Pojoči koš

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
PASTIRICA DROBTINICA
Kristina Brenk
Spisano: Damjana Nišandžić in Nina Popović
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Bil je oče, ki je imel tri prezale hčere in je nekoč odšel na semenj in za vsako od njih prinesel zlat prstanček. Nekega dne se je najmlajša odpravila prat k studencu. Da ne bi pokvarila zlatega prstančka, ga je snela in po¬ložila na prod. Ko je perilo oprala, se ni spomnila na prstan in jo je brez njega mahnila domov. Doma pa se je spomnila nanj in se brž vrnila k studencu ponj. Tam pa je bil neki starec. Ker dekle ni moglo najti svojega prstana, je vprašalo starca, ali ga je morda kaj videl, ko je prišel k studencu. Starec, ki je bil pobral prstan, ji je dejal: »Seveda vem, kje je; žlezi v tale koš, pa ti ga dam.« Deklica je zlezla v koš, da bi ji starec vrnil zlati prstanček. Starec pa si je koš oprtal na rame in z deklico odšel križem svet. Potem je še naročil deklici, da mora zapeti vselej, kadar ji bo ukazal. Dejal ji je: »Le, glej; ko ti bom rekel: ,Koš, zapoj, če ne, klofut se boj!' začni peti!« Tako je starec z deklico prišel v neko vas in povedal ljudem, da nosi koš, ki poje. Dali so mu denarja, da bi koš zapel, in starec je dejal: »Koš, zapoj, če ne, klofut se boj!« Prestrašena deklica je zapela: »Ker prstan sem zlat pri studencu pustila ne vem več za mater, očeta; tu v košu me smrt bo zgrudila.« Tako je starec obredel vas za vasjo, deklica v košu je pela, ljudje pa so dobro plačevali, ker so mislili, da je koš tisti, ki poje. Ko se je starec tako klatil okoli, je prispel v dekletovo vas in pri njih doma poprosil za prenočišče. Zvečer mu je moral koš spet peti, ker je bilo treba plačati večerjo. Ko pa je dekle zapelo, sta jo njeni sestri prepoznali. Po večerji je starec odkolovratil v gostilno pit. Medtem sta sestri potegnili iz koša svojo sestrico, jo objeli, ji postregli z dobro večerjo in jo odpeljali v njeno posteljo, da bi se spočila. V koš pa sta dali psa in mačka. Starec pa se je medtem prizibal iz gostilne in v hiši prebil noč. Drugi dan je s svojim košem na plečih navsezgodaj mahnil na pot. Ko je prišel v prvo vas, je košu dejal: »Koš, zapoj, če ne, klofut se boj! Ker pa pes in maček nista pela, se je starec razhudil in nekajkrat pošteno lopnil po košu. Medtem sta pes in maček v košu začela praskati drug drugega. Starec je koš odprl in kot blisk sta mu pes in maček prhnila v glavo. Pes mu je odgriznil nos, maček pa ga je opraskal po obrazu.


Španska pravljica