Pogled v bodočnost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pogled v bodočnost
Cvetkovič
Izdano: Amerikanski Slovenec 7. oktober 1904 (13/43), 6
Viri: dLib 43
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bela meglica se je vila po zasneženem polju, ki je samovalo pod vasjo. Bilo je tiho in mirno, od nikoder ni bilo glasu, le tam proti zapadu je šumela reka, da se je slišal oddaljen pridušen šepet. Prazno je bilo polje in pusto; niti grmovja ni bilo videti, le ob strani se je nemo dvigalo v zrak par visokih, vitkih jagujedov.

Orlova Jelica je hitela po stezi proti domu; bil je Silvestrov večer, in mudilo se ji je.

Popoldne je bila pri teti tam v drugi vasi, in ta jo je zadržala do noči. A Jelica je imela nocoj še toliko opravka! Doma vse počediti in urediti, ker je jutri velik praznik, novo leto; in rada bi bila kmalu gotova, da ima potem čas, ko pridejo prijateljice in bodo vlivale svinec, kakor vsako leto na ta večer. In tega je Jelica nestrpno pričakovala. Kaj se ji neki zopet lije iz svinca? Da bi bilo le kaj lepega, kar bi ji prerokovalo srečo. In Jelica se je zamislila, na tihem prav globoko v srcu je želela, da bi se iz svinca naredil obroček; to bi bilo ugodno znamenje. Lani si je vlila konjička, in prijateljice so ji z gotovostjo prerokovale, da se bo peljala v kratkem v cerkev k poroki; no, leto je minulo, a ostala je še vedno samica.

Skoro skokoma je prihitela domov; mati je stala na pragu in jo s težkim srcem pričakovala. Bala se je, da bi se ji kaj hudega ne zgodilo zunaj na samoti, na zasneženi poIjani.

»Jelica, zdaj pa le hitro zavrti! Vse delo te še čaka, in noč je že tukaj!« Ni ji bilo treba dvakrat reči; bila je urno pri delu in lica so ji kar gorela, tako se je bila razvnela.

Po večerji so prišle tovarišice: Jela jih je radostno pozdravila in takoj hitela v kuhinjo po posodo hladne vode in ponev raztopljenega svinca.

»Metka, ti daj prva!« je velela svoji najboljši prijateljici. Bila je vznemirjena. Moj Bog, pogledati za temni zastor bodočnosti, to res ni vsakdanje! Pristopila je Metka in, zajela s korčkom svinca. Bila je bela kot sneg, in roke so se ji tresle. Vlila je svinec v vodo. Vse prijateljice so se nagnile nad posodo in radovedno strmele vanjo.

»Ah, kakšen lep klobuček, vidiš, no Anica!« je vzkliknila Metka in potegnila svinec iz vode. Radost ji je zavladala v srcu, in zazdelo se ji je vse tako lepo, kakor bi zunaj pod svitlim nebom peli angeli. Zdaj se je tudi ojačila Jelica. Stopila je bližje, vlila svinec — in zarudela. Pred njo je bila odprta bodočnost, in zanjo je bila tako nebeško jasna.

»Jelica, to je venec, poročni venec! Jelica, ah, kako si srečna.«

»Poglejte jo no, porednico, a zdaj se drži tako leseno, kakor bi okamenela.« Vse prijateljice so silile vanjo, čestitale ji in jo gledale veselo iskrečih se oči. A Jelica je postavala kar v hipu tako bleda; vso je prevzelo tako srečno znamenje. Sedla je na klop, in od samega veselja ji je poslalo tako sladko, a hkrati tesno pri srcu. Prvi hip ni vedela, kaj bi storila, kaj bi dejala; a potem se je razigrala in radost, tako neskončno velika radost jo je prevzela. Zveneči vzkliki so zadoneli iz njenih ust, in vsa soba je kmalu odmevala veselega petja, ki je kipelo iz dekliških grl.

A zunaj je bila bleda zimska noč; tako tajno in tiho je bilo vse pod svitlim jasnim nebom, kjer se je vozil sanjavi mesec, kjer so gorele v srebrnem sijaju drobne zvezde. Bajna je bila Silvestrova noč. Leto se je poslavljalo od sveta, hitelo v zaton, v neizmerno večnost; in zdelo se je, da hoče vsaj v zadnjem hipu pokazati jasen obraz, kakor bi mu bilo žal za vso tugo, v kateri so krvavela in jokala človeška srca v preteklih dneh. Bajna je bila Silvestrova noč; iz dalje pa se je bližalo na mogočnih krilih že Novo leto.

***

In čez mesec dnij je bila Jelica nevesta. Krasna je bila, vsa v cvetlicah in svilenih trakovih. Bel ji je bil obrazek, venec se ji je vil nad marmonim čelom v temnih kodrih, ki so se vili ob njej. Srečen nasmehljaj ji je bil razlit okrog usten in vse obličje je izražalo pokoj in tiho radost. Odevalo jo je belo krilo, v katero so bile vtkane šmarnice. Na nogah je imela svitle čeveljčke, in v bledih rokah je držala zlat križ. Jelica je ležala mrtva na odru, in venec v njenih lepih laseh ni bil poročni, temveč — mrtvaški venec.