»

«Sklenila sem namreč ...» je počasi nadaljevala in ga napeto gledala, «sklenila sem, da se ti odpovem, Sabinin si in ostaneš, Andrej!»

Andrej je široko razprl oči.

«Danica!» Stisnil ji je roki, da jo je zabolelo.

«Boš pomagal?» je hlipela.

«Bom, ako boš zares hotela. A samo da namigneš, pa sem spet tvoj ... Razumeš, Danica.»

Razšla sta se s poljubom. Danica pa je še dolgo jokala tisto no in šele proti jutru ji je zaklopil od joka otekle veke spanec, ki je bil skoro! podoben omotici.

V.

Na Štefanovo so v šoli igrali. Danica je imela vse v rokah. Bilo jo je povsod dovolj, kajti nikjer ni šlo dalje brez njene spretne roke. Za zastorom je pomagala postavljati in urejati kmečko izbo. Nato je odbrzela v sosedni razred, kjer je upraviteljeva gospodinja pomagala oblačiti igralce. Kmetje in kmetice so počasi polnili v dvorano izpremenjeni in s smrekovino okrašeni šolski razred. Dosti mater in očetov je bilo med njimi, ki so z zanimanjem pričakovali nastopa nadenbudnih malčkov in že vnaprej bili ponosni nanje.

Vedeli pa so vsi, da gre vsa hvala za to le vrli mladi učiteljici in v srcu so jo vzljubili. Čudili so se po tihem drobni, mali, črni deklici, ki je švignila zdaj tu, zdaj tam, urejala prostore, dajala navodila in kako je končno prikorakala s četo svojih malih igralcev ter izginila z njimi za oder. Andrej je prihitel med zadnjimi ter zavzel, enega prvih prostorov.

Za odrom je zazvončkljalo. Nekoliko s težavo se je dvignil zastor in na oder je stopila deklica v svečani beli oblekci. Z lahnim priklonom je pričela deklamirati dolgo narodno pesem. Po nekoliko z zadrego prednašanih uvodnih vrstah ji je zaživelo drobno ličece in s pogumom, ki bi ji ga človek komaj prisodil, je nadaljevala ter prav smiselno naglašala posamezne besede. Verzi so ji tekli gladko, tuintam jih je celo spremljala z občuteno kretnjo.

Danica je imela dosti truda, preden je pripravila deklico do tega smiselnega prednašanja.

A ljudem je ugajalo in zaploskali so deklici hrupno. Tudi Andrej je pomagal. Vedel je, da je to laskavo obenem za Danico.

Še nekaj deklamatorjev je nastopilo in ljudje, očetje in matere so vsakemu posebej izražali svoje polno priznanje z navdušenim ploskanjem.

Ko so prikorakali pevčki in se postavili v polkrog na odru, je občinstvo posluhnilo. Slišal bi bil miško, če bi škrtnila v kotu.

Učiteljica je na odru intonirala pesem in trenutek nato se je razlegla po dvorani pesmica malčkov, ki je zvenela kakor prebujanje pomladnih zvončkov. Otroška grla so se dobro držala. Odpeli so z lahkoto in največjim veseljem.

Ploskanje, ki je sledilo, se kar ni hotelo poleči. Ljudje so bili ginjeni. Da znajo njih otroci tako lepo in ubrano peti, tega doslej niso vedeli.

Sledilo je še nekaj pesmic, veselih in lahkotnih kakor bister potoček, ki žubori pomladi med mlado, zeleno travico. Otroci pevčki so čutili, da zmorejo in srčeca so jim vzkipela, da so odpeli prešerno in z žarečimi lici.

Sledil je kratek odmor. Ljudje so izmenjavali vtiske, hvalili otroke in dobro učiteljico.

Andrej je sedel poleg kmeta Zelnika in organista Perneka.

«Vešča deklica to, ta učiteljica,» je dejal Zelnik zadovoljno.

«Vidi se, da ljubi otroke!» je pohvalil Pernek.

«Da, dobra mati bo to!» je nehote zinil vmes Andrej.

Za zastorom je bilo slišati neko ropotanje.

«Za igro pripravljajo!» je pojasnjeval Pernek, vendar ga je Andrej komaj še slišal, ker se je zamislil na račun svoje prejšnje opazke in je bil od tega trenutka dalje nekako vase zamaknjen. Komaj je opazil, ko se je dvignil zastor in se je pričelo predvajanje igre. Nekajkrat ga je podregnil Zelnik, češ, glejte, kako se drži moj mali Jurče, kakor bi že najmanj 30 let prenašal težave gospodarstva.

Res je bil videti Jurče kaj resen in skoro smešno ljubek, ko je igral gospodarja, priletnega moža, gubančil svoje otroško lice v prisiljene gube ter se praskal za ušesi, kakor da mu leze cel roj sitnih skrbi za vrat.

Nič manj resna in odločna ni bila njegova partnerica Bosjanova Polonka. A Petkov Dorče je kot njun sinko po igralski spretnosti prekašal vse.

Andrej se je tuintam lahno zasmejal. Ugajal mu je mali Dorče. A polagoma so se mu misli spet okrenile in se jele izgubljati v njegovo smer.

«Dobra mati bo!» je bil prej dejal. Dobra mati, dobra žena! A komu? Mar njemu? Ali je to mogoče? In Sabina? ... Sabina je vrtala v njegovem srcu kot daljnja, že nekoliko obledela slika, a čutil je še vedno, da mu je spomin nanjo zelo ljub. Da, rad je imel Sabino še vedno, to je vedel ... a Danico, ki je stopila tako nenadno in s tako vročo dušo med njiju, njo je ljubil, oboževal, za njo je trpel.

Zmotil ga je spet poniglavček na odru, ki je očitno kazal igralski talent in je vplival s svojo prepričevalno, otroško igro skozi vso temo Andrejevih misli.

Andrej je pričel paziti na smisel igre, vendar spet ne za dolgo. Spet in spet je moral misliti na njo, ki mu je stavila pred življenje hud rebus.

Odkar mu je bila Danica dala slovo, še ni imel prilike, da bi z njo na samem govoril. Hotel je to storiti danes po predstavi. Skoro ni mogel smatrati njene izjave zadnji za resno. Zadelo ga je in čudil se je, zakaj je bila napravila ta nenadni sklep. Saj ga je vendar ljubila, o tem ni dvomil. A da je hotela biti plemenita, da je hotela s silo zamoriti to svetlo zvezdo sreče, ki je imela zanjo pomen življenja, kakor se je sama izrazila. To ga je nepopisno bolelo. Drugi na ljubo se je hotela žrtvovati. Tega ni smel dopustiti. In vendar, če je takole pomislil, je bil to edini pametni izhod, ki si ga je mogel misliti.

Sicer pa, koliko časa je trajala njuna ljubezen. Komaj nekaj tednov. Ali je tedaj mogoče, da bi se bila vsidrala tako globoko v njenem srcu, da bi drug drugega ne mogla pozabiti?

Morda pa je to slovo le ena izmed kapric v mestu vzgojenega dekleta in potem njena žrtev ni tako velika, kakor se vidi njemu samemu.

Toda tej misli se je Andrej odločno uprl. Danica ga ljubi, njeno srce ni zmožno igranja — z bolečino, ki je morda niti ne pojmi, se mu hoče odreči.

Andrej je zdaj zapazil, da je prizorišče izpremenjeno v ljubek smrekov gozd, katerega tla so pokrita z baržunasto mehkim mahom. Rdeče, iz svilenega papirja zlepljene kroglice so bile posejane na gosto med mahom in so predstavljale jagode, ki so jih otroci pridno nabirali v košarice.

«Spretna režiserka je,» je pomislil. S kako težavo je vse to zvlekla skupaj.

Obenem se je živo spomnil dne, ko sta izbirala smrečice v belem, zasneženem gozdu. Kako ljubka je bila takrat — koliko ljubezni je bilo v njenih očeh. Kako je ogrela z njih svežim sojem njegovo okorno kmečko dušo, da se ji je naposled upal približati.

«Da bi se ji ne bil ...» Andrej je začutil, da bi bil nemara storil bolje. Toda kdo bi utegnil mimo te krasne cvetne čaše ... kdo bi se branil poljuba z njenih ustnic ... Igrica se je nagibala h koncu. Andrej je moral paziti na Danico, da je ne izgubi spred oči. Zdaj je hotel govoriti z njo, zdaj takoj. Ni mogel več strpeti v teh dvomih. Šumno ploskanje ga je predramilo in mu naznanilo konec. Tudi Andrej je zaploskal. Zastor se je še zadnjič dvignil in pokazal vaščanom živo sliko. Otroci so se držali mirno ko kipi. Ljudje so bili navdušeni. Stiskali so po predstavi učiteljici roko in se ji zahvaljevali.

Andrej se je rinil do nje. Njen žalostni obraz je bil nekoliko ožarjen od smehljaja, s katerim je odgovarjala ljudem.

Prav lepa je bila.

«Zdaj povedemo našo deco na prigrizek, ki je pripravljen pri upraviteljevih!» je dejala dovolj glasno in pogledala Andreja. Razumel je. Zdaj ni bil čas. Nekoliko slabe volje je odšel domov.

Še isti večer pa je naneslo naključje, da sta se sešla pri Pernekovih. Začudila sta se drug drugemu, ko sta si stala nasproti.

Posedli so okrog mize v sobi in se razgovarjali o uspeli šolski prireditvi. Organistovka je bila navdušena. Toda Danica ni strpela. Spretno je zasukala pogovor na Sabino in skoro ves večer govorila samo o njej. Z neko naslado je omenjala v zvezi z njo Andreja, kakor da bi se sama hotela privaditi tej mučni misli. Lica so ji vročično gorela, a njen smeh je imel nekaj čudno trpkega na sebi. Kmalu po deseti uri pa je rekla, da je trudna od prestanega dnevnega napora in da želi čimprej v posteljo.

Andrej se je dvignil, da jo spremi, ker imata pa isto pot, a Danica je opazila prvič, da organistovki to spremljevanje v tej uri ni posebno všeč. Medtem ko je mislila najprej na to, da bi spremstvo odklonila, se je ob organistovkinem pogledu pojavila v njej neka divja sila tekmovanja. Začutila je v sebi celo neko višjo pravico do Andreja, kakor so jo imeli Pernekovi, in z zlobnim veseljem v srcu je odhajala z njim potem, ko je voščila organistu in organistovki lahko noč.

Že za oglom Pernekove hiše pa se je nenadoma ustavila in kakor blazna objela Andreja.

«Pa če vidi danes ves svet, danes si samo moj, Andrej! Danes sem vesela svojega uspeha, danes si želim nekoga, ki bi delil z menoj moje veselje ... Slišiš Andrej ... a samo še danes ... samo danes še, jutri ne več ... od jutri dalje si le moj prijatelj.»

«Samo še danes!» jo je poljubil Andrej in ni mu bilo več mar njegovih dvomov.

VI.

Sabina je pravkar prebirala pismo, ki ga je bila tisto jutro prejela od matere. Bilo je na široko popisano z velikimi, nekoliko visečimi črkami. Sabina ga je prečitala dvakrat in še je v tretje izvlekla stavke, ki so jo posebno zanimali, ker so govorili o Andreju. Pošte od njega samega je dobivala bolj malo, in še to po večini le kartice. Nune v samostanu so skrbno pazile na dekle in četudi so vedele o tej ali oni, da bo leto osorej že samostojna gospodinja, niso rade videle, če so dekleta prepogosto dobivala pisma od svojih izvoljencev.

Sabino so imele rade. Bila je poslušna, marljiva in postrežljiva deklica. Zlasti je bila pri srcu Feliciti, mladi sestri, ki je imela bel pajčolan. Bila je šele dobro leto v istem samostanu. Z njo sta si bili domala prijateljici. Sestra, živahno in temperamentno bitje, je odlagala polovico svoje dobre volje po navadi pri mirni Sabini. Deklici je bilo to zelo všeč in ker je slutila za sestrino dobro voljo blago srce, ji je tuintam zaupala skrito misel, ki jo drugače ne bi razodela niti lastni materi. Sestra je našla tudi neke vrste raz. umevanje za te drobne zadeve, kakor jih je sama imenovala, vendar njenega srca ni pojmila do kraja. Felicitino srce je čutilo le Jezusa, Boga in stvaritelja vsega vesoljstva. Njej se je videlo, da se na svetu godi in dogaja vse le v počaščenje božje. Tudi njena veselost, ki je izvirala iz njenega zdravega temperamenta, je dejala, je le češčenje in zahvala Bogu, ki ji je podaril življenje.

«Žalostnih ljudi Bog nima rad, ker jih mora neprestano tolažiti, zato sem jaz vedno vesela,» je večkrat rekla in razgibala še mirno Sabino.

«Solnčece sije le v čast božjo. Cvetka ob potu je zrasla le za to, da časti svojega stvaritelja. Vse je tako veselo na svetu in nikoli ne bi hotela služiti drugemu namenu kakor češčenju in poveličevanju stvarstva božjega.»

Sabine, ki so jo ti pogovori spočetka le zabavali, se je počasi lotilo isto hrepeneje, da bi služila Bogu.

Bili so trenutki, ko je obžalovala, da je zaročena in da ne služi istemu namenu kakor sestra Felicita.

«Da bi ne ljubila Andreja tako iz vsega srca, pa bi obrnila svoje dekliško srce k Bogu in bi čestila edinole Jezusa kot svojega izvoljenega ženina.» Sestri Feliciti je enkrat potožila svojo bolest, toda sestra jo je potolažila, češ da tudi tako lahko služi Bogu, ki mu je vsako bitje, vsaka stvarca po svojem namenu, ki ji ga je dal, neizmerno draga in ima zanjo svoje brezmejno usmiljenje božje.

«Bog ni ustvaril sveta le za nune in menihe, o ne,» je povzela sestra Felicita veselo.

«Biti mati je menda tudi ena najsvetejših nalog v življenju, kar jih je odredila Previdnost božja.» In sestra Felicita je pričela na dolgo govoriti o lepoti in svetem namenu materinstva.

Sabina jo je poslušala strme in imela je na jeziku vprašanje, ki se ga pa ni upala izustiti. Če je imela sestra toliko smisla za lepoto materinskega poklica, zakaj si je potem izbrala poklic nune? Vendar je bila odslej kljub temu pomirjena in je v mali samostanski cerkvi vneto prosila za srečo sebi in Andreju. Preklečala je dolge ure pred oltarjem Marije in vpirala visoko gori k njej svoje hrepeneče oči. Včasih jo je zamamila na stranska pota misel, ki ji je rožnato slikala lepo življenje, ki ga bo živela z njim. Sabina se je zatopila v prekrasen sen prihodnosti in je čisto pozabila, da kleči pred oltarjem, pred Marijo, da se tiho krade mrak skozi visoka violičasta okna in da je le še sama v cerkvi, sama med visokimi sohami bradatih svetnikov.

Vsako jutro je šla k maši in večkrat tudi k sv. obhajilu in k drugim molitvam je tiho priključila gorečo prošnjo: «Daj Bog, da bi bila srečna z Andrejem!»

Po maši so se deklice zbirale v dolgi, hladni obednici z okni na vrt, kjer so zajtrkovale.

Potem so pričele priprave za kosilo. Sabina si je v tem kratkem času pridobila že precej kuharske spretnosti in veselila se je že vnaprej, ko bo Andreja kot ženka iznenadila z marsikatero dobro jedjo, ki je navadno ni videti po kmečkih mizah.

Kosilo je bilo vedno obilno, boljše kakor doma, in Sabina je čutila, kako je pričela njena prej drobna postava polagoma dobivati polnejše oblike.

Pri kosilu je delila sestra Mihelina pošto. Deklice so bile vedno zelo vesele poročil od svojcev in tuintam je bila karta vmes, ki je zlasti razvnela in razžarila njih lica.

Sabina je onega dne prihranila svoje pismo, da bi ga čitala v odmoru, ki je sledil po kosilu, sama kje zunaj na vrtu.

Sneg se je bil stajal z leh in prvi topli solnčni žarki so greli opoldne prav ono stran vrta, kjer je stala stara kapelica sv. Jožefa in kamor je Sabina posebno rada hodila molit. Bilo je prve dni meseca marca, a sestre so že bile razpostavile klopi in imele posejanih že nekaj prvih gredic, kajti učenke so se morale uriti za bodoče gospodinje, ki morajo znati sejati, da imajo pomladi čimprej zelenjavo.

Sabina je sedla na klopico poleg kapelice in čitala. Mati ji je pisala, da je bila po božiču nekoliko bolna, kar je imelo za posledico, da ni Sabina toliko časa dobila obvestila od doma. Pisala ji je o očetu, o trgovini in o znancih. Nazadnje je omenila Andreja, ki se je začel na pomlad pridno brigati za gospodarstvo, čeprav je videti nekam medel in shujšan in ne govori več dosti rad.

Nekam pikro je omenila učiteljico, ki je po njenem mnenju postala vse manj prisrčna, kakor je bila.

Sabina ni razumela materine opazke, njeno srce je bilo preveč nedolžno in ni niti najmanj sumilo.

Ljubeče je zložila list, da ga pozneje še enkrat prečita, in pogledala je na kipec sv. Jožefa.

Prav je začela molitvico na čast temu božjemu pokrovitelju srečnih družin, ko je pritekla za njo deklica iz samostana z oznanilom, da jo čaka v govorilnici obisk.

Sabina se je naglo dvignila. Srce ji je začelo močneje utripati: «Kdo bi utegnil biti?» Ni se upala prav misliti, a želela si je, da bi se ji upanje izpolnilo in da bi bil Andrej.

On! O koliko časa ga že ni videla. Kolikokrat je ponoči sanjala o njem in kako se je razveselila njegove kartice.

Da, on je in nihče drugi! To je zdaj, ko se je bližala govorilnici, že skoro za trdno vedela. Sabinino srce je zavriskalo, da je napol stekla proti vratom.

Ko jih je odprla, je na pragu presenečena obstala. Bila je Danica. Skoro je ni toliko iznenadil njen obisk kakor njena obleka. Bila je v črnini. Globoko je bila zagrnjena z gosto kopreno, katero je bila pravkar lahno dvignila.

Bežno je zardela, ko je ugledala Sabino in ji molče ponudila roko.

Toda Sabina, ki je bila nad vse presenečena in še nekoliko razočarana nad tem, da ni ugledala Andreja, je ostala enako brez besede. Šele po kratkem času si je toliko opomogla, da je izustila: «Oprosti, nisem te takoj spoznala v tej obleki!»

