Pokora

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pokora
Povest

Ludvik Zorzut
Izdano pod vzdevkom Goričan.
Izdano: Domovina, 1925
Viri: 48, 49, 50, 51, 52
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Hudo se je moral pregrešiti Tacar, imoviti posestnik na Gorici, zoper šesto zapoved, zakaj debele solze so mu polzele po skrbno obritem licu, ko je nekega nedeljskega jutra stopal od spovednice pred oltar. Odveza mu sicer ni bila pridržana, zato se je skesano spustil na kolena, hvaležen za odpuščanje in za olajšanje vesti.

Trden v svojem sklepu je stopal tisto jutro iz cerkve proti domu. Nalašč je počakal, da so se ljudje nekoliko porazšli; tako je mogel nemoteno razmišljati preteklost svojega greha in sedanji položaj.

»Ni bilo prav,« je govoril polslišno med seboj, »pa kaj morem zato! Prva, ki sem jo ljubil, je bila Kovičeva Rezika, čeprav me ni marala. Ljubim jo še danes, ko je žena mojega soseda Cizelja.«

Postal je ter se je zamislil. »Norec!« je vzkliknil ob spominu na spoved in pokoro. »Danes je ne ljubim; spovedniku sem zatrdil, da je ne ljubim, dasi je tudi ne sovražim, ker nimam povoda ter je sovraštvo zopet greh ...«

»Torej jo ljubiš!« mu je skušnjavec pošepnil na uho. »Če je ne sovražiš, potem jo ljubiš in tako izpolnjuješ zapoved, ki pravi: ljubi svojega bližnjega kot samega sebe.«

»Ne smem je ljubiti! Oženjen sem, otroke imam in ona je tudi omožena. Cizelj je grozovito nagle jeze; eno samo besedico ali en sam pogled naj ujame in nesrečna bova oba ...«

»Saj ne ve,« je trdil izkušnjavec. »Spi in smrči kot polh v duplini, ko se ti in njegova žena pogovarjata ob odprtem oknu v kuhinji, kjer pomiva po večerji. Včasih ga pa tudi ni doma ...«

»Pa ga res večkrat ni doma!« Mislil je na to, da je že mnogokrat do polnoči vasoval pri Reziki v odsotnosti njenega moža. Nekoč se je baš vrnil, ko sta se razstajala. Pa ni bilo nič hudega. Cizelj ga ni opazil. »Rezika, ali si še vedno v kuhinji?« je zaklical ter je šel počivat.

»Kam neki hodi Cizelj tako pogosto?« je zaupno vprašal izkušnjavca.

»Svoje opravke ima,« je dobil v odgovor. »Kam pa ti greš, kadar zvečer ostaviš dom ter jo naviješ proti Cizelju? Kaj ne, za ženo že najdeš kak izmišljeni izgovor, druge itak ne brigajo tvoja skrivnostna pota.«

»Pa ne, da bi tudi Cizelj ...?« je osupnil Tacar.

»Kdo ve? Človek je človek in vsak je pod kožo krvav. Tudi o tebi bi ljudje ne mislili, pa vendar ...«

»Kam neki hodi on?«

»Radovednež! Ali ve on zate in za tvoje opravke? Ali te je že kdaj vprašal po skrivnostih tvojega srca?«

»Saj bi mu tudi ne povedal. Samo duhovniku v spovednici se odpre tak skrivni kotiček, ki ga razkuži in prezrači. Madeže mora pa grešnik sam izmivati ter jih brisati s krpo naložene pokore.«

»Hahaha! Čemu pa ubogaš ter izvršuješ, kar ti zapove? Pozabi ali si pa misli, da ga nisi razumel.«

»Če sem pa razumel,« je zamahnil z roko za slabimi mislimi, ki so silile vanj. »Fižola moram nasuti v čevlje ter se podati za pokoro na božjo pot. Čim težja bo hoja, tem večje bo zasluženje, in grehi, črni kot oglje, se bodo svetili kot zlato.«

Zadovoljno si je obrisal usta v zavesti, da se je ustavil izkušnjavi, kateri je z odločnim nastopom zaprl sapo. Res pojde na božjo pot, na Goro k sv. Mihaelu, in fižola bo natresel v čevlje, da bo tako zaslužil vsako milost, ki je na romarski gori že pripravljena zanj.

V tem sklepu je obstal na ovinku, kjer se je ozrl nazaj. Za njim jo je brisal Cizelj z dolgimi koraki z namenom, da ga dohiti. Že oddaleč mu je zaklical, naj ga počaka, nakar sta se zapletla v živahen pogovor.

»Na kupčijo bi šla ta teden,« je omenil Cizelj. »Rad bi namreč vedel, kdaj se med tednom najlaže odtrgaš od doma.«

»Ne vem, če bo kaj ta teden,« mu je Tacar odkimal v zadregi. »V sredo zjutraj pojdem z doma, v četrtek zvečer se vrnem, v petek bom utrujen – veš kaj, preloživa kupčijo.«

»Meni je prav. Tudi jaz grem v sredo od doma ter se bom vrnil šele drugi dan. Ako bi hodila skupaj, bi spotoma lahko kaj ogledala ...«

»Seveda, če bi imela skupno opravilo. Najboljše pa je, ako preloživa; vsak teden gotovo ne bova imela enakih zaprek.«

»Velja! Na Tlašnico jo bova mahnila. Kravo s teletom nameravam kupiti in tam imajo zmirom kaj za prodajo. Žal mi je, da morava preložiti na drugi teden.«

»Nujni opravki, kaj hočeva.«

»I seveda.«

Prišla sta do malega gozdiča, ki na eni strani zapira njuno vas. Tacar se je ustavil ter je ob pogledu na drevesa otožno povesil glavo. »Smreke so se pričele sušiti,« je obrisal solzo. »Kdo ve, če mi tega ni napravil hudoben človek.«

»Beži no, beži! Komu pa pride kaj takega na misel?«

»Ni izključeno, sosed. Moj gozd je na poti mnogim, ker zapira solncu dostop v našo vas. Pa se je našel zlobnež ter je z gotovim sredstvom osušil eno drevo; črvi, ki so se v njem zaredili, so se razlezli po celem gozdu ter pričeli svoje uničevalno delo.«

»Čudno, da ti pade v glavo kaj takega ...«

»Pa je vendar lahko res. Poglej v dolino. Potok med mojo in sosedovo zemljo se vedno prestavlja ter leze na mojo stran.«

»Naravna sila, kaj hočeš.«

»In sosedova volja. Pomisli in reci, če ni resnica.«

»Motiš se, sosed. Tvoje sumnje niso opravičene, Barlič je poštenjak. Sicer pa si danes slabo razpoložen, menda si bil pri izpovedi ...«

»Meniš, da je spoved, ki povzroča slabo voljo? Kaj še! Jezi me – saj pravim – ena stvar in druga me jezi. Potok, smreke, pokora – vse drvi na kup in napravlja človeku otožnost.«

»Pokora? Kakšna pokora, sosed?«

»Ničesar nisem rekel.« Tacar se je spomnil, da se je zagovoril ter se je skrivoma popraskal po glavi. Zadrege ga je rešila stezica, do katere sta dospela – bližnjica, ki se odcepi od ceste ter zavije po gozdu proti njegovemu domu. Urno je krenil s ceste in že je izginil v gosti smrekovini.

