Pol ure na Limbarski gori

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pol ure na Limbarski gori. Romarska črtica.
Silvin Sardenko
Izdano: Slovenec 26. avgust 1911 (39/195), 1–3
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nov, petnajstletni rod je že zrastel v preprostih kočah limbarskega ohribja, odkar sem zadnjikrat romal po slikovitih slemenih k sv. Valentinu na božjo pot.

Danes sem zopet romar z Limbarske gore.

Zavriskal bi od samega veselja, a glas ni mogel prav iz mojih prsi, ki se jim je v borbi z dolgočasnimi dnevi že dokaj ohladila mladeniška vnema. Moje uho pa je bilo odprto za zgovoren glas božjih stvari, in oko je žejno pilo njih divno lepoto.

Spoznal sem, da deželo mnogo bolj ljubim, odkar živim v mestu, in da mestne razmere, v katerih se nahajam, nikakor ne vplivajo blagodejno na razvoj mojega mišljenja in čustvovanja.

Par pomladi je šlo že mimo mene, a jaz sem jih zagledal šele, ko so odcvetele. Klasje je že parkrat zorelo in dozorelo, a preden sem stopil jaz na polje, je bilo že požeto. Ajdovo cvetje je prikipelo iz tal, kakor srčna kri dobrotljive materinske grude, a jaz v to žlahtno kri nisem potopil svojega pogleda; šele ko so snopje vozili domov, sem prišel in jih vprašal:

»Kako je z ajdo?«

»Lepa je bila, gospod!« so mi odgovarjali z resnim obrazom. »A sedaj je uboga in prazna.«

Razumel sem njih besede, in to tem bolj, ker se mi je zazdelo, kakor da govore o moji duši.

Na Limbarski gori pa je bila moja duša zopet bogata in vesela, kakor včasih.

Tam doli v mestu srečavam toliko znanih obrazov, a so tako hladni in mrzli; tu gori pa je vse novo, tako neznano in vendar tako domače, gorko in prisrčno.

Tam doli toliko šumnih besed, in nobena te ne gane in ne ogreje, ker je ne govori srce, ampak samo jezik; tu gori pa je zopet enkrat srce govorilo s srcem ...

»Koliko imamo še do vrha?« sem prašal dobrovoljnega starca, ki je peljal majhna kola z ovsenimi snopi in je pozdravil z uljudno besedo.

»Še pol ure!«

»Ali bo huda?«

»Nič ne bo dobrega. A ne mislim vas, ampak ono-le mater ...« in pokazal je z roko na sopihajočo romarico s precejšnjim obsegom. »Očka, vi nas pa slabo tolažite!« sem zavrnil moža v skrbi, da ne izgubi sopotnica upanja na svoj cilj.

»Kar vidim, to govorim!« se je smehljaje odrezal. »Jaz sem že star in bi preje prišel, kakor ta.«

A starec se je motil, naša karavana se je sicer previdno, a vendar dovolj naglo pomikala proti vrhu. Bilo nas je sedem.

V bližnji šumi se je oglasila vesela dekliška pesem. Kolikor sem mogel v tistem trenotku razločiti, bila sta dva glasova. Napev je bil lep, besede pa zelo preproste:

»Kaj, kaj
prašaš me zdaj;
raj’, raj’
piti mi daj!«

Ko smo prehodili nizko borovo šumo, sem zagledal na poševnati njivi dvoje deklet, ki sta prilivali velim zeljnatim glavam.

»Z oblaki se ni dobro izkušati?«

»Kako pravite?« sta me radovedno vprašali.

»Kar bi morali narediti oblaki, hočeta vedve, to mislim.«

»Morava, Sv. Valentin ne da dežja. Včeraj smo šli zanj prosit na Sv. Goro.«

»Ali vesta, zakaj sv. Valentin ne da dežja?«

»Ker ni deževni patron ...«

»O ne! Ker mu premalo zaupate. Mi smo prišli k vam prosit dežja, vi pa hodite drugam. Kar poreče vaš patron?«

»Nič! Če vas usliši, bomo mokri tudi mi.«

»Ali bomo kmalu pri njem?«

»Po tej poti nikoli. Zašli ste. Tam mimo one bajte morate zaviti v goro.«

»A koliko je potem še do vrha?«

»Še pol ure.«

»Kakšne pol ure pa je to?« sem si mislil, »da ji minute ne teko naprej.« »A dobro, samo da ni več kot pol ure.«

Zavili smo navzgor po oglodani in grebenasti stezi.

