Poletje na snegu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
»Poletje na snegu«
Jani Virk
Spisano: Katja Dičovski
Izdano: Mohorjeva založba, 2003
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Za Saro, Jakoba, Tima, Nastjo, Benjamina, za otroke, ki se skrivajo za stotinami drugih imen in imajo vsak svojo zgodbo.

Za začetek, težke sanje[uredi]

Vsako pomlad so se proti koncu maja v Brunovi glavi začele ponavljati enake sanje. Premetaval se je po postelji, od zunaj je bil videti kot tjulenj, ki se valja po pesku, njegov brat Blaž se je ponoči prebujal, ga v snopu mesečine opazoval in se tiho smejal po rjuho. Ta cirkuška predstava je bil zastonj: Bruno se je kremžil, vznemirjeno brundal odgovore svojim nevidnem obiskovalcem, se preobračal, z roko zamahoval po zraku, na koncu pa ves zmeden obsedel in na pol buden gledal naokrog, kot da ne prepozna lastne sobe. Seveda, še hip pred tem je bil nekje čisto drugje, v stari gorski koči tok ob prepadu, trenutek pred tem je še hodil po majavih lesenih stopnicah in v temi iskal v vrata v zastrešno sobo, kamor ga je zvečer vabila domačinka Renata. »Še nekaj stopnic navzdol,« »na levo pa na desno«, »na okrog in malo naravnost«, so mu govorili glasovi, dokler se ni znašel za kočo in je po majhni leseni drči za smeti zdrsnil v prepad. Padel je globoko čez skalovje, mimo rdečkastih sten, skozi jate kavk, pod njimi pa so bile ostre skale okleščeni borovci, še tako trda glava bi se na njih nepopravljivo raztreščila, jemalo mu je dih in v sencah je čutil utrip svojega podivjanega srca, na srečo je potem mehko pristal na postelji, prepoten, trd od strahu in nevarnega leta, s prsti se je krčevito prijel žimnice in zatipal po čvrstem lesenem robu postelje, preveril šop Blaževih kuštravih las na sosednji postelji, se olajšano spustil nazaj na ležišče in že naslednjo sekundo blaženo zaspal pod toplo domačo rjuho svoje ljubljanske sobe. »Si bil ponoči na peščeni plaži,« ga je zjutraj podražil Blaž, »na Sejšelih ali Kanarskih otokih? Si srečal kakšno tjulnjico, ki ti je štela brčice pod nosom? Te je bolelo ali je bilo fino?« Na živce so mu šla Blaževa izzivanja. Res so mu začele pod nosom in na licih rasti tanke svetle dlačice, ampak, navsezadnje ni bil več otrok, pred mesecem dni je dopolnil šestnajst let, približno ob istem času presegel magičnih sto osemdeset centimetrov in začel loviti očeta, še dober teden, pa bo za vselej končal osnovno šolo, Blaž slabo prekuhana zelenjava, pa bo moral vsaj še dve leti sedeti v osnovnošolskih klopeh, tepec, teslo, gobezdavi bolhar. Zapodil se je proti bratovi postelji, pod majico iz umazanega perila, ki je ležala na sredi sobe, je nekaj zaškrtalo in se razpljuznilo, hinavska past iz surovih jajc je izdajalsko rumenkasto lezla skozi tkanino in izpod majice, Blaž jo je s hitrostjo puščice ucvrl iz sobe proti jedilnici in med potjo tulil, kot da mu sledita združeni krdeli Džingiskanovih in Atilovih vojščakov. Za starša, ki sta ob črni kavi uživala v redkih jutranjih minutah miru, se je začela ena od tistih nedelj, ko sta že takoj zgodaj vedela, da bi bilo čez dan lažje prenašati vreče cementa kot pa oba sinova.

Svoboda na obzorju[uredi]

Bruno je z olajšanjem odšteval zadnje dneve osmega razreda. Jeseni in pozimi je že nekaj let zaradi smučarskih treningov in tekmovanj pogosto manjkal v šoli, izgubil stik s sošolci, ob popoldnevih in koncih tedna se ni imel časa družiti z njimi, ni več razumel ljubljanski pouličnih fint, z njimi med odmori ni hotel deliti njihovih skrivnosti, sestavljenih iz prižiganja odvrženih čikov zadaj za šolo ali buljenja v slike golih lepotic iz revij. Ni se počutil ravno zrelejšega, niti pametnejšega ne, samo drugačen je bil, nekako se je navadil, da živi malo drugače kot drugi in zato to, kar zanima sošolce, ni povsem zanj; navsezadnje tudi nikogar od njih ni zanimalo, kako se nabrusijo ali namažejo smuči ali kakšni so videti italijanski in avstrijski visokogorski ledeniki. S sošolkami tudi ni imel kaj početi, razrednik ga je na začetku leta posadil ob neko Aniko, ki je ponavljala osmi razred in je bila pri šestnajstih videti kar dobro rejena mesarjeva žena ali poklicna dojilja iz babičinih pripovedi o nekdanjih časih. V celem šolskem letu sta izmenjala nekaj stavkov, približno tako, »je zdajle bajla … ne, kemija … imaš šestilo za posodit … na, ampak takoj vrni (kot da bi Bruno nameraval z njim okrog sveta) … imaš žvečilko … ne, jo šparam zase,« enkrat se mu je med odmorom zjokala, da ji je fant ponoči ukradel uro, drugič pa, ko je imela pod očesom modrico, mu je povedala, da jo je mam mahnila s torbico, ker je prodala svoj zaročni prstan. Bruno se ni poglabljal v te pripovedi, ni ga zanimalo, da sta fant, ki je ukradel uro, in fant, ki je kupil zaročni prstan, dve različni osebi, in da ga je najbrž prodala zaradi tretjega, skozi eno uho mu je šlo noter in skozi drugo ven, in če bi ga kdo vprašal po njegovi sosedi iz klopi, če se je že kdaj poljubljala ali kaj podobnega, bi najbrž samo skomignil z rameni in iskreno naredil neveden in presenečen obraz. Zares ga je zanimala samo Irena iz prve klopi, pa to ne od včeraj, že od zdavnaj, od prvega razreda. Samo da je v osmih letih iz nje iz male pegavke z dvema kitkama nastala lepa mlada punca, postavna, z vsem, kar imajo odrasle ženske in povrh vsega najboljša v razredu, kar pa je bilo Bruno prej v škodo kot v korist in je še bolj zmanjševalo njegove že tako slabe možnosti, da bi jo opozoril nase. Včasih, kadar je bil zaradi treningov ali tekmovanj odsoten teden ali več, mu je posodila zvezke, da je prepisal, ko jih je vračal, je kdaj poskusil s kakšnim majhnim darilom, a se nikoli ni izšlo, vse je zavrnila, ne sicer neprijazno, ampak vseeno na moč odločno in zelo vzgojno: Mozartove kroglice so slabe za zobe, Milka čokolada bi lahko nekoč kasneje povzročila holesterol (Bruno pojma ni imel, kakšna bolezen naj bi bila to), sličice nogometašev s svetovnega prvenstva je res čisto nič ne zanimajo (tu si je moral Bruno priznati, da je zares usekal mimo), španske pomaranče so škropljene in lahko zelo nevarne. Njena starša sta bila zdravnika, z njo ni bilo lahko, bila je iz dobre družine in sama je čvrsto namenjena zase nekoč narediti še boljšo družino. Že od prvega razreda je dvigovala roko in skozi škrbine najavljala, da bo zdravnica, in tudi zdaj, v osmem razredu je tako resno, da ni nihče dvomil, in z zobmi, obrazom in telesom igralk iz ameriških nadaljevank, govorila o svojem prihodnjem študiju medicine. Najbrž je imela ob sebi nekoč za prihodnost že tudi določen prostor za kakšnega zdravnika, verjetno bi ga lahko narisala ali ga povsem podrobno opisala, prav gotovo bo podobno bleščečega izvora in zdravega samozavestnega nasmeška. Tega pa Bruno ni znal narediti. Zase ni bil prepričan, da je popoln primerek moške vrste pri šestnajstih, ni se znal nasmehniti glejte-no-kako-sem-si-všeč-nekaj-je-narobe-z-vami-če-nisem-všeč-tudi-vam, od neprestanega smučanja, dvigovanja uteži in vsakovrstnih treningov je imel bedra vsaj dvakrat debelejša od svojih sošolcev in sumil je, da se drugim to zdi smešno, od mraza ali sonca je imel nos in konice ušes povsem rdeče in pogosto se mu je koža lupila in je bil videti kot Eskim, ki je zablodil v Ljubljano. In tudi v znanju se ni mogel meriti z Ireno, zares ni vedel, kako bi se ji lahko približal. Zdelo se mu je, da ju nič ne povezuje, razen njegovih pogledov med poukom v njen hrbet, kar pa je bilo bolj enosmerno, a? saj če ti kdo kaže hrbet, zanj komaj obstajaš. Ljudje se še nikoli niso zaljubili, če so se s hrbtom gledali v hrbet, a ne? Njej je bilo vse jasno in je delala načrte za daleč naprej, Bruno pa je v svojih meglenih razmišljanjih prišel najdlje do tega, da bo mogoče nekoč kot odrasel človek počel kaj v povezavi s športom, kot trener ali redar na smučiščih, ali pa bo kuhar v kakšnem nobel hotelu ali voznik dvoprikoličarja, ki neprestano vozi gor in dol po Evropi in se le tu in tam oglasi doma. To ne bi bilo slabo, lahko si je predstavljal, da je visoko dvignjen nad cesto, sonce rdečkasto zahaja, kabina se rahlo trese, z radia prihaja zvok električnih kitar, od njem pa sedita dve štoparki s škornji na polici pod šipo, žvečita in ga dremavo gledata, obe sta malo podobni Ireni.

Osamljena predhodnica[uredi]

Šolska mularija se je z brisačami okrog prehitro opečenih vratov in hrbtov čez Tivoli v skupinah vračala domov z bazena na Iliriji, fantje so se razpuščeno zaganjali drug v drugega, kdor je imel v rokah kasetofon, ga je navil do konca, punce so se hihitale fantovskim norčijam in se lagodno zibale v bokih, kot da se ogrevajo za nastop na milanskih modnih pistah. Bruno je zadihal zdrvel mimo njih, komaj jih je zaznal, lovil je Vaneta in Dolgina, ki sta ga vodila za nekaj korakov, za vrat mu je dihala glavnina, iz katere bi se lahko vsak hip kdo prebil mimo njega, če bi popustil. V glavi mu je razbijalo, bil je klanec navzdol, komaj se je s supergami dotaknil tal, drvel je, kot da bi šlo za življenje, čeprav se je v resnice le boril za čim boljše mesto na enem zadnjih kondicijskih treningov pred začetkom poletne sezone. Starši so se zbrali pred Halo Tivoli in se pomenkovali, kdaj bodo čez poletje klubski treningi in kdaj bodo mulce sami spravili na sneg. Nekateri so nameravali takoj po koncu šole na morje, drugim ni bilo do tega, da bi otroke same puščali v hribe in tako kot že nekaj zadnjih let se je ista skupina staršev kot vedno odločila, naj gredo njihovi sinovi in hčere v hribe takoj po koncu šole, kdor bo več treniral, bo boljši, to je jasno, so modrovali na glas, ljubljanske mamine maze naj ostanejo doma in se začnejo že končno ukvarjati z baletom ali folklornimi plesi, so si mislili potihoma. Edini dodatek je bil Flis, Dolginov oče, oficir, ki se je iz Tolmina z družino preselil v Ljubljano. Če kdo potrebuje vojaško spalno vrečo, naj samo reče, zelo poceni jih lahko priskrbim,« je dopolnil svojo odločitev s ponudbo in pri tem tako odločno in zarotniško pogledoval naokrog, kot da se pripravlja najmanj desant na kakšno afriško državo, kjer bo končno treba narediti red. Iz Flisovega posla ni bilo nič, natančen plan pa so starši kasneje naredili v bifeju, po grlu je steklo tudi nekaj alkohola in vse skupaj se je potem zavleklo, mularija je medtem v sosednjem prostoru nabijala igralne avtomate in navzkrižem govorila o vsem mogočem in nemogočem. Zares je bilo treba marsikaj doreči tako med starši kot me otroci, a nobene naglice ni bilo čutiti, večer je bil pol dobre energije, nikomur se ni nikamor mudilo, čas se je razlival čez svoje robove in za vse ga je bilo v izobilju. Bruno je edini med otroci zaključeval osmi razred, leto dni prej je šel v šolo in teden dni prej jo je imel konec., tudi osmi razred ima svoje prednosti, ne? Oče se je že dogovoril z oskrbnikom koče, da lahko pride v hribe pred začetkom sezone, ko zgoraj uradno še ni nikogar, in spi v zimski sobi, ki je zadaj ob drvarnici odprta čez vse leto, namignil pa je tudi, da bi bilo dobro, če fant le ne bi bil povsem sam. »Res mu bo malo dolgčas, če bo sam,« je odpisal oskrbnik, ki je razumel namig, »zgoraj so za družbo samo kavke, ponoči pa polhi in kakšen manjši strah. Bom vprašal v našem klubu in poslal kakšnega našega fanta gor z njim. Samo sporočite, Kateri dan in s katerim avtobusom pride.« Na ljubljansko druščino pa za nekaj časa ni mogel računati. Vanetovi starši so nameravali svojega sina sicer najprej vzeti teden dni prej iz šole in ga poslati skupaj z Brunom, pa iz tega navsezadnje ni bilo nič, njegovo mamo je preveč skrbelo in je visoko v zrak dvignila stop znak. To je Bruno povedal oče šele doma, čeprav je izvedel že v bifeju Hale Tivoli in je imel celo pot časa, tako pa je omenil tik pred spanjem, kot da je to zadnja stvar, ki bi bila zanj pomembna. »Vane bo prišel z drugimi, veš. Nič hudega, tako se boš še lažje prej vživel v gore.« »Kako nič hudega,« je premišljeval Bruno v postelji, preden je zaspal, »zakaj bi se moral brez prijateljev vživljati v gore, saj nisem gams, a?« Stisnilo ga je, gledal je proti Blažu, ki je že spal, z nedolžnim obrazom mladega sanjača, ki nima pojma o ničemer, razen o klasični kitari, ampak saj jo vadi vele dneve, vsepovsod je polno tistih njegovih lestvic in pobrenkavanj, v omarah, skodelicah, nikjer ni več tišine, ampak, prste pa ima mali, posluha pa ima, ušivi bolhar, ki si zasluži batine dvakrat na dan, zares pa ga ima Bruno rajši kot kogarkoli drugega na svetu in si noče priznati, da so se mu zdajle ob pogledu nanj osolzile oči.

Družba v gozdu[uredi]

Avtobus se je v ponedeljkovem jutru ustavil na zadnji postaji v dolini, še malo, pa bi pripeljal v Avstrijo. Od avgusta prejšnjega leta Bruna ni bilo tu, vendar je bilo vse po starem, nič se ni spremenilo, še okrog postaje so se podili isti predšolski smrkavci kot leto poprej. Oziral se je naokrog in oprezal, če ga kdo čaka, čez nekaj časa je do postaje od svoje domače hiše prihitel oskrbnik in že med potjo zmajeval z glavo. »Naši fantje so si premislili, še včeraj zvečer sta nameravala dva s tabo gor, zdajle sta me pa klicala, da ne bo nič, cagavca cagava. Se boš vrnil domov?« Bruno je odkimal z glavo, še sam ni vedel, zakaj se je tako postavljal, vse v njem ga je pravzaprav sililo,da bi prikimal, počakal na opoldne, ko se avtobus vrača v mesto, in se odpeljal. Tako pa se je naredil pogumnega, pozdravil je oskrbnika in stopil v bližnjo trgovino. Nabral je za dve veliki vreči hrane in pijače, potem pa ni vedel, kako bi vse skupaj spravil nase: visok nahrbtnik s spalno vrečo na vrhu, smuči, palice, in zdaj še dve vreči, polni konzerv, suhih salam, kumaric v kozarcih, sokov, napolitank in kruha za pet dni. Kakorkoli je preprijemal, ni mogel narediti več kot deset korakov. Mali domačini so se na kolesih v varni razdalji vozili za njim, ko se je ustavil, so se ustavili tudi oni, ko je pogledal proti njim, so se v zadrego obrnili stran in iz kotičkov očes opazovali, kdaj se bo pomaknil naprej. Vsi so vedeli, kam je namenjen, takole s smučkami ni mogel drugam kot na ledenik nad gorsko kočo. »kako boš pa gor prilezel,« se je ojunačil eden od škrbinarjev, »saj ne boš mogel.« Bruno je bil v zadregi, mali je imel prav, po strmih klancih skozi gozd bi še nekako šlo, kasneje po skalovju, ko se je bilo treba držati za kline in žico, pa gotov ne. Vse je dal dol s sebe na tla, stlačil nekaj hrane v že tako prenapolnjen nahrbtnik, da se je ponekod skozi šive pokazala sivkasta podloga, ostalo hrano je v vrečah pritrdil na oba zapiralna jermena, ob straneh pa je privezal smuči in jih pod vrhom zavezal skupaj. Ko se je kasneje po travniku vzpenjal v klanec, je bil videti kot preoblečeni krošnjar ali tat, ki je nakradel za pol tovornjaka plena s pastjo uto vred, škrbinarji mu niso mogli več slediti, le gledali so za njim, vsak ljubljanski žabar, ki je prišel k njim, jim je bil zanimiv vsaj toliko kot figure iz risank. Zadnjo noč je deževalo, veliki rastlinski listi so bili polni kapelj, iz tal je gomazela hladna vlaga, če je Bruno s smučmi zadel ob vejo nad sabo, se je z listja usula mrzla deževnica in ga neprijetno oprhala, kmalu je bil ves moker od vode in potem od znotraj še od potu. Travnike je pustil za sabo, prišel je do razjedene gozdarske ceste, po njej je prodiral vedno globlje v gozd in potem med robidovjem po ozki planinski poti zagrizel v strm klanec, drevesa so bila vedno tesneje okrog njega, skozi veje je le še tu in tam sivkasto prodrl kos oblačnega neba. Blato se mu je lepilo na podplate superg, tu in tam je pod nogo zacopljalo, kot bi stopil v močvirje, in čutil je, kako se vlažen hlad širi navzgor po njegovih nogavicah. Gozd je dišal po razmočeni zemlji in resju in po nedoločljivi prisotnosti gozdnih živali. Bruno je za hip pomislil na svoje ljubljanske sošolce in na fante iz svojega bloka, s katerimi je včasih na igrišču igral nogomet; prav se mu je zdelo, da jih je pustil za sabo v njihovih dolgočasnih betonskih soseskah, hkrati pa je vanj lezla napeta tišina narave in z njo tisočere drobne bodice potajenega strahu. Čutil je, da daleč naokrog ni žive duše, upal je, da čuti prav, zdelo se mu je, da iz takšne napete tišine lahko izza kateregakoli debla plane proti njemu kakšen trčen gozdovnik in ga užge s sekiro, takšne manijake je videl v ameriških filmih zakaj ne bi bili tudi tu, bral je, da nekatere ljudi lahko obsede hudič in potem niso sposobni nadzorovati svojih dejanj. Ni se mogel otresti teh premišljevanj, vanj so se zavrtala kot vlaga, ki je lezla navzgor po njegovih kavbojkah, potemnele so že do kolen, kot da je še ravnokar v reki lovil ribe. Ustavil se je pri studencu, na iz dveh desk zbito klopco pod veliko smreko odložil tovor in si potem dal opravka z razmajanim mlinčkom, ki ga je narasla voda potoka vrgla iz rogovile. Zadovoljen je bil, ko se je spet vrtel, opazoval ha je, dokler ga ni začelo hladiti, ponovno si je oprtal tovor in zagrizel v hrib. Po dobri uri strmega vzpona je prišel do sedla, pot se je vzravnala in do skalovja ni bilo več daleč, brez prtljage bi bil pri njem že v dobrih petnajstih minutah. Razgled se je odprl, vsenaokrog so bili nenadoma hrbti gorovja in visoke gole konice posameznih vrhov. Nikjer v daljavi ni bilo videti drobnih človeških pik, še gamsov ne. Le po nebu so krožile kavke in spuščale glasove, kot da od zgoraj opazujejo prizorišče kavbojskega dvoboja in sprejemajo stave, kdo bo preživel. Vsaj tako se je zdelo Bruno, njegova domišljija je bila razburkana in odprta v vse smeri, kot da bi jo kdo najprej na silo in na tesno zaprl v pločevinko, zdaj pa je izbruhnila in se razlivala čez vse meje. Pot je spet postala širša, vodila je čez jaso, poraslo z visoko travo in ob robu s praprotjo. Bruno je bil vesel, da je vsaj začasno za seboj pustil temačni hlad gozda, imelo ga je, da bi zažvižgal Kekčevo pesem, vendar se je nekako zazdel sam sebi preodrasel in potem je žvižgal kar tako v tri dni, brez prave melodije, kot bi se bratu na kitari strgala struna in se sikajoče sprostila po zraku. Nenadoma pa je obmolknil in obstal. Pred sabo je na tleh zagledal odtis, velik za krožnik, in nekaj pred njim globoke vdolbinice v razmočeno zemljo. V sence mu je v hipu butnil ledeni srh, srce je divje začelo utripati skozi rebra, ves trd od strahu je spremljal sledi, ki so vodile naprej po poti in se potem odcepile v pomendrano gaz skozi travo in resje proti gozdu. Spomnil se je na pripovedi, da vsako leto čez te kraje potujejo družine medvedov in na visokih pašnikih spotoma pokoljejo nekaj ovac, ni bil prepričan, ni bil prepriča, da bi bili pri njem zaradi vzvišene človeške narave ali duše, ki je v telesu, kaj izbirčni ali uvidevni, kot ljudje večinoma ne ločijo prav posebno različnih vrst mesa, si najbrž tudi medvedje s tem ne belijo glave. Na desetine razburjenih misli se je hkrati želelo zgnesti na površju njegov e zavesti, v tisti okvir, ki daje jasno sliko, vendar so se vse zagozdile nekje na sredi, imelo ga je, da bi s sebe odvrgel stvari in stekel nazaj v dolino, vendar pa, kaj če je šel tudi medved navzdol in ga bo izza drevesa nenadoma prestregla šapa in se mu flop, flop, zasadila v čelo in hrbet in … ni se mogel premakniti, nekaj minut je tako stal in premleval panične, vznemirjene in potem vedno bolj razumne misli, na koncu se je vdal v usodo, umiril se je in stopil naprej, skoraj brez strahu, kot da ga je medved v resnici že raztrgal in požrl in zdaj hodi naprej v nekem drugem svetu, kjer se mu ne more nič več zgoditi.

