Pohlep oslepi
| Pohlep oslepi Jovan Vesel Koseski |
| |||||||||||
Pohlep oslepi
[uredi]Gredoč iz Indje v Bagdad, kraj víra bistriga,
Abdála v hladni senci počiva rahloma,
Kamél se pase krasnih okoli šestdeset,
Imetje vse njegovo, dobički raznih let.
Po ravno tisti cesti en derviš dojde tje,
Pozdravita prijazno, poprašata se vse,
Nasprotno si povesta od kod, in kaj, in kam,
Ter sedeta k obédu pri viru skupej tam.
Vživaje govorista o zvedbi ti in ti,
O ribci gospodični, o mertvi deklici,
O vertih zlatoplodnih, o konju orlu clo,
Na zadnje derviš reče: Poslušaj še letó!
Od les le malo delje stoji začaran grad,
Zlatnine, dragocenstva je not neznan zaklad,
Ko bi obložil tvoje in sto in sto kamel,
Bi komaj znati bilo za list iz kupa otel.
Vsi kralji tega sveta berači so o tem,
In glej! jez blaga tega na kupe vzeti smem;
Alj enkrat le v življenju, osoda taka je,
Se činu roke moje ta čuden grad odprè.
Abdála vès osupnjen posluša ta govor,
Kot môra duh pohlepa mu sapo vzame skor:
Oj brate, zdihne, brate! oj derviš golozlatl
Ti umna, bistra glava, odpri mi čarogradl
Osreči me, vtolaži mi serca mik bodeč,
Le šestdeset tovorov naložil bom, ne več;
Jez nehvaležen nisim, ne misli tega mar,
Kamelo eno, brate, obljubim tebi v dar.
Ti pičlo mi nameniš, mu un odgovorí,
Plačilo to primerno poslužbi taki ni;
Presodi ceno blaga zedinjeniga tam,
Na tisuče kamel je en tovor vreden sam.
Po bratovsko delitva bi bila, mislim, tak,
De trideset tovorov doseže naju vsak,
Podá se z njim na desno, na levo, kamor če,
In gospodar imetja po lastni šegi je.
Abdálu dopadljiva je malo sodba ta.
Pomanjšanje dobička ko zguba pêče ga.
Posebno se neslano in pusto njemu zdí,
De tak enake mere blagá tovarš dobí.
Pa kaj se če? skrivnosti je derviš gospodar,
Bogastva pol za dobro, alj nič in ksanja kvar,
Je prav, je prav, pristavi, le urno v grad zaklet,
Obema ravne mere kamel po trideset!
Zdaj čisto zadovoljna pogovora obá
S kamelami prijatla na pot se dvigneta,
Prispeta do bregovja za tri strelaje v stran,
Potém po voski stezi na lep samoten plan.
Prostorna je dolina in stermo krog in krog
Pečovja silne stene kipijo v jasen lok,
Ni žive duše čuti, pušave vse je znak,
Visoko le v podnebju se sveti višnjev zrak.
Tu vstavita se. Derviš gre malo še naprej,
Na koncu dola kupček nabêre suhih vej,
Potrosi ga s kadilam, ga nekaj poškropí,
Nerazumljivo zraven in čudno govorí.
Potem iz njedra vzame oglajen slonov zob,
Ko ga s kresalam terči, se strese zemlje drob,
Spod jekla plamen švigne, germada se zažgè,
V trenutju vsa dolina v oblaku dima je.
In trikrat z rôko mahne, in trikrat udri tresk,
Razdeli dim se hipno, nastopi čuden blesk,
Namesti puste skale se vidi krasen grad,
Ko sneg se stena sveti, pokrovje kakor zlat.
Prostrano v hrib odperta dvorana širi se,
Pilastri so rubini, oblok smaragden je,
Briljanti in safiri sostavljeni so v tlak,
De delo pridnih škratov je vse, razumi vsak.
Zlatá, srebrá po sredi in kamnja žlahtniga
Opazi kup za kupam Abdála tikama,
Kot plena gladen orel iz kviškiga na rop,
On plane v grad in grabi pervine krasnih kop.
Nebrojno cul nabaše in tako naloží,
De grozne teže herbet živini se šibí;
Pri delu mu pomogne merljivo derviš moj,
Skerbivši bolj za njega ko za dobiček svoj.