»Pa brez zamere!« mu je zaklical Cizelj v slovo. »Tudi jaz sem bil pri izpovedi.«

Cizelj ni lagal. Tudi on je bil pri spovedi – drugič v prvem desetletju svoje poroke. Spovednik, domači župnik, ki je baš to jutro zaslišal Tacarja, je izvlekel tudi iz Cizelja, da prelamlja zakonsko zvestobo. Izvedel je, da zahajata skrivoma drug k drugemu v prepovedan zelnik in menjavata z ženami, kar je pregrešno ter zasluži najostrejšo kazen.

Pri nalaganju pokore je bil gospod župnik prvi na svojem mestu. Ako je kaka pobožna ženica v cerkvi zadremala, tedaj je morala za pokoro trikrat po golih kolenih okrog oltarja mimo nabiralnika za mile darove, kamor je bilo treba vselej kaj spustiti v dober namen.

Ako že nedolžno spanje zahteva tolikega zadoščenja, koliko večjo kazen zasluži šele nezvestoba v zakonu. Tukaj je prišel župnik skoro v zadrego, toda kmalu je našel mero in sredstva za temeljito popravilo zakonskega jarma, polomljenega zastran nezvestobe.

»V zadoščenje ter za pokoro romajte v sredo na Goro k sv. Mihaelu,« se je glasila kazen za Tacarjevo pregreho. »V čevlje pa nasujte fižola, da vam bo potovanje bolj zaslužno ...«

Izpovedanec je skesano prikimal in s tem je zadel na ramo ne baš prijeten križ, ki ga ponese, kakor in kamor mu je naročeno.

Cizelj je sedel med njegovo izpovedjo v klopi, nekaj korakov od spovednice. Hotel je dati prednost večjim in manjšim grešnikom, in ko so bili vsi po vrsti oprani, zlikani in naravnani k poboljšanju, tedaj se je tudi on približal usodnemu mestu ter se je spustil na zatožno klop.

Njegova obtožba je sličila Tacarjevi obtožbi; enaki prestopki pa se navadno tudi enako kaznujejo in tako je Cizelj prejel enako pokoro: romanje na Goro s fižolom v čevljih v sredo nastopnega tedna.

* * *

Kadar človek pričakuje nekaj, kar mu ni prijetno, takrat mu z veliko naglico potekajo dnevi in že stoji pred njim trenutek, ki se ga boji.

Vse tri dni je bil spokornik nekam zamišljen; malo je govoril in ženi je le toliko omenil, da pojde v sredo z doma ter se povrne šele v četrtek zvečer. Ni ji povedal, kam pojde.

Ženi niti oddaleč ni moglo priti na misel, kakšni opravki silijo moža na potovanje, ki bo trajalo dva dni in eno noč. Molče mu je pripravila zajtrk in culico mu je napolnila z jedili, kar je storila vselej, kadar se je mož podal na daljšo pot. –

S slastjo je použil zajtrk, pripravljen v precej obilni meri, nato je skrivaj natresel fižola v čevlje ter jih obul. To je napravil z veliko pažnjo, da bi ga kdo ne videl; skrival pa se ni pred svojo petletno hčerko, ki ga je gledala s postelje ter je tisti dan pripovedovala, ko so jo vpraševali po očetu, da so ata nesli fižol prodajat.

Pomladno solnce se je pričelo dvigati nad gorami, ko je Tacar nastopil spokorno pot. Naglo jo je brisal po cesti med poznanimi vasmi in klobuk si je potegnil na čelo, da bi ga kdo ne spoznal.

Sprva se je dobro počutil, fižol mu v čevljih ni delal posebne preglavice.

»Koristno je, če se človek umije,« se je pogovarjal med seboj. »In čuvati se bo treba, da se zopet ne omažem s prejšnjim grehom.«

»Saj se ne boš premagal,« je dvomil izkušnjavec. »Še globlje se boš pogreznil, kakor se pogrezajo mnogi, ki okusijo greh ...«

»Nikoli več!« se je ustavil predrznemu zapeljivcu. »Če bi zopet padel, potem bi moral opraviti še hujšo pokoro in nazadnje bi me v resnici začele boleti noge ...«

V takem sklepanju in premišljevanju je Tacar prišel do meje domače župnije na mesto, odkoder se je mogel zadnjič ozreti na preljubo domačo vas.

»Tamle stoji tvoj hlev,« ga je opozoril izkušnjavec, »tista rdeča streha sredi vasi. Ali mu najdeš enakega v okolici?«

»Nikjer na svetu!« mu je ponosno zažarelo lice.

»Kaj je pa tamkaj na kraju?« mu je pokazal izkušnjavec. »Hlev in hiša, zgrajena pred osmimi leti ...«

»Cizeljev dom,« mu je upadel ponos. »Da, da, zato je pregovoril Reziko ter mi jo je iztrgal iz objema. Zaradi tega delam pokoro ...«

»Starši so jo omožili z gruntom,« ga je tolažil nevidni spremljevalec. »Srca ji pa niso mogli prenoviti z novimi občutki, ko so jo vrgli Cizelju v naročje.«

»Niso mogli, niso, saj pravim. In tudi jaz nisem mogel, tako povem.«

»Pa tudi ne boš mogel. Navada je železna srajca.«

»Moram. Kar me razburja, naj izgine iz spomina.«

»Ali vidiš nad streho majhno sivo meglico? Poglej, kako se dviga in redči – pravkar je izginila.«

»Dim. Rezika pripravlja kosilo. Dolgo že nisva govorila in najbrž tudi ne bova več. Nazadnje mi je pač vseeno.«

»Pozdravil jo boš pa vendarle, kadar jo srečaš in pogledal jo boš. In ona te bo tudi pogledala ter se ti bo nasmehnila ...«

»Ne maram njenega pogleda,« se je obrnil od domače vasi, ki mu jo je čez nekaj korakov zaprl hrib Meglen. »Ti pa tukaj ostani!« je zapovedal izkušnjavcu, ki mu je hotel slediti.

Nova župnija mu je dala tudi nove občutke. Vasi, katere je le redko videl, so ga pričele zanimati in tako je prišel do popolnoma drugih misli. Občudoval je skrbno obdelano polje, lepe vrtove in bogate gozde, računajoč, za koliko bi bil bogatejši, ako bi vse to bila njegova last.

Da se ne bi izneveril namenu svojega potovanja, se je spotoma oglasil tudi v kaki cerkvi, med katerimi mu je cerkev v Koprivah najbolj ugajala. Oči so mu obstale na svetniku, čigar imena pa ni mogel uganiti, ker je manjkalo napisa. Pokleknil je in molil.

Silno so ga zaboleli podplati, ko se je postavil na noge in obenem je začutil, da so mu nabrekle tudi žile od stopala do pasu.

»Še bolečine mi olajšaj!« je vzdihnil, zapustivši cerkev. Zunaj se je oprl na palico, ob kateri je drsal zadovoljen s svojimi bolečinami v zavesti, da potuje po tuji župniji, kjer ga nihče ne pozna.

Koprivška fara ni kdove kako velika in Tacar je vzlic težavni hoji kmalu prekoračil njeno mejo. Poln najprijetnejših občutkov je stopil na blagoslovljeno zemljo župnije sv. Mihaela, čigar svetišče se mu je iz dveurne daljave smehljalo s tisoč metrov visokega hriba.

»Pozdravljen, sveti Mihael!« se je odkril in zamahnil s klobukom. Nato je obrnil vse žepe ter je iztrkal prah – vsako najmanjšo smet je hotel pustiti na meji slavnoznane župnije; tudi umil se je pri studencu, kjer se mora umiti vsak romar, in čevlje si je obrisal z mahom, rastočim okrog korita, zakaj nedostojno je onesnažiti sveto romarsko zemljo z blatom navadne fare.