Sam, pa kavke[uredi]

Bruno je natovorjen kot mula za pot od avtobusne postaje do koče med prepadom, s katero je prejšnje poletje s prijatelji za trening opravil v petdesetih minutah, potreboval dve uri in pol. nekaj čez opoldne je prišel do zapuščene koče, najprej se je samodejno povzpel po stopnicah do balkona, s katerega je bil vzhod v kočo, bila je zaklenjena, odvedel se je nazaj dol in za kočo našel priprta vrata v zimsko sobo, vse je spustil s sebe na tla, zapahnil vrata od znotraj, se zvalil na vlažno in prašno dvojno ležišče in v hipu zaspal. Zbudil se je šele okrog petih, vlaga je lezla skozi povrhnjico njegove kože, drgetal je od mraza, prvi hip ni vedel, ki se je prebudil, zmedeno bolščal predse, nekaj sekund se sploh ni ovedel, kje je in kaj se dogaja z njim, skozi majhno rešetasto okno, na katerem je bilo pokopališče dogorelih sveč, je v prostor padala ostra svetloba in razkrivala vrtinčaste snope prahu. Potem se je počasi zbral, prikimal se, kot da mu je vse jasno, in čez nekaj časa odkimal, želel si je, da bi se lahko zvil nazaj v klobčič in se skozi sanje vrnil v domačo posteljo ob bolharju Blažu, vendar e tega ni dalo narediti. Vstal je, na široko odprl vrata, da so noter prišli topli žarki sonca, ki so med njegovim spanjem razgnali oblake, in se skrit v temnem kotu zimske sobe ves preoblekel, kot da bi ga kdo lahko videl golega; nihče ga ni mogel videti, razen kavk, ki so sedele zunaj na štrcljih ogolelega viharnika in od časa do časa zaprhutale s krili. Stvari je zložil iz nahrbtnika, v njem pustil samo smučarske čevlje in rokavice, si ga oprtal, vzel palice in smuči in stopil navkreber po planinski poti. Kmalu po prvi prelomnici se je že začenjal ledenik, ležal je v kotanji med melišči in naslonjen na pobočje visokega gorskega grebena kot ogromen bel prt, zima je bila radodarna s snegom in z višav se je proti dolini zvalilo dosti plazov. Nekdo je bil že pred njim na snegu, najbrž konec preteklega tedna, gotovo domačini iz smučarskega kluba, plaz je bil po sredini v širokem pasu očiščen večjega kamenja od začetka in skoraj do konca, tam, kjer je bila postavljena slalomska proga, pa so bili beli obroči levih in desnih zavojev. Preobul se je v smučarske čevlje in se s smučmi čez ramo počasi povzpel proti vrhu ledenika. Ko se je potem ozrl naokrog, je povsod videl le sneg in sive skale, spodaj v dolini pa zelenkasto pregrinjalo iz drevesnih krošenj in trave. Nataknil si je smuči, preplavil ga je znan domač občutek, do večera se je tako preganjal gor in dol po ledeniku in nekajkrat ga je prešinilo, da bi ga sošolka Irena gotovo zamenjala za tistega svojega bodočega manekenskega zdravnika iz svojih idealnih predstav, če bi videla, kako možato se spopada z divjo naravo okrog sebe in kako mojstrsko pod sabo obvladuje smuči.

Mir in ljubezen[uredi]

Pet dni samote se je vleklo kot pet tednov. Že drugi dan je Bruno splesnel ves kruh, pa tudi sicer si je želel v dolino, da bi malo videl ljudi, saj ni ravno prijetno živeti, kot da si sam na svetu, ampak ko je dal na eno stran tehtnice kruh in srečanje z ljudmi ter na drugo srečanje z medvedom, se je vseeno odločil, da bo stisnil zobe in zdržal. Roko na srce, oče je imel prav, vsaj nasmučal se je, cele dneve je bil na snegu, brez žive duše ob sebi, »takole je najbrž v Himalaji nastal prvi jeti,« je pomislil prej za šolo kot zares, vseeno pa ga je potem zvečer pred spanjem stisnila možnost, da se je čez zimo tudi v to gorovje prikradel kakšen jeti in ga bo ponoči obiskal in ga malo potipal s svojo šapo. V petek je Bruno zjutraj še spal, ko je iz doline prišel oskrbnik s kuharico in njeno nečakinjo. Prebudili so ga pokašljevanje motorja stare tovorne vlečnice ob koli, ropotanje posodja zgoraj v kuhinji in ženski glasovi, znani domači smeh kuharice in neutrudno navijanje nekega novega svetlega dekliškega glasu, ki se je kot žvenketajoči kovanci usipalo skozi zamreženo kuhinjsko okno nad zimsko sobo. Kako lepo je bilo nenadoma jutro, prvič po dolgih dneh se je sproščeno pretegnil v postelji, se potem v hipu preoblekel in šel okrog koče gor v kuhinjo. »Smo te videli spodaj v zimski ,« ga je pozdravil oskrbnik in mu prijazno stisnil roko, »ampak si spal kot polh in smrčal kot en star dedec, pa smo te pustili.« »Naša Lučka,« je kuharica pokazala na svojo nečakinjo, »bo malo delala pri nas.« (Zares je rekla devava, tako se govori v tistih krajih.) »Ne teta, Lucija,« jo je popravila punca, še preden je kuharica končala. »No saj, Lučka,« je rekla teta in se zasmejala, »z jezikom je hitra, z rokami bomo pa še videli, kako ji gre.« Bruno ji je pokimal v pozdrav, ni se je upal prav dolgo takole gledati naravnost, je pa prestregel njen pogled s sporočilom pozabi-te-tetine-kmečke-finte-saj-je-OK-ampak-totalka-zastarela-ne-razume-da-so-dinozavri-že-izumrli. Lucija je končala prvi letnik srednje ekonomske šole v Kranju, okrog gležnja in zapestja je imela ozek usnjen trak, v jeziku sicer ni imela uhana, zato pa ga je imela v enem ušesu, v drugem pa ne, pristrižena je bila na kratko, po fantovsko, spredaj je imela lase urezane v diagonali in skupaj s poudarjenim žvečenjem čik gumija v desnem kotičku ust je ustvarjala vtis, da se požvižga na vse in da ji je prav vseeno, kaj si mislijo o njej, dokler … dokler ji tega ne začnejo govoriti. Ko se je obrnila, je Bruno videl, da ima na kratkih hlačah, narejenih iz širokih bratovih ali očetovih odrezanih kavbojk, okrogel znak in pod njim napis PEACE&LOVE. Debelo je pogledal, čudil se je, da je takšno punco prineslo v hribe in da namerava tu delati cele počitnice, hipiji z znakom miru in ljubezni so bili običajno videti drugače kot tale Lucija, še fantje so imeli trikrat daljše lasje od nje, ampak, kolikor je vedel o njih, bolj malo delajo, zanalašč in načeloma, takšna je njihova filozofijam in se cele dneve objemajo in kadijo in žvečijo vse mogoče trave in zelišča. Bruno je čez dan bolj malo smučal. Iz vlažne zimske sobe se je preselil gor v prvo nadstropje koče, v veliko bolj svetlo sobo s širokimi lesenimi pogradi in snežno belimi rjuhami, da mu jih je bilo kar škoda, ko je čeznje vrgel svojo spalno vrečo. Potem je oskrbniku pomagal raztovarjati zaboje hrane in pijače, ki so se v treh rundah pripeljali navzgor po razmajanem vozičku tovorne vlečnice, kasneje pa še celo skladovnico drv. Večji del popoldneva sta jih s skrbnikom žagala, potem pa jih je pod večer še sam cepil v manjše trske, da se jih je nabralo cel kup. Znosil jih je gor v kuhinjo, kjer jih je potem Lucija zlagal v kotu pod stopnicami, da je iz njih nastala že cela nova stena. Pred Lucijo se je hotel pokazati starejšega in zrelejšega, kot je bil v resnici, ampak ni vedel, kako se to zares pokaže, zato je bil ves čas tiho in tudi muksnil ni, ko je v kočo prihajal praznit plastični vedri s poleni. Tu in tam je že hotel kaj reči in jo vprašati, pa so mu besede zastale v grlu in zdelo se mu je, da je bil skozi njene oči videti malce lesen in trčen in da se posmehuje njegovi zadržanosti. Sama pa ni molčala iz zadrege, to se je videlo, ampak zanalašč, najbrž je pri sebi stavila, da ne bo prva spregovorila, ljudje si pač izmišljajo vse mogoče in to potem preizkušajo na drugih. Ko se je stemnilo, ga je oskrbnik povabil v kuhinjo na večerjo, navsezadnje si jo je Bruno trdo prislužil.«Dober hlapec bi bil, veliko dela, malo je,« ga je medjedjo zbodla kuharica, ko je ob vsej svojo volčji lakoti po skoraj tednu dni prvič imel pred seboj kuhano hrano, vampe v golažu, prav vampe in ravno vampe, edni hrano ob polžih in žabjih krakih, ki je ni prenašal, in je zato z žlico nesrečno brodil po krožniku, odmikal na stran vampe in v omako negotovo namakal kruh, vampi-tlačenka-goveji mozeg-krvavice-kurji možgančki-evo-to-je-moja-teta, mu je čez mizo sporočal Lucijin razumevajoči pogled, ki se je tega večera za nekaj časa ob vampih spreobrnila v vegetarijanko in je raje jedla marmelado na kruhu. Ko je pozdravil in odšel gor v sobo, še nekaj časa ni zaspal. Malo je upal, da mu bo Lucija prišla delat družbo in bo spala nekje zraven njega, vendar ni bilo razloga, da bi se to zgodilo. Tako kot druge mlade punce ali starejše gospe, ki so prejšnja leta prišle pomagat v kočo čez poletje, je spala spodaj ob jedilnici, v majhni sobi za osebje.

Ekipa na kupu[uredi]

Naslednji dan se je v koči začela prava poletna planinska sezona. Že nekaj po peti sta iz doline prišla dva mlada alpinista, na klopeh pred kočo molče razvrščala kline, karabine in vrvi, potem pa odšla naprej v steno. Komaj je rožljanje potihnilo, je po poti priropotala skupina kakšnih petnajstih planincev in planink, jodlali so, se krohotali na ves glas, tuleče popevali narodne pesmi in v planinskih čevljih topotali gor in dol po koči in zunaj na balkonu, kot da je spet napočilo preseljevanje narodov, ki nameravajo pred seboj poteptati vse živo. Bruno je vstal in motovilil okrog koče, od oskrbnika si je sposodil daljnogled, čez prepad zasledoval linijo žice in spodnjo postajo tovorne vlečnice, dokler ni opazil majhnih figuric ljudi, ki so na voziček natovarjali smuči, prenosno Tomosovo vlečnico, smučarske kole, velike plastične kante z bencinom in drugo prtljago. Ni mogel razpoznati posameznih obrazov, vendar je vedel, da so to njegovi prijatelji in njihovi straši. Ko so z železnim drogom začeli tolči po žici in so se vibracije v sunkovitih trzljajih pognale navzgor in šinile mimo Brunovih ušes v sidrišče nosilne vrvi, zasute z zemljo, je odhitel sporočit oskrbniku, da je tovor naložen in ga lahko potegne navzgor. Pot od tovorne vlečnice je bila precej krajša kot tista od vasi, čez dobre pol ure so bili najhitrejši že ob koči: Vane, tako kot vedno prvi in s svežim in radovednim obrazom, takoj pripravljenim na nov izziv in tekmovanje s komerkoli v čemerkoli, nekaj za njim Dolgin, ves žilav in kot da je včasih nesrečen, ker je tako dolg, ker je tako skodran in črn kot kak Italijan, ker me d samimi Ljubljančani in zdaj Gorenci edini zavija po primorsko in ga včasih sploh en razumejo, in ker ga oče neprestano dresira, kot bi bil njegov nemški ovčar, takoj za njim pa Vili, ki se je želel vedno pregrizniti, da bi bil najboljši, pa zares nikoli v ničemer ni bil najboljši, mogoče le v stremuštvu in izmišljanju izgovorov, zakaj mu spet ni uspelo. In potem glavnina: Cene, lagoden tip, na pogled nič posebnega, zares pa na snegu boljši tehničar od vseh drugih, ampak premalo napadalen, kot da tekmuje in nasploh živi bolj zaradi umetniškega vtisa, šaljiv in včasih zamišljen, v bistvu dobričina, kadar pa že slučajno užaljen, zoprno zajedljiv in neprijeten do drugih; njegova starejša sestra Špela, ki zares ni tekmovalna, vendar je dobro smučala in je vsako poletje hodila čez počitnice takole z njimi, končala je že drugi letnik gimnazije, bila je preudarna, razumna, pravzaprav je bila vsem nekakšna starejša sestra in so jo brez ugovorov upoštevali; ob njej Zala in Nika, neločljivi prijateljici, enako zagrizeni tako v šoli kot na snegu, sicer različni, Zala zgovorna, lepo zaobljena v bokih in dekliška, z ravnimi lasmi, lepim obrazom in ljubkimi ustnicami, malo podobna spodobnim manekenkam iz C&A katalogov za spodje perilo, Nika bolj zadržana, žilava, preklasta kot kakšen fant, s svojimi naravnimi črnimi kodri in temno kožo je bila videti kot Judinja, v marsičem in še posebno v brihtnosti je prekašal večino fantov in tudi zdaj je bila ob Zalo v glavnini bolj zaradi prijateljstva, in na koncu Tine in Johan, kot vedno v neizčrpnih pogovorih o kubičnih centimetrih vseh mogočih motorjev in podrobnosti o voznikih formule 1, vsevedna nakladača tehnične stroke, ki sta se pri izrekanju sodb sklicevala na svoja očeta ali strice ali poznavalske sosede, ker se je na vse malo spoznal, ravno toliko, da je vedel za kaj gre in je potem iz tistega razdrl šalo. Burno jih je pričakal zunaj na klopeh, počutil se je kot star, izkušen kapitan, ki bi lahko mimogrede še mesece in mesece plul v svoji gorski samoti, čeprav je zares komaj zdržal svojih pet dni in česa takšnega ne bi želel ponoviti. Sprejemal jih je zadržano in z v zrak dvignjenim palcem, kot da slučajno sedi tu in jih je bolj mimogrede opazil, zares pa je bil od znotraj tako vesel, da so mu šle besede težko z jezika, po nič kaj prijetnih dneh samote so končno prišli njegovi pravi prijatelji, kaj vse so že doživeli skupaj, nešteto noči so že prespali in prečvekali skupaj po sobah hotelov in penzionov po Sloveniji, Italiji ali Avstriji, poletja so preživljali skupaj in še Tine in Johan, ki sta bila čisto drugačne tipa od njega, sta mu bila zaradi nevidnih vezi stoterih skupnih potovanj in dogodivščin mnogo bližja kot vsi sošolci. Čez nekaj časa sta za drugimi vsak s svojo pipo prišla Vanetov in Venetov oče, na veliko sta modrovala, pot je tekel z njiju, žganje iz posebne ploščate steklenice pa vanju. Oba sta jim imela nekaj čez štirideset in prav jima je prišlo, da sta lahko takole z dobrim razlogom malce ušla izpod nadzora žen in se izognila obveznim sobotnim nakupom. Z oskrbnikom so se usedli na verando za vzhodnimi vrati v kočo in lagodno kramljali ob pivu. Medtem je Bajsi notri v jedilnici že zabaval zbrano druščino, pri njem si lahko vedno pričakoval kaj novega in najbrž tudi sam ni vedel, od kje je vse to pobiral in kaj se je pri tem izmislil sam; Tine je samo omenil, da jih je med potjo ustavil policaj na toliko in toliko kubičnocentimetrskem motorju, in še preden je do konca povedal Bruno, kaj se je zares potem zgodilo, že je začel Bajsi z resnim obrazom dirigirati po zraku in čez mize peti svoj najnovejši hit, »na poti v mesto ustavila sta kifeljčka me dva, s kolesa stopim, prebunkam kar oba.« Tine je utihnil, Bajsi je z resnim obrazom še nekajkrat z drugačno višino glasu ponovil pesem, da so se vsi valjali od smeha, rezen Šepel, ki je bila za takšne pesmice že malce preodrasla, in Dolgina, ki je bil doma navajen, da se iz uniforme ne sme delati norca.

