Pohorski steklar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Nekoč je živel graščak, ki je imel visoko na pohorski planini svoj lovski gradič. Bil je neki tako bogat, da je Človek lahko nekaj dni hodil po njegovem svetu, pa ga le ne bi prehodil: toliko je imel zemlje. Na tej zemlji pa je rasel lep bukov in hojev gozd in v obe goščavi so se bili zagrizli podirači z žagami, sekači s sekirami, drvarji in oglarji, tesarji in Žagarji. Iz teh goščav so poleti vozili vozniki z živino, pozimi pa sankači z velikimi samotežnimi sanmi. Iz pohorskega gozda so spravljali dozorel in mlad les, v njem pa so se svetile vedno nove poseke, frate in drvarije.

Ko so vsi ti gozdni delavci zlesovali na eni planini, jih je graščak poslal na drugo, iz drvarije v drvarijo. Iz tega lepega gozda in pohorske zemlje ter iz znoja svojih ljudi je hotel še več denarja. In postavil je visoko na planini pohorsko steklarno.

Ob potoku je po lesenih žlebovih truščala čez kolesa bistrica ter gonila žage in mline ter graščinsko steklarno. Za steklarno so kar na graščakovi zemlji kopali belosiv kamen, nekakšen pesek pa so morah pohorski vozniki voziti iz doline po globokih klancih na planino k novi steklarni. Vode je bilo v potoku dovolj, potrebno oglje pa so v drvariji kuhali in žgali graščakovi oglarji.

V steklarni so pohorski steklarji mešali zmlet ka¬men, ga v velikih pečeh topih v tekočo steklovino ter iz nje z dolgimi pihalnimi cevmi pihali steklenice in kupice, ki so nekaj trenutkov na koncu cevi žarele kot rdeče rože in kelihi, dokler se niso čez čas ohladile. steklu pa so ostali mali raztegnjeni mehurčki kot razlite solze. Solze v pohorskem steklu ...

Steklarski nosači so steklenice in kupice lepo zavijali v mehko lasano ter jih na rahlo zlagali v velike koše. Potem pa kar roče na ramena, koše na hrbte, pot pod noge in v dolino, na ceste s pohorskim steklom. Na planini pa je po žlebovih nenehno truščala bistrica ter gonila vodna kolesa, ki so drobila in mlela kamen. Bukova drva in oglje je gorelo v pečeh, v topilnicah je žarelo steklo, steklarji pa so namakali cevi v žarečo steklovino ter pihali, kot pihajo otroci mehurčke iz milnice.

Nekoč je mlad pohorski steklar mešal steklovino, ko sta pritekla k njemu njegova otroka, Nandek in Nanika. »Očka, očka!«

»O moje deklinče! Ti moj steklarček!« Oba je objel krog vratu ter ju udaril po ličkih. »Očka, poldnič sva ti prinesla!» sta hitela otroka. Nanika je brž postavila na klop lonček, ga odkrila ter zasadila leseno žlico v drvarski močnik iz koruzne moke in krompirja. »Očka, takoj moraš jesti, sicer se ti bo shladil in potem ne bo dober! Bog ti žegnaj!« je rekla Nanika.

»Takoj, ti moja mala gospodinja!« je dejal steklar, ji vzel jed in mirno jedel kuhan in pečen močnik. Otroka pa sta že bila pred topilnikom in Nandek je le z veliko težavo mešal raztopino. »Da se mi ne opečeta!« je zaskrbelo steklarja.

»Saj nisva drvarska! Očka, videl boš, kaj znava!« Oba sta kar žarela od veselja. Vzela sta dolgi cevi, ju pomočila v žarečo raztopino, ki se je na koncu pihalne cevi zvijala in vlekla kot krušno testo, ter zapihala v ustnike. Žareča kepica steklovine se je okroglila v steklen mehur, velik kot oreh. »Očka, poglej, zlat oreh!« je bila Nanika vsa srečna. »Poglej, moje zlato jabolko!« se je ponosil Nandek. »Toda zlat sijaj kmalu mine! Vidita, je že konec vajinega zlata!« Vzel jima je pihalnika ter oba steklena me¬hurčka spretno odbil, da se nista strla. Položil ju je v vročo peč, da se počasi ohladita. Otroka sta bila vsa srečna, lica so jima bila rdeča kot maline v frati, očke pa so se jima svetile kot zlati stekleni orehi...

Steklar ju je stisnil k sebi: »Že vidim, oba bosta steklarja!« Nanika pa je bila iznajdljiva in je mislila daleč naprej, do zime in božiča. »Veš kaj, oče? Napihajmo še več zlatih orehov in jebolk, da jih bomo za božič obesili na hojko pod stropom!«

»Pa jih dajmo! Jaz bom naredil pa še stekleno veri¬žico, da bodo zlati orehi in zlata jabolka lepo povezani med seboj!« In steklar je vzel še tretjo pihalno cev. Tako so stali vsi trije steklarjevi pred žarečim steklom, v očeh so se jim svetili zlati orehi, v prsih so jim bila zlata srca in od enega do drugega so se pletle prelepe verižice...

V tem trenutku pa so se odprla lesena vrata in v ste¬klarno je stopil grašČakov lovec. »Srečno, steklarji!« »Bog daj!« je veselo odzdravil steklar, otroka pa sta ročno odložila svoji pihalni cevi in že sta bila pri lovcu, ki je sedel na klopco. Tokrat obeh steklarskih otrok ni objel in pobožal, kakor je to vedno storil, ker je pod suknjičem nekaj skrival in varoval. »Kaj pa imaš tu spodaj?« je poizvedovala Nanika. »Ugani, pa dobiš!« »Kako bi uganila? Otroka nimaš, ker si sam! Zajec bi se te ustrašil in bi bil zbežal pred teboj in tvojo puško. Mlada lisička bi lajala, cvilila in te grizla. Medvedek ne bi šel pod tvoj suknjič in bi medvedka že bila za teboj. Jagnjič bi meketal... Več pa res ne vem!« »Nič ne bo, nisi še uganila!«

Nanika je bila kar nejevoljna: »Nabral si gob ali pa smrekovih štručk. Seveda, to bi že prinesel, mlade srnice pa ne, one, ki si mi jo že nič kolikokrat obljubil!«

Lovec se ji je smehljal, vzel njeno ročico ter jo po¬tisnil pod svoj lovski suknjič. Nanika je začutila na dlani nekaj mehkega, nežnega; nekaj toplega je bilo kot mlado srčece. Tedaj je lovec segel za svojo hodno srajco ter z roko dvignil rjavo glavico mlade srnice. Očke so ji trepetale in srčece ji je hudo bunkalo. »Saj to je vendar srnica! O ti, ti, ti...« Otroka sta jo vsa srečna milovala. »Nikar ne kričita, da je ne prestrašita, saj vidita, kako sirotce trepeče...« ju je miril graščinski lovec.

