Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska

Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska Rutar

Ureja Nina

Spisano:	1892
Viri:	dLib (Digitalna knjižnica slovenije) [1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Lega, meje, velikost, slikovitost ter važnost Goriškega.

Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska je del avstrijskega Primorja in leži na severni strani Jadranskega morja, ob meji med vzhodno in zahodno Evropo, ali če govorimo v zemljepisnih izrazih, med 45° 36' in 46° 27' severne širine ter med 13° 15' in 14° 6' vzhodne dolžine (po Grmiču).

Goriška dežela meji na vzhodu ob Kranjsko, na severu ob Koroško, na zahodu ob italijansko« Benečijo, na jugu pa ob Jadransko morje, Tržaško okolico in Istro. Večinoma je goriška meja natorna, po prirodi sami zaznamovana. Najvišji hrbti gora, ki pošiljajo svojo vodo v različne reke, dele praviloma goriško grofijo od sosednih dežel. Od Kanina proti vzhodu pa do Idrijce (137 km daleč) dela razvodnica neprenehoma goriško mejo. Med Idrijco in Vipavo so tudi najvišji hrbti mejniki, le da sega Idrijca se svojimi levimi dotoki tu pa tam čez mejo. Tudi med Vipavo in Reko stoji nekaj visokih gričev ob goriško-kranjski meji, najbolj pa delijo obe deželi reke: Hubelj, Branica, Rasa in Reka. Proti Istri zaznamujejo goriško mejo precej visoka pogorja; proti Tržaški okolici pa le semlertja kako nizko brdo. Najbolj pa je odprto Goriško proti Italiji. Ne le, da predere Nadiža kobarijsko gorovje in teče v furlansko nižino; temveč tudi od Kormina do morja ni natorne meje. Zato pa je segala beneška oblast nekdaj daleč proti spodnji Soči in Krasu. Vendar izražata mejo tudi proti Italiji zadosti vidno Mija in Kolovrat, dalje reki Idrija in Avša.

Najbolj je raztegneno Goriško od severa proti jugu, 85 — 95 km, in največja dolgost, od koroško-kranjskega mejnika Vršiča pa do ondi, kjer stopi potok Padež na Goriško, znaša celo 99 km. Od zahoda proti vzhodu pa je dežela bolj stisnena, široka je poprek le 20—30 km, pri Tolminu (med Kultom in Gradom v Kolovratu) celo le 11 km; v južnem delu se pa zopet razširi do 99 km (med izlivom Avše in iztokom Padeža). Vsa goriška moja je nekaj nad 500 km dolga. Skoro polovica te dolgosti, t. j. 220 km, pripada meji proti Kranjskemu. Z Italijo meji Goriško 162 km daleč, z Jadranskim morjem 57 km, s Tržaško okolico 30 km, z Istro 25 km in s Koroškim 10 km. Ko bi bilo Goriško lepo okroženo, znašal bi mu obod le 195 km. V tu opisanih mejah obsega Goriško skoro tretjino vsega Primorja, t. j. po katastru 2925-56 km 2, po planimetrični meritvi (H. Pencka) 2927-15 km 2, po triangulaciji pa 2953 28 km2.

Na tem prostoru stanuje sedaj 220.000 prebivalcev. Mej njimi je 145.000 Slovencev, ki prebivajo na 2385 km 2 površja, in 75.000 Italijanov (med temi baje 2000 Nemcev), stanujočih na 568 štirjaških kilometrih.

Deželni barvi sta že od časov grofov sem bela in rudeča (potrjeni od sl. ministerstva 19. dec. 1875 l. št. 529). Goriški grb je poševno od zgorej dol prerezan ščit. Na desni strani se vidi zlati kronani lev v višnjevem polji. Leva spodnja plat je šestkrat jednakomerno preproga na se srebrno in rudečo barvo, od desnice navzdol proti levi. Gradiščanski grb je se zlato in višnjevo barvo poprek razdeljen ter ima v sredi viseč sidrasti križ srebrne barve.^[1]

Kot mejna in prehajalna dežela je Goriška velike važnosti. Pa ne samo lega jo odlikuje, nego tudi krajevna izobrazba, njeno vodovje, različno podnebje, mnogovrstno živalsko in rastlinsko življenje ter prirodne lepote in prirodna čudesa. Goriško se vzdiga počasi od morja ter prehaja po širših in ožjih stopnjevinah zdaj položnejše, zdaj strmejše do zelo visokih slemen in vrhov. Kolika razlika leži med morjem in najvišjo točko vrh Triglava, 2864 m visoko! Prištejmo tem višokostnim razlikam še posebnosti tal in mnogovrstnost zemlje, in spoznali bodemo koj, da mora biti na Goriškem tudi podnebje zelo različno. Zatorej nahajamo v tem povsodi veliko izpremembo, veliko pisanost in večkrat celo nasprotnost. Kakor je vsa priroda na Goriškem mnogovrstna, tako so tudi prebivalci te majhne dežele mnogih narodnostij. In če zasluži goriška grofija v tem obziru prednost pred vsako drugo deželo, ne zaostaja tudi v prirodnih lepotah za nobeno. Čeravno neso goriške visoke gore tako lepe in prijetne, kakor se zelenimi gozdi in travnatimi pašniki obrastene srednje Alpe, katerih grebene in temena večni srieg in ledeniki krasijo, vendar nam po- nujajo tudi naše Bolške gore veličasten pogled in krijejo v svojih dolinah marsikatero zanimivost, še malo poznano čudo. Z neko sveto grozo nas navdajajo one veličastne in gole vapnene stene in slemena se svojimi visokoštrlečimi vrhovi, se strmimi, večkrat po tisoč metrov navpično stoječimi, skalnatimi rebri in se strahovito razoranim površjem njih gorskih planot. Glede te divje razoranosti, glede višine skalnatih propadov ter globine brezštevilnih razpok in kamenitih udrtin nadkriljujejo Bolške planine daleč vse severne vapnene Alpe, čeravno jim manjka na drugi strani prijetne slikovitosti. Kar se pa rastlinstva naših gora tiče, imenovati jih moramo pravi »eldorado« vseh botanikov.

Med vsemi gorami pa se zlasti odlikuje mogočna podoba visokega Triglava in ostro izrezana piramida naprej stoječega Krna. Druge lepote nam ponujajo med temi velikani globoko urezane in stisnjene doline. Že koj na Predelskem sedlu zagledamo slikovito ozadje, katero delata impozantne stene Mangarta in Jalovca. Nižje doli nas pozdravlja ob strmem pobočji sezidana trdnjavica s spominkom njenih hrabrih braniteljev leta 1809 in nizko pod njo se vije Koritnica skozi Loško kotlino. Skoro potem se izgublja ta rečica v 470 m dolgo korito, zajedeno v živo skalo. 100 m nad tem koritom stoji novo sezidana trdnjavica, poprej razvalina nekdaj slavnega Bolškega grada, ravno ondi, kjer se tako približata Mangartovo in Kaninovo pogorje, da bi ja v sredi stoječi mož skoro dosegel z raztegnenima rokama. Korito je tu pa tam jedva 2 metra široko; globoko spodaj se čuje voda šumeti, a vidi se je ne. Z mosta, ki drži čez to omotično visočino, vidi se kaj lepo po Kontnični dolini, zlasti proti jugu. Malo niže se odpira na vzhodno stran čudno debro Balšica. V njenem dnu leži večen sneg in pod njim si je izdolbel mal potok svojo strugo, ravno tako kakor tudi v Zadnjici pod Triglavom.

Tu na zahodni strani gorskega orjaka, ki se v vsej svoji mogočnosti vzdiga naravnost pred začudenim opazovalcem, nahaja se velikanska gorska kotlina, podobna onej koncem Bohinjskega jezera, ki je obdana z nebotičnimi velikani in se zavija v polukrogu. okoli gore Bubica, katera je izmed ostalih gora proti sredi doline porinjena. Ob znožji tega gorskega amflteatra vlečejo se temnozeleni gozdi, nad njimi se razprostirajo sočnati planinski pašniki, a visoko gori se vidijo proti nebu štrleče sive skalnate stene, nad katerimi se še fantastični zobje in rogovi vzdigajo. Še se nesmo tega nagledali, že nam zašumijo na uho mnogoštevilni slapovi, katere delajo gorenja Soča, zlasti ob izviru, in njeni dotoki. Zadnja Trenta nareja s svojimi drčami in plazovi žalosten, ali presenetljiv vtisek. Med vsemi slapovi je najveličastnejši vodopad Boka pod Bolcem, kjer ravno pri cesti iz srede hriba mnogo vode v globočino pada in prši na vse strani. Manjši, ali slikovitejši slap je v Plužinah pri Bolcu. Lepi so tudi slapi Volarije, Zalaščice pod Razorom, Bače pri Podmelcih in »pod ključem« ob cesti iz Tolmina v Modrej, ki se pa le ob deževji vidi.

Sedaj pa smo dospeli že v prijazno Kobarijsko in Tolminsko dolino. Tolmin stoji na vzvišenem kraji med Sočo in Tolminsko ravno sredi hribov, ki ga obdajajo v okrogu od vseh stranij. Nad njim se vzdiga osamljeni kopičasti hribček z razvalinami nekdaj mogočnega grada »Kozlov rob«. Bolj zadej (proti severo-vzhodu) teče Tolminka skoraj skozi jednako korito, kakoršno je pri Bolškem gradu. Blizu ondi, kjer se v globočini združi Zalaščica s Tolminko, nahaja se imenitna Dantejeva jama. Uro hoda pod Tolminom priteka Idrijca v Sočo. Pri sv. Luciji držita po 29 m visoka mosta^[2] čez obe reki, ki sta se blizu 30 m globoko zajedli v živo skalo in jo prav mnogovrstno izdolbli. Pod setokom je Sočina struga 5—6 m široka, v »lesah« pod Kosmerico pa se tako stisne, da ni čez 2 m široka in da bi jo človek lahko v teku preskočil. Do Ročinja je Soška dolina zelo divja. Tu se pa spremeni, hribi se odmaknejo nekoliko, in po njih se vidi vse polno belili cerkva. V Kanalu je lep 16 m visok most čez Sočo in prijazen grad vojvode Blacas. Na vzhodni strani se širi Banjška in Trnovska planota se slavnoznanim državnim gozdom. Pod Plavimi postane Soška dolina zopet neprijazna ali pri Solkanu odpre se nov svet.

Na desni strani se opazijo parčni nasadi pri Štmavru, in dalje proti zahodu se širijo prijetna Brda, vsa polna trt in sadnega drevja. Tudi druga znamenita drevesa opaziš tu pa tam, n. pr. velik kostanj na Dobrovem, ali pa bršljan v Vipolžah. Čisti zrak okrepčuje človeka in njegovo oko razveseljujejo prijazne hiše z ličnimi cerkvami, katere se raz vsak grič bele. In mnogoštevilne razvaline nekdanjih gradov (zlasti v Vipolžah, Višnjevku in na Korminski gori) spominjajo nekdanjih viteških časov, ko je bilo podložno ljudstvo hudo tlačeno. Nasproti Brdom se vlečejo skoro jednaki hribi proti vzhodu in napolnjujejo Vipavsko dolino. Tudi po njih raste najžlahtnejše sadje, a trta je zelo opešala. Spredej leži senčnati gozd Panovec s prijazno Kostanjevico, nasproti goriškemu Gradu. Za Panovcem je skrit Kromberški grad z lepimi vrti in nasadi. Dalje slede lepe vasi in na gričih mogočni gradovi, n. pr. na Vogerskem in v Rihenbergu, kjer je Lanthierijev grad z novim stolpom pravi biser Vipavske doline. Grad v Križu je sedaj sicer že razvalina, ali njegovo zidovje štrli še visoko po konci. Tudi Dornberški grad in tabor nad Grničami sta sedaj razvalini. Proti Kranjskemu meji Vipavsko dolino mrzli Hubelj, ki goni mnogo žag in mlinov ter napravlja slikovit vodopad.

Furlanija je res bolj jednolična, pa veseli nas vendar rodovitnost zemlje, katera se ondi že nad dvetisoč let obdeluje. Po poljih so zasejane cele vrste murb in po njih se spenja vinska trta od dreva do dreva, kakor na dolgo spleteni venci. Vmes pa držijo ravne ceste in vežejo lepe vasi med seboj. Blizu morskega obrežja se vzdiga 73 m visoki oglejski zvonik (njegov temelj leži samo 2,3 m nad morjem). Kakor velik kazalec nam kaže mesto nekdanje slave in mogočnosti, a spominja nas minljivosti vsega posvetnega. Z njega imamo krasen pogled na vse strani, zlasti pa na bliščeče morje, na Benetke se zvonikom sv. Marka in na celo dolgo vrsto Tirolskih, Karnskih in Julijskih planin.

