Pogovor na magistratovi kolibi (1/5)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pogovor na magistratovi kolibi.
anonimno
Izdano: Edinost 1/5 (1876), 3
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Mihec. Nu Jakec! kako si pust uganjal; mislim, da si dosti plesal, kali?

Jakec. O da! dobro sem Tinco sukal, plesal ž njo mazurko „Viola del pensiero“; bila sva v občinskem gledišču, vsi so naju gledali in pozdravljali, bolj nego mestnega župana.

Mihec. Kaj te je vrag zmotil, da si se predrznil iti v občinsko gledišče, ali ne veš, da ono je le za visoke in mogočne gospode.

Jakec. V saj sva mi dva višja od magistrata, mogočna tako, da častni posel brezplačno opravljava; kdo tedaj nama sme kaj zabranjevati? In ta večer tudi nij bilo v gledišče niti mestnih naših očetov, niti magistratovih cilindrov.

Mihec. Kako bi mogoče bilo našim očetom ta večer na ples iti, ker prav ta dan je strela prinesla telegram z Dunaja, da je bil v državnem zboru sprejet predlog gosp. Nabergoja, naj se tržaška okolica zarad plačevanja vžitninskega davka prestavi v III razred; potem bi okolica veliko koristi imela, mestna denarnica pa bi en milijon goldinarjev na leto izgubila!

Jakec. A, takisto je to! Zato so bili ta dan mestni naši očetje vsi hudo razkačani i poparjeni, kakor bi bilo izpod neba goreče žveplo nanje lilo. Oče Hermet je ves spehan i poten po mestu létal, ter svoje prijatelje v delegacijo vabil. Oče Luzzatto je zlato tele prosil, naj ga razvestli, da bi mogel v delegaciji iskreno govoriti. Oče Dr. Gorakuki je v naglici spisal dopis v časnik „Cittadino“, in s črnim na belem pokazal, da mestna denarnica en milijon na leto izgubi, okoličani pa se vendar nič ne okoristijo, ker po tem bi gotovo za en milijon več vina na leto spili. Oče župan je ves dan premišljeval nesrečo, katera preti mestni denarnici, boječ se, da to bi utegnilo tudi njemu nekoliko škodovati. Dačni vodja, gosp. P... je zračunil, da se njemu potem plača vsaj za 1000 gld. na leto zniža, in precej se ponudil, da gre na Dunaj razdret kar je g. Nabergoj v korist okolici opravil. S kratka: vsi mestni očetje in magistratovi ljubčki so se bolj potili, nego nekdanji mladenči v razbeljenej peči. — Slišal sem tudi, da je Bonina ves dan mrzlica tresla, očeta Ferlugo pa zona imela.

Mihec. Ti veliko veš, jaz pa še več, jaz vem vse namene naših očetov, pa tudi namerave okoličanov: Tisti večer so se tudi pri sv. Ivanu zbrali vneti rodoljubi iz okolice; nekov „panslavist“ jim je veselo novico povedal, da je bil v državnem zboru predlog g. Nabergoja v veliko korist okolice sprejet. To se samo ob sebi vé, da so se delale glasne napitnice g. Nabergoju. Čule so se tudi preklicane besede: Tabor! narodni dom! — Grom te ubij! misliš, da so to nepomenljive reči?