»Kje si jo našel, povej hitro!« sta bila otroka vsa nestrpna. »Šel sem iz gradiča po hojevju in v steklarno sem bil namenjen. Po gošči je bil tak božji mir, pa stopim s steze v hosto in hodim kar povprek sem in tja. Ko tako hodim, zagledam nekaj rjavega z belimi pikami, pogledam malo bolje in vidim tole siroto na ležišču. Spala je. Sedem in čakam, da pride od kod njena mati. čakam in čakam, kličem jo s piščalko, pa zopet nič. Tedaj se srnica zbudi, milo pogleda naokrog in tako zableja, da me je kar pri srcu stisnilo. Mater kliče, sem dejal, a se ta zaradi mene sedaj ne upa k njej. Stopim vstran, čakam in jo kličem s piščalko, pa spet nič. Le srnica mekeče, joče... Tedaj stopim naokrog in najdem na zelenem mahu krvavo sled. Za grmom pa je ležala drobovina. Brezsrčni lovski tat je ustrelil mater tejle sirotki, ki jo sedaj zaman kliče in bleje. Pa sem jo. stisnil pod suknjo in ona sama je takoj skrila svojo glavico pod hodno srajco. No, Nančka, na lahko jo primi in glej, da jo lepo zrediš!« Nanika jo je seveda vzela s takim veseljem, da ni vedela, kaj bi naredila. Božala jo je in gladila, na glavico pa ji je pritisnila še ustnice.

»Ti uboga mala srnica, brez mamice! Nandek, daj, pritisni semle roko, boš videl, kako ji bunka srček!« In Nandek je storil, kakor mu je rekla. »Res, kot kladivce bunka!« Steklar pa je položil roko lovcu na rame: »Večje sreče ji nisi mogel dati!« »Obljubil sem ji, da ji prinesem srnico. — Da ne pozabim! Od grašcaka imam zate naročilo!« se je nenadno spomnil lovec. »Kaj takega?« se je začudil steklar.

»Tjale pozimi ali na spomlad se misli naš graščak oženiti. No, in do takrat mu moraš narediti za lovsko kape¬lico taka steklena okna, kakor jih nimajo še nikjer!« »Kakšna pa želi?" »Naročil mi je, da morajo okenska stekla biti posli¬kana. V steklo naj bosta vrezani dve podobi pohorskega gozda in planinskega lova. Rekel je še, da morata biti podobi mlečnobeli, kakršne so pozimi ledene rože na oknih. Ti da že veš, kako moraš to napraviti, če hočeš še naprej ostati graščinski steklar in če hočeš, da tvoji še ostanejo v steklarski bajti.« Lovec se je nekako obotavljal. Ni mu bilo lahko povedati graščakovega naročila, ki je velevalo in obenem grozilo.

»Ni lahko delo, ki mi ga je naložil graščak, toda spo¬roči mu, da bom skušal njegovo naročilo izpolniti!« Podala sta si roke. Otroka pa sta bila še vedno vsa zamotena s srnico. Tedaj je pristopil lovec in Naniki dejal: »Le rada jo imej, siroto brez matere! Lepo pazi nanjo in jo skrbno vzredi: zdaj najprej mleko, šele pozneje zeleno. Ko bo že malo večja, jo pelji tudi v hosto, okrog vratu pa ji zaveži rdeč trak, da se bo že od daleč videlo, da je domača!« »Bom, bom!« je obljubila Nanika, stisnila srnico na prsi in položila glavico nanjo. »Nandek, nešiva jo domov k mami!«

Lovec se je poslovil in tudi ateklarjeva otroka sta odšla. Steklar je nekaj časa zrl za dobrim lovcem ter za srečnima otrokoma, nato pa se je zagledal v modrordeče plamene, ki so v skrbeh zagoreli še v njegovih očeh in v njegovem srcu. Kaj če graščak ne bo zadovoljen z njegovim delom in steklenimi podobami? Toda če hoče še nadalje ostati v njegovi službi in njegova družina v steklarski bajti, potem...

Premišljeval je, kakšni podobi naj bi naslikal in vrezal na mlečno steklo, Ali morda lov na medveda? Divjega petelina ali jelena? Morda pohorske drvarje in oglarje ob gorečih kopah sredi planinskih noči? Ali bele ovce z jagnjiči v modrikastordeči frati, kjer planinčanke nabirajo rdeče maline? Ali plovače ob gorskem potoku, ko plovi jo plohe in drva? »Ne, ne, saj tega ne zmorem, ker nimam barv za bar¬vano steklo, le mlečnobelo poznam!« Zrl je žarečo steklovino ter obupano premišljeval...

Na planinah ni skoraj nič jeseni, tako kratka je. Jesenske megle skuhajo zeleno listje v rdečerumeno, da ga nočni vetrovi laže potrgajo z vej še pred zimo in snegom. Po fratah so steklarji že skopali fratni krompir ter posekali zelje. Neke jesenske noči je padel sneg...

Na planinsko snežno poljano in beli hojkov gozd je legel večer. Skozi mali okenski okvir se je polagoma splazil v planinske koče, v drvarske in steklarske bajte, ki so čepele na gozdni planji. Nad vsem pa se je nato razlila pravljična mesečina, mlečnomodra in ledenomrzla.

V steklarski bajti, dimnici, so na komenu gorela bu¬kova polena. Živa barva rdečemodrega plamena se je na okenskem steklu pomešala z mlečno mesečino, toplota z mrazom. Vsi steklarjevi so že legli po klopeh okrog odprte peči, samo steklarka se je spravila v ozko postelj. Steklar dolgo ni mogel zaspati. Na odprti ogenj je še naložil bukovih polen, da ponoči v bajti ne bo premrzlo. Topel mrak je bil v koči, zunaj pa planinski mraz. Mesečina je posijala skozi okenski okvir z železnim križem v sredini. Na mrzle šipe je noč dahnila pravljico ledenih rož. Nad steklarjem pa se je dimnat oblak kot bel prosojen strop nižal in nižal, dokler se ni kot rahel pajčolan združil z mesečino. Dim je lezel steklarju v oči in ga ščemel. Nazadnje je le zadremal in zasanjal... Na vrtu pred planinsko kočo je sredi pašnikov in jelovih gozdov v mladem letu zacvetela divja češnja. Bila je kot šopek belih rož sredi gozdnega zelenja.

