Polje (Ivan Dornik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Polje.
Črtica.

Ivan Dornik
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (72. zvezek), 1918, 91–96
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na dvorišču sta stala oče in sin.

»Janez, s povzdignjenimi rokami, za božjo voljo te prosim: ne prodajaj grunta in ne hodi v Ameriko! Doma imaš Ameriko, če hočeš! Tako bi bil gospodaril kakor sem jaz in kakor sem te učil jaz, pa bi ne bil zašel v dolgove!«

Sin si ni upal pogledati očetu v obraz.

Oče je nadaljeval:

»Saj nič ne rečem tvoji ženi: dobra je, še predobra, a gospodinjiti ne zna, niti ne gospodariti. Še moj živi dan se ni slišalo, da bi hodil kmet v mesto na kosilo in večerjo, kakor sedaj hodite. — — Zato pa je tako, da se Bog usmili! Delaj in na grunt misli, pa tudi grunt tebe ne bo pozabil! Doma imaš Ameriko, Janez, nikar je ne hodi iskat drugam!«

Povzdignil je pred sinom roki, ki sta bili koščeni in sta se tresli. Sin pa je zamahnil z roko in je odšel z dvorišča v hišo. —

Očetu je kanila solza iz očesa; sklonjeno telo se mu je še bolj upognilo, na licu pa se mu je v hipu začrtalo devet novih gub. Počasi je šel čez dvorišče, čez vrt, zavil po travnati stezi proti polju ter sam s seboj govoril:

»Da je tako daleč prišlo! Kmet — pa hoče biti gosposki in hodi v mesto na kosilo in večerjo! Potem pa pravi: Z gruntom ni nič! Ne gre in ne gre; prodam in pojdem v Ameriko. — — Oh, ti moj Bog! V vsakem perišču zemlje ima Ameriko! Zakaj pa meni ni bilo treba hoditi tja? Kolikokrat sem dejal: Janez, to in to stori, tako bo prav! Pa je zarenčal nad menoj.«

Prišel je na polje in solze so mu stopile v oči, ko je dvignil glavo in pogledal nanje. Kakor lepa misel, ki bi si jo iztrgal iz glave in jo razprostrl pred seboj, da jo pogleda od blizu — tako se mu je zdelo polje.

»Pomlad se pričenja, zemlja vpije po semenu — on pa prodaja tako zemljo in sili v Ameriko!«

Starec je gledal in se počasi prestopil naprej. Ob ozarah ga je vstavil kmet, ko je obračal plug.

»No, oče, ste prišli malo pogledat? Kdaj pa boste pri vas orali?«

»Čas bi že bil, Jernej, čas,« je odgovoril in strmel v brazdo. »Ne vem, kdaj bo Janez napregel; a čas bi že bilo, čas.«

In je šel dalje žalosten in sram ga je bilo. Kdaj bodo orali? Nikoli! Drugi bodo — — tuji ljudje! »Tega ne prenesem. — — Sramota me bo podrla in žalost. Še toliko ne dočakam, da bi prišlo prvo pismo iz Amerike. Moj Bog, prodal bo in mi bo izgovoril kot, da mi bodo tuji ljudje rezali kruh — sedaj na stara leta! Tega ne prenesem!«

Zavil je po drugi poti proti domu, da bi ga kdo ne srečal in ne ogovoril. —

Čez teden dni je bil grunt prodan. Sin je stopil k očetu:

»Oče, kot imate izgovorjen do smrti in jed tudi; mislim, da se vam ne bo slabo godilo.«

»Bog ti odpusti te besede!« je odgovoril starec in podrhtel po vsem životu. »Bog ti odpusti te besede, pravim! Na gruntu, ki sem ga jaz dvignil, mi bodo tuji ljudje rezali kruh! Naj ga le — saj ga ne bodo dolgo.— — Jaz ne bom ničesar več rekel, ampak — no — Bog ti odpusti!«

In zopet čez štiri dni je stal na dvorišču in je jemal slovo od sina in od njegove družine. Toliko je imel solz v očeh, da bi se bil lahko umil z njimi.

»Bog ti daj srečo —«

»Pišem vam, oče, in denarja vam pošljem, da ne boste v potrebi,« je obetal sin.

