Pogovor ptičke z mrtvim partizanom

Pogovor ptičke z mrtvim partizanom Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Pogovor ptičke z mrtvim partizanom, str. 4-5, v: Mi gradimo, 1950
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pod smreko v gozdu pokopan,^[1]
počiva partizan neznan.
In vsako noč, na isti kraj,
se vrne ptičica nazaj.^[2]
 
Ko že na zemljo pada mrak,
nestrpno čaka jo junak:^[3]
»Povej mi, ptičica, zapoj,
kako živi zdaj narod moj?«

Na grob mu sede ptičica
in ž njim^[4] v samoti pokramlja:
»»^[5]Odšla sem danes z jato ptic,
da bi prinesla ti novic.^[6]
[7]Brigad je polno vsepovsod,
nov svet gradi zdaj mladi rod.
Lopate, krampi se iskré,
vsi delajo, se vesele.««^[8]

Zavzdihne partizanček mlad:
»Kako bi bil med njimi rad!« 
Ko drug večer spet prileti,
mu ptičica zažvrgoli:
»»Na polju več ne orje plug,
zdaj konec kmetovih je muk,
strnišča traktor je zoral,
ne konj ne kmet ne bo garal.««

In partizan spregovori:
»Težko se v črni zemlji spi.«
Ko v tretje ptička prileti,
se partizan spet prebudi:
»Kaj videla si, mi povej,
hudo mi je v samoti tej.«

»»Vse ljudstvo dela in gradi,
da si ustvari lepše dni.
Za kar si ti življenje dal,
bo narod zdaj nadaljeval.
In ko preteklo let bo pet,
spremenil se pri nas bo svet.««

Mlad partizan se nasmeji
in ptički drobni govori:
»Zdaj ne želim si več od tod,
saj narod moj gre pravo pot.«

Opombe urednice

1. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, Pogovor ptičke z mrtvim partizanom, tipkopis, IN = 6793.
2. Prva objava pesmi: Vera Albrehtova, Pogovor ptičke z mrtvim partizanom, ilustrirala Vera Albrehtova, Ciciban, 1947/48, št. 1, str. 3-4. Kitice imajo drugačno število verzov (6, 6, 8, 10, 10) kot v zbirki Mi gradimo.
3. Zadnji dve kitici pesmi Pogovor ptičke z mrtvim partizanom sta bili objavljeni ob polemiki o pesmi Vere Albreht Mama, je res? (Neznani, Objektivna kritika ali zloba? [2. del], Enakopravnost, let. XXXI, 28. 9. 1948, št. 189, str. 2).

1. V prvi objavi brez vejic, v tipkopisu je vejica tudi za besedo smreka: Pod smreko, v gozdu pokopan,.
2. S svinčnikom je v tipkopisu napisan komentar, da je beseda nazaj odveč. Kljub temu jo je Albrehtova sprejela za objavo.
3. Namesto besede nestrpno je v tipkopisu beseda težko. Predlagani možnosti opisa junaka mlad/bled je pesnica opustila.
4. V prvi objavi z njim in ne ž njim.
5. Govor ptičke je v enojnih narekovajih, govor partizana je v dvojnih narekovajih.
6. Besedi bi in ti sta bili v tipkopisu in prvi objavi zamenjani.
7. Naslednja dva verza se v tipkopisu in prvi objavi glasita: Na progi polno je brigad, / nov svet gradi zdaj narod mlad.
8. Pri besedi vesele je bil prvotno nakazan ozki é.