Tedaj je iz smrekovega in hojkinega gozda z lahkimi nogami priskakljala mlada srnica. Boječe se je ozirala v goščo, dokler se ni približala planinski koči, pred katero je bil lep vrtec. Pod cvetočo češnjo je srnica postala in gledala v veje, kamor se je ulovil vetrič in stresel bele cvetove, ki so se osuli na zeleno planjo in srnico. Bilo je, kot bi padale prve snežinke. Iz koče pa je tedaj skočilo deklinče, mlado in lepo kot pomladna rosa na planinskih cvetovih. V opojnih vonjih drevja in grmovja je srnica pristopila k deklinčetu ter položila svojo glavico v njene roke. Deklinče pa je iz svojih črnih las potegnilo rdeč trak ter ji ga zavezalo okrog vratu, pravim in divjim lovcem v znamenje, da je ta srnica udomačena in njena. In zamajale so se češnjeve veje ter nalahko sipale na obe, dekle in srnico.

Prva slika iz mladega leta v modri mesečini in mlečnem dimu. Na zmrzlem oknu pa je zimska noč pletla svojo prav¬ljico dalje...

Zimski gozd v kristalih s srebrnimi grmiči. Na smrekovih vejah vise posrebreni storži ter gore ledene sveče. Vse veje so obdane z belimi zvezdicami. Povrh vsega pa je planinska noč naredila iz megle in dima prekrasno, kristalno ivje. Pod belim Velikim vrhom je hipoma zrasla cerkev svetih Treh kraljev in v njenem stolpu je zatrijančil davni spomin ponesrečenih drvarjev in oglarjev svojo pesem. V mlečnomodro mesečino so brneli trikraljevski zvonovi ter se dotaknili ivja in najrahlejše se je v zvenenju usipalo... Tedaj se je na komenu v dimnici zbudil plamen, okenski okvir ga je ujel ter vrgel njegovo svetlobo ven po snežnih kristalih, po zimskih jelkah in smre¬kah, po poti, ki je držala k romarski cerkvi svetih Treh kraljev. Po belem bregu se je zableščalo ivje v modrini ... Ivje je bilo povsod, tudi na srni, ki je nosila skozi zasnežen planinski gozd z ivjem posuto glavico in imela okoli vratu rdečo pentljo kot bel šopek češnjevih vejic, povezanih z rdečim trakom. Ostro zajeta rumena svetloba se je zasvetila na kristalnomodrih tleh. V tej svetlobi je srna obstala. Nekaj je slutila, nekaj je poslušala... Tedaj se je izpod smrekovih vej utrgala temna postava divjega lovca in tišino je raztrgal strel... Z vej se je v plazičih usipalo ivje, v snopu rumene svetlobe pa se je opotekla ranjena srna in na snežnobela tla so pa¬dale rdeče kaplje ter se sproti spreminjale v rdeče rubine. Z njene glave se je tedaj usulo še ivje, kakor bi bila nevidna roka razvezala šopek belih rož; rdeči trak pa se razpotegnil v krvavo nit. V snopu luči se je ranjena srna zgrudila. Iz njene krvi in ivja pa so rasle steklene vrtnice. Čez srno in čez snežno poljano pa je iz okenskega okvira drvarske koče padla temna senca železnega križa in ledene vrtnice so rdeče gorele v modro zimsko noč na planini... Modri plamen je videl te krvave vrtnice, vztrepetal je, se dvignil in se nagnil v stran kot na pol podrto drevo v gorskem viharju. Gorel je, dogorel in ugasnil.

To je druga pravljica s planinskih poljan na ledenem oknu steklarske koče. Jutro pa je razlilo po beli planini rdečo zarjo, ledene sveče so zvenele v njej in po steklu so polzele vodne kapljice kot rožna rosa poletnih juter. Ko se je steklar prebudil, si je mencal od dima solzne oči, ki pa so še vedno gledale dve beli podobi iz nočnih sanj...

In tedaj je steklar bil zelo vesel, zakaj imel je dvoje slik za steklena okna lovske kapele. Naslednje dni je steklar na mlečnobelo steklo vrisoval obe sliki: dekle s srnico pod cvetočo češnjo ter ustreljeno srno v nočnem snegu pred planinsko kočo. Vrezoval je črte in obrise, brusil, gladil in sliki sta bili na pohor¬skem steklu vedno bolj jasni, živi in zmerom bolj podobni onim iz njegovih sanj. Toda steklarsko delo se je zavleklo v pravo zimo.

Tedaj pa je na vsem lepem planinski graščak obiskal steklarja v steklarski delavnici ob zamrzlem gorskem potoku. »Prejasni gospod, kaj vas je napotilo v tem globokem snegu sem v delavnico?« ga je začudeni steklar vljudno vprašal.

»Hotel sem le videti in se prepričati, kakšne bodo po¬dobe za okna moje lovske kapele!« je dejal graščak ter se oziral po steklarski delavnici. »Kmalu bodo okna dovršena! Delam, rišem in brusim ter gladim, a skončati jih še nisem mogel, ker je delo zelo drobno in občutljivo!«

»Rad bi te steklene podobe pogledal!« je velel graščak. »Takoj vam jih pokažem, le toliko potrpite, da jih sestavim!« Tedaj je pohorski steklar pokril mizo z modrim papir¬jem in nanj je polagal mlečna stekla drugo k drugemu. Pred njim je nastajala kot prva zmladletska slika: cvetoča češnja in pod njo dekle s srnico. Tej se je pridružila še zimska: skozi okence je padal snop svetlobe na mrtvo srno v snegu in okrog nje je bilo polno čudovitih rož, ledenih vrtnic. Izza obeh je prodirala modrina, kot bi bila mesečina dahnila na beli sliki.

»To so zimske slike, ki sem jih iz mojih sanj vrezal v steklo!« Graščak je samo gledal, gledal in se čudil.