Danici so zalile solze oči, a še vedno je bila nema.

«Kdo ti je vendar umrl?» je mehko vprašala Sabina, dasi je slutila.

«Babica!» je izpregovorila Danica in si zakrila obraz.

Sabina jo je pustila, da se nekoliko izjoče, a nato jo je pričela nalahno tolažiti. Nežno jo je prijela za roko in jo hotela pritegniti k sebi, toda Danica se ji je sunkovito iztrgala, da je Sabina za trenutek zmedena obstala. Razumela je njeno žalost, zato je obmolknila in je čakala, da se Danica sama umiri ter se ji razodene.

Danica se je čez nekaj časa v resnici pomirila in dvignila glavo. Brezmejno žalostno je pogledala Sabino.

«Sabina, oprosti!» je zašepetala ter se še globlje potopila v njene oči.

«Ne vem zakaj», se je plaho branila Sabina, a Danica se je bila med tem že dvignila in ji v slovo omenila še nekaj o nagli babičini smrti. Samo nekaj dni da ima dopusta. Skrbi ima in pota, ki so zlasti sitna, ker je popolnoma sama. Teta je bila poslala brzojavko, da je hudo obolela. Danica sicer ve, da je to le izgovor, in se čudi, da bi teta ne prišla na pogreb svoje matere.

Sabina jo je pozorno poslušala in se nazadnje ginjena zahvalila za obisk. Danico pa so spravljale njene solze sočutja skoro v jezo. Naglo ji je stisnila roko ter odhitela skozi velika samostanska vrata na piano.

Dušilo jo je v grlu in zdelo se ji je, da se je bila do ogabnosti nadihala tega samostanskega zraka.

In še ta Sabina in njen sveti, okrogli obraz ... Kljub svoji žalosti, ki jo je mučila, je Danica hitela ugotavljati, da se je Sabina silno odebelila in da ne more biti na njenem obrazu ničesar več privlačnega.

Krenila je po drevoredu, ki je držal do obširnega parka. Toda kakor da jo nekaj teži v prsih in da ne more dobiti dovolj svežega zraka, je vstajal v njej vedno hujši občutek tesnobe in ogabnosti.

Hotela je najprej domov, a se je premislila in se sklenila nekoliko izprehoditi po parku, ki je ležal že ves v popju. Kakor da so ji noge postale svinčene, je stopala vedno težje, in kakor da so se ji stesnile žile, se je borila z občutkom tesnobe, ki ji prav za prav ni vedela izvora.

Sabina? Nje zdaj ne more več ljubiti; v tem trenutku jo skoro sovraži. Le s težavo se je bila premagala, da jo je obiskala. Toda svoji obljubi je hotela ostati zvesta. S krvavečim srcem se je bila resnično odrekla Andreju in ga žrtvovala njej, ki si je bila prva prilastila pravico do njega.

«Zakaj neki sem jo prosila oproščenja?» je pomislila Danica.

Občutek ogabnosti je pričel znova s podvojeno silo vstajati v njej. Do onemoglosti izmučena se je sesedla na bližnji klopi.

Počasi se je pomirila in z naslado se je predala pomladnim žarkom. Tako dobro ji je delo to ogrevanje in mislila ni na ni drugega kakor na to, da jo boža tu nebeški prijatelj, solnce, s svojo toplo nežno roko ter da ji nalahno odriva z duše hudo breme, ki jo teži. Tako vsa se je vdala tej tolažbi in obšlo jo je, da bi zaspala ... na tej klopi ... zaspala za zmerom ... Da bi jo zagrnilo pozabljenje, ki bi ji za trajno ohladilo pekoče rane v srcu ... da bi postala neobčutna za vse, za vse ... Da, tudi občutke ugodja bi žrtvovala, če bi le prestalo za vselej skeleti v duši.

Babica! ... Andrej! ...

Solnce je zakril oblak in hladen vetrc je zavel od vzhoda, da jo je streslo. Kakor predramljena je odprla oči in pomislila na to, da bi šla domov. Domov? Ali je zdaj še sploh imela dom? Zdaj je sirota brez svojcev. Babica ... Andrej ... Ni jih več. Tudi Andreja ni več! Nikogar ni, ki bi jo ljubil, nikogar.

Danica se je dvignila. Zagrnila si je obraz s pajčolanom, skozi katerega so ji udarjale solze, ter se napotila po peščeni poti. Veter je zavel močneje, da ji je vzvalovil kopreno.

Počasi je odhajala med popjem, ki je brstelo in se poganjalo v novo življenje.

Naslednji dan je spravila babičino pohištvo v podstrešno sobo, ki jo je vzela v najem do konca šolskega leta. Gospodar ji je šel na roko in ji prepustil sobico za nizko ceno. Proti večeru je sklenila odpotovati nazaj v Suho polje. Ni je motila neugodnost vlaka, niti to, da bo morala skoro ponoči hoditi v Suho polje. Hotela je čimprej odtod. Bila je vesela, ko je naposled sedela v vlaku in čakala na odhod. Toda vlak se dolgo ni premaknil. Potniki so govorili, da se je na vmesni postaji dogodila nezgoda, da se je iztiril tovorni vlak in da se bodo zato odpeljali štiri ure kasneje. Tudi to je ni motilo. Še na misel ji ni padlo, da bi izstopila. Menda je bila res nekoliko spala, kajti ko se je predramila, je bil vlak že v polnem teku. Šumno je brzel med polji in gozdovi in bljuval krvavo peno iz svojega črnega trupa.

Danica se je za trenutek zazrla ven v temo, a takrat je stopil z vlažne okenske šipe njen lastni žalostni obraz in zaslišala je kolesa pod seboj, ki so ropotala kakor v taktu: «Sama, sama!»

Danici se je zajedala njih pesem vedno globlje v dušo: «Sama, sama.» Solze so ji zapolzele po bledem obrazu in se spajale s črnimi nitkami njene koprene.

Na postaji je ni pričakoval nihče. Kdo bi tudi? Komu naj bi bila sporočila svoj prihod? Andreju? O da, on bi bil prihitel, saj je Danica dobro vedela koliko trpi zaradi nje. Čakal bi jo ... da, čakal bi jo! Toda njega je bila že davno žrtvovala Sabini. Ne, ta rana je bila še preveč odprta, zato je Danica z vso silo zatirala misli, ki so ji silile k Andreju, k edinemu živemu bitju, ki je vezalo njeno mlado življenje na ta svet. A vsaka zatrta misel jo je skelela in žgala tem huje in preko teh živih ran se je poganjala Danica v naročje mrtvim, k spominu na pokojno babico, ki je odnesla s seboj toliko ljubezni za njo.

Danica jo je hotela oživiti s svojimi gostimi solzami in vzdihi. Obteževala si je vest z očitki do babice, ki ji je bila vračala tako medlo njeno toplo ljubezen.

Sredi trga se je ustavila. Bilo je že zgodaj. Mrzlo marčevo jutro je bilo zavito v gosto meglo. Ni vedela, kaj bi. Tako brez volje je bila, brez smotra se ji je videlo vse njeno početje. Začutila se je kakor mrtev list, ki ga nese val življenja.

Drgetala je od mraza in neprespane noči. Zaželela si je nečesa toplega, zato je stopila k Ulčku, kjer ji je bilo še najbolj znano.

Natakarica, ki je pometala po veži, jo je povedla v sobico, prav ono, kjer sta takrat sedela z Andrejem, in Danica se je živo spomnila lepih trenutkov, ki jih je preživela tisti večer. Kako lepa in prijetna se ji je videla sobica takrat, a danes se ji je zdelo tu vse tako odurno. Tla, ki so bila pravkar pometena, so bila na debelo poškropljena, da so se videla kakor pomazana z madeži od črnila. Mrzlo je bilo. Dekla se je leno pripravljala, da zakuri v malo železno peč.

Ko je Danica dobila juhe, je vstopil Bert. Malo začudeno je pogledal dekle v črnini, ki je jedlo s tolikim tekom. Njen obraz je bil droben, skoro vel, in oči ni niti dvignila iznad krožnika.

«To je učiteljica iz Suhega polja,» mu je mimogrede pošepnila natakarica.

«Prav danes se peljem tja po malega teleta,» se je naglo obrnil Bert k učiteljici. «Mogel bi vam prihraniti nekoliko pešpoti.»

Danica je bila vesela in je rada sprejela njegovo ponudbo. «Na deželi smo ljudje skoro enaki. Medsebojna potreba nas veže in spaja v ljubezni,» si je dejala v mislih, ko je sedala na Bertov mesarski voziček.

Sicer pa je bila nekoliko topa za vse, kar se je dogajalo okoli nje, in niti ni opazila, kdaj sta privozila med dolge trške njive, ki so ležale na obeh straneh ceste.

Oči je imela nepremično oprte v konjev hrbet in brez misli je opazovala svetlo vprego, ki se je pregibala na njem.

Bert je vozil naglo. Nekajkrat je izkušal učiteljico ogovoriti, toda bila je globoko pogreznjena vase in ni ničesar odgovorila.

Megle, ki so se bile prej nekoliko dvignile, so se pričele spet nižati. Kopičile in vezale so se v umazanosive cule, dokler ni pričelo narahlo pršiti.

Bert je spet pognal in privihal ovratnik. Ko je videl, da se učiteljica ne zmeni za dež, ji je ljubeznivo sam odprl dežnik. Narahlo se mu je zahvalila, a nato je bila spet vsa zamaknjena, oči uprte v konjev bok, na katerem je zdaj opazovala kapljice, ki so udarjale nanj, se razlivale in vlekle kakor dolge rjave niti. Vse vprek, vzdolž in počez. To opazovanje je bilo tako prijetno, da jo je zazibalo v neke vrste počitek. Pred vasjo je dvignila glavo. Kakor presenečena je razprla oči. Voznik jo je vozil naravnost na Gablovčevo dvorišče.

«Ne, ne!» ji je kakor stok prišlo z usten, toda Bert je ni slišal in je že potegoval vajeti prav pred vrati gostilne.

Danica je obsedela kakor otrpla in nemo stiskala v desnici dežnik.

Kako bedna je bila videti v tem trenutku. Mokra koprena se je cunjasto ovijala črnega plaščka in obrazek je bil videti sredi te črnine kakor uvel rumen cvet.

Bert je odpenjal konja, iz gostilne pa je stopila na prag Meta.

Še vedno je neodločno sedela na voza, toda stara gospodinja jo je spoznala in jo z vso ljubeznivostjo povabila v hišo.

Bila bi najrajši zajokala, ko jo je starka tako materinsko sprejemala.

Saj je vedela, da spada edino sem s svojo razbolelo dušo ...

Rada bi bila vprašala po Andreju, a ni smela, čutila je, da še ni dovolj močna za to.

V sobi je bilo prijetno toplo. Bert je pristopil k mizi, kjer je sedela Danica. Zal fant je bil in šele zdaj se je spomnila Danica ter se mu zahvalila za uslugo. Hotela je poiskati v torbici napitnino, toda pravočasno je opazila, da bi ga s tem le užalila.

Bert je izpil kozarček slivovke in nato krenil v vas. Danica pa je morala pripovedovati radovedni Meti vse od početka, kar je bila žalostnega doživela v mestu, o smrti, o pogrebu babice, in to pripovedovanje ji je bilo silo hudo.

Meta je prinesla tople kave in šarklja ter hotela še in še vedeti.

Danica bi bila rada vedela, kje je Andrej, vendar se ni upala o tem govoriti, da je ne bi že vprašanje samo potegnilo s tira. A skoro vsa kri se ji je strdila v žilah, ko so se trenutek nato odprla vrata in je vstopil Andrej. Bil je napravljen za pot, kakor da mora oditi kam daleč.

Presunjeno jo je pogledal, kakor da ne verjame prav očem, a potem se ji je naglo približal in ji krepko stisnil njeno mrzlo roko.

«Moje sožalje!» je komaj razločno zamrmral in se nato obrnil h gospodinji: «Pa prinesite zajtrk tudi meni sem. Meta!»

Trenutek, ko je Meta odšla, je izkoristil in poljubil Danici obe roki.

«Hudo mi je, Danica, kakor bi samega sebe križal. Kdaj bo konec tega?» je rekel.

Daničin obraz se je zagonetno prevlekel.

«Sabino sem obiskala. Pozdravlja te!»

Sunilo ga je nazaj, da je onemel. Potem je prisedel in si podprl glavo s komolci. Tiščal je pogled v mizo in kakor samemu sebi govoril: «Čemu je najina ljubezen tako brezupna?»

«Ker je brezsmiselna!» je komaj slišno dejala Danica, a imela je oči polne solz.

Meta je prispela z zajtrkom, ga postavila na mizo ter odšla, kakor bi slutila, da s tem ustreže gospodarju.

Andrej je vstal, ne da bi pogledal na jed.

«Nekaj se mora preukreniti, tako ali tako. Ali hočeš, da govorim s Sabino?» je po presledku vprašal.

Iznenadilo jo je. S silo si je pripravila odgovor.

«Tega ne boš zmogel. Če pogledaš dekletu, ki te ljubi, v nedolžne oči, ji ne boš mogel zadati smrtnega sunka.»

«Koliko jih je že to storilo pred menoj,» je odgovoril, a poznala se mu je neodločnost v glasu.

«Jaz ... jaz bi tu ne mogla sodelovati, moja sreča s teboj bi bila za vselej skaljena. Če pomisliš na vse ozadje, na katerem si spletel svojo zaroko. Pomisli s kakim sovraštvom bi me gledali ob tvoji strani. In ubogo dekle, ki se žrtvuje zate tam v mestu. Sploh pa, ali misliš, če takole trezno gledaš na vse, da bi mogel biti zakon, ki bi ga sklenila midva, količkaj srečen? Učiteljica, ki se ne razumem na delo kmečke gospodinje ... Ali bi bila prava žena zate?»

Danica ni mogla več. Govorila je, da bi preglasila svoje lastno prepričanje.

Andreja je ljubila, to je bilo res. Njegova žena pa ni mogla postati.

Pa vendar se ji je včasih videlo, kakor da pretirava. Kaj naj bi bilo tako velikega na svetu, da ji ne mogla njena ljubezen do svojega smotra. Vse, vse bi storila, tudi najhujše zaničevanje bi pretrpela, samo da bi mogla biti trajno ob njegovi strani.

Pa to so bili le slabi trenutki in Danica je vedela, da jim ne sme podleči.

«Toda čemu nisi tega vedela takrat ... takrat!» ji je s pridušenim glasom očital Andrej in gledal skozi šipe na vrt, kjer je še vedno lahlo deževalo.

«Takrat ...» Danica se je izmučena dvignila.

«Saj to je tudi moja edina krivda, da nisem takrat pomislila na to. Kaj mi je preplavilo razum, tega ne vem.»

Zasmilila se mu je.

«Spet sem te mučil. Oprosti mi, Danica. A ne mislil bi, da moreš ostati tako dosledna sami sebi.»

Lotil se je zajtrka. Danico je to opravilo prav za prav neprijetno dirnilo, dasi je vedela, da še ni zajtrkoval.

«Ti greš na pot?» ga je vprašala, da bi izpremenila smer pogovoru.

«Da, po vinski kupčiji. Prav za prav neprikladen čas, toda potreba je.»

Govorila sta še o babici in potem se je Danica poslovila ter počasi odšla proti šoli.

Popoldne je prebila v postelji. Stresal jo ja mraz, da so ji šklepetali zobje.

Mučne sanje so jo zagrabile in jo vrtinčile kakor prah v vetru, da se je vsa izmučena prebudila šele okoli šestih. Imela je od pota zlepljene lase na sencih in vsa je trepetala. Živo se je spomnila, kaj je sanjala. Kakor da se je še drži golazen, s katero je imela pravkar opraviti, si je pogledala na roke. Streslo jo je in občutek ogabnosti je rasel v njej. Spet in spet je morala stisniti zobe, da je potlačila zopernost v želodcu. Toda naposled ni pomagalo ni več. Danica je morala vstati, da se olajša. Počutila se je silno slaba. Izpila je čašo vode ter spet legla. Zastrmela je v strop. Toda bliskovito jo je prešinila žgoča misel. Danica je planila kvišku kakor vzmet in nato obsedela na robu postelje z izrazom strmenja v obrazu. Napravila je nekaj korakov po sobi in se ustavila pred zrcalom. Obraz ji je bil izmučen, rumen. Razšli jene zenice so jo vprašujoče zrle iz stekla. Buljila je v svojo podobo v zrcalu, oprta z rekami ob zid, ter stala nepremično kakor kip. Kakor privid je stopila iz stekla slika pokojne babice in Danica je začula obenem živo zgodbo svoje nesrečne matere ... Sebe ni videla ... Tam daleč, čisto v ozadju stekla je videla zapisano svojo nesrečno usodo.

«Zgodilo se je tudi meni, mati. Zakaj nisi zabranila!»

Vrgla se je nazaj na posteljo in kakor blazna trgala posteljnino.

Drugo jutro je obležala bolna. Mrzlica je naraščala in upraviteljeva gospodinja je že nekajkrat hotela poslati h Gablovčevim, da bi poslali voznika po zdravnika.

Danica se je odločno uprla.

«Še dobro, da ni Andreja doma,» je mislila. «Že davno bi bil izvedel o moji bolezni in po meni bi bilo ... Ne, zdaj še ne sme izvedeti, zdaj že ni čas za to. Moj Bog!»

Danici se je zdelo, da stoji svet na glavi, če je pomislila na svoj položaj.

Mislila je, napeto je razmišljala o sebi, a ustaviti se je morala vedno pred istim topim vprašanjem «Zakaj?»

Popoldne jo je obiskala organistovka in Danici se je zdelo, da ji je prišla gledat v dušo kakor nesramna predrznica, ki se veseli tuje nesreče.

Potem ji je bilo spet, kakor da mora pasti pred njo na kolena in poljubiti prah njenih čevljev.

«Odpusti! Odpusti!» bi ji bila zakričala. «Umorila sem ti hčer ... Nisem, nisem vredna, da me neguješ.»

Organistovka se ni odmaknila od vznožja njene postelje in Danici je bilo spet, kakor da ji gleda v dušo tat. Zaprla je oči, kakor bi hotela spustiti zaveso čez svojo notranjost, toda organistovkin pogled se ji je zapičil zdaj naravnost v srce ...

Močno jo je prijela žalost zaradi babičine smrti. «Seveda, babica ji je nadomestovala mater,» je slišala glas gospodinje.