Pot se je z doline dvignila po klancu na griček, kjer samevajo razvaline podrtega gradu. Zona ga je spreletela ob pogledu na staro zidovje, pokrivajoče bogate zaklade, ki so pa v oblasti škratov, bivajočih v temnih votlinah pod razvalinami. Nekoč so fantje našli v votlini pod zidovjem sodček, napolnjen s tolarji in cekini. Privezali so ga za vrv in ko so ga imeli že na vrhu, se je odtrgala in sodček je padel nazaj v globino. Takoj so preiskali ves podzemeljski prostor, a denarja niso našli nikjer. In zdaj še ni vsajeno drevo, iz katerega bo iztesana zibeljka za onega, kateremu bo zopet dano odkriti zaklad.

V zidovju je nekaj zašumelo. Kuščar je prilezel iz razpoke, pri čemer se je odluščil pesek, ki je zdrknil po raskavem zidu. Tacarju se je zavrtelo pred očmi. Kaj, če je v tej živalici skrita kaka zakleta oseba nekdanjih grajskih prebivalcev in pričakuje rešitve? Kdor bi ji pomagal iz zakletja, bi bil seveda bogato obdarovan.

Boječe se je prekrižal ter se je spustil z grička v dolino. Razvaline so se mu oddaljevale in groza ga je minevala. Bližala se mu je gora sv. Mihaela; že je razločil pred sabo znamenje ob vznožju romarske gore.

Pospešil je korake, zakaj fižol ga je pričel neusmiljeno zbadati in prej ko mogoče mora biti rešen neljubih bolečin.

Prišel je do znamenja ob vznožju gore. Predniki so ga posvetili sv. Mihaelu; postavili so ga na triglavega zmaja, kateremu vedno žuga, pa mu ne odseka nobene glave. Na stranski zid so naslikali angela z mladim Tobijem, ki mu že pol stoletja kaže pot na goro. Seveda ne manjka ob kapelici tudi nabiralnika, skrbno zaklenjenega.

Na znamenje je prislonjena mala lesena klopica za berače, ki kot vknjiženi na ta prostor, zahtevajo svoj delež. Danes to mesto slučajno ni bilo zasedeno; le samoroki Urh se je obiral po životu in ko je zapazil prišleca, je bolestno spačil obraz.

»Pozdravljen, krščanski romar!« je iztegnil levico, pričakovaje bogatega daru.

»Siromakom moramo pomagati,« mu je Tacar pomolil nekaj drobiža, pri čemer se je ozrl v angela, od katerega je pričakoval povračila.

»Stotera hvala, pobožni romar! Sveti Mihael naj vam povrne, kar bo prav gotovo storil, ker ga prosim jaz, ki nisem samo navaden prosjak, ampak tudi velik spokornik.«

»Spokornik? No, potem ste res sirota, zakaj pokora ni prijetna in revež je, kdor se mora pokoriti.«

»Velik grešnik sem bil v mladosti,« si je izmišljal navihani prosjak. »Kakor danes raztrgane cape, tako je visel od mene greh in s prstom so kazali za mano, kjer sem se prikazal. Končno sem se naveličal umazanega življenja – v roko so mi prišle svete bukve, v katerih sem čital ta-le pomenljivi odstavek: Ako te pohujša tvoja roka, izderi jo ter jo vrzi od sebe ...«

»Pa niste morda? ...« je osupnil Tacar. »Oh, ne, ne – saj pravim – to bi bilo preveč ...«

»Sem – kakor resnično živim. Moja desnica me je pohujšala, z njo sem brodil po lužah greha in zato sem jo nastavil stroju, ki mi jo je odrezal v zmislu pobožne knjige.« – To izrekši, je pomigal z ostankom desnice, štrlečim v raztrganem rokavu.

»O, bolečine,« je zajokal nalaganec. »No, in potem ste krenili na drugo pot?«

»Seveda. Moje življenje od takrat mirno teče okrog znamenj in božjepotnih cerkva; solnčim se v bližini svetnikov ter uživam rajske dobrote, pomešane z darovi pobožnih romarjev.«

Tako mu je lagal navihanec, ki se je v pijanosti ponesrečil pri delu v tovarni, ne pa namenoma, da ustreže vsebini pobožne knjige. Tacar ni dvomil o resničnosti njegovega pripovedovanja; občudoval in pomiloval je spokornika prav do drugega znamenja, ki je stalo ob poti nekako sredi hriba.

Tu ga je napadla kopa beračev, vsak je privlekel kako zgodbo iz svoje preteklosti in vsakemu je bilo treba dati nekaj za plačilo. Pozabiti pa seveda ni smel tudi nabiralnika, da se ne zameri angelu, ki piše zemeljske zasluge v knjigo življenja.

Prva polovica poti je bila končana in Tacar se je spravil na drugi težavnejši del. Kakor po strehi se je moral povzpeti po razdrapani drči, po kateri je plezal s svojimi bolečimi nogami in tolkel z nosom ob kolena. Zdaj je šele občutil, kaj se pravi hoditi bos po fižolu. Župnik bi se res ne bil mogel izbrati boljšega sredstva. Najbrž so uničene že vse posledice greha, zadušeno pa je tudi grešno nagnenje in čist kot zlato bo stopil v gorsko svetišče – nič več kot spokornik, ampak kot svetnik.

Z velikim naporom je preplezal reber. Odložil je culico, sedel na skalo ter se je zagledal v dolino. Pod drčo je uzrl človeka, ki se je pravkar začel vzpenjati proti njemu. S čudovito spretnostjo se je pomikal po kameniti rebri, pri čemer so mu služili vse deli telesa – vsak je moral opraviti kako posebno kretnjo – in mož je načel že drugo polovico poti, katero je nadaljeval z isto lahkoto kakor prejšnji del. Še parkrat se bo moral pognati, pa bo vrhu strmine ter si bo oddahnil zraven njega.

Mož je pogledal kvišku proti skali, kjer je zapazil romarja, in prav v istem hipu je mogel tudi on natančneje spoznati prišleca, na katerega je obrnil vso pozornost.

»Cizelju je podoben,« je uganil Tacar, ko si je z rokami zasenčil oči. »Slična postava, enaka hoja – on je in nihče drugi ...«

»Tako bom imel vsaj druščino,« se je Cizelj poganjal proti vrhu. Nerad je hodil sam in če je le mogel, se je pridružil kakemu človeku. Tako mu je hitreje potekal čas, pa tudi hodil je lažje, ako je med potjo menjaval besede.

»No, še tega je bilo treba!« se je vznejevoljil Tacar, spoznavši svojega soseda. »Nikomur nisem povedal, kam sem se napotil in zdaj bo vedela vsa okolica. Cizelj ni vajen molčati – kdo ve, če se ni nalašč podal za menoj?«

»Tacar je,« je Cizelj spoznal soseda. »Pa mi ni povedal, da bi bila hodila skupaj! Jaz bi mu bil, čeravno v sramoto, odkril svoj namen, ako bi bil slutil skupnost najine poti.«

»Najraje bi zlezel v skalo,« se je Tacar zvijal pred bližajočim se sosedom. Uiti mu ni mogel: nad njim so režale pečine in pod njim je zijal prepad. Naprej ni mogel, zaradi fižola ne more podvojiti korakov, sosed bi ga dohitel, preden bi se mu mogel umakniti za kakšno grmovje.

Udal se je v usodo, culico je stisnil pod suknjič, da prikrije svojo zalogo Cizelju, ki je pravkar preplezal strmino. Videl je, kako se poteze njegovega obraza zbirajo v posmehovanje, zato mora biti pripravljen na vsako zbadljivo besedo, da bo sosed hitreje odjenjal.