»Ze moj lovec mi je pravil, da sta sliki nekaj poseb¬nega. Vidim, da se ni motil, ko jih je tako hvalil. Z njimi sem tudi jaz zelo zadovoljen! Tem steklom je treba sedaj Še okvirov. Naj jih napravijo iz macesnovega lesa, da bodo bolj trpežni! — In to so ledene vrtnice?« se je graščak zagledal v cvetove ter nekaj premišljeval. Čez hip pa je že nadaljeval:

»Res se nisem zmotil, da sem vas sprejel kot svojega steklarja! Prvo naročilo ste mi izvršili tako, da sem z delom in vami v resnici zadovoljen. — Toda sedaj vam nalagam še drugo delo!« »Kakšno, gospod graščak?« je zaskrbelo steklarja.

»Takoj boste zanj izvedeli! Svoji nevesti hočem pokloniti za poroko šopek vrtnic, steklenih vrtnic seveda!« Z roko je pokazal na steklene rože na oknu. »Takšnih še nisem videl v šopku, te sem le naslikal na steklo. A da bi jih posebej ulil in izbrusil, da bodo kot resnične? Takega šopka še nisem videl in ga tudi ne znam narediti!« se je opravičeval steklar.

»Mislil sem si, da boste tako odgovorili! Toda vaš izgovor je prazen, zakaj take prave zimske vrtnice vam bom doma še danes pokazal! — Na mojem vrtu so nam¬reč pozno v jesen pognale vrtnice svoje jesenske in zim¬ske cvetove, ki se niso mogli več razcveteti, ker jih je že prej pobelil prvi sneg. Te dni pa je sonce ta sneg stopilo in pomislite: cvetovi so še vedno taki kot so bili pred snegom. Videla jih je moja nevesta in zaželela si je šopek takih cvetov, ki ne bodo nikoli zveneli ter usuli svojih listov. Premišljeval sem o tem in sedaj sem tu zagledal take steklene vrtnice. Hočem ji izpolniti željo in ji po¬kloniti šopek steklenih vrtnic, ki bodo ostale trajne!« »Tak steklen šopek se lahko razbije!« je ugovarjal steklar.

»To vam nič mar, imeti ga hočem in konec besedi! Vaša stvar je, kako ga boste napravili. Ali ga vlijete ali izbrusite, to meni nič mar! Ce ga pa ne napravite, potem niste več moj steklar! Izgnal bom vas in vaše!« Graščak je resno grozil.

Steklarju se je stisnilo srce, da ga je zabolelo, kot bi ga bil zbodel trn vrtnice. Spomnil se je svojih otrok, Nanike in Nandeka, najmlajšega v zibelki in bolne žene. »Napravil bom vse, kar znam in zmorem!« je končno obljubil. »Pojdite z menoj, da vam pokažem ledene vrtnice!« In odšla sta iz steklarske delavnice proti lovskemu gradiču.

Ponoči se je bila iz motnega neba spustila gosta megla, kakor bi se spuščal dimnat strop v drvarskih in steklarskih bajtah. Veter je pritiskal dim in meglo vedno niže na planino, dokler se niso vrhovi smrek in hojk zasadili vanjo kot zobje grebljice v sivo volno. Iz meglenega neba je pršelo. Tedaj je iz doline zavel po Pohorju ledenomrzel veter ter je vse meglene rosice sproti zamrzoval, kamor koli so se prijele ali padle. Iz te meglene rose in mraza pa se je okrog vseh stvari delala poledica.

In tako sta graščak in steklar stopala po gazi, ki je pod njunimi stopinjami pela, kot bi hodil po steklovini. Prišla sta v gozd, ki je bil ves leden kot iz stekla. Vejice in iglice so bile okrogle, belo prosojne in leden oklep jih je težil k tlom.

Čez ozko poledično gaz se je bila ubočila deviška breza, vsa bela v skorji in ledu. Globoko sta se morala skloniti pod njo, a z ramami sta vendarle trčila obnjo in vsa je zapela, kot bi bil kdo zatrjančil po zvonu, ali pa s prsti ubral preko njenih ledenih strun — zaledenelih vej — od vrha do tal. Nekaj krhkih vej je počilo in s strtim glasom so zazvenele v zimski gozd. Steklar je zrl ves ta pojoči led na obloženih drevesih in grmičih ter se čudil temu prelepemu zimskemu steklu, ki ga je iz meglenih ros napravil mraz.

Na graščinskem vrtu pa so med rožnim listjem, ki je bilo v ledu lepo zeleno, še cveteli jesenski in zimski cvetovi ter bučke rdečih in rumenih vrtnic. Jedro vseh teh cvetov, popkov in bučk je bilo pravo, le zunaj jih je okrog in okrog obdajal ledeni oklep kot steklo. Steklar takih cvetov še ni videl in je v tem zimskem vrtu kar ostrmel.

Graščak je tedaj segel v grmičaste krone teh planin¬skih vrtnic. »Ne odlomite teh prelepih ledenih cvetov!« je poprosil steklar. »Videli ste jih in to mi zadostuje! Nalomil bom šopek teh zimskih vrtnic, da bo moja nevesta že zdaj videla, kakšen šopek bo dobila in kakšne rože boste vi zbrusili iz stekla.«

Graščak je z roko le malo upognil posamezne vejice in vsaka se je takoj prelomila kot steklo, saj so vse vejice s cvetovi in listi vred v poledici popolnoma zmrznile. Tako je nalomil steklenih cvetov v prečudovito lep šopek, ki pa je bil brez vonja in življenja. Kadar koli je odlomil kako vejico, vsakikrat je v kroni zazvenelo, kot bi se bila na srebrni harfi utrgala struna. Tedaj je na zimski vrt prišla še nevesta. Graščak ji je ponudil prelepi šopek ledenih vrtnic. Ko pa ga je pri¬jela, jo je v roko zazeblo in šopek je padel na tla ter se razbil v rdeča in rumena steklena zrnca ...

»Nesreča bo ...« je zakričala nevesta. »Ne bo, ker ti bo moj steklar napravil nov, steklen šopek rdečih in belih vrtnic!« jo je graščak tolažil in miloval. Steklarju pa je v srcu zvenela prečudna pesem stekle¬nih rož — vrtnic, ki so v sanjah zrasle iz krvi srne, krvi, ki je pritekla iz njenega srca. Tam je ležalo mrtvo srce, tu razbite rože, dvoje enakih pesmi.