»Ni treba, ni treba! Še pisma ne dočakam. — — Saj me bodo kmalu ponesli, prav kmalu me bodo — —«

* * *

Ko je prejel prvi kos od tuje roke odrezanega kruha, je odšel z njim v svojo kamro in ga je močil s solzami.

Čeprav so lepo ravnali z njim in ga prijazno ogovorili, se mu je zdelo vendarle, da jim je v napotje.

Nekega dne je nagovoril novega gospodarja na dvorišču:

»Potrpi z mano, Jaka! Saj ne bo treba dolgo —«

»Kako govorite, oče! Vsi vas imamo radi — pa tako govorite!« se je hudoval kmet.

»I — težko vam že mora biti — pa potrpite, Jaka!«

Odšel je po vrtu, pripognjen globoko k tlom. Kmet je gledal za njim in je videl, kako se mu je tresel vsak korak, kako se je tresla glava pri hoji. In je vzdihnil:

»Hudo mu je, možu, ker je tako prišlo. Kar čez noč je oslabel.«

Starec je šel čez vrt.

Še pred drevjem ga je bilo sram, ki je zelenelo in poganjalo cvetje. Ptički so se prerekali med vejami nad njim in pogovarjali o gnezdih. Zelenel in pel je ves vrt — a komu?

Sklenil je na hrbtu roki, da je bil videti še bolj upognjen in se je napotil na polje.

Tudi tam je že vse zelenelo. Njivam so se širile grodi kakor dekletu pred poročnim dnem.

Glej, ljubezen in trud sta mu nabirala kamenitih žuljev na roko, ko je obdeloval njive — pa jih ni čutil, ker je delal za sina. Kako je preobračal brazde s plugom, kako jih rahljal z brano, da bi mu njiva povrnila ljubezen za ljubezen — ne njemu! Da bi sinu povrnila. — —

A sedaj?

Stoji na ozarah in strmi v njivo: dolgi kraji se vijejo pred njim, vsi polni brstečega življenja; njive se smejejo proti nebu, hrepene kvišku v ljubezni in v mladem poželenju. Nebo jim vrača nasmeh in jih poljublja po solncu.

On pa stoji na ozarah, star in sam. — Kakor bilka lanskega leta, ki čaka, da jo odruje usmiljenje. — —

Ko je žito zorelo in zavalovilo čez polje kakor morje zlata, je že hodil meči njivami in tehtal klasje. Klasje je bilo polno in težko in mu je šepetalo bridke besede na uho.

Kadar je bil lep poletni večer, je sedel na vzpetem kraju, da je videl po vseh njivah in po vsem polju. Usta so se mu nabrala v mil nasmeh, v očeh so mu stale solze.

Po polju je šel fant; na rami je nesel koso in se je z licem naslanjal na kosišče. Njegovo oko je žarelo čez njive in se je ustavilo ob meji, kjer se je koncem kraja sklanjalo dekle. Fant je zavriskal. Dekle se je ozrlo, se vzravnalo, popravilo ruto in zamahnilo z roko. —

To je bil on.

Nedelja je povabila mladega gospodarja, da je pripeljal nevesto na polje. Šla je poleg njega v belem, širokem predpasniku in je upirala roki v boke. On jo je objemal z eno roko čez pas, z drugo ji je razkazoval.

»Čez vse to si zdaj ti gospodinja!«

Za plugom se je globoko klonil kmet. Z nogo je gredoč popravljal brazde. Sin se je spotikal ob kolescih in je kleščaril s šibkostjo mlade roke.

Ko sta priorala do konca, je oče obrnil plug, obrisal z rokavom čelo, z nogo sunil grudo prsti na njivo in dejal:

»Vidiš, Janezek, tukajle notri je Amerika! V tejle grudi je! Ljudje ne vedo in jo hodijo iskat čez morje —«

Sin je uprl začudenje in nerazumnost svojih oči v očetov obraz, potem v kepo na kraju.

»Saj je tam Amerika — onstran morja!« je odgovoril. »V šoli smo se učili tako. In zlato kopljejo tam in z vinom se umivajo, je pisal Medvedov Francelj domov.«

»S potom se umivaj, Janezek, s potom, pa bo v vsaki grudi Amerika!« je vzdihnil oče. —

Tudi to je bil on.

Vse to je bil on, ki sedaj sam in zapuščen sedi na bregu in je z obrazom obrnjen po polju. — —

Ko je solza zagorela med trepalnicami, so sanje odmaknile roko in so se razkadile.

