Pogovor:Solzice (1949)

Beseda z Vorancem in o Vorancu

Berem in gledam.

Kdo je ta, mehak kakor dobra mati, ki reže sosedovim sirotejem pogačo, zraven pa ves trd in nasršen, kakor kuhar, kadar strga hren?

Berem in gledam in strmim.

Ali si skala, ali klada, ali človek, ali medved?

»Boren paver sem, boren paver, ali ne vidiš?«

Ne, ne vidim! Potuhuješ se! Zakaj nenadoma si mi drevo, dim, veter — sinjina in daljina in nič!

Odkod mi poje ta zvon?

Iz turenskih lin, izza oblakov, izpod jezera?

• * *

Brez vsakršnega sentimentalnega spakovanja in prenevedanja nežna, nežna ljubezen do svojcev, velika, velika ljubezen do domače hiše, do zemlje in kar raste na nji, do sosedov, do vsega obdajajočega, tako silna, strastna ljubezen, da, si vse to, kar te obkroža, ti sam, da ne veš več, kje je konec človeka in kje se začne vnanji svet.

• * *

In silen glad, burna hlastežnost po lepoti sveta!

Ali med tem zdravim gladom, med to naravno hlastežnostjo in med uživanjem te lepote strahotna gora naporov, barikada zaprek! Zgolj nepovrnjeno garanje, gola revščina. Živina in ljudje vpreženi od vida do vida, da cepajo od upehanosti; otrok na paši, pri plugu z neprespano, še sanjajočo glavo. In poleg domačega dela še delo v gozdu za gospodarja. Za pričakovano skromno nagrado pa si brezdušno ukanjen. »Boga hvalite, da sploh lahko živite!« To je kulaški odgovor na otrokovo upanje.

Tam pa visok kapitalist s svojo tovarno, ki izžema naše ljudi, jim sesa kri, jim pije moč. Vsiljuje jim tujo govorico in tujo misel, širi razdor med kmetom in delavcem, da se malone sovražita, dokler se naposled le ne dokopljeta do zavesti, da imata oba enega nasprotnika, in da je njuna rešitev v enem samem zamahu zoper skupnega zatiralca in izkoriščevalca.

Da, s pašnika na višavi gledajo bistre mlade oči daleč v dolino, kjer se vali reka, drve vlaki, se podnevi kade in ponoči gore tovarniški dimniki; ob plugu premišljajo prebrisani možgani. Mlad fant srečava ljudi, sosede, spoznava kmete; se nameri na delavce, ko praznujejo praznik, ki ga pratika ne zaznamuje — prvi maj; se pretepa, in spravlja z vrstniki, opazuje, primerja, snuje, sklepa in vidi, kako je kljub vsemu človek močan! Da bi gore prekladal! In jih bo prekladal! In jih že preklada! In tako prehodi ta mladi fant dolgo in težavno, in vendar naravno pot od paše in pluga, do fužin in strojev, pot našega, človeka od kmetskega pastirčka do delavca, od delavca do zavednega socialista in borca za bodočnost.

• * *

Še enkrat odprem Solzice. Ali je mogoče lepše prikazati mater, njeno ljubezen do otroka in otroško ljubezen do nje? Pri nas je znal to samo še Cankar.

Glej žensko pred hišo v prvi jutranji svetlobi, ko prejme solzice iz Vorančevih rok! To je prizor, stkan iz same luči, ali ni to Bogomila, ko jo oblije mavrica? Táko lepoto je zmogel pri nas edini Prešeren.

In če se ozrem od Solzic na Samorastnike, se domislim Groharja, ki je pri nas prvi občutil veličastnost kmečkega dela in mu je naslikal s svojim Spravilom krompirja najmonumentalnejši spomenik.

Prežihovega Voranca smemo in moramo imenovati v eni sapi z našimi najboljšimi imeni.

In ti, ki boš prebral njegove Solzice, boš vedel več o človeku, kakor si vedel, preden si poznal Voranca; in potem boš komaj čakal, da boš segel še po drugih njegovih knjigah in videl, kako je človek silen in močan v svojem delu.

• * *

Voranc! Nekaj sem slišal, kakor da hočeš zopet oboleti! Nikar! Medvedu se ne spodobi biti bolnemu.

Ali se Ti ne zdi zanimivo, da pravijo pri nas v Vinicah solzicam dragoljubci? Veš kdaj sme biti medved bolan? Samo kadar so ga čebele opikale, ker je med kradel. Tako.

Oton Župančič 56jhoG (pogovor) 19:31, 14. januar 2023 (CET)