Rahla jutranja sapa je vela po gori in razširjala naokolu prijeten duh borovega in smrekovega drevja. Ne vem, kaj skrivnostnega diha včasih v takem jutranjem vetru, da odvzame duši celo vse težke misli in jo za trenutek zaziblje v blažen sen: Nikjer nobenega trnja in nobenih bolečin, nikjer nobene tuge in solze, vse sama radost in ljubezen; tako čuvstvo je moralo prevevati Adama, ko ga je Stvarnik postavil v raj in mu naročil: »Gospoduj!«

Ko sem se predramil iz teh lepih sanj, sem nehote zapel veselo pesem naših seljakov in kmetov:

»Vsak kmetič ’ma svoje veselje, če le prav pošteno živi: čez dan se nažvižga, napoje, zvečer pa prav sladko zaspi.«

Gori na travnatem grebenu so stali kosci in poslušali. Zagledal sem jih šele, ko sem vso pesem odpel.

»Ni vse res, kar ste peli!« me je ustavil postaren kosec naslonivši žuljavo desnico na koso.

»Kaj ni res? Vse je res, kar sem pel.«

»To je že res, ko ste peli: Na svet’ so res križi, težave, pa nič ne porajtaj, moj brat; v nebesih nas čaka veselje, ga bomo vživali enkrat.«

»Kaj pa na primer ni res?«

»To ni res: Čez dan se nažvižga, napoje. Pri težkem delu se človeku malo ljubi žvižgati.«

»A ne bi škodovalo, če bi jo tako-le malo zažvižgali,« sem mu svetoval.

»Ne gre. Odkar garam po gorah, sem se žvižgati odvadil. Moja kosa že še žvižga in zapoje, ker gre po rožah in dišečih travah, a s koscem je drugače.«

Strmeč sem poslušal moža. Obraz razoran, hrbet upognjen, okrog usten nekaj bridkega, kakor sled srčnih vzdihov, ki so kdaj zdihovali tod mimo.

Sanje so laž, a življenje je resnica. Par trenutkov preje sem sanjal o Adamu, ki mu je Stvarnik dejal: Gospoduj! A sedaj me je ta mož spomnil druge, a bridte istine iz raja: »Prokleta bodi zemlja zavoljo tebe; trnje in osat ti bo rodila.«

»A vseeno, prijatelj moj,« sem se poslavljal od kosca, »vseeno si večkrat zapojte:

Na svet’ so res križi, težave,
pa nič ne porajtaj, moj brat:
V nebesih nas čaka veselje,
ga bomo vživali enkrat.«

Mož je molčal in se zamislil. Zdelo se mi je, kakor da se je njegova duša razlila v morje tolažbe, ki mu jo je prinesla misel na lepšo večnost. Vsaj njegove oči so veselo zažarele in obraz se je prijetno nasmehnil.

In zažvižgala in zapela je zopet koščeva kosa in njegove misli so pele z njo, samo z enim razločkom: kosa je podirala cvetje, koščeva misel pa je klicala na dan cvetje iz lepših bodočih dni.

Ali eno sem ga moral še vprašati iz gole radovednosti. Oddaleč sem zaklical nad njim:

»Čujte! Koliko je še do vrha?«

»Še pol ure.«

»Čudno,« sem si mislil. »Ti ljudje imajo pa res kratkočasno življenje. Trikrat po pol ure že hodim, in vsak mi je dejal, da je do cerkve samo pol ure, pa še nisem pri njej. Tako-le kratkočasno uro bi človek rad kje dobil. Seveda bi morala biti bolj čudna, a tudi urar Čuden v Ljubljani jih nima.«

Poromali smo zopet pol ure čez precej strme čeri.

»Kje si romarska cerkev sv. Valentina?«

Na vse strani sem gledal, kje se iznad zelenih vrhov prikaže iskano, a še težje pričakovano svetišče.

Smreke strmé v nebo. Glej, tam se nekaj blesti! To bo! A ne! Bila je le pot, ki se je v beli vijugi vila navzdol.

»Nemara smo zopet zašli?«

»Ne! Nismo. Tam je rdeče znamenje.«

Prišli smo mimo koče, kjer je gospodar ravnokar svojo deco privodil na dvorišče. Bilo je troje rdečih obrazov, veselih in zdravih.

»Dobro, vodo imate!«

»Ali bi jo radi pili?« je vprašal gospodar.