»Vse je na tistihle njivah, vse: moja mladost, moje življenje. — — Da bi že skoraj umrl!«

Pa je vendar še dočakal pismo iz Amerike, čeprav je mislil, da ga ne bo. Takrat, ko ga je prejel, je žanjica prvič zamahnila s srpom na njivi.

Zaprl se je s pismom v svojo kamro, stopil k oknu, odprl in počasi bral, ker ga je pekla starost v očeh:

Dragi oče!

Vzamem pero v to svojo slabo roko in Vam pišem par vrstic. Najprej Vas lepo pozdravim in Vam povem, da smo vsi zdravi, kakor upam in želim, da ste zdravi tudi Vi. Delo sem dobil. Trpim veliko, da kaj zaslužim. Sedaj vem, da bi si bil doma lahko več prihranil, kot tukaj — da bi le toliko, ali pa vsaj pol toliko delal kot delam in trpim tukaj. Delam v jami. Včasi moram pri delu stati v vodi, včasi pa še ležati na tleh, ko kopljem. Tako smo kakor živina.

Kesam se, pa je že prepozno. Par let ostanem tu, potem pa se vrnem in kupim nov grunt in vzamem tudi Vas k sebi. Da bi bil le še enkrat doma! Vedno mislim na dom. Toliko časa pa potrpite in nikar ne zamerite svojemu sinu

Janezu.

»Kesa se že — — oh, saj sem vedel! Doma je pustil Ameriko in jo je šel iskat drugam! In sedaj je kakor živina — kakor živina. — In k sebi me bo vzel, pravi. Od daleč je ljubezen večja. — Nikoli več me ne bo videl — Janez — nikoli več!«

In jokal je, kakor da bi se mu oslabele oči hotele vse izteči v solze. Ko ni bilo nobene solze več, ga je obšla slabost in v srcu je čutil bolečino.

»Kako je to žalostno! — Na polje pojdem in kar umrl bom tam.«

Lezel je ob palici in počival. Na bregu je obstal in se z obema rokama naslanjal na palico.

Polje je vriskalo, njive so pele zrelo pesem, snopovi so praznovali blesk v solncu. Vse je živelo, celo polje se je gibalo, vse je bilo zlato v žitnem klasju. Videl je, kako je žanjica morala z obema rokama na široko objeti snop, da ga je obsegla s poveslom; videl je, kako so roke komaj dvigovale težo snopa na voz.

»Amerika!« je sam sebi zašepetal, ob palici zdrknil na travo in obsedel.

»Kar umrjem — tukajle umrjem. — Ob pogledu na to Ameriko. Saj je vse moje v njej: mladost, življenje! Kar umrjem —«

Popoldne se je nagnilo nad njim, zarja se ga je doteknila, večer je šel mimo in mu je pogledal v speči obraz.

On pa je sedel.

Že je iztegovala noč roke proti njemu, on pa je še sedel, z obrazom skoraj pri tleh.

Tedaj je prišel kmet z vozom po kolovozu in ga je vzdramil.

»E-e-ha, rjavec!« je zaklical konju.

Pristopil je in potresel starčka za ramo.

»Oče, kako pa da ste obsedeli? Prehladili še boste, ker ste goloroki — in tako stari!«

»Ali si ti, Tonče! Vidiš, Tonče — kar umreti sem hotel tukajle. — Na polje bom gledal, sem si mislil, in na njive — pa umrl bom.«

»Vstanite oče, da vas popeljem domov!«

Pomagal mu je, da je vstal.

»Da ste tako slabi! Saj vas moram podpirati, da ne padete!«

»Slab sem, Tonče — vidiš, zato sem hotel tukaj umreti — kar sredi polja — sredi polja — «

Kmet ga je posadil na voz.

»Tako, Tonče, da bom gledal nazaj, na polje. — Vidiš, naj ga še gledam — za slovo. Saj ga ne bom videl nič več. — Poneso me še tu mimo. —«

Kmet je čutil v srcu besede, obrnil se je in z rokavom potegnil čez oči.

»Ii, rjavec!« je dejal in je pognal konja.

Ko je jesen potegnila z roko čez osamelost žitnega stebla na polju, so starca ponesli mimo. —