Kratek stik z Dolginom[uredi]

Motor stare Tomosove vlečnice so s klini pričvrstili v sneg ob vrhu plazu, za vsak primer so čeznje naložili nekaj težkih kamnov, odvili vlečno vrv in jo napeljali do okroglega koluta z vodilom, pritrjenega v sneg kakšnih sto petdeset metrov nižje. Vanetov oče je moral temeljito očistiti svečke, preden je motor vžgal, Tine in Johan sta mu gledala pod prste in modrovala, da bi jih pravzaprav zaslužila okrog ušes, drugi pa so pobirali iz plazu drobno kamenjem ki ga je vsako jutro na nov razkrilo iz kopnečega snega, in z železnim drogom, brez katerega ni bilo mogoče narediti globoke luknje v sneg, ter vsak s po nekaj koli v rokah Cenetovemu očetu pomagali postavljati smučarsko progo. Tudi sam je bil nekoč tekmovalec, že dolgo tega, »ko je bila še romantika,« je govoril sam, »ko se ljudje še niso grizli med seboj za vsako stotinsko in so raje skupaj gledali, kako sonce segreje sneg, da zdrsi po toboganu dolgih smrekovih vej, in poslušali, kako pod snegom spomladi raste teloh in so ga domov grede potem spomladi nabrali, za svoje punce ali mame.« Po dopoldanskem treningu so smuči, palice in smučarske čevlje pustili pod previsno steno velike skale ob smučišču in odšli dol v kočo na enolončnico, potem pa sta se oba očeta poslovila in se spustila v dolino. Mularija se je umaknila gor v skupno sobo, kjer so bili nahrbtniki zloženi drug čez drugega v kotu, ob njih pa je na steni slonelo še nekaj Dolginovega v majhnem toku, kakšen cepin, palica za golf ali kaj podobnega, so domnevali. Dolgin ni bil seznanjen z njihovim hribovskim bontonom, da v gore rezan smučarske vlečnice niso vlekli naprav sodobne civilizacije, kmalu se je razkrilo, da je to njegova zračna puška, oče-mi-je-dovolil-da-jo-vzamem-in-on-je-zakon-na-vse-vas-se-požvižgam je Dolgin trmasto branil svojo pravico, vendar nikogar ni prepričal, zavlekel se je na edino enojno posteljo pod oknom, pod njo skril puško in z za vratom prekrižanima rokama strmel v strop, kot da užaljeno kuje strašno maščevanje tridnevnega molka. V sobi je bilo enajst ležišč, pet pogradov in eno samostojna postelja, ni bilo vseeno, kdo bo kje spal in ob kom, vsak je delal v glavi svoje majhne račune in kombinacije, in nekako so vsi vedeli, da enojna postelja pripada Špeli. Od vedno je bilo tako, in to bo treba povedati Dolginu, ki je kljubovalno užaljen nepremično ležal na njej. Ni se odzval na pridi-Dolgin-da-določimo-postelje, vendar je njegovo vedenje oznanjalo, da on že ima svojo, ni ga bilo mogoče spraviti z nje, »oskrbnik te kliče, sprašuje, če imaš orožni list,« je zbadljivo poskušal Bajsi, pa kasneje še z drugimi zvijačami, ampak, nič ni zaleglo. Čez nekaj časa pa je sam prišel k njim, puško je vrgel na edino omari v sobi, kot da se ji odpoveduje za vse večne čase, in se s kislim obrazom udeležil razdelitev ozemlja: na zgornjem dvojnem pogradu Bruno in Cene, spodaj Zala in Nika, na enojnih pogradih ob steni Vane, Tine in Johan, spodaj Bajsi, Dolgin in Vili in na enojni postelji pod oknom Špela. Vsi so si oddahnili, nihče si ni želel spora, navsezadnje je bil Dolgin eden izmed njih ali pa so vsaj želeli, da to poletje dokončno postane.

Meteorolog Bajsi[uredi]

Vsak je imel svojo tehniko vlečenja po žičnici: večina si je pomagala s prenosno kovinsko kljuko, ročaj so nastavili vzporedno s črno vrvjo, jo ujeli v utor in hitro potegnili k sebi, da se je zataknila. Nekateri so se potem vlekli stoje, drugi so čepeli, nekateri so i meli iztegnjene roke, drugim je bilo lažje, če so imeli pokrčene, Vane se je potegnil naprej in si kljuko namestil po stegno leve noge, Špela pa se je že zataknila tako, da je imela kljuko za sabo in jo je potem vedno sunkovito vrglo naprej, kar poskočila je na smučeh, ampak, to je obvladala. včasih se komu na od snega razmočeni vrvi kljuka ni odtaknila in jo je potegnilo gor proti motorju, kjer jo je po navadi odbilo iz kolesja kot s katapulta, kdaj se je naprava tudi ustavila in takrat sta šla v akcijo Tine in Johan, motovilila sta okrog motorja in modrovala v svojem tehničnem besednjaku, večinoma je zadoščal že poteg za ročaj navite vrvi, pa je motor vžgal, kdaj je bilo treba doliti bencin, očistiti svečke ali vse skupaj pretresti, kaj odviti in priviti, pa je spet vse steklo po starem. Vsak dan so zjutraj ledenik skupaj očistili kamenja in potem postavili novo progo, večinoma sta to počela Cene in Vane, kdaj so trenerski posel prepustili tudi Viliju, ki se je po nepotrebnem silil v ospredje in je bil zase edini med vsemi prepričan, da ga obvlada, vendar so bile takrat razdalje med koli običajno ponekod prekratke in drugje predolge in težko je bilo delati dobre zavoje. Nikogar ni bilo treba priganjati k treningu, nihče niti pomislil ni, da bi ostal spodaj v koči in lenaril, navajeni so bili smučati šest ali sedem ali osem ur na dan, po tri ali štiri ure dopoldne in prav toliko popoldan, in če bi se ponoči bolje videlo, najbrž nikomur ne bi bil problem narediti še nočno rundo. vonj bencina in izpuh motorja sta se razširjala nad plazom, kot da bi vsenaokrog v klanec lezli dvoprikoličarji, zares pa so le tu ali tam mimo prilezle ovce ali planinci in ga je bilo močno čutiti le zato, ker je bil zrak v vse smeri čist in nabit z dobrim kisikom do zadnjega atoma, česar v dolini, in kaj šele v Ljubljani, že zdavnaj ni bilo več. tu je bila narava še divja in nedotaknjena, pa tudi muhasta: kdaj je na jasno nebo čez visoke hrbte gorovja nedolžno priplaval megličast kopast oblak, čez minuto ali dve so že vsepovsod čez rob skalovja lezli nabiti vedno bolj zbiti in sivi oblaki, čez petnajst minut je bilo celo nebo nad njimi grozeče črno in vsak hip se je potem lahko ulila divja nevihta, stemnilo se je in padalo je, kot da se bodo na tla izlili vsi vesoljni škafi, treskalo je, grmelo in bobnelo, kot da se bliža konec sveta. Včasih pa je šlo vse skupaj tudi čez in mimo, prestrašili so se bližajoče nevihte in s snega v vrat na nos pobegnili v kočo, pa ni bilo nič, čez pol ure je spet posijalo sonce in s smučarskimi čevlji v rokah ali nahrbtnikih so se morali odpraviti nazaj proti plazu in si ponovno natikati trde smučarske čevlje, kar je bilo od vsega za večino še najbolj zoprno. Konec prvega tedna je tako Bajsi ob pogledu na oblačno nebo presodil, ds bo šlo vse lepo mimo, navsezadnje je bil že četrto leto zaporedoma stalni član poletne hribovske ekipe in med svojimi številnimi talenti je zdaj prepoznal tudi vremenoslovnega, "fantje, brez panike, voham, da ne bo nič," je meril druge in pri tem gledal predvsem Vaneta, na katerega je še posebej želel narediti vtis s svojim poznavanjem obnašanja narave, "ne bom hodil dol, tule vas bom počakal, boste videli, čez petnajst minut se boste morali vrniti, brez panike, škoda je podplatkov," je rekel in se zavlekel k veliki skali pod previsno steno, "Sneguljka vam je hlačke vzela, zdaj vas zebe prav močno, in kolenčka skup tiščite, da se prej pogrejete, in se v kočo skrijete ..." je zbadljivo popeval svoji najnovejši izum za prijatelji, kot da bi imel na glavo ogromno anteno, v katero so se lovile neumnosti z vseh koncev sveta in se v Bajsijevem jeziku pretvarjale v slovenščino. drugi fantje in punce se niso zmenili zanj, vsak je hotel biti čim prej na varnem, s hitrimi koraki so brzeli proti koči, i prav so imeli, zadnje med njimi je že ujel dež in čez pet minut je prišla huda ura z grmenjem, da je paralo ušesa, vsa koča se je tresla, oskrbnik je zmajal z glavo in gledal skozi okno. "Utrgal se je oblak," je rekel, "tistim, ki so zgoraj v steni, se slaba piše." Po strehi in okenskih policah je zaropotala za oreh debela toča, tla zunaj so bila takoj na belo prekrita, kot bi zapadla ogromna zrna snega, strele so treskale povsem blizu koče in povsod naokrog, no si upal povedati, da je njihov prijatelj ostal zgoraj ob plazu, zavedali so se, da bi morali Bajsija zvleči dol ampak zdaj je bilo prepozno za kesanje in pametovanje, skrbelo jih je zanj, kaj, če ga zadane strele, se jim je motalo po glavi, kaj če ga ubije, mater, Bajsi, ostani živ, izgini izpod kale, stran od železnega droga in smučk. Vsi so gledali ven v temno nevihto, ni jim bilo do igranja kart ali šaha, stiskalo jih je v grlu, sploh si niso upali pogledati drug drugega, po glavah so se preganjale črne misli, nihče ni iz sebe spravil nič pametnega, potolčeno so pogledovali v tla, in se zdrznili ob vsakem grmenju. Oči so jih bolele od napetega gledanja, ko je tišina med njimi postala že skoraj neznosna, se je nenadoma iz nevihtne sivine na začetku stopnic ves prestrašen in skoz n skoz premočen pojavil Bajsi, z odrgninami od trdih krogel toče po čelu in strganimi rokavi na komolcih od padca med potjo. Naenkrat nevihta in bobnenje nista nikogar več strašila, zavladalo je takšno olajšanje, kot da se je Bajsi pred njihovimi očmi ravnokar ponovno rodil.


Postelja z razgledom[uredi]

Bruno in Cene sta se bila vajena pred spanjem pogovarjati pozno v noč. Na tisoče večerov sta že preklepetala ob ugasnjenih lučeh po hotelskih sobah, za oba je bilo samoumevno, da sta vedno skupaj. Zdaj so se skozi okno videle zvezde, tu v gorah so se zdele mnogo bližje, tako svetlo so utripale, da so te začele vleči stran od zemlje, če si jih predolgo gledal. Bruno je nekako ločil le Veliki in Mali voz, Cene pa je skoraj vse poznal po imenih, rad je govoril o njih. S pritajenim zadovoljstvom je razglabljal tudi o tem, da je nekje prebral, da bodo vse zvezde na koncu eksplodirale in izginile, mogoče si je to predstavljal kot lep, razkošen ognjemet, Bruno pa je šlo do živega, da jih potem sploh ne bo več, nobene snovi ne bo več nikjer. Vane, ki je bil njun sosed na enojnem pogradu zgoraj, je njun pogovor vlekel na ušesa, mislila sta, da že spi, ampak Vane ni spal, roka mu je visela s pograda in škilil je proti Zali na spodnjem dvojnem pogradu, vešč mu je bila, malo je bil zaljubljen vanjo, ampak kdo pa ni bil, razen Tineta in Johana, ki sta malce prezirala njeno žensko popolno nevednost o kubično-motorskih-centimetrih-in-pospeških-na-sto-metrov-vrtljajih-konjskih močeh-in-elektronskih-vbrizgih. "Tega mi ne bomo dočakali," je rekel, "že zdavnaj prej bo v Zemljo treščil ogromen komet ali asteroid in vse zbrisal, mogoče že leti proti nam." To so bile težke misli, Bruno ni imel kaj odgovoriti, obrnil se je proti Vanetu in molčal. Ni mogel natančno videti njegovega obraza, ampak opazil je, da je obrnjen navzdol v smeri Zale: zavidal mu je njegov položaj, čeprav z nikomer ne bi zamenjal svojega ležišča ob Cenetu, bi bilo še boljše, če bo ob tem lahko tudi sam imel pogled na Zalo. Ali bil celo spodaj na Bajsijevem mestu: samo roko bi iztegnil, pa bi lahko pobožal Zalo po laseh. če bi si upal ... če bi tiho rekla, ej, Bruno, malo me pobožaj, čisto na hitro, da drugi ne vidijo ... ali mu to vsaj namignila s pogledom ... ali sama stegnila roko proti njemu in njegovo dlan pripeljala do svojih las ... do lica, do roba ustnic, nasmeha, do vlažnega roba zob. Bajsi s tem ni imel težav. Zabaval jih je do poznega večera, prepeval, si izmišljal zgodbe, nakladal vse mogoče in nemogoče, potem pa se nenadoma obrnil k steni in zaspal. Bruno ni točno vedel, kaj pomeni biti zaljubljen. Ampak zdajle, ko je bilo vsenaokrog tiho in se je tema naselila v vse kote in je edina svetloba v obliki rumenih pik prihajala k njemu od sto tisoče kilometrov oddaljenih krajev, z druge strani teme in praznega vesoljskega prostora, je premišljeval prav o tem. Najprej si je predstavljal, da zmore loviti sanje svojih prijateljev, v mislih je šel od postelje do postelje in čakal, da k njemu pridejo Špeline sanje, pa Dolginove in Tinetove, potem si je moral priznati, da si jih izmišlja, njihove prave sanje so mimo njega živele svoje življenje, mogoče nič manj resnični id tega tu. Pomislil je na Ireno, če ona kdaj sanja o njem, ali mogoče prav zdaj, ko sam tako močno premišljuje o njej in jo vidi, kot bi jo imel pred sabo. Bi jo lahko z neprestanim premišljevanjem o njej na daleč prisilil, da tudi ona premišljuje ali vsaj sanja o njem? Bi se iz tega tako lahko razvilo kaj več? Bi se lahko nenadoma spremenila in ugotovila, da ji ustreza prav tak tip, ne ravno manekenski, z zagorelim obrazom in dvojnim obsegom stegen in beder in svetlimi dlačicami pod nosom in na licih? Njen obraz se je med njegovim tuhtanjem počasi spremenil v Zalinega, zares mu je bila mnogo bližje, mnogo bolj dosegljiva, sto in stokrat s eje z njo že vozil v kombiju ali na vlečnici, povsem blizu nje, točno je vedel, kako fino diši, če je prepotena ali premočena, prav domače se mu je zdelo, kadar se je v garderobi obrnila naokrog in si na hitro preoblekla prepoteno perilo. Ni bilo dvoma, vanjo je bil gotovo malo zaljubljen, tako kot večina njegovih kolegov, ampak, kaj naj s tem, še poljubljala se nista nikoli, največ z boki tiščala skupaj na kakšni vlečnici, pa še to ne nalašč, tam se dotikaš pač tistega, s komer se pelješ. Potem je pomislil na Lucijo, ki je spala nadstropje nižje, na njene prirezane hitre kratke hlače z napisom PEACE&LOVE, na njeno lagodno žvečenje, zafrkljiv pogled, na njeno izzivanjem z molkom, ko je naslonjena na podboj z nepremičnim pogledom strmela vanj, ko si je zvečer spodaj pred stranišči z ledeno vodo umival zobe. Zavzdihnil je, nemirno se je preobrnil, kaj je z Lucijo, mu je mlelo v glavi, sploh ni slaba, nekaj nesramnega je v njej, kar ga privlači, pa še lepa za povrh je. Če bi zdaj, ko že vsi spijo, potihoma prišla gor k njemu na pograd in zlezla k njemu v spalko, je to potem ljubezen? In tisti z domačinko Renato spodaj iz doline, ki ga je prejšnje poletje dvakrat povabila, naj ponoči pride k njej v zastrešno sobo, in hudičevo ga je vleklo, kaj je bilo tisto, se je norčevala iz njega ali je mislila zares,je možno, da ji je bil res všeč, je to pomenilo, da je bila vsaj malo zaljubljena vanj ali kaj, bi bil potem tudi on zaljubljen vanjo, če bi si upal priti k njej?

Brez zračne blazine[uredi]

Na tisti strani koče, ki je bila obrnjena proti melišču in visokim goram za njim, so bile za pokončne stebre, ki so hkrati sestavljali balkonsko ograjo in podporo strehi, privezane debele jeklene vrvi. Pod kotom kakšnih štiridesetih stopinj, ki se je proti tlom vedno bolj izravnaval, so padale proti velikim ušesom zatičev, zabitih v zemljo. kadar so bili Bruno in njegovi kolegi premočeni, so na njih razobesili srajce in hlače, kdaj pa se po nje spuščali navzdol, da so se jim dlani vžgale do živega, ali od spodaj z rokami kot opice poskušali priplezati do vrha. Ni uspelo vsakemu, jeklena vrv se je zibala in spodrsavala, težko se je bilo zgrabiti vedno višje. Ko so enkrat za spremembo tekmovali na čas, so na vrh prišli samo štirje med njimi Vane na presenečenje vseh sploh ni bil prvi, ampak Dolgin, ki je požel tiho odobravanje tistih, ki jim je šlo na živce neprestano Vanetovo prvaštvo in so pri sebi zadovoljno mleli, zakaj bi bil navsezadnje vedno in povsod in v vsem najboljši prav on, saj zares ni nič posebnega, le vedno se tako pretirano napreza, da si ne bi kaj preveč mislil o sebi, izčrpal se bo, začel bo zaostajati, potem mu ne bo lahko, razvadil se je s tem svojim prvaškim zategnjenim nosom, navajenim vohati samo zmage, ha, na, zdaj pa ma! Tinetu ni uspelo priti do vrha, vendar je hotel pokazati, da obvlada tudi drugačno tehniko. V roke je vzel palico za ravnotežje, stopil na vrh, nekajkrat takoj po prvem koraku z drugo nogo stopil na tla in čakal, da se vrv umiri, potem mu je steklo in naredil je že več kot deset korakov, ko ga je nenadoma spodneslo in nobeno znanje o kubičnih centimetrih, krmilnih in zavornih sistemih mu ni pomagalo, ko ga je vijakasto zavrtelo in je tako nerodno priletel na oster rob majhne skale, da je od bolečine tulil na ves glas in mu je nadlahtnica v trenutku otekla. Poklicali so oskrbnika, takoj je prihitel iz kuhinje, podržal roko pred sabo in zmajeval z glavo: ni bilo dobro, verjetno je bila zlomljena, Tineta so odpeljali v kočo in mu roko dali v opornico. Bil je ves bled, bolelo ga je in pred njim so bile težave: treba ga je bilo spraviti v dolino, v bolnico in potem domov, staršev pa ni bilo, ker so šli z mlajšo sestro na križarjenje z barko. Z oskrbnikom so se posvetovali, kaj naj naredijo. Da bi klicali helikopter, tako hudo le ni bilo. Johan je predlagal, da Tineta naložijo na tovorno vlečnico in spustijo v dolino, ampak oskrbnik ni dovolil, je bilo prenevarno, če bi se strgala nosilna vrv ali snelo kolesje vozička, bi zgrmel v večdesetmetrski prepad pod sabo, če bi bilo karkoli narobe z vlečno vrvjo ali zavoro, bi se z vso hitrostjo raztreščil ob veliki skali, kjer se je začenjala tovorka in okrog katere je bila pritrjena jeklena vrv, in potem adijo njegove ostale cele kosti in koščice. Bom že sam hodil, brez skrbi," se je oglasil Tine, stisnil je zobe in iz sebe spravil nekakšen potrpežljiv smehljaj, nekako je hotel pokazati prijateljem, ki so s kislimi in zaskrbljenimi obrazi stali okrog njega in ga gledali, kot da je že skoraj konec z njim, da le ni tako hudo. Ko je bilo sonce visoko na nebu in je z vso močjo pripekalo, da se je ob borovcev širil svež in opojen vonj po iglicah, je Tine s spremljevalci odšle v dolino. Spredaj je hodil Vane z njegovim nahrbtnikom, za njim Tine, za njim Dolgin, ki je imel ranjenca privezanega na kratko vrv, če bi mu spodrsnilo ali postalo slabo, in na koncu Bruno s smučmi čez ramo. Nekako bi spadal zraven tudi Johan, bila sta neločljiva, ampak v dobro popoldanskega treninga se je žrtvoval za znanost-tehniko-možnost zapacane svečke in ostal je z drugimi. Vsi so se zbrali na klopeh pred kočo in gledali za njimi, premišljevali so, zgodilo se je Tinetu, lahko pa bi se komu izmed nas, čez mero polno glavo so imeli njegovih kubičnih centimetrov-sklopk-avtomatskih prestav-diskastih zavor-aerodinamičnih oblik, ampak v tistem trenutku je bil vsakemu med njimi Tine bližji kot vsi drugi, če bi si zlomil še drugo roko, bi mogoče za nekaj trenutkov postal najboljši fant, kar so jih kadarkoli spoznali. Skupina s poškodovancem je brez hujših težav prišla v dolino, kjer se je izkazalo, da Tineta nihče od sorodnikov ne more priti iskat, vsaj tisti dan ne. Vane je bil prvak tudi v požrtvovalnosti in tovarištvu, takoj je sprejel odločitev, da bo on poskrbel zanj, z avtobusom ga je spremil v Ljubljano, kjer so ga prevzeli stari starši, in potem za eno noč ostal doma. Bruno in Dolgin pa sta po naročilu za vse nakupila suhe hrane za zajtrk in večerje in se pozno popoldan obložena kot tovorni muli vrnila h koči.

