Polžev rod v sužnosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Polžev rod v sužnosti
anonimno
Izdano: Slovenski narod 30. oktober 1902 (35/250), 1
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bil je velik nemški učenjak, ki se je v prirodi posebno zanimal za »polžeslovje«. Razposlal je svoje neusmiljene beriče po travnikih in vinogradih, ki so polovili ves polžji zarod ter ga zaprli v učenjakov vrt. To je bil zelen prostor, obdan okoli in okoli z visokimi deskami, vrh katerih je bila pritrjena in nazaj zakrivljena pločevina z ostrimi zobci. Sicer je bila ta bodeča priprava le nekaj milimetrov dolga, a dolga in ostra dovolj, da ubogi ujetniki niso mogli preko nje.

Tukaj je bil zbran ves polžji zarod, od posestnikov živopisanih palač do kočarjev in do proletarijata lazarjev, ki dostikrat zjutraj ne ve, kam bo zvečer položil trudno glavo.

Učenjak je v svoji zadovoljnosti naštel na 15.000 rogatih glav. Dasi so v svobodnem življenju slabo spoštovali narodno vzajemnost in enakopravnost ter je meščan prezirljivo nosil svojo ponosno hišo mimo kočarja, vinogradskoga sorojaka, dočim se je črnega rojaka, ki je glodal gnilo gobo, naravnost sramoval: tukaj jih je usoda združila. Prvi čas je vsak zase tarnal in premišljeval. V svoji nenadni nesreči se jim ni ljubilo ne druščine, ne zelenjave, med katero so ždeli.

Tu pa tam je hišni posestnik pomolel skozi vrata rožička, pa ko je zagledal pred seboj nebotično ograjo z ostrimi zobci, spreletela ga je smrtna zona ter se je zopet umaknil v svojo palačo.

Črnci so se najprej udali v svojo usodo; zamišljeno so se pomikali za gredicami ter z izbuljenimi očmi iskali kaj primernega »za pod zobe«. Njihov »duh« se ni ponašal s posebno iznajdljivostjo, »srce« jim je otrpnilo v vsakdanji borbi za obstoj. Zato so se tudi kmalu udali v svojo usodo po flegmatičnem geslu: do smrti bomo že živeli.

Ne tako veliki meščani iz rodu Prozobranhij. Prisiljena jetniška hrana jim ni dišala, nekateri so vidno hujšali ter jedva še izpolnjevali s svojimi polžjimi trupli udobne hiše. Razun tega je njihovo srce vedno milejše bilo za svobodo. Takoj drugi dan se jih je začelo nekoliko spravljati previdno in brezšumno na plot. Toda jedva so storili nekaj pogumnih plazcev, že so popadali nazaj. Kako radi bi bili zamenjali z navadnimi pohajači brez strehe iz rodu Pulmonatov, zakaj le njihove hiše so jih vrgle na tla. Po večkratnih poskusih se je dvema Heteropodoma posrečilo priplezati do vrhu ograje; toda tukaj jih je zbodlo ostro zobčevje. Po neuspešnih poskusih, premagati tega železnega sovražnika, sta obupala ter se onemogla zvalila nazaj v zapore. Enako se je zgodilo »gozdnim lazarjem«, prispeli so sicer poprej na vrh, a tam jih je vrgla nazaj ista zapreka.

Zavladal je po celem vrtu obupen jok. Solzili so se, da so se videli solzni sledovi za njimi, kakor bi se bila razlila smetana.

Tretjega dne se oglasi siv polž. Zbere okoli sebe ves objokani rod ter mu začne govoriti: Tovariši! Zapadli smo v oblast trdosrčnega človeka, ki ne pozna naše mehke nravi, zanj so vse naše solze — sline. Usmiljenja nam ni pričakovati. V nesreči se šele spoznajo prijatelji. Vsi smo sinovi enega, miroljubnega rodu. Po naših žilah teče sorodna kri. Čeravno se v svobodnem življenju nismo tako poznali, kakor bi se spodobilo potomcem istega naroda, spoznali smo v svojih stiskah, da kri ni voda. Na noge, tovariši! Poskusimo zadnje sredstvo, da si priborimo ali zlato svobodo, ali pa da častno izkrvavimo, kakor se spodobi junakom. Človek naj ne misli, da je pod našimi rožički tako malo bistroumnosti, da bi ne spoznali njegove zvijače. Seveda je treba, da se eden izmed nas žrtvuje za svoje rojake. A mislim, da se bo med nami našel tudi tako plemenit mož. Saj staro polževo rodoljubje še gotovo ni izumrlo. Prosim, da se oglasi rojak, ki si hoče pridobiti večno slavo, rešitelja polževega rodu.

In prislini se črn polž, ki je bil na en rožiček slep. Povedal je, da nima na svetu itak pričakovati nobenega veselja, odkar mu je jež pohrustal edino hčerko, a ženo mu je pohodila krava. Vsi se zasolzijo nad toliko rodoljubno požrtvovalnostjo. Starec mu je razodel načrt za beg. Splezati moramo na vrh ograje, toda previdno in rajši polagoma, kajti naglica ni nikjer dobra. To je spoznal že sam, ko je lezel sedem let čez Potokarjev prelaz, pa se mu je zvrtelo v glavi, da je telebnil nazaj na tla. Vrh ograje se je moral rešitelj vleči po dolgem pod zobčasto zapreko. Tovariši pa so lezli počasi drug za drugim preko njega. In tako je ves polžji rod srečno preplezal preko njegovega požrtvovalnega trupla ter so brez krvavih ran dospeli na ta način črez ostrino.

Ta pa se je v ponosni zavesti, da je storil svojo narodno dolžnost, prekucnil nazaj v vrt ter mirno čakal gospodarjevega maščevanja ali smrti v žabjem žrelu ali v vranovem kljunu. Njegovo junaštvo pa še danes opeva hvaležno vsa polžja mladina.