Pogumni čolniček Rupert
| Pogumni čolniček Rupert Renata Anžič Trtnik |
| |||||||||||||
NOČ JE TIHA. V ZRAKU JE VONJ SOLI, NA NEBU PA PUŠČA SLEDI LUČ SVETILNIKA. OBALA SE IGRA Z RAHLIMI MORSKIMI VALOVI.
IN TAM JE ZA POMOL PRIVEZAN MALI ČOLNIČEK. JADRA MI KLAVRNO VISIJO, OČI PA IMA ŽALOSTNO POVEŠENE. TIHO, Z BOLEČINO V SRCU, TOČI SOLZE. SOLZE ŽELJA. VSAKA OD NJIH JE DROBNA ŽELJA, VSE SOLZE PA ENA SAMA VELIKA ŽELJA – DA BI LAHKO OBPLUL SVET. DA, TO SI JE MALI ČOLNIČEK RUPERT ŽELEL, ODKAR JE PRVIČ ZAPLUL V MORJE.
SKORAJ SLEHERNI DAN JE SKRIT ZA SKALAMI ZRL V ZALIV NA DRUGI STRANI SVETILNIKA. TAM JE VELIKO PRISTANIŠČE, HRUPNO IN POLNO ŽIVLJENJA. TAM SE OD ZORE DO MRAKA SPREMINJA SLIKA – PRIHAJAJO IN ODHAJAJO POTNIŠKE IN TOVORNE LADJE, PA JADRNICE IN ČOLNI ... IN VSI SO TAKO VELIČASTNI, TAKO MOGOČNI. TAKO VELIKI IN LEPI ... IN POMEMBNI. PLUJEJO IZ ZALIVA, KI GA JE ČOLNIČEK TAKO DOBRO POZNAL, TJA NA ODPRTO MORJE. GLEDAL JE ZA NJIMI, DOKLER JE VIDEL. NATO JE GLEDAL Z DOMIŠLJIJO – KAKO SE LADJE BOJUJEJO Z VETROM IN VALOVI, KAKO JIH NAPADAJO PIRATI ... IN KAKO SREČNO PRIPLJUJEJO V VELIKO, VELIKO VEČJE PRISTANIČE NA DRUGEM KONCU SVETA. KO JE OB MRAKU ZAHUPALA ŠE ZADNJA LADJA, PREDEN SE JE ODPRAVILA NA POT, SE JE DOMOV ODPRAVIL TUDI ČOLNIČEK.
TO JE BILA PRAVA BITKA. NJEGOVO LESENO TELO JE PREMETAVALO KOT OREHOVO LUPINO - ŽE NAJMANJŠI VAL JE BIL ZANJ BORBA ZA PREŽIVETJE.
NAPEL JE VSE MOČI, DA GA NI PREVRNILO. LE TAKO JE LAHKO OBDRŽAL SMER IN SE OGNIL GROZEČIM ČEREM. ŠELE KO JE ZAGLEDAL ČRTE NA SVETILNIKU, JE VEDEL, DA JE NA VARNEM. DOBRO SE JE POČUTIL V VARNEM OBJEMU DOMAČEGA POMOLA. VENDAR ŽELJA V NJEM NI UGASNILA. ZASPAL JE OB NEŽNEM ZIBANJU Z MISLIMI NA VELIČINO OCEANA.
NEKEGA DNE SE JE OPOGUMIL. ZAPLUL JE V PRISTANIŠČE MED SVOJE VELIKE ROJAKE. KER JE BIL TAKO MAJHEN, SO GA ŽE NA SAMEM VSTOPU SKORAJ POVOZILI.
{{subst:pg|ODMAKNI SE! BI RAD KONČAL NA DNU?}} JE OŠABNO TROBILA TOVORNA LADJA.
HITEL JE STRAN, KOLIKOR HITRO JE MOGEL. KER PA JE GLEDAL NAZAJ, NI OPAZIL, DA JE POTNIŠKA LADJA SPUSTILA SIDRO. SKORAJ BI PADLO NANJ. VAL GA JE OB PLJUSKU SIDRA TAKO ZAMAJAL, DA SE JE PREKUCNIL. POLN VODE JE ZAČEL TONITI.
