Polh in palček
| Polh in palček Miška spi Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Pod goro stoji lesena hišica, pred njo rase velika stara hruška. V hišici živi hudoben starec, ki hoče vse hruške pojesti sam. V hruški je duplina, v njej pa prebivata puhasti polh in hruškov palček, ki sta velika prijatelja. Zelo se imata rada, se rajši kakor drug drugega pa imata hruške. Jeseni so hruške dozorele in sladko zadišale polhu in palčku. Toda starec je bil na preži in je nastavil past. Puhasti polh je bil veliko prepameten, da bi se ujel vanjo in je starcu nagajal tako, da je vsako hruško nagrizel pri peclju in jo vrgel dol – če je bilo le mogoče, sitnemu starcu na plešo. Hruškov palček pa je molel glavico iz dupline in se smejal do solz.
Tako so minevali dnevi, eden lepši od drugega. V jasnih jesenskih nočeh sta se polh in palček podila po hruškinih vejah sem in tja in gor in dol in si polnila trebušček s sladkimi hruškami. Starec je slišal škrebljanje in je zaradi tega slabo spal, zjutraj pa je ves besen prešteval hruške na drevesu. Vsako noč jih je nekaj zmanjkalo in včasih mu je sredi belega dne katera priletela na glavo, seveda vsa obgrizena.
Neke oblačne noči sta se polh in palček spet odpravila nad hruške. Pošteno sta se jih najedla, potem pa je palček predlagal, da bi se vrnila domov, kajti bilo je zelo temno in mraz. Polha je grel njegov kožušček in je hotel ostati se zunaj, palčka pa je zeblo in se je brž odpravil proti duplini. Ker pa je bilo tako temno, je zgrešil vejo in zašel v starčevo polšjo past, ki se je – šklap! – zaprla za njim.
Kako je palček jokal! Polh je brž pritekel in poskušal odpreti past, a je bil prešibak. Tako je sedel ob pasti do jutra in je vlival prijatelju pogum, a palček je samo jokal in jokal.
Starec se je v svoji koči prebudil in slišal nekakšno cviljenje. Zadovoljno se je zarežal:
– Aha, zverinica se je ujela! Prav, prav, jutri mu živemu odrem kožo in si iz nje naredim kučmo!
In je mirno spal do jutra. Zjutraj je prislonil na hruško lestev in se povzpel do veje, kjer je bila nastavljena past.
Videl je puhastega polha, kako je kot blisk izginil med vejevjem, potem pa je izbuljil oči, ko je zagledal drobcenega palčka v pasti. Od samega začudenja bi bil skoraj padel s hruške – škoda, da ni!
Pograbil je kletko in jo odnesel pred hišo. Palček se je stisnil čisto v kot in strmel v starca s preplašenimi očmi. Starec je odprl vratca kletke in prijel palčka z dvema okornima prstoma. Tako ga je stisnil čez pas, da je palček skoraj izdihnil. Potem je vzel iz žepa vrvico, ki se je palčku zdela strašno debela in raskava, in je palčka povezal kot štruco. Oddahnil si je, si prižgal pipo in puhal v palčka debele oblake dima. Palček je kihal in kašljal, cvilil od strahu in bolečine, starec pa se mu je krohotal.
Vse to je s hruške opazoval puhasti polh in smrček mu je od jeze čisto pordel. Že je hotel starca divje obmetavati s hruškami, pa se je ustrašil, da ne bi po nesreči zadel palčka.
Starec je sklenil, da bo palčka prodal v mestu. Odšel je v kočo, da bi se pripravil za pot.
Brž ko je izginil skozi vrata, je skočil puhasti polh k palčku in mu preglodal vezi. Palček mu je sedel na hrbet in polh je stekel proti hruški. Ko je starec prišel iz hiše, je ravno še videl, kako sta izginila v drevesni krošnji. To je klel! Grozil s palico! Pljuval od jeze! Poskušal si je puliti lase, pa jih ni več imel! Od jeze je zbolel!
Hruškov palček in puhasti polh pa sta potrgala vse hruške in jih znosila v duplino, nekaj pa sta jih poskrila še v druga drevesa, da bi imele tudi druge živali hrane za zimo. Sicer pa je bil že skrajni čas. Pritiskal je mraz, zjutraj je padala slana. Ona dva pa sta čepela v topli duplini in sta kukala ven in sta klepetala s polnimi usti.
Skopemu starcu pa nista pustila niti ene hruške, niti ene same!
Prav mu je!