Z oglejskega zvonika se pregleda tudi ves Kras proti Trsta in še dalje proti Istri. Čeravno je njegovo površje žalostno, vendar nam odkriva v svojih podzemeljskih jamah nepričakovana čudesa. V novejšem času obiskujejo najbolj Divaško (prestolonaslednik Rudolfovo) okapnico, južno od železniške postaje, ker so vse kapniške tvorbe v njej zelo čiste, sneženo bele. Našli so jo meseca maja 1881. Okapnica »Vilenica« pri Lokvi nema sicer tako velikih podzemeljskih prostorov, kakor slavna Postojnska, vendar pa so njene podobe iz bliščečega kapnika ravno tako lepe. Vhod obeta malo, ali zato pa je njena notranjost tem lepša. Po kamenitih stopnicah se pride 257 m globoko na »prižnico«, katera visi nad strašanskim propadom. Jama se deli v dva hodnika: glavni drži proti Trebiču, kjer se nahaja v globini od 300 m mirno tekoča voda; drugi pa bolj k severozahodu proti Danam in Dutovljam. Tudi njo je obiskal cesar Franc 1. 1818. V kraških okapnicah vise mogočni stebri izpod stropa navzdol in njim nasproti se vzdigajo drugi od tal navzgor. Mnogokrat so se že srečali in sklenili v jeden sam steber. Ti kapniki delajo različne podobe, sedaj posamezne, sedaj v gručah stoječe. Vidijo se n. pr. podobe križa, Matere božje, angelji s peroti, perice ob potoku, prižnice, oltarji, prostorne sobe, kakor plesišča i. t. d. Druge znane kraške kapnice so: Malanica pri Sežani, Jerihovica blizu Klanca pri Gorjanskem, Vodnik pri Tubljah (proti Brjam), Lokvica pri Opatjem selu, v Jamljah (lani najdena), Leskovica pri Nabrežini, v Gabrovici, na Proseku, i. t. d. Mnoge izmed njih (n. pr. jameljska, gabroviška) imajo tudi prazgodovinske ostanke in sledove, da so v starodavnih časih ljudje po njih bivali.

Prež namenita je Škocijanska jama in tamošnji prirodni most. Notranjska Reka teče namreč pod širokim obokom, na katerem stoji cerkev in vas Škocjan. Na zahodni strani zija velikanska udrtina, t. j. 160 m dolgi Škocjanski dol. Po njeni teče Reka in napravlja 13 m visok slap. Nad slapom je postavljen nov 14 m dolg most, ki se vzdiga 60 m nad njim. Nad mostom pa se potrebuje še 80 m višine do roba dola in tako iznaša vsa globina, v katero se Reka konečno izgublja, 153 m. Pa tudi podzemeljski tok Reke preiskali so 2 1/2 km daleč in našli, da napravlja še 24 manjših slapov. Smer jame se vleče proti severozahodu, torej proti Divaški postaji. Struga je skoro neprestano - s skalami posuta, jama pa na nekaterih krajih zelo zožena, na drugih pa široka in visoka, kupolam podobna. Najimenitnejši tak prostor v jami je »Rinaldinov dom«. Tudi v Škocjanski jami se nahajajo prazgodovinski ostanki.

Tudi Kras ima svoje gradove, med katerimi slovi zlasti Devinski, sezidan vrh navpične stene ob morji (26,5 m visoko). Obdan je krog in krog z mnogimi zidovi, nasipi in trdnjavicami in njegovi stolpi gledajo ponosno v spodej pluskajoče sinje morje. Pod novim gradom ob morji se vidijo razvaline starega in fantastično steno »nuna«. Blizu grada je slavnoznani park, morda ravno tam, kjer je stal že davno pred Kr. r. imenitni gaj lovske boginje Dijane. V njem rasto skoro vedno zeleni hrasti in terebinte. Se strehe Devinskega grada vidijo se proti severu razvaline Doberdobškega grada, ki se je tudi ponosno vzdigal nad malim jezerom. Iz tega se odteka voda- v staroslavno, klasično reko Tirna vo, kjer se je bilo začelo prvo kulturno živenje na Goriškem. Vergil pripoveduje, da je imela sedmero šumečih izvirov ter jo imenuje »mater morja«; sedaj pa prav pohlevno pritekla iz treh votlin ter se po kratkem toku v morje izliva.

Slikovitost Krasa povzdiguje tudi železnica in njene zgradbe. Od Ležeč do Proseka je napeljan 38 km dolg vodovod, ki daje vsaki dan 1G00 kubičnih metrov vode za nasitenje strojev ter za domačo potrebo postajam in stražnicam na vsej omenjeni progi. Na zahodni strani postaje Nabrežina drži železnica čez 640 m dolgi in poprečno 20 m visoki vijadukt, najvažnejšo umetno zgradbo kraške železnice. Tvarina (najlepši školjknati vapnenec) je vzeta iz bližnjih kamenolomov. Oboki so 9,5 m široki. Koj za vijaduktom naredili so železnici tir skozi 19 m globoko skalnato zaseko. Koncem zaseke odpre se potovalcu prvikrat razgled na sinjo Adrijo, ki 160 m nižje ob skale pljuska. Ta pogled na brezkrajno morsko gladino preseneti vsakega, ki prvikrat zagleda morje. Blizu Nabrežine je vodni stolp, ki pa stoji že na tržaških tleh. V ta stolp vzdigajo studenčno vodo se sesalnicami od morske obale 145 m visoko, da preskrbujejo ž njo postajo Nabrežino. Tudi tržaško mesto je napeljalo iz teh studencev, katere Slovenci imenujejo Brojanica (italijanizatorji pa »Aurisina«), pitno vodo v Trst l. 1885. — Opomniti je tudi treba, da kaže Kras svojo najneprijaznejšo stran tujcu, ki potuje po železnici ali veliki cesti, a prijazni kraji, kakor Tomaj, Dutovlje, Rodik ostanejo skriti.

Raznoličnost Goriškega se kaže tudi v njega prebivalstvu. Ne samo, da si tu podajata roki veliko slovansko in romansko pleme, nego tudi način življenja je mnogovrsten. Prebivalci visokih gora se rede večinoma od živalskih pridelkov, od mleka, sira in masla, ravno tako kakor v škotskih gorah. Na nasprotnem delu grofije pa žive ob nezdravi obali siromašni ihtiofagi iti sprevajajo večino svojega življenja na gibajočih se ladjah ter ne mislijo na drugo, kot na obilen lov, drugači se morajo se školjkami zadovoljiti. Koj zraven voda, po katerih ribiči vozijo, pa zagledamo bujna rižišča, ki nas spominjajo na pridelke tropičnega pasa. Na Trnovski planoti poznajo le tista žita, kakor v severni Evropi, namreč rž in ječmen; a v Gorici, ki je le nekaj kilometrov oddaljena, raste oljka in prezimujejo citrone na prostem. Na Krasu pa nahajamo kraje, ki bi jih prav lahko primerjali Libijski puščavi. Težko se bode torej našla katera druga dežela, ki bi na tako malem prostoru združevala toliko mnogovrstnost in raznoličnost, kakor ravno Goriška.

Navpična izobrazba, zemeljska sestava in površje.

Soriška dežela vzdiga se kaj različno nad morsko gladino. Skoro tretjina vsega površja leži niže, kakor 350 m nad morsko gladino in zato se imenuje ta del nižavje. Obilni dve tretjini pa ležita nad omenjeno višino in spadata zaradi tega k višavju. Večina nižavja je malo nad morjem vzdignjena ravan ali nižina. Ta pokriva jugozahodni del Goriškega in sicer obilno petino vsega površja, t. j. 550 km 8. Steguje se od morja proti severu ob dolenji Soči do Gorice in Kormina. Od Krasa in Brd loči nižino železniška proga med Nabrežino in Italijo. Ob morski obali je suha zemlja tako malo vzvišena, da je velik kos morje zaliva, zlasti ob času plime. Okoli Akvileje stoji nižina le še 5 m nad morjem. In tudi naprej do setoka Soče in Tera vzdiga se ravan skoro nevidljivo do 12 m. Zato imenuje ljudstvo ta del nižine dolenjo Furlanijo ali »nizke Lahe« (»il basso piano«). Še le nad cesto iz Gradišča v Višek je svet bolj vzvišen (Chiopris 34 m, Gorona 39 m, Fara 46 m) in doseže v znožji Brd 50 - 70 m nadmorske višine, (Kormin 63 m, Koprivno 50 m, Ločnik 70 m). Razen malega hriba Medejskega 132 m in Brda 116 m pri Fari je vsa nižina popolnoma gladka. Oba omenjena griča sta kraške narave in značaja. Reške struge so prav malo zajedene in le nizki nasipi jih spremljajo. Ker je zemlja za obdelovanje prikladna, je ves svet razen obmorja dobro naseljen. Vasi so navadno bolj daleč vsaksebi, pa tudi prav velike. Ravne in dobre ceste jih vežejo.

Južni del je močvirnat (lagune, paludi), in iz stoječe vode se vzdiga nezdrav, mrzličast zrak. Za čiščenje prekopov in vzdrževanje nasipov potroši država nad 3000 gld. na leto.

Na severni in severovzhodni strani prehaja nižina v brdast svet (brdje). Ta zavzema skoro pravo središče Goriškega in se vleče počez od beneške do kranjske meje, 35 km na dolgo in 10 — 12 km na široko. Brdje, in sicer prava Brda na desnem bregu Soče, pokriva 133 km 2, brdast svet na levem bregu Soče po Vipavski dolini pa 257 km 2, torej skupaj 390 km 2. Med brdje segajo doline od 50 do 100 m nad morsko gladino in nad njimi se vzdigajo brda še 100 — 200 m višje, redkokedaj več. Važnejše doline med brdjem so: Prevalo in Trebež 7,32 km 2, Rutarska dolina 1,29 km 2, Reška 1,76 km 2, Dolenjska 1,57 km 2, Goriška ravnina 18-171 km 2, Renska kotlina 11,542 km 2, Lijak 5,8 km 2, Ajdovska ravnina 5 km 2, Dobravljiška-žabljiska od Mušine do kranjske meje 5,22 km 2; skupaj torej 57,70 km 2. Hrbti in podolgasta brda so vedno široka in ploskasta, pobočja so pa navadno strma. Vmes tečejo male vode zelo počasi in padajo prav malo. Zato narejajo velikokrat močvirja, zlasti predno se izvijejo izmed brd (n. pr. Oblinč in Vrbačina, Lijak). Na višinah so polja in vinogradi, (pa tudi mali gozdi), v nižinah pa travniki. Ceste in poti se vijejo po brdih, sedaj gori, sedaj doli. Svet je rodoviten, vsaka ped zemlje dobro obdelana in vasi so prav gosto po hrbtih potresene, pa tudi majhne, včasi je le nekaj hiš vkup. Vmes pa je mnogo pristav in gradov velikih posestnikov, ki imajo tu obširna zemljišča.

Višavje delimo v nizko gorovje ali hribovje (od 350 do 800 m nadmorske višine), v srednje (800 — 1G00 m) in visoko gorovje (nad 1600 m). Nizkega gorovja prav za prav nemarno v goriški grofiji. Kras bi sicer po svoji visokosti spadal v to vrsto, ali tako ustvarjen svet imenujemo planoto (visoko ravan). Srednja višina dolenjega (zahodnega) Krasa znaša 200 — 300 m, gorenjega (vzhodnega) Krasa pa 300 — 400 m. Tudi Kras zavzema dobro petino Goriškega površja in napolnjuje jugovzhodni rogelj naše dežele. Od daleč je podoben valoviti ravnini, iz katere se vzdigajo lepo okrogli hribi in podolgasti, lahko obokani hrbti. Kjer se nahaja med Krasom kaka dolina (n. pr. ob potoku Rasa), ondi so pobočja nenavadno strma, in struga je prav globoko zajedena. Tudi proti morju spušča se Kras zelo strmo, nekoliko zložnejše pa v nižino. Pri sv. Polu in Redipolji stegata se dve gorski ostrogi od Krasa v nižino.

Kraška planota je obrobljena z golimi, precej visokimi hribi in pogorji (Trstelj, Gaberk, Cuk, Žekanec i. t. d.). Površje je zelo neravno, nahaja se vse polno dolov in kotlinic ter malih goličav, iznad katerih se vzdigajo kupi kamenja ali pa skalnati vrhunci in goli grebeni. Skoro ravno po sredi te planote se vleče, vštric se Zekancem ozka, udrta dolina od Sežane do Brestovice in Jamelj, ki se spušča navzdol od 200 — 60 m nadmorske višine. Vasi obdaja precej rodoviten svet, za tem so na okoli senožeti in na zadnje pašniki z »grižami« (velikimi kupi ostrega kamenja). Najbolj pust je svet okoli Nabrežine, Proseka, Komna in Vojščice.

Srednje gorovje je najbolj razširjeno na Goriškem, ker pokriva več kakor tretjino vsega površja. Začenja se na severni strani brdja in sega do pobočja visokih gora, ki držijo od Kanina proti jugovzhodu mimo Pirhovca, Krna in Vogla do Črne prsti. Na južni strani spremlja to pogorje globoko udrta dolina, ki se vleče od Rezije mimo Srpenice, Kobarida, Tolmina in Grahovega do Podbrda. Vse Tolminske ravnine merijo 54,8 km 2. Splošni značaj srednjega gorovja so bolj ostri hrbti in zelo strma pobočja. Vsi posamezni deli so veči in obširnejši; le kjer se vapneneč prikazuje, nahajamo mnogo vrhov, malih brd in navpičnih strmin (čukel). V našem srednjem gorovji pa imamo tudi obširne planote, ki so povsem kraškim podobne, le da višje ležijo (njih srednja nadmorska višina znaša 1150 m), a znižujejo se polagoma proti zahodu. Te planote imajo tudi na vse strani jako strma, včasi skoro navpična pobočja, ki se spuščajo 400 — 600 m navzdol v dolino. V njih znožiji izvirajo navadno studenci, doeim trpe planote veliko pomanjkanje pitne vode. Strma rebra so večinoma z gozdom obrastena, na hrbtih pa so obdelana polja in travniki s človeškimi bivališči do 900 m, celo preko 1000 m visoko. Vasi so male in redke; na posameznih brdih stoje osamljene kmetije.