Rovtarji in žabarji[uredi]

Drugi teden počitnic so v kočo prišli domačini iz kluba v dolini, Proti Bruno in njegovim kolegom so pogledovali nezaupljivo in včasih izzivalno, za njih si bili vsiljivcem žabarji, razvajene mamine maze, ki so s e nekaj šli, v resnici pa si niso upali niti v najlažje stene, takoj, ko je bilo pod njimi deset metrov zraka, se jim je zvrtelo. Zasedli so jim najboljšo sobo, tako kot vsako leto, samo so morali neudobno spati na skupnih ležiščih čisto pod streho ali pa, če so bila zasedena s planinci, v zastrešni sobi, kjer ni bilo oken in so se neprestano spotikali in butali ob tramove. In tudi prilastili so si ledenik, kot da je njihov, vlečnico so postavili na najboljšem mestu in po sredini postavili progo, če to ni preveč ... Še malo, pa bo sredi gora močvirje in vsepovsod žabe namesto polhov in kavk. Če so bili v skupini, so naščeperjeno in nasršeno gledali žabarje, ki pa so jih prav tako gledali nazaj in jih med sabo že zdavnaj prepoznali za rovtarje in hribovce. Kadar so se posamično srečevali spodaj ob straniščih ali zunaj koče, pa so se večinoma čisto prijazno pozdravljali in kdaj povsem normalno izmenjali nekaj besed. Njihovi fantje so med samo modrovali, da s žabarji reve in važiči, njihove punce pa so v redu, in večinoma so pri tem mislil Zala, ne da bi imeli kaj proti Niki in Špeli, Bruno in njegovi prijatelji pa so jih imeli vse skupaj za zatežene rovtarje, vendar pa so se vsi po vrsti kdaj na videz brez pravega razloga potikalo gor in dol po ozkih stopnicah od podstrešja in čisto do kleti, da so potem na kakšnem temnem ovinku naleteli na edino punco med domačini, Renato, in se počasi nerodno zgnetli mimo nje. Teža očitkov je bila izenačena in ne eni ne drugi zase niso bili povsem prepričani, da imajo prav. Zato so podrobno opazovali, kako se bo postavila Lucija, žabarji so sumili, da ima pretesne sorodstvene vezi z domačini in se bo seveda na koncu nagnila k hribovcem, hribovci pa, da se ima za čistokrvno meščanko iz Kranja in se bo seveda na koncu nagnila k žabarjem, ampak on se je s svojim mir-ljubezen-žvečenje-lagodnim jutranjim poležavanjem-večernim umivanjem s krpico pod pazduhami spodaj pri pipah-zvitim molkom-navihanim izbirčnim pogledom požvižgala na vse, nikamor se ni nagibala, vsaj za enkrat ne, samo zvečer nad svoje kriminalne in srhljive romane, čakala je, da je kdo od njih prestane njen preizkus molka, drugače ni vreden niti tega, da ga za kosilo opljuskne z enolončnico, ko jo malo bolj na trdo postavi predenj ali malo bolj postrani spusti na mizo mimo njegovih ram, se zgodi-fantje-punce-nisem-jaz-poklicna-natakaruca-še-manj-kuharica-vampov-ješprena-šmorna-kurjih obar-peace-and-love-z-vami-in-še-bolj-z-mano. Zavladal je drugačen hišni red, zdaj so namesto Ljubljančanov domačini z daljnogledom, pogledovali ob jeklenih vrveh, kdaj bo voziček tovorne vlečnice natovorjen, oni so potem raztovarjali zaboje pijače in vreče hrane za v kuhinjo, in tudi žaganje polen za kočo in cepljenje drv so razumeli kot svojo pravico. Oskrbnik je hudomušno opazoval petelinji boj med enimi in drugimi in kdaj uravnotežil položaj, nalašč je prosil Bruna in Bajsija ali koga drugega od Ljubljančanov, naj namesto njega naredila kaj posebno pomembnega, pomaga odnesti enolončnico za skupino avstrijskih planincev ven na mize pred kočo, opozori nizozemske turiste, ki so v nizkih dolinskih čevljih začeli lesti navkreber proti stenami, naj ga ne lomijo in naj se takoj obrnejo, ali naj vzamejo njegov daljnogled in pogleda, če je kombi s hrano že spodaj pri tovorni vlečnici. In tudi na ledeniku so se stvari med obema skupinama uredile, tako kot so se vedno. Snega je bilo dovolj za vse, trener, ki je tako kot že prejšnja leta prišel z domačini, je bil razumem mož, njihovo vlečnico je dal postaviti za raztežaj niže, skupaj so potem spodnji del ledenika očistili kamenja in z obema vlečnicama dobili skoraj pravo zimsko dolžino proge. Pomešali so se med sabo, nikomur ni bilo do prepira, nenadno sožitje je kvaril le Vili, ki zaradi pomanjkanja domišljije in pa-kaj-končno-že-ne-opaziš-da-si-mi-všeč-meni-ki-res-obvladam-imma-najbogatejše-starše-med-vsemi-najboljši-stereo-napravo-doma-sem-najbolj-pameten-kot pravi mama, čeden-in-bom-v-življenju-stoprocentno-največ-dosegel ni vedel, kako bi na pameten način Zali pokazal svojo naklonjenost in jo je spodaj v vrsti z ročajem palice neprestano drgal v komolec; ni razumel, da je bil s tem zoprn enim in drugim, sploh pa Zali, in da to navsezadnje še nobene mlade punce na svetu in pripravilo do tega, da bi v takšnem načinu snubljenja videla kaj drugega kot nadležno teženje. Nekaj časa so ga vsi skupaj prenašali, ampak, ko se videli, da ne misli odnehati in to počne z vedno bolj bedastim režanjem, kot da oponaša kakšnega neutrudnega manijaka iz ameriških filmov, mu je Bruno rekel, naj neha. Požvižgal se je nanj, samovšečno je odkimal z glavo in nadaljeval; rekel mu je Vane, pa ga je nekam poslal in zanalašč sunil še bolj močno, da Zali ni bilo več le neprijetno, ampak jo je zares zabolelo, potem je nenadoma prekipelo Dolginu in se je bojevito in viteško v vrsti postavil med Zalo in Vilija. To je bila vojna napoved. Po zraku so švigale palice in potem pesti, drugi fantje so planili med njiju in ju ločili, nekaj časa sta zadihana hropla drugi proti drugemu, potem je Vili užaljeno odvrgel palice, se ritensko umaknil iz vrste in s spuščenimi rokami oddrsal z ledenika.

S ptičje perspektive[uredi]

Bili so ravno v koči na kosilu, ko se je tiho, prekinjeno šumeče brnenje iz daljave začelo spreminjati v vedno glasnejše ropotajoče sikanje, kot bi nekdo z ogromnimi votlimi palicami sekal zrak. Nenadoma je bil zvok povsem blizu, napolnil je ušesa in glavo, zastekljene slike na steni in skodelice na polici so začele nemirno podrhtevati, za hip je bilo, kot da bo neznana sila kočo dvignila v zrak in premaknila, potem je šlo najhuje mimo, žlice in kruh so spustili na mizo in stekli ven. Nad pristajališčem za helikopterje, dobrih sto metrov nad kočo, je pristajal velik helikopter gorske reševalne, zibal se je v zraku sem ter tja kot ogromna počasna riba na preži in se spuščal proti ploščadi iz kamenja. Sunkovit veter je vrtinčil zrak, nizki borovci, dvajset ali trideset metrov oddaljeni od ploščadi, so valovali in opletali z vejami, kot da jih bo vsak hip odtrgalo. Končno je helikopter pristal. Ven je stopil pilot, snel slušalke in se nasmehnil. Bil je zagorel, visok, močan moški okrog petdesetih. »No, fantje in punce, kako smo kaj?« je rekel, nekako je bilo slišati, kot da je vsem skupaj stric ali star dober prijatelj, čeprav jih je prvič videl. Iz sosednjega sedeža se je skozi vrata kobacal mlajši moški kakšnih petindvajset, s trakom z znakom rdečega križa okrog roke, najbrž bolničar ali novopečeni zdravnik na praksi; ko je izpod sedeža vzel nahrbtnik in mimo odprtih vrat hodil vzvratno, se je spotaknil in skoraj padel. Kasneje se je izkazalo, da je res zdravnik, ko si je oprtal nahrbtnik, vzel v roko cepin in brez obotavljanja in poslavljanja odločno po poti zagrizel v vedno bolj strmo pot, je pilot povedal, da je namenjen v bivak zgoraj nad dolgim hrbtom gorovja, kjer namerava v miru preživeti svoj teden počitnic. Mularija se je radovedno potikala okrog helikopterja, nihče se mu ni upal preveč približati brez povabila in pilotu je bilo tako tudi prav. Johan je prišel na svoj račun in v svojem zapletenem tehničnem besednjaku poskušal iz njega izvleči čim več podatkov o motorju-vrtljajih na sekundo-zračnem uporu-navorni sli-zavornem momentu, možakar mu je potrpežljivo odgovarjal in se neprestano smehljal. »In kaj bi se zgodilo, če bi med letom v šobe za zrak potegnilo kakšnega ptiča?« je vprašal Cene. »Nič,« je rekel polit z enakim potrpežljivim in dobrodušnim nasmeškom, »elipse bi se ustavile in helikopter bi zgrmel na tla.« »Na tla?« je nejeverno vprašal Johan, ki si nekako ni znal takoj predstavljati, da bi ena sama kavka lahko sklatila z neba takšno čudo tehnike, to nekako ni bilo v skladu z odločnim mnenjem, ki ga je imel o tehniki, ni se skladalo z njegovo predstavo o njeni vsemogočnosti. »Ja, predmeti po navadi padajo na tla,« je z nasmeškom pojasnil pilot, »samo tale je malo velik in ima v rezervoarjih precej bencina, eksplodiral bi in potem bi ga v malo manjših koščkih spet vrglo v zrak.« To je pripovedoval tako, kot da njega vse skupaj ne zadeva, Bruno ga je gledal s prikritim občudovanjem, kar ni mogel verjeti, da je kdo lahko tako obvladan. Vsi so čutili srh ob predstavi, da bi se kaj takega lahko zgodilo pilotu, ki je živ in nasmejan stal pred njimi, malo poparjeni od takšnega zaključka pogovora so odšli nazaj na kosilo, in tudi pilot je prišel h koči, zunaj na verandi je z oskrbnikom pil čas, kramljal in z enim očesom neprestano opazoval helikopter, da se ne bi kdo motal preblizu njega. Ko se je potem čez kakšno uro odpravil nazaj proti pristajalni ploščadi, so fantje zunaj za mizo igrali tarok in poker, punce pa so zleknjene po klopeh brale svoje knjige. »Gre kdo z mano?« je vprašal pilot tako bolj mimogrede, niso bili prepričani, da se ne šali, ampak mislil je resno, »odložim ga lahko spodaj na travniku ob jezeru, če vam ni predaleč,« je dodal. Cene in Bruno sta se spogledala. »Greva lahko dva?« se je prvi znašel Bruno. »Seveda,« je odvrnil pilot, »tri lahko vzamem,« in preden je kdo drug uspel karkoli reči, je Špela že skočila s svoje klopi in se pridružila letalcem,. Johan in Vili sta nekako mislila, da bi morali biti med izbranci onadva, priključila sta se skupini, ki je šla proti helikopterju, capljala sta tik za pilotom, ki pa ju je že pred ploščadjo poslal stran, »dvajset metrov, najmanj dvajset metrov stran, če nočeta oglušeti,« so drugi slišati njegov glas, »vi trije pa noter,« je še rekel proti Špeli, Cenetu in Brunu in navzgor odprl vrata. Vse skupaj je trajalo nekaj minut, helikopter se je med oglušujočim sikanjem dvignil, se počasi zasukal in poletel proti dolini. Nad kočo se je narahlo nagnil, Bruno je videl prijatelje, ki so dvigovali poglede proti njim, pomahal jim je z dlanjo, ki se je tresla od mešanice ponosa, tesnobe in užitka, pod sabo je natančno lahko razložil dimnike na strehi, vsak predmet okrog koče in potem z ozkim pasom grmovja poraščeni rob prepada in leseno drčo nad rdečkasto steno, nenadoma pa je pod njim zazeval globok prepad, da mu je potegnilo vso sapo iz pljuč in je krčevito zgrabil za roko Ceneta, ki je sedel ob njem in se od zadovoljstva režal kot pečen maček. »Prima, kaj?« je rekle Cene. »Uf, ja, prima,« je čez nekaj časa odvrnil Bruno, ko ej bilo jasno, da je helikopter v mirni liniji jadral po zraku varno kot ptič, in se je skozi zaobljeno šipo med pilotom in Špelo spredaj pokazal čudovit pogled na nebo in vrhove gora vsenaokrog, da se je povsem umiril in se prepustil slepeči svetlobi modrine, ki ga je obdajala z vseh strani.

Redek gost[uredi]

Na koncu prvega julijskega tedna je v četrtek popoldne iz Ljubljane prišel trener Gojko, moral bi priti že prejšnji dan zjutraj, pa se mu nekako ni izšlo. Kombi je pustil spodaj pri tovorni vlečnici, se preklinjajoč pregrizel čez streme vzpone do koče in tam čemerno obsedel v jedilnici, si naročil dvojno porcijo klobas z gorčico in ocvrtim krompirčkom ter se sporekel z Lucijo, ki mu je po navodilu iz kuhinje prišla sporočit, da v planinskih kočah ne pečejo pomfrija. Ozmerjal jo je s smrkljo, izprsil se je za svojo vetrovko, na kateri je imel našit državni grb, saj je naneslo, da je bil pozimi kot pomočnik na pripravah pionirske reprezentance, in nahrulil jo je, če ne ve, kdo je, ona pa mu je pokazala v zrak dvignjen prst in-kaj-me-briga-kdo-si-zgledaš-bolj-brezevezno, kar ni mogel verjeti, v grlu se mu je zataknil cigaretni dim in tako je kašljal, da je bil ves rdeč, od besa in pomanjkanja zraka, in umiril ga je šele oskrbnik z dvema brezplačnima vinjakoma, po katerih je Gojko vdano sprejel dejstvo, da s pomfrijem res ne bo nič. Neprestano je kadil, bil je živčen, malo zaradi dogodka s smrkljo, še bolj pa zaradi dejstva, da je sploh moral v hribe, kot kakšen jodljodl-hribovec-občudovalec-planik-in joj kako lep sončni zahod. Ni maral tega, prav zaradi takšnih stvari je preklinjal dan, ko je pred letom pristal v trenerskem poklicu. Drugo je bilo sprejemljivo. Čez zimo je s cigareto v ustih že nekako zdržal ob koncu proge , zvečer se je potem v tistem kraju vedno dalo poiskati kakšno gostilno z igralnimi avtomati in kakšnimi domačinkami. Na svoj račun pa je zares prišel med jesenskimi treningi v tujini, na italijanskih ali avstrijskih ledenikih. Čez dan je pazil, da se ni preveč utrudil, popoldne so hitro končevali treninge, da je lahko zvečer počesan na črno prečo, utrjeno z mastno briljantino, spodaj v vasi ali bližnjem mestu našel kako diskoteko in tam preplesal pol noči in če je bila sreča, spoznal kakšno švedsko ali nemško turistko … Če bi bilo po njegovem, bi poletne priprave potekale dva meseca ob morju, ne ravno v Dubrovniku, gotovo pa vsaj v Poreču ali Rovinju, »da pridejo otroci malo med ljudi in si napolnijo pljuča z morskim zrakom,« kot je govoril, in se že videl na peščeni plaži sončnimi očali in plastičnim trikotnikom proti opeklinam čez os, na preži za dobrimi ženskimi postavami in drvečimi gliserji na morju. Ker pa se klub ni ukvarjal z vaterpolom ali plavanjem, so starši in klubski funkcionarji menili, naj bodo otroci tudi poleti več na snegu kot v vodi, in kmalu nato so, tik pred poletjem, začeli v klubsko pisarno prihajati izvidi o nenadnem poslabšanju zdravja trenerja Gojka, ki ga je pri še nepopolnih petindvajsetih letih skoraj hkrati napadlo vse od lumbaga in išiasa do možne akutne okvare ledvic in mehurja, in za krono vsega že sum šuma na srcu. Proti koncu popoldanskega treninga se je Gojko pojavil na ledeniku, usedel se je na skalo, kadil in brezvoljno opazoval svoje tekmovalce, »Vane, roka,« je tu in tam zavpil tečno, »pazi na roko,« ali »Cene, palica, kaj delaš s palico,« kar pa ni imelo nobenega posebnega pomena, prav isto bi pomenilo, če bi vpil kaj o malem nožnem prstu, ki ga je treba noter v smučarskih čevljih bolj izbočiti, ali tretjem vratnem vretencu, ki ga je treba pomakniti navznoter. Zares se Gojko nikoli ni poglobil v smučanje in ni razumel povezave med posameznimi deli telesa s smučarsko tehniko. Ampak otroci so se na njegove brezvezne vzklike navadili, prikimavali so in se potem drug drugemu pačili, pazi-Gojko-vidi-tvojo-roko-rentgenski Gojko-opazuje-tvoja-ledvička-vpliv-rdečih krvničk-na levi zavoj. Pravzaprav so se vsi požvižgali nanj, razen Vilija, ki se je tudi zdaj zapeljal dol k njemu in se usedel zraven njega. »Mama te pozdravlja,« mu je sporočil Gojko in z roko segel po denarnici v notranji žep vetrovke. »Tvoji stari pa ti pošilja tole,« je nadaljeval in ven vzel deset tisočakov. »Mislim, da je pol tega papirja, a?« je dodal. Smejala sta se, kot bi bila to kakšna posrečena šala. Po koncu treninga so smuči za spremembo odnesli dol do koče, naslednji dan so jih čakale vožnje na čas, nekakšen klubski dvoboj z domačini, in treba je bilo nabrusiti in namazati smuči. Ko so se zvečer zadaj za kočo ob drvarnici naprezali s pilami in plinskim gorilnikom za mazanje smuči, se je Gojko motovilil okrog njih in podeljeval nasvete, ki jih od njega tako ali tako nihče ni potreboval. Potem pa je kot po slučaju izbral Vilijeve smuči, s čikom med zobmi zagodel, »vam bom jaz pokazal, kako se prav naredi,« in potem si je dajal opravka z njimi tako zavzeto, da mu je tekel pot s čela. Preklinjal je in bentil, ni kazalo, da mu delo diši, seveda pa mulariji ni razkrival skrivnosti, da mu je med obiskom pri Vilijevih starših oče v roke na hitro stisnil še dva desetaka zanj, da bi še malo dodatno popazil na Vilija, ne-da-bi-Vi-zdaj-zanemarjali-ostale-ampak-na-našega-Vilija-pa-le-še-malce-bolj-poglejte-no-mu-je-težko-kadar-gre-z-doma-v-tisto-divjino-mi-smo-le-bolj-meščani-veste-že-več-generacij-že-od-vedno-ne-Beti?-ja-Vilijem.