NA POVRŠJE GA JE POVLEKLA PRIJAZNA JADRNICA IN GA VARNO POSPREMILA K POMOLU. KER NI BIL VAJEN TAKO VISOKIH POMOLOV, NI IMEL DOVOLJ DOLGE VRVI, DA BI GA PRIVEZALI. KOLIKO POSMEHA JE BIL DELEŽEN RUPERT!
{{subst:pg|KAJ POČNEŠ TU? SI MORDA REŠILNI ČOLN REŠILNEGA ČOLNA?}}SE JE NORČEVALA TOVORNA LADJA.
{{subst:pg|ODIDI, SAJ VIDIŠ, DA SI PREMAJHEN ZA NAŠO DRUŽBO.}}
{{subst:pg|PRIŠEL SEM VPRAŠAT ZA POT V SVET,}} JE Z ZANOSOM POVEDAL ČOLNIČEK.
{{subst:pg|ZA KAKŠNO POT?}}GA JE POBARALA STARA LESENA BARKAČA.
{{subst:pg|RAD BI OBPLUL SVET, PA ME ZANIMA KAM NAPREJ, KO BOM DOSEGEL OBZORJE,}} JE POKAZAL NA ODPRTO. KO SO TO SLIŠALI, SO SE MU SMEJALI, DA JIH JE BILO SLIŠATI SKORAJ DO LUNE.
NITI OPAZILI NISO, DA JE RUPERT ODPLUL. OD DALEČ SE JE OZIRAL NAZAJ IN HUDO MU JE BILO OB NJIHOVEM KROHOTU. TISTO NOČ ZANJ NI BILO SPANJA.
ŠE VEDNO SO NA NEBU MEŽIKALE ZVEZDE, KO JE MALI ČOLNIČEK ODVEZAL VRV IN SE POSLOVIL OD POMOLA. S STRAHOM SE JE LOTIL SVOJE VELIKE NALOGE. OZIRAL SE JE NAZAJ IN SE BOJEVAL Z DVOMI. SVETILNIK JE METAL SNOPE SVETLOBE NA VSE KONCE NEBA.
{{subst:pg|NE, NE BOM SE PUSTIL DVOMOM IN STRAHU. SVET ME ČAKA,}}JE POMISLIL IN ODLOČNEJE ZAPLUL.
MINEVALI SO DNEVI, MINEVALE SO NOČI, ČOLNIČEK PA JE VZTRAJAL IN PLUL. SREČEVAL JE LADJE IN JADRNICE, KI GA OBIČAJNO NISO NITI OPAZILE. NJEGOVA POSTELJA JE BILA VČASIH VAREN OBJEM POMOLA, ZDAJ JE SPAL KAR NA ODPRTEM MORJU. TOLAŽIL SE JE S POSLUŠANJEM TIŠINE.
POTEM JE NEKEGA DNE USEKALO. SPRVA SO SE DROBNI VETRCI POIGRAVALI IN LE ZIBALI MORJE. NATO PA SO RASLI IN POSTAJALI VSE MOČNEJŠI. IN SILNEJŠI. MORJE SE JE ZAČELO ODZIVATI. IZ MODRE PLOŠČE JE NASTALO BRAZDASTO POLJE. ČOLNIČKA JE POSTALO STRAH. {{subst:pg|KAJ BOM PA SEDAJ? KAMOR POGLEDAM, POVSOD JE VODA, NIKJER KOPNEGA.}}
BRAZDE SO ZAČELE RATI V VALOVE, KI SO DOBIVALI GROZLJIVE PODOBE. ČOLNIČEK JE V NJIH VIDEL POŠASTI, VELIKE KOT SVETILNIK. NOSILO GA JE SEM IN TJA, VAL GA JE ZAJEL IN DVIGNIL, NATO GA JE VRGEL V BREZNO. ČOLNIČEK JE ZAJOKAL, PEŠALE SO MU MOČI. TAKO OSAMLJEN JE BIL, DRUŽBO MU JE DELALA LE MISEL, DA BO POTONIL SREDI NEZNANEGA MORJA. NENADOMA JE ZAČUTIL NEVIDNO ROKO, KI GA JE PRIJELA, PREDEN JE PONOVNO TREŠČIL V BREZNO. TA ROKA GA JE PRENESLA ČEZ OGOMEN VAL IN NATO ŠE ČEZ EN IN ŠE EN ...