Najsevernejši del Goriškega pokrivajo visoke gore (nad 580 km 2 ). Njih značaj je veličasten, strahovit. Grozno veliki in široki hrbti nosijo še zelo visoke vrhe in rte. Od teh hrbtov cepijo se na vse strani mogočne veje in panoge proti glavni dolini. Po njih se spuščajo celi plazovi grušča in kamenja, izmed katerega kuka borna trava. Doline so navadno po 1000 m globoko urezane in k njim se spuščajo obronki neizrečeno strmo, mnogokrat navpično. Ozadje teh dolin je skoro okoli in okoli obdano se skalnatimi stenami in le s kake razpoke pada in se prši voda v dolino. Le nekatere doline (n. pr. Baska) so že tako daleč zajedene, da se po njih lahho prav polagoma vzpneš do sedla. Nasproti pa potrebuješ mnogo časa in truda, predno se popneš tudi do ne posebno visokili goni. Vode so deroče in naraščajo o deževji strašansko. Velike povodnji, ki so v visokih gorah navadne, spremenijo tudi majhne potoke in sušče v neukrotljive lijake, ki pred seboj vse razdirajo in odnašajo. Zemlja se le malo obdeluje in sicer jedino v dolinah in ob zložnejših rebrih. Ker so gozdi skoro popolnoma iztrebljeni, plazi se na visi h krajih le še ruševje (cerenje) po skalnatih tleh. Nad tem rastejo prav lepo dišeče planinske cvetlice z nizkimi stebli in velikim cvetnim perjem. Nad 2600 m pa se nahaja le še mah in lišaj. Taki vrhi so skoro z vednim snegom pokriti. Na visokih in širokih slemenih zelenijo dobri pašniki in tukaj pasejo pastirji svoje cede in delajo sir. Planinstvo se nahaja povsodi v visokih gorah in daje glavni vžitek redkemu prebivalstvu.

Po tu opisani navpični izobrazbi deli se Goriško najprimernejše na tri glavne dele, od katerih ima vsak še dva ali tri razdele:

I. Južni del:

1. Furlanska nižina z močvirji vred^[3] meri 534'537 km.

2. Klas brez Štijaka, pač pa do zahodnega roba ob Soči .... 535-757 km«.

II. Srednji del:

1. prehajalni pas:

a) vsa Brda na desni strani Soče ... 132-833 km 2,

b) Vipavska do lina se Štijakom^[4] .. 257-000 km 2.

2. Kanalsko srednje gorovje z Grgarjem in Ravnico 161,475 km 2.

3. Trnovska planota:^[5]

a) zahodna ali banjška.. 85-212 km 2,

b) prava trnovska planota s Čepovanom. 181,940 km 2.

III. Severni del:

1. Tolminsko - cerkljansko srednje gorovje (brez Loma) .... 446,073 km 2.

2. Tolminsko visoko gorovje.. 224-500 km 2.

3. Bolško visoko gorovje (brez Trnovega in Srpenice).... 360,300 km 2.

Ko bi iz zraka dol opazovali naše gore, videli bi, da se skoro vsako pogorje, vsak hrbet in rob vleče od severozahodne proti jugovzhodni strani in sicer med seboj vzporedno. Le v severnem delu grofije držijo pogorja malo bolj od zahoda proti vzhodu (n. pr. Črna prst, Šenvijška planota). Prav malokje (n. pr. v Kanalskem pogorji, ki napravlja s poldnevnikom kot od 37°) je obrnjena njih smer od severovzhoda proti jugozahodu. Črta med Voglom in Gradom zaznamuje os spremembe pogorij, in Sočino koleno pri Modreju je središče spremembe. Ta pravilnost, ki se dosledno ponavlja, kaže nam, kako so naše gore nastale. Ob času, ko so se vzdigale Alpe iz zemlje, pritiskala je velikanska moč od podolžne alpinske osi proti juga in jugozahodu in tako je vzporedila posamezna gorstva kakor velikanske gube, podobne valovom, ki nastanejo, kadar vržemo kamen v tolmun in se pomikajo od središča proti kraju. Ravno tista moč je prevrgla vse sklade naših gora in pomešala razne plasti med seboj. Bolj mehke snovine n. pr. lapor ali opoka, (Mergel), skriljenec in peščenec) so bile stisnjene in zgnetene, vapnenske plasti so se pa zvile in kakor lok pregnile. Tako so nastale podzemeljske jame, obokani prostori in hodišča proti sredi gora. Marsikatera plast se je prelomila, in zato nahajamo toliko razpoklin in špranj ter na daleč raztegnjenih razorov.

Vse visoko gorovje obstoji skoro iz samega vapnenca (takoimenovane rhatiške tvorbe), mnogokrat dolomitu podobnega. Tak vapnenec nahajamo v srednjem gorovji le vrh Matajora (1640 m). V Bolški kotlini se prikazuje tudi rudeči vapnenec in vapnenski skriljenec ter sivi ali črnikasti peščenec, ki je včasi laborskerriu sprimku (konglomeratu) in kredi podoben. Ob pobočjih nahajamo novejše sklade grušča in laborja. Na obronkih Bolške kotline in na hribu Straža se pozna, da je nekdaj voda tekla 50 — 80 m nad srednjo višino kotline, kajti tam slone ostanki nekdanje diluvijalne skorje na erodovanem peščencu, ki je flišu podoben (fliš je jednakomerno drobnozrnasta mešanica iz peščenca in opoke, ki ima malo okamenin). Srednje flišasto dno kotline se je moralo torej pozneje usesti, takrat ko se je neogen-kvartarno Primorje pretvarjalo v sedanje. Tudi Rabelnik in Praprotnica, potem griči pri Svinem in Sužidu, so bržkone starejše, eocenske tvorbe in sicer gorenje fliševe plasti. Širše doline so napolnjene in poplavljene z vapnenčevim gruščem, prodom in peskom. Od Kobarida notri v Baško dolino se vlečejo zaporedoma plasti kaprotinskega in spalanškega vapnenca.

Matajorovo in Kanalsko pogorje je sestavljeno iz nurnulitskega peščenca, konglomerata in kredastega vapnenca. Čuden je sipec pri sv. Luciji, kakoršen se ne nahaja nikjer drugodi med centralnimi Alpami. Pri Deskljah se dviga na dan rudeča opoka, rumenkasti vapnenec in siv labor. Okoli sv. Lucije, Volč in Podmelec nahajamo siv in rudeč opokast vapnenec, z rožencem pomešan. Cerkljansko hribovje obstoji iz starejših tvorb (vapnenec in skriljenec hallstadtskih in esino-plastij), ki so nastale v premogovi dobi. Mlajši je z dolomitom pokrit skriljenec v gorenji Idrijski in Baski dolini. Pri Ravnih se nahajata dve votlini s kapniki in čudno brušenim konglomeratom. Trnovska in Banjška planota je sestavljena iz belega vapnenca (Plassenkalk) noveje dobe (gorenji jura). Ob južnem pobočji se opažata peščenec in opokasti vapnenec eocenske tvorbe,- ki imata v sebi ostanke okroglih polževih lupin (num ulite). Najnižja plast Trnovske planote je volčanski vapnenec, ki je ob Soči v tankih slojih naložen, mnogovrstno pregnjen, opokast in s sivim ali rudečkastim rožencem pomešan. Nad njim leže mogočne sive plasti vapnenca v zvezi z brekcijami, potem tu pa tam tudi opokast skriljenec in dunajski peščenec (tasello). Vrhu tega se kažejo propadne stene hallstadskih plastij v zvezi z guttensteinskim vapnencem. Kot ostanek sprhnelih tvorb se nahaja po globelih in ponikvah rudeča, železonosna ilovičasta prst (»terra rossa«), ki je pomešana z dobro črnico (humus) od drevesnih odpadkov. Ta je tako obilna, da se na njej prav dobro razvija rastlinstvo. Če pa se najedenkrat posekajo gozdi in odvzame tlom obrambeno streho, da solnce in dež prosto na nje padata, tedaj se razdrobi prst ter veter in dež jo odneseta. Kmalu se pokaže golo kamenje in kraška puščava je gotova.

Dolina med visokim in srednjim gorovjem je vsa napolnjena s (tretjegornim) vapnenčevim gruščem,.ki se včasi scvre v sprimek. Ta sega nad 700 m visoko ter napravija cele griče in brda. V Kanalski dolini se vidijo skoro povsodi velike stopice (Terrassen) konglomerata. Kakor v Bolški kotlini, tako se nahajajo tudi pri Ločniku stare gruščeve stopice nad novejšimi konglomerati, ki leže na zvitih fliševih tleh, katere je Soča pri Gorici popolnoma razjedla in erodovala. To je zopet dokaz, da se je tudi Goriška dolina znižala po kvartarni dobi. Tla Vipavske doline med Trnovsko planoto in Krasom ter Brda so eocčnska iz tercijarne tvorbe. Na dnu leže eocenski različno debeli in mrbljivi peščenci (sovdan), med katere je vložena opoka ali pa konglomerat. Le tu pa tam se prikaže v mali meri tudi nižje ležeči numulitski vapnenec. Produkt razprhnelega tega kamenja je železonosna, peško vita, rudnin uboga ilovičasta prsi, ki se rada suši, razpoka in v prah razprši. Le na takih krajih, ki so pred vetrom in vodo zavarovani, se nahaja boljša zemlja. Vmes nahajamo trdni, z vapnenskim cementom zvarjeni peščenec, ki se rabi za zidanje in mlinske kamene.

Med lagunami pri Gradežu se nahajajo sipinski griči iz vapnenčevega (ne posebno drobnega) peska, ki je zelo podoben onemu, ki je naložen na kvarnerskem otoku Sanšiku. Soška dolina in gorenja Furlanska nižina je napolnjena z nalivnim (diluvijalnim) gruščem, ki je navadno v labor strjen. Vrhu tega pa se nahaja novejša naplavina (alluvij), obstoječa iz proda in peska, ki sestavlja zlasti dolenjo Furlansko nižino. Ob znožji Brd in Krasa je debelejši prod, blizu morja pa drobnejši sviž in prod. Zato je zemlja v gorenji Furlanijt manj rodovitna, nego v dolenji.

Ker je skalovje v visokih gorah jako trdo, zato le težko razpada in prhleje. Zemlja je torej zelo peščena in s kamenjem pomešana. Odkar so gozdi izginili, jo voda še bolj izpira in odnaša. Tako ima skoro vse Bolško nerodoviten svet. V tolminskem srednjem gorovji se spreminja -opoka v ilovico in ta se mnogokrat nahaja med zemljo. Sem ter tja se nahaja tudi bliščenec, dalje kovinski sledi in v oglje spremenjen les (premog). Vapnenec trnovske in banjlke planote se bolj mrvi, prhleje bolj hitro in se spreminja v zemljo, ki je tudi rodovitna, kjer je drevje zasajeno. Ob pobočjih je zemlja ilovičasta, vlažna in ne pušča rada mokrote va-se; če jo pa že sprejme, potem jo tudi več časa obdrži. Rodovitnost zemlje zavisi od tega, ali so tla rahla in ali puščajo vase vodo in zrak. Čim drobneji je vapnenčev peščenec, tem rodovitnejši je. Po vsem visokem gorovji je povsod zadosti studencev, le ob golih pobočjih so se ti deloma že izgubili, kar je na veliko kvar živinoreji. Zaradi pomanjkanja gozdov se dežnica ne more med listjem in drevesnimi odpadki izgubiti, nego zbeži po strmih jarkih naravnost v potoke in reke, ki nenavadno naraščajo in poplavljajo v dolinah rodovitna polja. Tudi prehod čez take reke je včasih po več dnij zaprt tam, kjer ni trdnih mostov. Posebno narašča Soča po vsakem deževji in prinaša mnogo proda v nižino pod Gorico, katerega odlaga ob nizkih bregovih tjedoli do svojega izliva. Njena struga se vedno bolj zvišuje in zato je treba nasipe ob bregu vedno z nova popravljati, kar stane mnogo denarja.

Najlaže se pa drobi sovdan v Brdih in Vipavski dolini. Sestavljen je iz debelih kremenastih v zrn, ki so zvezana z ilovičasto snovjo, Na površji sprhneje sovdan, vezilna snov razpade v prah in nareja rujavkasto-rumeno zemljo, ki se pomeša z ilovičasto opoko in kremenastim peskom. V taki zemlji raste najbolje vinska trta. Na južni strani Brd ima ilovica razne barve (tudi belo) in je pomešana z deli železne rude. Taka zemlja je tudi v znožji Krasa pri Tržiči. Zato so najrodovitnejša polja okoli Kormina, Medeje, Mariana in Tržiča. Pri Gradišči je pa zemlja veliko lahkeja, ker je voda preveč grušča in peska nanesla. V dolenji nižini je obilno rodovitne črnice in le ob morji postaja peščena.

Spodnji skladi Krasa obstoje iz numulitskega peščenca (eocenske tvorbe), ki se pa le ob istrijski meji in pri Štijaku na dan prikazuje. Površje sestavlja kredast vapnenec (hippuritovec). Podolgaste doline Branice, Rase in Reke so po sredi napolnjene z eocenskimi plastmi, ki se vlečejo čez Kozino tudi dalje doli v Istro. Pri Rodiku, v Škocijanu in Ležečah se vidi tudi premog. Medejski hribček obstoji tudi iz kredastega vapnenca in spada torej h Krasu. Od najseverozahodnejšega roglja Kraškega spušča se nizki hrbet v frijulsko nižino. En del tega je hribček v Gradišči. Med Gradiščem in Medejo se pod zemljo lahko naleti na sledove, tega hrbta, n. pr. pri kopanji vodnjakov. Brdo pri Fari je pa iz peščenca sestavljeno.