»A, ti si tukaj?« se mu je Cizelj že od daleč nasmehnil ter ga je od nog do glave premeril s porogljivim pogledom.

»Ali je to kaj posebnega?« ga je zavrnil Tacar. »Mnogi so sedeli tukaj in bodo še sedeli, preden bo konec sveta.«

»Nekaj jih pojde pa tudi mimo, ne da bi sedeli. Kdor je navdušen, hiti čez zapreke in ovire ter ne miruje, dokler ne pride do cilja. Zakaj mi nisi povedal, da pojdeš na Goro? Krajša pot bi nama bila in manj utrudljiva, če bi bila hodila skupaj.«

»Ali si mi ti povedal?«

»Rekel sem ti, da pojdem od doma, ker pa sem videl, da te ne zanima, te nisem hotel siliti ...«

»Kaj me brigajo tvoji opravki!«

»Tudi jaz se nisem maral mešati v tvoje zadeve. Naključje pa naju je vendar zbližalo in tako pojdeva skupaj na Goro. Ali ni to čudno, kaj?«

»Zares je čudno,« se je Tacar nekoliko pomiril. »No, pa pojdiva, če že ni drugače; daleč itak nimava več na Goro.«

Urno se je dvignil, hoteč pokazati sosedu, da ni utrujen, pri čemer je pritajeno zastokal zaradi bolesti, katero je občutil, ko je stopil na noge.

»Čevlji me tiščijo,« je olepšaval svoje šepanje. »Jermenar ima majhna kopita ter mi vsako obuvalo pretesno napravi.«

»Izberi si drugega čevljarja ali pa naj Jermenar večja kopita naroči ...«

»Menda jih je že naročil. Okornu na Kovačijo je nesel javorjev ploh – Okornu, ki je nedavno iznašel umeten vrtalni stroj, ki ga je kupil na dražbi pred petimi leti ...«

»Imenitna iznajdba! Vidiš, tudi mi napredujemo, ne samo drugod. Tako bo tudi Franceljev Francelj sestavil stroj, ki se bo gibal sam od sebe brez elektrike, plina in kurjave. Treba nam je samo še tovarne za podplate, na takih potih se raztrgajo čevlji. Tebi se bo skoro osvobodil palec leve noge.«

»Kaj ti vsega ne izvohaš!« Tacar je šele na sosedovo opozorilo zapazil, da se mu je raztrgal levi čevelj na prstih, kjer je med gornjim in spodnjim delom nastala precejšna odprtina.

»Jermenar slabo sešije,« se je vznejevoljil nad čevljarjem, »ali pa preveč zategne, da popoka dreta ...«

»In fižol se ti usiplje iz čevlja,« ga je Cizelj ponovno opozoril.

»Komu, meni ali tebi?« se je Tacar delal nevednega ter je užaljen dostavil: »Meni menda ne, ampak tebi ...«

»Tebi, sosed, tebi. Meni se za enkrat kaj takega ne more zgoditi. Kakor vidiš, nimam raztrganih čevljev in fižol sem skuhal, preden sem ga za pokoro natresel v obuvalo.«

»Za pokoro? Torej je tudi tebi romanje naročeno? Tako, tako. Pa obema na isti dan! In fižol si skuhal? Tako se upaš prevarati spovednika?«

»Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«

»Kako naj ti pomaga, ko ga pa tako očitno varaš!«

Prišla sta do kapelice na vrhu griča, raz katero jima je nad obsežnim nabiralnikom in ljubeznivim angelom klical napis z izredno debelimi črkami:

»Prosim malega daru,
da otmem vas večnega strahu.«

»Zopet bo treba poseči v denarnico,« je vzdihnil Tacar, naveličan sosedove družbe. Posebnega darila pač ni namenil ubogemu angelu, ampak priložnosti se je hotel poslužiti, da se otrese soseda, ki mu itak ni maral slediti v gnječo ob kapeli.

Zadonela je pobožna romarska pesem in ljudstvo se je v nerednem sprevodu začelo pomikati proti cerkvi, oddaljeni kakih dvesto korakov od znamenja.

Cizelj se jim ni hotel pridružiti. Oddaleč je stopal za pojočo množico, opazovaje neznane romarje in romarice, ki so se krivile pod težo pisanih cekarjev, rejenih culic, torb in košar ter so zraven še prepevale, da jim je znoj curkoma lil po obrazu.

Prostor ob kapeli se je za trenutek izpraznil; ostali so le nadležni berači, ki so preštevali darove, nevoščljivi drug drugemu, ako se je komu žetev bolje obnesla. Medtem pa so se pričeli zopet nabirati novi romarji, kateri so ob zadostnem številu ponovno odhajali v sprevodu proti cerkvi.

Tacar se je sicer umaknil porogljivemu sosedu; ni pa se mogel znebiti spominov, ki so ga vezali nanj. Naj se je še tako zaglobil v sliko kakega svetnika, vedno mu je uhajala misel za mislijo iz globine premišljevanja k Cizlju in njegovi pokori.

»Ako opravljava enako pokoro, tedaj sva morala tudi enako grešiti,« je sklepal v mračnem kotu ob stranskem oltarju. »In kje se je nalezel enakih grehov, ko nikjer v okolici ne poznam osebe, pripravne za tako stvar ...?«

Pričel je moliti. Polslišno je izgovarjal besede, njegov duh pa je romal po domači okolici tam, kjer je upal najti priložnost, katero bi mogel spraviti v zvezo s Cizeljem in njegovimi grehi.

»Čepinka ni kaj prida,« se je spomnil, poljubivši molek. »Toda grda je in odurna. Cizelj se menda ni izpozabil tako daleč, češčena Marija ...«

»Škrjanka je tudi navihana, ampak strogega moža ima, ki je nikdar ne pusti same. Za tako reč mora biti človek sam, tako povem. Barba v koči je polna muh; če bi ne imela stare tete, bi rekel: ta je in nobena druga! Šepalka je v svoji mladosti marsikaj doživela. Sedaj pa dela pokoro ter je nedostopna, kakor pravijo, in kakor se kaže na zunanje. Tudi Petrovi Marjeti nočem delati krivice. Ona je vedno pri obhajilu in vrhu tega je zaupna oseba našega gospoda kaplana, ki morajo vedeti, komu smejo dati prednost.«

Zavil je v duhu mimo domače hiše. Žena je stala na pragu, opasana s širokim predpasnikom in iz zavihanih rokavov so ji gledale debele zagorele roke.

»Polonica!« jo je nagovoril, »ko bi ti vedela, zakaj sem romal na Goro! In Cizelj je prišel za mano – tudi zaradi pokore ...«

Polonica si je sramežljivo zakrila lice z rokami ter je zbežala v vežo.

»Zakaj je zbežala?« se je ustavil v molitvi. »In prav tedaj je zbežala, ko sem ji povedal, da je Cizelj prišel za menoj!«

»Česar iščeš v okolici, imaš doma ...!« ga je skušnjavec zbodel v uho.

»Ali si tudi ti tukaj?« je brcnil okrog sebe, hoteč izpodbiti usiljivega spremljevalca, zadel pa je postarno ženico, čepečo ob njegovi strani.

»Zakaj me suvaš?« mu jo požugala z molkom.

Starka je utihnila in pozabila bolečino, ni pa umolknil izkušnjavec.

»Polonica, ali je mogoče? Ne, ne! To so samo slutnje, izvirajoče iz pogrešne domišljije. Kaj ne, da ni resnica?« se je zaupno obrnil v sliko sv. Mihaela.

