Pogovor na magistratovi višavi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pogovor na magistratovi višavi.
anonimno
Izdano: Edinost 1/6 (1876), 3–4
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Mihec. Ali si čul, da je naš deželni zbor odprt?

Jakec. Čul sem, čul, saj mi je Marijanca povedala in rekla, da oče Hermet vedno mimo nje pete brusi, ter pod pazduho akte prenaša, kakor, da bi imel sodnji dan organizirati.

Mihec. Zdaj mi je nekaj v glavo padlo; Tinca mi je povedala, da je sklical skupaj vse modrijane, pismouke in zemljemerce, ker hoče po svojej modrosti vrediti novi Trst.

Jakec. Najni ženi spodaj ste čuli pogovore mej vsemi onimi gospodi, kateri so pravemu avstrijstvu hermetično zaprti, „da bode meja novega Trsta tako vrejena, da se bo tam blizu Benedk skupaj držala.“

Mihec. Nij tako ne, brate; očka Hermet le misli spodnjo okolico v mesto spremeniti, za zgornjo okolico se ne meni še toliko, kajti, kadar jo dobro izmolzejo, potem jo pa pusté, naj se briga sama zase.

Jakec. Po tem takem treba mejo hrmetično zapreti, ne?

Mihec. Da novo mesto vtrdi, naredi naš magistrat živo ograjo iz samih Furlanov, postavi druzega poleg druzega, saj jih magistrat vedno rad sprejema, naj jih od tam prihaja še toliko.

Jakec. Ali si morda čul tudi v neki novi volilni reformi? Marijanca mi je pravila, da so jo dali očetu Hermetu, naj jo ustvari.

Mihec. Pravemu so jo v roke dali, uže tri laška leta kuje, zbija in tolče to novo volilno reformo, pa vselej mu uide up po vodi.

Jakec. Mislim da Hermet hoče, da bi imel vsak Furlan volilno pravico, ali vsaj vsak, ki nosi tisto plesnovo furlansko obleko.

Mihec. In mi okoličani, kaj pa je z nami? saj tudi mi plačujemo davek in dac, še celo od magistratovih muh; kako smo mi urejeni, to bi rad znal?

Jakec. Vse tiste, ki nosijo hlače na brento vrezane, in to smo mi okoličani razen naju dveh, hoče Hermet spraviti mej meščane, da ostanejo kakor pleve na rešetu.

Mihec. Pes naj se obesi, rajši stopiva s te krive kolibe i začniva udrihati, kje, tega nij treba praviti.

Jakec. Meni se zdi, da lezeva skupaj.

Mihec. O, kaj še, mi dva ne lezeva skupaj, le koliba pod nama, prej sem dobro čez sosedovo streho videl skoz okno v sobo magistratovega uradnika, razločil sem vse lahko v sobi, a sedaj sem se pogreznil, da ne vidim še okna ne.

Jakec. Kaj si zapazil v sobi magistratovega uradnika?

Mihec. Reči, katere so pričale, da je dober avstrijanec, kajti bile so tele podobe po zidu in koteh; pri peči je bil razpostavljen v telesnej velikosti Garibaldi, nad zofo je visel Viktor Emanuel, zopet na desnej strani je bil znani lučonosec Lamarmora, da nij manjkalo Cavurja in drugih enakih, lahko se samo ob sebi umeje, in srce tega zvestega avstrijanca je bilo tako patriotično, da je pri njegovi postelji visel grb z belim križem, to vem dobro da grški ali švicarski nij bil, saj jaz poznam dobro te stvari, na priliko zastavo gimnastike, zastavo trobojno, tudi sem dobro poznal našo zastavo našega bataljona, katero smo na Občini nekako čudno oddali.

Jakec. Tudi veronauk hočejo iz šol odpraviti.

Mihec. Ako v deveti deželi to zvedo, kar namerjavajo naši mestni očetje, zagotavljam te, da si bodo mislili, da je celo mesto Trst bedališče in vodja takega bedališča ... nu, jezik, molči!

Jakec. Mene je sram zdaj na tem mestu, to sem ti pravil uže zadnjič, ko so nekatere vroče glave tako evviva kričale Hrmetu; kakošna je bila ta svojad, tega mi nij treba praviti, samo toliko rečem, daje puhtel, ko so mimo naji šli, grozoviti duh, kakor bi bila petešerija gorela.

Mihec. Da taki hodijo naji čestit, bila bi tako razžaljena, da bi kladivi, uro, stolp in še to kitajsko kolibo nanje zmetala.

Jakec. Brate, res je.