Vse plasti Krasa so močno zvite in prevržene. Najvišje gube se nahajajo na vzhodu in se proti zahodu vedno bolj zmanjšujejo. Na vzhodu pa so plasti mnogokrat navpik postavljene, da, včasi celo nazaj obrnjene. Ob vsem severnem robu Krasa so kredne in numulitske plasti popolnoma premetane, poslednje leže nad fucoidnim peščencem. Zaradi te premetbe padajo mlajše plasti strmo na obe strani ven, a glavne tvorbe leže vodoravno. Kakor že rečeno, obstoje te glavne tvorbe iz krede, med njimi pa se nahajajo eocenske kotline z numulitnim robom. Kjer so tla sestavljena iz krede in. numulitskega vapnenca, tam se nahaja ostro, izprano kamenje. To kamenje se v vodi mnogo hitreje topi, nego čist vapnenec, in prav rado razpada. Zato deluje voda nanj s početka kemično, potem pa kemično in mehanično ob jednem ter napravlja lijcu podobne rupe, votline in okapnice. Posebno tam, kjer so plasti vodoravne ali skoro vodoravne, je to podzemeljsko delovanje vode prav lahko. Učenjaki imenujejo te kraške rupe »geologijske orgije«. Vedno so v zvezi z »rudečo prstjo«, ki je takorekoč neugasljiv pepel vapnenčev. Voda širi vedno bolj rupe in dole ter mnogokrat se združita dva sosedna v jednega samega, kakor n. pr. pri Škocjanu.

Kjer pa so tla peščena in opokasta, tam so griči in hrbti lepo zakroženi, zemlja je rodovitna, in marljivo obdelana. Vendar se nahajajo gozdi tudi na krednatih tleh. Čeravno je Kras ogoljen, vendar ima še mnogo okroglih gričev zaradi vztrajnosti vapnenčeve. Ti griči so le ostanek nekdanje najstarejše odeje Krasove, t. j. komenskega skriljenca. Ta se vleče po sredi Krasa od Sežane proti Tržiču in ima v sebi prav dobro ohranjene od tiske rib. Komenski skriljenec je razcepljen v tanke plošče, ki nosijo v sebi roženec in bituminozni vapneni skriljenec. Da je bilo površje sedaj tako razjedenega Krasa nekdaj popolnoma drugačno, to se vidi iz nekaterih fluvijatilnih skladov, ki se tu pa tam po Krasu nahajajo. Take starejše tvorbe so n. pr. penaste kroglje (Sinterkugeln) v pesku pri Repnem, grušč pri Motavunu in Škofijah, in tufasti peščenec v neki rupi pri Šenpolaju, ki ima bobovec v sebi.

Kot mramor služi gorenji rudistni vapnenec, t. j. beli (pa tudi sivi in rudeči) vapnenec z vapnenimi brekcijami, n. pr. pri Nabrežini. »Kozinske plasti« med Kozino in Vremom so postale pod vplivom sladke vode v eocenski dobi (polži in školjke iz sladke vode) ter imajo tudi dobre premogove žile. Od mlajših sedimentov se nahaja le rudeča prst po globelih in razpokah. Med Krasom in morjem leži gosta peščenčeva plast, ki zapira votline in odprtine Krasove proti morju, tako da vode ne morejo tam prodreti k morju, nego morajo daleč gori proti severozahodu teči.

Kraško kamenje je neizrečeno trdo, včasih skoro zveneče, in zelo malo mrbljivo. Samo po nekaterih krajih se nahajajo plasti meljastega vapnenca, ki dajajo prav dobro in iskano tvarino za posipanje cest in vrtnih potov. Čisti kraški vapnenec ima v sebi 80 — 97% oglenokislega vapna, 1 — 5% železnega okisa in ilovice, 0 — 0'5% kremenčeve kisline in 1 — 10% neraztopljive tvarine.^[6]

Na Krasu je najbolj razširjena rudeča, železonosna gručasta zemlja (terra rossa), pomešana z drobnim vapnenčevim gruščem in peskom. Neobdelana je sestavljena iz 75,9% kremenčeve kisline, 4'4% oglenokislega vapna, 1,6% oglenokisle magnezije, 0,4% žveplenokislega vapna, 5,3% ilovice, 12'3% železnega okisa; potem ima še sledove o kloru, kaliju, natronu i. t. d. Zaradi obilne množine železnega okisa vlači ta zemlja amonijak iz zraka in ga obdrži v sebi. Zato je ona najrodovitnejša izmed vseh kraških prstij in najprikladnejša za polja, vinograde, travnike in gozde, ako zadosti dežuje in se jej mokrota ohrani. Škoda pa, da se tako rada osuši. Tedaj razpoka prav na globoko in izgubi vso vlago, posebno blizu obale, kjer poleti tako redko dežuje. Suša in veter spreminjata rudečo zemljo v lahek prsten prah, katerega veter odnese, ali pa vsak naliv odplavi, in tedaj ostane na njivah sam grušč, ,tako da jih je žalostno gledati, posebno po zimi. Ista zemlja torej, ki lahko provzroči slabo žetev in bedo, ista zemlja je pri zadostni mokroti tako rodovitna, da rodi trikrat zaporedoma najlepšo pšenico, ne da bilo treba njive gnojiti. Da je zelo prikladna tudi drevju, to dokazuje trnovski gozd. In celo po čisto golih stenah uspeva drevje, samo če je kje v kaki špranji nekoliko rudeče zemlje. Zverinjak pri Devinu ima kolikor mogoče neugodna tla, a vendar rasto na njih skoro vedno zeleni hrasti in terebinte.

Na brdih in višjih krajih se nahaja temna, kot čreslo rujava zemlja, ki je nosila delj časa gozde in ima torej več rodovitne snovi v sebi. Izgubila je namreč mineralne dele in prisvojila si mastne črnice, ki se že od daleč opaža. Ker pa so gozdi že davno posekani, zato sta solnce in dež to črnico že popolnoma izprala in izlužila, tako da je svojo rodilno moč skoro že popolnoma izgubila. Le ako se pomeša z nižje ležečo rudečo zemljo, potem se jo naredi zopet plodonosno. Sama na sebi pa rodi komaj uborno travo in prav redko tudi drevesne kali, ker je le po tankem natresena.

Prav malo se nahaja ilnate zemlje, ki je navstala iz nunmlitskega peščenca in se že od daleč razločuje od pravega Krasa. Preprežena je sicer z vapnenimi žilami, ali te na zraku hitro sprhlejo in se spremene v svetlo rujavo, skoro žolto ilovico. Tudi tisto numulitsko kamenje, ki leži na površji, razpade počasi v prst, ki zadržuje mnogo delj mokroto, nego vapnenasta zemlja. V nižjih skladih ima ta peščenec vedno več ilovice in se spremeni nazadnje v pravi skriljenec, ki prav dobro služi za tlake. Zato ga čislajo ne le Tržačani, nego izvaža se celo v Carigrad in Aleksandrijo. Ta ilnata zemlja je najboljša za polja, vrte, travnike in gozde. Ne samo njene kemične, nego tudi njene fizikalne lastnosti so najboljše. Ona privlačuje bolj mokroto, nego rudeča zemlja, in jo tudi delj časa obdrži. Solnce je ne razgreje tako hitro zaradi njene svetle barve in je ne posuši tako lahko. Za obdelovanje je prav sposobna in sprejema rada animalični gnoj.

Gorovje.

Goriško grofijo pokrivajo večinoma vapneniške Alpe, nekoliko tudi Kras. Goriška skupina Alp se imenuje Julijske Alpe. Te se razprostirajo med Savo in Taljamentom ter zavzemajo ves gorenji del naše dežele. Skoro ravno po sredi njih se vleče od severa do juga globoka udrtina, kijih deli na vzhodne in zahodne Julijske Alpe. To udrtino zaznamuje na Koroškem potok Žilica, na meji naše grofije sedlo Predel, potem Koritniča in od njenega izliva naprej Soča.

Ni vzhodne, ni zahodne Julijske Alpe nemajo glavnega hrbta ali gorskega sklopa, temveč obstoje iz raznih okoli jednega hriba nakopičenih obgorij, ali pa na dolgo raztegnenih pogorij. Med njimi se nahajajo nizka sedla, globoki jarki in debra (grape), ali pa širše doline, ki ločijo jedno pogorje od druzega. V zahodnih Julijskih Alpah je najvažnejše obgorje Kan in o v o, ki se začenja na Predelskem sedlu, 1162 m, in se vleče ob beneški meji proti jugozahodu do rezijanske Bele. Središče tega-obgorja je visoka skalnata planota »Goričica«, polna razpoklin, špranj in neizmernih propadov. Po osojnih krajih, v kotih in bovtih leže skozi celo leto veliki skladi neizkopnelega snega. V omenjene pokline in žrela se odceja vsa mokrota in prihaja ob znožji gora v brezštevilnih studencih na dan. Pobočje te gorske planote spušča se zelo strmo, mnogokrat do 1500 m navpično, v Bolško kotlino. Gorenji rob je podoben staremu, razpadajočemu zidovju, iznad katerega se vzdigajo posamezni, čudno ustvarjeni vrhi, podobni stolpu, rogu, zobu, igli i. t. d. Najvišji hribi tega obgorja se nahajajo ob beneški meji. Prvi med njimi je Kanin ali Sivec, 2582 m nad morjem, s katerega se uživa najlepši razgled v vzhodnih Alpah^[7]) Blizu njega je Prestreljene k, 2504,8 m, z naravnim predorom pod vrhuncem ter na tromeji Goriškega, Koroškega in Beneškega Črnjelec 2355 m. Bolj spredej nad Bolcem je Veliki vrh (Rombon, Robon, 2210 m) in nad Žago Velika Baba (2450 m).

Od Kobarida proti zahodu se vleče Stolovo pogorje med rezijansko Belo in Nadižo. To pogorje je veliko nižje in ne tako pusto, kakor poprejšnje. Po značaju je že srednje gorovje in še precej dobro obrasteno. V vzhodni polovici spušča se prav strmo v Kobarijsko dolino. Proti severu je malo bolj položeno, čeravno tudi od potokov bolj razrezano. V zahodni polovici je pa ravno nasprotno : južno pobočje se bolj polagoma znižuje in mnogi potoki se izlivajo z njega v Nadižo. Najvišji vrhunec na goriški strani je lepo zeleni Stol (1667 m) in Starijski vrh (1138 m) nad Starim sedlom. Golovec (Monte Maggiore 1620 m) stoji že na Beneškem.

Kobarijsko-tolminsko dolino obdajata na južni strani Matajorovo pogorje in Kolovrat. Vleče se to pogorje od Volč proti zahodu ob beneški meji do Nadiže. Onkraj te reke je kot nekak podaljšek Matajora gromadi podobno gorstvo Mija (1189 m) in onstran Predola Lubija (1040 m). Matajorovo pogorje spušča se proti severu naglo in strmo; na južno stran se pa sčasoma znižuje in pošilja rebrom podobna brda proti Furlanski nižini. Blizu srede Kolovrata nahaja se visoko Livško sedlo (720 m). Pogorje je vse lepo obrasteno, le njegov kralj Matajor (1643 m) ima pri vrhu kamenito kapo. Blizu njega vzdiga se Mrzli vrh (1356 m). Na vzhodni strani Livškega sedla se vzdiga Kuk (Kolk, 1243 m) in malo dalje nad Foni Grad (1187 m) ter Ježa (931 m). Nekak podaljšek Kolovrata je osamljena Bučenica (510 m) z Menjgorami (Medgore, 468 m), južnejše pa Selski vrh (590 m).

Blizu Ježe nad virom Idrije (972 m visoko) obrne se gorovje skoraj pravokotno proti jugu in sestavlja Kanalsko pogorje (s početka tudi Kolovrat imenovano) med Sočo in Idrijo. To je že veliko nižje, skoro popolnoma obdelano in na njegovih sedlih (pa tudi kopicah) nahajajo se pogostoma vasi in sela (Srednje 702 m, Marija Celj 680 m). Imenitnejši vrhi, ki se le malo vzdigajo iznad splošnega hrbta, so ti-le: Kuželj, južno od Srednjega (807 m), Kal nad Ajbo (647 m), Sv. Jakob (747 in) in Kobališče (Corada, 812 in). Od tega sklopa vleče se krajša panoga (odrastek) proti jugovzhodu do Soče pri Solkanu. Do Vrhovljskega sedla (400 m) ima tisti značaj, kakor Kanalsko pogorje. Vzhodni del panoge je pa ostri greben S a bo t in s ki (na Peklu. 611 m), ki na severno stran k Soči zelo strmo pada in nehuje s čelom Sv. Valentin (537 m).

Od Kobalskega sklopa in njegove panoge spušča se proti jugu nekoliko podolgastih, nizkih brd, ki se kmalu razcepijo na več odrastkov in vej, kakor prsti jedne roke. To so prijazna goriška Brda med Sočo, Idrijo in Furlansko nižino. Ona sestoje iz okroglih gričev, ki so sklenjeni v dolge, mnogotero zavite, ploskaste hrbte. Med njimi se vijejo rečice z njih potočki in studenci Poprek se vzdigajo gorenja Brda nad morjem 250 m, dolenja pa 180 m (Kojsko 248 m, Šmartno 264 m). Najvažnejši hrbet je Gomila, podaljšek Kanalskega gorovja (Vrhovlje beneško 431 m, Kandija nad Dolenjim 229 m). Proti ravnini končujejo Brda s precej visokimi hribi pri Korminu in Ločniku: Korminski hrib (M. Quarin 269 m), Podgorski hrib (Kalvarija, 241 m).

Od Brd popolnoma ločena sredi nižine se vzdigata Medejski hrib (132 m) in Brdo pod Villonovo, (M. Fortin 116 m).