«Nemara se je še kaj prehladila na potovanju. Pa le ni pametno odlagati z zdravnikom,» je dejala organistovka.

Danica je planila. Skoraj sovražno je zapičila pogled v organistovko. Napeto je mislila: «Ta bi rada pokazala tudi drugim, kar vidi sama. Ne boš, nikoli ne boš! Zakopala bom svojo skrivnost na dno zemlje, da je ne izvleče niti satan na dan!»

Nekam zlobno, a trudno se je zasmejala, da sta se ženski spogledali.

Organistovka ji je obrisala znojno čelo in jo položila nazaj v blazine.

«Morda bi pa le hoteli zdravnika,» je dobrotno vprašala.

«Ne!» je skoro zavpila učiteljica. «Zdrava sem, popolnoma zdrava. Že jutri pojdem v šolo.»

Res je Danica drugo jutro poizkušala vstati. Morala pa je ponovno leči, ker se ji je preveč vrtelo v glavi.

Kakor presekane so ji bile vse misli. Niti do najmanjšega zaključka ni prišla. Vedela je le, da je zdaj konec vsega: Zdaj mora podati ostavko na službo, zdaj se mora do golega sleči pred ljudmi v Suhem polju, zdaj mora sama zadati nedolžni deklici smrten sunek v srce ... Andreja mora vzeti.

Toda kako bo vse to izvršila, ni imela pojma. Izvršiti se mora. Le to je vedela.

Organistovka je pridno prihajala k njej in jo skrbno negovala. Pozabila je bila vso trpkost, ki ji je zadnji čas zalivala srce, kadar je ugledala učiteljico, ker je pa nekoliko sumila, da si je navezala Andrejevo srce.

Ne, tega bi ji organistovka nikoli ne mogla odpustiti. Sicer pa se ji je včasih videlo vse sumničenje že smešno, če je pomislila na to, da bi zagospodinjila ta nevajena deklica na trdni Gablovčevini. Organistovka se je sčasoma pomirila ter ni več sumničila. In ko je videla deklico v tako bednem položaju, se ji je resnično zasmilila in je imela zanjo spet odprto srce.

Prepričana je bila, da gre deklici babičina smrt tako zelo k srcu, da je od tega obolela.

Danica je ob koncu tedna res pričela poučevati. Bila je še strahotno slaba in misel na njeno stanje ji je jemala vso moč in voljo.

Bolje bi bilo zanjo, če bi bila ostala še v postelji, toda usmiljeni obiski organistovke so ji trgali živce in Danica je hotela po vsej sili biti zdrava.

Popoldne se je napravila v svoje črno oblačilo in odšla na izprehod. Izbrala je samotno pot ob gozdu, kjer je bil mir in kjer se je čulo le rahlo šumenje njenih stopinj po vlažnih tleh.

Tako dobro ji je del ta mir. Tako sama vase je bila pogreznjena in zdelo se ji je, kakor da hodi po mehki preprogi tihe bolnišnice, ko je stopala med drevjem v globino.

Snega ni bilo več in vonj po mladem brstju je napolnjeval ozračje s pomladjo.

Stopala je navkreber, a bila je slaba, da je morala večkrat počivati. Pogled ji je obstal na beli skali, pokriti s plastjo zelenega maha ki se je zdel kot najlepša preproga iz baržuna.

«Kako lepo!» je pomislila in se spomnila starih pravljic v palčkih in vilah.

«Da bi mogla tudi jaz takole živeti v votlini dale od grdega sveta sredi gozda, med zelenjem, drobno brstjo in ptiči. Da bi nabirala koreninice in se pogovarjala z mravljami in polžki. Da, še celo črviček v zemlji bi mi bil prijatelj in življenje bi nam teklo mirno in prijetno.» Sedla je na rob in začutila je, da ji take drobne, smešne misli uravnavajo tok miselnosti in da bo naposled mogla razmisliti, kar je že vse dni hotela.

Kako daleč je bila zdaj babica. Še dobro, da ni doživela vsega tega. A zdaj je bilo nekaj drugega, za kar je bilo treba živeti ... Poganjalo je v njenem telesu kakor brst, ki sili z vso krutostjo svoje sile v življenje. Danica je vedela, da bo prišel dan, ko bo držala to majhno življenje v rokah. Zardela je ob tej misli in ob misli na Sabino.

Andreju je treba povedati. Da, a potem je vse končano, potem ni pota nazaj, to je vedela.

Sklenila je še počakati, morda ji Bog navdihne kako pametnejšo misel. Toda kako?

In če bi si naložila breme in bi stopila v službo kje drugje, kjerkoli v mestu, in bi pošiljala kam na deželo denar za črvička, kjer bi ga imela v oskrbi kakšna dobra žena.

Toda siromašna bi bila oba vse življenje in morda bi si kdaj očitala, da je vzela detetu očeta.

Kaj če bi obolela in bi ne mogla več pošiljati denarja?

«Andreju povem in pred Sabino stopim ter jo na kolenih zaprosim odpuščanja,» si je rekla.

A spet se je dvignil v nji oni zid občutkov in Danica je vedela, da tega zadnjega ne bo zmogla nikoli.

Globoko je sklonila glavo. Solnce je zašlo tam zunaj in gozd je potemnel. Zaihtela je v krilo in tako ihtela dolgo, dolgo.

Nekje dale je bilo slišati ropot voza in ta malenkostna motnja, ki se je medlo prebijala skozi stene gozda, je bila slišati kakor daljen utrip življenja, ki je klilo tam zunaj.

Drugi dan se je Danica odločila, da bo govorila z Andrejem. Popoldne, po šoli se je napotila h gostilni. Srečala je koleselj, na katerem sta sedela župnik in Pernek. Pozdravila sta jo.

«Nemogoče! Nemogoče!» si je dejala Danica, ko je stopala dalje. «Tudi ta dva bosta izvedela, če povem Andreju. Kaj si bosta mislila o meni? Ne, danes ne morem govoriti z Andrejem. Tudi jutri še ne. Molčala bom še ves teden, dokler se sama ne privadim temu. A potem naj se moja usoda odloči!»

Stopala je mimo Gablovčevih, kjer se je kradoma ozirala v njih okna, ter hitela dalje po poti, ki je držala v trg. Sama ni vedela, kdaj se je znašla na odprti cesti. Srečala je Petka, ki je prihajal iz trga in nosil svežen podplatov na hrbtu.

«Kam, gospodična, če smem vprašati,» je vprašal potem, ko je spoštljivo pozdravil.

«Malo na izprehod!» Prijazno je odvrnila, a zdelo se ji je, da ji tudi ta gleda v duše.

Vsi ljudje so imeli v zadnjem času tako prodirne oči, da ji je bilo neprijetno in da je neprestano iskala samote. Mrzlično je iskala kotička, kjer bi mogla biti nemotena in bi tiho razmišljala. Tudi danes bi bila šla bog ve kako daleč, da je ni srečal čenčavi čevljar, ki je toliko časa besedoval, da se ji ni več ljubilo nadaljevati izprehoda. Vrnila se je zato skupno z njim v vas.

Med potjo ga je povpraševala po otrocih in čevljar ji je tako živo opijal svojo drobno mladež, da se je nazadnje res nekoliko razvedrila. Da, zalotila se je celo pri drobnem občutku veselja, da bo kmalu tudi ona posedovala tako drobno bitje, ki bo imelo prav tako smešna, šobasta usteca; kakor jih ima ono, ki so ga pri Petku kupili te dni.

Tožil ji je o skrbeh, ki ga žulijo. A da bi bilo še vse hujše, če bi ne imeli Berta v trgu, ki jim pomaga.

Pred gostilno sta se ločila. Izza ogla hiše je namreč prispel Andrej, ki je nekoliko oblastno nagovoril učiteljico. Vsaj tako se je Petku dozdevalo. Razumel je, da je njegova navzočnost Andreju odveč, zato se je hitro odpravil dalje.

Danici se je zdelo, da sluti Petkovo misel. Zato je občutila nekaj kakor odpor, ko je obstala.

«Slaba si videti,» je dejal Andrej. «V moji odsotnosti si bila bolna, sem slišal.»

«Bila, a zdaj je že čisto dobro!»

«Ne ženi si preveč k srcu, saj bo še vse prav!»

«O, da! Vse bo prav!» Skoraj goltala je, tako so jo silile solze.

Iz gostilniške sobe je odmevalo petje. Ubit ženski glas je izkušal preglasiti zbor moških glasov, ki so enako hrapavo zategovali: «Ali njega, njega ni ...»

Kakor je bilo petje slabo, je Danica zasledila v njem nekaj one divje otožnosti, ki veje zunaj na polju, kadar leže mrak na zemljo, ki zašumi v vrhovih topolov ob cesti, ko prileze luna izza oblakov, da obsije okno nje, ki ždi vsa v molku ter hrepeneče prisluškuje v večer, poln zvezd. «Al njega, njega ni ...»

Danica je pogledala Andreja. Tako lep se ji je zazdel. Tako močan in možat. Ta pogled nanj ji je vlil moči, da je izpregovorila: «Nekaj ti moram povedati, Andrej ... Toda jutri ... jutri po maši,» je hitro pristavila, videč, da prihaja iz gostilne Pernek.

Organist je stopal naravnost k njima in imel je silno resen obraz. Začutila je, kako težke ji postajajo noge.

«Ali ve? Ali sluti?» jo je prešinilo.

«Pojdi noter, Andrej!» je dejal starec. «Fantje zahtevajo pijače, a ni nikogar, ki bi postregel. S tvojim starim nekaj ni v redu. Legel je.»

Andrej se je naglo poslovil. Danica pa je nadaljevala z organistom pot do šole. Kako težavna ji je bila ta pot.

Spoznala pa je kmalu, da nima starec niti najmanjšega suma. Razgovoril se je in se pohvalil z Gablovčevim prijateljstvom. Sabini nemara ne bo slabo pri tej hiši, samo stari je slab in gotovo ne bo učakal svatbe.

«Če bi vedel!» jo je prešinilo. «Kako neki bi potem govoril z menoj.»

Pred šolo se je poslovila, a Pernek jo je opomnil, naj se jih nikar toliko ne izogiblje. Da je sicer pri njih zdaj nekoliko manj kratkočasno, a vrt je že v popju in bo kmalu prijetno posedati v njem.

Obljubila je, da pride.

Ponoči je naredila sklep, da Andreju vendar ničesar ne pove.

Zjutraj ga je pa le iskala z očmi pri maši. Sklenila je, da mu bo povedala.

Od maše grede je izvedela od ljudi, da je bila ponoči zadela starega Gablovca kap in da je po desni strani života omrtvel.

Zbudilo se ji je sočutje, vendar ga ni šla gledat. Bala se je, da bi utegnila motiti.

Popoldne je bilo lepo. V zraku se je prelival svež vonj po pomladi ... Zaživela bi bila rada novo, čisto novo življenje. Da, če bi mogla ...

Vzela je knjigo in se napotila v gozd.

Ob skali, kjer je najrajši posedala, je spet jokala ...

Dnevi so ji minevali počasi in se vlačili težko kakor sodba. Andreja poslej ni dosti videla. Bolezen očeta ga je bila hudo vznemirila. Danica se je bila samo enkrat mimogrede oglasila pri bolniku, a še takrat je bil Andrej zdoma, ker se bil odpeljal v lekarno po zdravila.

Od Sabine je bila te dni dobila dolgo pismo, polno izpričevanj ljubezni in tolažbe. Položila ga je nemo v stran. Kaj neki naj bi dejala na to? Zdaj se ji je skoro dozdevalo, da ji je Sabina dolžnica. Danica ji je darovala mnogo — ako bo vztrajala.

V nedeljo pa je le nesla pismo kazat Pernekovim. Kako ji je bilo srce težko od hlinjenja.

Prišel je mesec maj in Danica si je sešila ohlapno obleko, ki je popolnoma zakrivala njeno postavo. Na obrazu so ji nastale majhne rjave pege, ki so bile zlasti vidne okoli oči.

Danica se je skrbno zakrivala in uporabljali puder, kar je prej le redkokdaj storila.

Takrat se ji je nekega dne zazdelo, da je že mnogo zamudila in da bi bila morala povedati Andreju že prej. V nekaj mesecih se bo pokazalo in potem bo sramota očitna. Pa vendar ji je nekaj dejalo, naj še nadalje počaka. Takrat je dobila po pošti poziv, naj se zglasi v rojstnem mestu pri notarju glede dediščine po teti, ki je pravkar podlegla dolgotrajni bolezni.

Danica pa ni vedela, ali čita prav. Prečitala je pismo še enkrat. Trenutek nato je padla na kolena pred podobo Madone in jo, ne da bi zmogla besedico zahvale, dolgo gledala.

Zakaj se ni že prej spomnila tete! Saj bi ji bila nemara res pomagala, saj vendar ni bila tako hudobna ...

Veselje nad rešitvijo je prišlo tako nepričakovano, da je začutila kar otrplost v udih. Le počasi se je otajala in Danici so začele solze veselja oblivati bledi obraz.

A zvečer, ko je začela spravljati reči v kovčeg, so jo prešinili vnovič dvomi: kaj, če ji je teta nakazala le malenkost, s katero ne bo mogla živeti ... Toda saj je bila vendar teta bogata in drugih sorodnikov ni imela.

Le kako, da se je Danica ni prej spomnila.

Ponoči ni mogla spati. Tisoč reči ji je razburjalo možgane.

Še pred zoro je vstala in znova polnila kovčege, kakor da se ne misli ve vrniti.

Ne, ni se mislila. Le proč, proč! Čimprej! Zdaj, ko je bila rešena, se je čudila, kako se je mogla pripravljati na to veliko ponižanje. In Andrej? Srce se ji je stisnilo v muki. Ljubila ga je še vedno, a njegova žena ni mogla postati.

Upravitelja je prosila ponovno za dopust. Pokazala mu je pismo. Smehljal se je in ji čestital. Bil je dobrohoten starec. Danica se je čudila, da ga ni opazila že prej in se kdaj porazgovorila z njim. In je popolnoma pozabila, da je ljubil mir bolj od vsega drugega na svetu.

Stopila je še k Pernekovim. Omenila je, da se popelje v mesto zaradi neke dediščine. Čudili so se skoro, da jo to navdaja s takim veseljem. Bila je vedno tako idealno dekle, da je kazalo do denarja skoraj omalovaževanje. Toda danes so ji zaradi dediščine zažarela suhotna lica v soju notranje sreče.

Zatrjevala je, da se kmalu vrne, v začetku prihodnjega tedna najbrž — in vesel usmev ji je poigraval okoli ust.

Zdaj je bil na vrsti Andrej. Obiskala bi ga na domu, a pri Gablovčevih so imeli bolnika in že zadnjič ji je postalo slabo ob mešanem vonju različnih zdravil. Andrej pa je bil po večini pri očetu, to je vedela.

V svojem veselju je poslala razigrana in drzna kakor nekdaj. Poslala je po šolskem otroku listek h Gablovčevim.

Andrej je v resnici prišel in začudeno pogledal kovčege, ki so stali razpostavljeni po Daničini sobi.

Danica ga je po prvem pozdravu pogledala in ga motrila nepremično več trenutkov, kakor da bi si hotela njegov obraz močno vtisniti v srce, in ni niti odgovorila na njegovo vprašanje, kaj naj vse to pomeni.

«Voznika potrebujem!» je dejala čez čas. Suho je zvenel njen glas in še dalje ga je motrila.

«Ti odpotuješ?» se je začudil.

«Da!» je rekla tiho in mu prinesla list o dediščini.

Nepremično je zrla vanj, ko je bral, in opazovala, kako mu je žilica na sencih trepetala.

«Če bi mu zdaj povedala,» je pomislila, a si skoraj istočasno dejala: «Ne! Zdaj najmanj!»

«Kdaj se vrneš?» je vprašal, ko je odložil list.

«Njemu ne bi lagala!» jo je prešinilo, a rekla je: «Najbrže prihodnji teden.» Pri tem ga je pogledala tako, da mu je zbudila nezaupanje. Molčala sta.

«Ob petih bi te lahko odpeljal, prej ne morem. Kvečjemu, če bi te peljal hlapec,» je pristavil.

«Ne, čakala bom do petih, Andrej!» je dejala čudno nežno in bilo ji je, kakor da bi mu rekla: «Čakala te bom vse življenje, Andrej!»

«Še samo enkrat bom sedela ob njegovi strani in poslej nikoli več,» si je dejala, ko je ostala sama.

In odhitela je še enkrat v gozd k skali in pozdravila mimogrede Šmonov mlin. Tako toplo ji je bilo pri srcu in vendar tako žalostno!

Andrej! ... Danica je začutila, kako ji ob pogledu na drevje, na strugo, da, celo na mlado travico ob potoku prehaja ljubeča misel na Andreja, kakor da je njegova podoba tesno spojena s to lepo okolico, do katere je čutila toliko ljubezni.

A zdaj vsega tega ni več. Neka črna roka je skalila čisti potok sreče v njenem srcu in ostala ji je bolečina, ki jo je pritiskala k tlom in jo dušila s svojo neizmernostjo. Danica je mislila na dan, ko sta se z Andrejem prvi sešla na tej poti. Koliko luči je bilo takrat v njej. Koliko mladega hrepenenja ...

Ob petih sta se odpeljala z Andrejem. Sedela je poleg njega tiha, vdano prisluškujoča nečemu, kar je prihajalo odnekod daleč, a je bilo vendar tako blizu.

Naslonila se je tesno nanj in zaprla oči. In Andrej ji je kakor takrat oklenil desnico okoli pasu.

Hvaležno ga je pogledala. Kakor da je slutil, kaj je mislila prav ta trenutek.

«O, če bi vedel, da vozi tudi svoje dete ...» ji je razbijalo v glavi.

Ko sta privozila v bližino trga, so zaživeli v oknih plamenčki prvih luči.

Kako toplo jima je bilo, ko sta sedela drug ob drugem, a Danica je čutila, kako sega smrt v ta lepi trenutek, kako sega po njenem izmučenem srcu, ki ga bo zdaj zdaj iztrgala iz objema teh lepih sanj.

«Ali v resnici hočem tako?» se je vpraševala.

«V resnici, v resnici!» ji je odgovarjalo.

Hladno in ostro se je zarisal na nebu mesec in obsijal dvojico na vozu.

Danica je pritegnila odejo, nervozno so ji drgetali prsti.

«Zdaj zdaj bova na cilju!» je mislila. Prve hiše trga so se risale že čisto blizu.

«Ti, moj Andrej!» ga je nenadoma objela in ga pritegnila nase.

