Pogovor o poslednji karti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pogovor o poslednji karti
Vladimir Bartol
Izdano: Modra ptica, 2/6 (1931), 172–186
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Po večerji sem šel na postajo. Robert Nigris mi je pisal, da se spotoma oglasi v Ljubljani in pusti svoje stvari pri meni. Doma ni imel. V Trstu sva obiskovala isto gimnazijo. Bil je nekaj let starejši od mene in temu primerno tudi par razredov pred mano. Gotovo bi se ne bil veliko menil zame, da nisem imel nekaj sestričen, ki so vzbujale v njem zanimanje. Da bi še bolj utrdil svoje vezi z njimi, se je sem ter tja »ponižal« in se spustil z mano v daljši pogovor. Na tihem sem ga sovražil in občudoval obenem. Bil je lep, visok fant z vranje črnimi lasmi in rjavimi, žametnimi očmi, s katerimi je umel nevarno operirati med ženskim svetom.

Pri sebi sem ga bil, nemara iz zavisti, obsodil za plitveža in puhloglavca. S tem vtisom sem se tudi ločil od njega. Zato sem se nemalo začudil, ko sva se čez kakih ocean let zopet srečala v Parizu in sem spoznal, da je vse prej ko povprečen človek. Morda se je bil zares nekoliko izpremenil.

Zdelo se mi je, da so mu postale oči trše in da je bilo nekaj moško odločnega v njih, česar nisem bil preje opazil. In še nekaj: namesto da bi se bil, kakor je običaj pri večini ljudi, ustalil, je bilo videti, da je postal le še nemirnejši. Najbolj pa me je presenetilo, da je ostal dober Slovenec, čeprav se je stekala v njegove žile iz najbližjega pokolenja tudi nemška in italijanska kri in ni bil prav za prav nikjer doma. Toda »mali narodič «, kakor nas je imenoval, mu je, Bog ve zakaj, prirasel k srcu.

V Parizu je bil takrat dekorater modernih stanovanj, žal po večini brez posla, ker mu je boemska druščina menda bolj teknila kot poklicno delo. Za seboj je imel nekaj letnikov eksportne akademije, pa tudi filozofski študij mu ni bil, kakor je pripovedoval, popolnoma tuj. Zdi se mi, da je ni bilo stvari, v katero bi ne bil vtaknil svojega radovednega nosu. Ker se razlika v letih ni več tako občutno poznala, kakor prejšnji čas, in ker sem mu imel tudi sam nekaj postaviti za ravnotežje nasproti, se je razvilo med nama prav prisrčno prijateljstvo. Zelo sem se bil — moram priznati — nanj navezal. Morda sem ljubil v njem oni pogum, ki ga sam nisem imel, katerega sem si pa iskreno želel; pogum namreč, da hrabro jadraš skozi življenje in se ne daš vpreči v splošni družabni voz, marveč da se kotališ ob njem kot samostojno, in makar še tako neznatno kolesce.

Neustrašeno je stal sredi življenja in se junaško boril sam proti vsem, večen upornik in neutrudljiv naskakovalec družabnega reda. Najbolj mi je ostal v spominu njegov bojni pohod z umetnim šampanjcem. Od nekega znanca, kemika, je kupil za malenkostno vsoto »izum«, pravzaprav že davno znano metodo predelovanja navadnega vina, le kvantitativno nekoliko predrugačeno, in ga dal patentirati. Nekje je iztaknil dober orientalski aroma, ki naj bi vtisnil »šampanjcu« originalen okus, in se lotil posla. Spočetka je delal vse sam, počasi in z lastno roko. Toda kmalu je razširil svoje podjetje in njegova edina naloga je bila odslej, da je primešaval vinu dišavo. Čez leto dni je bil bogataš. Toda ko je bila tvornica v najlepšem razmahu, jo je z »izumom« vred prodal za malenkost, odpotoval v Monte Carlo in v nekaj tednih pognal k vragu vse svoje premoženje. — Ko je taval nato brez pravega cilja po južni Italiji, boreč se sproti za vsak grižljaj, se mu je nekoč primerilo, da ni imel, s čimer bi plačal v hotelu. Kar mu je padla v glavo srečna misel. Poklical je lastnika in se začel pred njim zgražati nad zanemarjenostjo hotela in prostorov, pokazal mu je, kako pada ponekod omet s sten, kako so drugod slikarije na n j ih zbledele. Sploh, da je že skrajni čas, da se da cela hiša v popravilo. On, ki je sam moderno šolan sobni slikar, take zanikrnosti ne more mirno gledati. Mož mu je šel na limanice in moj prijatelj je dobil naročilo za preureditev notranjosti hotela. In nenadoma je odkril, da ima — slikarski talent. Tako so se pestro nizali dogodki v njegovem življenju in snovi za pripovedovanje mu ni zmanjkalo nikoli. Ko je prisopihal tisti večer vlak od zapada, je bil on med prvimi, ki so skočili iz njega. Pozdravil me je kakor mimogrede in takoj poklical postrežčka, ki je naložil njegove stvari na voziček. Ko sta se dogovarjala glede plačila, je začel silovito zmerjati in se jeziti nad »nesramnimi« zahtevami naših nosačev. Potem pa mu je plačal dvojno vsoto, češ, ker se je lahko znesel nad njim zaradi nekih sitnosti med vožnjo. Smejati sem se moral; tak j e bil pravi Robert Nigris.

Ni se veliko izpremenil v teh zadnjih letih. Le nekoliko hlastnejši se mi je zdel še in obrvi so mu zlezle še za nekaj nižje na oči, da je dobil videz prave roparice.

»V tej luknji stanuješ torej?« me je vprašal, ko sva stopila v sobo. »Pisatelj in doktor! Sramota! Še pes bi se zahvalil za tako bivališče. — Ta nizki strop in ti dušeči oboki; ta železna postelj in ta gostilniška miza; kakor srednjeveška ječa. Ponavljam še enkrat: Škandal!«

Odprl je okno in pogledal na dvorišče. »Saj še zraka nimaš!« je dodal.

»Čudim se, da se še nisi zadušil.«

»Kam pojdeva?« sem ga vprašal, da bi prekinil neprijetni pogovor.

»Kam hočeš v tem gnezdu?! Kar doma ostaniva. Za grlo se bo, upam, v bližini že kaj dobilo. Truden sem.«

Zaprl sem okno, ker je začel prihajati v sobo jesenski mraz, in šel nato v bližnjo krčmo po par buteljk vina. Medtem si je bil Robert opral popotni prah s telesa, legel na postelj in se odel s svojim plaščem.

»Ti, mraz je pri tebi,« me je pozdravil, ko sem se vrnil. »Ah nimaš kuriva?«

Zanikal sem in da bi ga spravil na drugi tir, sem ga vprašal, kam potuje.

»V Berlin. Opravek imam tam.«

»Zopet kaka šampanjska afera?«

»Nekaj povsem drugega.«

»Kaj neki? Stalno se za gotovo ne misliš tam naseliti, sicer bi ne puščal svojih stvari pri meni.«

Natočila sva si vina.