Vzhodne Julijske Alpe začenjajo z Mangartovim obgorj eni. To se vleče od Predelskega sedla ob goriško-kranjski meji do prehoda Vršič med Trento in Piščenico. Njegova poprečna višina znaša 2000—2400 m in nad to se vzdigajo gola temena se škrbastimi vrhi še 200 — 250 m više. Vse gorovje je zelo divje, razrito in strmo. Le borna planinska trava (leska) z lepodišečimi cvetlicami ga pokriva. Po njem skače divja koza od skale do skale čez neizmerna brezdna, toda ta žival gine vedno bolj. Središče Mangartovega obgorja je prav za prav bolj proti jugovzhodu stoječi Ozebnik. Od tega sklopa se cepijo panoge na vse strani. Na goriško stran segata dva večja grebena: jeden proti jugozahodu k Bolški soteski; drugi naravnost proti jugu in na tega je nataknjeno krajše Grintovčevo pogorje med Balšico, Trentarskim jarkom in Sočo. Glavna poteza ob meji ima sledeče gore: Predel (nad sedlom 1626 m), Mangart (2678 m), Jalovec (2655 m), Ozebnik (2084,4 m) in Travnik (2200 m). Od Ozebnika proti jugu se vlečejo Loške gore (Belec 2356 m, Šraihelec 2208 m), na katere je poševno nataknjeno Grintovce v o pogorje (Grintovec 2350 m, Planja 1966 m in Svinjak 1639 m nad Kalom).

Od prehoda Vršeč pa do Skrbi ne (med Zalaščico in Savico (1908 m) sega Triglavovo obgorje. Njegov strmi greben dela goriško-kranjsko mejo (25 km daleč) in ima najvišje gore na Goriškem. V različnih podobah kipijo ti strašanski velikani proti nebu. Človek bi mislil, da ločijo dva sovražna soseda, in vendar stanujejo na obeh straneh isti Slovenci. Značaj tega obgorja je popolnoma jednak poprejšnjemu, le da je njegov hrbet še višji. Središče mu je Triglav, očak slovenskih gora. Na ostrem, razoranem in silno strmem grebenu vzdigata se njegovi dve imenitnejsi glavi, tretja je na kranjski strani. Najvišji vrh je Veliki Triglav (2864,5 m), s katerega se uživa jeden najlepših razgledov v našem cesarstvu. Drugi vrhi v tem obgorji na zahodu Triglava so: Prisanek 2555 m, Razor z natornim predorom 2601 m; na jugu Triglava pa: Kanjavec s krasnim razgledom (2570 m), Lipač (2400 m), Vogel (2350 m), Kal (2003 m), Lanševica (2004 m), Bogatin (2008 m) in Kuk (2086 m). Od Lanševice sega mali odrastek do Soče in Lepene z goro Črni vrh (južno od vasi Soča, 1517 m). Prelaz jugozahodno od Kala leži 1850 n, nad morjem.

Od Lanševice in Bogatina sega kamenita gorska planota na zahod do gora Krn in Vrata (15 km 2 velika). Podobna je popolnoma Kaninovi, le da ima nekaj precej nizkih podolgastih udrtin, kjer se voda zbira v pogorska jezerca. Južno stran omenjene planote dela Krnovo pogorje, ki pa sega še dalje proti zahodu do Sočinega okljuka pri Žagi. Po sestavi, golosti in strmosti je podobno tudi to pogorje poprejšnjima dvema. Najvišji hrib je veličastni piramidi podobni Krn (2246 m). Na jugovzhodnej strani od njega sta irnenitneji gori Rudeči rob (1914 m) in Studor (1909 m). Proti zahodu loči Krn globoko sedlo Predolina od krajše Pirhovčeve panoge (Veliki vrh 1767 in Pirhovec 1663 m), katero sklepa Polovnik (1472 m) v Sočinem okljuku. Od Krna se spušča proti severozahodu precejšen odrastek med Lepeno in Slatinkom do Soče nasproti Koritnici (gore: Vrata 1922 m, Veliki Lemež 2037 m, Vršič 1899 m in Javorček 1551 m). Važneji so južni odrastki med Ročico, Volarijo, Tolminko in Zalaščico. Ti odrastki so jako strmi in padajo hitro proti Soči. Njih gorenji deli služijo večinoma za pašnike, njih pobočja krijejo pa zelo strme in gladke senožeti, kjer so mnogokrat še ljudje v nevarnosti. Imenitnejši vrhi v teh predgorjih so: Ozben ali Volnik (746 m), Pleče (1299 m), Mrzli vrh (1361 m), Migovec (1884 m) in Kaleč (946 m). Pod Mrzlim vrhom stoji osamljeni griček tolminski Grad (428 m).

Na vzhodni strani Škrbine vleče se Nemškorutarsko pogorje, zelo podobno Krnovemu. Začenja se z Voglom ali Razorom (1923 m), kjer se obrne kranjsko-goriška meja proti vzhodu. Ob tej meji je dalje Gradišče ali Hradica (1964 m), Hochkogel (1989 m), potem slavnoznana Črna prst (1845 rn). Tudi to pogorje pošilja proti jugu k Bači tri strme odrastke, v katerih se nahajajo vrhi: Jalovnek ali Kobilina glava (1475 m), Kotel (1175 m) in Znojila (Nemški vrh, Obloški hrib, 1138 m).

Prostor med Bačo in Idrijco napolnjuje Cerkljansko hribovje. S poprejšnjim ga veže sedlo Petrov o brdo (817 m) med Bačo in Selščico. V Poreznu (1631 m) na kranjsko-goriški meji se odcepi jeden hrbet in drži ob isti meji skoro naravnost proti vzhodu preko Črnega vrha (1288 m) proti Blegašu; drugi pa se vleče proti jugu do izliva Cerknice in od tega se loči v Kojici (1301 m) še zahodna veja. Tretji nižji hrbet se vleče ob najvzhodnejši tolminsko-kranjski meji od Črnega vrha proti jugu in jugozahodu (Škofje 974 m in Belek 1052 m) ter dela razvbdnico med Cerknico in Poljanšico. Cerkljansko hribovje kaže mnogo prijaznejši značaj. Hrbti neso visoki in ostri, iznad njih se vzdigajo manjši, lepo okrogli in kopičasti vrhi in pobočja so veliko zložnejša, nego v visokih gorah.

Čez hrbte vodijo precej zložna sedla, tako Bukovsko (606 m), Zakriško (790 m) ter ob kranjski meji Davško sedlo (1006 m) nad Novaki, Vrhovljice med Cerknom in Kopačnico (791 m) in Veharišče (874 m) med Cerknom in Novo Oslico.

Od Kojice proti zapadu držeči hrbet razširi se onkraj Buko vskega sedla v Šenvijško planoto (700 — 800 m srednje višine). Njena pobočja proti Idrijci in Bači so zelo strma. Svet je valovit, Krasu podoben (tudi vode primanjkuje). Po kotlinicah nahajajo se njive, znožja nad planoto vzdigajočih se gričev obdajajo travniki in njih skalnato teme pokrivajo bukovi gozdi. Najvišji grič je Črvov vrh (972 m), potem Ovčje brdo (817 m) pri Senvijški gori (647 m) in Oblačno brdo (757 m) pri Ponikvah (700 m).

Med Idrijco in Trebušo se nahaja Idrijsko gorovje, ki že pripada Kraševini. Njegovi hrbti drže vzporedno od severozahoda proti jugovzhodu. Najvažnejši se vleče od Hotenja do izliva Kanomle v Idrijco pri Fari in dela nekaj časa goriško-kranjsko mejo. To su gore: Planinica (1136 m) severno od Vojskega (1090 m), Vrhovec (1079 m) in Jelenek nad Idrijco (1108 m). Od Vrhovca se spušča proti severu Šebreljski hrbet (K u k 674 m, Sv. Ivan 580 m). Znaten je tudi hrbet med Gačnikom in Hotenjem z Gabrovim brdom (885 m).

Trnovska planota med Vipavsko dolino, Sočo, Idrijco in Trebušo je že predpodoba Krasa. Ona leži v vzhodnem delu oboli 1150 m, v zahodnem pa 800 — 900 m nad morjem in zavzema 390 km 2 sveta (prava planota le okoli 300 km 2). Njena pobočja so na vse strani zelo strma, včasi skoro navpična. Z njih se spuščajo naglo padajoči lijaki, kateri si navadno izdolbejo globoka korita in se skalovjem napolnjene struge. Planotino površje ima vse polno udrtin in lijcu podobnih, okroglih ponikev, ki imajo zelo strma pobočja (naklonski kot znaša mnogokrat 60°). V njih dnu se odpirajo navadno žrela in brezdna, ki so napolnjena z vednim snegom. Ta se spremeni v led in ž njim se preskrbljuje ne le Gorica, vnego izvažal se je poprej celo v Trst. Vzvišeni kraji na planoti so navadno pokriti z ostrim kamenjem in le tu pa tam raste ubogo grmičje. Nad planoto se vzdiga vse polno kopic in stožčastih gričev, ki imajo zelo strme obronke. Večina planote je obdana z medlimi pašniki, brez studencev in potokov, ker se vsa voda izgublja v zemljo in prihaja še le v znožji pobočja na svetlo.

Veselejši je vzhodni del planote, katerega pokriva državni Trnovski gozd. Med tem smrekovim in bukovim gozdom nahajajo se tu pa tam svetla mesta z obilno travo in človeškimi selišči. Trnovsko planoto deli v dva skoro jednaka dela globoko urezana Čepovanska dolina (Čepovan 607 m), ki se na jugu razširi v Grgarsko (279 m) in Ravniško (438 m) kotlino. Pred njima stoji škrbasti jugozahodni rob s Sveto goro (Skalnica 684 m) in s sedlom Prevalo (348 m). Zahodni del se imenuje tudi Banjška planota, v katero je daleč zarezano Avščekovo debro. Na njej se vzdigajo podolgasti hribi, ki se sklepajo vzporedno s Čepovansko dolino v malo gorovje, Lokovsko pogorje. Tu je najvišji hrib Velivrh (1072 m), vzhodno od Loma (600 m), potem Lašček (1070 m), vzhodno od Kala (692 m). Nižji vrhunci so: Bojnik (957 m), Zgorel niče (878 m) in Jelenek (789 m) pri Batah.

Še višji so podolgasti hrbti nad vzhodno planoto. Njih središče je Veliki Mrzavec (1408 m), kojega pogorje sklepa na severu Veliki vrh (1183 m) pri Lokvah (964 m) in na jugu Praprot (1376 m). Za tem pogorjem je pa še višje blizu kranjske meje. Tu se vzdiga mogočni hrbet Goljakov s tremi vrhunci: Mali Goljak (1450 m), Veliki (1481 m) in Snežetski (1496 m). Bolj proti severu stoji Bukovec (1447 m), Veliki Česovik (1348 m) ter Kobilica (980 m), med Čepovanom in Trebušo (454 m); proti jugu pa Medvedji vrh (1336 m) in M arni vrh (1083 m) na tromeji goriško-vipavsko-idrijski. Proti Vipavski dolini se spušča zelo strmi rob Ca ven z vrhunci: Veliki rob (1237 m), Kucelj (1239 m) in Modrasoveč (1308 m).

S Čavnovim podnožjem so v zvezi brda, ki napolnjujejo Vipavsko dolino. Na vzhodu pokrivajo ves prostor med Trnovsko planoto in Krasom, proli Soči pa se stiskajo bolj v sredo doline. Mnogi potoki, ki tečejo izpod Trnovske planote v Vipavo, delijo ta nizka, naploskana brda v več malih panog. Najdalje proti osamljenemu goriškemu Gradu (156 m, na strehi grada 170 m) sega Panovec (180 m) s Kostanjevico (144 m). Vštricno ž njim se vleče Stara gora (Sv. Marko 229 m) do Lijaka. Onstran tega je med Vogrskim potokom in Vipavo hrbet Rafovtice (182 m), dalje Soven (180 m), Sv. Križ (186 m) nad morjem. Precej višje je Brdo (278 m) pri Vertovini. Še bolj se vzdiga hrbet med Vipavo in Branico (Sv. Katarina 224 m, Sv. Martin 330 in, Školj pri Šmarjih 420 m, Ostri Vrh 424 m in pa Štijaško pogorje med Raso in Branico (najvišja točka Ovci ni ca 604 ni).

Čeravno se oznanja kraški svet že na južni strani Idrijce, vendar začenja pravi Kras še le na levem bregu Vipave in Branice. Ta planota se vzdiga 200 — 300 m, od Tomaja (382 m) naprej proti Istri pa 300 — 400 m in še črez (najvišja točka isterske železnice pri Rodiku znaša 540 m) ter pokriva skoro petino vse goriške dežele. Kras je podoben valovitemu morju, ki je sredi viharja okamenelo. Njegovo površje je močno razorano in razdrto, malo obrasteno in skoro popolnoma brez tekoče vode. Večinoma ga pokriva žalostna, kamenita puščava, med katero se pa nahaja dosti zelenic obdelane zemlje s človeškimi selišči. Tu ti moli iz zemlje velikanski kup sivega skalovja; drugodi pa vidiš raztreseno ostro kamenje, ki je na zraku razpadlo v manjše kose. Med tem skalovjem nahajamo vse polno udrtin. večjih in manjših okroglih rup (kotlinic) in lijcu podobnih ponikev. V njih dnu so navadno žrela (oduški) in vhodi k globokim jamam. Večkrat je združenih več podolgastih udrtin v jedno samo dolino, n. pr. Dol (Vallone, najvišje mesto 88 m) med Mernom in Devinom. Skozi žrela in sesalne jame. odteka se vsa voda in izgublja pod zemljo, kjer si je izdolbla dolge rove proti morju. Dežnica je izprala sčasoma mehko zemljo nad takimi jamami, strop je začel pokati in udirati se. Tako so se naredile nove ponikve in, ker je udrto kamenje zasulo rekam njih podzemeljski tok, iskati si je morala zajezena voda novih potov, novih jam na jedni ali drugi strani, nižje ali pa tudi višje, in tako se te podzemeljske votline vedno širijo. Tem načinom je postalo pod Krasom brez števila hodišč, rovov in jam, ki se na vse strani križajo in med seboj vežejo. Po njih teče večinoma voda, druge pa so suhe okapnice, katere smo že omenili.