»Na vaših otrocih se vidi, da je dobra voda.«

»Tisto pa, gospod. Trideset let jo pijem, in še nisem bil nikoli bolan. Smrt pride k nam na vsakih osemdeset let in takrat vzame, kar je zanjo; a še takrat ne vselej vsega, kar je po osemdeset let staro.«

»Saj res. Veliko starih ljudi se vidi po vašem ohribju.«

»Kdor bi prišel k nam leta iskat, bi jih dobil dosti, a drugega je malo. Suša, suša, ta nam bo letos veliko vzela.«

»Vaše ajde so lepe. Pri nas v dolini ni tako.«

»Kje pa je drugo? Glejte, ta-le usta — in pokazal je na svojo deco — so vsak dan trikrat lačna in pravijo: ‚Ti daj!‘ in nič ne vprašajo: ‚Kje boš jemal!‘ Pa saj Bog ve za nas.«

To sem še vedno našel pri našem ljudstvu: Kjer je bil križ večji, tam je bila vera in vdanost v božjo previdnost tudi vedno večja. Človek bi rekel, da je križ prvi steber, ki podpira vero in vdanost; in kjer ni tega stebra, tam je vera na tleh.

»A kaj se ustavljamo! Kje je že naša cerkev?«

»Še pet minut imate do nje!«

»Tako, še pet minut. Nalašč pogledam na uro, da vidim, če bo res.«

Vzel sem brevir v roke in grede molil zadnji dve »hori«.

Pogledam na uro. Pet minut je že preteklo.

»Pozdravljen bodi, ljubi sv. Valentin!«

Tri sanjava okna v vrhnem delu svetišča so gledala nasproti. To so temne, črne oči, a iz njih gleda vsa prijetna pobožnost, ki je kdaj molila na tem svetem kraju.

Še nekaj minut.

Cerkvenik je pozvonil in odzvonil k sveti maši. V klopi poleg prezbiterija so pokleknili moji soromarji.

Moj prijatelj Janko je prvi daroval sveto mašo.

Za njim sem pristopil še jaz pred oltar.

»Češčen bodi, ti milostljivi oltar, in tvoj dobrotljivi patron, sv. Valentin!

Tu torej je objokana mati izprosila zdravje svojemu otroku. Ob tem oltarju je klečal mož s hudo boleznijo v glavi — in bil je ozdravljen. Na teh stopnicah je stal mladenič z neznosnim trganjem po vseh udih — in bil je okrepčan in poživljen. Po tem svetem tlaku so se drsala okrog oltarja vdana kolena bogaboječega dekleta; globoko rano je nosila na svoji roki — in kmalu potem se ji je zacelila. Tam zadaj v klopi je klečal oratar, skjučen in potrt: Polno dela na polju, pa je živina obolela. Sv. Valentin je uslišal prošnjo: čez par dni je bilo že vse polje lepo zorano in zravnano. Ob tej svetinji sv. Valentina je ječala vdova: Kočo ji hočejo prodati, in kam pojde sama z otroci. A sv. Valentin tega ni dopustil: še danes gospodari njen sin na rodnem domu.«

»A kdaj se je vse to zgodilo?«

»O, maloverni bratje, ne vprašajte, kdaj? to se ni zgodilo enkrat, to se je zgodilo stokrat in tisočkrat. Po vsej slovenski zemlji gre med vernim ljudstvom velika hvala o sv. Valentinu.«

In danes prihajam k njemu jaz.

»S kakšno prošnjo?«

To naj ve le Bog in sv. Valentin. Odšel sem iz cerkve. Prijazen griček, ki se dviga na desno poleg cerkve, me je zvabil k sebi.

Oj, ta pogled, milobe poln!

Vas: Zlato polje! Kaj ne bi bilo zlato, ko te solnce dan za dnem obseva z zlatimi žarki.

Vas: Češnjice! Kako morate biti ve lepe šele v črešnjevi pomladi. To vas mora biti vesel vaš župnik in naš znanec Pavel Perko. Tam pod črešnjevo senco bi se dale napisati pestre slike in črtice »z naših gorâ.«

Kolika izprememba v teh gričih in grebenih, v teh grapah in prepadih, v teh planinah in dolinah. Vse tako tiho in mirno in vendar vse tako živo in zgovorno. Vsaka cerkev pridiga in vsaka hiša pripoveduje bajke, lepe bajke iz davnih dni ... »Enkrat je bilo ...«