»Kakor veš, prihajam iz Napolija. Med sezono sem sprejemal tujce v velikem hotelu. Nemara bom v kratkem organiziral tam tujski promet.«

»Potu ješ torej, da pridobiš potrebnih zvez?«

»Samo deloma zato.«

»Vidiš, vedno sem trdil, da se boš tudi ti nekoč ustalil. Skrajni čas je že bil, da si si ustvaril trdno postojanko. Ta poklic ti bo nudil v veliki meri ono svobodo, ki jo potrebuješ.«

»Prokleto! Mislil sem, da me bolje poznaš. Tovorni konj ne postanem nikoli in če bi moral zavoljo tega celi svet k vragu! V Napoli se morda sploh več ne vrnem.«

»Kaj pa v južno Ameriko? Včasih si govoril o njej, kakor da je obljubljena dežela. Ali si že vrgel v koš te načrte?«

»Kaj hočem tam, ko pa me čaka v Evropi še obilo posla? — Ampak ti, ti, se mi zdi, si postal že cel filister. Kaj neki počenjaš v tem kurniku? Jaz bi v njem ne vzdržal niti teden.«

Razjezil sem se.

»Jaz sem človek, ki hoče nekje nekaj doseči. Za vsak uspeh pa je potrebna trdna podlaga. Ta temelj si hočem najprej postaviti. Zakaj s polovičnim uspehom se ne bom nikoli zadovoljil.«

Srdito se je zasmejal.

»Kakšen uspeh neki?! Ali imenuješ ‚uspeh‘ to, da garaš in vlečeš in naposled pogineš od gladu? Ali, da ti deset let po smrti napišejo na grob: »Tukaj počiva zaslužen narodni mož?« Pojdi! Pojdi! Za to se res ne izplača živeti. Rečem ti: ko bi ljudje samo za trenutek zaslutili, kaj se z njimi godi, bi se ali pobesili ali pa bi pobesneli. Po vseh deželah imajo društva za varstvo živali: profesorji in drugi uradniki, obrtniki, delavci in ministri, trgovci, industrijalci in denarni mogotci: vse polno jih je, ki venomer trobijo, kakšna krivica se godi živalim, ki jih je človek zaprl v kletko. Drugi zopet zborujejo in sejejo za odpravo suženjstva doli nekje v Afriki. Slišal sem tudi take, ki govore zaničljivo o udomačenih živalih, o domačem govedu, ozirajoč se neprestano na njih svobodne rojake, ki se pode po prerijah in gozdovih. O vseh teh brižnih ljudeh ti povem: sužnji so in vpreženo govedo. Hlapci so tistega stroja, ki se mu pravi: družba. In ta drhal hoče še govoriti o svobodi?! Ali ima sploh še kdaj čas ali kje kraj, da bi bila svobodna? Vagabund, ki se klati od vasi do vasi, od mesta do mesta, prosjači in sem ter tja tudi kako drugače pride do kruha — kralj je v primeru s temi siromaki. Gospodar je sebe, prostora in svojega časa. Svoboden je. Lovec in naskakovalec usode. Hraber in drzovit popotnik skozi življenje. — Marsikaterega mogotca družbe sem spoznal. Kako klavrn suženj je bil! Od jutra do večera zvonjenje telefona, seje, transakcije z denarjem, obiski, nujne družabne obveznosti — skratka: bil je hlapec vsega, kar ga je obdajalo. — Povsod slišim samo eno besedo: denar! Kaj je denar? Papir, ki ima oblast, da napravi iz onega, ki ga ima, svojega hlapca. Delavci in drugi proleti javkajo, da so prikrajšani v življenju, ker se steka ves denar v roke mogotcev. Veseli naj bodo. Zakaj sužnji so samo osem ur dnevno; oni pa še po noči ne spe od skrbi, ki jim jih povzroča papir. Nekako pravičnost zahtevajo baje. Kje neki: skomina jih po slepečih plešah in mastnih trebuhih. In dobiš še pisatelje — kralji duha se imenujejo —, ki zavidajo debeluhom debelost in plešastim plešo. Kakor besni se zaganjajo v mastne trebuhe! Bedaki! Ali ne vidijo, da so ti ljudje vredni pomilovanja? V najlepših letih jih pobere kap. — Veliko sem slišal smešiti zbiratelje znamk in žuželk; in to po krivici. Kaj jim ne nudi pogled na popolno zbirko prekrasen užitek? Toda kaj naj rečem o onih norcih, ki zbirajo bankovce in jih nikoli ne vidijo? V starih časih so vsaj požvenketavali z zlatom!

Danes pa se tak človek peha in trudi vse življenje, da lahko reče ob koncu: Glejte, toliko papirja sem si nagromadil. Srečen tisti, ki ume iz svojih bankovcev skovati vsaj nekaj moči. — Sicer pa: o teh stvareh bi človek ne smel govoriti: »Das beste darfst den Buben doch nicht sagen,« je zapisal Goethe. Prav je imel. Lahko bi se zgodilo, da bi se naposled spuntali še mogotci in bogataši. Svoboda je nevarna beseda. Kričači so povedali delavcem, da kujejo drugi iz njihovih žuljev zase denar: čez noč so postali nesrečni. In vsak si želi samo eno: da bi sedel na njihovo mesto. Smejati se moram, kako imenitno so jo Židje in Tatari zagodli tej zmedeni čredi: nagnali so jo, da je pometala svoje gospodarje s stolčkov; nato so sami sedli nanje, vpregli govedo v svoj voz, trdno napeli vajeti in zapokali z bičem, da še nikoli tako. In živina vleče in se poti, da je veselje. Zakaj eno je resnica: tepci bodo vedno tepeni. »Najhujši zločin na svetu,« je dejal neki filozof, »je neumnost.« Jaz bi dodal: »Hvala bogu, da je tako; sicer bi pametni ne mogli živeti.« Potrebno je, da mogotci ne zvedo, da spadajo med govedo, da so le klavrne karikature nekdanjega svobodnega lovca in vojščaka. Da so se izpremenili v hlapce papirja.

Sredi pogovora je skočil s postelje in koračil sedaj z dolgimi koraki po sobi. Ne vem, kak vrag me je obsedel, da sem mu pokazal, hoteč se postaviti pred njim, nekaj svojih sestavkov, v katerih s posebnim dopadanjem popisujem njemu podobne, svobodne ljudi. Sunkoma je obstal pred mano, tiščoč roke v žepih suknje, in vzkliknil:

»To je škandal! Pohujševanje ljudstva! Izdajstvo! Taki pisatelji spadajo na vešala! To sploh niso pisatelji. Pisatelj, ki je član družbe, je dolžan služiti družbi, reševati njene probleme, pomagati lajšati bedo trpečih. Kam bi prišli, če bi bili vsi patenti dostopni javnosti? Svoboda pa je patent, do katerega imajo pravico samo malokateri. Od nekdaj si se mi zdel sumljiv človek. Najrajši si čepel v kakem kotičku in od tam prežal kakor pajek na bratce našega kova, zlorabljajoč našo zgovornost, z namenom, da nam izviješ naše skrivnosti. Fant, poznam tvoje metode. Sam si se izdal, ko si mi hvalil sistem onega Poljaka v Parizu. — Kakšna norost, opozarjati kuretino, da so nekje sokoli! Ti so si nadeli kokošje perje in — basta! Za kokoš so postali kokoši. Čemu neki učiti te, da gledajo onim pod perje? Ali ni naravnost gorostasno, opozarjati svet, da je oni dečko, o katerem sem ti nekoč pripovedoval, kako je potoval skozi svet, neprestano izmišljujoč si novih patentov, živeč zdaj kot tovarnar čistila za čevlje, zdaj kot potepuh, zdaj zopet kot ženitbeni posredovalec ali kaj podobnega, vedno nov in pester, kakor življenje samo, izpremenljiv kakor kameleon, izčrpujoč v sebi vse one tisočere možnosti, ki mu jih je dala narava, svoboden in zmerom zaupajoč v svojo srečno zvezdo, hraber in nepopustljiv glede svoje poti — da je ta človek, če je kako višje bitje, pred njim veliko imenitnejši in zavidanja vrednejši stvor, kakor pa kak prvi minister?! On je, ki živi po besedah: Poglejte ptice pod nebom! Ne sejejo in ne žanjejo in ne nabirajo v skednje. In vendar jih vaš nebeški Oče hrani. — Seveda, po njih ne morejo in se ne smejo ravnati vsi. Blagor tistim, katerim je dano. Zato, vidiš, se mi zdi, da je zločin, pisati o teh stvareh — Toda ta fant je bil komaj postolka. So pa se kanje in uharice in kragulji, sokoli selci, jastrebi in seri. Tudi orel je bil med njimi. Poznaš ga: sto let je, kar je poginil. Zavoljo teh je bila ustanovljena družba in od teh: molzna krava za lovce. Zatorej ne drezaj vanjo, da ti ne pokaže rogov. — Pri moji veri! Vašega Cankarja ne razumem. Namesto da bi si smejal v pest, da je edini svoboden, da mu je edinemu dovoljeno, povedati vsem in vsakomur v obraz, kar je mislil, je pogostoma tožil nad svojo bedno usodo. Ali je mar pričakoval, da mu bo govedo hvaležno za bič?! Da bodo ljudje mirno prenašali, da se je dvignil nadnje? Tedaj jih je pač premalo poznal. Eno razlago imam za to: da je bil telesno bolan. To je pa za svobodnega dvakrat težko. Nekaj sem zmerom občudoval pri njem: da se ni dal vtesniti niti v frak, niti v kako drugo družabno odliko. Da si je ohranil svoboden zamah. Tak mi je bil od nekdaj všeč. Svetel vzgled vsem, ki so spoznali vrednost svobode.

— Zakaj, ali si moreš misliti kaj bolj klavrnega, kakor je človek, ki je enkrat okusil prostost in se dal vkleniti nato v družabne spone, bodisi zaradi žene ali službe ali zavoljo drugih težav? Desetkraten hlapec je postal. Nikoli si ne bo upal pogledati svobodnemu naravnost v oči.

Do konca dni mu bo kljuval črv srce. Kdor pa je bil izbran, da vodi verigo svobodnega duha iz rodu v rod, in se je temu poslanstvu odrekel: izdajalec je postal. Kaj je takemu človeku do časti, s katerimi ga obsipajo množice, huronsko veseleč se, da se je ponižal mednje? Njegovo življenje je podobno peklu. V taki koži bi ne hotel tičati niti trenutek. —

Malokateremu je dano, da spozna resnično vrednost svobode. In gorje onemu, ki je storil proti svojemu spoznanju. — Sicer pa — hahaha — kaj me prav za prav vse to briga? Da moram povsod, kamor pridem, vtakniti svoj nos! — Bu! Mraz postaja. Kuriva nimaš; spraviva se torej v posteljo.

*

Iz kovčega je vzel pižamo in ko je zlezel vanjo, sem se moral na ves glas zasmejati. Bila je namreč progasta kakor obleka, ki jo nosijo kaznenci.

»Ampak okus imaš!« sem vzkliknil v smehu.

Razjezil se je. Zavezujoč si ob zapestju in členkih koketne rdeče trakove, mi je srdito odvrnil:

»Kaj blebetal o stvareh, ki jih ne razumeš! Ta obleka mi je pri srcu, ker me neprestano opominja, kako majhen korak je iz svobode v nesvobodo.

Tisti, ki prihajajo z zakoni navzkriž, so bedaki. Slabi računarji so. Ali misliš, da bi mi vest kaj očitala, če bi za nekoliko olajšal kakega bogataša? Kje neki? Toda svoje svobode vendar ne pojdem zastaviti za nekaj kosov papirja! Suverenega človeka zakotni ne ovirajo v njegovi svobodi: obide jih kakor orel vrhove gora. Sic censeo, amice.«

Zlezla sva v posteljo in pila ter kadila dalje. Zdelo se mi je, kakor da hoče Robert z vsem tem filozofiranjem prikriti nekaj, kar ima za bregom.

Vprašal sem ga:

»Kako dolgo kaniš ostati v Berlinu? Ali se vrneš skoro po svoje stvari, ah pa ti jih naj spravim v podstrešje?«

»Ne vem ti povedati natančno. Morda pridem nazaj že čez teden dni. morda pa ostanem tam mesec ali še dalje. Pisal ti bom.

»Sedaj bi mi vendar že lahko zaupal, čemu potuješ.«

»Smejal se boš morda. K svojemu dekletu. Že mesec dni mi ne piše.

Kar nekaj me je potegnilo tja. Mislil si boš: glej ga norca. V naprej ti pa povem, da je stvar veliko resnejša, kakor je videti. Ničesar ti še nisem pisal o njej? Spoznal sem jo kmalu potem, ko sem odšel iz Pariza.

V Benetkah sem stanoval nekaj časa v isti sobi z nekim brezposelnim plesnim učiteljem, ki me je iz dolgega časa dobro podkoval v modernih plesih. Ker je predla i meni trda, sem se ponudil lastniku nekega lokala na Lidu za vplesovalca. Zunanjosti sem mu bil všečne, govoril sem veliko jezikov in tako me je rade volje sprejel. Rečem ti: tukaj sem zares izkusil, kaj se pravi, da si služiš kruh v potu svojega obraza. Vrtel sem debele, življenja željne matrone, da je kar lilo od mene. Čez nekaj tednov je dopotoval iz Nemčije plesalec-akrobat s svojo učenko in bil angažiran za nekaj večerov v našem lokalu. Do predstave ju nisem videl. Pripovedovali so, da sta to zakoten plesni parček in ker sem srečal podobnih v življenju nešteto, se nisem zmenil zanju. Njun nastop me je presenetil.

Prav za prav samo njen. Na te stvari se nekoliko razumem. Po solo-točkali sem spoznal, da je bila ona velik talent. — Po predstavi sem plesal tudi jaz z njo, kakor je bila tam navada. Ne boš mi verjel: že pri prvem dotiku sva bila oba kakor obsedena. Pozabil sem na svojo dolžnost in se vrtel samo z njo. Bila je mlado, komaj nekaj nad dvajsetletno dekle, sloka plavolasa z velikimi, sinjimi očmi, nad katerimi so se bočile visoke, čudne obrvi. Ustnice so ji bile tanke, zmerom žive in tudi v vsem bitju je bilo nekaj hlastnega in nemirnega. Dve snovi sta trčili druga ob drugo, ki sta bili kot zmes silno netljivi. Ko sem jo dobil za trenutek samo, sva si padla brez besede v objem. Še isti večer sva se dogovorila. Čez tri dni je odpotovala z ‚mojstrom‘ in jaz sem se jima pridružil kot ‚impresario‘.