Iznad kraške planote se vzdigajo višji in nižji griči, navadno okrogli in naploskani. Včasi so njih pobočja obrastena, n. pr. pri Rodiku, kar posebno dobro de očem. Čeravno so ti griči po vsem Krasu raztreseni in razmetani, vendar so pogostoma sklenjeni v krajša ali daljša pogorja. Taka pogorja se vlečejo zlasti ob robu Krasa proti Vipavi, Soči, cesti iz Zagraja k Sv. Ivanu in proti morju. V severnem, navadno le r Gora« imenovanem robu je najvišji hrib Trs tel j (644 m) in blizu njega prelaz » Železna vrata«  (383 m); potem na njegovi zahodni strani Fajtovski hrib (433 m) in Osfren (464 m); vzodno od Trstlja nad Rihenbergom Šunka (519 in) in Škratljevica (436 m); vzhodno od Kobdilja Gradišče (411 m), južno pa Pleska (372 m). V zahodnem robu Krasa se vzdiga dvoglavi sv. Mihel (275 in 277 m) nad Rubijami; Griža (M. dei sei Busi, 119 m) nad Vermeljanom in Tržiški hrib (M. d. Pietra rossa, 122 m). Ob jugozahodnem primorskem robu se nahaja na Goriškem le Babica pri Nabrežini (201 m), drugi vrhi spadajo pod Tržaško okolico. V sredi Krasa imamo tudi večja in manjša pogorja, n. pr. skalnati greben, ki se vleče vzhodno od Dola (Na brdi 210 m) mimo Jamelj in Vojščice (Bergulja 360 m) proti Komnu (286 m). Najvažnejše pogorje sredi Krasa pa drži od Tržiča proti jugozahodu blizu obmorskega roba do Lokve in Škocjana. V tem mnogokrat presekanem pogorji se nahajajo sledeči vrhi: Gromada (325 m), Moraslavice (255 m), Sv. Lenart (401 m), Žekanec ali Volnik (545 m), Repensko sedlo (368 m), Medvedjak (475 m), Sedalnik (576 m) in Strmec (604 m). Nad Povirjem in Divačo se vzdigajo znatnejši hribi: Sopada (464 m), Slivec (615 m), Čebulovec (640 m). Na južni strani Lokve držijo hrbti proti vzhodu in proti jugozahodu. Ob goriško-tržaško-isterski meji se vzdiga Maček ali Kokoš (670 m), bolj proti vzhodu Veliko Gradišče (742 m), južno od tega pa Mata roga ali Videš (667 m) in pri Rodiku Cuk (753 m).

Vodovje.

Glavna in skoro jedina reka na Goriškem je Soča (Isonzo). Ona zbira vse vode iz več kakor dveh tretjin cele dežele in veže tudi mnogo sveta na Kranjskem in Beneškem z našo grofijo. Zato bi se Goriško lahko imenovalo tudi Posočje. Le jugovzhodni in jugozahodni kos namakajo druge rečice, ki se pa vse izlivajo blizu Soče v jadransko morje.

Soča izvira izpod »Šnite«, velikanske, skoro navpične razpokline, v znožji Travnika, samo poldrugo uro daleč od Savinega vira. Od zgoraj se čuje v globini njeno šumenje, ali na dan se prikaže še le malo nižje izpod grušča in kamenja peneč in vroč, kakor iz kacega kotla. Hitro pri izviru (okoli 935 m nad morjem) pada bobneče v globino ter dela tako mičen slapič in pozneje še več drugih. Po ozkem debru pada neprenehoma v širšo Trentarsko grapo, po kateri teče precej dolgi, a navadno suhi potok Trenta. Tako hiti Soča po vedno še stisnjenem jarku naravnost proti jugu do Loga in napravlja na tej poti še mnogo slapičev. Tu blizu Baumbachove koče sprejme prvi večji dotok Zadnjico izpod Triglava, ki je nasproti bobneči in zelo padajoči Soči prav mirna. Od Loga do Žage teče Soča proti jugozahodu po 6 — 12 m na široko Njena dolina je od začetka zelo stisnjena. Severna stran je prav strma in skalovita; podosojna pa nekoliko bolj položena in prijazna, sem ter tja obrastena se smrekovino. Reka si je izdolbla v živo skalo po štiri metre globoka »korita« (posebno pri vasi Soča), sredi katerih leže debele skale. Ob te se jezno

upira deroča voda, včasi pa šine tudi pod njimi, kakor pod natornim mostom, bliskoma dalje. Še le pri vasi Soča, kjer se dolinica za malo časa razširi, umiri se nekoliko naša reka in teče malo bolj počasi proti Bolški kotlini. Do izliva Koritnice teče Soča 24 km daleč in pada poprek 16 metrov na vsak kilometer. Ob zelo slikovitem setoku Koritnice in Soče opaža se lahko najložje erozija vodne sile. Skozi Bolško kotlino pa teče veliko mirneje (njen pad znaša le 7 m), ob jednem tudi zelo nepravilno. Kake 3 km daleč je razdeljena v več panog, ki se vijo po prodoviti strugi in dosežejo skupno do 500 m širine, a globoka je navadno 0,5 m.

Pri Žagi se zavije Soča proti jugovzhodu in ves njen tok se menjuje med tem ter med jugozahodnim pravcem. Do kobarijskega mosta (200 m nad morjem) teče (12 kilometrov) zopet prav hitro in od Trnovega do Kobarida v zelo stisnjeni strugi. Njen pad znaša tu skoro 14 m na kilometer. Od todi naprej pa teče Soča veliko počasneje in tudi neredno po široki Tolminski dolini do Modreja pri Sv Luciji. Tu se obrne proti jugozahodu in njena struga se kmalu zelo stisne.

Ob izlivu Idrijce zajezuje Soča o povodnjih vodo svojega dotoka in jo sili, da poplavlja dolino. Od Sv. Lucije (130 m) do Podsel si je izdolbla zelo globoko in ozko korito, po katerem z veliko jezo dere. Pri sv. Luciji so bregovi 32 m visoki, pod Kosmerico že 90 in pod Selami celo 110 m. Tudi njen dalnij tok do Kanala je še vedno stisnjen in precej nagel (pad znaša 3,1 m), zlasti pod Ročinjem. Na dnu ozke doline teče v kamenitem koritu, napolnjenem z debelimi skalami. Obrežje je visoko po 15—20 m, včasi celo do 58 m. V Kanalu drži čez Sočo 42 m dolg in 16 m visok most; največji lok je 24 m širok. Od Kanala naprej pa ima veliko počasneji tok (pad = 2 m) po nekoliko širši dolini. Pri Plavih se obrne proti jugovzhodu in priteče po stisnjeni strugi do Solkana. Tu zapusti Soča gorovje in prestopi v nadmorski višini 60 m v furlansko nižino. Najpoprej se obrne proti jugozahodu, pod Štrnavrom pa malo bolj proti jugu. Pri gorenjem mostu blizu Gorice (ki je 61,5 ni dolg) je voda navadno 4 m globoka. Kmalu pa se struga razširi (pri železniškem mostu znaša že 115 m), bregovi znižajo (na 3 — 1 m) in voda postane bolj plitka.

Po izlivu Vipave (32 m nad morjem) obrne se Soča zopet proti jugozahodu. Od todi dalje teče jako neredno, v več rokavih, med katerimi so prodnati otoki, in si mnogokrat prebira svojo strugo po širokem Jrodu ter se meče sedaj tje, sedaj sem. Pri Gradišči je Soča 80 m široka in 3 — 4 ni globoka. Kmalu pa se jej struga nenavadno razšiii, 300—350 m, in pri Pierisu doseže svojo največjo širino, okoli 950 m. Njen padec znaša komaj še 1 m, pod Žagrajem pa, kjer prestopi popolnoma v nižino le 0-8 m. Njeni bregovi so zelo nizki in voda udari ob vsaki povodnji čez nje ter poplavi vso bližnjo zemljo. Res je, da so bregovi večinoma zajezeni, ali ti nasipi se premalo oskrbujejo, zato jih voda mnogokrat prodere ter spremeni vso okolico v jezero. Največ škode dela med Majnico in Gradiščem, med Brumo in Vilešami ter med Turjakom in Pierisom, pa tudi še nižje doli. L. 1880. so začeli urejevati Sočino strugo z državno pomočjo. Vsi stroški za to uravnavanje od izliva Vipave naprej so preračunjeni na 800.000 gld.

Pri Villi Vicentini se obrne Soča zadnjikrat proti jugovzhodu ter obdrži to smer celo do izliva. Pri otoku Morosini zapusti svojo staro strugo in se poslužuje struge nekdanje rečice Zdobe (Sdobba), zato sprejme tudi to ime in se v premnogih zavojih leno v morje vali. Padca nema ob izlivu skoraj nič, globokost vode pa se ravna po plimi in oseki, (navadno je ob oseki po 1 m in še manje, o plimi po 2 m globoka). Odkar se imenuje Zdoba, je Soča celo plovna za manjše ladje, ki morejo nositi 200 — 300 q; ali ker je njen izliv s peskom in svižem zagrajen, zato morejo ladje le ob plimi v Sočo pripluti. Med levim bregom Zdobe in morsko obalo se vleče sipinasta zemeljska kosa, ki završuje z rtom » Punta di Sdoba a. Od Fiumicella dalje spremlja Zdobo reka Isonzato ali »Canale Isoncello«, ki ni nič druzega nego ostanek stare Sočine struge. Pod finančno stražnico Zdoba izliva se Isonzato v glavno reko, ki kmalu potem doseže svoj izliv pod imenom »luka Zdoba«.

Vse porečje Soče znaša 3523 km 2 (na Goriškem 2103, na Beneškem 964 in na Kranjskem 454 km 2 ). Njen tok z vsemi ovinki je 143 km dolg; premočrtna dolgost od vira do izliva pa iznaša skoro polovico manj, t. j. le 77 km. Gorenji tok do Kobarida je 45 km dolg in Sočin pad znaša poprek 12 m na kilometer (ne glede na izvir Šnite, ki pada do 60 m na kilometer). Od Kobarida do Solkana je srednji tok, 52,3 km dolg, s poprečnim padom 2,7 m. Dolenji tok od Solkana do izliva znaša 46 kilometrov in voda pada za 1,3 m na vsak kilometer.

Pregled Sočinega padca:

Soča v zadnji Trenti, pod slapom pri izviru 850 m nad morjem, 5 km, 50 m pada

Soča pri izlivu Zadnjice 600 m nad morjem, 18,8 km, 12,4 m pada

Soča pri izlivu Koritnice 380 m nad morjem, 9'5 km, 10 m pada

Soča pri izlivu Rezijanske Bele 330 m nad morjem, 5'2 km, 6 m pada

Soča pod Kuncerjem pri Srpenici (zač. brzic) 300 m nad morjem, 7'1 km, 14'2 m pada

Soča pod Kobarijskim mostom 200 m nad morjem, 16'1 km, 3'23 m pada

Soča pod Tolminom (izliv Tolminke) 148 m nad morjem, 4'1 km, 4'5 m pada

Soča pod Sv. Lucijo (izliv Idrijce) 130 m nad morjem, 13'5 km, 2'8 m pada

Soča v Kanalu (pod mostom) 92 m nad morjem, 7'75 km, 1'6 m pada

Soča pri Plavih (pod mostom) 78 m nad morjem, 10'9 km, 1'7 m pada

Soča v Solkanu (pri mlinu) 60 m nad morjem, 6'2 km, 2'26 m pada

Soča pod Gorico (pod železniškim mostom) 42 m nad morjem, 6'3 km, 1'74 m pada

Soča pri izlivu Vipave 32 m nad morjem, 6'3 km, 1'74 m pada

Soča pri Zagraju (pod mostom) 20 m nad morjem, 6'3 km, 1'9 m pada

Soča pri izlivu v morje 0 m nad morjem, 26'9 km, 0'74 m pada

Soča nikoli ne zamrzne popolnoma..Povodnji nastopajo v marcu in aprilu, potem v oktobru in novembru; seveda tudi po vsakem nalivu. Voda zraste v gornjem toku 3 — 4 ni, v spodnjem pa 2 — 3 m nad navadnim stanjem. V spodnjem toku se razširi reka v tem slučaju 1 — 1,5 km, celo do bližnjih nasipov. Povodnji trajajo včasi celih štirinajst dnij.

Soča sprejema od leve (vzhodne) strani mnogo dotokov, n. pr. potoke: Brusnik, Lepena, Slatinek, Kozjek, Ročica, Volarija (vsi trije izpod Krna); rečico Tolminko, ki izvira izpod Babe okoli 1100 m nad morjem in se v hitrem toku spušča po stisnjenem debru proti Tolminu (izliv 148 m) ter sprejema od leve strani potok Zalaščico; dalje se izlivajo v Sočo: reka Idrijca, potok Avšček in reka Vipava.