»Kakor ti, tako je delala ona,« mu je namesto angela odgovoril izkušnjavec. »Meniš, da je njej bolj in tebi manj greh? Ako bi ne bila pri zadnji izpovedi zamolčala krivde, bi bila tudi ona morala opraviti spokorno romanje; tako pa si jo prehitel, ker si prej omagal pod težo vesti, kakor je omagala ona ...«

»Moja žena? Lažeš! Ni mogoče! Poberi se, satan, ti, ki si zapeljal prvo ženo, da je utrgala prepovedan sad!«

Nehote je zamahnil z roko okrog sebe. Ženica poleg njega je zopet zastokala, tožeč, da jo je oplazil po glavi in on se je izgovarjal, da je hotel odpoditi muho, ki mu je sedla na uho.

Medtem ko se je Tacar boril z nepotrpežljivo romarico in s peklenskim usiljivcem, si je Cizelj ogledal domala vse znamenitosti romarske cerkve, sloveč daleč naokrog. Videl je razne podobe, razobešene po stenah, in številne stranske oltarje z obsežnimi nabiralniki, oblečenimi v železo. Nabiralnik ob glavnem oltarju je sličil prostornemu kotlu, ki je bil kljub svoji prostornini napolnjen vsako uro in prav tolikokrat je moral biti tudi izpraznjen.

Pozornost je obrnil tudi na shrambo, razsvetljeno z lučjo raznovrstnih barv. Vanjo so vodila nizka vrata za stranskim oltarjem. Tu je med drugimi ropotijami visela žaga sv. Šimna, halja sv. Frančiška, golida sv. Florijana, na drugi strani je bil zapičen v steno sveder sv. Jožefa in srp svete Notburge, pod katerem je rjavelo drugo obrabljeno orodje, lastnina kakega navadnega delavca, vržena med staro šaro. In vsi ti predmeti so se svetili zaradi vednega poljubovanja preprostih častilcev.

V stekleni omarici na zidu je bila shranjena skrivnostna steklenica, skrbno zamašena. »V njej je sapa svetih Evangelistov,« je zdihovala sključena ženica, klečoč na klečalniku pod omaro. In verno je nastavila zgubančeno lice, proseč, da naj ji ga vpiha čudežni svetniški dih.

Takih in enakih znamenitosti gorskega svetišča je bil Cizelj kmalu naveličan. Hladno je šel mimo duhovnika, ki je molil za romarje pred oltarjem, naslonjen na mizico, kamor so mu polagali darove.

Zanimivejše se je Cizelju videlo v zakristiji za glavnim oltarjem; tja so romarji nosili za maše in druga večja darila, kakršnih niso mogli spraviti v pušico ali v nabiralnik. Tu se je čulo meketanje jagnjet in kokodakanje kokoši med zadovoljnim kimanjem gorskega župnika.

Župnik Jakob pa je tudi vpisaval maše, prošnje in želje v debelo knjigo, čije polovica je bila že popisana. Zdaj je prilezla k njemu ženica v skrbi za svoje izveličanje, zdaj zopet dekle v strahu pred izkušnjavami in zgovorni duhovnik jim je lepo govoril.

Pričelo se je večeriti. Duhovnik je stopil na prižnico, kjer je v dolgem govoru slikal nadangelovega zmaja z grozovito dolgim repom, segajočim po vsej zemlji od severnega do južnega tečaja. Na koncu je oznanil litanije in darovanje za cerkvene potrebe.

Cizelj ni počakal darovanja. Že med pridigo se je izmuzal iz cerkve, kjer je vročina kar zapirala sapo. »Tacar se bo stajal,« se je spomnil soseda, prišedši iz gnječe. »Gotovo kleči pred kakim oltarjem ter opravlja pokoro.«

Sedel je na klopico pod košato lipo kakih dvajset korakov od cerkve ter se je zamislil. Oba opravljata enako pokoro – Tacar in on. Imata pač enake grehe, za katere je treba skupne mere in gotovih sredstev, da jih odplavi studenec odpuščanja. Koliko tisoč jih priroma sem gori s krivdami v srcu in z madeži na duši. Ako bi ne bilo greha, bi marsikdo ne prišel na goro in sv. Mihael bi bil oškodovan na dohodkih, katere mu donašajo grešniki v priporočilo in zahvalo.

Nedaleč od sebe je zagledal upognjeno starko, ki je z vsem spoštovanjem poljubovala zunanji cerkveni zid. »Tako dela tudi Tacar,« se je namuznil, a takoj se je spomnil nečesa, kar mu je zresnilo obraz. »Naj le igra hinavščino tam, kjer ga ne poznajo ... A, da je moja Rezika taka, kdo bi si mogel misliti? In vendar moram verjeti!«

»Nazaj gredé ga počakaj kje za grmom ter mu daj kak spomin na božjo pot,« mu je svetoval neki skriven glas. »Prijeti bi ga bil moral takoj, ko si opazil, da se mu pokora usiplje iz obuvala.«

»Tega nisem hotel storiti,« je premišljeno odvrnil. »Najprej hočem kaznovati samega sebe, potem pride na vrsto tudi on. Oba sva vredna zaušnice, dati pa jo hočem najprej sebi in potem njemu. Kar zahtevam od sebe, bom zahteval tudi od njega ...«

»Reziko pa moraš prijeti,« je zahtevalo skrivnostno naročilo. »Trda beseda bi bila na mestu, če se še nočeš poslužiti kakega drugega sredstva ...«

»Za enkrat ničesar,« se je ustavil tajnemu nasvetu. »Obrniti pa hočem nanjo več pozornosti, kakor sem jo obračal do sedaj. In če bom zapazil kaj sumljivega – gorje obema, njemu in njej! Tudi Tacar naj podvzame varnostne korake, z moje strani mu je uspeh zagotovljen.«

Tako se je odločil Cizelj pod lipo na Gori, dočim je pobožni Tacar še vedno dvomil nad krivdo svoje Polonice ter bi jo bil najrajše zvalil na kako drugo osebo. Pomaknil se je v vrsto, ki se je pravkar razvila po sredi cerkve proti glavnemu oltarju – zadnja točka večerne pobožnosti: cerkveno darovanje.

Premočen od znoja se je približal oltarju, kjer je poljubil svetinjo, katero mu je pomolel duhovnik, obenem pa je iztegnil desnico z denarnim darilom, ki ga je položil na oltar.

Vrsta se je tukaj razcepila v dvojno smer: ena izpred oltarja nazaj v gnječo in druga v zakristijo pred župnika, pobirajočega za maše in priporočila v posebne namene.

Drugi vrsti se je pridružil tudi Tacar, da bo tako oblezel vse kote ter odnesel ves blagoslov. Morda bo izsilil še kako posebno milost, ki bi bila: spoznanje krivde ali nedolžnosti svoje ženo.

Zaupno je pošepnil duhovniku svojo zadevo, površno opisano, in božji namestnik je, pazujoč njegovo darilo, beležil: »Luka Tacar, petdeset dinarjev za sv. mašo v poseben namen.«

»Ali bom uslišan?« se je sklonil zaupno čez mizo proti župniku.

»Kakor resnično živiš!« mu je zatrdil duhovnik. »Sveti Mihael še ni sprejel nobene prošnje, s katero bi ne bil odplaval pred nebeški prestol in počakal usodne rešitve.«

»Bo li Polonica nedolžna?«

»Izvedel boš v sanjah; kar se ti bo sanjalo proti jutru, bo resnica, nad katero ti ni treba dvomiti.«

Z darovanjem je bila končana zadnja pobožnost tistega dneva. Želodci, katerih ne moreš napolniti z duhovnimi dobrotami, so priganjali romarje k večerji: nekateri so posedli okrog cerkve ter odvezali svoje culice, drugi so se porazgubili po kolibah, ki so služile za gostilne in prenočišča, in kdor se je bolj pobrigal, ta je našel tudi prostorček v pritličju romarske hiše, katere prvo nadstropje je namenjeno duhovnikom, ključarjem in pevskemu zboru.