Oblezli smo vsa večja in manjša letovišča tja prav do Rima. Z Grete sva vso pot gorela kakor izvrstno osmoljena baklja. Kdorkoli naju je pogledal, je moral vedeti, kaj se med nama dogaja. Poznal sem skoraj vsak kraj v Italiji in prav lahko mi je šel novi poklic od rok. Povsod sem imel stike in zveze. Kako oslepi ljubezen človeka! Danes svoje takratne obsedenosti skoraj ne morem več razumeti. Od vsega začetka se mi je zdelo samo ob sebi umevno, da je mali, debeli akrobat z visokim, kastratskim glasom njen ljubimec. Toda, kakor da me je pritisnila neka roka na možgane, nisem mogel ali utegnil o tej stvari razmišljati. Živel sem kar tja na slepo, neizmerno se veseleč vsakega novega dneva. Spočetka mi je bilo morda, ker se dalekosežnosti svojih čuvstev še nisem zavedal, nekako vseeno. Zadovoljen sem bil že, če sem mogel biti pri njej. Veliko bolj čudno se mi zdi danes, da je molčal on. Zakaj jaz bi si bil lahko mislil: če je njemu prav, ki ima že neke pravice do nje, mora biti pač tudi meni. Da bi o tem, kar se med mano in njo dogaja, ne vedel ničesar, to mi še na misel ni prišlo. Niti otroku bi ne bilo moglo ostati skrito. Tudi ona ni v ničemer prikrivala svojih čuvstev. Vse je bilo kakor na dlani. In vendar sem skozi vso to omamo semtertja začutil neko mučno napetost, ki se je začela nabirati med nami. Posebno kadar smo iskali prenočišča, smo bili vsi v nekaki zadregi. Če smo imeli malo denarja, smo spali vsi trije v isti sobi. Drugače sva spala z ‚mojstrom‘ v eni, Grete pa v drugi. Včasih smo si privoščili tudi vsak svojo spalnico. Vendar je tudi to potekalo v glavnem kakor samo od sebe.

Zjutraj sem šel navadno jaz po obiskih za angažman. Večkrat me je na tej poti spremljala Grete. Popoldne je ‚mojster‘ pripravljal v lokalu, kar je bilo za prireditev potrebno. Tedaj sva si z Greto nemoteno privoščila nekaj uric ljubezni. — V Rimu je končno prišlo do katastrofe. Neko popoldne je mojster nenadoma in nepričakovano stopil v sobo in naju našel v objemu. Ne pretiravam, če rečem, da je obstal pri vratih kakor bik, ki ga je pogodila krogla naravnost v srce. Stresel se je, hotel nekaj povedati, toda iz ust je bilo slišati samo nerazumljivo grgranje. Iz oči sta se mu pocedila dva curka solz. — Zdajci pa, kakor da bi ga bil nekdo sunil v hrbet, je planil nadme in me treščil s pestjo po glavi. Noge so se mi zamajale, toda v poslednjem hipu sem se zbral in ga z vso silo udaril v trebuh. Kakor zaklan vol je telebnil na tla. — Z Greto sva se spogledala. Bila je bleda ko stena. Pobrala sva najine stvari in na mestu odpotovala proti jugu. Nisem mogel razumeti, zato sem jo vprašal: Ali ni vedel prej ničesar? — Kaj vem jaz? mi je odgovorila. Videl sem, da se je bila tudi ona prav kakor jaz slepo predala čuvstvom. Tedaj se mi je zasvitalo: v svoji ljubezni, ki je bruhnila iz naju bliskoma kakor požar, sva bila tako nezaslišano brezobzirna, tako samo drug drugemu predana, da je moralo učinkovati to na moža kakor udarec s kolom. Oslepel je za ves tisti čas. Spomnil sem se, kako se je včasih otroško neumno smehljal, ko naju je gledal. Nemara je bila želja v njem, da bi ne bilo ničesar med nama, tako velika, da je do konca verjel. Ubogi norec! Skoraj, da mi ga je bilo malo žal. — Od nje sem izvedel, da se je bila spoznala z njim v Hamburgu, kjer je bila doma, pobegnila z njim v želji, da bi postala plesalka, in prepotovala tako celo srednjo Evropo. Z njim ni imela nobene pogodbe. Svobodna je bila. Srečala ga nisva več. Pripovedovala mi je, da ji je bil kot moški odvraten; hlinila je, da je hladna in da ne mara ljubezni. Ne vem, kaj je bilo med njima. V takih stvareh se na ženske besede ne moreš zanesti. Če pa je bilo na teh izpovedbah vendar nekaj resnice, je verjetno, da si je ‚mojster‘ mislil: mene sicer ne mara, toda tudi do drugih ji ni nič. In tako je morda zaupal, da tudi med nama ni bilo ničesar. Toda kdo more razvozlati vse ženske laži? Lahko, da je bilo tudi drugače. Čemu bi človek raziskoval in si kalil prijetne urice? Da je mogel biti možakar slep za najine vroče poglede, za najina razžarjena lica in za vse one stvari, ki so znak močno plapolajoče ljubezni, mi je seveda še sedaj neumljivo. To je bila največja slepota, ki sem jo bil kdaj srečal v življenju. Moški, ki je odvisen od ženske, kakor je bila Grete, je proti njej brez moči. Stokrat ga nalaže in stokrat morda razkrije njeno laž; in stokrat ji odpusti. A stoprvič ji zopet verjame. Zakaj ženska morala se v bistvu razlikuje od one moža in po njej jo on tudi ocenjuje. Ženski so laž, potvarjanje dejstev in prevara legitimno orožje; teh lastnosti ji skoraj niti ne štejemo v zlo. Sredstvo slabejšega so v boju z močnejšim. Za ljubezen bo prava ženska storila vse. V tem je velika. Tiste, ki žive po morali moža, so ali ženske brez krvi, ali pa lažejo. Zavist in mržnja do onih, ki imajo pogum, da slede svoji naravi, jih izdajata. — Že zopet sem skrenil s poti! Da nadaljujem. Z Greto sva potovala najprej po Italiji in začela se je srdita borba za obstoj. Naučil sem se — ne smej se, prosim — tudi jaz nekaj plesov, ponekod sva nastopala skupno, drugod zopet je plesala sama. Kakor da je padla z ‚mojstrom‘ težka mora raz nje, se je čez noč razvila v močno, samostojno plesalko. Sila rodi človeka. Iz Italije sva se peljala v Švico, od tu v Francijo in končno sva prišla v Nemčijo. V Berlinu sem ji preskrbel s svojimi zvezami dostop v plesno šolo, nekaj časa sem tudi sam se vztrajal pri njej, potem sem pa zapustil mesto, ki ni bilo pravo torišče zame. Spočetka sva si pisala malone vsak dan. Ločitev nama je bila skoraj v telesno bolečino. Stik med nama je bil tudi na daljavo tako tesen, da sva čutila, če se je z drugim kaj važnega zgodilo. Nekoč sem jo nenapovedano obiskal. Čakala me je na kolodvoru. Pozneje sva si pisala bolj poredkoma. Življenje hodi pač svojo pot. Še parkrat sem se peljal k njej. Tudi sedaj me je zgrabila taka želja. Moral sem na pot. Že mesec dni nisem prejel pisma od nje. Od nemira nisem mogel več strpeti. Kar čez noč sem se odločil.«

Ker je nekaj časa molčal, sem mu dejal:

»Ti, Robert. Čudno se mi zdi, da vztrajaš tako dolgo v tej ljubezni. Okrog tridesetih si že in kolikor te poznam, se nisi še nikoli tako trdno navezal na kako žensko. Zmerom si se mi zdel nekoliko veternjaški, človeka sem videl v tebi, ki si neprestano želi izprememb. Kaj ni res morda?«

Pomislil je nekoliko in potem odvrnil:

