Polh si sposodi hruško

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Polh si sposodi hruško
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (2008). Svetlanine pravljice. Dob pri Domžalah: Miš. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Majhen puhast polh je živel na veliki hruški nedaleč stran od gozda. Vso hruško je imel samo zase in se je ves september mastil z medenimi tepkami, in ko ni mogel več jesti, je vsaki hruški nagrizel samo pecelj, tako da je cepnila na tla, kar je malega puhastega polha neznansko zabavalo. Nekega dne, ko je spet metal prezrele hruške na tla in se hihital od objestnosti, je prišel mimo njegov bratranec, progasti polh.

»Ti, kaj pa počneš?« se je začudil.

»Ali ni imenitno,« je vriskal puhasti polh, »nagrizem pecelj in potem, vidiš, takole tleskne, ko pade hruška dol.« »To se ne sme,« je resno dejal bratranec. »Če si presit, rajši spravljaj hruške za zimo. Nič ne vemo, kakšni časi nas še čakajo.«

»A zdaj mi misliš pa pridigati!« se je razjezil puhasti. »Na!« In je vrgel bratrancu tepko naravnost na glavo, da se je s cmokom razpočila. To je bil bratranec hud! Ko je prišel malo k sebi, je s šapico zažugal puhastemu in odšel. Naš polh se je smejal do solz in sam sebi se je zdel glavni. Potem se je utrudil in je legel spat.

Dolgo je spal. Medtem pa je zapihala mrzla burja. Kot bi trenil, je zmetala vse preostale hruške na tla in jih odkotalila po bregu navzdol, kdove kam. Še ji ni bilo dovolj, spihala je z drevesa vse listje in v brlog puhastega polha je zavel leden hlad. Polh se je prebudil, si s šapicami pomel zaspane oči in se razgledal okoli sebe.

»Kje so pa moje hruške?« je zavpil.

Vse je bilo tiho, samo burja je zavijala. Polhu je postalo tesno. Ali bo res že zima? Saj je še včeraj sijalo sonce in tako toplo je bilo! Ni in ni mu šlo v glavo, da je ob vse hruške. Začela se mu je oglašati lakota. Eno, vsaj eno hruško bi rad. Spustil se je z drevesa in brskal po travi. Nekaj gnilih ostankov raztreščenih hrušk, to je bilo vse, kar je našel. Malo je posedel, malo razmislil, pa se odločil. Ubral jo je proti bratrančevemu drevesu in švignil po deblu navzgor. Popraskal je pred vhodom v njegov brlog. Notri je nekaj zaškrtalo, nekaj zaropotalo, potem pa je bratranec, progasti polh, pomolil smrček iz luknje. Precej slabe volje je bil videti.

»A, ti si,« je zagodrnjal. »Kaj pa bi rad?«

»Eno hruško,« je povedal puhasti. »Mi daš eno hruško ali pa si tak škrt, da mi jo boš odrekel?«

»Pa ravno odrekel ti jo bom, da boš vedel,« je jezno rekel progasti. »Zakaj pa si zapravil svoje hruške? Zakaj pa si mi vrgel hruško na glavo, kaj?«

»Uh, si malenkosten. Kaj bi zdaj govorila o tem. Če mi ne daš hruške, mi jo pa vsaj posodi do jutri.«

Bratranec je pomislil. Potem je privlekel iz zimske zaloge veliko hruško in jo dal puhastemu polhu v tačke.

»Tako, posodim ti jo. Ampak prosim, da mi jo jutri vrneš, si razumel?«

»Že dobro,« je zagodrnjal puhasti. Še pozdraviti je pozabil, stekel je s hruško v svoj brlog in jo pohrustal, kot bi mignil. Potem se je brezskrbno pretegnil in hotel zaspati. Pa mu nekaj ni dalo miru. Pomislil je:

»Če progastemu vrnem hruško, mi bo drugič spet katero posodil in pozimi mi ne bo treba stradati. Če mu je pa ne vrnem, se bo še bolj razjezil in mi ne bo dal ničesar več.«

Spanec ga je minil. Spet je stekel čez travnik, tekel je in se ustavil pred brlogom svoje sestrične Polhke.

»Polhka, dober dan, na obisk sem prišel, in pa, če bi mi dala eno hruško.«

Polhka je svojega bratranca predobro poznala.

»Posodim ti jo že, dam ti je pa ne. Že vem, kakšen si.« 

Dala mu je hruško in spet legla spat. Puhasti polh je s Polhkino hruško stekel domov in spet čisto pozabil, da bi moral hruško vrniti progastemu polhu. Lačen sicer ni bil, ampak sam ni vedel, kdaj je hruško pohrustal.

»Uh, smola,« se je razjezil in stekel na obisk k pikastemu polhu, s katerim sta si bila tudi v sorodu. Tudi pikasti mu je posodil hruško in tudi to je puhasti polh pojedel, ne da bi pomislil, da je dolžan že trem sorodnikom po eno hruško. In veste, kaj je naredil potem? Pri triinpetdesetih sorodnikih si je sposodil po eno hruško in vse je pojedel, niti ene ni vrnil. Tako je počel dan za dnem, in ravno ko bi moral po naslednjo hruško v zelo oddaljen kraj k nekemu daljnemu sorodniku, je zima minila, sneg se je stopil in kar na lepem je bila pomlad in z njo hrane, kolikor si je hotel. Zdaj se je puhasti polh sorodnikom izogibal, in če je katerega od daleč zagledal, se je skril in na tihem držal fige.

Minila je pomlad, prišlo je poletje in tudi minilo, spet je bogato obrodila hruška, na kateri je živel puhasti polh. Spet se je mastil s hruškami, spet se je zabaval s tem, da je ogrizel peclje in metal hruške po tleh.

Pa so nekega dne prišli pod njegovo drevo vsi njegovi sorodniki, bližnji in daljni in najbolj daljni, vseh triinpetdeset sorodnikov se je zbralo pod hruško in so puhastega polha grdo gledali.

»Kaj hočete?« se je delal neumnega naš polh.

»Kaj hočemo? Svoje hruške. Vsakemu od nas si dolžan po eno hruško od lanskega leta.«

»Ni res, nikomur nisem ničesar dolžan, in razen tega sem hotel hruške pošteno vrniti, pa ni bilo nikoli nikogar doma ...«

S sorodniki pa se ni šaliti. Splezali so na drevo in progasti bratranec je primazal našemu polhu dve krepki po zadnji plati. Vzeli so si vsak po eno hruško in odšli.

Puhasti polh je gledal za njimi, se držal za skelečo zadnjo plat in jezno godrnjal:

»Seveda! Žlahta! Žlahta – strgana plahta!«