Cizelj se je zadovoljil s kotom v leseni kolibi. Tu je povečerjal, nakar se je naslonil na mizo ter je poskušal zadremati. Posrečilo se mu je šele čez nekaj časa; ko so se najedli in napeli romarji ter nakregali berači ob kolibah, tedaj je tudi njega premagala utrujenost in zazibal ga je spanec.

Tacar je po dolgem iskanju našel prostor na lesenem cerkvenem koru, kjer je sklenil prenočiti. Izmučen se je vrgel na prašna tla – culica z jestvinami mu je služila za vzglavje in za odejo suknjič, s katerim se je pokril. Ležati je moral popolnoma mirno; če se je le količkaj neprevidno obrnil, so pričeli godrnjati romarji obojega spola, ležeči okrog njega.

Čimbolj si je želel počitka, tem trdovratneje mu ga je odganjala domišljija, vedno bolj živahna in zanimiva. Polastila se je vseh njegovih misli, ki so se druga za drugo podile po domači okolici, iščoč sokrivde Cizljevega greha. In ko se mu je vsaka misel zapodila v smer proti Polonici, tedaj je začutil, da mu glava postaja težka vsled ugibanja in napornega premišljevanja. Več ni mogel priti do kakega pametnega sklepa, ki bi mu pa tudi ne koristil, saj se bo brala na Gori maša v ta namen; zato je najbolje, če se otrese teh skrbi ter poskusi zaspati. Komaj je začutil željo po počitku, že so se mu jele zapirati oči in s spanjem so prišle tudi zaželene sanje.

Zagledal je v kuhinji svojo ženo, katere oko je bilo obrnjeno v okno, kakor da koga pričakuje.

»Polonica, ali mene čakaš?« jo je hotel objeti.

»Sveta pomagalka!« je zacvilila devica srednje starosti poleg njega. »O, zmaj svetega Mihaela!«

»Kaj pa je, Franica, kaj pa je?« se je prestrašilo ženišče v njeni bližini.

»Objeti me je hotel, če ni nameraval še kaj hujšega ... O, joj, joj! In celo poljubiti me je mislil ...«

»Mož vendar spi,« ga je zagovarjal romar na drugi strani. »Kar je storil, je storil v spanju.«

»Tudi v spanju nima pravice. O, joj-joj! Radi njega bom morala zopet k izpovedi, če se me je dotaknil z grešnim namenom na svetem kraju.«

»Čemu k izpovedi, če je bilo dejanje izvršeno v sanjah?«

»Vseeno. Morda se je samo potuhnil. Ali mi morete dokazati, da je spal in ni vedel, kaj dela?«

»Pomiri se, Franica, pomiri,« ji je prigovarjala ženica. »Izpovedi ti pa ni treba ponoviti, dovolj je, če obudiš kesanje ter se jutri pred obhajilom umiješ z blagoslovljeno vodo. Ta te opere vseh malih grehov – tako sem brala v bukvah, katere je spisal svetnik.«

Franica se je pomirila; daleč se odmaknila od hudobneža, kjer se je končno jenjalo tresti njeno deviško telo. Zdaj je tudi Tacar mogel poravnati svoje ude, zastale zaradi sključene lege; v spanju je iztegnil desnico, ki mu je omahnila na prsi moža, ležečega v polsnu zraven njega.

»Tatovi, pomagajte, tatovi!« je zakričal prestrašen, držeč se za žep, v katerem je tičala rejena denarnica.

»Kje pa so? Primite jih, držite jih!« so vpili drug čez drugega, vstajaje z ležišč.

»Tukaj zraven mene so tatje,« je sunil spečega Tacarja, ki se je v spanju napol dvignil, a je kmalu zopet legel in zaspal.

»Torej zopet on!« Skrbna ženica je prižgala svečo, čije motna svetloba je posijala v temo svetega prostora ter je obenem pregnala nevarnost, pretečo imetju tega sveta.

»Sanjalo se je enemu ali obema,« je uganil nekdo izmed romarjev.

»Njegovo roko sem začutil na prsih tam, kjer hranim denarnico,« je pravil možak v eni sapi. »Čemu pa se me dotika, če ne iz pohlepnosti po denarju? Morda iz navade?«

»Dotaknil se te je slučajno. Suvamo drug drugega in dregamo v tej gnječi, ker ne moremo spati.«

»Pa mirujmo in spimo,« je predlagal možak. »Vse drugo nam bo navrženo ...«

Romarji so utihnili, toda zaspati ni mogel nihče, razen Tacarja. Nekatere je ovirala prevelika tesnoba, drugi so se bali žepnih tatov in tretji so preganjali spanje z molitvijo in premišljevanjem.

Živahnejše kot v cerkvi je ponoči na Gori zunaj cerkve. Pozno v noč rogovili mladina, prepevaje narodne pesmi, ki se sem in tja menjavajo z neslanimi fantovskimi popevkami. Dekleta kupujejo »odpustke«, nekatere skrivoma, druge očitno, zakaj vsaka jih ima komu oddati in tukaj se dá izbirati po okusu in očeh. Fantje in otroci se zabavajo s sekanjem kolačev, kar izvaja obilo smeha, včasih pa tudi prepir. Ako pride do pretepa, posežejo vmes orožniki, ki zaradi reda in varnosti prisostvujejo vsakemu romarskemu shodu.

Precej obsežen prostor ob cerkvi zapira na eni strani gosto grmičevje z mnogimi stezicami, ki se končno porazgubijo med grmovjem. Semkaj zaide v nočnih urah marsikak zaljubljen parček – taki, ki se zaradi nadzorstva staršev ali kakega drugega vzroka ne morejo sestajati doma.

Noč je minila in nasmehljala se je rumena zarja. Prvi, ki jo je pozdravil, je bil zvon sv. Mihaela. Že od nekdaj je tukaj navada, da na vse zgodaj prično zvoniti dan.

Ob nevihtah je zvon sv. Mihaela dolincem v veliko tolažbo. Njegov krepki glas baje preganja čarovnice in razbija oblake, ki se, kakor hitro jame zvoniti, pričnejo trgati ter se končno razkrope. »Vanj je vlit poseben blagoslov proti hudi uri,« verjamejo dolinci, zato pa gorski mežnar s toliko večjim uspehom hodi v dolino po bero, čije pravico so si že njegovi predniki pridobili po treh župnijah, tako daleč, dokler seže glas zvona.

Zvonjenju, ki se je poslavljalo od danice ter pozdravljalo rujno zarjo, so se pridružili glasovi romarjev, pojočih jutranje pesmi. »Ko dan se zaznava, danica priplava«, je donelo na enem koncu cerkve, na drugem pa so urezali tisto staro narodno:

»Sveti nam, sveti beli dan,
k nam bo pa prišel Jezus sam.«

Zlomljen od nočnega sedenja je Cizelj prilezel iz kolibe. Dvakrat se je potegnil in trikrat zazdehal, nato je sedel na klop pod lipo ter se je naslonil s hrbtom na drevo. Široko je odpiral usta ter požiral sveži zrak, pomešan s prijetnim vonjem dišečega lipovega cvetja, po katerem so brnele pridne čebelice med žgolenjem drobnih krilatcev, prepevajočih jutranje slavospeve.