»Prejasni gospod graščak! Naredil vam bom poročni šopek iz steklenih vrtnic, toda ves bo mlečnobel, ledeno prosojen, ker takih barv, ki bi jih lahko primešal steklo¬vini, še ne poznam!« »Tvoja stvar!« se je obregnil vanj graščak. »Vrtnice morajo biti barvane rdeče, rumeno in belo, listi pa zeleno, kakor si jih videl tukaj!« »Tega ne zmorem, ker ne znam!« je boječe izjavljal steklar. »Če tega ne zmoreš in ne znaš, potem te izženem iz steklarne, s svoje planine ter s svojega sveta! Pregnanec boš tako dolgo, dokler mi ne prineseš barvanega stekla! Iz steklarske bajte pa bom izgnal še tvoje!«

»Usmilite se me, saj jaz nisem kriv!« ga je prosil. »Jaz tudi nisem kriv, če tega ne znaš, kar po pravici zahtevam!« In poklical je iz gradiča oborožene hlapce ter jim velel, naj ga takoj uklenejo. »Usmilite se vsaj moje družine! Žena je bolna, trije otroci...« je jokal steklar ter padel pred njim na kolena. Toda graščak je bil leden. »Dobro, da si me spomnil! Še nocoj jih bodo vrgli iz moje steklarske bajte, ki jo bodo takoj zažgali, da se ne bodo mogli več vrniti vanjo!« Poklical je še drugo hlapčevsko krdelo ter mu naročil izgnati družino ter bajto zažgati. In tako se je tudi zgodilo. Steklarja so pognali čez mejo njegovega sveta, družino v stekleni gozd, steklarsko kočo so pa zažgali.

Steklarjevi pa so bih z vsem svojim srcem navezani na to lepo pohorsko zemljo, od katere se niso mogli ločiti. Neka nevidna verižica, morda vsa srebrna in zlata jih je vezala še na steklarsko kočo, ki je zginjala v plamenih in žarela, da je bilo videti, kot bi bil ves poledeneli gozd iz rdečega stekla in rubina. Graščakovi hlapci pa so jih gonili in gonili, dokler se jim ni zazdelo, da se je ta ne¬vidna verižica pretrgala.

Zopet je v cerkvenem stolpu pri Treh kraljih zatrjančil davni spomin ponesrečenih drvarjev, toda zvenenje je bilo kot ubit glas počenega zvona. In ta glas ni odzvanjal v ledenem gozdu, dotaknil se je le steklarskih src, ki so živo občutila bolečino, kot bi jim bil nekdo globoko potisnil bodeči trn v srce.

Na ovinku vozne poti se je steklar ozrl, ker ga je srce klicalo in videl je, kako se je moder plamen iz njegove bajte nagnil na strajv kot bi se bil podrl. Tedaj je ves gozd zažarel v modrordeči svetlobi ter kot ogromna prošnja zazvenel proti romarski cerkvi pod Velikim vrhom, kjer kleče Kralji pred jaslicami. In tedaj mu je prosilo srce: »Kralji, varujte mojo družino, dokler se ne vrnem jaz, pregnani pohorski steklar! In ko se bom lahko vrnil, bo moja prva pot k vam, da se vam zahvalim. In takrat obesim pred oltarjem v trajen spomin steklen lestenec, kakršnega še ni v naših cerkvah!«

Zimski gozd pa je zvenel v belem ledu in poledenele gazi so pele ... Pred steklarjevimi je skakala njihova srnica ter jih peljala naravnost k lovcu v lovsko kočo. Pri njem so Čakali na očeta. Minila je strašna zimska noč, minilo je jutro, poldan, zvečerilo se je, toda steklarja ni bilo od nikoder, šele lovec je zvedel v gradiču, da je graščak izgnal steklarja za tako dolgo, dokler mu ta ne prinese barvanega stekla. Medtem pa so minevali dnevi in tedni...

Na planinah je zima vedno daljša kot v podpohorskih dolinah in po poljih, kjer je že cvetelo mlado leto. Na planinah so dnevi sicer hoteli biti pomladanski, a noči so še vedno ostale zimske. Šele polagoma so zazelenele breze ter zacvetele češnje tudi po Pohorju. Zeleno in mlado leto je pricvetelo na planino.

Tedaj je iz pohorskega gozda neki skriven glas po¬klical udomačeno srnico in odšla je za njim. Steklarjevi so ostali sami pri lovcu, ki je bil dobrega srca ter jim je v vsem pomagal. Skrbi, žalost in bolezen so steklarko priklenile na posteljo. Minila je pomlad, steklarja pa ni bilo od nikoder.

Za poletjem je prišla jesen in začela se je nova zima, a steklarja še vedno ni bilo domov. Na Barbarino pa sta odšla Nandek in Nanika kakor vsak dan na mejo med njivami ter gledala, če se očka morda že vrača. Vsak dan sta naročala belim oblakom in pojočim lastovicam, naj ga poiščejo, pozdravijo ter mu porečejo, da ga doma čakajo, težko čakajo in da so pri dobrem lovcu, ker drugače sploh ne bi vedel, kje naj jih išče. Da je mati še vedno bolna in da ne bo ozdra¬vela prej, dokler se očka ne vrne. Da jih je celo zapustila srnica in odšla za klicem srca. Tedaj se je Nandek spomnil stare vere, ki jo je imel očka, vere o češnjevi vejici, ki na sveti večer zacveti, če... Brž je splezal na spodnjo vejo ter se obesil nanjo tako, da se je spustila skoraj do zemlje.

»Odlomi vejico, ki je v brstičih najbolj nabrekla!« je velel sestrici. Nanika se je vzpela k veji ter brž odčesnila eno, za njo pa je še Nandek hitro odlomil drugo vejico in se je spustil na tla. »Ljudje pravijo in očka je tudi dejal tako: na Bar¬barino odlomi češnjevo vejico, deni jo v lonček vode ter ga postavi na toplo peč in si pri tem nekaj lepega želi...« je pravil Nandek. »Da bi se naš očka vrnil!« je Nanika zarotila vejico. »Jaz pa bom prosil, da mi usliši tole željo: mamica naj ozdravi!« Obe vejici sta pridržala navzkriž ter molčala, kot bi bila molila. Stara vera namreč pravi: če se češnjeva ve¬jica do svetega večera razcvete, se prošnja in želja gotovo izpolni! In odšla sta v lovčevo kočo. Iz črnega sklednika je Nanika prinesla prsten lonček, nalila vanj vode ter ga postavila na rob peči. Pobožno sta vanj vtaknila vsak svojo češnjevo vejico. »Da se očka vrne!« je zaprosila Nanika.

