Pogovor (Ivan Sergejevič Turgenjev)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pogovor
Ivan Turgenjev
Izdano: Modra ptica, 1/3 (1930), 49–50
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
Niti na Jungfrau niti na Finsteraarhorn še
ni stopila človeška noga.


Najvišji vrhovi v Alpah ... Orjaška veriga razpokanih skalnih mas …
Srce gorovja. Nad gorami se boči svetlo-zeleno, jasno, molčeče nebo.
Oster, rezen sren; trd, lesketajoč sneg; iz snega štrle hrapavi roglji
oledenelih, preperelih gorskih skladov. Dva kolosa, dva orjaka se
iztezata na obeh straneh proti horicontu: Jungfrau in Finsteraarhorn.
In Jungfrau govori sosedu: »Kaj je novega? Ti imaš svobodnejši
razgled. Kaj se godi pod nama?«

Mine nekaj stoletij: ena minuta.

In Finsteraarhorn grmi v odgovor: »Gosti skladi oblakov zakrivajo
zemljo ... Čakaj!«

Zopet minejo tisočletja: ena minuta.

»No, in zdaj,« vpraša Jungfrau.

»Zdaj vidim; tam spodaj je vse, kot nekdaj;pestro, malenkostno. Sinje
vode; temni gozdovi; sive, na kup nanešene groblje kamenja. Krog
njih mrgole še vedno oni hroščki, saj veš, dvonogi, ki se jim še ni
posrečilo omadeževati tebe in mene.«

»Ljudje?«

»Da; ljudje.«

Tisočletja gredo v nepovratnost: ena minuta.

»No, in zdaj?« vpraša Jungfrau.

»Število hroščkov se menda zmanjšuje,« – jezno hrešči Finsteraarhorn;
»bolj jasno je postalo spodaj, vode so manjše, gozdovi svetlejši.«

Spet preteko tisočletja: ena minuta.

»Kaj vidiš zdaj?« pravi Jungfrau.

»Okrog nas, v bližini se je vidno zjasnilo,« – odgovarja Finsteraarhorn;
»le tam zadaj, v daljavi, v dolinah so še madeži, in tam se še
nekaj giblje.«

»Pa zdaj?« vpraša Jungfrau, ko mine naslednjih tisoč let – ena
minuta.

»Sedaj je dobro,« – odgovori Finsteraarhorn; – »poglej kamorkoli,
povsod je vse čisto in belo ... Povsod najin sneg, nič kakor sneg in
led. Dobro je zdaj in – mir« 

»Dobro« – ponavlja Jungfrau. – »Tudi midva sva dovolj kramljala,
stari. Čas je; zaspiva.«

»Čas je.«

Spe silni gorski orjaki; spi zeleno, jasno nebo nad zemljo, onemelo
za vekomaj.