Pri vodnjaku poleg zvonika je ropotalo vedro, potapljajoče se v rumeno kapnico; tu so žvenketale steklenice in druga umivalna posoda: romarji so se suvali ter prerivali okrog vodnjaka, vsak je hotel prvi zajeti ter se umiti s čudodelno vodo, ki ima poleg naravne tudi še posebno zdravilno moč.

Pozornost je obrnil Cizelj tudi na romarice, ki so v jutranjem polumraku nabirale roso po trati okrog cerkve. »O, presladka rosica sv. Mihaela!« je vzdihnila stara ženica; pobožala je rosno travico ter se pogladila po raskavem licu.

Ob zvonjenju in petju se je zbudil tudi Tacar ter je sedel na ležišče. Takoj so ga pričele oštevati babnice radi nočnega nemira, o čemer pa on ni ničesar vedel, spominjal se je le sanj, iz katerih se je prebudil baš ob zvonjenju, zaradi česar jim je prisojal izredno važnost in pomen.

»Grešnica, zaradi katere je moral Cizelj na pokoro, je ona, ki se je boš prve spomnil, ko se prebudiš in misel nanjo te bo spremljala ves čas, dokler ne pojdeš iz cerkve.« Tako se mu je sanjalo in prva je bila njegova žena, katero je, prebudivši se iz spanja, zagledal pred seboj.

»In kaj naj storim?« je vprašal angela varuha v raztreseni molitvi. »Ali naj se razburim? Ali naj ostanem miren?«

»Stori, kar bi naredila žena, ako bi vedela, da si ji prelomil zvestobo,« se je glasil dozdevni odgovor. »Poberi kamen ter ga vrzi nanjo, če si brez greha ...«

Tega se je prestrašil. Najprej bi moral torej udariti samega sebe in potem šele naj udari Polonico, podvrženo istim slabostim kakor on. Ne, ne, ne! Nobene kazni ji ne odmeri, ampak k spovedi jo nažene in pokoro naj določi spovednik. Ako bo morala romati na Goro, bo dokazana njena krivda in potrjena resničnost njegovih sanj.

S takimi mislimi je ostavil ležišče, nakar se je postavil v vrsto pred spovednico pod korom. Tudi tukaj je hotel ponoviti izpoved svojih grehov, da mu bodo tem globeje izrvani iz duše ter izbrisani iz spomina vsevednega sodnika.

Pričakoval je trdega svarila in ponovne pokore, toda gorski duhovnik je bil milejši v tem oziru; bolj ga je zanimalo, kateri stranki pripada, kakšne časopise prebira in končno ga je kot vzglednega kristjana odpravil z majhno pokoro ter z obljubo zveličanja njegove duše.

Zadovoljen je zapustil spovednico, trudeč se na vse načine, da bi razmaknil vrsto romarjev, ki so mu zapirali odhod. Ko se je zapičil v gnječo z obema komolcema, tedaj je zagledal Cizelja, kateri se je pravkar priključil vrsti, segajoči od spovednice daleč tja do cerkvenih duri.

Skoro sta hotela drug drugemu pomežikniti, toda v istem hipu sta se spomnila sporne zadeve ter sta si nagloma umaknila pogled. Tacar je rinil k obhajilu proti oltarju, Cizelj pa je ostal pred spovednico – tudi on je sklenil opraviti spoved zaradi nekega greha, ki ga ni zaupal domačemu župniku, in tu se mu je nudila prilika, da ga kot neznanec odloži.

Duhovnik je privzdignil zeleno zagrinjalo ter je pogledal iz spovednice. Globoko je vzdihnil ob pogledu na številno množico; vse jutro že vliva olje v srčne rane, tolaži in blagoslavlja, a še vedno ne vidi kakega konca; ako štirje odidejo, jih pristopi deset.

»Začel bom po najnovejšem načinu,« je preudaril z ozirom na izvršitev svojega dela. »Čemu naj razsipljem zrna resnice, zakaj toliko teh zrn pade med trnje in na skale, kjer nimajo ugodnih tal ...«

Izbral si je tri vprašanja, najvažnejša po njegovem mnenju, na katera je zahteval točen in jasen odgovor. – »Kaj bereš? Kako voliš? Kateri stranki pripadaš?« samo to je vprašal vsakega izpovedanca in če je dobil ugoden odgovor, je podelil odvezo in spoved je bila končana. Vrste okrog spovednice so se jele redčiti v veliko zadovoljnost romarjev, naveličanih dolgočasnega čakanja.

Način izpovedovanja je pri Cizelju nenadoma naletel na ovire. Izpovedal je, da čita vse, kar mu pride v roko, da voli po svojem prepričanju ter pripada stranki, čije imena ni dolžan povedati v spovednici. Priznal je celo, da je pred odhodom z doma zavil klobaso v papir prepovedanega lista ter jo je vzel s seboj na božjo pot.

»To je oskrunstvo svetega kraja – greh, zaradi katerega vam lahko odrečem odvezo,« se je srdil spovednik, ropotaje z nogami.

Izpovedanec se je porogljivo nasmehnil, kar je duhovnika silno razkačilo. »Greh vam morem odpustiti le pod pogojem, ako ne boste jedli klobase, zavite v prepovedan list. Oddaste pa jo lahko v zakristiji kot darilo za cerkev,« mu je pošepnil, preden mu je podelil odvezo.

Pričelo se je slovesno cerkveno opravilo, združeno z darovanjem, kateremu je sledilo blagoslovljenje podobic, molkov in vode. S tem je bila dovršena dopoldanska pobožnost in ljudstvo se je s praznimi culicami ter olajšanimi žepi poslovilo od božjepotnega svetišča.

Prvi med odhajajočimi je bil Tacar. Komaj je namreč čakal, da je izpraznil čevlje, za kar si je poiskal pripraven prostor za grmom nekoliko od cerkve; tam je z rokami izkopal jamico, v katero je stresel fižol ter jo je skrbno zadelal s prstjo. Z robcem, ki mu je služil za culico, je ovil ožuljene noge, obul je čevlje ter jo je mahnil proti domu. Sklep, napravljen v cerkvi, pa je grel vso pot na svojem srcu ter je tako ogretega položil na srce svoje Polonice z besedami: »Polonica, k izpovedi pojdeš takoj v nedeljo ...«

Nekaterim romarjem pa se po končanem opravilu ni mudilo z gore in med temi je bil tudi Cizelj. Legel je za grm koncem župnišča, odkoder se je skozi odprto okno videlo v prvo nadstropje. Okrog miz je bila zbrana duhovna gospoda z nekaterimi drugimi veljaki.

Posebna zgovornost se je prijemala malega ključarja in mladega kaplana, ki sta pri posebni mizi štela cerkveno premoženje – bogate denarne dohodke, nabrane pri darovanju, v zakristiji ter v številnih nabiralnikih. Kakor vselej, tako jima je bilo tudi to pot naročeno, da preštejeta in popišeta darove, jih zložita v nalašč za to pripravljeno vrečo, katero bo župnik lastnoročno zapečatil in zaupna oseba jo ponese v ljudsko hranilnico.

Letos so bili dohodki nepričakovano ogromni, zato je bilo delavcem gospodovega vinograda odkazano tudi več pijače, ki izborno podžiga moč ter razvezuje jezike. Tako sta se ključar in kaplan nenadoma pričela besedičiti – najprej za šalo, nato pa so jele padati trde besede.

»Tako sumničenje je ogabno ter ne pristoja vašemu dostojanstvu,« se je ključar vznejevoljil nad kaplanom, ki mu je oponesel, da seže med štetjem večkrat v spodnji žep.

Močna pijača je vlila v nasprotnika tudi močen glas in tako je Cizelj razumel vsako besedo, ki je priletela iz župnišča. Da ne bi bil opažen, se je previdno pritisnil h grmovju, kjer je napeto poslušal.

