Pogovor (Zofka Kveder)
| Pogovor Zofka Kveder-Jelovšek |
| |||||||||||||
Mlada gospa Jelka sprehajala se je s svojo prijateljico, gospo Ano nekega poletnega popoldneva po parku. Vroč dan je bil in še celo tu pod košatimi drevesi je bilo soparno in vroče. Dišalo je po smrečju, po orehih, nekje ob potu je odcvetala lipa.
»Življenje je vendar-le pusta in dolgočasna stvar,« je rekla gospa Ana. »Kadar smo odkritosrčni, moramo priznati, da je vse skupaj sama goljufija. In mi sami smo goljufi. Kaj vse si človek ne domišlja! Da je srečen, vesel, zadovoljen! Sebi laže in drugim. A če prav pogledaš, je le varka in komedija.«
»Oho, ti si danes pesimistična,« je pripomnila gospa Jelka. »Zakaj to? Jaz sem nasprotno, vidiš, tega prepričanja, da je na svetu prav prijetno, da je življenje imenitna igra in da je moja vloga na primer, ena od najboljših.«
»Da ti, zakaj ne bi bila zadovoljna, ti? Otroke imaš, finega moža, tvoja slika je vzbudila na zadnji izložbi vseobče priznanje ...«
»Larifari, to ni nič,« pretrgala je besedo svoje prijateljice temnooka gospa Jelka. »Kaj ti nimaš vsega tega? Lepe zdrave, pametne otroke, poštenega, inteligentnega moža, ha?«
»Imam. Ali ti imaš še umetnost. Ko umrješ, te svet ne bo pozabil v enem dnevu,« ugovarja gospa Ana.
»Da, da, pomnil me bo deset dni. Naši časopisi bodo prilikom moje smrti objavili notice, da je umrla ta in ta priznana, talentirana — no, in tako dalje! Morda napiše kdo celo feljton kakšna vsega zavidanja vredna čast! Da še več, čez petdeset let morda napiše ena bodočih naših doktoric filozofije, ali profesorica slikarstva na naši bodoči umetniški akademiji, — pardon, to bo morda ne čez petdeset, a in pak čez dvesto petdeset let, — da je takrat in takrat živela neka gospa Jelka, ki je tudi slikala, slabo slikala sicer ...
»O, o, izvrstno, izvrstno ...«
»... slabo — ti o slikarstvu ničesar ne razumeš ... slabo slikala torej, ampak, da to dejstvo v tedanjih časih vsekakor ni bilo brez vse zanimivosti ... Tako se bo morda pisalo, če se bo sploh. In to mi zavidaš, ti mi to res zavidaš?!«
»Zavidam, hm, nevoščljiva nisem, to je nizko, ampak fakt je, da si na boljšem, kakor jaz.«
»Kakor ti?! Kaj ti manjka? Lepa si, bogata, brez skrbi. A jaz se borim s tem življenjem iz leta v leto, skrbi imam čez glavo in bodočnost je negotova. Pa vendar ne tožim.«
Gospa Ana se je zamislila. »To je res, v materijalnem pogledu se ne smem pritoževati, ali drugače imaš ti lepše. Idealne, duševne zahteve, mislim. S tvojim možem živita v redkem duševnem skladu, pogovarjata se o knjigah, o tvojem in njegovem delu, moj Ivan nima smisla za to. Samo hribolazec je v privatnem življenju, a jaz pridem komaj na Šmarno goro.«
»Ha, ha in zaradi tega si nesrečna?«
»Ah, ne nedoslovno zaradi tega. Tu je še mnogo drugih malenkosti. Včasih sem jako žalostna. Če pogledam druge ljudi, — njim je mnogo lepše, srečnejši so ...«
Gospa Jelka se je zopet zasmejala. Prijela je prijateljico pod roko in jo peljala h klopi pod košatim kostanjem. Tam blizu je žuborel studenec in lahen vetrič je prinašal od njega zdaj pa zdaj vlažen, in prijetno svež, duhteč zrak.