Andrej je čutil njene solze na svojih licih, a Danica se je spet odmaknila in mu pri mesečini pogledala v obraz.

«In če se ne bi nikoli ve videla, ti ne boš imel nikoli grdih misli o meni ... Obljubi!» je kakor v sanjah šepetala.

«Nikoli, Danica! Ti veš, da si zame kakor zvezda Danica, ki mi prižiga luč dneva na nebu. Brez tebe, duša, bi taval vse življenje v temi. Toda, zakaj imaš danes te žalostne misli? Povej!»

Poljubila ga je v odgovor. Nato pa je, kakor da bi pravkar ne bila storila tega, presekano dejala: «Poženi! Zamudila bova vlak!»

Na postajo sta prispela v zadnjem trenutku. Komaj je Danica utegnila še kupiti karto, ko je vlak prihrumel. Bil je videti ogromen spričo malega poslopja trške postaje.

Andrej ji je pomagal postaviti kovčege v vagon. Več ni bilo časa. Stisnila sta si roki. Nema pogleda groze in trgajoče bolesti in vlak je odhitel z njo, ki je odhajala za vselej ...

VII.

Poroko Andreja in Sabine so nameravali praznovati čisto tiho brez posebnega šuma. Največ zaradi bolezni starega Gablovca, ki se je z dneva v dan slabšala.

Nevesta je bila lepa kakor pomladni cvet, ko so stopali svatje skozi vas in mimo šole na njen novi dom. Niti senčica megle ni kalila čiste sreče, ki se je zrcalila v njenih velikih, modrih očeh. Stopala je poleg precej resnega, v črnino odetega ženina in uživala lepoto pravkar porojene sreče, ki se je utegnila v njunem nadaljnjem skupnem življenju še razviti in razcvesti v tiso rožnatih poganjkov. Vsaka minuta bodočega skupnega življenja ji je obetala nepojmljiv dogodek sreče.

Svatje so po kratkem zadržanju pred vrati domačije, kakor je veleval običaj, posedli okrog dolge mize v Gablovčevi gostilni in se, že nekoliko razgibani od dobrot in močnega vina iz Pernekove kleti, takoj pričeli veselo razgovarjati. Tudi pri Gablovčevih je nudil pogled na dolgo mojstrsko pogrnjeno mizo najlepša obetanja.

Nevesta, ki je bila odložila krasen šopek jesenskih rož, je sedla v sredino in se ljubeče ozrla po prostoru, ki bo služil odslej tudi njej v bivališče. Oko ji je trepetalo v veselju, ki ga je občutila, ko se je ozirala po vseh teh znanih ji kotih, do katerih pa je čutila vendar neko tiho spoštovanje.

Smejoč se nekemu dovtipu, ki ga je razdrl star, dobrodušen kmečki veljak iz Zalek, se je ozrla po Andreju, ki je kljub smehu nekako ozko stiskal ustnice.

«Pojdiva k očetu, Sabina,» se je čez čas spomnil.

Dvignila sta se, pozdravljana od vseh in spremljana od kopice okusnih in neokusnih šal. Kmetje, le najbližji sorodniki in znanci, ki so bili sami trdni kmetje, so se izkušali v zabavanju, da bi prispevali k splošni veselosti. Tudi njih žene so imele svojo besedo vmes. In dasi je bila prireditev zamišljena kot mirna in resna, kakor se spodobi za hišo, kjer imajo bolnika, vendar ni manjkalo med pojedino bučnega smeha, ki je zdaj pa zdaj šumno presekal veselo in glasno govorico.

Družba bogatih svatov se je zabavala in uživala dobrote, s katerimi je bila miza kar bahaško obložena. Več vrst zlatega in rdečega vina je zamakalo želodce večno žejnih svatov.

Meta je imela v kuhinji vodstvo nad dekleti, dasi je morala danes v glavnem odstopiti svoje mesto izučeni kuharici iz Zagreba, ki je hitela, da so ji potne srage gosto rosile razgreto čelo.

Da je bilo vse v najlepšem redu in da so bile jedi izbrano in z vsem okusom pripravljene, se je pokazalo v naraščajoči dobri volji med gosti.

Meta, ki kljub delu ves čas ni pozabila starega Gablovca v zgornjici, je nekajkrat nevoljno zagodrnjala:

«Človek mora vendar vedeti, kje je meja, zlasti če je bolnik v hiši.» A njenih besed menda ni nihče slišal.

Sabina je prišla od zgoraj v kuhinjo. Vsa žareča in lepa je bila.

Ženske so jo prijazno pozdravile in jo v dnu srca resnično občudovale. Kako mlada in ljubka je. Skoro otrok za tako gospodinjstvo. Kako mora biti pa Andrej srečen ob strani tega lepega, kakor pomlad jasnega otroka.

Toda Andrej jo je skoraj s silo odvedel za mizo, odkoder se je kmalu razlegla zategla in hreščeča pesem svatov.

Ženske v kuhinji so hitele pripravljati črno kavo. Izučena kuharica, ki je bila nekdaj v mestu pri gospodi, je vedela, da se to spodobi po vsakem dobrem kosilu.

Organistovka, ki je bila danes zlasti imenitna, se je prizibala s kmetico iz Zalok do srede predvežja, kjer sta se zatopili v važen razgovor.

Za njima so prišli še drugi. Nekaj jih je stopilo na vrt, da se ohladijo od razgretja zaradi močnih pijač. Sestajali so se v gruče, pomenkujoč se glasno in važno. Godci so se sestali za svislimi ter uganjali burke. Kmalu so privlekli izza skednja našemljenega, v žival izpremenjenega godca, ki je smešno kopital okoli sebe.

To je nudilo zopet oživljenje že nekoliko polegle se zabave.

Ženske so veselo vreščale in se smejale dovtipom kopitarja.

Dekleta pa so še vedno vabila k črni kavi. Kmetje so počasi spet napolnili izbo in z veliko dostojanstvenostjo zasedli prostore.

Tedaj je prišlo še nekaj mladine iz vasi in pričel se je ples, da so škripala tla in so se tresla okna.

Le nekateri starejši so ohranili toliko razsodnosti, da se jim je zdelo to veseljačenje spričo starega bolnika v gornji sobi nepristojno, vendar mladim niso branili. Kmalu ni nihče ve mislil na to, da bi morala biti prireditev mirnejša ali vsaj v okviru zadržane veselosti.

Le Andrej se je enkrat izmuznil iz sobe in sam pohitel k očetu, ki pa je na njegovo veliko začudenje mirno ležal in spal.

Tiho je zaprl vrata in krenil še v družinsko sobo, kjer bo odslej bivališče njega in njegove ljubke družice.

Tedaj se je spomnil nečesa, kar mu je na mah pognalo kri v glavo.

«Ne sme vedeti! Nikoli ne sme izvedeti!» je mrmral in naglo odprl omaro, kjer je bila shranjena njegova boljša obleka. Iz temnemodrega suknjiča je potegnil ovitek bledosivega pisma, ki ga je bil dobil od Danice nekaj dni pred prihodom Sabine. Shranil ga je takrat in se namenil, da ga pozneje, ko ga še večkrat prečita, uniči.

Trenutno ni vedel, kako je bilo mogoče, da je bil pozneje to tako čisto pozabil.

Ko je po Daničinem odhodu mnoge tedne zaman čakal kakega poročila, mu je bilo došlo tik pred prihodom Sabine tole drobno, sivo pisemce. Ko je zdaj tehtal med prsti lahko, dišeče pisemce, mu je živo stopil pred oči oni trenutek sreče in drhtenja, ko je nervozno trgal ovitek in so mu prsti na mah kakor otrpnili, da mu niso dovolj naglo služili pri odpiranju.

Občutek nečesa bridkega, ki ga je obšel šele čez čas, ko je že tretji prebiral pismo, je bilo tisto, kar ga je pognalo v neko brezupno otopelost, v kateri je taval vse dni do svoje poroke. Prišlo je vse tako po vrsti, kakor je moralo priti in kakor je bilo že vnaprej določeno. Sabina v svojem navalu veselja, da je spet doma, niti ni opazila izpremembe, ki se je bila izvršila v njem v teku preteklega leta. Nekoliko bolj resen se ji je zdel, a to se je spodobilo glede na to, da je imel očeta na smrtni postelji. Sicer pa se je pripravljal na resen in važen korak, in ta resnoba mu je zelo pristojala.

Tudi ona sama se je trudila, da bi si dala videz resne, na poroko se pripravljajoče mladenke. Vendar se ji to ni posrečilo vselej in je Andrej opazil prijetno izpremembo v njenem prej nekoliko mrtvem nastopu.

V njenih očeh je bilo toliko sreče ...

Bila je ena izmed onih deklic, ki klijejo kakor rože, dokler jim cvete v srcu sreča, a ki uvenejo enako hitro, ko se dotakne njih srca moreča slana.

Pernek je bil prišel h Gablovčevim, da se pomenijo glede poroke. Andrej ni vedel, kdaj in kako, in že so bili določili dan, kdaj naj se izvrši svatba.

Sam je silil na čimprejšen konec svojih muk. Dekle ga bo v zakonu razvedrilo. Tako sam, osamljen se je počutil včasih, da je mrzlično iskal njene bližine.

Skoro docela srečen je bil danes, ko se je vračal od poročnega obreda ob roki svoje mlade žene, dasi mu je tuintam pohitela misel k njej, ki je bila zanj tako nepojmljivo daleč, Toda Andrej je bil zdrave narave in si je sam pravil, da bo to sčasoma prebolel in da je popolnoma prav, da se dogaja to, kar se.

Zdaj je bil na tem, da uniči zadnji spomin na svojo ljubezen do Danice. Iskal je vžigalice, da bi sežgal listino, ki bi utegnila, ako bi prišla kdaj Sabini v roke, zrušiti njen srčni mir.

Bil je danes zadnji dan za to, od jutri dalje bo gospodinjila tod ona, ki jo hoče osrečiti.

Preden je zaprasketala vžigalica, je še enkrat prečital drobne vrstice, ki so govorile o Daničini dediščini. Bili so to vzkliki veselja, ki pa so vendar bili prepojeni s tiho žalostjo.

Pisala mu je, da se ne vrne več v Suho polje in da je podala ostavko na državno službo. Kje bo sedaj živela, da še ne ve, najbrže da si bo izbrala kraj ob morju. Andrej naj jo ohrani v lepem spominu, saj ga je tako nesebično ljubila ...

Pogledal je na pečat na ovitku. Bil je nečitljiv in v pismu ni bila navedla kraja, odkoder je pisala.

«Namenoma?» mu je vstalo vprašanje v glavi.

Oster plamenček je zaplapolal in Andrej je z otožnostjo zrl v goreči papir, na katerem so se črke lomile in vile kakor v smrtnem boju ter se naposled sesule v kupček pepela.

«Grob!» je pomislil in naglo zaprl vrata peči. Ko se je obrnil, je stala za njim Sabina tiha in mirna, jasnih in vprašujočih oči.

«Kaj si delal pravkar? Zakaj si se odstranil iz svatovske družbe?» je vprašala ljubeznivo.

Bil je v silni zadregi. Nerazumljivo je jecljal nekaj o starih dokumentih, ki delajo le napotje in smeti po predalih.

Še vedno je bil njen pogled jasen. Položila mu je roko na rame in ga smehljaje gledala.

Zavedel se je, da se je izgovarjal silno neumno. Zardel je še bolj, vrtel se je in mahal z rokami ter silil nazaj v svatovsko družbo.

Še nikoli ni dvomila o njem, v tem trenutku ji je menda sam satan pošepetal na uho: «Sežigal je ljubavno pismo!»

Ko je sedela spet med svati, ki so bili vroči od plesa in pijače, se je nekaj nepokojnega naselilo v njeno prej tako jasno oko.

Andrej jo je prosil za ples in se na vse pretege trudil, da bi ji pregnal misli na dogodek ter zmanjšal učinek njegove zadrege, ki ga je bila šele zdaj nekoliko zapustila. Silil se je v mirnost in izkušal biti vesel. Vrtel je svojo ženo v blaznem plesu in udarjal s petami ob pod, da so šklepetala okna. Vendar se kljub temu ni mogel znebiti morečega občutka: «Zasejal sem v njeno dušo dvom!» Kradoma jo je opazoval pozneje, ko je plesala z mladim kmetom iz Zalok. Na njenem obrazu je bilo nekaj otrpnilo. Vendar se je šalila in bila videti vesela.

Svatje so se začeli razhajati šele pozno v jutru in Meta je pomagala kuharici vezati cule s pogačo in mesom za svate.

Polita miza in ostanki na njej so bili zjutraj še edini dokaz šumne zabave. Kislasti vzduh je dušeče udarjal iz sobe in se spajal s soparico iz kuhinje, kjer je nekaj zaspanih dekel pomivalo posodo.

V hiši je počivalo vse. Gablovčevina se je po slavnostnem dogodku spet umirila in se zavila v gosto meglo poznojesenskega jutra.

VIII.

Tiste zimske sobote, ko je stari Gablovec zgoraj v svoji sobici za vselej zatisnil svoje trudne oči, je bilo pri Gablovčevih že zgodaj vse na nogah. Bila je še trdna tema in hlapec je z leščerbo svetil po dvorišču. Stari Lord na verigi je bil mučno prelajal in precvilil vso noč, da je šlo vsem, ki so bedeli pri bolniku, skozi ušesa.

Sabino, ki je proti jutru nekoliko legla in v trudnosti zaspala, je zbudil presunljiv glas njenega moža, ki je tekal z gorečo svečo iz sobe v sobo.

«Oče so umrli!» Presunljiv je bil ta krik in tolikšna žalost je ležala v njem, da so še Sabino zgrabile solze. Stekla je v sami spodnjici k očetu, ki je ležal bled in negiben s široko odprtimi usti na postelji.

Sabino je streslo do mozga. Strah je je postalo pred mrtvim starcem in obenem se ji je zasmilil mož, ki se je hlipal glasno kakor otrok.

Vendar se je mlada žena urno zavedla. S pomočjo Mete, ki se je enako topila v solzah, sta umili in preoblekli mrliča, Andrej pa je napregel, ko se je pričelo svitati, konja in odhitel v trg po krsto in druge mrtvaške potrebščine.

Ko je bil mrli opravljen, se je morala Sabina sami sebi začuditi. Še nikoli v svojem življenju ni imela enakega opravila. Toda kratek čas, odkar je postala Andrejeva žena, jo je preoblikoval v drugega človeka. Sabina je mogla s pomočjo svoje volje, katere moč je znala stopnjevati na skrajno višino, pregnati slehern občutek slabosti iz sebe. Kaj je povzročilo v njej to izpremembo, se sama ni zavedala. Čutila je le, da se je že prvi dan po poroki obdala njena duša z neko ledeno skorjo, in pod to je zagrebla tudi oni dogodek s pismom, dasi je bil to za njo sunek z nožem, ki jo je zadel globoko.

Ni hotela pripustiti, da bi se ji žalost nad tem kakor kislina zajedla v toplo srce in ji ga raztrgala. Zato ni hotela z Andrejem nikoli več govoriti o tem. Zagrebla je vse skupaj globoko, globoko pod svojo ledeno skorjo in le še redko kakor iz daljave pomislila na dogodek, ki pa je kljub temu ostal čudovito jasno zarisan v njenem spominu.

Večkrat je opazovala Andreja, ki je zamišljeno opravljal svoje delo. A ko je prispela v bližino, si je nataknilo njegovo lice neko prisiljeno vedrost.

«Nekaj skriva pred menoj!» si je dejala vselej in pogoltnila odpor, ki se je rodil v njej. Njena umetnost, delati se neobčutno, ji je prešla v teku kratkega časa v kri.

A prišli so tudi trenutki, ko jo je navdalo nekaj kakor obup. Ko je strmela nad tem, da ni srečna. Ko je hotela z vso svojo silo prispevati k temu, da bi se odprlo med možem in njo ono prisrčno razmerje, ki si ga je bila zamišljala pred poroko. Toda vselej se je ob takih poizkusih utrudila do smrti in strahoma je zapazila, kako ji grozi bolečina vdreti v srce. Zato se je kakor utopljenka oklepala edinega, kar je bilo možno hotela je otrpniti. Otrpniti z vso notranjostjo in živeti neko zunanje življenje, ki je obstajalo v dnevnih opravkih in v skrbi za družino.

Z Andrejem sta govorila le o vsakdanjih domačih brigali in razmerje med njima se je videlo na zunaj čisto v redu. Ko pa sta se izkušala drug drugemu duševno približati, je Sabina začutila, da je ta odnos nekaj izumetničenega, mrtvega. Obšla jo je žalost. Čutila je jasno, da leži medi njima nekaj v zraku, kar je s svojo morečo težo, grudilo duši njiju obeh.

Sabina je bila preprosta žena, vendar se je v času svojega zakona navadila misliti in obup je bil tisti, ki je oral ledino njene ozke miselnosti.

Danes je umivala starega, mrtvega Gablovca. Zmogla je dejanje, katerega bi ne bila zmogla nikoli poprej. Da, nemara ne bi, če bi bila njena duša mehka, če bi jo bil Andrej ljubil z ono ljubeznijo, o kateri je sanjala, ko je čista kot angel pristopala h Gospodovi mizi in prosila vedno edinole za — srečo z njim. A tu je čutila, da se je med tem časom, ko je bila odsotna, nekaj zrušilo in ona ni mogla ničesar več zgraditi. Da, čutila je tudi predobro, kako sahne ona čudovita roža, ki je cvela prej na njenih licih, in kako stopa namesto nje na površje izraz nečesa ledenega kakor odsev onega, s čimer je obdala svojo notranjost.

Ob 9. sta prišla organist in organistovka. Tiho in z zasenčenim obrazom je pristopila mati k odru in pokropila mrliča. Pernek je enako resno in z rahlo zastrtim glasom vpraševal o poteku smrti. Hči, ki je stala nekoliko bleda v kotu, mu je skoro šepetaje odgovarjala.

Potem so prihajali še drugi in enako spoštljivo kropili pokojnika. Vsakdo je po kratki, tihi molitvi povedal katero iz pokojnikovega življenja, in tako je bila mrliška soba na mah polna živih spominov na nekdanjega gospodarja.

Ob 12. so dali truplo v krsto. Sabina je mogla popoldne nekoliko leči, ker jo je nadomestoval mož pri odru.

Sleherni obiskovalec je dobil kos kruha in kozarec vina. Taka pogostitev pri obiskovanju mrličev je bila v Suhem polju v trdnejših kmečkih hišah že odnekdaj v navadi.

