Pohujšanje (Anton Adamič)
| Pohujšanje Anton Adamič |
| |||||||||||||
Dijaka Mirka je izročila skrbna mati moževim sorodnikom na deželi, da bi ga prepihale ostre sape in bi ga ožgalo solnce.
Prve dni je dečka nova okolica kakor omamila; plezal je na jablane za hišo, družil se je s pastirji na paši, kopal se je v potoku za vasjo in dišal mu je črni kruh. Prav kmalu pa se je naveličal enoličnosti podeželskega življenje. Poslušal je pač, a ne razumel pogovorov o vetru krivcu, o živini, o letini, ki so se, vsak hip zastajaje, sukali kot srebrnosivo predivo okoli sklede dehtečih žgancev in rjavordeče latvice mleka z zlatimi cinki. Tudi vaških sovrstnikov ni več maral, ker so ga dražili z “mestjanom in zelencem”. Edini sosedov Matiček mu je ugajal, ker je razgnal zasmehljivce s kameni. Stric pa je zapodil Matička vedno domov, ker so ga nakazile kraste. “Garij se boš nalezel od sprijenca,” je svaril Mirkota.
Če bi vedel, da mora ostati pri stricu za vedno, bi jo rajši pobral danes domov, ko jutri. Toda potrpeti je moral; morda se preokrene na boljše.
“Mestjan” je prehajal v mladeniško dobo. Nezaupljivost vase in nemir sta se ga lotevala kot goloba, ki se pripravlja na prvi polet iz gnezda. Zrl je nepremično predse, kar mu je zalila lice kri; okrenil se je in je zamahnil z rokami po zraku. Pravkar bi se bil najrajši razjokal, sedaj bi kar zavriskal. Zagonetke življenja si je razvozljaval sam, kajti ni ga bilo, ki bi mu odgrnil polprosojni zastor, za katerim je razločeval gibajoče se sence v svitu velike luči. Samo slutil je za kopreno lepe, vonječe like teles, ki se goreče objemajo, vijejo in grizejo, prehajajo drugo v drugega, kot bi se hotela združiti v eno samo bitje. Velika mora biti ta sila, zavedal se je podzavestno.
Sedel je ne klop pred hišo in si uprl glavo v dlan. Stric se je oglasil:
“Kaj ti je zopet? Delat, fant! Pojdi z nami, gremo orat za ajdo. Boš poganjal vole.”
Fant je poganjal vole, a se je zbal rogov živali, ki se je otepala pred krvosesi. Zbežal je z oranice.
“Mestjan boječi, spat pojdi! Za kaj drugega tako nisi,” je vpil za njim Janez, najstarejši iz hiše.
Beguncu je šlo na jok. Res je zavil domov in zlezel na seno v skednju.
Na seno je hodil z Janezom vsak večer tudi spat. Prvo noč je spal v “kačurju” pod streho v hiši. Toda ondi je vso noč drdralo, cvililo in praskalo do belega dne. “Mlši so, nič drugega,” so ga tolažili domači. Njega je pa strah, in za nič na svetu bi ga ne pregovorili, da bi še kdaj prenočeval na izbi. Saj se spi tudi na senu, in še prav prijetno ter udobno. Tu te zasuče tisočeri sladki vonj v svetel bajni svet.
Mirko se ozre v nasprotni kot skednja, kjer se beli iz sena Janezova prtena rjuha. Janez je že velik, krepek ter lep in vedno se smeji. Zaukati zna, kot nihče na vasi. Sicer ga večkrat tudi on užali, pa mu kmalu odpusti. Kdo bi se pa tudi jezil nanj, ker se tako prijetno zasmeje, kadar vpraša: “Ali si hud? Nikar, no!” — Bog vedi, kam zahaja, ker hodi tako pozno spat! In vendar je vedno prvi na nogah.
Davi mu je očital: “Janez, kam si šel zopet včeraj? Nič rad ne hodim sam v skedenj.”
“Kam sem šel? Vasoval sem pri dekletu?”
“Kaj si počel? Povej mi.”
“Kaj? I, golobčkala sva se. Štrama, kako si še neumen!”
Užalile so ga te besede, da je zbežal od njega. Želel si je k svoji materi. Objel bi jo in vprašal, gledaje ji v oči: “Kaj je to? Kako je vasoval pri dekletu?” Gotovo bi mu razodela, saj to ne more biti nič grdega. Blodil je po temi in iskal roke, da bi ga vodila.