Potem še enkrat verne se derviš tiho v grad,
K posodi krasni stopi, pokrov prizigne zlat,
Iz nje potegne malo leseno škatlico,
In varno v gibah suknje na sercu skrije jo.
Storjeno to opravi zarôtbo kakor pred,
O tresku in gromenju grašina zgine spet,
In kjer slovela ravno sta grada kras in svit,
Kipí v podnebje skale sirove pusti zid.
Zdaj veržeta prijatla o blagu vadle v prah,
Ter ločita kamele po kazi pik na mah,
Kardela polovino si vzame skerbno vsak,
In k viru hladne sence oberne svoj korak.
Tam dervišu zahvali Abdala se v slovó,
Veliko govorivši ga k sercu stiska zlo,
In ko se mu prijazno v spomin priporočí,
Se v Bagdad gor oberne, v Balzoro un hití.
Pa komaj tri lučaje naprej korači ta,
Ko glada sin nar hujši, zavist obsede ga:
Bogastvo tako derviš — on misli — čemu mar?
Nej se posti, nej moli! kaj dela drugim kvar?
In urno se oberne, spusti za njim se v tek:
Postoj, postoj, prijatelj! na moč požêne vek,
Poglej, nar drajših meni kamel si vzel deset,
Očetovo poroštvo, osode moje cvet.
Ah I taka zguba peče, ko strup otroka sklí,
Če ima serce moje, gotovo ga umorí;
Ko hčerice jih ljubim, ko majke jih častím,
Daruj mi jih, pri Bogu! do smerti scer zbolím.
Ne delaj greha, brate! pristavi derviš jak,
Izvôli drage svoje, jih uzmi, če je tak!
Jez tvoje smerti nečem za vsih kamel derhal,
Življenja rajši blagor bi v duhu tebi dal.
Je prav bedak! Abdala zdaj misli tih o tim,
Gotovo če jo zvyem, jih še deset dobím!
On skerbno nar močnejši kamele zbere koj,
Potem prijazno reče: Zahvalim, brate moj!
In kér si tako dober, prijatel tako čist,
Ti moram razodeti nekoliko v koríst;
Za lasten prid, razumiš, jez malo le skerbím,
V obrest le tvojo, brate, marljivo govorim.
Glej, ta žival je čudna, je termoglavna vsa,
Ko živa strela skače, ko stekel konj divjá;
Ti vsih ne vžugaš, brate, deset — mordè — mordè —
Pa dvajset, rahla duša, vsih dvajset nikdar ne!
In kaj je tebi blago, o zor pobožnosti!
Ti v raju z eno nogo, bi djal, z obema si.
Začmú si glavo treti? Razmotri, brate, to!
Daruj mi še deset jih! za tebe bolje bo.
Čuj, reče un, sej tako sim ravno mislil sam,
In serčno rad, ne dvomi, ti še deset jih dam;
Bog vari, de bi brata žalila se o tim,
Izvoli jih po svoje in hodi v Bogu ž njim'.
Abdálu, kér doseže vse lahko, kar želí,
Vkrotiti glad pohlepa zdaj več mogoče ni,
Tovorov pet še terja, in dvakrat še po dva,
Posledniga doseči se verže v prah na tla:
Oj derviš, mično serce! zdaj samše vbogo to,
Privajeno na družbo gotovo vmerlo bo;
Glej, kako milo pazi! sirote vsmili se,
Pridruži jo sestricam, ne muči, brate, je!
Jo vzemi, reče derviš, de zadovoljen boš,
Zdaj si, ne želi dalej, nar bogatejši mož,
Pa spomni se, de blago v najem le Bog ti da,
Če dobro z njim ne rabiš, ga urno vzeti zna.
Podpiraj opadlive, nadloge klic poštuj,
Kar tebi ni potrebno, potrebnimu daruj!
Obilnosti ošabno prevzeti se nikod,
Ne misli, de bi bila zaslužbe tvoje plod.
Bogastvo lepa njiva pobožni duši je,
Rodí ji v sapi mira nebeške cvetlice;
Pa mir le v sercu snuje, in če ga v sercu ni,
Ga tudi čarograda bogastvo ne deli.