Dvoboj na smučeh, s pestmi[uredi]

Na ledeniku je bila zjutraj postavljena čisto prava proga, z modrimi in rdečimi vratci, s startno palico na vrhu in rdečo ciljno črto. Manjkal je le napisa CILJ v zraku in kakšen turist, ki bi se med tekmo pojavil na progi in začel preizkušati svoje znanje, kar se je pozimi pogosto dogajalo. Domačini so se zbrali okrog skale, za ogrevanje in zabavo so se nanjo vzpenjali po vseh smereh, tudi najbolj previsni, po kateri so žabarji po navadi zmogli največ tri ali štiri prijeme, potem pa pecepali kot muhe. S tem so hkrati tudi sporočali žabarjem, da je tu naokrog njihov teritorij in da nimajo nobenih možnosti, zmagovalec je že vnaprej znan in naj se rajši predajo, tu ne štejejo prefinjen naklonček kolena-hitra mažica-zmasirano bedrce, ampak pravi gorski pogum in značaj, ja, ja pogled orla in spretnost kozoroga, so naprej brali njihove posmehljive misli Ljubljančani in si pod Gojkovim strokovnim vodstvom ogledovali progo od spodaj navzgor, tu je daljši zavoj, pa hop-ho-hop, trije kratki skozi vertikalo, čim bolj naravnost in brez odvečnih gibov in tako naprej. Proga je bila na zavojih utrjena s snežnim cementom, sneg je bil trd, da se je konica smučarskega čevlja komaj za spoznanje lahko vtisnila vanj, obetal se je hud boj. Gojko si je dajal na startu opravka z voko-tokijem, hodil naokrog zaposleno in napeto kot vodna komandosov pred desantom v sredo sovražnikovega območja, halo tu Gojko, halo tu Gojko, je neprestano preverjal njegovo delovanje, spodaj od cilja pa mu je domači trener, ki je imel s Špelo nalogo preveriti in zapisati njihove rezultate, potrpežljivo odgovarjal, ja Gojko, v redu, slišimo te, vse je pod nadzorom, deluje, lahko začnemo, lahko začnemo. Z velike skale je dogajanje opazovala Lucija, vzela si je prosto in je prišla opazovat dvoboj, lagodno je žvečila in vlekla posamezne niti iz svojih mir-in-ljubezen-kratkih-hlač, tu in tam je pogledala na sneg, po fantovsko zažvižgala, zaploskala in se smejala, nasploh je bila nenavadno razposajena in le kdo bi vedel, kaj se je dogajalo v njeni glavi. Najprej so se po progi spustile punce, Zala, Nika in Renata, Ljubljančanki sta bili precej hitrejši, ampak to so tudi vsi pričakovali, že dolgo sta trenirali zares, Renata pa je vse skupaj jemala bolj za zabavo in tako, da jeseni in pozimi malo potuje naokrog in koga spozna. Potem se je začela prava bitka: med Ljubljančani so bili štirje reprezentantje, Vane, edina prava zvezda in glavni favorit, pa Cene, Bruno in Dolgin, nihče ni dvomil, da bo zmagovalec eden izmed njih, med domačini pa le neki Gorazd, nabit, močan fant, z bojevitim obrazom Schwarzeneherja in kot da bo vsak hip planil do startne paličice in jo pregriznil: domačini so vse stavili nanj, prepričani so bili, da jo bo zagodel žabarjem in jih potolkel, in tudi sami so se bili pripravljeni raztrgati, da na domačen terenu ne spustijo pred sabo nobenega žabarja, čeprav so običajno na zimskih tekmah precej zaostajali tudi za najslabšima Ljubljančanoma, Johanom in Bajsijem. Najprej je bil na vrsti Cene, vozil je lepo kot vedno, »dobro, dobro« so si prikimavali Ljubljančani ali vsaj večina med njimi, »ampak, zelo trdo je, precej oddrsava, pozna se, da smo vadili po mehkem.« Potem se je spustil Gorazd, domačini so se od zadovoljstva nasmehi raztezali do ušes, njihova linija je bila ravna in bojevita in brez najmanjšega oddrsavanja, videti je bilo precej hitreje in to je bil za Vaneta, ki se je spustil naslednji, znak, da bo treba dati vse od sebe, in po progi se je zapodil kot ris, tu in tam mu je sicer oddrsnilo, vendar je v hipu skočil v pravo linijo, pri njem si imel občutek, da bi se prav tako rešil z gladkega stekla ali kamenja, zmagovalna linija je bila v njem in njegovih nogah in ne v smučeh ali na tleh. »Na tesno bo,« so si kimali domačini, Vane je bil od hudiča, ampak, ko so potem opazovali druge Ljubljančane in jih primerjali s svojimi kolegi, so se nasmihali in se spogledovali ja-paja-vidiš-da-so-mevže-s-kurjimi-bedri-oddrsavajo-kot-babe, in res so vsi oddrsavali, razen Vilija, ki je čisto spodobno odpeljal svoje, kot da hoče vsem skupaj pokazati, da se mu že leta godi krivica, ker se nekako še ni prebil v reprezentanco. Na cilju je za marsikoga sledil šok. Domači trener je prebral rezultate, na vrhu sta bila s povsem enakim časom Gorazd in Vane, potem dolgo časa nič in nato presenetljivo Vili, takoj za njim pa štirje domačini in šele nato Bruno, Dolgin in Cene, in po nekaj domačih čisto zadnja Johan in Bajsi. Pokplapano so gledali proti Špeli, ki pa jim ni imela kako pomagati, rezultati so bili pravični, tudi sama je natančno merila s štoparico in zdaj še njih s pogledi ne-me-gledat-tako-očitajoče-drugi-se-malo-bolj-potrudite-a? »Kje hudiča sem si pa tako posnel robnike?« je nenadoma iz tišine udarilo na plan iz Dolgina, ki je imel smuči z repi zapičene v sneg in je tako zbodeno gledal vanje, kot da jih prvič vidi s spodnje strani. »Ja, ja, Dolgin, zgovarjaj se« so si mislili drugi, »stari triki, slabo zapeti pancerji, narobe maža, zapiljeni robniki.« »Dolgin, ja, predolgo si včeraj brusil, ne res?« ga ja naglas zbodel Gorazd, s katerimi sta imela iz reprezentance še tako ali tako nekaj neporavnanih računov. Ampak Dolginu ni bilo do šale, pravzaprav res ni bil tak, da bi kadarkoli uporabljal izgovore, ni bil nepošten, niti do drugih, niti do sebe, zato pa trmast in kdaj hude krvi, tisti Gorazdov dolgo brusil, dolgo brusil, dolgo brusil mu je sumljivo odmeval v ušesih in še enkrat je pogledal v svoje robnike, za katere mu je postalo jasno, da jih je nekdo namenoma uničil, in zdelo se mu je, da pred sabo vidi krivca, smuči je spustil na tla in planil proti Gorazdu, zapele so pesti in v hipu sta bila oba na tleh in še preden sta ju trenerja ločila, je obema iz nosu tekla kri in sopla sta drug v drugega kot podivjana psa. »Pezdetje, žabarji, mevže,« se je slišalo, ko so domačini odhajali z ledenika in na njem pustili Ljubljančane, ki so si ogledovali najprej Dolginove smuči, potem pa so sneli še vsak svoje in začeli za domačini pošiljati najhujše zmerjavke: dejansko, zvečer ali ponoči jim je nekdo s pilo lomastil vsepovprek po robnikih, da so bile še prejšnji večer gladke in ravne linije zdaj videti kot okrogle razbrazdane palice za železobeton. Seveda, kdo drug bi to lahko naredil kot hribovci, joj-jih-bomo-razbili-svinjsko-konec-je-z-njimi so se spogledovali in se šli preobut k skali, kjer je bil Vili že obut v superge in je trnerju Gojku pomagal spravljati voki-tokiije v zaščitno škatlico. Lucija je s skale nad njimi poslušala njihovo klinjanje in se zabavala. Ponoči ni mogla spati, po turško je sedela na strehi drvarnice za kočo in gledala v dolino, kako so na redkih domačijah ugašale luči, peace and love, kmalu bo povsod tema in potem bo ljudi strah in se bodo stiskali med seboj, mene pa ni strah, peace and love, pa bi se vseeno zdajle malo kam stisnila, ko je izza ovinka izdajalsko osvetljen z mesečino prišel eden od Ljubljančanov, šminker-Vili-nič-ljubezni-nič-miru-nič-objemanja, hinavsko odmotovilil v drvarnico, od koder je potem slišala zamolklo ropotanje smuči in nato zoprno kovinsko cviljenje, ki je je šlo skominasto v ušesa, kot ji je šel zdaj skominasto v oči pogleda na tistega Vilija, kako se dobrika trenerju, tolstemu-brezveznemu-kretenčku-z maščobo v laseh-osladnim mehkužnim frisom, in se pretvarja, da ne ve, zakaj sta si kolega skočila v lase. »Vaš dobri prijatelj Vili pa ponoči ni mogel spati,« je prekinila svoj običajni molk z zafrkljivim glasom, da so se začeli vsi ozirati navzgor po skali, »je reveža nosila luna in ga spustila zunaj pri smučkah. Še dobro, da se ni porezal s tisto pilo v roki, revež, ko je tako motovilil okrog njih, vaš ljubljeni mesečni brat Vili.« Vili se je pretvarjal, da je ne sliši, in s trenerjem sta se hitro pobrala proti koči, ostala druščina pa je nemo obsedela na svojih kamnih. Tako poklapani so bili, ker so prej jezo izlivali v narobno smer in v prazno, tako jih je bolelo, da je to naredil eden izmed njih, da so tiho in nesrečno obsedeli na kamenju, pri tem pa niti Dolginu, ki si je s kepo snega ustavljal kri iz nosu, ni prišlo na misel, da bi rekel karkoli slabega o Viliju. Bilo jim je težko, niso razumeli, da jim je lahko to naredil.

Domov in nazaj[uredi]

Za podaljšani konec tedna so vsi skupaj odšli domov, čas je bil že, da jim mame preperejo umazane cun je in da si malo oddahnejo od hribov. V torek zjutraj so se potem zbrali pred Halo Tivoli, dogovorjeno je bilo, da gre trener Gojko tokrat z njimi za več dni, a iz tega ni bilo nič. Nekaj ga je zgrabilo v predelu ledvic ali križa, in menda je bil na poti v toplice, ki naj bi mu jih predpisal zdravnik. Tudi Vili se ni pojavil na zbornem mestu, kasneje je prišlo na dan, da ju je oče s skupaj z Gojko privatno odpeljal na smučarske priprave v mondeni avstrijski Kaprun; za Johana pa so tako ali tako vedeli, da je s starši odšel na morje. Ostalo jih je samo osem, neki klubski funkcionar si je vzel čas in jih s kombijem v slabi uri dostavil do vasi na koncu ali pa na začetku sveta, kjer so v trgovini nakupili suhe hrane za zajtrke in večerje naslednjih dni in na črpalki veliko plastično kanto bencina za tomosovko, pa potem še naprej do tovorne vlečnice, da jim ni bilo treba ravno vse krame nositi gor. Dober občutek je bil, ko so zgoraj pri koči našli vse po starem, Lucijo, ki je zunaj pri dolgih vegastih mizah iz desk stregla skupini planincev in jih molče pozdravila s pogledom o-zgube-ljubljanske-mutaste-sem-vas-kar-pogrešala-mir-in-ljubezen-z vami-im med-nami, oskrbnika na balkonu, ki je skozi daljnogled zaskrbljeno spremljal navezo alpinistov v steni, ker se je pripravljalo na nevihto, in kuharico, ki se je ob pogledu na njih zazibala v širokih bokih in se raznežila. »Lublančki moji, pa ste spet prišli,« je veselo zaplapolala s predpasnikom, »prav, naj bo spet šmorn za kosilo, ko ste se lepo vrnili sem gor k tetici.« Motovilili so okrog koče in po njej, nikamor se jim ni mudilo, vlažno in težko je pritiskalo proti tlom, nebo je bilo vedno nižje in temnejše. V oddaljenem kotu drvarnice so preverili, če je smučarska oprema še vsa tam, postopali so po planjavi ob koči in za skalami in borovci brskali za stvarmi, ki so jih pustili v začasnih skrivališčih, pločevinkami za kozo klamf, označenim kamni za balinanje, od dežja spranimi in od belega zlimanimi ter na koncu ukrivljenimi palicami ob studencu nekaj deset metrov naprej od koče kot izkušeni igralci golfa pošiljali storže v prepadno globino. Oskrbnik si je medtem dajal opravka z motorjem, ki je pokašljeval kot hud pljučni bolnik, težko, počasi in vlažno, nikakor ni hotel vžgati, nekako ga je potem le spravil v tek in prtljaga se je po razmajanem vozičku pripeljala navzgor. Ko so jo znosili v sobo, je že prišel droben mrzel dež, vsi so se ga pri sebi na tiho razveselili, dan je bil kot ustvarjen za brezdelje, posedli so se za široke mize iz masivnega lesa spodaj v jedilnici in uživali. Bruno, Cene, Dolgin in Vane so igrali poker za kupčke kovancev, po kavbojsko zloženih v stolpce, izvajali so rokohitrske in goljufive trike, vsi so bili dovoljeni, če le niso bili preveč očitni. Bajsi je s puncami igral tarok in jih zabaval, čez konec tedna se mu je doma tako kot vedno očitno pripetilo več smešnega kot drugim vsem skupaj v celem letu, na dolgo in široko je razlagal, kako je sosedi iz vrstne hišice na levi strani ušel papagaj in je priletel k njim skozi kuhinjsko okno, hip zatem pa skozi vrata že tudi soseda, ki pa se je svojem brezglavem zasledovanju kanarčka zaklenila iz stanovanja in je Bajsijeva mama seveda odšla takoj telefonirati gasilcem, ki so kmalu zatem tudi prišli, vendar jih obe mami med klepetanjem nista zaznali, in so začeli vlamljati vrata od desnih in ne levih sosedov, ker se je mogoče Bajsijeva mama zmotila v hišni številki ali pa so si jo gasilci narobe zapomnili, in iz sosednje hiše je potem v pižami, pomislite, sredi dneva pa v pižami, prinorel sosed, malce neprijeten lokalni politik, in začel vpiti vsemogoče neumnosti vlom-atentat-prevrat-nad na vladajočo politiko; to je vpil pretirano na glas, kot da bi imel pred usti ojačevalec, kenediji-gandiji-luter-king-riko-cvetkič, mu je šla najbrž skozi zavest vrsta slavnih osebnosti, ki bodo v zgodovino za vedno zapisane kot žrtve na nov, boljši svet, tulil je in krilil z rokami nad zaprepadenim gasilcem z vrtalno mašino v rokah, dokler nista prišli ven obe sosedi in poskušali preusmeriti prestrašenega gasilca k pravim vratom. To pa ni bilo lahko, ker je sosed Riko, opogumljen od vedno večjega števila gledalcev, zgrabil gasilca za vrat in ga pred prihodom policije ni bil pripravljen spustiti za nobeno ceno. Medtem je kanarček v zmešnjavi ušel tudi iz stanovanja Bajsijevih in ženski ter radovedna okoliška mularija so začeli teči za njim po ulici in čez vrtove, da je bilo vse skupaj vedno bolj podobno kakšni razpuščeni laški vojski, ki se je pognala v beg. »Slišal sem tri ptičke pet, med njimi tudi slavčka,« je Bajsi v svojem slogu zaključil pripoved o pobeglem ptiču s popevanjem, »vtaknil sem tri prstke v nos, med njimi tudi palčka, slišal sem tri ptičke pet, med njimi tudi slavčka …«, njegovi kolegi okrog njega so se od smeha valjali po klopeh, in tudi njegove taroške kolegice niso mogle ostati resne, še Špeli se je po obrazu raztegnil smehljaj. Lucija, ki se je ponovnega prihoda Ljubljančanov razveselila bolj, kot je pokazala, je slonela ob točilne pultu, hladnokrvno opazovala kvartopirce in zelo nadzorovano odkimavala z glavo, kako-naklada-pojava-kje-jih-pobira-ne-moreš-verjeti-tak-hecko. Ves dan je deževalo in vsem je bilo prav tako, sneg zgoraj na plazu jih bo že počakal in še prenažrli se ga bodo do konca počitnic. Od zakurjen lončene peči so se širili prijetni valovi toplote in vonj po svežem lesu, domači tekmovalci so bili v dolini in zdaj se oni zasedli obe mizi ob peči in so proti planincem pogledovali kot proti vsiljivcem, nebodigatrebam, ki zganjajo hrup, kadijo in motijo njihove igre. Tudi če bi deževalo tri dni, jim ne bi postalo dolgčas, v nedogled so znali metati karte, vmes kaj pojesti, odigrati partijo šaha, se spet vrnili h kartam in se med igro pogovarjati vsemogoče, se šaliti ali si v hipu skočiti v lase ej-bumbar-poker-je-več-kot-velika-kenta-kaj-boš-ti-butl-a-ne-vidš-da-imam-flachroyal-kaj-imaš-tadžmahal-od-kje-si-pa-to-vzel-nova-pravila-ja-kaj-pa-še-no-glasujmo-kaj-je-več, in stvari so se potem umirile, kot potok, ki malo poskoči, ga zanese, potem pa se razlije v široko mirno jezero, v katerem se zrcalijo oblaki, sonce, luna in zvezde. Bruno je čutil prijetno utrujenost od brezdelja in razgrete peči: celo večnost bi lahko takole sedel skupaj s prijatelji, počutil se je, kot bi bili oni njegova druga prava družina, pogledoval je proti Zali in čakal, da mu kdaj vrne pogled, drugačen, kot ga je pošiljala drugim. Še nikoli ni toliko premišljeval o njej kot pretekle tri dni, ko je bil doma v Ljubljani. Karkoli je počel, so mu čez dan misli neprestano uhajale k njej, preden je zaspal, se mu je pred očmi pojavil njej obraz čez ves ekran ugašajoče zavesti, ponoči je potem sanjal o njej; Irena, Renata, Lucija so se umaknile povsem v ozadje, razpršile so se, skoraj ji bilo, kot da jih nikoli ni zares bilo. Zdelo se mu je, da mora to zares biti nekakšna ljubezen, nerodno mu je bilo, da bi zdaj o tem govoril s Cenetom ali Vanetom, kaj šele Dolginom, čez mizo je počasi in na dolgo pogledoval proti Zali in poskušal ujeti pogled, ki bi potrdil, da ta ljubezen prihaja tudi od nje, in za njegovim na videz mirnim in dremavim obrazom so se podile najrazličnejše divje misli.

Plaz[uredi]

Pod večer se je povsem zjasnilo, nebo je prehajalo v temno modrino, na njem ni bilo najmanjše sledi oblačka, gore in zrak so bili čisti in sveži, kot da jih je nekdo ravnokar opral v najfinejšem vesoljskem pralnem stroju. Sedeli so zunaj na verandi in drgetali od mraza. Nekako se jim je zdelo, da je dovolj, če imajo ne sebi majice z dolgimi rokavi, pa ni bilo; šele ko je Zala začela na glas šklepetati z zobmi in je-pa-mraz-kot-decembra-joj-zdajle-bi-ležala-kje-v-epsku-in-na-soncu, je Dolgin odhitel gor v sobo, prinesel nekaj odej in jih razdelil med vse, da ne bi kdo mislil, da je to naredil samo zaradi Zale, čeprav je seveda to naredil predvsem in skoraj samo zaradi nje. Odej je bilo manj kot njih, punce in Dolgin so se zvili vsak v svojo, bruno in Cene ter Vane in Bajsi pa so se v parih skrili pod skupno odejo. Od daleč so bili zdaj vsi videti kot srečna družina pingvinov ali skupina poganskih svečenikov, ki opazuje zaton sonca, zamišljeno in tako tiho, da je bilo slišati drsenja Nikinega svinčnika po beležki na njenih kolenih. Kamorkoli so šli, je nosila s seboj svoje beležke in risala vanje, vendar jih ni nikoli nikomur pokazala, kdaj je le ven iztrgala list in ga komu dala, »na Bajsi, upam, da si si vešč, naredila sem te bolj suhega, Bruno izvoli, vem, da si pameten in resen, ampak glej, kaj je iz tebe naredil moj svinčnik.« Na nebu sta bila hkrati sonce in luna, zdelo se je, da sta se zataknila v svojih tirnicah in da se bo ustavilo vse vesoljsko kolesje, vrhovi gora so tako mogočno in strogo obvladovali poglede prezebajočih človeških pingvinov, da tudi Bajsiju ni bilo do šale, molčal je in kot drugi strmel v svet pred sabo globoko zamišljen, tako globoko, da je bil že skoraj povsem brez misli. »Poletje pa tak mraz, a?« se potem ni mogel več zadržati Bajsi in je prekinil tišino, »kakšen termoforček pod nogami bi se zdajle prilegel.« Drugim je bilo to prav, navsezadnje postanejo misli pretežke, če gledaš, kako izginjata sonce in dan in se gore hladne in težke vsenaokrog zapirajo okrog tebe, kot da te bodo počasi stisnile v svojo sivo naročje. »Saj stojiš na termoforčku, Bajsi, zelo vročem, samo tega ni čutiš. Malo pod tabo je, štiri, pet tisoč stopinj ima,« je rekla Špela. Nihče ni vedel, kaj točno misli s tem, potem je povedala, da je to Zemlja, »v središču ima več kot štiri tisoč stopinj, samo roko na srce, malo daleč je do tja, globoko je in trdo med potjo.« potem so začeli razglabljati o tem, če bodo ljudje kdaj uspeli skozi Zemljo izvrtati predor, od enega konca in skozi sredico do drugega, in ali bi se to kaj poznalo pri vrtenju Zemlje, bi jo oviralo, kaj bi pomenilo to pri sto tisočih metrih na sekundo, kot se vrti okrog Sonca, »če smo natančni,« je Ceneta popravila Špela, »30 km na sekundo naredi, rečeš triindvajset pa si pri Kranju, rečeš triindvajset, pa si pri Ljubljani, hitro kaj, osončje pa potem šiba okrog središča Rimske ceste z dvesto tridesetimi kilometri na sekundo pasa proti Andromedi, divje kaj?« torej, še enkrat, kaj pravite, bi Zemljo s predorom po sredi vrglo s tirnice in bi odletela v vesolje, bi se potem vsi zadušili, ali bi obledeli vsak zase v praznem prostoru in se sploh ne bi mogli dotakniti drug drugega, in ali obstajajo vesoljci ali kakršna koli preprosta ali zapletena bitja na drugih planetih, v drugih vesoljih, kako, da je nemogoče priti na konec vesolja in ven iz njega, človek očitno ne zmore vsega, zakaj svet ni nastal že zdavnaj prej ali pa je zares nastajal že zdavnaj prej in je to ena od neskončnih ponovitev, kaj se zares zgodi s človekom in njegovo dušo, in ali je res, kot je bila prepričana Nika, da je duša od vsakega izmed njih obstajala pred začetkom sveta, le da se večina zdaj tega ne zaveda, ker so možgani prešibka naprava, čeprav še vedno tisočkrat boljša od vseh tehničnih aparatov.« »Ej, ne govori tega, kaj pa avtomobili …« se je poskušal pošaliti Bajsi na račun obeh odsotnih kubičnocentimetrskih oboževalcev Johana in Tineta, vendar nikomur ni bilo do smeha, Basji-tule-pa-hudič-šalo-vzame-pssst-da-ne-padeš-v-naših-očeh-v-brezveznega-burkeža. Iz vseh so kar vrela težka vprašanja in osupljive misli, kot da je nebo,ki se je počasi iz svetle modrine prelilo v temnomodro črnino z migotavimi pikami zvezd, en sam ogromen magnet, ki iz njihovih glav beza na plano najbolj skrita razmišljanja, za katera kdaj tudi sami niso vedeli, da tičijo v njih. Le Dolgin je sedel tiho med njimi, kot da ga vse skupaj čisto nič ne zanima, v resnici pa o teh stvareh le še nikoli ni zares razmišljal in se je zdaj počutil, kot da se mu vrti, da mu je povsod po telesu kar malo slabo, da stoji na robe prepada in bo vsak hip po vsej svoji dolžini zgrmel vanj. Težkih tem je bilo preveč in zares nihče od njih ni poznal dokončnih odgovroov, čutili so to in se počasi spet pogreznili vsak nazaj v svoje misli. Nenadoma pa se je iz daljave razlegel pok, kio je razparal nebo, vsenaokrog je začelo ropotati in odmevati, kot da se bliža konec sveta, kot da so ga poklicali s svojim govorjenjem. »Glejte, tamle!« je zavpil Cene in z roko pokazal proti stenam nad potjo, ki je skoraj v ravni liniji vodila do naslednje gorske postojanke kakšno uro hoda naprej. Vsi so pogledali za Cenetovo roko, z naročja visokih sten se je utrgala ledena plošča in je zdaj v ogromnih kosih kot bel sanjski slap, kot ogromna hitra gorska kača drsel v dolino. Le nekaj sekund je vse skupaj trajalo in potem se je zdelo, da je tišina še večja kot prej. Zaslišal se je globok vzdih, skoraj hkrati so potem vstali in odšli noter v kočo, niso se ravno drenjali, vendar nekako nikomur ni bilo do tega, da bi zadnji ostal zunaj pod hladnim nebom.