O, sin, tvoja prava mati je daleč in ti si še na pol slep za njeno posestrimo zemljo, ki je velika skrivnost življenja! Toda že je pogrmevalo za gorami in daljnji bliski so oznanjali vihar. Deček ni premaknil oči, pričakoval je bliska, da bi mu posvetil v dušo.
Zlezel je raz seno, šel v hišo in se vrnil s knjigo v roki. Vlegel se je pod jablano in listal po “Večernicah”.
Tišina v vasi. Le tu in tam zategnjen ki-ki-ri-ki. V jabljani je šepetalo. Nad Mirkovo glavo je šinlia in se ustavila zlata, nepremična pika. S knjigo je odgnal muho ter se vlegel postrani. Roka s knjigo mu je omahnila; zazrl se je v nihajoče cvete. Velika grahasta kokoš se je približala s tropom civkajočlh piščancev. Ko je ugledala človeka, je hitro sklicala družino in se obrnila v drugo smer. Zapihala je hladna sapica. Z bilko v ustih je študent zaspal.
Zbudi ga glasen deklški smeh iz hiše.
“Ne boš me ne, ti grdin! Vstran pojdi in rajši povej, kdaj naj pridemo žet, ker so tvoj oče prosili.”
“Jutri, jutri ob petih, Cilka. — Čaj, v nedeljo bova plesala in tedaj se mi ne izmuzneš! Tako te bom osmokal, ej —” je govoril Janez že v veži. Zaloputnilo je s hišnimi durmi. Cilka je zbežala iz hiše.
Janez je prihajal. V eni roki je nesel čutaro vode, z drugo si je gladil brčice. Mirko se je potuhnil in Janez je šel svojo pot.
— Cmoknil, menda poljubil jo bo? Mikavna je Cilka in velike, črne oči ima ... Poljub ž njo mora biti nekaj prijetnega ... je premišljeval in kri mu je plala v lice. Zopet je listal po “Večernicah”, toda oči so mu uhajale v vrh jablane; iskale so modrine neba med gostim vejevjem.
— — — — —
Že v soboto so bili postavili mlaje. Navozili so sodčkov piva, vina in jestvin ter jih porazdelili med dva šotora, ki so jih pred solncem zavarovali s smrekovino. Tudi trški lectar je postavil svoj šotor.
Drugi dan, v nedeljo so blagoslovili ognjegasci novo brizgalno. Popoldne se je vsa vas gnetla na veseličnem prostoru. Pritisnili so tudi iz sosednjih vasi. Dekleta so prodajale srečke, možje in fantje, po veliki večini v temnih krojih z rdečimi našivi, so kadili cigare in se objestno ponašaje pogugavali na petah. Harmonike so vekale in brundale, pari so se vrtili po travi. Pri šotorih so kričali vsi vprek. Točilci so ponujali vino in pivo. Z vrčev so lile in kapale goste kepe pen. Trkali so, si napijali in se nagibali nasprod, da si ne polijejo jopičev.
Mirko se je pririnil med sprednje gledalce plesa. Hitro je opazil Janeza, ki je s cigaro za ušesom ves razgret plesal z zalo Cilko. — Jo je že — jo šele bode poljubil —? Plesal je ž njo, ponosno sukal glavo, nič se pa ni nagnil k njej.
Ona je gledala pod noge in le zdaj pa zdaj si je popravila kite. Ko je harmonika končala z gromkim, zmagoslavnim tra-ta-ta-tam, je odpeljal Janez dekleta k šotoru, kjer so prodajali drobnjavo, podobice in sladkarije. Kupil ji je veliko rdeče srce, ki ga je vsa srečna zavila v robec. Nekaj sta se pogovorila, potem sta se razšla: ona je stopila k svoji prijateljici Metki, on jo je pa mahnil k šotoru za pivo. Ondi so se koj, a le bolj za šalo, sporekli, se objeli okoli ramen in zapeli.
Ko si je Janez ugasil žejo, je šel po drugo dekle in jo povedel na travo k muzikantu. In še z marsikatero je plesal, toda nobene ni popeljal po plesu k šotoru s podobicami in z rdečimi srčki. Mirko si je dejal: “Cilka je Janezova nevesta in prav je tako.”
Stric ga je silil, naj pije. Pivo pa mu je bilo pregrenko. Vsepovsod je zasledoval Janeza z bistrimi očmi.
Ko se je zmračilo in so prižgali luči, je šel s stricem domov.
Po večerji je vprašal molčečega strica:
“Kdaj pride Janez?”