Idrijca je največji Sočin dotok od leve strani. Ta reka izvira v Mrzli rupi na kranjski meji, 927 m visoko. Iz početka hiti proti jugovzhodu, potem se pa zaokroži (okoli Idrije 333 m) proti severu in severozahodu ter se izliva v nasprotni smeri pri Sv. Luciji v Sočo (130 m visoko). Vsa dolgost Idrijce znaša blizu 50 km; od teh spada 334 na Goriško. V Vrščevji (270 m) stopi na Tolminsko in pada do Trebuše 43 m na vsak kilometer. Od Trebuše naprej teče polagoma 4,6 km daleč in pada le po 2,7 m. Pri izlivu je mnogokrat močnejša od Soče, vendar jo ta odriva, ker priteče z večjo silo. Njena struga je večinoma kamenita, bregovi strmi in skalnati, reka je 30—40 m široka in 1 — 3 m globoka ter naglo teče. Povodnji so spomladi in jeseni. Na levi sprejema Idrijca potok Sevnico in Trebušo (z Gačnikom in Hotenjem od desne). Desna pritoka Idrijčina sta Cerknica in Bača. Cerknica izvira v Blegaševem pogorji, sprejema vse nekaj večjih potokov in se izliva na Želinu (235 m). — Bača izvira izpod Slatnika 1100 m visoko in se spušča skokoma v dolino ter teče 24,5 kilometrov daleč. Njena struga zavzema vso dolinsko širino in, kolikor je nema voda pod seboj, to zasipa s prodom. Sem in tja je njeno korito globoko v skalovje zajedeno. Za Rakovcem (pri Koritnici) 300 m visoko, razmakne se njena struga, ali zoži se zopet in pri Klovžah napravlja mični slap ter se izliva pri Bači v Idrijo (160 m). Na desni strani sprejema nekaj velikih potokov (Korit niča, Kneza) iz nemškorutarskega pogorja.

Vipava izvira v trgu Vipava izpod Nanosovega obgorja (105 m). Koj pri izviru sprejme od desne navadno suho Belo, od leve pa precej veliki potok Močil ni k, ki priteče izpod Razdrtega. Pri Ustjah stopi na Goriško (80 m visoko) in teče po njem 42 km daleč počasi (pad znaša 1 m) navadno zelo zvito in v velikih ovinkih. Izliva se v Sočo pod Sovodnjami, 32 m nad morjem. V gorenjem toku je njena struga prodnata, v dolenjem pa blatna; reka je 25 — 50 m široka, 1—3 ni globoka in ima 1—2 m visoke bregove. Prav mnogo pritokov dobiva na desni strani izpod Trnovske planote. Prvi med njimi je mejna reka Hubelj, ki sprejema od desne potok Lokavšček. Najdaljši pa je Lijak z Vogrščekom (na levi). Med Panovcern in Staro goro izvira Vertojbica ter se izliva pri Otoku v Vipavo. Na levi strani priteka v njo B ranic a, pomnožena od leve s potokom Raso, ki izvira blizu Močilnika pod Razdrtim. Rasa se je prav globoko zajedla v Kras in združena z Branico teče od kranjske meje dalje (15.kilometrov daleč) po stisnjeni dolini, ki loči Kras od vipavskega sveta.

Na desni strani se izlivajo v Sočo: Ko ritnica, Rezijanska Bela, Idrija pod Kobaridom, potok Lepenek pod Doblarjem, Pevmica pod Št. Mavrom in Ter. Koritnica izvira pod Mangartom, teče skoro naravnost proti jugu 18 km daleč, predere 470 m dolgo korito pri Bolškem gradu, in se izliva po velikem padu (11 m) v Sočo pod vasjo Kal-Koritnica. Bela izvira v Reziji iz dveh potokov, dela nekaj časa beneško mejo in se izliva po 8 km dolgem toku na Žagi. Ob deževji naraste Bela močno in prinaša mnogo grušča, katerega pušča ob svojem izlivu. Podsula je tako, (kakor tudi bližnji hudourniki, n. pr. Sušeč), že mnogo rodovitne zemlje in spremenila v prod.

Največji Sočin dotok je Ter (Torrente Torre). Ta lijak izvira izpod gore Muzec na Beneškem (blizu Rezijanske Bele), teče skoro naravnost proti jugu mimo Tarčenta, in ko pride v nižino, izgublja svojo vodo v široki prodnati strugi, kakor bi jo goba v vse vpila in tako napoji ves prod. Ob deževji pa privre voda najedenkrat izmed peska in ker nalivi privale še strašno množino vode, spušča se reka bliskoma proti avstrijski meji, pri Visconu in zasači mnogokrat potnika sredi svoje struge. Množina njegove vode je po letnih časih kaj različna. O povodnjih stopi na nagloma čez bregove, poplavi vso okolico in pusti nebrojne kupe proda sredi polja. Med tem prodom se vijo poleti le tanke žilice vode proti Soči. Ravno ob meji sprejme od leve strani Nadižo in ž njo vred hiti proti Soči med Villo Vicentino in Turjakom. Ves njegov tok znaša 73 km (na Goriškem le 18,5 km). Na levi strani dobiva Ter več močnih pritokov, n. pr. Malino, zlasti pa Nadižo in Idrijo.

Nadiža (Natisone) izvira izpod Golovca, priteče v kratkem času na goriško mejo, jo spremlja nekoliko in potem prestopi ter se obrne proti vzhodu in severovzhodu skozi kobarijski Kot. Njena dolina je še precej široka in struga prodasta, zlasti ob izlivu Bele, ki priteče od leve strani mimo Breginja v Nadižo. Ta se zasuče pri Robiču proti jugu, prestopi beneško mejo. in teče mimo Čedada v Ter. Tudi z Livškega sedla teče voda v Nadižo (po reki Alborni). Dolga je 60 km, a po Goriškem teče le 16 km. zimskem deževji postane reka v nižini do 570 m široka in 1,5 — 2,3 m globoka. Nasproti Tapoljana sprejema Ter Idrijo.

Ta reka izvira v kotu med Kolovratom in Kanalskim pogorjem in dela skoraj se svojim celim tokom (55 km) mejo med Avstrijo in Italijo. Njena dolina ni široka, pa tudi ne glokoko zajedena (pri Miščikih 2—3 m), ker so stranska pobočja bolj položena; tudi vode nema mnogo in pod Villonovo se izgubi vsa njena voda v pesku, tako da struga čisto suha stoji. V nižini se zvija Idrija prav po kačje. Od italijanske strani sprejema potok Korenj (pri Chioprisu), iz Brd pa Reko (s Kožbanjščekom) in 22 km dolgo Ver s o (z Oblančem), ki izvira pod Gunjačami in se izliva po vijugastem toku pri Versi.

Tudi Ter se svojimi pritoki dela o povodnjih veliko škode. Zlasti po izlivu Idrije poplavlja rad ob bregu ležeča zemljišča. Povodnji nastopijo večkrat kar najedenkrat, voda se napne do 2 m ter provzročuje poplave od Bračana navzdol, ki trajajo po 3 — 5 dnij. Tako delata tudi Idrija in Versa pri Medeji, Trati in Versi.

Samostojna reka je Avša (Aussa), ki teče večinoma ob italijanski meji (dolga je 28 km). Ona postane iz potokov Taglio in Montana, ki se združujeta nad Cervignajiom, ter je prav za prav nadaljevanje lijaka Livnice pri Jalmiku, ki se god Viškom izgubi, nižje dolej pa zopet prikaže. Od Cervignana je Avša plovna skozi 20 km za manjše ladije in se izliva v Porto Buso. — Strugo nekdanje Natise zaznamuje reka Ter z o, ki teče od Tapoljana mimo Saciletta in Terza ter se imenuje od Akvileje naprej Natissa. Tudi ona je plovna (od Terza) in se izliva v morje po treh vodotokih: Anfora, Margo in S. Pietro d, Oro (pri Gradu). Drugi imenitni vodotok je Primero, ki drži pod imenom C. Zemole vzporedno z Isonzatom daleč y zemeljsko celino (do Fiumicella).

Najčudnejša goriška reka je Timava (Reka) pri Št. Ivanu. Zdaj izvira iz treh jam (ob deževji tudi iz večih). Precej močen je severni rokav, ki precej malin goni, skoro neznaten pa srednji. Za tem pride jama, ki je sedaj suha in zadnjič tretji, južni in najmočnejši izvir, ki je cela reka zase. On dobiva vodo še iz drugih jam in slednjič sprejme tudi prva dva rokava vase. Izliva se že po 930 m dolgem, blizu 50 m širokem toku V morje. Njen padec znaša ob oseki samo 1,58 m, o plimi za polovico manje (0,79 m). Velika je toliko, da nosi celo do izvira male ladije. Ob deževji je njena voda rudečkasta in se potem razločuje še pol ure daleč po morji.

Dandanes je dokazano, da je Timavin gorenji tok notranjska Reka. Ta izvira izpod gore Lisec v gozdu Dletvo (v Istri) in teče proti severozahodu po Kranjskem ter dospe z desnim bregom pri razvalinah »na Školju«» do, goriške meje, kjer se razširi kot jezero. Goriško meja spremlja 11 km daleč do izliva v Škocijansko jamo (230 m nad morjem). Od leve strani sprejema potok Padež, ki meji Istro z Goriškim. V škocijanski dol pada Reka globoko, nareja spodaj smaragdno-zeleno jezerice in so izliva potem v Škocjansko jamo. Podzemeljski tok Reke je natanjko izražen po ozki dolini za Žekancem. Pod Pliskavico se sliši šumenje podzemeljske reke. Jameljčani zajemajo v naravni votlini čisto studenčnico. Ves podzemeljski tok Reke do Timave znaša 35,26 km. Razven Reke in Rase nema Kras drugih tekočih voda. Dobe se sicer tu pa tam mali studenci, kakor v Kobdilji, pri Dobravljah (Tomaj) in Povirji, ali ti dajajo le malo vode. Vsa izpodnebna mokrota odceja se po razpoklinah, ponorih in požiralnikih v podzemeljske votline in tudi omenjeni studenčki izgubljajo se po kratkem toku pod kamenito površje.

O dolgotrajni suši je na Krasu veliko pomanjkanje vode. Obstoječe lokve ali »kali K in tu pa tam nahajajoči se vodnjaki se kmalu posuše in revni prebivalci morajo 3 — 5 ur daleč hoditi po pitno vodo za se in za živino. Še le pred malo leti so začeli v večjih krajih z deželno in vladino pomočjo napravljati obsežnejše cementovane vodnjake, v katerih se voda ne posuši tudi o veliki suši ne.

Jadransko morje obliva Goriško le 57 km na dolgo. (K temu bi se lahko prištelo še 25 km tržaškega obrežja, za katerim se vleče goriška dežela proti Istri). Med Sočo in Avšo se nahajajo tako imenovane morske lokve ali lagune (138 km 2 ), t. j. s plitvo vodo pokrit svet, katerega ločijo od globokega morja podolgasti ostrovi in peščene sipine. Ob plimi se zažene voda daleč proti suhi zemlji; ob oseki pa in kadar veje severni ali vzhodni veter, je morska voda komaj 1 m globoka. Tu pa tam so spremenjene lagune v ribnjake in torej zajezene. Navadno pa raste po njih ločje. Vodotoki (3—5 m globoki) režejo lagune na vse strani; prav za prav so le ostanki nekdanjih reških tokov. Zaradi lagun imamo na Goriškem le malo dobrih luk: Porto Buso, P. Grado, P. Primero, P. Sdobba, P. Rosega pod Tržičem in Sestljan pri Devinu. Večje ladije sprejema le grajska luka. Najvažnejša ostrova ob morji sta Grad in Barbana. Nekdaj so bili ostrovi veliko večji, ali morje jih vedno objeda in odnaša.

Jezer nimamo na Goriškem. Le Doberdobsko močilo (blizu 0,4 km 2 ) se včasi tako imenuje. Zraven je tudi veliko manjši kal Rusega školja. Na visokih gorah se nahaja mnogo pogorskih jezeric (ples), med katerimi je največje za Krnom (1383 m nad morjem), ki meri blizu 400 arov. — Omeniti je treba še, da imamo poleg obmorskih močvirij še jedno blizu Kobarida, Blato imenovano, ki je bilo nekdaj 1,6 km a veliko. Redila ga je rečica Idrija, ki se je prav leno po dolini zavijala. O deževji je udarjala voda čez bližnjo podboneško cesto, tako da je bila vožnja po njej nevarna. L. 1874. so začeli izsuševati to močvirje po velikem prizadevanji ranjkega Izidorja Pagliaruzzija in potrosili za to nad 40.000 gld. Sedaj je Blato večinoma že osušeno.

Zdravilnih v od d, ki imajo rudninske dele v sebi, nahaja se malo na Goriškem. Najvažnejša je ž ve plena toplica pri Tržiču, ki ima 37°— 37-5° C. gorkote. Kopanje v tej toplici pomaga zoper trganje po udih. Že Rimljani so bili postavili ondi kopeli in od 1. 1433. dalje vzdržujejo se redno, čeravno le z malim komfortom. Zdravilna voda izvira iz krednatega vapnenca, ki leži med kopelimi in morjem (1 km od morske obale). Nekdaj je bila ta gruda vapnenca obmorski otok. Tržiška toplica se razlikuje od drugih po tem, da nema nikakega odtoka, nego da stoji voda v tolmunu vedno jednako visoko ter je le toliko doteka, kolikor je za kopanje porabijo. Topla voda je v zvezi z morjem in zato pada ali raste, kakor je na morji oseka ali plima. Tolmun je od prirode ustvarjena, čveterokotna dolbina v vapneni steni, katere dno meri 78 km 2. Vendar se tolmun le malo vidi, ker je povrh njega sezidano kopališče (tudi čveterokotno). Najnižje mesto v tolmunu je 2 m globoko, stoji torej v isti višini, kot morska gladina. Od todi vzdigajo sesalke vodo in jo spuščajo po svinčenih ceveh v mramorne kadunje. Tržiških toplic se poslužuje vsako leto okoli 420 domačinov in okoli 50 tujcev.