Sanje podnevi, konec sanj ponoči[uredi]

Konec julija so se h koči vrnili tudi domačini, poletna planinska sezona je bila na vrhuncu in vse postelje po skupnih ležiščih in v dveh manjših drugih sobah so bile zasedene, zato so se zvlekli v zastrešni prostor tik ob spalnici Ljubljančanov. Bruni jim je po dogovoru s svojimi kolegi prek oskrbnika ponudil, da lahko trije spijo pri njih, malo iz kolegialnosti in malo tudi zato, ker so, če je bila nuja, kdaj pri njih prespali kakšni starejši planinci, ki so se potem že ob štirih zjutraj odpravljali naprej navzgor do visokih vrhov in so ropotali po sobi, da so vse prebudili, ali pa so se ga zvečer napili spodaj v jedilnici in so potem že po polnoči motovilili med pogradi, se butalo vanje, robantili in tečnarili, se pogovarjali samo s sabo in med spanjem cmokljali in pohrkavali kot zanemarjene živali v hlevu. Domačini se niti posvetovali niso med seboj, niso še pozabi Dolginovega napada na njihovega Gorazda, ponudbo so takoj zavrnili, rajši-zunaj-na-balkonu-na-skalah-na-ledeniku-kot-pri-žabarjih-smrdijo-po-marostu-in-lizikah. Sneg na plazu se je pod vročim julijskim soncem topil kot maslo in po dolžini ga je pobralo že skoraj polovico, tako da sta bili zdaj tomosovki domačinov in Ljubljančanov postavljeni ena ob drugi in vsak se je gor vlekel s svojo. Vendar so na snegu veljala druga pravila kot spodaj ob koči. Kadar se je komu strgala od snega razmočena in od sonca vedno bolj neprožna vlečna vrv, sta dva smučarja v slabe pol ure spletla skupaj raztrgane konce vrvi, in takrat so si vsi drugi delil drugo vlečnico in si potem spodaj v vrsti izmenjevali kratke in odsekane stavke in pazili, da pri tem ne bi bili videti preveč prijazni ali celo prijateljski. Novice so krožile kor po hitri pošti, zares so bili en bolj radovedni kot drugi in v dveh dneh so drug o drugem potem vedeli skoraj vse, kar jih je pač zanimalo, kdo je že bil na morju in kdo bo še šel in kam bo šel, v katere srednjo šolo se je ali se bo prihodnje leto vpisal kdo od njih, s kakšnim je zdelal razred, in po dolgem in počez vsemogoče, kar bi se dalo drugim povedati naprej. Bruno se je zdelo, da zdaj, ko čuti, da je zaljubljen v Zalo, lažje brez zadrege kaj vprašala Renato, nekako to potem ni bilo več videti snubljenje ali kaj podobnega; ko pa je že tako sproščeno govoril z njo, se mu je zdelo, da bi se navsezadnje lahko prav dobro razumel tudi z nji, ko si takole izmenjujeta stavke, kot da sta stara prijatelja in sli ni mogoče, da kljub vsemu ni zares in usodno zaljubljen v Zalo, temveč očitno vsaj malo in tudi malo manj zapleteno v Renato, čisto-OK-je-diši-se-zna-pogovarjati-lepa-je-kaj-ji-pa-sploh-manjka-razen-mogoče-kakšen-fant-iz-Ljubljane. Po glavi so se mu podile najrazličnejše misli in primerjave o obeh puncah, če bi med treningom vsaj pol toliko razmišljal o smučariji, bi bil čez leto ali dve najbrž svetovni mladinski prvak, tako pa je za nekaj časa postal bolj prvak v nemogoče kombinatoriki, ko si je poskušal zamišljati, kako bi se z eno ali z drugi nekoč v bližji prihodnosti uredil čisto prav skupno življenje, kot da bi mu kar kdo lahko dal vreče denarja, stric iz Amerike, ki pa ga ni imel, ali kakšna razsipna dobrodelna ustanova za mlade sanjače, ki pa ni obstajala, predstavljal si je, kako z eno ali drugo punco živi v veliki hiši s kopico otrok, čigavi-pa-so-tile-otročički-Bruno-katera-štorklja-pa-jih-je-prinesla-a?-jo-poznaš? Potuje po svetu in se vozi z velikimi avtomobili, denar mu od povsod leze iz žepov in srajce in seveda mimogrede tudi ni težko dati za revež, dober človek, tale Bruno, zdelo se mu je, da bi se mu tak način življenja izšel z obema, punci, na dobri poti smo, čakam vaju, pospešeno sanjarim, sem skoraj že ves premožen in odrasel, ne morem pa se odločiti, Zala ali Renata, pa žrebajmo. Nobenega žreba ni bilo, medtem ko je Bruno sanjal, se je življenje dogajalo po svoje in bolj preprosto. Eni so to opazili prej, drugi kasneje. Kadar so stali v vrsti na začetku vlečnice, je Renata ob vsaki priložnosti kaj popravljala na zadrgi Gorazdovega brezrokavnika, mu mimogrede zravnala ovratnik trenirke ali mu kot v šali na vrat od zadaj nastavila kepo snega, kadar je preveč gledal proti kakšni Ljubljančanki, da-ne-bo-pomote-tole-je-moj-fant-ukrotila-sem-ga-je-mi-iz-roke-pohleven-je-kot-ovca-tale-gorski-medved-je-trofeja-iz-moje-zasebne-zbirke-ga-ne-posojam. Vane pa je spodaj ob koči vedno pogosteje kam izginil, ampak na to najprej skoraj nihče ni bil pozoren, saj je hotel tudi kdo od njih kdaj imeti mir in je odšel naprej po planoti ob koči, se skril v zavetje skal v udoru pri studencu, šel med borovce nabirat storže ali preprosto sedet na kakšno visoko skalo in uživat redko samoto. Dolgin, malo poparjen, ker se že nekaj lasa ni pripetilo nič takšnega, da bi viteško svoje pesti ali noge zastavil za Zalo, je natančno spremljal, kaj se je dogajalo z njo, in je edini opazil, da je skoraj hkrati z Vanetom vedno zginila tudi Zala. Ni se mu zdelo prav, da bi jo zasledoval, si je pa zato vedno stekel v kuhinjo sposodit oskrbnikov daljnogled in potem, odvisno od smeri, skozi lino skupnih ležišč ali pa z vrha drvarnice opazoval, kam jo nosi. Vedno je potem v tisti smeri kje odkril tudi Vaneta, »maoštja,« je bentil pri sebi, »v past mu gre, ma naj se vrne k meni,« je godel in bil živčen, ker ni vedel, kaj naj zdaj, ko je očitno vse zamudil in postal odvečen s svojim viteškim ščitom, kopjem in mečem. Edini je tudi vedel, zakaj je nekega dne Bajsi zapustil soseščino Zale in z Vanetom zamenjal ležišče na pogradu, zdelo se je povsem neškodljivo, kot drobna medsebojna usluga, ampak Dolgin je vse niti že imel povezane v zgodbo in je razumel, kaj se dogaja. Brunu je bila nova soseščina z Bajsijem v zabavo, na svetu ni bilo slabe volje-nerazpoloženosti-potolčenosti-depresije, ki se ne bi po dveh minutah Bajsijevega govorjenja raztopila v smehu, krohotanju in čudenju, od kod jih Bajsi jemlje. Ko je čutil svojo priložnost, si je vzel besedo in iz nje naredil cirkus, njegovi klovni in akrobati so zasedli ves prostor in ga s svojimi prekucijami potresali, dokler ni Bajsi potem nenadoma globoko zavzdihnil, še kaj zamrmral in v sekundi zaspal, kot da na tem svetu ni težke ali trde misli, ki bi bila lahko med njimi in spancem. Predstave je bilo konec, vsak je še kaj hitro potuhtal zase, bližnji sosedje so kdaj še malo poklepetali in potem je bilo vse tiho. Včasih je lun tako močno sijala na nebu, da se je soba počasi napolnila z njeno svetlobo, razločil si lahko postelje, obraze, stopala, ki so tu in tam kukala izpod odej kot kakšni molčeči jazbečarji na straži. V eni takšnih noči Bruno ni mogel zaspati, vse mogoče se mu je motalo po glavi in zdelo se mu je, da od spodaj sliši šepetanje Zale. Ura je bila že več kot dve in prepričan je bil, da se mu to le dozdeva, da je le tako živo premišljeval o njej. Potem se je tiho, ne da bi koga zbudil, preobrnil na bok in pogledal čez rob pograda navzdol. V mesečini je pod sabo videl Zalin lepi obraz in njene ustnice, ki so se zares premikale, »govori v spanju, kako je lepa,« je pomislil Bruno in počasi mežikljal navzdol, potem je opazil, da ima Zala odprte oči in da gleda v smeri Vaneta, ki je bil tudi buden in jo je gledal nazaj. Oba sta bila budna, pogovarjala sta se. Med njunima posteljama je bil most iz dveh rok, mesečina je izdajalsko razkrila sprepletene prste njunih rok, mesečina je izdajalsko razkrila prste njunih dlani, ki so mirno počivali drug ob drugem, kot da gre za dva stara, večna ljubimca. Bruno je bilo, kot da ga je zadela strela, okamenel je, ni mogel verjeti, da vidi, kar vidi. Upal je, da to samo sanja, gledal navzdol in buljil v roki obeh zaljubljencev, dokler se mu ni nenadoma pred očmi v hipu v prah sesula bogataška hiša v oblakih, v kateri bi nekoč kmalu zaživel z Zalo, in ko se je s težavo počasi obrnil, si je predstavljal, da ga povsod po telesu boli, tako kot tisto stevardeso, o kateri je bral, da je padla na tla z več kot deset tisoč metrov. In preživela.

Obračun pri stari smreki[uredi]

Naslednji dan je bilo treba v dolino v vaško trgovino ob avtobusni postajo po hrano, zmanjkalo je kruha in pošla je tudi večina suhe salame, sira in napolitank. Na vrsti sta bila Bruno in Dolgin. Da ne bi zamudila vsega dopoldanskega treninga na ledeniku, sta vstala že ob pol sedmih, si navlekla trenirke, nataknila nahrbtnika in odšla. Bila sta nekam potrta, čeprav nista nič jedla, sta bila videti, kot da sta pojedla vsak tri limone in za povrh še nekaj trpkih hrušk, vsak svoje misli sta mlela, ni jima bilo do pogovora. Nista vedela, da ju tare ista bolezen in da se jima za zaspanimi očmi preganjajo podobne žalostne in jezne besede, »ne ljubi me, ker se je en vsiljivec brez občutka in čuta za pravičnost vmešal zraven, na moje mesto, rezervirano od vedno, od prazgodovine zame, tudi ona bi ga na to opozorila, pa se pretvarja, kot da ni nič in celo da ji je prav, kar je gotovo pomota, zakaj pa bi ji bilo prav, če vsi vejo, da je narobe.« Brkljala sta po svojih neprespanih olesenelih tuhtanjih in niti nista opazila, s kako kislima obrazoma stopata drug za drugim. Gledala sta bolj v tla, po kamenju je drselo, skale so bile vse mokre od jutranje rose, za črto obzorja se je jasnilo in mogočni hrbet sonca je napovedoval prihod vročega dne. Po kakšnih desetih minutah, še preden sta s skalnate poti prišla do začetka gozda, sta slišala, da ju nekdo dohiteva, sodeč po zanesljivih dolgih in hitrih korakih po zdrsljivi gorski poti je bil to lahko le domačin Gorazd, ali pa, nista hotela misliti na to možnost, nekdo, za katerega bi trenutno najraje videla, da ga ni niti blizu niti daleč stran, in ko sta skoraj hkrati obrnila pogled, sta zagledala prav njega, Vaneta, starega prvaka v smučanju, svežega prvaka v osvajanju zanju očitno nedosegljivega vrha Mont Zala in teku navzdol po ozkih gorskih poteh ob prepadu. Videla sta njegov svetli, od sonca obsijani obraz, svež kot lepo zlikana bela srajčka, ne da bi se karkoli dogovorila, sta pospešila svojo hojo v tek. Vane ju je dohitel in prehitel šele nekje na sredi poti, smejal se je in se potem ustavil, da bi naredil konec divji jutranji tekmi in da bi kakšno rekli, onadva pa sta mimo njega oddrvela naprej, kot da sta na odgovorni službeni poti po suhe salame-klobase-majonezo-ajvar-napolitanke in še kopico drugih resnih stvari in zares nimata časa za njegove otročarije. Vane je skomignil z rameni, navsezadnje je bilo res še zgodaj in najbrž sta bila malo tečna od zaspanosti, spustil se je za njima in molče so potem tekli do trgovine v dolini. Ko so nakupili za šest polnih vreč hrane in sokov in so obloženi kot tovorne mule vračali navzgor, nihče ni mogel več teči , hodili so drug ob drugemu, Vane je tu in tam poskušal prelomiti čuden molk med njimi, pa mu ni uspelo, karkoli je rekel, sta Bruno in Dolgin pospremila z nejasnim mrmranjem ali skopimi ja-ne-prav-imaš-bo-že-tako-če-ti-tako-misliš. »nekaj naklada, da je lep dan, pri tem da mi je pokvaril vso noč in zdaj še tale dan in teden in mesec in leto,« je tečno godel vase Bruno in precenjujoče s kotičkom očes opazoval, kaj lahko Zala na Vanetu vidi takšnega, česar on nima, nekaj je že morali biti, »dela se nesebičnega prijatelja,« je po vsej svoji dolžini tuhtal noter vase Dolgin, »ko pridemo gor, maoštja, se bo pa spet hinavsko skril za skalo in čakal Zalo v zasedi, vafankulo.«  Prvi počitek so naredili šele zgoraj na sedlu, kjer je Bruno na začetku poletja videl medvedje sledi. Pod veliko staro smreko so odložili nahrbtnike, hoteli so se usesti na skladovnico debel ob robu jase, potem pa je Dolgin na nizki ploščati skali zagledal črnega gada, se spremenil v lovca-stezosledca-domorodca iz pragozda, umetelno je zakrilil proti kolegoma, psst, je zasikal proti njima, iz žepa vzel svoj neprestano osmrkani robec in se začel bližati skali. Bruno in Vane sta se bila vajena kač izogibati, ampak Dolgina nista uspela zadržati, previdno je stopil do skale, pred sabo stegoval desno roko, med prsti držal robec in začel z njim zamahovati nad gadom. Ta je še naprej nepremično ležal na skali, da sta bila Bruno in Vane prepričana, da ni živ, nenadoma pa je bliskovito švignil navzgor in zobe zapičil v robec. Dolgin ga je z drugo roko zgrabil tik pod glavo, sunkovito je potegnil za robec in tresk, in potem tok, tok, tok so na skalo popadali gadji strupniki. Dolgin se je zasmejal, poplesal okrog svoje osi in tako proslavil nevarno izbojevano zmago, spustil kačo na tla in se kot pragozdni lovec zadovoljno usedel na skalo prav tja, kjer je še nekaj trenutkov prej polivala kača. »Ne bojta se,« je rekel kolegoma, ki sta z mešanimi občutki napeto spremljala, kako se gad kakšen meter ali dva stran od njiju med travo plazi v gozd, »konec je z njim, maoštja, nič ne more brez strupnikov, samo mineštro še lahko je.« zadovoljen je bil, da se mu je očetov trik z robcem izšel, za spoznanje bolj zadovoljno in radovedno kot prej se je oziral naokrog, teh gozdov ni poznal tako dobro kot Vane in Bruno, skočil je na noge, šel do roba gozda, se poznavalsko razgledal naokrog, povohal po zraku kot star indijski oglednik, z drevesa odlomil palico in izginil med resje. Bruno in Vane sta ostala sama ob stari smreki, molčala sta, Vane je pogledoval proti prijatelju in opazoval, kako s konico superg nekaj tja v tri dni riše po posušeni zemlji in kdaj pa kdaj pogleda nekam mimo njega čez vrhove dreves, brezvezen pogled v brezvezno smer, kot da njega ni. »Kaj je Bruno, nekaj je narobe?« je rekel Vane. To je zdaj čuti, in ni mu bilo vseeno. »Kaj je narobe? Ne vem, a je kaj narobe?« se je sprenevedal Bruno. »Mislim, da ni, ampak kaže, da je, a?« je rekel Vane in se postavil pred njega. »Če misliš, da se jaz kriv, da je kaj narobe, me usekaj,« je rekel in nastavil lice, »če sem ti kdaj kaj naredil me užgi.« Bruno ni pričakoval, da ga bo usekal, in tudi Vane tega ni pričakoval, ampak Brunova roka se je nenadoma sprožila in dlan je tlesknila po prijateljevem obrazu. Oba sta bila presenečena, v vseh petih letih, odkar sta skupaj hodila naokrog, se niti enkrat nista sprla, kaj se je zdaj dogajalo, ni razumel ne prvi ne drugi, če ne bi bilo Ceneta, bi bil Vane najboljši Brunov prijatelj. Zdaj je bil v prednosti Vane in po zoprni tišini, me katero je udarec obema odmeval v ušesih, je moral molk prekiniti Bruno. »Če misliš, da sem te po krivici, me udari nazaj,« je počasi in užaljeno rekel Vanetu. Ta se ni obotavljal, čeprav njegov kolega tega nekako ni pričakoval, ga je takoj usekal nazaj, in kar zamajalo ga je. Ampak, tako kot prej Vane, tudi on niti pisnil ni. »No, če zdaj še vedno misliš, da imaš razlog, me usekaj nazaj,« je rekel Vane olajšano po premoru. Zdelo se mu je, da se je zdaj stvar uravnotežila. Bruno se je nekaj časa obotavljal, potem je skomignil z rameni in ga, čeprav manj silovito kot prvič, usekal nazaj. Oba sta bila nasršena kot mlada petelina, stala sta skoraj na konicah prstov, stopila čisto drug k drugemu in se divje gledala v oči. Iz gozda je pritekel Dolgin s polnim naročjem gob, »maoštja, sta znorela,« je planil med njiju in ju potisnil vsaksebi, da so gobe popadale na tla, Vane in Bruno pa sta ga zgrabila vsak za eno roko in ga skoraj raztrgala, ko sta premagovala bes in se šopirila drug proti drugemu. Potem sta ga odrinila stran, da se je zadenjsko zvrnil v visoko travo in z nogami pobrcal v zrak. Vanetu se je nenadoma posvetilo, zapustil je bojevito prežo, razširil roke, kot da je doživel razsvetljenje, stopil do Bruna in mu dal roko. »Ej, Bruno, če je zaradi Zale, jo lahko pustim …« Bruno se je malo obotavljal, potem pa stisnil prijateljevo roko. »Pozabi Vane, kakšna Zala, kar tako sem te …« »Kar tako?« je rekel Vane in ga postrani pogledal. »Ja, kar tako. Izzival si … Saj veš, da Zala ni punca zame.« »Vem, ampak …« Pri Vanetovem previdnem vem ga je spet imelo, da bi planil proti njemu, pa se je še pravi čas zadržal, poskušal narediti čim bolj brezskrben obraz, obrnil se je, preusmeril še zadnji naval jeze proti storžu na poti in ga v velikem loku poslal čez pol jase, Dolginu, ki ju je naslonjen na komolce zabodeno gledal s tal, je dal roko in ga potegnil za noge, nenadoma je postal boljše volje, čutil je, kako mu je navsezadnje kar odleglo, da sta z Vanetom to opravila. Ko so po dopoldanskem treningu po Dolginovi zaslugi za kosilo dobili jurčke z jajci, ki jih je kuharica pripravila tako slastno, da je zadišalo v vse koti koče, še v zastrešno, sta Vane in Bruno že sedela drug ob drugem, kot da se ni nič zgodilo. Bruno je tu in tam pogledal proti Zali, čudil se je, da je nenadoma postala povsem običajna punca, z nje je izginilo tisto, kar ga je tako privlačilo, niti ni vedel, kaj je to, niti si ni s tem pretirano belil glave, pomirjeno je sedel tam, ozdravljen, kot da se je znebil kratkotrajen mrzlice, in mlaskal z jezikom od užitka nad jurčki, ki so se v ustih topili kot božansko maslo.

