Pogled v Egipt

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pogled v Egipt.
F. R.
Spisal F. R.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1878; Slovenske večernice, 34
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Evo, podajva se na pot, kakor ga na svetu skoraj lepšega ni. V mislih tebe peljem v Egipt, da ti pokažem ta čudni svet, nekdaj cvetoč in bogat, zdaj razdert in ubožen. Ko so po naših krajih še cotali se medvedje, ko še Rima ni bilo, ne Grecije slavne: pred štiri tisuč leti je prebivalo tam že izobraženo ljudstvo, ki je povzdignilo se do slave, in si vstvarilo lastno omiko. Vse je minulo in se pozgubilo, le razvaline še najdeš, razvaline krasne in ogromne!

Ako bi danes povernil se nekdanjih Egipčanov kdo, peljal bi ga v deželo njegovih očetov, postavil bi ga na njegov dom in mu rekel: „Ali mar poznaš to deželo, svoj preljubljeni dom, svoj prekrasni Kemi al Egipt?“ Ves zavzet bi on majal sivo svojo glavo, začuden bi pogledal okoli sebe in odgovoril: „Tukaj ni Kemi; moj Kemi je bil prijazen vert, da mu para ni bilo. Tukaj ni bogastva, le pomanjkanje, uboštvo gledam. In to ljudstvo, to vmazano ljudstvo, to moje ljudstvo ni!“ Tako bi rekel nekdanji Egipčan — Rem en Kemi — ter bi ponosno obernil se stran.

Peljimo ga dalje in pokažimo njemu minarete mošej v Kajiri, to so stolpi mohamedanskih molišč mesta Kajiro. egipčan bi mermral za se na pol glasno rekoč: „Čudno mesto; stolpove ima in poslopja ima, a to niso naši obeliski, ne palače naših krajev; druga je mera in drugačen okus. Ne poznam tega kraja!“

Obernimo starca zdaj na južno-zapadno stran, kjer dela gorovje kakih sto čevljev visoko plan. Tam postoji, njegovo oko gleda serpo tje; život mu trepeče, noga se šibi, on pade na kolena ter kliče: „Piramide, piramide!“ Pobožno nagne svojo glavo, da poljubi posvečeno zemljo domačo. Vsa se je spremenila. Nekdaj krasna dežela faraonov je zdaj razdjana, ukončana, razderta, posuta. Samo na piramidah bi še spoznal svoj dom nekdanji Egipčan, ako bi ga okiskal današnji dan.

Kako se boš zavzel, kedar zagledaš te orjaške zidine. Dokler nisi blizo, slepi te pogled, da kaj večega pričakuješ; ali kedar se približaš, naraščajo ti kamneni orjaki gor do neba, in gledalcu se dozdeva, kakor da bi se prevračali nanj. Pravo njih egiptovsko ime je „Parammah“, hiša večnosti, ker so bili grobovi in nadgrobni spominki kraljevskih rodovin. Vseh se šteje nad štirdeset.

Največo piramido je dal postaviti kralj Chufu ali Cheops; ona stoji na pozidani plasti, ktera je 140 čevljev visoka. Na tem odstavku sloni velikanski trivogeljnik, kteri meri do verha še 450 čevljev. Toje zdatna višina, pa širjava še veča, ker meri spodaj 716 čevljev na vsako stran. Ta kamneni kup je tako ogromen, da bi zamogli va-nj spraviti največo cerkev sveta, cerkev sv. Petra v Rimu, ako bi vótel bil. Več mest bi se dalo pozidati z kamna te same piramide. Iz tega pa povzemimo, koliko neizrečenega truda je trebalo, da se je kamen nalomil, dovažal in stavil. Lomili so ga pa unstran Nila v vzhodnjih hribih, kjer se prekopi še poznajo.

Sto tisuč ljudi je več let obsekovalo kamne, in deset let je stavilo kamneno plast ali podlago in napoševen pot do nje. Ko so to dokončali, delalo je spet 100.000 ljudi celih dvajset let, da postavijo piramido. Prijatelj, pomisli vendar, kaj se to reče: Stotavžent ljudi dela trideset let isto zidovje! Znabiti porečeš: „Kako je pa kralj plačal delavce?“ To ga ni kaj skerbelo. Orodje je napravil, delavcem tudi živeža dal, druzega plačila pa niso sprejeli. Ko je minulo četert leta, šel je eden del domu, in prišlo je ravno toliko novih moči. Vse ljudstvo je delalo kralju spominek.

Vsa piramida je gosta in celotna, v sredi pa ima votel prostor kakih 30 čevljev premer. Tam stoji do osem čevljev dolga rakev iz rudečega granita, v njej leži druga do šest čevljev dolga ter lesena, v tej pa se najde še tretja, ki ni daljša, kot je navaden človek. Tukaj je počival kralj Chufu ali Cheops, pa ni spaval bolje in ne slabše, kakor njegovi zadnji sluga, kedar gre na večni pokoj. Pred 800 leti je našel Chalif El Mamum pot v piramido in je prišel so groba. Kamnene rakve sicer ni mogel odnesti, merliča so pa Saraceni potegnili cen in ga spravili na beli dan. Kar je bilo na múmiji dragocenosti in zlatnine, to so pobrali, truplo so pa vergli na plan. Tak je konec nekdaj toliko mogočnega kralja!

Kamor človek sega, vse razdira in zravniva, pa piramide so se mu ustavile. Še stojé in kažejo svojo ponosito postavo. Že tisuč let gledajo razdjanje v svojem podnožji, same pa niso razdjane. Zato rekajo zdajni prebivalci nekako spoštljivo o njih: „Vse boji se časa, pa čas boji se piramid.“ Že poznava se čas in človeška roka tudi na njih; pošla je prejšnja čudna lepota in nenavadna krasota; stojé pa vendar še iz višine nagovarjajo popotnika: „Ptujec, ti stojiš na sveti zemlji, zdaj si v starem Kemi, Egiptovske piramide gledaš. Ljudje nas ne bojo poderli, pa čas bo nas vendar le zdrobil!“