Pogovor na krivej in počenej palači (1/18)
| Pogovor na krivej in póčenej palači. anonimno |
| |||||||||||||
Mihec. Po vsej okolici je bilo šolsko izpraševanje, in kakor se čuje, bil je dober vspeh povsod.
Jakec. Kedo se je o tem prepričal in tebi povedal, da upiješ na vsakega, ki mimo naji gre, kedo ti bo to vrjel?
Mihec. Za boga, jaz sem v zvezi se šolsko komisijo, posebno sem star prijatelj g. Loju.
Jakec. Vsa čast, da imam takega tovariša, ali povej ti meni, kaj bi tebi Turk znal povedati, da ga pošlješ k pridigi v Trstu v kako cerkev?
Mihec. Ničesa, saj ne umeje naših jezikov, lahko mu pridigajo kar hočejo, Turk je Turk.
Jakec. Bogme! ta je modra, naša mestna šolska komisija je prav taka, hodi k izpraševanji v slovenske šole v okolico pa slovenskega ne zna.
Mihec. Kako pa vé, da učenci svojo stvar znajo?
Jakec. Enkrat mi je to en ud šolske komisije rekel, da on po ustnicah zna, če tudi ne umeje slovenskega, da otroci dobro svoje naloge znajo.
Mihec. Kapa kosmata! taka komisija bi lahko šla v Filadelfija v Ameriko na svetovno razstavo, tam bi lahko služila za izpraševanje vseh narodov, saj bi na ustnicah poznala kedo zna ali ne zna od Slovenca do Kitajca, Kalmuka in Tatarja.
Jakec. Kaj misliš, zakaj sta oni dan dva Angleža naji tako ogledavala?
Mihec. Župan je zatožil naji, da sva tako teška, da sva stlačila celo kolibo na kup, bojim se, da so nekaj proti nama sklenili.
Jakec. Kaj vraga! tlačiti bova morala druga dva dela palače, hodite sem ter tja vsak dan dve uri, tisti z bobnom, ki oklicuje, pa bode nama popotnico bobnal, samo stirnajst dni in pohodiva, da se ne bo znalo, če je kedaj kriva bila.
Mihec. Kaj pa, ako bi malo udarila tudi s kladivom.
Jakec. Bog obvari! sedlo bi na kup vse in mi dva bi, kakor Jeremija, jokala na razvalinah, ki bi pokrile toliko pravičnih?!