Drugi dan je bil še bolj žalosten od prvega. Sabina si je nadela črno obleko, ki je čudovito pristojala njenim svetlim lasem in nekoliko vlažnemu blesku njenih velikih, modrih oči. Njena polna postava se je zdela v črni obleki skoro vitka.

Tistikrat je bilo prvič, ko jo je videl Bert.

Postregla mu je v veliki, hladni gostilniški sobi. Njene oči niso bile objokane, toda ležalo je v njih nekaj kakor globoko prikrivana bolest, in to je bilo tako silno, da ji je Bert prožil roko in ji resno izrazil sožalje.

Sprva ga ni čisto razumela. Šele potem, šele čez nekaj trenutkov je doumela, kaj je menil, in da je zaradi Gablovčeve smrti prizadeta prav za prav tudi ona. Bila je vendar njegova snaha. Toda kako daleč je bilo resnično čuvstvo žalosti. Saj ji je bil celo mož tako daleč, tako silno daleč ...

Toda namenila se je bila že v početku, da bo vseskozi utrjevala videz žene, ki pripada z dušo in s telesom k družini svojega moža. Zahvalila se je Bertu in v njenem glasu je zvenela resnična hvaležnost.

Občudoval jo je in jo gledal, ko je hodila po sobi in s svojimi mirnimi kretnjami prelagala kozarce ter brisala mize.

Popoldne so odnesli Gablovca in v hiši se je strnilo vse v en sam jok.

Sabina je pritiskala rutico k očem in stopala za krsto poleg Andreja, ki je korakal globoko sklonjene glave.

Prava žalost je rodila njene solze, žalost žene, ki je resnično čutila z možem.

Med potjo se je pridružilo še mnogo drugih ljudi. Skoro vsa vas je spremljala starega Gablovca na njegovi zadnji poti.

Zvonovi so zvonili svojo turobno pesem.

Pri fari sta se pridružila Perneka.

Ob grobu je stopila Sabina tesno k Andreju, kakor da bi mu hotela biti v pomoč v tem hudem trenutku. Začutila je preko žalosti, kako ji je na mah postala njegova duša bližja ko kdaj prej.

Doma jih je sprejel mrak, ki se je bil že docela zgostil v širokih izbah. Hladen dih smrti je še vedno plul tod in zdelo se je, da je ozračje vse hiše prenasičeno z vonjem po izgorelih svečah in suhem cvetju.

Dekle so bile pravkar poribale tla v sobi, kjer je bil ležal mrlič. Na umita okna je legel dih mraza in jih ovlažil, da so bila videti mlečno bela.

Sabina je za trenutek obstala pri vratih in velela odnesti staro očetovo posteljo na podstrešje. Okna naj bi ostala vso noč odprta.

Zagomazel ji je po udih občutek neprijetnosti, ko se je z roko dotaknila še napol mokrih podbojev vrat. Naglo se je obrnila in odšla v kuhinjo, kjer je sama napravila možu večerjo. Nesla mu jo je v spalnico, kjer je tiho ždel, ne da bi bil slekel površnik. Nežno mu je prigovarjala k jedi in bila vesela, ko je videla, da mu je ustregla. Pogled, ki je bil poln tople hvaležnosti, jo je zadel iz njegovih oči. Vedela je, da mu je ta trenutek zelo blizu. Plamenček veselja, ki pa ni bilo ni drugega nego iskrica upanja, je ožarila njena lica.

Videla je, da Andrej s težavo prenaša udarce življenja. Toda prav ko se je je hotelo polastiti veliko usmiljenje z njegovo nemočjo, je zaslutila v njem omahljiv, slaboten značaj.

To odkritje je prišlo tako nepričakovano, da se je sama zgrozila nad njim. Vendar mu ni podlegla. Hotela je z vso silo obdržati v srcu drobni plamen iskrice, ki ji je zbudila upanje na srečo, ki se bo morda še razcvela med njima. Hotela ga je ljubiti, hotela bi biti tako vsa njegova in pravila si je, da je močan in da mu zaupa ...

Ko je pomladi sporočila možu novico o svoji zanositvi, je doživela, da se je odprl košček ozkega neba nad njo.

Pričela je živeti v domnevi, da je bil začetek njenega zakona le truden sen, iz katerega sta se šele zdaj zbudila v cvetočo resničnost.

V hrepenečem pričakovanju in v skrbi, ki jo je kazal njej Andrej v tem času ob vsaki majhni priliki, je živela mesece do poletja kakor v prijetni omami.

Ko je v širokih pramenih lilo solnce skozi odprto okno kuhinje in je prihajal vonj cvetočega bezga na vrtu prav do nje, ki je stala pri mizi vsa zatopljena v svoje delo, je prišel Andrej ter ji nežno, prav nežno ovil roko okoli blagoslovljenega života.

Ko mu je z vdano mirnostjo pogledala v oči, ni imela nikakega dvoma, da se zrcali v njih velika neskaljena ljubezen do nje ...

V juniju je postala že zelo obilna in je le nerada stopila v gostilniške prostore. Nekoč je srečala tam Berta, ki je večkrat prihajal že navsezgodaj.

V začetku julija je porodila krepkega fanta izrazito materinih potez.

Andrej je bil vesel in navdajala ga je skoro ljubosumnost, ko je videl, da je stari Pernek ujčkal njegovega prvorojenca in z veseljem poudarjal, da je podoben Perneku.

Nekak grenek priokus je dalo to govorjenje njegovemu čuvstvu.

Sabina si je bila po porodu kmalu opomogla. Človek bi mogel dejati, da je bila še lepša kakor prej. Sreča, ki se ji je zrcalila na obrazu, je bila tako globoka, da je prešinjala tudi njeno okolico. Vsak je gledal zalega fantka in srečno mater z neke vrste zadoščenjem.

Tudi Andrej je bil videti kakor prerojen. Le včasih ga je obšlo nekaj, česar si sam ni mogel razlagati. Čudil se je prav za prav, da je na njem toliko nepristnega. Odkod je prihajalo to, tega ni vedel. A čutil je v duši neko vrzel, ki mu je jemala trdno podlago in trajno oporo za njegovo srečo.

Odkod je izvirala ta vrzel? Kdaj je zamudil trenutek, ko bi moral izpolniti to praznoto v svojem srcu?

Na Danico gotovo ni več toliko mislil. Le kdaj pa kdaj mu je misel bežno ušla k njej. Ali je to vzrok, da se ne more tako od srca predati svoji ženi? Andrej si je rekel, da ne ... Lotil se je gospodarstva z vso vnemo. Koliko je bilo treba pri hiši popraviti in urediti po novejšem načinu.

Šlo mu je vse po sreči in pri kupčiji z vinom je zaslužil lepe denarce. Andreja pa ni moglo ni posebno zanimati. Da, jezilo ga je pač, ako mu je kaj izpodletelo, in je le s težavo pozabil tudi najmanjšo izgubo. Počasi je postajal oblasten.

Sabina, ki je bila pravo nasprotje od njega, je izkušala z lepo besedo vedno ublažiti položaj. Navadno pa je naletela slabo in je s svojo mehkobo le še bolj podnetila gorivo. Sčasoma je spoznala, da se Andrej ne bo najbrže nikoli izpremenil. Toda imela je zdaj bitje, drobno bitje, kjer je lahko odlagala vse bogastvo svoje ljubezni. Mali Tonče je kobacal okoli nje in brbljal v svojem nerazumljivem jeziku, da se mu je smehljala in ga včasih dvigala visoko v zrak, da je veselo vriskal.

Če je prišel domov Andrej, mu ga je mati posadila v naročje in stopila nekaj korakov nazaj, da si ju ogleda.

Andrej ga je ljubkoval, a ni se mogla otresti občutka, da dela vse nekam prisiljeno.

«Kaj ga nimaš ni rad?» mu je neko žalostna oponesla, ko je otrok zajokal v njegovem naročju.

«Zakaj ne? Pa še kako!» je začudeno odvrnil Andrej.

«A punčko bi imel morda še rajši,» je dostavil.

Odgovor jo je dirnil, vendar se je smehljala.

«No, če ni drugega!» je dejala v šali.

In ko je Sabina drugi zanosila, si je vroče želela deklice. Rodil pa se deček, ki so ga krstili za Blaža.

Andrej je hodil zdaj mnogo po vinskih kupčijah in je večkrat izostal po cele dni. Sabina je upravljala gostilno, vodila družino ter si nalagala delo, da ga je komaj zmogla. V delu, v delu je najbolj pozabila, da je tako sama in da ne ve kam s svojim toplim srcem.

Včasih je vzela v naročje svoja dva dečka ter si pritisnila njuni zlati glavici na prsi.

Včasih jo je obiskala mati, a bolj redko, ker so jo od revmatizma bolele noge, da je težko hodila. Sabina se je navadno ustavila v nedeljo po maši pri svojih starših ter se nekoliko porazgovorila z njimi. A največkrat se ji je zelo mudilo, ker je čakalo doma delo njenega nadzorstva. Tudi dečka sta vedno le s težavo čakala matere, in če se jima je stožilo, sta jo iskala povsod. Mnogokrat sta ji pritekla že do šole nasproti in nato je z obema v naročju komaj prisopihala domov.

Nekoč jo je v takem položaju srečal Bert, ki je bil baš namenjen k Petkovim. Mlada mati je s težavo vlekla svoje dragoceno breme. Dečka sta jo dušila s poljubi in jo vlekla za ruto, da je komaj videla pot pred seboj.

«To je pa vendar pretežko za vas, gospa!» se je ustavil Bert in ji snel otročaja, ki se nista na Sabinino čudo prav ni upirala, iz naročja.

«Saj bosta še pojedla mamo od ljubezni!» ju je karal.

«Kajne, kako se mi dobro godi!» se je smejala Sabina.

«Toliko ljubezni, da človek kar ne ve, kam z njo!»

Pogladila je z roko otroka, ki sta splezala spet na tla, ko so prispeli v bližino Gablovčevega dvorišča, in pogledala Berta. On pa ji je odvrnil njen smejoči se pogled za čudo resno in Sabina je čutila, kako se ji je nenadoma otežilo srce.

«Toliko ljubezni,» je bila dejala. Vedela je, da je uganil, da laže. Že večkrat je bila videla, kako jo je opazoval s čudnimi očmi, ki jih je kot ženska morala razumeti. Čutila pa ni za tem ničesar slabega, saj je bilo njeno življenje tako mračno, brez svetlih solnčnih poti, brez toplih trenutkov. Ali je bil mar greh, če je čutila ob misli, da je tam daleč, morda celo nedosegljivo daleč, žarek luči, ki bedi nad njo, ki jo celo skozi to nedosegljivo daljino izkuša doseči s svojo toploto, ki želi ogrevati njeno ubogo, premrzlo srce?

Več ni čutila in tudi ni hotela čutiti. Živeti je hotela le svoji družini, svojemu možu.

Z nekoliko vzvišenim glasom je dejala Bertu:

«Ali greste obiskat svoje sorodnike?»

Petkovi so bili znani kot največji siromaki v vasi. In Bert je bil Petkov sin, to so vedeli vsi. Vedela je tudi ona, kako se je zavzemal zanje in jim pomagal. Štela mu je to v nemajhno zaslugo in ga na tihem cenila. Toda bližati se ji ne sme. Tu mu je treba vnaprej določiti mejo.

«Da!» je odgovoril Bert in obraz se mu je zresnil. Kakor da je vedel, da je hotela poudariti tisto mejo.

«Siromaki so in zato jim izkušam, kolikor mi je mogoče, olajšati življenje. Oče, ki si je po nesreči zlomil roko, še dolgo ne bo pripraven za delo. Razen tega se je v vasi naselil nov čevljar, ki grozi izpodriniti starejše, dasi je delo mojega očeta znano kot najboljše.»

«Znano, znano!» je pritrjevala Sabina. Komaj je opazila, kako mu je sledila v čuvstvih.

Bert je znova povzel, da namerava vzeti najstarejšega, Tineta, s seboj, da ga izuči v mesarski stroki, in Sabina se je skoro prenagljeno ponudila, da bi prevzela Dorčeta za hlapčka.

«Beda sili v bajto pri vseh koncih, sicer bi bilo kar škoda tega nadarjenega fantka za hlapca,» je poudaril. «Zelo sem vam hvaležen za službo, ki ste jo ponudili. Pri vaši hiši mu ne bo sile. Še skoro zavidam ga ...» je dostavil in čudno toplo pogledal Sabino.

Spet je bil segel predaleč. Sabina se je v trenutku spet zresnila in se odela s ponosom. Skoro je začutil v njenih besedah hlad oholosti, ko je dejala:

«Za siromake je dolžan skrbeti vsakdo, ki mu je Bog naklonil nekoliko več sredstev!»

Bilo je v početku novembra. V Gablovčevi kuhinji se je cvrlo in pražilo na debelo. Sabina je tlačila na mizi debelo kokoš, medtem ko je mlada dekla z veliko metlico stepala sneg. Kuhinja je bila polna mešanice prijetnih duhov.

Družina je vedela, da se gospodinja vselej izkaže s svojo kuharsko umetnostjo, ki si jo je bila pridobila v mestu, kadar praznuje hišni gospodar svoj god. Ta reč je prišla, odkar so imeli pri Gablovčevih novo gospodinjo, že v navado in vsem je bila ta navada všeč.

Dan pa je bil neprijeten. Od ranega jutra je v redkih presledkih curljalo na okna in kar temnilo se je.

Sabina je bila voščila Andreju srečo in tudi dečka sta stegnila ročici proti očetu ter ponavljala za materjo:

«Bog naj da še mnogo let tati našemu živet!»

Andrej je po vrsti poljubil ženo in otroka, ki ju je obdaroval s čukrčki.

Sabina je kmalu odhitela nazaj dol, kjer je imela opravek.

Andrej se je še malo poigral z dečkoma, nato pa jih je odnesel v kuhinjo k materi ter se jel napravljati za mašo. Bila je nedelja.

«Pa da se spet ne zamudiš pri cerkvi!» je s prošnjo v glasu klicala za njim Sabina, ko je odhajal.

«Ne, ni se ne boj! Kdo bo stal in razpravljal na dežju!» je prijazno odklical.

Vrnila se je v kuhinjo, kjer je zapodila otroka, ki sta se lovila okoli nastavljene smetane in sladkih rozin.

Morala sta hočeš nočeš gori v izbo k stari Meti, ki je bila zdaj le še za deco dobra.

Prav ko je veter zakadil nov oblak dežja v kuhinjsko okno, je zaslišala Sabina v predvežju znane korake, ki so ji pognali kri proti srcu.

«Pa baš danes!» se je nehote vznejevoljila. Obrisala si je močnati roki v predpasnik ter prestopila prag gostilniške stole.

Bert je bil zadnje čase skoro stalen gost pri Gablovčevih in Petkove je obiskoval redno vsako nedeljo.

Odkar mu je bil Andrej prodal mlade voličke, se je čutil s to hišo celo poslovno vezanega in je nastopal z veliko domačnostjo.

«Mraz pritiska, pasje vreme bo!» je pozdravil gospodinjo.

«Nisem mogel mimo, da si ne bi s frakeljčkom vašega privezal že vso premrlo dušo.»

Smeje se je kazal bele zobe ter široko stopal po gostilniški sobi, medtem ko je Sabina nalivala.

«Pa da greste v takem na pot!» je čude se postavila kozarček pred njega.

Ustavil se je in se ves zresnil. Kakor bi pomišljal, je tehtno izpregovoril: «Da, v takem in še v mnogo hujšem bi šel, če bi ...»

Z očmi, uprtimi v tla, je zamišljeno s tremi prsti vrtel frakelj na mizi, da ji je prihajala kri v lica, ker je čutila, kaj misli.

In Bert je, kakor da se je za nekaj odločil, nadaljeval:

«Da, še v mnogo hujšem bi šel ... da, celo po ognjenih stolpcih bi plezal, pod točo udarcev bi tekel ... po vrelem morju bi plaval ... če bi vedel ... da bi mogel kdaj doseči vas.»

Ostrmela je nad takimi nenadnimi besedami, da ni niti opazila, da jo je med govorjenjem prijel za členke rok.

«Ko sem vas prvič videl, Sabina, ko sem vas prvič videl, sem spoznal, da trpite, da je toliko žalosti v vas ... da prenašate nekaj po krivici ..., da, Sabina ... jaz vem ... po krivici.»

«Kaj prenašam po krivici?» je vprašala kakor z daljnega sveta. Nejasna slutnja je zaživela v njej, da je popolnoma pozabila na to, da jo drži za členke njenih rok tuj mož.

«Kaj? Kdor je tako krut, da vam je zadal ta udarec, pa naj bo še toliko moža in naj vam pokaže jasno svoj obraz ... Toda ne, on vas pusti propadati, pusti, da ginete kakor cvet v samoti ... da, in to po krivici ...»

«Toda za božjo voljo, govorite vendar jasno, gospod Bert!»

«Jasno? Kako naj vam povem še bolj jasno? Vi me imenujete gospod Bert, toda jaz vam porečem Sabina. Koliko časa sem že hrepenel po tem trenutku ...» Še preden se je zavedla, ji je pritisnil poljub na usta.

S hitro kretnjo se mu je izvila. Srd nad tem, kar se je zgodilo, ji je napolnil oči s solzami. Hlastala je po besedi, toda ni je našla. Brez besede se je obrnila in odšla v kuhinjo.

Pri kosilu, ki je bilo svojega imena vredno, se je Andrej razživel.

«Potrudila si se danes, Sabina,» je dejal zelo prijazno.

«Res si dobra ženica, vredna Gablovčevine.»

Sabina je dvignila glavo in se nasmehnila. Bila je nekoliko bleda.

«Zajemi, Andrej, če ti diši!» je enako prijazno rekla. V misli pa se ji je vpletalo: «Pa prav danes, prav danes je tako prijazen ... kakor da sluti ... kakor da me hoče oplaziti s to svojo milostjo.» In srce se ji je trgalo od kesanja. Nejasno je občutila gnev nad onim ... Kako si je drznil poseči v ta krog, kamor je spadala edino Andrejeva družinica. Kako si je drznil njo, mater dveh otrok, tako poljubiti?

Spet je dvignila oči in kakor bi se bala, da bi mož utegnil ugeniti njene misli, je glasno rekla:

«Le reži, Andrej, in zajemi!» In je z olajšanjem opazovala, kako je s slastjo užival dobro kosilo.