»Zares je sumljivo,« je poudaril važno kaplan. »Čemu pa vam roka tolikokrat zaide pod telovnik?«

»Dokazov, dokazov prosim,« je poskočil, odpenjaje obleko, da mu iztrka žepe ter dokaže svojo poštenost. »Pa še vi tako storite!«

»Tega od mene ne zahtevajte. Jaz sem gospod, ki vas nadzorujem in vi ste hlapec, meni podrejen. Hvalite sv. Mihaela, da smete sedeti z menoj pri eni mizi.«

»Hvalite ga vi – zase in zame – za oba. Čas imate, vaša dolžnost je molitev, ki vam mora biti to, kar je meni delo.«

»Pijani ste ter ne veste, kaj govorite. Niti šteti več ne znate – vi niste zanesljivi. Sploh je zanesljivcev zelo malo v naši fari; ako bi jih z lučjo iskal podnevu, bi našel kvečjemu dva in pol ...«

»Tudi na vas se ne zanesem. Ljudje že delj časa stikajo glave ter si nekaj namigujejo. Ni še dolgo, kar sem slišal: ‚Duhovnik, pa takšen!‘«

»Kakšen?« je porastel posvečenec ter mu je prav od blizu pogledal v oči.

»Pijanec!« ga je ključarček pogledal izpod čela.

»Pijem za svoje,« se je kaplan potrkal na prsi. »Prijateljem se ne nastavljam, da bi mi dajali za pijačo, kakor delajo gotovi ljudje ...«

»Jaz?« se je čutil prizadetega mali mož. »Ako me vabijo prijatelji, znači, da me imajo radi, kar ne more reči tisti, ki ni priljubljen. Sicer pa pijemo vsi na tuje stroške – za mile darove dobrotnikov sv. Mihaela.«

»Tako govorijo nasprotniki – obrekovalci vere in duhovnikov. Vi ste potuhnjenec, v katerem tiči zagrizeno sovraštvo do cerkve, kar izpričujejo vaše besede. Ako bi imeli v sebi kaj ponosa, bi nikoli več ne prestopili praga našega župnišča. Sicer pa ni več daleč doba, ko vas postavimo pred vrata ...«

»Prav! Zdaj sem prepričan, kar že dolgo izkušam. Pri vas ni hvaležnosti, vi ne marate resnice in odkritosrčnosti, zakaj sovražite jih – tiste, ki vam odkrijejo svoje misli ter vam govorijo naravnost iz srca. Ljubite pa hinavščino, laž in pokritost: kdor se zna potajiti, temu prisodite vse mogoče čednosti, obdarjene z odpustki, dočim pobijate nasprotnika, boljšega in pravičnejšega kot je oseba, ki trobi z vami v isti rog.«

»Za to nimate dokazov,« mu je hotel kaplan zamašiti usta. »Od danes naprej vas ne smatram več za ključarja naše romarske cerkve ter vam odvzemam ključe od božjega hrama.«

»Ključev vam ne izročim. Nimate jih pravice zahtevati in če se postavite na glavo, vam te oblasti ne priznam. Ljudstvo mi jih je poverilo in ljudstvu sem jih pripravljen tudi vrniti.«

»Ključe nazaj!« se je zadrl ter je togotno skočil pred ključarja.

»Vam nikoli. Mar se vas bojim, da me zamašujete ter prikličete vrage nad mojo hišo?«

Kaplanu je upadel pogum. Uvidel je, da mu tukaj ne more do živega, zato si je izmislil drugo, lažjo in krajšo pot, zakaj na vsak način se ga je hotel znebiti ter ga pregnati iz blagoslovljenih prostorov gorskega župnišča.

»Proč od cerkvenega denarja!« je pograbil izpred njega kup bankovcev. »Niste vredni, da bi ga preštevali z vašimi grešnimi rokami ...«

»Moje roke so poštene,« mu je pokazal žilave pesti. »Odbile so že marsikak udarec in še vedno so pripravljene, če je treba ...«

»Tako? Celo žugati se mi upaš? Proč od tukaj – iz sobe, kjer ni prostora za upornike!«

»Tudi tega ne ubogam. Mi, farani, smo postavili župnišče ter se ne pustimo metati čez prag.«

»Ven!« ga je zgrabil za vratnik, da mu je odletel gumb izpod vratu. »Ako ne zlepa, pojdeš zgrda – nihče se mi še ni ustavil.«

»Mene se še niste lotili,« je ključar zamahnil z desnico; zadel ga je samo z mezincem in kaplan je ležal sredi sobe.

»Kar je iskal, je našel, posledice naj pripiše sebi.« – Ključar je v naglici izpraznil nekaj kozarcev, nakar je zmagoslavno ostavil župnišče.

Prijatelji, ki so obstopili duhovnika, so doznali, da si je zlomil pri padcu levo nogo. Spravili so ga v posebno sobo ter poslali cerkovnika v dolino po zdravnika. Orožnikov o nesreči seveda niso obveščali, bali so se sramote, uverjeni, da je krivda na kaplanovi strani, ki je po mnenju večine prejel zasluženo plačilo.

Tak je bil zaključek romarskega shoda v župnišču, po katerem je tudi Cizelj prilezel izza grma ter se je napotil proti domu. Zadnji pa, ki so odhajali z Gore, so bili štirje fantje – župnikovi zaupniki; vsak je nesel v spremstvu svoje boljše bodoče polovice na hrbtu vrečo denarja, določenega za dolinsko hranilnico, kamor je gorski župnik trikrat na leto spravljal cerkveno premoženje.

Tacar je po opravljeni božji poti postal ves drugačen človek, pa tudi Cizelj se je poboljšal, kot je obljubil na Gori. Silno resen je postal napram ženi, nadzorujoč vsako njeno stopinjo in njene poglede je čuval v skrbi, da ji ne uidejo v prepovedano smer. Obenem pa je tudi skrivoma opazoval soseda, dočim se ga je javno izogibal, pa tudi Tacar je pazil, da se nista srečavala. Sorodna po izbrisanem grehu ter opravljeni pokori sta si ostala v tem, da sta venomer gonila svoji ženi k izpovedi, radovedna, če bo tudi njiju zadelo usodno romanje.

Ženi se jima nista mogli več ustavljati. Nekega lepega nedeljskega jutra sta se oprali v studencu pokore in še tisti teden sta se odpravili na božjo pot. Fižola jima v čevlje ni bilo treba nasuti – spovednik je napravil izjemo – morali pa sta vso pot moliti rožni venec, kar sta po hudih skušnjavah, ki napadajo osobito ženske jezike, tudi vestno izvedli.

Tudi njuno potovanje je bilo prikrito in zamišljeno. Vedeli nista druga za drugo, ko sta šli od doma, našli pa sta se na Gori pred čudežnim oltarjem, kjer ju je obletela opravičena slutnja, da sta enako grešili ter opravljata enako pokoro ...

Vzlic svetosti kraja se je v njunih prsih nenadoma pojavilo črno sovraštvo, ki sicer ni prišlo do javnega izbruha, tlelo pa je natihoma do njune smrti. Po njej so ga podedovali otroci, vzgojeni v mržnji do svojih sosedov in ti ga bodo zopet – nekoliko ohlajenega – zapustili svojim potomcem.

Vzroki pa, ki so razdvojili Tacarjevo in Cizeljevo družino, okolici še danes niso popolnoma jasni. Nekateri so jih sicer izvohali, pa so izgubili sled, drugi so jih zopet iskali tam, kjer jih niso našli.