To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Ko silna podnevna vročina jenjuje,
ko vetric večerni prijetno pihlja,
ko solnčinih ćarkov se ono ravná:
sledim na zelene goričice travi,
in radostin čudim se celi naravi.
Tam pelje po cesti na vozu pšenice
se hlapec, ter z bičem pokaje močno,
si zmiraj prepeva glasno veselice,
da z bližnjega gaja odmeva lepo.
Za vodom pa vrabci ferfraje skakljajo,
si zern nabiraje veselje imajo.
Zdaj čujem prepevat od daleč žanjice
večernico lepo na poti damó,
presilne vročine ni belo jim lice:
od jutra do večera delale so.
Pa kakor zaslišijo „Marijo“ zvoniti,
omolknejo vse in začnejo moliti.
Iz paše se vrača živina goveja,
veselo prepeva pastirček za njo,
tako da veselja serce se mu smeja,
ko žene živinco na bistro vodo:
napaja in pije in žvižga in poje,
in vedno tako se raduje po svoje.
Kak sladko prepevajo tički po logu,
kak pač ljubeznjivo mi slavček drobí,
kak slavo skazujejo svojemu Bogu,
ki jih in mladiče dobrotno živi.
Škerjanček spustí se v zrak žvergoljaje
zgubi se v višave milo prepevaje.
Glej! že je za gore se solnčice skrilo,
več kamba ne žuli voliča hudó,
će jela svetiti je lunica milo,
že kinčijo zvezdice jasno nebó –
že vtihnilo je, kar čez dan je veršelo,
potihnilo vse, kar veselo je pelo.
Kje najde se človek, ki danes žaluje?
Ko kinči naravno najlepši nam kras,
ko vse, kar živi, se nebeško raduje,
ko čuje povsod se veseli le glas.
„Raduj se v meni, o duša! veseli
se, dokler telo je v prijazni deželi“.