»Od nekdaj sem bil človek, ki ni popustil od stvari, dokler ji ni prišel do jedra. Kar sem spoznal, ni imelo zame več nobene cene. — Če pogledam nazaj v svoje ljubezenske izkušnje, najdem dve silno različni vrsti ljubic; konec ljubezni pa je bil pri obeh približno enako hiter. Prva so bila taka dekleta, ki so me zamikala s svojimi čari, s katerimi pa sem si ostali tuj. Naši duševni interesni krogi se niso križali. Le nekako dotaknili so se. To ljubezen bi lahko tudi imenoval tangencialno ljubezen. — Drugi tip so bile one ženske, ki so me bliskoma prevzele vsega; zaupal sem se jim, one so se zaupale meni in nenadoma smo ostali goli drug pred drugim. Izčrpali smo se, kar smo imeli drug za drugega in lotila sta se nas dolg čas in slaba volja. S tem je bila podpisana ljubezni smrtna obsodba. Tej je morda zares kriv v prvi vrsti moški. Zakaj njegov naskakovalni in osvojevalni značaj neprestano zahteva, da ima nekaj, kar more odgonetati, naskakovati, osvajati. Tako se neredko zgodi, da obstane ženska prej gola pred njim, kakor on pred njo. Tu je morda iskati izvora marsikateri ljubezenski tragediji. — So seveda tudi ženske, ki ume jo moškega pripraviti do tega, da se prvi razgali; tedaj se ga naveličajo in ga, sledeč svoji morali, kratkomalo zapode od sebe. Take ženske so že marsikateremu krepkemu možu zlomile tilnik. Njih iščejo tisti, ki ljubijo borbo v ljubezni. — Grete je imela nekaj takega v sebi. Toda mislim, da je našla v meni človeka, ki ji je bil kos. Ko se je raz najinih glav razkadila prva omama, sva začela posegati v drug drugega notranjost, trgala sva drug z drugega kos za kosom, razdajala se in se zopet jemala nazaj. Jaz sem imel svet, ki sem si ga bil zgradil iz svojih izkušenj in svojega znanja, dobro premišljeno stavbo, v kateri je bilo težko zaslediti Ahilovo peto. Tu sem bil močnejši od nje. — Toda ona si je umela sproti tkati lepe, lažne svetove, pestre in žive, podobne otroškim bajkam.

Ni mi bilo težko, podirati jih. Toda komaj se je neka stavba sesula, je že začela druga rasti iz nje, razbohotila se in nenadoma stala pred mano kakor kristalni grad. Kaj to, če sem ji raztrgal pravljico o bogatem princu, ki jo zasleduje, da bi jo odpeljal v svojo daljno kraljestvo! Kaj to, če sem ji pokazal, da je bil princ le navaden trgovec z vinom! Iz ruševin je vzkalilo deset novih cvetlic! In s takimi stvarmi neprestano zaposlenemu mi je bilo nemogoče, končno prodreti v jedro te ženske, strgati z nje zadnjo skrivnost, razgaliti jo in jo obvladati vso. — A tudi ona se je trudila zaman, da bi z mene potegnila zadnjo odejo, razkrila Ahilovo peto moje osebnosti, iztaknila mojo slabost. Kakor dva kvartopirca sva bila, ki polagata neprestano predse svoje karte, pridržujeta pa eno, skrbno skrivajoč jo na svojih prsih. V to nisva dala nikoli drug drugemu pogledati. Med nama je vršala neprenehoma tiha in srdita borba.

Jaz sem sebe obdal z železnim oklepom, ona se je zastirala v rahle meglice svojih laži. Efekt je bil pri obeh enak: Drug drugemu nisva dala priti do živega. Rečem ti: nikoli nisem tako močno občutil, da je v meni nekaj izrednega, kakor vprav v tej ljubezni.«

Njegovo samozavestno pripovedovanje me je nekoliko jezilo. Odkašljal sem se, da bi preizkusil glas, in ga vprašal po možnosti nedolžno:

»Čuj, Robert. Govoril si o neki karti, ki jo skrivata drug pred drugim, pripovedoval si o neki Ahilovi peti in o neki čudni skrivnosti, ki je med vama. Vse to se, kajpada, sliši zelo imenitno. Če bi bilo napisano v romanu, bi nemara navdušilo marsikatero mlado srce. Fant ali dekle hi videla sebe v junaku ali junakinji in obema bi se zdelo, da tudi ona imata nekje tako skrivnostno karto. Če bi ju seveda vprašal po njej. bi oba osramočena zardela. Zakaj ničesar bi ne vedela povedati o njej.«

Sedela Sva v postelji, ogrnjena v plašč, in polagoma pila in kadila. Ko sem končal, je Robert naglo obrnil glavo k meni:

»Ti misliš torej, da sem te nalagal?!« je vzkliknil. »Imaš me na sumu, da sem si bil te stvari izmislil zavoljo lepšega? Da uganjam, po domače povedano, literaturo?«

Zopet sem se odkašljal, povesil sem pogled in zvijačno nadaljeval:

»Tega ti nisem očital. Prepričan sem, da nisi imel namena lagati, temveč, da si se dal samo zavesti od lepih besed. Nič novega mi ni to kot psihologu ...«

»Strela božja, kot kakšnemu psihologu neki!« je zakričal in planil iz postelje. »Kar se tiče duševnih stvari, ne znaš šteti, stavim, niti do pet! Pusti me v miru s svojo knjižno modrostjo.«

Začel je begati gori in doli po sobi, ves prezebel in šepajoč od mraza da sem se moral smejati.

»Čemu se smeješ?« me je vprašal srdito.

»Ker s takim navdušenjem šepaš v tej mrzli sobi.« 

»Vsak pošten hudič nekoliko šepa,« je dejal. Začel je stikati po vseh kotih in naposled privlekel izpod postelje dva zaboja s knjigami.

»To bo za ogenj,« je dejal in preden sem mu utegnil braniti, je že odtrgal lesena pokrova.

»V postelji se ne da govoriti, do spanja mi pa tudi ni,« je pripomnil in začel z žepnim nožem lomiti deske. Odprl je malo, železno pečko, del vanjo nekaj papirja in lesa in skoro je zaplapolal v njej vesel plamenček.

»Kako to greje!« je vzkliknil vzradoščen in si navdušeno začel meti roke. »Ogenj strastno ljubim. Skoraj bi dejal, da ga obožujem. Kot nekaj živega se mi zdi, nekak razposajen demonček nemara, ki pa skriva v sebi silovito moč. Kadar ga vidim sijati in slišim prasketati pred sabo, občutim morda isto veselje, kakor ga je občutil Robinzon na samotnem otoku, ko je zagledal goreči štor, kamor je bila udarila strela. Ali pa kakor tisti ljudje, katerim ga je bil Prometej prinesel z neba. — Vse se mi zdi lepše v njegovem svitu. Kako prijazen je sedaj ta brlog! Kar v njem bi hotel ostati. Pri moji veri! Takale železna pečka je pravi zaklad. Skoraj, da ti jo zavidam.«

Mali prostor se je začel naglo segrevati in Robert je polagal les, kos za kosom, na ogenj.

»Preje si dejal,« sem ga ogovoril, »da sem ‚in psihologici‘ in nekak ignorant. Morda imaš prav. Toliko pa le vem, da se nikjer toliko ne laže, kakor baš v stvareh ljubezni. Kako naj ti tvojo »karto« verjamem? Morda imaš res občutek, da se nisi vsega razgalil, da je še nekaj v tebi, kar še nisi izdal. Nekaj takega ima navsezadnje vsak človek. Kaj je to posebnega ? Do konca itak niti samemu sebi ne moreš priti.«

»Ne verjameš mi torej? Ali pa morda se hočeš po svoji stari metodi zavrtati vame? Povem ti: Ahilova peta, tista poslednja karta, o kateri sem ti govoril, je nekaj tako konkretnega in tako resničnega, da bi, če bi jo slučajno izdal svojemu dekletu, povzročila takojšen konec najine ljubezni. Če se tudi v njej kaj takega skriva, ne vem. Slutim pa, da je mogoče. To so čudne stvari. Mika me skoraj, da bi ti povedal nekaj o njih.«

»Radoveden sem, kaj imaš v mislih,« sem dejal. »Če je v tvojih besedah kaj resnice, upam, da mi ne bo ušla. Čudno bi se mi pa le zdelo.«

»Poslušaj torej,« je začel. »Ko sem prejle prišel s tabo v tvojo sobo, se mi je naenkrat zazdelo, da boš stopil k meni in me pahnil zopet ven, v temo. Zato sem naglo vrgel zanko in se skušal zagvozditi ob tebi.

