Pogled v Černagoro
| Pogled v Černagoro anonimno |
| |||||||||||||
1 Černagoro (Montenegro), od ktere se po smerti slavniga vladika v časnikih veliko piše, bolj natanjko poznati, bo mikalo tudi veči del naših bravcov.
Ta samostojna deržavica, v kteri še malo omikan slovansk narod prebiva, in ktero vlada vladar, v kteriga rokah ste nar vikši deželska in duhovna oblast zedinjena, ki se vladika imenuje, se znajde na izhodnojutrovi meji Dalmatinskiga in se razprostira na Turško. Zlo divja z gostimi gojzdi prepletena in nerodovitna dežela je krog in krog z visocimi gorami obdana; na prostoru 100 štirjaških milj šteje okoli 127.000 prebivavcov. Od Turkov nikdar premagani so se Černagorci vunder še le v letu 1795 Turške oblasti popolnama rešili. Iz rodovíne Petrovičev, ki je več kot skozi poldrugo stoletje veliko hrabrih junakov deželi v brambo rodila, je bil tudi rajnki vladika Peter Petrovič II. slavniga spomina.
Njegov stric Peter Petrovič I. ga je za svojiga naslednika izvolil; mladenč še le 18 let star (Njeguš je bil njegov rojstni kraj v letu 1812) še takrat diakon (duhoven) ni bil; vunder volja njegoviga strica mu je bila zapoved, in mladi Radoje Petrovič, po samostanskim (klošterskim) iménu Peter, je bil koj po smerti svojiga strica, s škofovo palico v roci, na pod Ivana Černojeviča peljan in od zbrane množice z neizrečeno slavo za vladika Petra II. pozdravljen; 3 leta pozneje je bil še le v Petrogradu za vladika (škofa) posvečen.
O napadu Turkov, ki so čez Černagorce planili in ktere je premagal, si je pridobil pervi biser svoje slave. Potem je začel notranje zadeve Černagorske deržave popravljati, kar mu je popolnama še le potem mogoče bilo, ko je bil Radonič iz dežele pregnan, ki se je hotel deželske vlade povlastiti.
V letu 1831 je osnoval rajnki vladika odbor starašinski (senat), ki postave snuje in ima vikši sodniško oblast; ta vikši sodníca obstojí iz predsednika (brata vladika), ki dobiva 3600 dvajsetic plačíla na leto, iz predsednikoviga namestnika z 3000 dvajseticami plačila, in iz 12 odbornikov, kteri po 600 dvajsetic na leto dobivajo. Vunanje zadeve opravlja minister vunanjih oprav, ki ima za to 2400 dvajsetic plačila.
Straža vladikova obstojí iz 30 prelepih korenjakov visoke postave, junaškiga in domorodniga duha; imenujejo se perjanci (zato ker imajo na kapah perjanico) oni so vedno na straži v samostanu in pred izbami vladika; vsak perjanac potegje 240 dvajsetic letniga plačila. Razun teh ima vladika še eniga adjutanta, ki je z 900 dvajseticami plačan.
Vse te plačila, kakor tudi plačila učenikov se odrajtujejo iz zneska deželnih davkov.
Ker je dežela revna, je zamogel še le rajnki vladika davke vpeljati za deželne potrebe; se vé da so v revni deželi davki celò majhni; na vsako družino pride po nasvetu starašinov, ki se za to določílo vsako leto v Cetinju snidejo, po 4, 5 ali 6 dvajsetic. Razun tega davka in razun desetíne za samostane in duhovne nimajo Černagorci nobene druge davšine.
Vladika posestvo znese okoli 40.000 fl., zraven tega dobiva vsako leto od Rusovskiga cara 30.000 fl. pod iménam povračíla za zgubo cerkovnih dohodkov, ob ktere je černagorska vlada v Dalmacii o vojski Rusov zoper Francoze prišla. Verh tega dobiva vladika neki delež ribškiga lova v Skadarskim blatu (jezeru Skadarskim) in poleg tega še to, kar mu Černagorci prostovoljno od tega dajo, kar si v boju prilastijo.
Vladika rajnki je osnoval več šol, med kterimi je ena tudi v samostanu Cetinjskim, v kteri 25 učencov brez plačila stanovanje, živež in podučenje (v zgodovini sv. pisma, v branji in pisanji narodskiga jezika in v rajtanji) dobiva.
Na svoje stroške je vladika v Cetinji bukvotiskarnico napravil; iz nje izhaja od leta 1835 vsako leto Černagorski koledar, pod iménam „Gerlica“, ktero slavni Milakovic, minister vunanjih oprav in vodja bukvotiskarnice, vreduje.
Iz vsiga se jasno vidi, kako iskreno in neutrudIjivo si je rajnki vladika prizadeval svoj narod omikati, in da le prirojena sirovost tega ljudstva in upornost zoper vse nove naprave, kakor pri vsakim sirovim ljudstvu, je tega kriva, ako rajnki ni mogel svojih blagih namenov popolnama doseči. Tako, na priliko, vse podučenje in kazni še niso mogle moritev kervne osvéte zatreti; in ravno tako tudi niso bile v stanu, ropov odverniti, s kterimi Černagorci svoje sosede na Turškim in na Dalmatinskim nadležujejo.
Če je pa v Černagori veliko roparskiga ljudstva, se ne smé prezreti, da je Černagora tako nerodovitna zemlja, da jih včasih sila k temu priganja.