{{subst:pg|KDO SI?}}JE JECLJAJE VPRAŠAL.
{{subst:pg|VETER}}
{{subst:pg|VETER? TA VETER KI JE POVZROČIL VSE TE SILNE VALOVE?}}
{{subst:pg|TAKO JE.}}
{{subst:pg|AMPAK ZAKAJ MI POTEM POMAGAŠ?}}
{{subst:pg|KER ME NISI NIKOLI OVIRAL PRI MOJIH NALOGAH. TUDI JAZ MORAM OPRAVLJATI SVOJE DELO IN KO ZAČNEM POTOVATI, NASTANEJO NA MORJU VALOVI. NIKOLI ME NISI LOVIL V JADRA, ZATO TI ZDAJ POMAGAM.}}
{{subst:pg|TE BOLI, KADAR TE UJAMEJO JADRA?}}
{{subst:pg|NE, VENDAR SE NAMUČIM, DA SE REŠIM NJIHOVEGA PRIJEMA. TO MI JEMLJE MOČI IN ČAS. ZATO MNOGOKRAT ZAMUJAM PRI OPRAVKIH.}}
{{subst:pg|KAM ME PELJEŠ?}}
{{subst:pg|TJA, KAMOR BI RAD.}}
{{subst:pg|OKOLI SVETA?}}
{{subst:pg|OKOLI SVETA. UŽIVAJ V PUSTOLOVŠČINI. SKUPAJ SVA NEPREMAGLJIVA!}}
ČOLNIČEK RUPERT JE REZAL VALOVE KOT PRAVA LADJA. KO JE BIL VAL ZANJ PREVELIK, GA JE VETER PONESEL ČEZ. TAKO SO MINEVALI TEDNI, MESECI, LETA, SPOZNAL JE MNOGA MORJA IN OCEANE. SPREMLJALI SO GA DELFINI IN GALEBI. IN VETER, KI JE POSTAL NJEGOV PRIJATELJ. KADAR GA JE GRABILA UTRUJENOST, JE VETER NEŽNO PIHAL VANJ IN GA TAKO RINIL NAPREJ.
ČOLNIČEK JE PLUL IN POSLUŠAL REZANJE VALOV. NENADOMA SO NJEGOVO MIRNO PLOVBO ZMOTILI ZVOKI. PRISLUHNIL JE.
{{subst:pg|SAMO ZDI SE MI,}} JE POMISLIL IN SE POTOPIL V RAZMIŠLJANJE.
ZVOKI PA SO POSTAJALI VEDNO BOLJ ŽIVI IN PREPRIČLJIVI. DVIGNIL JE POGLED. DALEČ PRED SEBOJ JE ZAGLEDAL KOPNO. TAM JE BIL OGROMEN ZALIV, TAKO VELIK, KOT GA ŠE NI VIDEL.
{{subst:pg|POGLEJ, VETER KOPNO! USPELO MI JE!}} JE ZAPLUL Z VSEMI MOČMI, KAR JIH JE PREMOGEL.
{{subst:pg|USPELO MI JE! OBPLUL SEM SVET!}}
LEPE POZDRAVE S POTOVANJA OKOLI SVETA!
RUPERT
KO JE ZAPLUL V PRISTANIŠČE, SO SE MU LADJE UMAKNILE, VSA OBALA PA JE BILA POSEJANA Z LJUDMI, KI SO GA VESELI PRIČAKALI.
V POZDRAV SO SE SPROŽILE VSE LADIJSKE SIRENE. TAKEGA HRUPA IN TOLIKŠNE MNOŽICE ŠE NI DOŽIVEL. NA STOTINE LADIJ JE S SIRENAMI POZDRAVLJALO ČOLNIČKOV POGUM.
RUPERT JE BIL SREČEN. LEPO MU JE BILO. VEDEL JE, DA ČE JE ŽELEL ZAPLUTI V NAJVEČJE PRISTANIŠČE NA SVETU, JE MORAL PREMAGATI VSA MORJA IN OCEANE IN VALOVE IN DVOME IN STRAH.