Cenetov padec[uredi]

Kadar pod večer ni deževalo in niso ravno igrali kart ali šaha, so se potikali okrog koče in počeli vse mogoče, z veliko staro konzervo na trodelnem stolpu iz polen metali kozo klamf, s storži in do belega presušenimi in zglajenimi in glajenim bumerangi odlomljenih macesnovih vej uprizarjali vojne, in če si bil zadet, je bilo s teboj konec, tekmovali, kdo bo dlje vrgel kopje iz leskove palice ali kakšno težko skalo; le po jeklenih vrveh se niso več vzpeljali, Tinetova zlomljena roka je kot nevidni policaj zapirala pot in promet preusmerjala drugam. Kdaj so tudi odšli naprej po planoti do studenca v zavetju skal, od kader je po spolzkem rdečkastem grbinastem toboganu skalovja poskakovala voda in se kakšnih trideset metrov nižje v dolgem loku pognali v globok prepad, ali pa se vzpenjali navzgor po melišču in potegnili trimetrsko prvenstveno smer po kakšni malce večji skali. Včasih so šli tudi nad ledenik do vodnega zajetja, od koder je bila po dolgi črni plastični cevi napeljana voda dol do koče. Zajetje je bilo kakšnih dvesto metrov nad plazom, v potoku med dvema vzporednima vzdolžnima grebenoma, visokima mogoče deset ali petnajst metrov. Če so jih opazovali domačini, kako previdno se v brezpotju vzpenjajo po mokrih skalah, so se jim posmehovali, za njih pa je bilo to čisto dovolj, nismo-mi-gamsi-rojeni-na-tehle-prepadnih-policah. Desne strani potoka so se izogibali, tam je bil greben skoraj povsem neprehoden in se je zaključeval z ozko poševno ploščadjo, nad katero so bile samo še vrtoglave navpičen stene, z leve strani potoka pa se je bilo mogoče nad zajetjem spustiti proti koči. Če si šel čisto po stene na drugi strani melišča, kjer je bila plast peska najdebelejša in najbolj strma, si moral samo zbrati pogum, razširiti roke kot ptič in se z dolgimi koraki spustiti navzdol po pobočju, ki se je prebudilo, in potem te je nosilo navzdol, kot bi se vozil po širokih pernatih tekočih stopnicah. Kdaj se je zgodilo, da je po drugi potoka gladek kamnite prevale priskakljal kamen in čof, zamašil prehod med zajetjem in cevjo. Spodaj v pipi nas lesenim koritom pred kočo se je potok potem zmanjšal in to je bil znak, da je gorsko-vodovodna-prva-pomoč zbrala ekipo in šla razrešit položaj. Včasih sta bila to Dolgin in Bajsi, ki sta postajala vedno bolj neločljiv par, čeprav se je večini zdel, da Dolgin ne more slediti polovici Bajsijevih duhovičenj, Bajsi pa ne more slediti Dolginovim korakom, ki so bili dvakrat daljši od njegovih, včasih so šli po trije ali štirje skupaj ali paroma v vseh mogočih povezavah; le Vane in Zala nista nikoli hodila skupaj sama, navzven sta skrivala, kar se je dogajalo navznoter. Ob eni taki reševalni odpravi vodovodne prve pomoči so šli navzgor do zajetja Bruno, Cene, Špela in Nika. Vsenaokrog njih so po strmih stenah vrhov in meliščih pod njimi svoje svetle lovke stegovali žarki sonca, spodaj v dolini pa je bilo nad travniki že temno in gmota mračnega morja se je v vztrajni plimi iz minute v minuto dvigovala višje. Bruno se je pogovarjal s Cenetom in Špela z Niko, od časa do časa se je kdo zaustavil in z dolgim pogledom zaobjel pokrajino pod sabo. Koča je bila kmalu videti kot igračka iz plastelina, okrog nje so postavale drobne figure ljudi. Od pločevinaste strehe tovorne vlečnice se je odbijalo sonce in v zrak metalo slepečo pego svetlobe, jezero v dolini pa je že potonilo v globoko temo, dan je od spodaj navzgor izginjal, kot da ga nekdo briše z veliko nebeško krpo. V dobrih dvajsetih minutah so bili pri zajetju, zadnji del poti so le počasi napredovali, sonce čez visoka hrbta grebenov ni več prodrlo v ozko grapo, nad tlemi se je ob potoku razširjala mrzla meglena koprena in skale so bile še bolj vlažne in zdrsljive kot običajno. Bruno je pokleknil na desko nad zajetjem, si zavihal rokave in z roko zabredel v ledeno vodo, zazeblo ga je po celem telesu, s prsti je komaj lahko zgrabil velik oster kamen, ki je zapiral vodi prosto pot v cev. Drugi so stali na obeh koncih deske, da se ni prevesila, in opazovali, kako je skalo potegnil iz vode in jo vrgel za hrbet, da je potem poletela po strugi potoka in se po dveh, treh skokih raztreščila na drobne kose, in se prrrhhk, kot ognjemet iz kamene dobe razpršila na vse strani. Ni jih mikalo, da bi se vračali po vlažnih zdrsljivih skalah, po ozki polički prečne zareze so se namenili čez greben proti melišču. Bruno je po strmem pobočju plezal prvi, previdno je tipal za zanesljivimi oprimki v steni nad sabo, višina ni bila zanj, in zdaj je bilo pod njim že skoraj šest ali sedem metrov strmega kamnitega pobočja, kjer je le tu in tam iz zemlje na majhnih poličkah ali v razpokah skal pognal kako borovec ali šop trave. Bil je že tik pod vrhom grebena, v smeri razpoke je iskal dobre oprimke za zadnji raztežaj, ko se je za njegovim hrbtom in zdaj po desni mimo njega kar navpično proti vrhu zavihtel cene, ki ga vrtoglavica ni prav nič preganjala, prijel se je za oster oprimek, našel skoraj v višini trebuha oporo za levo in desno nogo, izbočil se je kot pajek in se potem z obema rokama zgrabil za čvrsto grbo skale na robu grebena. Z vso močjo svojih rok se je potegnil navzgor, nenadoma pa je na sredi poti obstal, kot bi se ulegel na zrak in pokušal lebdeti, vendar ni šlo, že naslednji hip se je z ogromno skalno lusko v naročju s hrbtom nazaj prevrnil v praznino, skalo je objemal kot svoj rešilni jopič in drugi trije so z grozo gledali, kako ga je zavrtelo v zraku in šele med drugo salto nazaj tik pred udarcem s hrbtom ob eno redkih travnatih poličk izpustil skalo, ki se je ob vznožju grebena odbila od stene, in ropotajoče zgrmela navzdol po melišču, takoj za njo pa se je zdaj zvit v klobko kot jež obračal Cene, naredil je šest ali sedem prevalov in potem podzavestno pristal v zajezeni kotanji potoka. Če ne bi podzavestno spustil skale, bi ga strla pod sabo in adijo vsi odtenki prefinjenega stila starega Ceneta, nihče vel ga na tej zemlji ne bi mogel sestaviti skupaj, njegova duša bi skupaj s kavkami z neba opazovala njegovega prijatelja in prijateljico, ki sta zelena od groze drsala nazaj navzgor po razpoki in njegovo še bolj bledo sestro, ki je zadnje tri metre stene kar preskočila in se med prevračanjem po kratkem melišču postavila na noge, tik preden je potem skočila v majhno zajezeno kotanjo potoške struge, v kateri je negibno zvit v klobko in z dlanema na tilniku napremično ležal Cene. Počepnila je k njemu in ga prestrašeno objela čez hrbet, dolge, predolge sekunde Cene ni dal od sebe niti najmanjšega znamenja življenja, od kotaljenja, strahu in krčevitega boja refleksov je bil zbit skupaj kot štorklja, niti vzdihniti ni mogel, kot da zdaj čaka samo še tisto najstrašnejše, na zadnji udarec, ki pa ga ni bilo, in po mučnih trenutkih negotovosti je Cene razprl dlani, previdno kot želva in z zbeganim obrazom, kot da ga je zapustil zume, pogledal naokrog in se potem počasi raztegnil. Ko sta prišla zraven še Bruno in Nika, so ga podprli z obeh strani in ga spravili na noge komaj je stal, tresel se je, kot bi ga ravnokar potegnili iz hladilnika, gledal je prestrašeno in zbegano kot bebček ali kot nekdo, ki se je pri štirinajstih po vsej svoji dolžini ponovno rodil in zdaj kot prestrašeni novorojenec iz sebe ni zmogel spraviti niti ene razumne besede, nobenega glasu, vendar je bil živ in cel, le po dlaneh in komolcih je imel nekaj prask in njegova frajerska kockasta modro-bela srajca je bila po hrbtu strgana in je visela z njega kot zastava poražene vojske.

Preseljevanje narodov[uredi]

Cene dva dni nič ni spregovoril, prvo noč so se Špela, Bruno, Vane in Dolgin izmenjavali in ga opazovali, kako spi, če je z njim vse v redu, vsi so se čudili, da si po takem padcu ni razbil glave in polomil vseh kosti, z enim samim odbojem vmes je po zraku letel sedem metrov in se potem najmanj deset metrov kotalil po ostrih kamnih melišča, preden je pristal v ledeni vodi, ki ga ja navsezadnje rešila najhujšega. Balo so se, da je staknil kakšne globinske poškodbe glave ali kaj podobnega, njegov pogled je bil moten in zbegan in bil od njegovih posameznih razmišljam ni prišlo na dan, vendar ni niti bruhal, niti ni bil otečen, torej ni imel pretresa možganov ali, bognedaj, počene kakšne kosti v glavi, padec ni prizadel njegovega telesa, ampak dušo, ki je zaskrbljena molčala, zgrožena nad krhkostjo telesa in osupla od srečnega konca. Šele tretji dan je spregovoril nekaj besed, ampak to ni bil tisti pravi Cene, pol nenavadnih razmišljanj in obratov in mehkih prebliskov, ko da edini med njimi vidi, da imajo besede in stavki več plasti in je samo od stila odvisna, katero izbereš. Z vsako besedo in z vsakim dejanjem je kazal, da je zanj poletje v gorah končani in da si želi domov, zamišljeno in brezvoljno je naredil štirim pet voženj, potem pa ni mogel več, ni mu šlo, ni mu bilo, kar umikal se je vase. Bilo je že sreda avgusta, čez konec tedna so bili tako ali tako spet namenjeni domov, da jim mame pred zadnjim ledeniškim treningom v hribih še enkrat temeljito preperejo stvari, da navsezadnje tudi samo po dolgem času s toplo vodo s sebe sperejo umazanijo in da jih zjutraj namesto blejanja ovc prebudi kaj drugega. Cene je s sabo v dolino vzel vso smučarsko opremo in zaradi sestrske solidarnosti prav tako tudi Špela, nobene možnosti si ni dal, da si premisli, stop-konec-skal-kamnov-ledenikov-kozjih poskakovanj-ovčjih bobkov-hribovskih fint, po njegovem razpoloženju bi lahko sklepali, da bo v Ljubljani smučke odvrgel v drvarnico in se začel ukvarjati z gojenjem tulipanov, s preučevanjem travniških cvetlic, vezenjem namiznih prtov in sprehodi z babico po mestnih parkih. Čez tri dni so se potem spet dobili pred Halo Tivoli, Bruno, Dolgin, Nika, Bajsi in Vane, s kislim obrazom, ker ga je bolelo v grlu in ker ga je zjutraj klicala Zala, da jo mama ne pusti, ker ima angino. Zares sta imela oba angino, le da Vane tisti trenutek tega še ni vedel, ves konec tedna sta z Zalo tičala skupaj, preizkušala prve poljube in si razgreta usta hladila s sladoledom, s kepicami-kupi-bloki-ledeniki sladoleda, in njuni grli je razganjalo zbadanje, kot da v vse smeri poganjajo bodičaste ledene sveče. S klubskim kombijem se je malce z zamudo pojavil trener Gojko, imel si občutek, in ni bil daleč od resnice, da se je privalil naravnost s kakšne peščene plaže, bil je ves zagorel in od njega se je razširjal močan-premočan-šminkerski vonj po kremah za sončenje, videti je bil najbolj zdrav primerek moškega pri petindvajsetih, vendar je videz varal, staršem je oznanil, da je nameraval biti ta teden v službi, torej v hribih in na ledeniku, ni pa povedal, da ga je že sama misel na to delala bolnega, in najbrž je od tod izviralo nekakšno vnetje meniskusa, poskusil je zašepati pred njimi, pa mu nekako ni uspelo, tenis-disko poskakovanje ponoči v Kaprunu-celodnevno poležavanje na trebuhu in kolenih v Poreču-tolšča od večernih požrtij, razlogov za zaplet z meniskusom je bilo več kot dovolj in zdravnik naj bi mu bil odsvetoval in prepovedal vsakršno vzpenjanje na hrib, zato je z mučeniškim obrazom naznanil starše,. Da bo otroke lepo peljal čisto do začetka poti v gore, potem pa jim pomahal in se vrnil v Ljubljano. Da ga ne bi kdo narobe razumel, to počne kot požrtvovalni prostovoljec, iz veselja-prijaznosti-dobrote, zares je na bolniški, če bi bil brez odnosa, bi se zdajle še pretegoval v postelji. Pred Halo Tivoli jih je prišel pozdravit tudi Cene, dolgčas mu je postalo po njih, na vsak način jih je hotel videti, že vnaprej jih je pogrešal do konca avgusta, vendar svoje odločitve ni nameraval spremeniti, hribov je imel za to poletje čez glavo in zadoščalo mu je, da se je zdaj vsako noč v sanjah na trdo skotalil po njih in v morečem polsnu ves zmeden skočil pokonci, sicer pa je bilo z njim spet vse dobro, stari-Cene-brihtna-glava-stil-je-pomembnejši-od-vsega drugega-zmaga-gre-stil-ostane, kot kašen francoski kolesarski šampion je slonel na svojem kolesu in se klepetavo poslavljal od prijateljev, hotel jim je pokazati, da je z njim vse v najlepšem redu, njegovi stavki so bili spet tisti pravi, vsak je z majhnim zasukom običajnih besed postal nekaj posebnega.

Prvaki so utrujeni[uredi]

Ko so prišli h koči, jih je čakala slaba dobrodošlica. Njihovo veliko sobo z enajstimi ležišči je zasedla skupina starejših planincev iz akcije »petindvajset vrlih korenin z žganjem in kranjsko klobaso na vsak slovenskih vrh,« tako kot tudi obe manjši, in Bruno se je s svojimi kolegi utaboril na skupnih ležiščih. Na srečo vsaj ta niso bila povsem zasedena, spalno vrečo je namestil ob zadnji steni, tik ob majhnem pravokotnem oknu, skozi katerega je imel lep pogled na mize pred kočo, ovce, ki so mulile redko travo po planoti in potem na borovce in vsenaokrog nad njimi na vrhove hribov in gora. Zraven njega so razvili svojo spalke Vane, Bajsi, Dolgin in na koncu Nika. Nahrbtnik so pustili vsak na začetku svoje postelje, vreče s skupno hrano pa postavili na deske, ki so bile zdaj za nosilnim tramom strehe edina polica v prostoru. V jedilnici je zdaj veljal drugačen red kot prejpnje tedne, Lucija je zadnjo nedeljo, ko se je kot običajno malce predolgo pretegovala v postelji inm so jo prišli iz kuhinje priganjat, zložila svoje stvari v nahrbtnik in odšla v dolino. Dovolj je bilo, mir in ljubezen s tetko-žolco-vampki-srebanje kostnega mozga-opečenimi rpsti od vročih čajnih skodelic in vseh velernih pijanih Slovenija-od kod-lepote-tvoje-in-oj-mladost-ti-moja-in-čez-sedem-let-se-bova-videla-spet: nič čez sedem let, takoj, akcija, odhod, lepo se je prišla v kuhinjo poslovit, poljubček na levo, poljubček na desno, tetka, ne zameri, še čudno, da se mi ni utrgalo tu zgoraj od tega ovčjega blejanja in vsega skupaj, res moram,nujno, stoprocentno prav danes in zdaj, saj ne študiram za pastirico. Namesto nje je prišla v kuhinjo iz doline pomagat Renata in vse je spet teklo naprej, še malce bolj gladko kot prej. S sabo je pripeljala tudi nemškega ovčarja, priezen je bil zadaj od drvarnici, da ni nadlegoval gostov in ovc, od časa do časa ga je spustila in stekla z njim po poti naprej ali navzgor proti ledeniku.ime mu je bilo Reno, Renata jim je razložila vse glede njega in tudi glede Lučke, sploh je ni bilo treba spraševati, kaj se je zgodilo, zgovorna kot še nikoli je bila, prava proti-Lučka, vsak trenutek je bila lahko ob tebi in te zasula z vsemogočimi besedami, kot da si prav ti tisti hip zanjo najpomembnejši in najboljši prijatelj na svetu. Drugi domačini in torej tudi njen Gorazd so bili v dolini in zdaj se ni bilo treba nikomur pretvarjati, motala se je okrog Ljubljančanov in se pogovarjala z njimi, potrebovala je družbo, še Dolginu je takoj odpustila, da se je spravil na njenega Gorazda, do Vaneta pa je bila še posebej prijazna, tako zelo, da je bilo prav nerodno; še dobro, ali slabo, da je bila Zala daleč stran. Bruno in Dolgin sta takoj opazila, da je Vane spet v prednosti, kje je pravica na tem svetu, nekdo ima čisto svežo punco, ki jim jo je speljal izpred nosa, pa se mu že ponuja druga, kot da je Vane edini pravi fant na tem svetu in da Bruno in Dolgin na esbi in v sebi nimata popolnoma nič takega, kar bi lahko privlačilo kakšno Zalo ali Renato, Vane pa to ima, ta svoj nevidni podkožni trnek, na katerega se očitno lovijo vse punce. Ampak Vane, prvak v vse smeri, v smučanju, teku, tovarištvu, in, če sta Bruno in Dolgin še tako nerada priznavala, privlačnosti, Vane-magnet-za-srca-punc se ni kaj dosti menil za Renato. Bolelo ga je grlo, bil je nekam nenavadno šibek, tudi zgoraj na plazu je po snegu tako čudno drsal, da ga nisi prepoznal, šampion se je spreminjal v amaterja, neprestano se je držal za vrat, čeprav ga je bolelo celo telo, ampak, za celo telo se ni mogel držati, in zdaj niti sam ni vedel, ali se tudi njega loteva angina ali pa je to od tega, da ni Zale, prav resno ej tuhtal o tistih stavkih, ki so se mu še pred kratkim zdeli smešni in jih ni razumel ljubezen-boli-ljubezen-je-huda-bolezen. V slabi koži je bil, da ni ostal v Ljubljani blizu Zale, in pote, ali je bilo pametno, da se je z njo spustil tako daleč. Tolažba, ki ga je pomirila, je prišla po treh dneh v obliki visoke vročine in vnetega grla, skozi katerega je komaj še vdihnil. Oddahnil si je, čeprav boleče: Zala ni kriva za bedno stanje njegovega telesa, armada njenih v poljube, dotike in poglede zamaskiranih ljubezenskih vojščakov vanj ni izstrelila nešteto majhnih strupenih puščic, le angina ga ja zgrabila in položila v posteljo. Videti je bil tako vročičen in oslabel, da se je vsem smili, in tudi Dolgin in Bruno sta potem tako kto drugi s skodelico čaja za bolnika večkrat na dan romala na skupna ležišča, in nič več si nista želela biti v njegovi koži.