Ker se mesto uzdignjene vode kmalu zopet nateče druga, zato bi toplica dajala lahko prav mnoge vode, ko bi bilo potreba. Topliška voda je čista, brez barve in vonja. Okus jej je slano-grenek, kakor pri morski vodi. Kemična analiza je našla v njej na vsakih 1000 gramov vode: 0,183 gr dvojno ogleno-kislega vapna, 0,876 gr žvepleno-kislega vapna, 0,244 gr žvepleno-kislega kalija, 0,651 gr žvepleno-kislega natrona, 9,616 Gl Na, 1,532 Cl Mg, 0,022 Br Mg, 0,014 kremenčeve kisline, 0007 glinice in železnega okisa. Včasih se opaža v topliški vodi tudi sled žveplenega vodenca in 0,236 gr proste oglene kisline. Velika množina Ci Na in Gl Mg priča, da je brez dvojbe morska voda glavna sestavina toplice. Morska voda cedi se namreč po vapnenčevih špranjah navzdol proti dnu toplic ter se potem po navpični jami kakor po sesalni cevi v tolmun vzdiga. Toplina vode je torej ista, kakoršno ima zemlja tamdoli, kjer se morska voda navzgor obrača. ^[8]

Po goratih krajih naše dežele (pod Ročinjem, v koritih pred vasjo Zalazi i. t. d.) imamo še več toplih studencev, ali dosedaj jih še nihče ne rabi za kopeli. Blizu Kormina izvira rudninska slatina, ki se pa tudi ne rabi. Ravno tako ima zdravilno vodo potok Kamenica pri Volčah, kjer so postavili kopeli za silo. — Tudi drugače nenavadne, presihajoče studence nahajamo pogostoma na Goriškem, n. pr. v jami pri »Frikuli« blizu Ravnij (Cerkno).

Podnebje, živalstvo in rastlinstvo.

Kakor je različna deželna izobrazba in zemljepisna lega, tako je mnogovrstno tudi podnebje na Goriškem. Na severni in severo-vzhodni strani je soseda izredno hladnima deželama, Koroški in Kranjski, od kojih ima zlasti prva strogo kontinentalno podnebje; na jugu pa sega do izredno toplega Jadranskega morja in na zahodu meji ob jako ugodno ležečo Beneško nižino, ki je odprta morskemu vplivu. Visok gorski zid brani, da se severa in severo-vzhoda ne more zimski mraz naravnost prodirati v deželo, pač pa prihajala od nasprotne strani topli jug in jugozahod prosto v deželo. Poletno vročino pa zmanjšuje bližnje morje, ki se vendar ne more tako silno razgreti, kakor suha zemlja. Goriško podnebje je torej večinoma oceansko ali namorsko.

Drugi činitelj, ki vpliva na različnost goriškega podnebja, je njena navpična izobrazba. Navadno velja pravilo, da toplina pojenjuje za 0,5 C, ako se gre za 100 m višje gori. Nizka ravan, Brda in Vipavska dolina stoje neposredno pod blažečim vplivom Jadranskega morja in so po zavetji severovzhodnega gorskega grebena obvarovane pred slabimi učinki kontinentalnega ali celinskega podnebja. Čim višje pa se dvignemo na odprte planote ali celo med gore in proti slemenom pogorij, tem bolj zapuščamo toplo zavetje, tem bolj se oddaljujemo od. morja, ki poravnava nasprotja med zimo in letom, in tem bolj občutimo vso osornost podnebja. Na malem prostoru in v ne veliki daljavi nahajamo torej prav skrajne, nasprotne vrste podnebja, ki polagoma prehajajo druga v drugo.

Izvzemši visoko gorovje zaokrožuje trinajsta isoterma po Gelsiju površino goriške dežele in se zavija natanko vzporedno z južnim pobočjem visokih gora. Kranjska, Hrvaška, Bosna in Srbija se nahajajo že zunaj te isoterme, t. j. so mrzlejše, čeravno leže mnogo južnejše. S to srednjo letno ispterrno se vjemajo skoro popolnoma tudi januvarska in julijska isoterma, samo da imata dolenji Kras in Tržaška okolica po zimi nekoliko večjo toplino (4° C, kakor Urbino in Jakin), dočim ima večina Goriškega le 2° G. V januvarji ima Goriško (izvzemši visoko gorovje) isto toplino kot Trident, (ki leži severnejši) in isto kot Reka, (ki leži južnejši). V juliju pa vlada ista toplina kot okoli Carigrada, v Ogerski nižini, v Milanu in na zahodnem Francoskem. ^[9]

Po zimi ni posebno hud mraz niti med gorami, ker do konca februvarja ne pojenjuje toplota jednakomerno z višino, nego se še zvišuje. Ob času, ko je po dolinah megla ali dež, imajo kmetije na visokih obronkih gorko solnce. Tu gori. se ne topi sneg od južnega vetra, nego od izhlapovanja. Zato je bivanje na gorah mnogo zdravejše in zato imajo gorjani močnejše mišice. Po noči je seveda tudi na gorah zelo mrzlo, ali čez dan solnce hitro razgreje zrak. Če je zrak miren,, ne pritiska tako zelo na gorah, kakor po dolinah, in izpušča mnogo vezane toplote. Tako si lahko razlagamo, zakaj po mnogih dolinah ne raste nič sadja, koj malo višje na obronkih pa že uspeva prav izvrstno.

V jeseni pa dela megla, da ostanejo nižje ležeči kraji bolj gorki. Po solnčnem zahodu se namreč zgoste vodene pare, napolnijo zrak in kondenzacijska toplota napolnuje doline. Ge veter z gora v doline piše, se zgosti in raztopli zrak; če pa veje veter iz dolin na gore, tedaj zrak se. stanjša, ohladi in izpusti iz sebe mokroto. Spomladi in poleti pa ne mote mrzel veter v dolino, ker mu prihaja nasprotna gorka sapa. Solnce namreč vedno močnejše razgreva tla, noči in mrazi prihajajo vedno krajši in zemlja obdrži vedno več toplote. Vrhu tega gine.vedno bolj sneg na gorah in zrak nema od kodi dobivati mrzlote.

Iz tega spoznamo, da je podnebje v visokem gorovji sicer mrzlo, pa ne ostro. Tudi po srednjem gorovji varujejo visoki hrbti nižje doline pred mrzlim vetrom. Navadno so one tudi širše, bolj proti solncu obrnjene in odprte. Nad njimi se nahaja še precej gozdov, ki vzdržujejo vlažnost in ohranjujejo milejše podnebje. Srednjo letno toplino od 10° G in še čez ima vsa Soška dolina do Ročinja (do tam uspeva še vinska trta); višje gori do Kobarida in ob Idrijci do Trebuše znaša srednja letna toplina 8 - 10° C (trta raste todi le posamezno na latnikih). Kanalsko in Cerkljansko gorovje ima 6—8° C, doline med visokim gorovjem pa 4—6° C srednje letne topline.

Trnovska in Banjška planota imata precej ostro podnebje (spomladi 8,7° C, poleti 14'7°, v jeseni 9,2° C, po zimi 0,6° C, poprečno torej 8 — 9° C srednje letne topline). Toplina se sploh naglo spreminja. Spomlad traja navadno meseca aprila in maja, leto poneha koncem avgusta, jesen že koncem oktobra in tedaj začne navadno snežiti. Dežja pade mnogo, ali navadno le takrat, ko rastlinstvo počiva. Če po zimi ne sneži, škoduje poledica drevju. Severovzhodni suhi in mrzli veter brije prosto čez visoko ležeče kraje, kakor čez Kras. Po zimi kraljuje silno močna burja se snegom, ali pa megla, poleti pa redno suša. Pšenica ne dozori povsodi in drevje cvete pet do šest tednov pozneje, nego v goriški okolici. Po nekaterih krajih srednjega gorovja navstajajo kaj rade plohe in nevihte s točo. Pa tudi po Brdih, Vipavski dolini in na Krasu prihajajo pogostoma ter uničujejo žito in sadno drevje. Te nevihte provzročuje nagli tok mrzlega zraka, ki se vrže na spodnje plasti prevročega zraka.

Prav ugodno podnebje imajo v Brdih. Bližnje gore zapirajo vhod mrzlim sapam, a mehki namorski zrak ima odprto pot čez spotiej ležečo ravnino. Od gor prihajajoči tanjši zrak ga očisti nekoliko in naredi tako prav prijetnega. Tu se prideluje izvrstno vino, najpleurenitejše sadje in najmehkejše sočivje, pa tudi razna žita. Še celo oljka, lavor in cipresa rastejo tukaj« (za dve zemljepisni stopinji bolj proti severu, nego v Italiji).

Furlanska nižina ima že popolnoma italijansko podnebje: prav mehko in vlažno. Zato so tudi tamošnji pridelki popolnoma jednaki onim južnih dežel. Blizu obale pridelujejo tudi riž, čeravno ne v veliki meri. Močvirnati kraji ob morji pa imajo zelo nezdrav mrzličast zrak. Ko solnce razgreje take mlake, ki neso vedno z vodo napolnjene in v katerih leže segniti rastlinski deli, tedaj se začnejo vzdigati iz njih smrtonosne pare, ki odganjajo ljudi od teh krajev. In zares, ne bilo bi mogoče stanovati po lidskih otokih, če ne bi zaradi zdravja in plovitve že od starodavnih časov delali jezov ter čistili izlivov rek in prekopov, da se morejo odtekati v morje tiste vode, ki prinašajo seboj mnogo blata.

Tudi na Krasu je podnebje samo na sebi mehko in ugodno. Srednja letna toplina znaša 8— 10° C; ob morski obali pri Devinu in Sestljanu kaže toplomer tudi po zimi 6,5 — 7° C. Zelo neugodno pa vpliva na kraško podnebje sedanja golost sveta. Gozdi pospešujejo dež, napravljajo torej vlažno in hladno podnebje. Kjer pa gozde posekajo, tam postane zrak vedno bolj suh, rosa se ne napravi ja več, rastline ne morejo kliti in pomanjkanje zelišč navstane. Pri tem se posuše tudi izviri, potoki in reke izgube mnogo svoje vode, lokve in jezera se izhlape in le še o deževji se napolnijo zopet z vodo. Kjer ni gozdov, tam dobe severovzhodni vetrovi večjo moč in narede podnebje mnogo mrzlejše, nego bi drugače bilo. In ravno pomanjkanje gozdov pospešuje silno moč burje.

Kadar ne piše burja, je zima na Krasu precej prijetna; snega pade le malo in redko. Poletja pa so navadno vroča in zelo suha, tudi v obližji morja. Zaradi pomanjkanja gozdov se golo skalovje tako razbeli, da puhti od njega vroč popolnoma suh zrak, ki popije vso vlago iz oblakov. Čez dan tako razbeljena tla se ne ohlade zadosti po noči, da bi se mogla rosa narediti, zlasti ker je ne pospešuje drevesna mokrota. Suša je torej navadna prikazen na Krasu vsako poletje. Suho vreme nastopi navadno že aprila meseca, večkrat celo že marca, in traja do septembra, izvzemši nekaj ploh v avgustu. Oktobra nastopi južno vreme z močnim deževjem, kmalu potem pa zavlada suha burja. Vmes pa je po zimi več časa prijetno, lepo vreme. Na spomlad začne zopet burja tuliti, tako da posuši vso zimsko mokroto in naredi večkrat mnogo škode, zlasti otrese rada cvetje se sadnega drevja.

Vendar pa ima Krašovec rajši suho leto, ker če mu tudi suša vzame prvi pridelek (žito), obrodi mu pa trta tem bolje in vino je zanj glavni pridelek. Mokra leta so pa tudi žitu škodljiva in dajajo le obilo krme za živino, katere po Krasu tako zelo primanjkuje. Gori že je bilo povedano, koliko da trpe Krašovci in njih živina o suši.

V obče torej je goriško podnebje mehko in zdravo, ono ugaja človeku, omogočuje v nižini obilno rastje mnogovrstnih pridelkov, sploh pa je ugoden pogoj bogati favni in flori, kakor bodemo kmalu videli.

Da se označijo natančneje toplinske razmere na Goriškem, naj sledi tu nastopni mali pregled povprečne topline srednjega meseca vsake letne dobe in na zadnje celega leta v Gorici, v Ponicali in Krnici, torej na robu Trnovskega gozda, in v Bolcu (števila odtodi še niso dovolj zagotovljena, ker se je le prekratek čas opazovalo).

1. To je baje star oglejski grb.
2. Oni čez Sočo je 29 m visok nad navadnim stanjem vode (3 m), drugi čez Idrijco pa 28,5 m.
3. Močvirja v občini Gradež merijo 123'336 km, z onimi v občihah Oglej in Morosini pa vkupno 138 km2
4. Ranjki Fr. Erjavec je učil, da treba računati k Vipavski dolini ves svet na desnem bregu Branice in zraven še Stijak z Raško dolino.
5. Vsa Trnovska planota kot gorska skupina med Gačnikom, Idrijco, Sočo in Vipavsko dolino obsega 390-780 km 2.
6. Mojsisovics, Zeitschrift des deutschen und osterreichischen Alpenvereins, 1880, str. 111.
7. Letos so začeli pod njegovim vrhuncem, »na Karlišči«, postavljati planinsko kočo za obiskovalce tega razglednega mesta.
8. Hauer, Ghemische Untersuchung der warmen Quelle von Monfalcone, Jahrbuch der geolog. Reichsanstalt, 1858, str. 497—503.
9. T. Fischer, Klima der Mittelmeerlander, Gotha 1879.