Polž in topol
| Polž in topol |
Ljudska pravljica
| |||||||||||
Za cerkvijo svetega Miklavža, prav tam, kjer se pot, ki pelje na Javor, loči od tiste, ki gre na Makota, je rasel lep topol. In pod njim, v travi, je živel polž. Hodil je počasi med rožami in travo in vedno nosil s sabo svojo hišo, ker se je bal, da mu je kdo ne odnese. Že veliko let je živel v tistem kraju in zdelo se mu je, da je v svojem življenju videl zelo zelo malo sveta. Tako se je nekega dne odločil in šel. Pa je hodil počasi, počasi in je bil vedno tam.
- Ni prav, da jaz ne morem videti sveta samo zato, ker sem počasen! je na glas dejal polž.
- Kaj pa ti je? ga je vprašal topol, ki je že nekaj dni opazoval polža.
- Rad bi videl malo sveta, pa sem preveč počasen in čeprav hodim, sem vedno tule!
- Ne joči, je dejal topol, počasi počasi, brez sile, splezaj po meni navzgor, in ko boš na vrhu, boš videl okrog in okrog: ves svet, kjer živimo, in še bolj daleč.
Polž je zbral malo korajže in začel plezati po topolu. Plezal je počasi počasi in od časa do časa se je ustavil in počival. Prišla je noč, naslednji dan in spet noč: polž pa je še plezal. Minil je teden, minil mesec, vrh pa je bil še daleč.
Nekega dne, ko je sonce lepo sijalo in so ptice vse naokrog lepo pele:
- Še eno ped, je dejal topol, pa boš na vrhu! Polž se je razveselil in pohitel. Ni bil vajen hiteti, zato mu je zdrsnilo in je padel v travo.
- Kaj pa ti je bilo treba take sile, je vprašal topol, malo potrpljenja in bi prišel na vrh!
- Saj vem, je dejal polž, in prav mi bodi. Drugič ne bom imel sile!