»Da mamica ozdravi!« je dodal Nandek. Od tedaj sta vsako jutro in vsak večer hodila gledat vejici… Začela se je zopet prava zima in prišel je dan pred božičem. Otroka sta sedela na peči, ko pa se je bolna steklarka v postelji prebudila, sta oba skočila k njej. »Kaj bi rada, mamica?« so jo spraševale njune zaskrbljene oči. »Nocoj bo sveti večer... Nandek, ali letos ne boš postavil jaslic? In ti, Nančka, ne boš obesila hojkinega koška na strop pred jaslice?« jima je dejala mati. Njen glas je bil skoraj očitajoč. »Ali bi jih postavil?« je podvomil Nandek.

»Mislila sva, da ne bomo postavili jaslic, ker očeta ni doma. Niti hojke nisva mislila obesiti na strop, tako dolgo ne, dokler se očka iz pregnanstva ne bo vrnil k nam domov ...« se je opravičevala Nanika. Steklarka je zaprla oči in glas ji je zvenel. »Le napravita oboje... za sveti večer!«

Tedaj sta otroka brž potegnila izpod klopi vsak svoje cokle ter jih nataknila, saj je potemtakem treba hiteti Nanika je vzela še košarico za mah, Nandek pa nož, da bo urezal hojev vršiček za božič. »Mamica, sedaj pa greva, če ti želiš.«

In že sta bila v zimskem gozdu. S coklami sta otresala sneg s sneženih hribčkov, v katerih so čemeli upog¬njeni vršički mladih smrečic in hojk. Ti srebrni grmiči so bili prečudnih in prelepih oblik. Iskala sta in našla hojkin vršiček z lepo raslimi, gostimi vejami in Nandek ga je urezal. Nato sta šla pod visoko hojevje, kjer sta po¬leti in jeseni nabirala gobe in kjer je rasel krasen mah. Tudi tu sta sneg s coklami odbrskala in z rokami sta nabrala polno košarico svetlo in temnozelenega, visokega in nizkega mahu.

Vrnila sta se v kočo, vsa rdeča v roke in obraz. »Sva že doma, mamica!« sta jo pozdravila. Roke, ki so se jima zanohtale, sta brž potisnila v mrzlo vodo v leseni vedrici. V črnem kotu nad javorovo mizo je bila že od nekdaj pritrjena deska za božji kot, kjer je bila božja martra med smrekovimi vejicami ter prostor za jaslice o božičnem Času. Na peči se je tačas odtajal mah in tudi njunim nohtom je odleglo. »Tako, Nančka, sedaj mi pa podajaj mah! Najprej bolj slabega, za spodnji hrib bo dober. Povrh pa bova dala najlepšega, lepo gladkega in zelenega!«

Kmalu je bil mahovnat breg za jaslice dokončan in vanj je Nandek zastavil smrekovo skorjo s treh strani ter jih pokril še počez in skorjasta utica je bila narejena. Bila je taka, kakršno si naredijo drvarji, kadar spomladi podirajo in lupijo debla, ali pa plovači ob potoku, kadar plavijo po bistrici bukova drva v dolino. Nanika jo je ogledovala in rekla: »Tp je prava drvarska ali plavarska utica!«

Nandek pa je iz skrivališča prinesel še kipce in ovčke, ki jih je med letom na paši izrezljal iz lipovine. Vsi kipci so bili nebarvani, skoraj beli. Postavil jih je v drvarsko utico: ob jaslicah z Detetom je sedela Mati božja, za njima pa je stal Jožef. Ob vznožju brega so ležale bele ovčke z jagnjiči in ob njih so čuvah pastirčki. Namesto palm pa je Nanika za jaslicami zasadila smrekove in hojkine vejice, oba pa sta na rob deske pritrdila lepo odlomljene križce in vršičke smrekovih vejic. »Jaslice so narejene!« Oba sta jih ogledovala ih sta bila z njimi kar zadovoljna. »Še vršiček obesiva!« je takoj dejala Nanika.

Nanđek je stopil na javorovo mizo ter pomeril vršiček: malo je bil prevelik, zato je odrezal nekaj spodnjih vej. Na vršiček sta obesila papirnate trakove, spodaj pa belega golobčka. »Zlatih orehov in jabolk ter srebrne verižice pa ne bo!« je Nanika grenko pripomnila ob spominu na steklarsko delavnico... »Zdaj pa še k jaslicam rdečo lučko!« »In najini češnjevi vejici!« je dodal Nanđek.

Prižgala sta lučko in Nanika jo je nesla prav počasi in svečano, za njo pa je stopal Nandek. Lučko sta postavila v utico, vejici pa nad njo, da sta bili videti kot drevo. Nato sta se otroka zazrla v božje Begunce v drvarski utici, gledala Marijo in mislila na mater, gledala na svetega Jožefa in mislila na svojega očeta. Dete pa sta tiho prosila, da bi se njuni češnjevi vejici nocoj na sveti večer razcveteli.

Drvarske jaslice v pohorski koči in nad njimi bel golob pod visečo božično hojko... V srcih steklarjevih otrok so gostovali spomini iz onih srečnih dni in let v stari steklarski kočici, vasovali so pri pregnanem očetu. Spomini so se ustavili v sedanjosti. Nekoč so v stari steklarni goreli zlati orehi na pihalnih ceveh in v otroških očeh, zlata jabolka v prsih vseh in rodna vez se je spletala od živega srca do srca. A nocoj, na sveti večer so steklarjevi bih brez božičnih ognjev v prsih, med njimi ni bilo vezi, kajti graščak je pretrgal zlato verižico. Zunaj je padel mrak svetega večera in na malih oknih so se iz megle tkale ledene rože ter se opletale po obeh okenskih križih. Tedaj je nekdo potrkal na šipo in v božjem kotu je vztrepetal rdeči plamenček.

»Nandek, Nančka!« je potrkalo po oknu. »Tonček je!« sta ga oba hkrati spoznala po glasu. Pred vrati je ropotal ter odlagal svoje smuči sosedov Tonček. Bil je pastir in njun mladi prijatelj. Na pragu si je še otepel sneg s čevljev, nato pa stopil v sobo, ki jo je prijetno razgrevala velika peč.