»Zares! Enkrat je bilo in ne bo nikoli več. Takrat je bilo, ko je noga prvikrat odrinila zibel od sebe, ker vzraslo telesce zibeli ni več potrebovalo. Takrat je bilo, ko je otrok utekel materi iz veže, ko se je sklonila v peč, da pogleda za ognjem. Otrok pa je hitel z mladim ognjem venkaj pred hišo. Vsa stvarnica mora vedeti, da on že hodi. Veseli se, stvarnica, kakor se veseli otrok svojega velikega dejanja, ker je že shodil in hodi. Srečen otrok! Vse gleda nanj, od bele rože v travi do modrega očesa jasnega neba. Takrat je bilo ... Angel je hodil po vrtu s tihimi koraki in čuval otroka, da se mi ni kaj žalega zgodilo. In če je zajokal ... Ah, moj Bog! Od nekod se je stegnila nevidna roka in obrisala solzo in bol je bila pozabljena. Takrat je bilo ...

A bilo je samo enkrat in ne bo nikoli več.«

To so bajke gorskih koč. A v davnih dneh so bile te bajke resnica.

Sprehajal sem se po ravnici Limbarske gore.

V senci maklenovega grmovja sem zagledal speče dete. Pa ne, ko bi bilo to ono dete, o katerih sem preje pravil. Res! To je eno izmed onih.

Blaženo dete!

Moje oko se je zagledalo vanje. Kako je sem zašlo? Na božjo pot je prišlo in sedaj se v tem tihem raju odpočiva.

Jaz mislim, da je moral Gregorčič videti otroka v takem blaženem položaju takrat, ko je zapel: »Pogled v nedolžno oko.«

A to dete je spalo. A, pst! Če ni to angel?

Spomnil sem se na Sassoferratove angelce v cerkvi sv. Sabine v Rimu.

Ravno taki zlati kodri, ravno take oči, samo da so te rahlo priprte, ravno tako ustnice - živi rubini, obraz in roke bele, kakor od alabastra.

»In meni v njem leskeče odsev nekdanje sreče ...«

Sklonil bi se predenj, pa bi poljubil ta nebeški obraz. Ali večje kakor moje dopadajenje nad stvarjo je bila moja hvaležnost do Stvarnika, ki nam je ustvaril te čudovite stvari.

Okrenil sem se in pogledal v nebo s hvaležnim pogledom.

Pri tem sem zadel od maklenovo vejevje; zašumelo je in otrok se je prebudil in vstal.

Pogledal me je in ni se me zbal.

»Taka si kot angel!« sem izpregovoril.

»Ja, angel! Ko bi grehov ne imela!«

»V tvojih nedolžnih očeh ni greha.«

»Ja, smrtnega že ne. Pa so mali.«

»A ti se kmalu izbrišejo.«

»Kadar grem k spovedi, mi spovednik pravijo: to še ni smrten greh, samo varovati se moraš.«

»Ali hodiš rada k svetemu obhajilu?«

»Rada! Včasih kar ubežim.«

»Ali ti kdo brani?«

»Ja, drug ne, kakor moja slabost. Včasih mi postane slabo, če sem predolgo tešč.«

»Kaj bi rada bila, kadar odrasteš?«

»Ja, ne vem. V samostan bi pa rada šla, ali bi vi mogli storiti, da bi šla jaz v samostan k Uršulinkam — v Škofjo Loko?«

»Dete, tega ne morem.«

Ne vem, doklej in kako bi se še pletli pogovori s tem nedolžnim otrokom, da naju niso zmotili drugi romarji, ki so prišli na ravnico.

Čez pol ure - na Limbarski gori je vsak čas preračunjen na pol ure - čez pol ure torej smo odšli s prijazne ravnice v cerkev, da se poslovimo od sv. Valentina.

Božji mir mi je legel na srce, ko sem odhajal iz cerkve. Ako ni bil božji mir, pa je bilo vsaj verno zaupanje, da bom uslišan ...

Ako ne, bomo pa voljno nosili svoj križ, kakor doslej, še zanaprej. Tako voljno, kakor ona stara žena, ki sem jo srečal nazaj grede sredi pota na Limbarski gori.

Stara je štiriinosemdeset let in vsa oslabela - a mora mladima težko delati s svojo izsušeno roko, da zasluži svoj trdi kruh.

Odkril sem se in jo v slovo toplo pozdravil v spoštovanju do skrivnosti težkega križa, ki ga žena tako vdano nosi. Sveta vsaka zemlja, kjer stoje taki križi!

Čez dvakrat pol ure smo bili pod goro. In čez šestkrat pol ure pa že doma, z veselo mislijo: »Kdaj pojdemo zopet na Limbarsko goro?« Nemara smo bili na gori več kakor pol ure? A če je bilo več, sem pozabil od same romarske radosti.