»Sediva!« je rekla gospa Jelka. »In zdaj, Ana, ti bom nekaj povedala. Tudi jaz sem včasih tako-le žalostna in še malo bolj, kakor si ti zdaj. Brez posebnega vzroka polasti se me vsakih par tednov neka globoka otožnost in neopisljiva potisnjenost. Nekaj čudnega me duši v prsih, v oči mi silijo solze in zastonj odganjam čemerne in grenke misli od sebe. Naenkrat se mi zdi vse črno okoli mene, bridko čuvstvo nesreče in nezadovoljnosti me muči. Vsa ta življenska borba se mi zdi odveč, pretežka, nesmiselna, brez cilja. Drugi pa se mi zde srečni, od usode razvajeni. Zde se mi sveži, agilni, vztrajni; njihovo življenje se mi zdi zavidanja vredno; neprenehoma mi vstajajo vprašanja, zakaj nimam tega in ne onega, zakaj ne te sposobnosti, zakaj ne povoljnejših razmer za svoj razvitek. Moj mož mi je premalo nežen in obziren, otroci premalo nadarjeni, zlovoljna sem in mojo dušo prevzame temna bojazen pred bodočnostjo in neki tihi pekoči in brezmočni gnjev na svojo usodo, ki jo smatram v takih momentih mračno, težko in nezasluženo. Par dni hodim okrog vsa izpremenjena, jokam na skrivem, grizem se v sebi, sploh nahajam se v neznosnem duševnem stanju. Ali kakor smo pač vsi ljudje tako tudi jaz iščem krivca ne v sebi, ampak v drugih. In ker mi je moj mož najbližji, začnem dolžiti natihem moža. Če bi bil mož tak in tak, bi bila tudi jaz drugačna, si domišljam, če nisem zadovoljna sama s seboj. On ima velik vpliv na me, zakaj ga ne vporabi, da bi bila vztrajnejša, da bi to delala, ono čitala, da bi se odučila svojega prenaglega temperamenta, da bi postala konsekventnejša v svojih načrtih. Ali on se premalo briga za me, zato je vse to. Sploh, če bi nas imel zadosti rad, mene in otroke, bi že ukrenil tako, da bi bilo vse prav, da bi bili brez skrbi za bodočnost in da bi v vsakem oziru teklo življenje vedro, veselo in koristno, kakor blagoslovljena, bogata in mogočna reka teče po rodovitni in lepi dolini. Opazujem ga in naenkrat odkrijem na njem vse polno pogrešk, ki jih drugi ljudje po mojih mislih nimajo.«
Gospa Jelka je prenehala za trenutek in opazovala pisanega metulja, ki se je prizibal gizdav in krasen iz gozdnega somraka, onkraj bele stezice.
»Čudno, ravno tako ali na las tako čutim včasih jaz,« je pripomnila gospa Ana.
»Da, da, to je občečloveška bolezen,« je povzela gospa Jelka zapet besedo.
»In ali mu kaj rečeš?« vpraša prijateljica.
»Rečem, hm ... On je pameten. Ko vidi, kako vse bolj vre v meni, kako postajajo moje oči trde, pogledi mrki, kako je moj glas vsako uro trpkejši, kako sem zlovoljna, pride k meni in me vpraša, kaj mi je pravzaprav k vragu. Meni je to vprašanje seveda dobrodošlo, pa začnem, da tako življenje ni življenje, da sem si zakon drugače predstavljala, da ni to nobena ljubezen, otroci tudi niso nič takega, da bi bilo najboljše, če bi človek čim prej umrl in da ne razumem, zakaj je drugim ljudem tako lepo na svetu, samo meni ne. On me pusti, da se izgovorim, reče, da sem neumna, zaloputne vrata in gre.«
»In ti?«
»Meni takoj odleže. Glavno je, da se odpre ventil. Sicer pa tudi njega prime včasih podobna bolezen in jaz je lečim na sličen način.«
»Jaz molčim, nič ne povem, ampak stvar me muči dolgo.«
»Vidiš, to ni dobro. Ven z vsem. Mož, ali prijateljica, oče ali teta, ti pove kakšno ceneno modrost in tolažba je imenitna. Ravno včeraj sem poslednjikrat prebolela tako bolezen. Zdaj upam, imam mir vsaj do Vseh svetih. O, ti niti ne slutiš, kakšno moč ima včasih kakšna banalna filozofija, če jo slišiš o pravem času.«
»Kaj ti je dejal tvoj mož?«
»Da bi hotela same polizke, da vidim pri vsakem samo cvet, bonbon. Da življenje ni sama sladkarija, da ga ni človeka brez hibe, da ni luči brez sence in da je prav tako, ker bi se človek drugače od same medice zadušil. Poljubil me je na usta krepko, brez vse sentimentalnosti, nataknil je klobuk in odšel po svojih opravkih. In naenkrat sem videla, da je neumnost zavidati druge ljudi, videla sem zopet tudi vse sence in vse pregreške, ki jih ima ta ali oni, skrbi, nesreče in moja lastna lučca je takoj svetlejše vzplapolala. Moj mož je najboljši od vseh, nikogar drugega ne bi hotela; otroci so najljubši, osoda moja mi je še najpripravnejša in našo skromno ali veselo in toplo srečo ne bi zamenjala za nobeno drugo na svetu. Kaj se torej šopirim. Vsekakor lepo mi je na svetu in zadovoljna sem jako.«
Metulj je odfrfotal in obe prijateljici ste se vrnili v mesto. Na visokem nebu je sijalo vroče in zlato letno sonce.