»Dober sveti večer!« je zaželel in pozdravil vse. »Dober tudi tebi!« sta mu oba odzdravila ter ga peljala k jaslicam, ki so mu bile močno všeč. »Veš, od kraja jih sploh nisva mislila postaviti, ker našega očeta ni doma. Potem pa so mama rekli!« Tedaj je Tonček stopil k postelji, Nanika in Nandek sta ga spremljala in vsi trije so se zazrli v materin obraz. »Kako je?«

»Bolje bo počasi, bolje, če bi le...« je hrepenela. »Ko mine sneg, zimski vetrovi in mraz, tedaj pride z mladim letom tudi zdravje. Boste videli, da bo prišlo!« jo je tolažil Tonček. »Ali nocoj nihče ne pojde h Kraljem k pomočnici?« »Prijatelj, veš, saj bi šel, toda...« je dejal Nahdek in mu pokazal na bolno mater. »O, le pojdite, le! Vsi trije pojdite na božjo pot prosit Kralje za očetovo vrnitev in za moje zdravje!« je dejala mati.

Nančka pa je materi ugovarjala, da je ne pusti same in je potem njena obveljala. Nato je prižgala suho trsko ter jo dala v železne klešče čelešnika, podstavila vedrico vode ter v njo utrinjala ogorke. Sedla je k materi ter gledala na jaslice in na češnjevi vejici. Nandek in Tonček pa sta se odpravila na zimsko božjo pot. Zunaj sta si na rameni naložila vsak svoje smuči, vzela v roke goreče smolnate trske, ki jih jima je prej Nanika prižgala na lučki pred jaslicami.

»Srečno pot in lepo gaz, božjepotnika in romarja svetonočna!« jima je še zaklicala s praga. »Srečno!« sta ji odvrnila in pod njunimi okovanimi coklami je zaškripal trd planinski sneg, ki so ga po gorski gazi shodili drvarji in steklarji. Bele poti so ledenele v božičnem mrazu in dva šopa rdečih isker sta se pomikala po njih skozi noč. Bela gaz pa se je vedno bolj dvigala in megla se je vedno bolj redčila in svetlila. In že sta mala Pohorca stopila iz meglenega morja na belo obalo gorskega kraljestva, nad katerim je bila razlita modra mesečina. Prijatelja sta trski ugasila ter ju vtaknila k smučkam. Dobro jima bosta služili pri povratku. Nemo sta nadaljevala božjo pot v sveto noč. Zimski gozd pa je bil vedno lepši. Ob obeh straneh bele gazi je cvetelo srebrno grmovje, smreke in smrekovci, jelke in jeliči ter borovje; vse se je iskrilo, kot bi bilo posuto s prelepimi bisernimi kresnicami.

Čez gorsko gaz pa je sneg in ivnik osločil vitko brezo; bila je v mesečini lepa kot iz belih marjetic spleten slavolok na Telovo. Obstala sta pod obloženo brezo, vso belo in polno ivja od vrha do tal.

Tedaj je belo gaz prekrižala srna z dvema mladičema. Tudi te so si nabrale belih iglic, svoje zaivjene glavice so nesle skozi gozd v sveto noč kot tri šopke belih zim¬skih rož. Tonček se je zganil, ker je s smučko zadel ob brezo in se je z nje po njiju vsulo ivje in slavolok se je dvignil: božja pot je bila prosta. Padajoči slap pa je vzdramil staro srno, da se je zdrznila in obrnila proti njima. Malo ju je gledala, nato pa stopila po beli gazi in se pred Nan-dekom ustavila. Nekaj trenutkov ga je opazovala, nato pa poklicala srnici. Ko sta plašno priskakljali k njej, je namignila, češ to sta moji dve!

Nandek jo je takoj spoznal in ji z roko segel v njeno cvetočo glavo, srna pa mu je položila glavo na dlan ter jo z jezikom pobožala. »Naša srnica z mladičema! Spomladi si nam ušla v gozd. Nisi lepo ravnala!« jo je Nandek karal. Srna pa je zavila glavo nad svoja mladiča, kot bi se hotela z njima opravičiti. »Že vidim, že, in te ne karam več!« in zopet jo je pobožal, nato pa še mladiča, »Prijatelji, zdaj pa pojdimo!«

In božjepotniki so šli: Tonček prvi, Nandek drugi in za njima srna z mladičema. Sredi gozda se je posvetila bela jasa in na njej križ. Cerkovnikov križ so ga imenovali plandnčani. Zakaj tako, Tonček ni vedel.

Nandek pa je od graščinskega lovca slišal sledečo gorsko zgodbo. Pred davnimi leti, ko je še tod mimo hodil planinski cerkovnik, je bila ta gozdna jasa brez križa. Cerkovniku je umrla žena in on jo je hodil obiskovat na pokopališče. Legel je ob njen grob ter ji potožil svoje gorje, jo povprašal za kak svet in se z njo dolgo v noč raz-govarjal. Ni je bilo ure ponoči, tako poleti kot pozimi, da se ne bi bil upal iti sam domov. Neko zimsko noč pa je zapadel visok sneg in cerkovnik ga je mčral gaziti do kolena. Utrujen je že bil in na tej jasi je obstal, da bi se odpočil. Malo je sedel in zadremal. V sanjah je obiskal še ženin grob... in drugo jutro so ga našli še vedno dremajočega v snegu. Bil je zaspal za vedno. — Tu so mu potem postavili v spomin gorski križ, ki se sedaj imenuje po njem — cerkovnikov križ!

Stopali so mimo zadnjih treh planinskih kmetij; za njimi pa jih je še čakal strm klanec. Čezenj so visele globoko upognjene hojke in smreke. Nad klancem je sijala mesečina vedno svetleje in svetleje, čimbolj so se približevali romarski cerkvi svetih Treh kraljev. Pod hojkami in smrekami so stale majhne snežne postave z belimi kožuhi na glavi: smrečice in hoje ter jeliči so se oblekli v zimske obleke. Vse je bilo obrnjeno navzgor k cerkvici, kot bi tudi ta drevesca hotela po-romati k pohorski pomočnici h Kraljem.