«Le kako si je drznil?» ji je zopet planilo v glavo.

«Da nisem takoj odšla ... Kako sem mogla toliko časa poslušati njegovo besedičenje ... In kaj je rekel? Da trpim po krivici ... Tega ni dejal kar tako ... on mora vedeti, Kaj ji je napravil Andrej? O ... nejasno se je zavedala, da je moralo biti nekaj groznega ... A kaj, če je Bert to vedel? Mar bi poizusila ... toliko bi hlinila ljubezen, da bi ji povedal ... Kako sladko bi bilo maščevanje.»

Sabina se je prestrašila zadnje misli, da ji je skodela zaropotala iz rok. Pospravljala je mizo in nosila posodo v kuhinjo. Dekli je velela, naj prinese iz kleti najboljše vino za gospodarja.

Vse popoldne se je vtapljala v mislih, polnih kesanja in skrite groze. Andrej je smrčal na postelji in Sabina si je dala ob oknu dela s popravljanjem otroškega perila.

«In kaj je dejal? Da je cvet, ki gine ... Pa čeprav bi bila, ali ima on pravico vtikati se v to? Ali bo s tem popravil to, kar je, ali ne bo še bolj razrušil njene sreče? Ali je zares tako nesrečna? Ali ji mar kaj manjka na Gablovčevini? In če je pomislila na zlata svoja dečka, ali je bilo ve srečo na svetu sploh potrebne? Ali ni bil Andrej nad vse prijazen danes z njo pri mizi?»

Toda pri zadnji ugotovitvi se ji je vsilila huda misel, ki je ni mogla zatreti: «Da, toda spomni se drugih dni, dni, ko si prejokala v večni samoti ... Ko te je ponižal pred deklo, ko te je preziral, ko si jokaje moledovala kakor prosjak za košček srca.»

«Toda Andrej je imel svoje delo, svoje skrbi,» je sami sebi ugovarjala. «In me je mar bolelo, če me je v jezi nahrulil: «Lenoba, za organista bi bila, za kmeta pa nisi.» Saj nisem nikoli čutila bolečine, če mi je tako dejal, in je moja duša kakor na perotih odletela čim dalje proč od njega. In ko sem bila tako daleč, sem pa iz daljave moledovala za trohico ljubezni, za košček srca, a bolelo me ni nič, ker sem bila tako daleč in je daljava ubila dotik krute besede.»

In še naprej se je ubijala z enakimi mislimi in ljubeče opazovala moža, ki je spal na postelji.

«Saj ima tako dober obraz in ljubi me ... Gotovo me ljubi ...» je mislila.

«Žena ljubi, ako potrpi, a danes sem se dvojno pregrešila.» «Odpusti, Andrej!» je prosila spečega odpuščanja ter se topila v kesanju.

Ves teden ni bilo Berta iz trga, a ko je prišel v nedeljo, je poslala deklo v sobo, da mu postreže.

Ko jo odhajal, je stopil kakor mimogrede v kuhinje ter ji potisnil listek v roko.

«Tisočkrat prosim odpuščanja, a ljubil vas bom vendarle naprej!» je preletela v naglici vrstice, a nato odmaknila ponev, da se je zvil papirček kakor ognjen črv na žerjavici.

IX.

Leta so minila. V Suhem polju so bili tiste dni dobil novega župnika, ker je stari stopil v pokoj. Kot zadnjo žrtev je v svoji priljubljeni fari pokopal mater organistovko, ki je umrla za revmatizmom in vnetjem srčne žile. Tudi stare Gablovčeve Mete ni bilo več med živimi in čevljar Petek ji je s svojo gomilo drugoval na starem farnem pokopališču. Vdova Petkova je imela odrasle sinove, od katerih je bival le najmlajši pri nji v bajti. Vsi drugi razen Dorčeta, ki je služil pri Gablovcu za velikega hlapca, so se razkropili po svetu.

Tudi drugače se je v vasi precej izpremenilo. Mlad, podjeten šolski upravitelj je bival zdaj v prenovljenih šolskih prostorih in je imel za ženo tovarišico svojega stanu.

Dramsko društvo, ki ga je ustanovil, je prirejalo v Suhem polju redne predstave, ki so se vršile v nalašč za to sezidanem poslopju na Gablovčevem vrtu.

Po prireditvah je bila še navadno velika ljudska veselica v gostilniških prostorih in Andrej Gablovec, zajeten mož, ki je bil široko razvil in dvignil svoje gospodarstvo, si je mogel ob takih dneh vedno čestitati h gmotnemu uspehu.

Njegova gostilna je cvetela. TI gostilni pa so bili priklopili še Pernekovo trgovino, katero je starec kot dediščino že vnaprej prepustil svojemu otroku. Na stara leta se je ukvarjal le še z orglanjem, kar mu je kot duševna potreba prešlo v kri.

Sabina ga je često nagovarjala, da bi se popolnoma preselil k njim, vendar je hotel starec umreti pod lastno streho.

Kljub temu pa jih je večkrat obiskaval in z nekim tajnim ponosom ogledoval Sabinina sinova, od katerih je bil starejši, dasi že nekoliko moškega obraza, verna slika Sabine same.

Tudi Sabini sami je bil Tone najljubši izmed otrok. Menda zato, ker jo je vedno živo spominjal onega ozkega koščka neba, ki se je bilo takrat odprlo nad njo in ki se je pozneje tako kmalu spet zaprlo in jo ostalo večno zaprto v svoji sivi nepremičnosti.

Da, Sabina je poznejo še mnogokrat spoznala, da je zaman upala, in se je v joku borila zoper svojo ljubezen, do moža. Da, če bi ga ne bila tako zelo ljubila, bi ji bilo mnogo laze. Kdaj pa kdaj si je spet pomagala s svojo umetno noobčutnostjo, toda od nje ji je bilo srce vedno težje. Le nekdo je bil, ki je budno stražil nad njo in ni mogel doumeti njene žrtve. To je bil Bert, ki je zdaj posedoval že lastno mesarijo v trgu.

Toda Sabina je imela zanj le prezir.

Kolikokrat ji je pozneje stopil pred oči trenutek, ko je kakor uročena poslušala njegovo govorjenje in se dala zapeljati drobcu občutka zmage, ki bi ji ga obetalo maščevanje nad možem. In še po letih si je v svesti si te male krivde očitala nezvestobo in se v duhu rušila pred možem na kolena. Zalezovala ga je z očmi, polnimi vdane ljubezni, ki so čakale na mig, da bi mogla storiti zanj nekaj, kar bi ga razveselilo.

Toda Andrej je bil le gospodar in je izpolnjeval dolžnosti, katerih izpolnjevanje je zahteval tudi od drugih do pičice natanko.

Ni mu prijala njena mehkota in ranil jo je večkrat prav zaradi teh njenih vdanih oči.

«Zakaj sem jo žalil?» si je potem očital. A jezilo ga je tem bolj, ker je videl, da je prav za prav, ni zadel, kakor je mislil, in da se je, še preden jo izustil besedo, zavila v oklep svoje neobčutnosti.

Andrej ni sovražil Sabine in jo je v izvestnih trenutkih celo pogrešal. Toda čim je bila pri njem, ga je nekaj dražilo na nji, in sam se ni mogel jasno zavedati, čemu je neprestano godrnjal nad njo. Srednjega sina Blaža je imel rajši od starejšega, dasi je tudi Toneta cenil zaradi njegove neumorne delavnosti. A najljubša mu je bila hčerka Jona, ki je imela njegove rjave oči in enako kostanjaste, naravno valovite lase.

Bila je sploh ljubljenka vseh in je znala to priljubljenost pravilno izkoriščati. Njena narava je bila mešanica nečesa, česar si Sabina sama ni mogla prav razlagati. Ko je bila še otrok, se je včasih kakor mačica ljubko priliznila k materi in ji izmoledovala iz rok slaščico, drugi se je spet z vso odločnostjo postavila pred njo in ji povedala, da je lačna, a da ne more drugega jesti nego slaščico, ki je shranjena v omari. Sicer da bo pa umrla in bodo morali vsi jokati za njo.

Ko je odraščala, je bila hiša polna njenega življenja. Starejša brata sta oboževala sestrico, ki je imela že kot otrok nekaj gosposkega na sebi. Zlasti Blaž, ki je bil le tri leta starejši, bi se bil stepel z vsakim fantinom, ki bi ji storil kaj hudega.

Tudi Tone, ki je imel nekoliko tišje, dasi ne manj globoko občudovanje do nje, ji je, če je le mogel, napravil kako veselje. Če je našla pri tem svojo posebno dopadenje, so se smehljale bratove velike modre oči kakor dvoje sinjih solnc.

Razvajena stvarca, ki se je vozila sleherni dan v trg s kolesom v meščansko šolo, je imela še to prednost, da se je z izredno lahkoto učila.

Oče Andrej jo je bil namenil za učiteljico in jo je kanil izšolati v mestu. Mati se ni protivila ničemur, kar je sklenil mož. Tudi oni dan, ko je privedel lepo mlado prodajalko iz trga in jo namestil v trgovini, ni rekla ničesar. Zdelo se ji je prav in potrebno, ker je on tako hotel, a tudi če bi se ji zdelo narobe, bi si ne bila usodila ugovarjati. Toliko moči in sile je bila porabila v teku svojega zakona, da se je čutila večkrat povsem izčrpana. In odnikoder ni mogla pričakovati svežega, vira sil, ki so ugašale v njej, da se je vidno starala.

Le Bert ni hotel priznati tega njenega staranja. Vztrajal je v svojem tihem občudovanju in jo opazoval z očmi, ki so izražale dobroto in odločnost.

Sabina je vedela, da jo resnično ljubi in s strahom si je priznavala to besedo. Že sama misel na to se ji je zdela prešestna. Njo ni imel pravice ljubiti nihče razen njega, ki je bil po zakonu njen mož. In s silo, ki jo zmore le junakinja, je iztrgala svoje misli iz zapeljivo vabljive mreže ter izkušala tem bolj ljubiti Andreja. A če je Čutila včasih oster hlad, ki je vel od moža, ki se ni niti malo zavedal obupnega boja v ženinem srcu — se je zatekla k otrokom, katerim je delila od svoje ljubezni razsipno ter jih obdajala z neprestano ljubečo skrbjo. In v tem je našla nadomestilo. Navadila se je sčasoma Bertovih obiskov ter ni videla v tem ničesar hudega več. Samo tuintam je pri pogovoru zalotila v njegovih očeh plamenček, ki pa je ni vznemiril, ker je čutila, da je premagala samo sebe.

Jana je bila že drugo leto na učiteljišču, ko so se za Gablovščino pričeli novi dogodki.

Sabina, ki se je čutila iz dneva v dan bolj izčrpana, je pričela resno bolehati in poležavati. Na zadnje ni pomagalo ni drugega, nego da se je podvrgla operaciji v spodnjem telesu.

Andrej, katerega je ta nesreča zadela bolj, kakor si je Sabina mislila, jo je z vso skrbljivostjo prepeljal v bližnje mesto v bolnišnico, kjer jo je priporočil najboljšemu zdravniku.

Ves večer je ostal v bolnišnici pri ženi in skoraj na solze mu je šlo, ko je odhajal pozno zvečer spat v mesto.

Sabini je bila vsa skrbljivost nekako odveč. Ni zaupala toliki ljubezni, ker je ni bila vajena, dasi je vedela, da bi ustregla vsem, če bi ozdravela.

Nejasno so se ji misli še vedno pletle okrog gospodinjstva doma. Vendar je imela zanesljivo deklo, lepo, pridno dekle iz Zavrha. Toda skrbel jo je Blaž, ki je bil vihrav in lahkomiseln, četudi je vedela za njegovo izvoljenko v Zalokah.

Edini Tone je bil, na katerega se je mogla popolnoma zanesti. Fant je bil tako zelo njene narave in svojo mater je domala oboževal. Jone niso bili niti obvestili, da se ne bi razburjala pri študiju. Mati je želela tako. Saj je sama upala na gotovo ozdravitev.

Noč je prespala le delno, in še to spanje je bilo zelo nemirno. Slišala je natanko tihe stopinje sestre strežnice, ki je vstopila nekajkrat in spet rahlo zaprla vrata.

Drugače je bila noč zunaj mirna in Sabina je opazovala iz svoje postelje košček zvezdnega neba. Nemara bo jutri že tam gori ... Toda v to kar ni hotela verjeti. Njena ljubezen do družinice ji je vlivala nadmočno vero v ozdravljenje.

Drugi dan so jo nameravali operirati, ako bo dovolj mirna. Andrej si je izprosil še zjutraj urico obiska. Bil je bled, a videti še dokaj miren. Nepopisno hudo mu je bilo slovo od žene, kateri je stiskal roko do bolečine. Kakor da bi hotel vso zamujeno ljubav izraziti še zadnji hip, se ni mogel odtrgati od nje. Sestra ga je ljubeznivo opomnila, naj ne razburja bolnice, ker se vendar pojutrišnjem spet vidita.

Sabina ga je začudeno gledala. Šele zdaj se je pričela zavedati, da utegne biti operacija resnično nekaj nevarnega.

In če bi umrla, bo Andrej resnično žaloval za njo.

Kakor da se nekaj taja v nji, so jo polile solze, nezaupanje je kopnelo in, kakor da vidi mladega svojega Andreja pred davnimi leti, se ga je zaupno oklenila ter ga poljubila v slovo. Nobene stene ni čutila ta hip pod njima. Kakor da je nesreča zbližala njuni srci, ki sta živeli toliko let vsaksebi. In mož se je sklonil k njej in ji gorko zašepetal v uho: «Vse bo še prav, ko se vrneš, Sabina!» Solzen je odhajal.

Sabina je že drugi dan ležala v svoji bolniški sobici. Bila je operirana in zdravniki so ji po vrsti čestitali k sijajnemu uspehu. Tudi njim samim se je brala na obrazu dobra volja nad uspelo operacijo.

Kljub bolečinam, ki jih je še čutila, je bila videti Sabina vedra in moč, s katero je hotela premagati slabost, se je zrcalila v odločnem žaru nekoliko izmučeno podčrtanih oči. Vedela je, da mora premagati bolest za ljubav svojih in zato je vdano prenašala.

Kako rada bi bila že danes odšla domov v Suho polje k svoji družini. In prišla ji je prvi v glavo misel:

«Kaj ni še nihče vprašal po meni? Tu ležim že ves dan pri zavesti, pa sem se šele sedaj spomnila na to

Ko je vstopila bolniška sestra, ji je Sabina zastavila vprašanje:

«Kaj se še ni zglasil moj mož?»

«Nikogar ni bilo, gospa!» ji je ljubeznivo odvrnila. «Sicer pa, če bi bil tudi prišel kdo, dvomim, ali bi ga pustili k vam. Slabotni ste še. Ne precenjujte svojih moči.»

Toda Sabina je še isto popoldne spet vprašala:

«Kaj res ni bilo še nikogar naših?»

«Ni bilo, ni bilo!» ji je odvrnila sestra. Pogled ji je bil čudno topel, a Sabini se jo vendar zdelo, da ne govori resnice.

«Jutri pridejo!» ji je tolažeče obetala sestra. «Jutri pa čisto gotovo. Jutri boste mogli že sprejemati.»

Sabina se je potolažila in se obenem kakor majhen otrok veselila na jutri.

Zvečer je zaspala in spala skoro do zore. Sestro je bila spet prosila, naj ji pusti okno nezagrnjeno, da bi mogla gledati košček neba, v katerega je molel vrh visoke, temne smreke, ki je rasla na vrtu. V ta košček sveta je strmela Sabina že vse jutro. Ptiček, ki se je spreletaval po vršičkih, je cvrčal svojo pesmico in jo zabaval, ko je v pričakovanju štela ure in mimogrede ugotovila minute, čez katere je zdrknil kazalec bele, okrogle stenske ure nad vrati. Kakor mladi deklici ji je plalo srce v nestrpnem pričakovanju.

Ko so ji zjutraj prenovili obvezo in jo položili v svežo posteljo, je bila vsa dobre volje.

«Vlak prihaja ob osmih!» ji je povedal zdravnik, ko je vprašala. In Sabina je štela: «Pol ure od postaje do bolnišnice, nekaj minut moram navreči, a najkesneje četrt ure pred deveto mora biti tukaj.»

«A obiski se sprejemajo šele o poli dvanajstih,» so ji rekli.

Užalilo se ji je.

«No naredili bomo za vas izjemo, ako res kdo pride,» jo je potolažil zdravnik.

Točno ob devetih so ji javili obisk.

Prišla sta Jona in Tone.

Mati se je zveselila, a obenem jo je presenetilo.

«Otroci!» je vzkliknila. «Torej me vendar še najdete živo. A kje je oče?»

Komaj je opazila, kako se je Jona naglo obrnila stran. Tone pa je dejal zelo mirno: «Oče? Kako se je veselil, videti te, mati. Z radostjo je bral zdravnikovo brzojavko, da si rešena, a nenadna pot ...» Tonetu se je zataknil jezik «nenadna pot, opravek glede kupčije ...»

Sabini se je zmračil obraz. «Vem, vem, Tone!» jo dejala in poteze so se ji postarale v hipu. «Ni potrebno, da mi praviš ... saj že vem ... Kupčijo so mu bile vedno važnejše od mene ... A veselil se je vendar mojega ozdravljenja!» je dejala čez čas kakor sami sebi.

«Pa ti Jona?» se je obrnila k hčerki: «A so te vendarle obvestili. Saj ni bilo potrebno, vznemirjati te.»

«Semestrske počitnice imam in tako sem čisto lahko šla,» je odgovorila in malo zardela. «Še lepo, da mi je Tone pisal.»

«Semestrske počitnice, tako ... na to nisem mislila. A kaj počne Blaž?»

«Blaž pride jutri!» je odvrnil Tone.

«Pa vendar niste videti nič veseli otroci. Kar nekako otožno se držite, kakor bi vam bilo vseeno ...» se je izkušala šaliti.

Tone se je kakor vzdramljen nasmehnil, a koj nato je presunjen pristavil: «Kako govoriš, mati: «vseeno ...!»

Jona pa je nenadno planila v jok.

«Saj nisem tako mislila,» se je prestrašila mati. «Daj, daj, Jonica, ne bodi tako otročja. Hudo mi je le, ker sem vas vajena videti drugačne okoli sebe. Hudo, ker sem negibna kakor ploh. In v tem bolniškem vzdušju se je celo vas, neugnano mladeži, polastila otožnost. Ne mislite tako! Očeta mi lepo pozdravita ... nisem nič huda nanj. Saj mora vendar skrbeti za blagostanje nas vseh in prihodnji teden me gotovo obišče ...»