To reče in oberne v odid se derviš jak,
Abdála pa spomnivši se škatle misli tak:
Gotovo s to posodo je blaga klas dobíl,
Zatorej v oblačilo je varno jo zavil.
Prijatel čuj, mu reče, razjasni mi še to!
Ti v gradu skrinjco vzel si, začmú ti skrinjca bo?
Sej tebi, zlata duša, igrače treba ni,
Daruj mi jo, priložna se meni v rabo zdi.
Molčé jo un pogleda, ter — mu jo stisne v dlan,
Ko šiba ta se strese veselja skor piján,
Odprè jo urno, vidi rumeno mažo v njoj,
In praša: Kaj pomeni to maslo, brate moj?
Bog velik je, un pravi, mazílo čudno to!
Če nekaj le namažem ti levo z njim okó,
Ti vse zaklade vidiš, ko skriti so po tleh,
Če desno ti namažem, oslepiš na obéh.
Oj brate, maži, mažil Abdala zakričí,
In levo stran obraza tovaršu pomolí;
Ta grah mazila vzame iz male škatlice,
Očesa se dotakne, in glej! storjeno je.
Abdála zdaj razprostre trepavnice očes,
Bogastva razodene pod sabo čudno zmes,
Razločno vse pregleda v naročju globočin
Zaklade davnih časov, neskončno dragotin.
Tu biserje v prededih, tam žlahtno kamenje,
Kot zvezde v jasni noči pod zemljo sveti se;
Srebrá blešeče stene po gorah krog in krog,
Zlatá rumene žile dotikajo se nog.
Abdála vès oterpnjen o vidu tim stermí,
Debelo pod-se vpira osupnjene očí;
Gotovo vse kar vidim, on misli, moje bo,
Če desno še namaže mi čudotvor okó.
Pomaži, daj, pomaži, o angelj iz nebes —
Nepoterpljivo terja — še desno mi očes!
Brez truda meni sreče obilno napeljaš,
Le urno maži, brate, potem — oditi znaš!
Ne jez! mu un odreče, jez blagor le delím,
In tega, Bog me vari, nikakor ne storím!
Ne skušaj Boga, brate, besed se spomni teh:
Če desno si namažeš, oslepiš na obéh.
Abdálu nepričakan opór je živ nagòn,
De derviša svarenje zavid je, misli on;
Grozí se mu in psuje togotno ga rekoč:
Kar svit je — kaj se lažeš? — ne mora biti noč.
Ti imaš me za babo, ti meniš de sim trap,
De za resnico vzel bi zvijače prazne hlap;
Poberi se zavidnik! pomagati si znam,
Kar ti mi ne privošiš, si gladko vzamem sam.
To reče in namaže si urno desno plat,
In glej! slepote tmina pogerne ga nakrat.
On plah očí pobesi — podnožje strašen mrak,
Na kviško jih oberne — nebesa čern oblak.
Pomagaj, on zavpije, o derviš, uma kras!
O, vsmili se prijatla, poslušaj tuge glas!
Kar žugal si, je prišlo, zdaj skaži svojo moč,
Odreši me slepote, razjasni strašno noč!
Jez tega ne zamorem, mu un odgovorí,
Tu moja moč omaga, ti v božji roki si;
Prepozno je človeške skerbí — gorjé, gorjé!
Vladar osode spelje na tanjko, kar ti gré.
Imetje tvoje padlo v nečiste roke bo,
Ko sklen na ojstri skali v bodeče tróhe šlo,
Na šibrah bosta klala togota se in čert,
Pohlepu je izraslo, pregrehi bode v žert.
Pušave ropar pride, in tat, in tuj divjak,
Kot orel kljun o plenu razprostre roko vsak,
Zasramovaje tebe nevsmilen ta derhal
Razruši lahke misli, kar skerbno si nabral.
To grabljenja, o brate, je žalosten izid,
Pograbežu slepota, nasledniku neprid,
Obema blagostanja vse žive dni golost,
O nagnenju življenja spomina strup in ost.
Izreče in odide; kar žuga se zgodi,
Obropan un žaluje pri viru mnogo dni;
Popotnik zadnič pride, se vsmili in peljá
V bogato mesto Bagdad berača slepiga.