Tedaj se je nenadoma odprl srebrn gozd. Sredi bele planje je stala gorska cerkev in okrog nje so se svetila božična drevesa. Po njihovih vejah so se blesteli kristali, po tleh pa goreli modri plamenčki. Vse je bilo v snežni belini in modri mesečini, v kateri so se bliskale biserne snežinke — svetonočne kresnice.

Romarska cerkev je bila odprta in prazna, saj ni bilo v njej več ne duhovnika ne cerkovnika. Drvarji in ste¬klarji so se preselili na druge planine; planinčani pa hodijo k pomočnici v dolino. Vstopili so. Rumena zvezda v velikem oltarju jih je vodila. Pod njo je sedela belo oblečena Mati s Sinčkom v jaslicah, ob strani pa je stal njun krušni oče. Nandek in Tonček sta pokleknila, za njima pa je stala srna s svojima mladičema. Tedaj je po cerkvi vse oživelo, kakor bi Dih prišli božjepotniki: živć smreke in smrekovči v belih kožuhih, jelke in jeliči v snežnih plaščih, ves božični gozd...

Nandek je molil: »Sveta družina, pomagaj nam steklarjem! Mati božja, ozdravi nam mater, Sin, vrni nam očeta!« V cerkvenem stolpu pa so zazveneli srebrni zvonovi, lepo narahlo in tiho kot v polnočnih sanjah. Po njih je trjančil spomin starega cerkovnika za veliki praznik.

Pri cerkvenih vratih so zaškripale okovane cokle. Morda so to duše drvarjev in steklarjev, morda duhovi ponesrečenih divjih lovcev. Toda stopinje so bile vedno močnejše in bližje, ker je nekdo stopal naravnost proti velikemu oltarju.

Nandek in Tonček sta se ozrla. Neki moški je prav ta hip položil svojo vrečo na tla in narahlo je zazvenelo, kot bi bilo ob kamen udarilo steklo. Moški je stopil k oltarju, pokleknil in dvignil svoj izmučeni obraz k jaslicam in k zvezdi nad njo. Nandek ga je tedaj spoznal, zakričal ter ga objel.

»Oče, oče, oče moj!« »Nandek, sinko moj dragi!« Nobeden izmed njiju ni prav mogel verjeti, da sta se tako nenadejano našla v tej romarski cerkvi. Oče pa mu je pokazal vrečo na tleh. »Pomagaj mi!« mu je dejal in iz nje je izvlekel steklen lestenec ter ga obesil na vrv. »Kakor veš, me je graščak pregnal v tujino in mi za¬bičal, da se ne smem tako dolgo vrniti, dokler ne bom znal topiti barvanega stekla. Šele potem se lahko vrnem na svojo drago planino k svoji ljubi družini. In že na poti v tujino sem se Kraljem zaobljubil, da bo moja prva pot domov, sem gor, da jim prinesem svoj spominski dar — velik lestenec. Želel sem, da bo svetil že pri pohorski polnočnici in zato sem sedaj tu!«

Na lestenec so nataknili še sveče ter jih prižgali. Vsi trije so nato prijeli za stransko vrv ter počasi vlekli; lestenec se je malo zavrtel in nalahno dvigal. Skozi okno je posijala mesečina, rumena zvezda sredi oltarja je zažarela kot sonce in brušeno steklo se je barvano blestelo, kot bi bilo vpilo rumeno sonce, modro luno in zelene smreke. Lestenec je žarel v čudovitih mavričnih barvah. Cerkev je postala svetla, kot bi zagorelo na stotine romarskih svečk, in zdelo se je, da je stari cerkovnik spet zazvonil z vsemi zvonovi za ta veliki praznik.

Steklar pa se je ozrl na okna, kjer so se iskrile ledene rože z modrimi kresnicami. »Napravil bom steklene slike! Na tole okno: sveto družino v hlevu, na drugo: božje begunce na begu, na tretje: čudovito zvezdo, ki vodi tri Kralje, in še na zadnje: planinsko polnočnico.« Nato so zapustili cerkev ter stopili k belim smrekam, kjer jih je čakala stara srna z mladičema. In zopet je spregovoril steklar:

»Poglejte ta venec belih smrek! Nihče jih ni nikoli vsadil ne sejal, ker so se vsejale same. V mojih otroških letih je tu stal mlaj, z njegovega vrha pa je iz storžev padlo seme v razkopano zemljo. Suhi mlaj so podrli, drugo zmladlet so pognala semena — in sedaj poglejte te prelepe božične smreke!

Graščak je požgal staro steklarno in steklarje pregnal v tujino in na druge planine, toda mi pohorski steklarji se bomo zbrali v nov venec, kot so se zasejale in same zasadile te smrečice. In topili bomo iz našega gorskega kamenja steklovino, jo barvali, vlivali, brusili in gladili! To bo naše novo pohorsko steklo!«

Vsi trije so imeli zopet zlate orehe v očeh in božične ognje v svojih srcih. In bilo jim je pri duši tako nebeško lepo, toplo in svečano. Stopili so iz smrekovega kroga, si navezali smuči ter se spustili po beli snežni poljani, po burjasti steklovini. Za njimi pa so se dvigali in spet padali iskreči se kristali. Ko so se prismučali do meglene obale, so se takoj nato potopili vanjo. Tedaj je Nandek zakresal smolnate trske ter jih razdelil. Šli so počasneje; v eni roki so držali goreči snop trsk, v drugi pa leskovo palico. Za njimi pa so pršile iskre.

V lovski koči je Nančka še vedno bedela ter utrinjala goreče trske, da so padali ogorki v vodo v vedrici. Mati je zopet malo zadremala. Ko pa se je Nančka čez čas ozrla na jaslice, je videla, da sta se češnjevi vejici pravkar razcveteli. Beli lističi so padali na utico in jaslice. Tedaj je za trdno vedela, da se bodo njene in bratove prošnje in molitve uresničile. Stopila je na prag, kjer jih je pri odprtih vratih čakala in pričakala. Objeli so se in poljubili, z zlatih orehov v očeh so se potočili biseri, njihova srca pa je zopet povezala srebrnozlata verižica.

Ko je Nančka šla zapirat vrata, je od veselja zakričala. V snopu luči, ki je padala skozi mala okna po snegu, je stala njena srna, ki je pripeljala domov svoja mladiča. Brušeni lestenec iz pohorskega stekla se še vedno sveti v romarski cerkvi pri Treh Kraljih ter pripoveduje pohorskim romarjem, planinskim steklarjem in drvarjem to staro steklarsko pravljico.