Zmerjati sem začel in zabavljati čez tvoje bivališče. Prav kakor gost, ki pokliče nenadoma natakarja, kateremu je plačal, in začne vpiti nanj, čemu neki gleda vanj, kakor da bi bil ostal kaj dolžan. Ta gost, vidiš, se zaveda, da je nekoč nekje nekaj zakrivil. Nima popolnoma mirne vesti. — Podoben občutek preganja tudi mene skozi vse življenje. Nenadoma stojim pred človekom in zazdi se mi, da mi bo prisolil zaušnico.

»So ein Orhrfeigengesicht,« mi je dejal nekoč profesor v šoli. Mislil sem, da se mi je pogrezniti v zemljo. Da bi se temu čuvstvu uprl, sem si polagoma ustvaril obrambno sredstvo: pogum in predrznost. Ves svet se mi je zdel kakor en sam silen sovražnik. Vedno sem hotel biti prvi, ki bi otvoril bitko, vedno sem skušal drugega prehiteti in biti tisti, ki naskakuje.

Zaradi tega so me razglasili za drzoviteža. Toda jaz sebe nisem; mogel nikoli premotiti: zmerom sem se zavedal, da se boj in vseh ljudi, kakor zver sem se čutil, ki je zbežala iz gozda in zašla med svet. Nisem mogel vztrajati mirno poleg človeka, ki mi je bil tuj. Neprenehoma se mi je zdelo, da bo planil nadme in me pobil na tla. Zato sem ga skušal prehiteti, naskočil sem ga, zagrmel nanj in se vanj zakadil, čeprav morda samo z besedo. Potreboval sem zmag, da bi samega sebe prepričal o svoji moči, da bi verjel, da sem kos sleherni nalogi. Kakor divjačina sem begal iz kraja v kraj, vedno iščoč novih doživljajev, ki bi me utrdili v moji veri. Ko sem čital življenjepis velikega Korzičana, se mi je nenadoma zazdelo, da je vse njegovo življenje eno samo veliko hlastanje za zmagami, za dokazi o njegovi moči, v katero nemara ni nikoli popolnoma veroval. Ves svet mu je bil sovražnik in šel je za tem, da ga prehiti s svojim naskokom, da ga podere na tla in porazi. Zmagati za vsako ceno — to mu je bila deviza. Kaj je bilo tej plahi zveri stotisoč mrličev, če so mu le ti prinesli za trenutek gotovost, da je močan, da obvlada ves svet. To pa je moral doseči. Zakaj ne zmagati nad njim, bi pomenilo zanj, da je slab, da je brez moči. Biti brez moči pa bi bilo zanj najhujša nesreča, bilo bi — smrt. — Drug človek je bil, ki je na podoben način drevil skozi življenje, hitel od zmage do zmage: Casanova. Čitaj njegove spomine; zdelo se ti bo, da gledaš pred sabo zver, ki jo preganja neka silna, neznana usoda. S kakšno radostjo ugotavlja neprestano, da osvaja, da je zmagovalec; s kakšno bolestjo popisuje svoj Waterloo v Londonu: ljubezen s Charpillon, ki je bila njegov Bliicher. Tam je začel njegov propad. Poglej v življenje velikih kurtizan in ljubimk: pri vseh blazno veselje, da zmagujejo nad moškimi srci. Toda vsaka ima svoj Waterloo, svoj prvi in odločilni poraz. Kdor se vojskuje v ljubezni, mora prej ali slej doživeti poraz. Vsaj enega sovražnika ima, ki ga bo gotovo premagal: starost. Z velikimi osvojevalci ni prav nič drugače: svojo oblast so si zgradili z močjo svojih živcev; enkrat pa morajo tudi ti popustiti. Kdor zida na silah, ki so od telesa, zida na peščena tla. Prej ali slej se bo njegova stavba podrla.

To je matematična nujnost. Kdor pa gradi iz duha in ustvarja iz njega vrednote, si je izbral boljši del. Njegovo delo požene kakor hrast svoje korenine v tla: tudi veliki viharji ga ne bodo omajali. Kar sem povedal o teh velikih primerih, velja tudi za male ljudi: vse življenje obvladujejo isti zakoni. Bojazen pred porazi rodi moč, bojazen pred smrtjo pa — večnost. — Da pridem zopet na svoje zadeve! Problem strahu je postal zame polagoma popolnoma razumska enačba. S tem čuvstvom sem tako temeljito obračunal v praksi, da sem v nasprotniku videl le se fizikalno uganko. Kolikšna je njegova moč, bodisi da je telesna ali duševna? Če je bila večja kakor moja, sem dodal toliko in toliko odstotkov svoje predrznosti in svoje naskakovalnosti. Tedaj je navadno prevalila tehtnica v mojo korist. Če pa sem videl, da more tudi moj zoprnik dati na svojo skledico podobne uteži, ali pa kaj drugega — recimo večjo pokvarjenost in brezobzirnost, tedaj, vidiš, sem klavrno pobegnil.