Praznično kosilo[uredi]

Predzadnjo soboto v avgustu so se pri koči prikazali Dolginovi in Bajsijevi starši, pravzaprav Dolginov oče, malce nervozen od počasnega vzpone, med katerim ga njegova vojska ni ubogala, in potem Dolginova in Bajsijeva mama, prva v popolni planinski bojni opremi in druga v mokasinih za sprehod po mestnem parku in nabranem krilu do tal. Klepetali sta tako zavzeto, da sploh nista opazili, da sta že pri koči, Dolginov oče ju je moral s planinsko palico kot dve ovci usmeriti proti stopnicam, da nista odtavali naprej po poti in potem med a-ne-gospa-si-ne-morete-misliti-gospa-sploh-pa-ker-gospa-je-naš-zlati Vinko (kar je bilo neobičajno, vendar pravo ime Bajsija)-in-oh-naš-Janko-(kar je bilo neobičajno, vendar pravo ime Dolgina)-samo-srce-ga-je-končali kje v brezpotjih nad prepadi. Za oba fanta se je poletje v gorah iztekalo, Dolgin je moral pred začetkom šole še k starim staršem na Primorsko in doma si je izboril, da s sabo vzame svojega novopečenega in po skoraj dveh hribovskih mesecih tudi že precej shujšanega prijatelja Bajsija; izteklo pa se je tudi za Vaneta, ki je sicer nameraval ostati do konca, kakšen prvak pa si, če ne vztrajaš do konca, a?, ampak, preprosto ni šlo, angina ga je čisto zdelala, komaj se je vlačil naokrog, bil je bled odsev starega prvaka, njegova senca, ki se je morala odpočiti in najti nazaj svoje pravo šampionski telo. Oskrbnik je med Vanetovo boleznijo neprestano bedel nad njim, z enim očesom je zares ves ta čas opazoval, kaj se dogaja z Ljubljančanom, kot skrbni nadomestni poletni oče jih je pozorno spremljal, vendar je ukrepal šele, ko je bilo zares treba poseči vmes. In Vanetov primer je bil jasen: svoje je odležal, ampak ves slab je še bil, okrog koče so temperature zjutraj in zvečer postajale že čisto jesenske in fant takšen ne bi imel nobene koristi od zadnjega tedna treninga, prej kakšne težave. Oskrbnik se je z Vanetom pogovoril in mu svetoval, naj oddide domov; tako se je zdaj primerilo, da večin od petih poslednjih poletnih gorskih bojevnikov ni ostala do konca, ampak se je večina odpravila v Ljubljano. Oskrbnik je kuharici naročil, naj za Ljubljančane naredi slavnostne dunajske zrezke s pomfrijem, stokala je in negodovala, mineštra-fižolova juha-golaž-vampki-jota, to je danes na sporedu, a ni dovolj, kdo bo pa lupil krompir, samo dve roki imam in obe sta čisti zasedeni, pomfri in dunajske delajo spodaj v gostilni ob jezeru. Ampak stvar je bila že odločena, obljubil je bil otrokom in prejšnji dan so po njegovem naročili iz doline po tovorni vlečnici me drugo hrano dostavili tudi sočen kos svinjskih pleč za zrezke, ki se je čez noč lepo zakopan v sneg v majhni kotanji z večnim ledom kakšnih petdeset metrov naprej od studenca, v izteku velikega melišča. Renata je že kakšno uro pred poldnevom z veliko vrečo krompirja odšla iz kuhinje ven kl lesenemu koritu, lupila je in lupila, pa ji nikamor ni šlo, bila je razočarana, slišala je, da v dolini odhaja tudi Vane, mislila je, da jo čaka še zanimiv teden, zdaj, ko mu je stokrat na dan nosila čaj gor na skupna ležišča in je tako lepo prišel k sebi, na, pa imaš za nagrado cel kup krompirja, če česa ni marala, je bilo to lupljenje krompirja inribanje jabolk za zavitek, pa še dolgčas ji je bilo, sedela je tam kot kup nesreče, obsojenka-v-delovnem-taborišču-za-lupljenje-krompirja, zamišljeno je v rokah držala nož, se ppotem zastrmela v kakšno točko v daljavi in si vmes s škarjicami strigla nohte na nogah, vsakih pet minut je v čeber mrzle vode čofnil kakšen slabo olupljen krompir, a-ni-ljubka-joj-kar-v-Ljubljano-bi-jo-vzela-za-hčerko-a-ne-no-gospa-meni-je-tudi-to-padlo-na-misel-kakšna-gospodična-bo-iz-nje, sta jo z verande oapzovali gospa Bajsijeva in gospa Dolginova mama, srebali sta svojo kavico s smetano, uživali sta v gorskem zraku in pogledu na gorsko cvetje med borovci. Dolginov oče pa je kot kakšen stezosledec-varnostnik-tajni agent obveščevalne službe hodil okrog koče in si ogledoval stvari, kot da neprestano preverja, kaj bi bilo mogoče spremeniti ali prestaviti drugam. Zadaj za kočo je naletel tudi na psa, znal je s psi, doma je imel enega in tud v vojski je imel opravka z njimi, v trenutku je začel na njem uporabljati svoje metode, dokler ga ni povsem ukrotil in podredil svoji volji, »ja, priden pes, mirno sedi, lezi, tačko, tako, za nagrado te zdajle malo spustim, tako, pa lepo hodi čisto ob moji nogi … pozor k nogi!« Reno je sicer zares naredil dva, tri korake ob strani Dolginovega očeta, potem pa jo je ucvrl za vogal hiše in po svoje,in ko je Dolginov oče, ki je osupel zaradi pasje samovolje kar obstal pri drvarnici in z žvižgi ukazoval psu prihod nazaj, končno tudi sam stopil za vogal hiše, in potem še za naslednji vogal, psa pa ni bilo nikjer več videti. »Je kaj narobe?« ga je zgoraj z verande vprašala žena, ko je videla, kako nemirno hodi naokrog in žvižga v prazno, kot da se mu je v glavi kaj premaknilo. »Maoštja, kaj narobe, nič ni narobe, maštja,« jo je potem skoraj nahrulil in so oddaljil stran od koče, in potem sta ga gospa Bajsijeva in Dolginova mama od časa so čada lahko zagledali, kako stoji na vrhu kakšne skale in gleda naokrog. »Vaš mož pa uživa v hribih, ne?« je rekla Bajsijeva mama. »Oh, ja, pa kako. Videti je strog, vetse, pa ej še ves otročji.« Bruno in njegovi kolegi so medtem prišli dol s plazu, Bruno in Nika sta ostala zunaj pri koritu in pomagala Renati lupiti krompir, Vane, Bajsi in Dolgin pa so odšli pospravljat svoje stvari. Ko so opravili vsak svoje, je Renata s krompirjem odšla v kuhinjo, Ljubljančani pa so se zunaj pred kočo posedli za mizo, fantje so še zadnjič to poletje vrgli skupaj karte, Nika pa je s svinčnikom v roki sedela ob strani in risala v svoj blok. Čez nekaj časa je k njim prišel Reno in se ulegel k njihovim nogam, mahal z repom, videti je bil prijazen in zadovoljen, pravo uteleščenje dobrohotne živalske narave. Kmalu za njim je skozi vejevje borovcev ves zadihan prihitel Dolginov oče, pred mizo upočasnil, s čela si je brisal pot, poskušal narediti prijazen smehljaj, počepnil je ob psa, mu nekaj prigovarjal in ga potem brez težav pripel ob drvarnici na njegovo verigo. Komaj je Dolginov oče izginil po stopnicah na veradno in ravno, ko jih je Bajsi zabaval z eno od svojih resničnih ali izmišljenih zgodb o tem, kako ga nekoč kot prvošolca lastna mama ni prepoznala in mu ni odklenila vrat, ko je na poti iz šole zavil v slaščičarno in se tako nabasal indijančkov, da je bil od čokolade ves črn po obrazu, je iz smeri studenca, od snežne kotanje, kamor je odšla po meso za dunajske zrezke, po planoti prihitela kuharica. V obraz je bila vsa zaripla od besa, na ves glas se je jezila, ti-že-pokažem-zlodej-pasji, v svojih visokih copatih iz blaga je s hitrostjo, kakršne ji človek ne bi nikoli pripisal, oddrsala za kočo in se potem zadaj ob drvarnici lotila psa. V rokah je držala dolgo kuhalnico, z njo je tolkla po tleh tik ob pesjanovem kožuhu in bom-jaz-iz-tebe-zdaj-naredila-zrezek-in-faširanje-in-mesno-polivko, Reno pa je le s poševnimi ušesi nedolžno mežikljal z očmi in nepremično ležal na trebuhu, kot da pod seboj skriva zaklad. Kvartopirci so vstali od svojih kart in v varni razdalji obstopili razburjeno kuharico, iz koče je prihitela Renata, Dolginov oče je ves bled gledal dol z verande, vsi skupaj so poskušali pomiriti kuharico, ki je nehala tolči po tleh in je zdaj lovila sapo in z dolgo kuhalnico obtožujoče kazala proti mrcini. Še nekaj časa je trajalo, preden je dobila dovolj zraka za en sam stavek strašne obtožbe: »Vse je požrl, videla sem ga.« pes je nekako razumel, da se to nanaša nanj, zaprl je oči in ušesa spustil tik ob glavo, vendar jih je dvignil takoj, ko je slišal, kako je kuharica v svojih copatih oddrsala stran. Kaj je s tem mislila, do izvedeli šele pri kosilu, ko so na krožniku ob pomfriju namesto obljubljenega dunajskega zrezka dobili vsak le polovico klobase. Sicer pa tudi to ni bilo slabo, za vse je bilo dovolj, predvsem ocvrtega krompirja, pridružili sta se jima tudi mami Bajsija in Dolgina, Dolginovemu očetu pa nekako ni bilo do hrane, šel se je malo sprehajat. Reno pa je medtem zadaj za hišo blaženo mežikljal v sonce in vse svoje čute usmeril proti svojemu trebuhu, v katerem se je v pasje sanje raztapljal kraljevski kos svinjskih pleč.

Za konec, lahke sanje[uredi]

Šele ko sta Bruno in Nika gledala, ko njuni prijatelji po poti izginjajo v dolino, sta dojela, da sta ostala sama. Sama in skupaj, v dvoje, brez vmesnega prostora Bajsijevih duhovičenj, Dolginovega viteštva in resnosti, brez Vanetovega samoumevnega prvaštva, brez prijateljev in kolegov, ki so že prej ostali v dolini. Na to nista računala, nihče od njiju ni bil pripravljen na tak položaj, spogledala sta se, njune misli ostala-sva-sama-ej-vidiš-zdaj-to-pa-kaj-bova-že-a-saj-ni-nič-narobe-z-nama so se srečevale nekje na sredi poti med njima in začela sta se smejati vsemu skupaj, temu, da sta čutila, da sta tisti hip mislila isto misel, pa ker je bil takšen dan, tudi drug drugemu, odhajajočim prijateljem, ovčjemu blejanju, resnobi sivih hrbtov gor, podivjanim kopastim oblakom, celemu svetu, na katerem so se tisti hip stvari razporedile tako, da sta stala dober meter stran drug od drugega vsak na svoji skali in mahala za hrbti odhajajočih tako resno in vztrajno, kot da se opravljajo na dolgo večmesečno potovanje čez ocean. Popoldan sta šla na ledenik, v zadnjih dneh je postal kot raztrgan prt, vsako jutro so skozi njega pokukali novi pasovi skalovja in le še v središčni kotanji je bilo mogoče narediti petnajst ali dvajset kratkih zavojev. Bruno je naredil prvo vožnjo, potem pa spodaj naslonil palice in s počasnim pogledom drsel vsenaokrog, šel je po nevidni liniji ledenika, kakršen je bil ob koncu junija pri njegovem prihodu. Zdaj je obstajal samo še v njegovem spominu, ob pogledu na golo kamenje mu je bilo, kot da se je ves sneg, ki je v tem času skopnel, nagrmadil okrog njegovega srca. Pomislil je na oskrbnikove besede, da je pred desetimi, petnajstimi leti ledenik vedno zdržal do konca poletja, in da je nekje prebral, da se bodo zaradi segrevanja ozračja ledeniki v Alpah umikali vedno višje in bodo navsezadnje izginili. Ta misel mu ni bila všeč, bodla ga je noter v dušo in srce, ampak, nič ni ,mogel storiti, le gledal je lahko to, kar je sploh še bilo. »Ti ni, ne?« je rekla Nika, ko se je ustavila ob njem, »meni tudi ni, greva, si bova izmislila kaj pametnejšega.« Snela si je smuči, Bruno jo je nekaj časa opazoval, kot da se ne more odločiti, potem ji je sledil. Preobula sta se, Nika je iz nahrbtnika vzela plastično vrečko, iz nje nazaj v nahrbtnik stresla rezervne nogavice, kremo, bombone, modro rutico z belimi pikami in potem pokazala v smer nad meliščem, kjer se je skozi ozko žrelo na gorski grebem vila opuščena pot. V dvajsetih minutah sta bila tam, na sredi žrela sta se ustavila, Bruno je lovil ravnotežje na strmem pobočju in pred seboj na široko razpiral vrečko, v katero je Nika spuščala kepe gline, strgala jo je s kratkimi mehkimi potegi dlani, kot da boža goro in se je opravičuje, ker jo jemlje. S polno vrečo gline sta se spustila po melišču, spotoma pobrala nahrbtnika in šla dol do koče. Prezgodaj je bilo še za večerjo in preveč hrupno je bilo, koča je bila polna obiskovalcev in pred njo je skupina planincev s pivovskimi steklenicami in čutaricami žganja stala okrog harmonikarja in prepevala otožne pesmi, nekaj glasov je tako pijano zategovalo, da so se namesto srca trgala ušesa, doložila sta nahrbtnike in odšla naprej po planoti, umaknila sta se v zavetje utora pri studencu,kjer ni bilo več videti ljudi in slišati hrupa in je bilo, kot da sta pristala v majhnem luninem kraterju. Počepnila sta ob studenec, iz vrečke stresla glino in jo oškropljeno z vodo, zmehčala na široki deski pred studencem, na katero so po navadi poklekali, kadar so hoteli v dlan zajeti vodo ali si umiti obraz. Potem sta začela iz gline delati figure, Bruno se je trudil, da bi naredil kakšne prepoznaven obraz, Indijanca, črnca, bradatega belca, karkoli človeškega, ampak iz njegove gline so nastajali nekakšni svaljki, nepravilne žoge ali v najboljšem primeru čudna, še neučlovečena bitja brez imen, razdiral jih je in poskušal znova, dodajal je vodo, da se mu je že vse zmehčalo in se mu lepilo na prste in navzgor po rokah, bilo je, kot da je padel v testo, iz katerega se ne zna izvleči. Tako zelo se je želel narediti kaj razpoznavnega, da se je čisto zatopil v ustvarjanje, sploh ni opazil, kako mineva čas, zavedel se je šele, ko je za njegove kepe-zrezke-svaljkaste pošasti zmanjkalo gline in se je ozrl po njej k Niki. Tudi on je ni imela več, pa je tudi ni potrebovala, ob njej ne deski so bili obrazi vseh njunih prijateljev in kolegov, in Bruno ni mogel verjeti svojim očem, takoj jih je prepoznal, kot da je za hip pogledal v delavnico vsemogočnega Boga in videl, kako si je zamislil ljudi, prede je ustvaril svet, Bajsija in Dolgina, Vaneta in Zalo, Ceneta in Špelo, kubičnocentimetrska Johana in Tineta, še Vilija z njegovim stremuškim pohuljenim obrazom. Samo njega ni bilo. Pa Nike. »Za naju mi je zmanjkalo gline,« je skomignila z rameni in prehitela njegovo vprašanje, »ampak, saj midva sva tukaj, ne?« Potem se je sezula in do kolen zabredla v ledeno vodo. Z roko mu je namignila, naj ji podaja figurice, po vsem telesu se je tresla od mraza, njena dlan pa je bila mirna in zanesljiva. »Se zmeniva,« je rekla, ko jih je previdno zlagala drugo ob drugo na temno skalnato poličko, skrito v notranjosti oboka nad studencem, »recimo čez trideset let, točno čez trideset let prideš ti gor s svojimi otroki in jaz s svojimi in pogledava, kaj bo od tega ostalo. Prav? Si boš zapomnil, katerega avgusta smo? Jaz si bom zapisala. Se prej slišiva.« To je rekla tako, kot da bo to prihodnji teden ali prihodnji mesec. Trideset let, toliko za naprej Burno sploh ni znal razmišljati ali pa ni hotel, ker se je bal, trideset-let-tristo-let-tri tisoč-let- tri milijone-let-tri milijarde-let, sam Bog ve, za človeka so to težke številke. Ampak, obljubil je. »Se prej slišiva. OK, zmenjeno.« Ponoči dolgo ni mogel zaspati. Gledal je skozi okno, zvezde so bile na gosto posejana na nebu, zdelo se mu je, da se pojavljajo vedno nove in da jih je več kot prejšnje noči, preobrnil se je skupaj s spalno vrečo, zdaj je bil res kot tjulen-mrož-pingvin, spomnil se je brata Blaža v Ljubljani, čas je že bil, da ga spet vidi. Svetloba zvezd je prišla čez njega in se razlivala čez obraz Nike, zdaj med njima niso bili več Vane, Bajsi in Dolgin, s svojimi črnimi kodri in trepalnicami, ki so se kot fine črne pahljače zapisale njene oči, je spala za njegovim hrbtom, njen obraz je bil čist in lep in malo navihan, Bruno ji bil tako domač in blizu, kot da je prav takšen prizor doživel že tisočkrat prej, čeprav ga je videl prvič. Začudeno je z na široko odprtimi očmi tuhtal, zakaj so se po njegovim mislih celo poletje motale Zala, Renata in Lucija, na Niko pa niti pomislil ni. Z dlanjo je šel čez njen obraz, ni se je dotaknil, le na daleč jo je pobožal. Ko je potem zaspal, je ponoči sanjal, da zvoni telefon, pa se ne more prebuditi. Potem ga je kar čez njega dvignila ženska roka, ni je videl, samo toplo mu je bilo in slišal je njen glas: »Ja, tukaj Nika. Oba še spiva, naju lahko še malo pustite. Saj še ni trideset let.« Nika v tistem trenutku ni spala, zbudila sta jo jasna mesečina in nejasen topel občutek bližine. Skozi priprte trepalnice je gledala, kako se Bruno v spanju smehlja, iz svoje spalne vreče je počasi dvignila roko in ga objela.