Polž in topol

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Polž in topol
Ljudska pravljica
Spisano: Jure Repovž
Viri: Zbirka Pravce iz Benečije, urednik Janez Kajzer
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Za cerkvijo svetega Miklavža, prav tam, kjer se pot, ki pelje na Javor, loči od tiste, ki gre na Makota, je rasel lep topol. In pod njim, v travi, je živel polž. Ho­dil je počasi med rožami in travo in vedno nosil s sa­bo svojo hišo, ker se je bal, da mu je kdo ne odnese. Že veliko let je živel v tistem kraju in zdelo se mu je, da je v svojem življenju videl zelo zelo malo sve­ta. Tako se je nekega dne odločil in šel. Pa je hodil počasi, počasi in je bil vedno tam.

- Ni prav, da jaz ne morem videti sveta samo zato, ker sem počasen! je na glas dejal polž.

- Kaj pa ti je? ga je vprašal topol, ki je že nekaj dni opazoval polža.

- Rad bi videl malo sveta, pa sem preveč poča­sen in čeprav hodim, sem vedno tule!

- Ne joči, je dejal topol, počasi počasi, brez si­le, splezaj po meni navzgor, in ko boš na vrhu, boš videl okrog in okrog: ves svet, kjer živimo, in še bolj daleč.

Polž je zbral malo korajže in začel plezati po to­polu. Plezal je počasi počasi in od časa do časa se je ustavil in počival. Prišla je noč, naslednji dan in spet noč: polž pa je še plezal. Minil je teden, minil mesec, vrh pa je bil še daleč.

Nekega dne, ko je sonce lepo sijalo in so ptice vse naokrog lepo pele:

- Še eno ped, je dejal topol, pa boš na vrhu! Polž se je razveselil in pohitel. Ni bil vajen hiteti, zato mu je zdrsnilo in je padel v travo.

- Kaj pa ti je bilo treba take sile, je vprašal topol, malo potrpljenja in bi prišel na vrh!

- Saj vem, je dejal polž, in prav mi bodi. Dru­gič ne bom imel sile!