Sabina je že preveč govorila, zato jo je namah obšla slabost.

Tone in Jona sta se poslovila. Odgovarjala jima je le z očmi, in brala sta v njih globoko željo po svidenju.

Na ulici je vzela Jona iz torbice žalni trak in si ga spet nadela.

«Kako jo le moremo tako varati, revico!» je spet planila v solze.

«Moramo!» je trdo dejal Tone. «Sicer bi izgubili še njo ...»

Ko si je Sabina opomogla, ji je bila glava spet polna misli. Ni več ni čutila v sebi onega veselja, kakor se ga je bila nadejala pred obiskom. Kakor grenka primes ji je vnovič oživelo čuvstvo nezaupanja proti njenemu možu.

Torej te je bila vendar spet prehitro vdala upanju ...

Ne Andrej ni bil globok. Prenašal je težko izpremembe v življenju in zato ga je tudi misel na nenadno izgubo nje, kar bi utegnilo priti, če bi se operacija ponesrečila, tako potrlo. To je bilo tudi, kar ga je tako raznežilo.

Kako si je mogla domišljati po njegovem odhodu, da je ni nikoli prestal ljubiti, da ga ni doumela s svojo preprosto pametjo, da je imel shranjen ves zaklad ljubezni pol raskavo skorjo svojega srca — za katero ni vedela.

S kolikim veseljem in koliko voljo jo je takrat navdala ta zavest, ki ji je vlila, moči, da bi bila prestala deset operacij, če bi bilo treba.

In koliko toplote je čutila v njegovem glasu, ko ji je dejal ob odhodu: «Vse bo še prav, ko se vrneš, Sabina!» Nikoli ne bi mogla vzdvomiti v resničnost teh toplih besed, in vendar so bile besede lažnive ...

Sabina je čutila, kako take misli grizejo v nji odpornost, ki jo mora ohraniti, ako ne mara podleči bolezni. In vendar se ni mogla ubraniti dvomov, ki so kakor skrite pošasti lezli iz vseh kotov; mračne bolniške sobe.

Čisto tiho je prisluhnila in zdelo se ji je, kakor da sliši izza vrat šepet ... kakor takrat ... in pravi isti ... ko se je bila obrnila v predvežju in vsa trda odšla nazaj v kuhinjo; ni hotela sami sebi verjeti, da je pravkar prisluškovala ljubavnemu šepetu svojega moža z lepo prodajalko.

Le zakaj je toliko žrtvovala na žrtvenik svojo ljubezni, svojega ponosa!

Zakaj je vedno le čakala na zasanjani trenutek sreče, ki pa ni nikoli prišel.

Zakaj je prepuščala Andreju, da je uravnaval njeno usodo, kakor se mu je ljubilo, in ni nikoli posegla vmes, kadar je slutila neupravičeno dejanje. Tako si je sama pisala sodbo.

Zakaj se ni hotela nikoli dotakniti vprašanja o onem pismu, ki ga je sežgal na poročni dan? Zakaj je vedno le trpela okoli sebe in se ni nikoli s vso močjo oklenila tistega, kar ji je pritikalo.

Tako je ostalo med njima, tisto, kar ju je tlačilo in morilo vsa leta in kar je ostalo za vselej zagrnjeno v temo.

Le tako si je spredla mrežo nezaupanja, po kateri se je lovila in premetavala kakor ujeta riba.

«Vedno sem čakala, da me zagleda kakor takrat, kakor prvič!» si je dejala.

«Bert mi je ponujal svojo ljubezen in mi vsiljeval mnenje, da me je Andrej prevaral. Še oddaleč mu nisem verjela ... dokler nisem slišala na lastna ušesa onega šepeta za vrati ... A še takrat sem si rekla, da to ni res, ker nisem hotela, da bi bilo res.»

Sabini so se orosile oči. Sestra strežnica je vstopila in opazila, da še ne spi. Prijela jo je za roko in ji potipala žilo. Dala ji je pomirjevalno sredstvo in počakala, da je bolnica zaspala.

Naslednje jutro je bila Sabina nekoliko slabša in zdravnik je pustil Blaža, ki je prišel obiskat mater, le za nekaj minut k bolnici.

Vprašala ga je po gospodarstvu, po očetu in Blaž ji je povedal, da je vse v najlepšem redu in da jo pozdravlja oče, ki jo bo obiskal te dni.

Nasmehnila se je in stisnila otroku roko.

«Ali ima Jona res počitnice?» je vprašala.

Blaž se je zmedel in ni vedel ničesar o tem. Da je že odpotovala nazaj na učiteljišče, je dejal.

Sestra je prekinila obisk in Blaž je obetal, da bo ostal čez no v mestu ter da jo bo drugi dan spet obiskal.

Tedni so minili, Sabina pa je še vedno čakala v bolnišnici na to, kdaj ji bo zdravnik dovolil odhod.

Poprej so ji bili dejali, da bo mogla čez 14 dni oditi, zdaj so jo pa dan za dnem tolažili z novimi obljubami.

Tone je bil pisal, da pride po njo v sredo. Zdaj je z veliko nestrpnostjo pričakovala srede. To čakanje ji je bilo mučnejše od vsega na svetu. Imela je občutek jetnice in odkar je čutila, da se ji je zdravje povrnilo, ni razumela, zakaj so jo toliko časa pridrževali v bolnišnici.

Vznemirjena je bila nad tem, da je ni Andrej obiskal niti enkrat. Saj bi komaj verjela v to, če ne bi sama doživela. Slutila je nejasno, da se je moralo doma nekaj pripetiti ji da ji prikrivajo v bojazni, da se ne bi bolezen povrnila. Toda kaj, o tem si ni mogla dati razlage.

Z naraščajočo nestrpnostjo je pričakovala srede in gorela od hrepenenja po domu.

Nazadnje je vendarle dočakala trenutek, ko je držala v rokah odpustnico in ko jo je Tone še slabotno odpeljal po mnogih stopnicah in skozi velika vrata na piano.

Globoko je zadihala, ko je stala na cesti, in brez besede je sedla v voz, ki je čakal. Odpeljala sta se na postajo, kjer je kupil Tone listek drugega razreda.

Med potjo nista govorila. Mati ni hotela vpraševati in je hrepeneče čakala, da bo sama vse izvedela.

Tone jo imel namen, pripraviti jo, a ni mogel z besedo na dan. Na trški postaji je čakal hlapec Dorče. Toliko, da ga ni objela Sabina, ko ga je ugledala, tako jo je razveselil pogled na člana družine. Toda niti njega ni vprašala po Andreju. Silila pa je Toneta, naj on prevzame vajeti, da bo prej doma.

Uganil je njene misli in razumel njeno hrepenenje, zato je velel hlapcu, naj požene. Opustil je namen, da bi ji vse razložil med potjo, in je sklenil to storiti doma.

Pred gostilno je čakala vsa družina z Blažem na čelu. Vsi so z veseljem sprejeli gospodinjo in izrazili občudovanje, kako je že spet krepka.

Komaj jim je odgovorila. Planila je v gostilniško sobo in nato v kuhinjo in še v prodajalno. Potem je odhitela gori v družinsko sobo, kamor sta ji sledila Tone in Blaž.

Prav ko je hotela še v sosednjo sobo, jo je ustavil na pragu Tone in jo solznih oči prijel za obe roki:

«Mati, ne išči, ker ne boš našla!»

Razumela je napol, vendar še ni hotela verjeti.

Tone jo je povedel k postelji, ki je bila odkrita, in jo posadil nanjo.

«Mati, ne bodi huda!» je pokleknil pred njo in s solzami na licih nadaljeval, «prikrivali smo ti, ker smo si hoteli ohraniti vsaj tebe. Oče je mrtev. Če bi ti bil to takrat povedal, bi bila umrla gotovo še ti, mati.»

Na njenem obrazu je otrpnila sleherna mišica. Ničesar ni odgovorila, vendar je Tone previdno nadaljeval:

«Onega dne, ko se je oče vračal od tebe, si je v trgu izposodil kolo, da bi bil čimprej doma. Toda naključje je hotelo, da je bilo prav to usodno zanj. Pri ovinku, kjer se odcepi cesta proti južni strani, mu je prišel nenadno nasproti motociklist, ki je z vso silo treščil očetovo kolo daleč stran. Medtem ko je sam odnesel le nekaj neznatnih prask, je oče obležal negiben z zlomljenim tilnikom. Seveda se je motociklist še isti dan javil orožnikom, a to je nam, sirotam, ki smo blazneli od žalosti ob mrtvaškem odru našega dobrega očeta, kaj malo pomagalo.»

Z Blažem sva uredila vse potrebno za pogreb. Upravi bolnišnice sem sporočil nesrečo, ki nas jo zadela, in jo obenem prosil, naj ti za božjo voljo ne izda niti besedice o tem. Moj strah je bil brezpomemben, ker mi je kesneje zdravnik sam strogo zabranil govoriti s teboj o smrti očeta, dokler nisi bila izven vsake nevarnosti. Tako sem okleval do danes. Ne bodi huda, mati! Prijel jo je za roko in ji jo podržal v svoji. Tudi Blaž je pristopil in tiho zaihtel.

Sabina ni zmogla solze. Prijela se je za srčno stran, kakor da jo je tam zagrabila strašna bolečina in se naslonila na rob postelje.

«Andrej! Andrej!» je zastokala. «Odpusti! Kako sem te krivo sodila ...»

Opotekla se je k omari, kjer je visela pokojnikova obleka.

«Obleko, obleko!» je skoraj vpila. «Kje je obleka, ki jo je imel tisti dan na sebi?»

Blaž je pristopil in snel oblačilo, ki je bilo zaprašeno in natrgano, drugače pa še skoro novo.

«O seveda! Saj se spomnim!» je kakor oddaleč govorila, «v tem oblačilu sem ga videla zadnjikrat. O Andrej! Andrej!» je bolestno ječala, objemajo mrtvo oblačilo.

Kakor blazna je stopala po sobi, da so gluho udarjali njeni koraki po sobi. Tone in Blaž se nista upala ganiti.

«Andrej!» Spet sta jo odvedla k postelji.

«Pomiri se, mati, ne žaluj preveč! Vsaj ti nam ostani!» je prosil Tone.

Pogledala ga je nemo in prikimala, a prsti so ji krčevito grebli v oblačilo in ga stiskali. Rahel trepet ji je šel po vsem životu in mišice na obrazu so ji oživele. Kakor sunek je šlo preko obraza in tedaj so jo pričele oblivati solze.

Legla je v posteljo. Blaž pa je hitel v kuhinjo po deklo in po ovitke.

Drugo jutro, ko je ležala še rosa po polju in je solnce še prav sveže oblivalo suhopoljske vrtove, je stopala s sinovoma preko grobov do sveže gomile, pod katero je ležal Andrej. Zazrla se je v kup prsti z neizmerno bolečino v obrazu ter se oklenila Tonetove roke. Toda jokala ni več. Nekaj je v nji čez noč odmrlo in njena hoja je bila podobna podzavestnemu tavanju.

Potem je odšla s sinovoma v župnišče, kjer je naročila za pokojnega Andreja mašo, pri kateri je hotela, biti navzočna.

Še očeta je obiskala, ki je kljub visoki starosti še čvrsto gospodaril v svojem domu, a nato se je vrnila na svoj dom, ki se ji je zazdel kakor prazna mrtvaška veža.

X.

Drugo leto žalovanja je minevalo, toda Sabina še ni bila odložila žalne obleke. Bila je tiha, vdana v svojo usodo. Da, bili so celo dnevi, ko se je že pričela rahlo smehljati. Toda preko njenega čela je bilo stalno razprostrto nekaj kakor lahna megla, za katero ni mogel nihče dojeti prave slike njenega resničnega razpoloženja.

Berta, ki je šele pred kratkim pričel znova prihajati v gostilno, je zrla z nerazumljivo mržnjo. Le s težavo se je premagovala, da ni svojega sovraštva očitno kazala. Dasi že priletna, je ohranila še svoje lepe poteze, ki so se po bolezni skoraj osvežile. Njeni plavi lasje se niso še niti najmanj srebrili. Le njene modre oči so se videle temnejše, ker je ležala v njih globoka žalost.

Bilo je nekako sredi maja, ko je hodila Sabina med rožnatobelimi krošnjami cvetočega sadnega drevja in njene črna obleka se je kaj čudno odražala od mlade krasote, topeče se v sladkih vonjih in obdane od roja spreletavajočih se čebelic in pisanokrilnih metuljev.

Preveliko je bilo nasprotje med žalujočo ženo in cvetočo naravo. Toda Sabina je nosila v naročju pismo, ki je vsebovalo srce srečne mlade neveste, cvetoče v mladostnem žaru v prav isti prelesti, kakor je cvetela ona mlada duhteča jablana tam ob robu sadonosnika z rožnato nadahnjenimi belimi cveti.

Sabina je skozi trdi pismeni ovitek čutila mlado srečo svojega otroka, ki je zaživelo v pomlad, in zdelo se ji je, da cvete ona sama.

«Presrečna sem, mati! Ko hodim zjutraj z naročjem knjig mimo rahlo nadihanih mrzlih izložbenih šip, komaj čakam, da me stopinja zanese mimo okna, kjer zagledam njega ... Da bi vedela ti ... Kakor živ je ... In potem mislim vse dopoldne nanj in še med poukom pišem verze nanj. Počasi se vlačijo ure, ko predavajo profesorji, se skrivam za hrbet tovarišice pred menoj ... In mojih verzov je vedno več. Ne morem misliti na šolo ... na zgodovino, na matematiko in njene puste formule ... Mislim le nanj, ki ima tako lep, tako topel pogled. In ko nas ob eni pozdravi na kostanjih pri izhodišču roj žgolečih vrabcev, ko se olajšanih duš razkropimo po vseh cestah na svoje domove, napravim znova dolg ovinek do izložbe, kjer visi njegova slika ... Ljubila sem ga že tako dolgo, mati, in še zdaj, ko ga tri tedne poznam, ga gledam sleherno jutro v šolo grede v izložbi Putihovega ateljeja. Kako sem ga spoznala, naj bi ti pisala? Menda po najbolj čudnem naključju, kar jih je na svetu možnih. Saj ti ne bom pripovedovala, kako in kaj, glavno je, da veš, da se ljubiva in da je tvoja Jona blažena od sreče, od velike, nikoli pričakovane sreče.

Moje zadnje je to leto na učiteljišču, a Boris trdi, da bi bilo tako ali tako zadnje. Prihodnje leto bom žena mladega pehotnega poročnika. Kakor vlita mu pristaja uniforma, in rahlo valovite kostanjaste lase ima kakor jaz. Včeraj sva prišla na smešno misel, da sva si podobna. Njegove oči imajo enako barvo kakor moje, le da je njih pogled veliko toplejši in me prestruji kakor električni tok.

Pred maturo sem, mati, a sem tako zelo zaljubljena — ne bodi huda. Nimaš se ničesar bati; študirala bom kljub temu vestno. Po izpitu pa ti privedena svojega Borisa, da ga spoznaš in da naju blagosloviš.»

Sabina se je smehljala. Nad njo jo pritajeno šumelo v krošnjah. Med vejami je vriskalo, zrak je bil tako voljan in lahak, da ga je tudi ona čutila. Kako na bi ne razumela svojega otroka.

«Pri vsej ognjevitosti je bistro dekle, ki ve, kaj dela. Kako naj bi ji branila, morda je to njen trenutek, ki ga ne sme zamuditi,» je mislila.

«Tvoja srečna Jona,» se je bila podpisala.

Počasnih korakov je Sabina odšla proti hiši.

Dekle so pomivale v gostilni pod, ker je bila sobota. Nekoliko neprijetno ji je bilo, ko jo zagledala Berta pri mokro obrisani mizi in s škornji na pomitih tleh.

«Pa bi stopila v kuhinjo!» je prijazno povabila, a istočasno se ji je pojavila na čelu drobna gubica.

Postregla mu je v kuhinji in iz vljudnosti prisedla. Še vedno so ji v spominu nejasno zveneli Jonini izlivi sreče, še vedno je živela z njo ...

Bert pa jo je pozorno opazoval in zdela se mu je nenavadno živahna. Zakaj se je skozi leta zagrizel v misel, da bi se mogel za življenje zvezati edino z njo kot tovarišico. V tej misli je Bert, ki je bil po naravi dober kakor njegov oče, živel, le da je imel nekaj tuje odločnosti ter je sklenil tvegati vse, da uresniči svojo željo.

Po Andrejevi smrti se dolgo ni približal hiši. Razumel je njeno žalost, katero pa bo, kakor je upal, kot žena z zdravim razumom sčasoma prebolela. Poznal je sicer Sabino kot ženo z izrednim ponosom in prav zato je razumel njen prejšnji odnošaj nasproti njemu. Na rovaš svojo časti ne bi storila ta žena ničesar, pa če bi bila še tako nesrečna.

«Andrej jo je ljubil po svoje, a osrečil je ni,» jo domneval. Po poldrugem letu žalovanja je bil nemara čas, da se je Sabini približal, ko mu je usoda že sama šla na roko, da mu je nudila obetanje na izpolnitev želje, o kateri je sanjal vse življenje.

Sabina je bila zanj vzor žene — in je to ostala do današnjega dne. Njemu se ni zdel čas nikoli prepozen za izpolnitev želje. Brez ozira na to, da je bila najbogatejša vdova v soteski, je snubil le njeno srce. Glede zadnjega pa si ni bil nikoli pravi na jasnem, a mogel si je domišljati, da ji ni neprijeten. Sabina je bila vedno zaprta nasproti vnanjemu svetu, in baš to jo je obdajalo z neko skrivnostno privlačnostjo.

Danes jo sedela tu pred njim vsa čila in kakor v sanjah zrla skozi okno v pomlad, ki je živela zunaj. Ona sama pa je v črni obleki in zre vse to, kakor oddaleč, kakor da nima pravice do življenja, ki poje tam zunaj. Kakor bi šlo vse to mimo nje, ki je čakala s toplim srcem, vse življenje le čakala.

Bert je primaknil stol in jo prijel za roko.

«Gospa! Sabina! Le eno besedico prosim. Ali še žalujete?»

Pogledala ga je in mu odtegnila roko.

«Še,» je dostavila temno.

«In ste prepričani, da vam Andreja ne bi mogel nadomestiti nihče drugi na svetu?»

