Pogovor pod lipo
| Pogovor pod lipo Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Oba sta bila ranjena, ta na južnem, drugi na severnem bojišču. V tem hudem času sta se bila popolnoma zgrešila. Hotelo pa je naključje, da so obadva, ko sta že za silo okrevala, spravili v eno mesto; v eno mesto, pa vsakega v drugo bolnišnico. Tako je spet naneslo naključje, da sta se srečala šele po dobršnem mesecu.
Srečala sta se pred prijazno krčmo pod cvetočo lipo. Z žarečimi očmi sta se pozdravila, objela se prisrčno. Nato sta sedela pod lipo, se pogovarjala toplo o prejšnjih in zadnjih dneh. Nobena stvar, nobena misel in nobena beseda ni bila prikrita med njima.
Ker sta bila oba še mlada in zala, sta se začela nazadnje pogovarjati tudi o ženskah, o svojih najbližjih. Ta pogovor pa se je vrstil takole:
»Mnogo sem doživel, mnogo izkusil; zdelo se mi je že, da sem star. Zdaj pa se mi je zasmejala mladost naravnost v obraz, dihnilo mi je v dušo sončno zdravje. Tudi prej sem ljubil dekleta, ljubil jih veselo, po fantovsko. Spoznal sem nenadoma resnobo in veličastvo ljubezni. Zdi se mi, ljubi moj, da sem nekje med zvezdami in da vidim vse, kar je.«
»Nič drugače se mi ni zgodilo. Smrt mi je bila blizu tisočkrat; nazadnje pa sem res umrl in stopil sem v nebesa. Vse je drugače, nego je bilo prej; mlajši sem in v svojem srcu boljši. Doslej mi je bila ženska igrača, kar je mnogokdaj tudi zares. Nisem vedel, da je v tej igrači, ki prepeva in pleše, spoznanja več nego v samem Kantu, dobrote več nego v angelih nebeških, moči in neustrašenosti več nego v nas, ki se nismo bali šrapnelov in granat. Zaradi bolečin, ki sem jih molče prenašal, mi je bil Bog usmiljen; dal mi je povračila in tolažbe toliko, da me je sram bolečin.«
»Slišal sem pesem o ženski nezvestobi in sam sem jo pel. Zdaj bom žvižgal in vriskal vse drugo pesem. To staro, napol pozabljeno, tolikokrat zasmehovano pesem o zvestobi do onkraj groba. Njene oči jo pojo, z njimi jo sladko prepeva smehljaj njenih ustnic, oznanja jo tiho vsak njen poljub, vsak objem njenih belih rok. Mir je v meni.«
»Tudi v meni. Sanjal sem zmerom o veselem pohajkovanju po svetu, od kraja do kraja, od dekleta do dekleta, od ljubezni do ljubezni. Zdaj slutim pravo in edino srečo; ne slutim, gledam ji že v lice, blizu mi je. Napravim si gnezdo, nji in sebi, toplo zatišje, od čiste ljubezni obžarjeno. Kadar pridem k nji, občutim v dno srca vso tiho, mirno radost, ki jo more dati človeku edinole dom. Ponižna hišica je, rdečo streho ima in zelena okna; sredi vrta stoji, pod košatimi jablani se vije peščena pot; na pragu čaka ona, sama belejša in nežnejša kot jablanov cvet; v njene plave lase so se bili zapleli zadnji žarki večernega sonca in nočejo stran. Tak dom bo moj!«
»Moj dom si mi pokazal, kakor da si ga že videl z živimi očmi. Tako je: pohlevna je kajbica, bela vsa; okna se tiho smehljajo v zelenju, streha vriska pod rdečim soncem. V izbi je mrak. Le njeno svetlo bluzo razločim in njena sladka lica, ali v njih še ne tistih ljubih jamic, ki sem jih tolikokrat poljubil; iščem jih z ustnicami in takrat, prav od blizu, ob tihi toploti njene ljubezni, razločim tudi že vdani smehljaj njenih oči in njenih ustnic. Ob vsej vroči strasti, ki se mi živa preliva po žilah, je v mojem srcu prazniški pokoj, je umirjeno, čisto zaupanje v prihodnost, kakor otrok brez misli in brez dvoma zaupa v svojo mater. — Ah, prijatelj, še vse bo drugače, z novo glorijo se bo ovenčalo moje življenje!«
»Kaj sta si tako blizu najini duši, da govori tvoja z mojim, moja s tvojim jezikom? Kaj je tako trdno sklenjeno najino prijateljstvo, da gredo vsi najini koraki po eni stezi k enemu cilju? Da se nama je nasmehnila mladost z enim samim smehljajem, pogledala z enim samim pogledom obema v oči? — Resnično je: z novo glorijo, z mirno, nebeško, bo ovenčano to najino življenje, tako blodno doslej! Kako čakam torka, tega blagoslovljenega dne v tednu! Ali to čakanje ni grenko, še nestrpno ne; ni čakanje razpaljenega zaljubljenca, ki bojazljiv in ljubosumen trepeče za svojo in za njeno ljubezen. Ves teden je le sladko pripravljanje za najslajšo uro, je le ubiranje za pesem sámo; vsaka misel je nedeljsko mirna in slovesna, oči upira v sijajno daljavo, v sanje, ki bodo mahoma resnica. Najvišja sreča ni tista, ki jo le srce občuti in uživa; tista je, ki jo hvaležna pamet spozna in premeri!«
»Po eni stezi, k enemu cilju gre najin korak. Tako je taval po mrakovih, tako se lahkotno vzpenja k nebesom. — Moj prazniški dan je četrtek. Vse, kar je prej in pozneje, so le mračne, tihe sanje pred pragom sončnega veselja. Sedim v kavarni, razgovarjam se s tovariši, berem knjigo, tipljem klavir s to zdravo roko — sanje! V četrtek, kadar mi dihne v lica in v dušo ljubeznivi mrak, se mi šele razodene resnica življenja, mi razodene moje srce sámo svoje najsvetejše globočine, mi pokaže, kam drži naravnost moja svetla pot. Sladek pokoj se razpenja nad vso mojo dušo, sladek pokoj še v tistem nezaslišanem trenotku, ko jo poljubim, njo prečisto, na tisto rjavo znamenje globoko pod belim tilnikom!«
»Na rjavo znamenje pod belim tilnikom?«
»Na tisto!«
»Tudi jaz sem poljubil tako znamenje. Kako je ime tvoji nevesti?«
»Mimi!«
»Tudi moji!« —
Prijatelja sta se spogledala, oba sta povesila motne oči ter sta se ločila brez besede.