Stric, ves mrk in vroč v glavo, udari s pestjo po mizi.
“Mu že zbijem muhe iz glave! S tisto kajžarjevo cajndro misli, a ne bo nič!”
Mati je glasno vzdihnila in šla iz sobe. Stric ga je spremil v skedenj.
Danes ni mogel zaspati. Skozi lino na nasprotni strani je zanašal veter glasove harmonike. Čul je krike in ukanje izza vasi. Prekladal se je z leve na desno. Dojmi minulega dne so palili njegovo domišljijo. — Ubogi Janez! Nevesto si je zbral in oče se jezi. Zakaj? Mar ni dovolj lepa? Kako ji je že rekel? Cajndra? Zakaj?
V soparnem vzdušju je vstajal in si popravljal ležišče. Silil se je, da bi zaspal, tiščal si je roke na oči. Zaman. Z vaškega zvonika je odbrnela deseta, enajsta ura. Že se ga je lotevala dremotica, kar ga zdrami skovikanje sove z drevesa na vrtu. Zgane se in upre pogled v lino, — ki se zdajci za temni. — U-hu-hu —! odmeva po podstrešju. Mirko strahu odreveni, srce mu zastane. Kdo se ne bi zbal? Pravijo, da skoplje sova oči ... Pograbi za rob rjuhe in si zakrije obraz. Trepeta strahu, prične moliti. Zadušiti ga hoče. V največji stiski zakriči, si odgrne obraz in sede. — Glej, lina je prazna. Zvezdica miglja skozi odprtino in se mu smehlja. Zopet se vleže in si briše potno čelo.
Ko se mu pomiri srce, si očita bojazljivost in strahopetnost. — Že tako velik in že tako boječ! — Pa kje je Janez? Kje hodi? Ali zopet vasuje? Ob misli na vedno se smejoči njegov obraz zatisne oči in se pogreza, tone, pada ... Kar ga zopet zdrami tik za steno za njim dvoje pridušenih glasov. Moški glas spozna takoj. Čigav je ženski?
“K sebi me ne maraš, pa pojdi ti z menoj,” je nagovarjal moški glas.
“Če bi bil sam, že — tako pa ne. Mestjan bi slišal ...”
“Mestjan? Pojdi no; ta spi, kot bi ga ubil. — Tak pojdi!”
“Ne grem in ne grem. — Viž, nekdo gre po cesti! Skrijva se ...”
Vse je utihnilo. “Junez-Cilka ...” je šepetal Mirko. “K sebi na seno jo vabi ... Škoda, da sta zbežala ...”
Čakal ju je, da se povrneta, a ju ni pričakal. Neizprosna narava je posegla vmes. Izmučena glavica je omahnila z dlani in radovednež je zaspal trdno in globoko.
Ko se je prebudil, se je najprej ozrl na Janezovo ležišče. Prazno je. Približal se je ležišču in ga ogledoval. Rjuha je razvlečena, a poleg nje, na senu ugleda šopet ovenelih rezed in nageljnov. — Kaj pa je to? Pobral je usločen ženski glavnik za v kite —.
Ko je stopil iz skednja, je solnce že močno pripekalo. Za hišo je kosil Janez sočno, vrtno otavo. Žvižgal je in ročno podiral red za redom.
Pristopi h koscu in mu pokaže glavnik.
Janez se zdrzne.
“Kje si to dobil?”
“Na senu.”
“Lažeš!”
“Na lastna ušesa sem slišal, na lastne oči videl, da je danes vasovala Cilka pri tebi in ne narobe,” je drzno lagal.
Janez je vrgel koso v travo. Stopil je tik pred predrzneža.
“Ti nisi spal? Ti vražič ti! Molči, prosim te. Nikar nikomur ne povej.”
“Kaj mi daš?”
Janez je prijel dečka za roko in ga vlekel niže doli za hišo. Šepetal mu je na uho:
“Jaz tudi lahko? Kako, povej ...” se je čudil Mirko. Sedla sta v travo. Dolgo časa sta se razgovarjala. Ko sta se razšla, se je Janez smejal, študentu so pa gorela lica kot živ ogenj.
— — — — —
Ko je mati prišla po sina, se je čudila njegovi spremembi. Prijela ga je za glavo in iskala njegovih oči. Sin je zatisnil zasenčene oči in se ji iztrgal iz rok.
Težko se je ločil. Z voza se je željno oziral proti vasi. Materi je odgovarjal razdraženo. Izgubila ga je za vedno.