Dolgo ga je gledala, nazadnje je odgovorila:

«Če mislite sebe, Bert, potem vedite, da se nimam namena vnovič poročiti.»

Naglo je bila izgovorila te besede in njih zvok je bil trši od kamena samega.

Bert je molčal. Nekaj kakor užaljenost se mu je zrcalilo na licu. Žal ji je postalo trdote in spreletela jo je misel: «Dober človek je, ni kriv svoje ljubezni. Bog mu jo je vsadil v srce.» Že je hotela izpregovoriti milejšo besedo, ko je Bert začel:

«In če bi še čakal — eno leto, ali bi bili potem voljni?»

«Nikoli!» se je spet pomračila Sabina. «Zdaj so na vrsti moji otroci, da uživajo pomlad, in ne jaz. Mati odraslih otrok sem. Andreja sem ljubila, a premalo. Vi ste krivi — morda sem v skritem kotičku srca v minuti, polni žalosti, kdaj mislila na vas — in Bog me je kaznoval. Vzel mi je moža, ki ga nisem bila vredna.»

Njenim sunkovitim besedam je sledil glasen Bertov smeh, ki je izzvenel skoro sirovo.

«Moža, ki ga niste bili vredni!» je s posmehom ponovil in vstal. «Moža, ki vas je z lažjo na ustnih in s prevaro v srcu položil na zakonsko posteljo. Ki je ljubimkoval z učiteljico, medtem ko ste vi koprneli tam v mestu ... Ki ga niti zakonska prisega ni ovirala ...» Bert se je prekinil in nekoliko pomolčal.

«Ali tudi zdaj porečete ne, draga Sabina,» je dodal vprašanje z milejšim glasom.

Obledela je ko zid.

«Tudi zdaj!» je mehanično zašepetala čez čas. Tedaj je vzel klobuk in pozdravil. Zadnjikrat je slišala njegove korake v predvežju.

Jona je bila pred pismenim zrelostnim izpitom. Vestno se je pripravljala. Toda venomer so ji vmes hodile misli, ki so jo motile in ki niso spadale v nalogo. Za danes je bila odpovedala Borisu sestanek. Dvomila je, ali bo dovršila vse naloge, ki jih mora dovršiti do večera.

Zunaj je rahlo deževalo. Čisto rahlo kakor uspavanka so štropotale drobne kapljice po širokih, zelenih listih mogočnega kostanja, ki je stal pred hišo tik njenega okna. Jona je naslonila lepo glavo na držaj svinčnika, ki se ji je zaril v drobno bradico, ter se zamislila. Čisto rahlo kakor uspavanka je lil zunaj dež in Jona je sanjarila o Borisu.

Kako krasni so bili zadnji izprehodi z njim. Koliko zanimivega sta si imela povedati. To ni bilo po njenem mnenju prazno govorjenje, kakor ga imajo zaljubljenci navadno med seboj. Ne! Njen Boris je bil duhovit in tudi pri njej je s poklonom ugotovil isto. Kdaj pa kdaj je njun zdravi smeh prevrgel vse skupaj na šalo.

Zadnje tedne je Joni pričela teči voda v grlo. Spoznala je, da se bo treba resno oprijeti študija, če noče sami sebi postaviti kaj sramotnega spomenika. Treba je bilo poprijeti in se nekaj časa odreči krasnim sanjam.

Pa vendar, če je pogledala njegovo sliko, ki je bila iz Putihove izložbe priromala na njeno mizo, se je spet zamislila.

«To ni nič!» je dejala. «Sanjam, a izpiti se prično jutri.» Odločno je zgrabila sliko in jo zakopala v omaro pod sveženj perila. Potem je sedla k mizi in se poglobila v štivo.

Dež je rahlo napajal pomladno zemljo. Kakor uspavanka je drsel po širokih kostanjevih listih.

Vstala je in zaprla okno. Spustila je zagrinjala in odklopila luč.

«Tako! Zdaj je noč!» si je s smeškom dejala in odslej je šel študij kakor po lestvi v nebesa.

Jona je stala pravkar na pošti pri okencu brzojavnega urada, kjer je oddajala brzojavko za mater.

«Matura v žepu. Jona,» je pravilo besedilo. Nato je v elegantni črnobeli obleki šla po tovarišico, s katero sta se namenili napraviti slavnosten obhod po mestu.

Njuna prva pot je bila v veliko, moderno opremljeno slaščičarno, kjer sta si med smehom privoščili smetane, piškotov in rezin.

«Preveč je bilo vsega,» se je razigrano zasmejala tovarišica.

«A zdaj k fotografu!» je velela Jona.

Ugibali sta med potjo, kakšna obraza bi napravili pred aparatom.

«Veš kaj, drživa se prav žalostno, kakor bi naju bila matura pohrustala.»

«Kakor da sva padli,» se je smejala tovarišica.

In res sta se držali kakor dve mučenici, ki sta obsojeni na smrt. A pozneje skoro nista mogli zadržati glasnega smeha, ko sta pripovedovali to Borisu, ki sta ga srečali na ulici.

Ni ju preveč pozorno poslušal in je imenoval Jono otroka. Nato se je brž zresnila. Ni ji bilo do tega, da bi se videla pred njim otročja.

Ko sta bila sama, ji je omenil, da je dobil pismo svoje matere ter da pričakuje za jutri njen obisk.

Pozorno je dvignila glavo.

Želel bi te njej predstaviti in mislim, da bi bila jutri sijajna priložnost, ako hočeš. Tako menda ne boš več dvomila, da mislim resno.

Seveda je hotela. Z veseljem je obljubila, da pride.

«Jutri popoldne ob 16., ko se gospa mama prespi od dolge vožnje, pridem po tebe,» ji je naročil.

Vso dopoldne je drugi dan izbirala v omari obleke, katera bi lepše pristojala njenemu stasu in obrazu. Nazadnje se je odločila za črnobelo maturitetno oblačilo, ki je bilo še najbolj po njenem okusu in ji je dajalo nekoliko resnejši obraz.

Že pol ure je bila oblečena, ko je pozvonil Boris. Tovarišica, s katero sta stanovali skupaj in ki se je prav isti dan pripravljala, da odpotuje, ji je pri odhodu stisnila roko in ji čestitala k zaroki.

Jona se je samozavestno nasmehnila.

Krasen par sta sestavljala z Borisom.

«Nekoliko strahu čutim,» je med potjo oklevala.

«Nepotrebno, dušicah!» ji je velel. «Moja mati je ljubezniva in te bo vzljubila, ko te bo videla.»

Po stopnicah, opremljenih s preprogami, sta stopila v elegantno prednjo sobo. Boris je odložil ogrinjalo in Jona se je medtem bavila s čitanjem ozke medene vizitke na vratih: Boris Vrankovič, pehotni poročnik.

Potem sta potrkala na vrata sobe, odkoder se je zaslišal rahel «Naprej!»

Priletna dama v lepi domači obleki iz temnomodrega, baržuna je sedela pri mizi in pila čaj. Obenem je bilo pogrnjeno še za vstopivša. Jona je to zapazila.

Nekoliko tesnobne so bile njeno kretnje, ko je sprejela ponujeni prostor. Toda pogled na Borisa, ki mu je igral okrog usten prijeten smehljaj, jo je oživel, da se je rešila neprijetne zadrege.

Sprejela je ponujeno pecivo in opazila, da jo dama opazuje z živim zanimanjem. Njune oči so se srečale in Joni se je zdelo, da je gospa pod tenko plastjo pudra nekoliko pobledela.

«Vidva se torej ljubita!» je materinsko pričela in okoli ust ji jo zaigral dobrotljiv usmev.

«Da!» je bilo slišati kakor dih iz dekličinih ust, a Boris je Jono le nežno prijel za zapestje.

«Kdor ljubi in je srečen v svoji ljubezni,» je povzela dama, «je prejel velik dar življenja. Nimam namena nasprotovati vajinim načrtom, ker sem prepričana, da je moj resni Boris zaljubljen do ušes in ne bi dosti maral za moje besede, četudi bi mu branila. Toda nisi mi še povedal, sinko moj, rodbinskega priimka svoje izvoljenke. Pri predstavljanju človek navadno najvažnejše presliši.»

«Jona Gablovčeva iz Suhega polja,» se je zvonko in skoro s smehom odrezala Jona.

«Jona Gablovčeva?» je zlogovala gospa kakor od strele zadeta.

«Iz Suhega polja?» je še dalje strmela v deklico.

«Kaj je vaš oče?»

«Očeta nimam več. Umrl je,» je govorila deklica, ki ji je bilo že neprijetno.

«Kako mu je bilo ime?»

«Andrej!»

«Andrej!» je ponovila dama in čajna žlička ji je zdrknila iz rok.

Jona in Boris sta jo začudena gledala.

Dama se nagnila na naslanjalo stola in prosila za kozarec vode.

Jona je stekla v predsobje in se vrnila s sobarico.

Mučno je postalo ozračje med trojico. Jona ni mogla razumeti, zakaj se je gospa napol onezavestila, ko je izvedela za njeno ime, in Boris, ki jo bil sicer vajen gledati mater le v resnem razpoloženju, si prav tako ni mogel tolmačiti njene nenadne razburjenosti. Toda mati je po kratkem molku presedla na zofo, kjer sta ji mlada ljubeznivo podložila blazino, ter se nasmehnila nekoliko bridko.

«Vidva se ljubita ... in ne moreta živeti drug brez drugega?» je vprašala.

«Zakaj vprašuješ, mama? Povej, ali imaš kaj proti temu?» je gorel sin od nestrpnosti. «Čemu tvoje skrivnostno vedenje?» Spet jo je spreletel krču podoben smehljaj, a nato je dobilo njeno lice leden izraz.

«Čemu bi vama prikrivala. Mnogo bolje bi bilo, ako bi te bila prej posetila, sinko. Vidva nista ustvarjena za moža in ženo ... tvoja izvoljenka je tvoja sestra ...»

«Mama,» je planil poročnik, «ti bledeš!»

Jona je otrdela od osuplosti in bilo ji je na smeh, da ni videla mrtvaško bledega obraza priletne gospe.

«Sestra!»

Le kako je prišla na to misel.

Toda gospa je izpila ponovno požirek vode in ko si je opomogla, je nadaljevala:

«Bila sem kot mlado dekle nastavljena na šoli v Suhem polju. Z Andrejem, Joninim očetom, sva se ljubila.»

«To ni mogoče!» je gluho zavpil sin, Jona pa se je pričela zavedati, da je trenutek resen.

«Mogoče, mogoče,» je nadaljevala gospa, ki je pričela s slabotnim glasom pripovedovati svojo življenjsko povest. Vrstila je dogodke, kakor so se bili vršili pred leti, in jih orisala z vso nepristranostjo.

Kakor obtožba nad samo seboj je zvenela njena izpoved, ki je dobivala vedno verjetnejšo obliko, in Jona je grebla s svojimi prsti v lastno telo, da bi premagala bolečino, ki ji je kakor oklep stiskala dušo.

«Ko sem podedovala,» je govorila gospa, «sem zaživela s sinkom novo, lepo življenje. Mislila sem večkrat na Andreja, a bila sem prepričana, da je našel srečo s Sabino. Ko je sinko doraščal in je posečal vojno akademijo, mi je bilo često zelo težko slovo od njega. Obiskovala sem ga. Moja živa želja pa je bila, da si kot zrel mladenič najde družico po srcu, s katero sem hotela zaživeti lepo življenje v moji vili ob morju. A usoda se je zopet poigrala na svoj način ...»

«Brat!» je bolno zaječala Jona, ko je gospa končala. Še enkrat se je ozrla v ženo, ki je po njenem mnenju tako krivično osleparila njeno mater, nato je brez besede odprla vrata in odbrzela dol na ulico.

Boris, ki je kratek trenutek nato pohitel za njo, je ni mogel več izslediti.

Jona se je kmalu potem že vozila z vlakom domov v Suho polje. Ni mislila na to, da je pustila svoje reči pri gospodinji, niti na to, kam se pelje. Končano je bilo za njo vse. Ni razglabljala, ampak je z navidezno mirnim obrazom strmela pred sebe. Smreke in borovci, ki so se risali v mraku, so hiteli mimo okna. Brzojavni drogi so bili smešno blizu. Jona pa je gledala na vse z nekim veseljem, ki je bilo podobno blaznosti. Zdaj pa zdaj so se ji oledenele poteze na obrazu razklenile v smeh, ki je hušknil kakor zlobna pošast mimo lepega obraza.

Gospod nasproti njej jo je opazoval.

«Zakaj se smejete gospodična?» jo je ljubeznivo vprašal.

Vzdramila se je in se obrnila v drugo smer.

«K materi!» je zahrepenela v srcu. «Povem ji! Nesrečni bova obe ... Nemara tudi ona ... Laže je trpeti v dvoje.»

Izstopila je na trški postaji. Bila je noč. Stopala je po cesti, počasi, s smehom na ustnicah. Po nebu so se z veliko naglico vlačili črnikasti oblaki, ki so tuintam za kratek čas prekrili luno, da je zavladala popolna tema. Jona se ni plašila. Nekje daleč so peli murni, odurno so regljale žabe. Bilo ji jo vedno bolj na smeh.

«Brat!» jo je strašno udarila misel.

«Brat! Zaročil se bo lepega dne z drugo. Ali jo še vredno živeti? Mar zato, da bi s plemenito potezo napisala čestitko k njegovi poroki!» Zasmejala se je skoro glasno.

Ugledala je domačo vas. Suho polje je spalo.

«Vračam se od mature!» je pomislila. «Kako neki se veselijo zdajle tovarišice med svojci.»

V zvoniku je s prodirnim zvokom odjeknila ura. Bila je pred okni domače hiše.

«Spavaj mati! Ne bom te vznemirjala. Nemara si tudi ti dovolj trpela v življenju. Nisi bila dovolj pogumna, da bi zlomila moč usode. Rajši si se dala pestiti od njenih udarcev.»

Zavila je mimo. Vse je bilo tiho, pogreznjeno v globok molk. Oblaki so se z naglico podili po nebesnem svodu.

«Kakor da so mi nalašč pripravili tako noč. Lepa je. Pošastna. Nalašč zame.»

«Poguma je treba!» je nadaljevala. «Nista ga čutili niti moja mati, ki je nemara bila nesrečna, niti Borisova mati, ki je prišla že do praga sreče — in morda si celo obe domišljujeta, da sta zmagali nad življenjem. V resnici sta obe podlegli.»

Blazen smeh se je lotil Jone.

Drugo jutro se je raznesla po Suhem polju vest, da sta Petkova fanta potegnila iz jeza pri Šmonovem mlinu truplo Gablovčeve Jone.

Mati se jo onezavestila, ko so ji prinesli mrtvo hčerko na nosilih, spletenih iz jelšavih vej.

Na bledem obrazu je sijal mladenki nerazumljiv izraz zmagoslavja. Dekleta iz vasi so ji spletla odejo iz rož in jo pogrnila čez belo truplo na mrtvaškem odru.

Ko so spravili Sabino k zavesti, ni mogla doumeti resnice. Stiskala je med prsti hčerkino brzojavko, ki je vsebovala tako veselo novico, in poljubljala vrstice v njenem zadnjem pismu.

«Tvoja srečna Jona,» se je glasil njen zadnji podpis.

«Zakaj si mi storilo to, zlato moja dete?» je obupno stokala mati, Tone in Blaž pa sta jokala kakor otroka.

Popoldne se jo ustavil pred hišo avtomobil. Mlad oficir v spremstvu svojega tovariša je stopil v hišo. Toda kakor okamenel je obstal, ko je uzrl v veliki gostilniški veži belo krsto. Nejasna slutnja mu je blisnila skozi možgane.

Dekla ga je molče vodila do zgornje sobe, kjer je ležal mrlič.

Takoj jo je spoznal, Jono, svojo Jono, ležečo sredi cvetja in sveč.

«Jona, ubogi otrok, ali sam mogel pričakovati to od tebe?» je brez ozira na okolico vzkliknil.

Motril jo je tiho ter rahlo pobožal šop kostanjevih kodrov, ki se je bil snel izpod venčka mirt in silil na voščeno čelo. Sklonil se je k njej in ji dahnil zadnji poljub na mrtve ustnice, ko je vstopila Sabina. Prišla je tiho in vsa zlomljena od žalosti.

«Vi ste Boris!» je dejala hladno in mu ponudila roko.

«A zakaj je prišlo do tega?» je dostavila vprašanje.

Izročil ji je pismo in se predstavil.

«Vrankovič?» je ponovila njegovo ime. «Kdo se je neki tako pisal?» je brodila z mislijo po izmučenih možganih. Oddrsela je v svojo sobo in pričela čitati Daničino svojeročno pisano izpoved ...

Poročnik Vrankovič si je želel ogledati kraj smrti. Stopal ja po romantični poti ob Šmonovem mlinu, koder se je bila njegova mati kot dekle tolikokrat izprehajala.

«Pokopali jo bomo na tem mestu, ker je mlin zdaj naša last,» je pojasnjeval Tone, ki ga je vodil. Videla se mu je velika muka na obrazu.

«Moja nevesta je bila. Pustite mi to zadoščenje, da ji postavim križ sam,» jo govoril poročnik Vrankovič.

Sabina pa je še potem, ko se je bil avtomobil že davno odpeljal, strmela v gosto popisane strani Daničinega pisma. Izraz, ki se je risal na njenem obrazu, je bil nerazložljiv. Po tihem je zdaj pa zdaj šepnila predse:

«In je govoril vendarle resnico ...»

Bržkone je mislila pri tem Berta.

Kraj, kamor so bili pokopali nedolžno žrtev usode, označuje visok, mlečnobel marmornat križ, ki vstaja kakor svarilen klic med belimi skalami nad Šmonovim mlinom.

Na njem je z zlatimi črkami vklesano ime «Jona».

Ta spomenik je bil vaščanom še dolgo potem, ko že ni bilo več Sabine in ko je gospodaril že dolgo let Tone na trdni Gablovčevini, Blaž pa na lepem posestvu svoje družice v Zalokah, kakor skrivnostno znamenje, ki so ga še povečavale skrivnostne pripovedke, ki so pričele krožiti med vaščani.

Našli so se tudi vražjeverci, ki so trdili, da je videti v nekih nočeh belo oblečeno ženo, ki pluje v oblaku tenčice nad jezom in milo joka.

Redno ob letu je obiskoval grob gospod v polkovniški uniformi in zaradi tega je dobil košček sveta ob Šmonovem mlinu ime «Polkovnikov grob».