Včasih sem oni dve svoji lastnosti cenil na petdeset odstotkov, ki sem jih lahko priključil svoji instinktni moči. Ali pa še višje. Nekoč sem hotel kot še ne dvajsetleten dečko pokazati svojemu prijatelju, kaj premoreta drzovitost in hladni preudarek. Ponoči sva zavila na gozdno pot in ko sva, prežeč za grmom, zagledala trojico mladih ljudi, sem se ločil od tovariša in šel prihajajočim nasproti. Komaj sem bil kake tri korake pred njimi — tremi krepkimi mladeniči — sem nenadoma zaukazal: Stoj! In res, obstali so kakor prikovani na mesto. Zasmejal sem se in šel mirno mimo njih. Dokaj trenutkov je se preteklo, da so se znašli. Ta čas sem bil že zdavnaj zopet izginil v gošči. Vidiš: isti strah pred porazom sem občutil tudi tedaj, kadar sem ljubil. Da premagam ono čuvstvo, sem postal drzovit in naskakovalen: moral sem zmagati za vsako ceno. Vedel sem: prvi poraz mi odvzame sleherno vero v svojo moč. Izguba te pa vero v življenje. Moj točni račun, ki sem ga vodil o teh stvareh, mi je dal nad ženskami neko premoč. Pri Greti sem nenadoma začutil, da imam sebi enakega nasprotnika: najhujša oslabitev moje moči je bila moja velika ljubezen. Včasih, nenadoma, sem se zasačil, kako majhen sem proti njej in kako nevreden njene ljubezni. Zdelo se mi je, da sem kakor velika človeška opica pridrl iz pragozda in ugrabil dragoceno bitje. Ta posest mi je bila v neizmerno radost. Vendar mi je sem ter tja bilo, kakor da bo nenadoma stopila predme, bliskoma spoznala mojo ničvrednost, vsekala me čez lice in zavpila: šuft! Kolikokrat sva si gledala iz oči v oči in sem iskal v njenih, če mi vidi v srce, ves trepetajoč pred razkritjem. Kolikokrat sem že mislil, da je prišel odločilni trenutek. Toda nič se ni zgodilo. — To, vidiš, je bila ona karta, ki sem jo venomer tiščal ob svoje prsi. Če bi ji jo bil pokazal, bi moral oditi poražen z bojišča. Ne dvomim: zavrgla bi me bila. — Toda tudi v njej tiči nekaj podobnega. Tudi ona jadra skozi življenje, iščoč boja in zmag. Ko bi mogel samo enkrat pogledati v njeno srce. Ko bi vsaj enkrat mogel pogledati v srce drugega človeka, da bi si zadobil gotovost: tudi on je tak. Prav je imel filozof, ko je dejal, da je le eno gotovo: naša zavest. Tudi naš najbližji je zaklenjen pred nami s tisočerimi ključi. Vsako bitje je svet zase. Kolikšen prepad zija med »jaz« in »ti«! Nikoli ga ne bo mogel nihče premostiti. — Včasih se nenadoma prebudim sredi noči, planem iz strašnih sanj pokoncu, zdi se mi, da gori okrog mene ves svet, da se mi ruši strop nad glavo; silno utesnjenega se čutim in hotel bi ubežati pred vso to grozo. Spake vidim okrog sebe in same zločeste obraze. Večkrat se mi je pripetilo, da so me zgrabili na hodniku bežečega kakor norca, tresočega se po vsem telesu od neznane groze, splašenega kakor divja zver. Pot mi je lil s čela in roke so mi drgetale kakor mišice konja, ki je zagledal sredi skoka prepad pod sabo. Pred neko strašno, nečloveško spako sem hotel zbežati, ki se je vtihotapila vame, ne vem, odkod. Zdaj tu, zdaj tam — sem zagledal njeno grozno obličje.«

Utihnil je nenadoma in ves splašen pogledal vame. Rezko je stopil k postelji in me pograbil za vrat:

»Človek, priznaj, če si božji: zakaj si izvlekel iz mene skrivnost? Ti poznaš Greto? Ne boš mi utajil: kakor s kleščami izvlečem iz tebe, kar mi prikrivaš. Veliko sem ji govoril o tebi. Zelo si je želela, da bi te spoznala. Ve, da poznaš metodo, ki ti daje moč, da razkrinkuješ ljudi. Kaj se izvijaš?! Peljala se je skozi Ljubljano. Podkupljen si, prokleti zvodnik! Povej, kaj sta imela med sabo?! In jaz, norec, sem se bahal s teboj in te poveličeval pred njo v deveta nebesa! Prokleta nečimrnost! Spečal si se z njo, ti, Satan!«

Z obupnim naporom sem se mu iztrgal.

»Norec, stokratni norec!« sem zarjovel nanj. »Ali ne vidiš, da si zbesnel? Kakšen hudič te je neki obsedel?«

Skočil sem s postelje in pograbil za vrč z vodo. Robert se mi je plaho približal.

»Torej ni res? Ti ne poznaš Grete?«

Nenadoma se je zasmejal, vendar sem čutil, da malce po sili.

»Preizkusiti sem te hotel,« je nadaljeval. »Nič drugega ni bilo. In ti si mi pač nasedel. Glej, ogenj je ugasnil. Mraz postaja zopet. Pojdiva v posteljo. Morda zaspiva. Ne morem ti povedati, kako težko mi je pri srcu že vse te dni. Nekaj se je moralo zgoditi z Greto. Kar na lepem sem ti pisal in takoj sem sedel v vlak. Povem ti: nos imam kakor divja zver. Težko si mislim, da me vara moj čut.«

Iz kovčeka je vzel skrbno s pisanim trakom povezano škatlo, razvezal jo in vsul iz nje kup rožnatih pisem. Legel je k meni v posteljo in me vprašal:

»Ali hočeš, da ti kaj čitam? Njena so.«

»Daj, čitaj,« sem mu dejal in utajil zaspanost. Nekaj časa sem res poslušal vroče, sladke besede, polne čuvstva in ženske strasti, namenjene enemu možu, tistemu, ki ga dekle ljubi in obenem spoštuje. Skozi nje sem čutil drhtenje po ljubezni koprneče žene, toda polagoma me je zazibal spanec, semtertja sem se še prebudil, pogledal prestrašen okrog sebe in videl prijatelja, ki je neumorno čital na glas. Vprašal me je, če poslušam, pritrdil sem mu avtomatično in zopet padel v polsnu. Še parkrat me je opozoril na to in ono, naposled je pa menda uvidel, da ni z mano veliko početi, utihnil je in čital zase dalje in dalje. Malo me je motila luč, toda počasi me je le premagal trden sen. On je vztrajal vse dotlej, da ga ni preplašilo jutranje kikirikanje petelina na dvorišču. Takrat je menda zaspal.

Prihodnji dan je zarana odpotoval v Berlin.

*

Čez teden dni sem sedel z nekaterimi znanci v kavarni. Nenadoma je stopil Robert Nigris k meni in me pozval s seboj.

»Mudi se mi,« je dejal. »Po svoje stvari sem prišel.«

»Nisem mislil, da se boš tako naglo vrnil,« sem pripomnil, hiteč z njim proti domu. »Ali bi šla mimogrede na kozarček?«

»Danes ne bom pil. Ni treba izgubljati besed.«

»Kaj ti je prav za prav?« sem ga vprašal, ko sva stopila v sobo. Videl sem, da je moral biti precej izmučen. V obraz je bil nekoliko upadel in zdelo se mi je, kakor bi se bil v teh osmih dneh postaral.

»V Ameriko se odpravljam,« je odvrnil. »V Brazilijo. V Evropi nimam več kaj iskati. — Čemu bi delal ovinke. Poročila se je. Kaj naj bi bila tudi začela z mano? Sita je bila poti brez konca. Poiskala si je miren pristan. Izbrala si je nemara boljši del. Imela bo dom in rodila otroke. To je bila torej njena skrivnost. Sredi viharja večna, tiha želja po mirnem zavetju. Morda je to skrivnost vsake, tudi še tako razviharjene ženske. — Moški pa je, vidiš, podoben Eolovemu mehu. V njem je zaprtih nešteto viharjev. V njem tičijo Jug in Sever in Vzhod in Zahod, hladni in topli vetrovi, taki, ki nosijo s seboj oblake in dež in nevihto in grom in strelo in blisk — in taki, ki kakor pomladanska sapica razširjajo vonj po mirti in sadju in vinu, po cvetočih travnikih in senčnih gozdovih. — Ali si jih videl prejle v kavarni? Kako tiče nad svojimi mizami, ti plešci in sivobradci, in mečejo karte? Ali si videl, kako jim drhtijo roke in kako so nemirni? Tvegajo in igrajo in naskakujejo in se bore. Izguba? Dobitek? Ta po lisičje zvit, podoben Uliksu, oni silen in hraber kakor Ahil, tretji zopet vztrajen in preudaren kot Katon, četrti drzovit in naskakovalen kakor mladi Napoleon, in peti in šesti in nešteto ostalih, vsak zase enkraten in razlikujoč se od vseh in vendarle vsi od istih viharjev razgibani. Pretesno jim je postalo življenje. — Ali v vsakem teh src polje in klije skrito življenje, tajen up in tiha nada živi v njih, da pride nekoč njihov čas. Da se dvignejo in stopijo na plan in začnejo boj in gradnjo nečesa, česar še ni. Ne misli, da so se vdali zares. Vsi še upajo. Videl boš starce in zrele može, ki čitajo skrivoma knjige iz tujih dežel, potopise in pustolovske povesti bero, o silnih možeh, ki so osvajali svet: vsi tajno čakajo na bojni klic.

Kaj zato, če jih prej pobere smrt? Ali je mar sramotnejši konec borca, ki je padel, pogumno stoječ na straži, kakor pa onega, ki ga je zrušila krogla sredi bitke?! Kje neki?! Tudi on je bil hraber vojščak. In njegovi otroci, ki si jih je vzredil za časa premirja, bodo nekoč planili iz rovov, razlegal se bo bojni krik od vsepovsod, na puške bodo nataknili nože in se vrgli z golimi sabljami v boj. To čutijo srca in nemir v očeh jih izdaja. Vsi upajo in preže na trenutek. In tisti, ki sede ob mizah in govore o velikih stvareh, razpravljalo o politiki in mečejo trnke z vado v bodočnost: Tajni graditelji so, čuvarji večnega ognja. Njihova domišljija jih dviguje in nosi daleč tja preko oblakov. Smeješ se jim? Oni so Varri, ki niso obupali nad rešitvijo domovine. — Ali če stopiš zvečer v krčme in pivnice, pijane obraze vidiš, zgovorne in drzne, željne prepirov in boja. Nestrpneži so. Tem je bilo čakanje predolgo. Notranja strast jih premetava kakor igrače. Tudi ti so potomci drznih osvojevalcev.

Bratje so nam. Rečem ti: zmerom sem občutil svet kot bojno poljano in v slehernem človeku sem videl sovraga. Ali v trenutkih, ko gledam to potrpežljivo čakanje, ta veliki up in to silno vero, to Vdanost v usodo, to hrabrost v odrekanju, to večno, tajno nezadovoljnost — takrat bi stopil k vsem tem možem in pritisnil bi jih na svoje srce. Povedati bi jim hotel veliko besedo, zaupal bi jim, da niso sami in da pride trenutek. Takrat me je sram svoje svobode in svoje predrznosti, zdi se mi, da sem kakor zločinec, ki je ukradel nekaj, za kar so drugi prikrajšani. In vendar sem izmed onih, ki nosijo baklo svobode iz roda v rod, da ne izbriše moloh družbe za vedno, kar je bilo največjega in najsvetejšega v človeku. Vidiš, zato danes in vse te zadnje dni ne smem piti, ne smem se dati omamiti, ne smem izpustiti vajeti iz rok. Močan moram biti, da ne podležem izkušnjavi. Ta pa je želja po miru, po odložitvi orožja, po umaknitvi z bojišča. Glej! Vse svoje bistvo sem razkrojil v najmanjše potankosti, kakor pajek sem zdrknil po vseh nitkah svojega omrežja v sleherni kotiček svoje nature; nečesa nisem zasledil: odkod ona vrhovna oblast, odkod ona zadnja instanca, ki urejuje, nadzoruje in vodi vse moje bitje in žitje. Tam, vidiš, tiči jedro svobode tega stroja, ki ga imenujemo človek. Tam je skrivnostni činitelj, ki drži vse niti te lutke v svojih rokah. Tam je tisto, čemur pravimo »jaz«. Čuj me! Ko sem izvedel, da nimam na tem kontinentu ničesar več pričakovati, me je zgrabila nedopovedljiva žalost; neizrečeno sem si zaželel, da bi vsaj za trenutek zapadel omami, se pogreznil v reko pozabljenja, v Lete. Na vsaki postaji sem že sklenil, da popijem steklenico vina ali kozarec žganja: nekaj me je vselej zadržalo, rekoč v meni: ne odnehaj, ne vdaj se. Čutil sem: požirek pijače bi bil zame moj Waterloo. Velika beseda to: Waterloo. Vzdržal sem in zmagal.

Utrujen sem sedaj. — Ko mi je povedala, da se je poročila, je dolgo nisem razumel. Potem sem jo vprašal: Kaj naj storim? Dejala mi je: Zmerom si si želel v Ameriko, v južni del novega kontinenta. Potuj tja. Pomagati ti hočem. Denarja imam. Kar vzemi. — Vzel sem. Preskrbela mi je tudi potni list. Sedaj ima izvrstne zveze. Nisem se sramoval, izkoristiti jo. Razkril sem se ji. Ali sedaj ni imela poguma, da bi mi bila zabrusila psovko v obraz. Kriva je stala pred krivim.

Ti, čuj!« je vzkliknil nenadoma. »Kakšen slepec sem vendar! Saj je jasno ko beli dan. Usoda. Ali čutiš prst usode? Po kako zaviti poti se mi izpolnjuje pradavna želja! In jaz nisem ničesar videl. Kak mir je naenkrat legel vame! Saj to je sreča, to je nova pot! To ni več beg, to je pohod k novi zmagi. Ta trenutek sem se šele zavedel, kakšna radost me čaka tam preko morja. Izpolnitev daljnih, otroških sanj. Pomisli, človek! Čez nekaj dni se bom zibal že sredi morja, gledal brezbrežno vodno gladino, od nobenega obzorja omejeno, silne valove bom videl, ves v pričakovanju novega, kakor nekdaj Kolumb. Tisoč novih možnosti se odpira pred mano. Ves svet se mi zdi kakor eno samo ogromno lovišče in dano mi je, biti lovec v njem. Ah, in gledal bom s temi svojimi večno žejnimi očmi prostrane pokrajine, širne, v neskončnost segajoče pampe, z visoko travo porasle, po katerih brodijo silne črede goveda, pastirje na iskrili konjičih bom videl, rjavopolte može, divje in ognjevite, nikoli mirujoče. V ozadju bodo rezale nebo mogočne Ande, orjaški zasneženi vrhovi — in po deželi se bo valila kakor morje široka reka, ob njej pragozdovi in v teh jaguarji in opice in prekrasne ptice, rože moževe velikosti, bajno pisani metulji in čudovite kače, s strupom nabit, vse živo, drhteče in trepetajoče, večno znamenje klitja in bitja — do nebes segajoča pesem svobode. — Morda, semtertja, me bo premagalo domotožje, želel si bom, da bi videl obraze, ki so mi bili dragi, kraje, kjer sem prebil ure ljubezni in boja in odkoder sem odnesel poraze in rane in tudi zmage — vse to bo, ah, tako daleč, tako daleč za mano. Ali človek mora naprej. Vsak zastanek pomeni popuščanje moči, željo po miru, kal smrti. — Ti, čuj! Iz Amerike ti bom pisal. Če bom prišel do denarja, ti ga pošljem, da se pripelješ za mano. Če se pa tebi prej usoda nasmehne, nikar ne odlašaj. Poišči me. Saj svet ni dandanes bog ve kako velik. — Evo postrežčka!«

Mož je znosil Robertovo prtljago na voz, ki je čakal pred vežo. Ko je bilo delo opravljeno, smo šli na postajo. Ko je prisopihal vlak, me je Robert iznenada objel.

»Zbogom, Evropa!« je dejal s tihim, pridušenim glasom. Nasmehnil se je, da bi zakril vlago v očeh. Toda ko je skočil na vlak, je bil že zopet ves v ognju. S krepkim, energičnim glasom je ukazoval, kam mu naj postavijo njegove stvari. Ko se je začel vlak pomikati dalje, mi je še enkrat bežno stisnil roko in skoro sem ostal sam, s praznim in žalostnim srcem.