Polja je na skaloviti zemlji malo; kjer koli pa je mogoče njiv napraviti, jih tudi napravijo, sosebno v dolinah Njeguš in Černica imenovanih. Živinoreja jih večidel živí. Meso sušiti zna malokdo tako dobro, kot Černagorci; zato tudi suhiga koštrunoviga in kozjiga mesa (častradín) in suhih rib (skoranc) nar več prodajo. Delajo tudi posebno dober sir, s kterim v Primorje barantajo; tudi krompirja, česnja in čebulje dokaj prodajo. Med in bela moka je zlo obrajtana. Posebno veliko kupčijo imajo tudi z rumenim barvarskim lesam rujevina imenovanim (Perrückenbaum, rhus cotinus).
Pri vsem tem si vunder Černagorci ne morejo vsiga pridelati, česar za živež potrebujejo, in v letu 1844 se je več družin iz Černagore v Serbio preselilo. Tudi na poklic Rusovskiga cara, ko je vojakov zoper Čerkese potreboval, je zapustilo stotero in stotero Černagorcov svoje gore, in se je podalo v vojaško Rusovsko službo.
Zlo ste tedaj revšina in sila tega krivi, ako se še zmirej sliši od roparskiga življenja Černagorcov.
Černagorci živé prav družinsko kakor so živele ljudstva v starih časih patriarhov. Hišni oče – hospodar imenovan – je glava družine in vodník vsih hišnih zadév. Starašína soseske je sodnik v vsih zadevah soseske, ki se bratstvo imenuje. Nar stareji mož eniga rodú (pleména) se imenuje glavar, in je vodnik vsih zadev tistiga pleména. Več plemen, ki so si v žlahti, si združeno izvoli kneza (knjaza), ki ima nar višji oblast čez vse družinske in notranje zadeve. Pravdne rečí se razsodijo v zborih hospodarov, starašin, glavarjev in knjazov. O posebno imenitnih rečéh pridejo tudi vladika za svèt poprašat. Tudi o hudih potrebah ga prosijo za pomoč, in samostan v Cetinji je posojilnica, kjer to in uno orožje ali kakošno drugo reč zastavijo, da se jim za potrebo denar ali kaj druziga posodi. – Černagorci opravijo brez vojakov; zato prav za prav v Černagori ni nobene armade. Ob časih sile in nevarnosti se en del ali vsi bojni možje v brambo pokličejo. Bojujejo se, kakor jim nar bolje kaže. Tako imenovana mala vojska, v kteri tù in tam nad sovražnika planejo, jim je nar ljubši. Da bi bili kakor drugi vojaki redovniga vojskovanja vajeni, ne more biti, ker, kakor smo gori rekli, Černagorci nimajo stanovitnih vojakov. Navadno orožje je dolga Albanska puša, s ktero zna Černagorec tako streljati, da mu ni para, poleg te ima samokres (pistola) in hanžar (nož, kratkimu meču enak). Vsa Černagora ima le 4 topove, kteri pa malokdaj pridejo v vojsko. Zapovedniki bojnih trum se imenujejo šerdari. Na vsakim kraji, kjer jih zamorejo Turki napasti, je en šerdar postavljen, kterih skupej je 8.
Pokličejo se pa bojni možje v vojsko s tem, da tisti, ki zastavo (bandero) nosi in se bajraktar imenuje, zastavo na streho postavi. Ko Černagorci to znamnje zagledajo, se snidejo berž pri svoji zastavi, in bajraktarji jih peljejo k šerdaram, ki so, kakor smo rekli, zapovedniki posamskih armad. Hrabri junaki prejmejo po vojski zlato svetinjo, ktero je rajni vladika2 napraviti dal.
Vladika je osnoval tudi množico brambovcov, kterih je 420, ki od vlade plačo dobivajo (vsakteri 120 dvajsetic na leto), kterih služba v tem obstojí, da po Černagorskih okrajnah nad tem čujejo, da se ukazi vladikovi spolnujejo; poberajo tudi davke itd. Zapovedniki teh brambovcov se imenujejo kapitani; 12 jih je, vsak dobiva po 300 dvajsetic letniga plačila.
Černagorci so staroverci, le v Kučki dolini je nekoliko katolčanov.
Jezik Černagorcov je jugoslavenski, ki se je v stari čistosti ohranil.
Černagorec je vès vnet in ponosen na zgodovino svoje domovíne, ker zgodovina njegove domovine je tudi zgodovina junaštva njegovih očakov. Nobena kronika scer ne ohranuje junaških del njegovih sprednikov, vunder te slavne dela vse živé v pesmih naroda, ktere nepozabljivo grejo od roda do roda.
Kakor sploh vsi slovanski narodi radi pojó, tako tudi Černagorci; njih viže so resnobne, tužne, žalostne, kar je sploh značaj slovanskiga petja. Kdor je slišal te pesmi o pokojni jasni noči v samotnih dolinah prepevati in odmevati jih od visocih pečín, nikdar ne pozabi, kaj je njegovo serce takrat čutilo!
Nar veči teržtvo za Černagorce je v Dalmatinskim mestu Kotar. Vsak torek, četertek in vsako saboto pridejo Černagorci s svojih gorá tù sém na somenj. Ženske smejo svobodno v mesto, moški pa le, ko so orožje od sebe djali.
Svojiga denarja Černagorci nimajo, povsod se vidi skoraj le austrianski denar; zlati (cekini), tolarji (zlasti tolarji Marie Terezie), dvajsetice in drobiž. Tudi turške pare imajo.
1) Po Dunajskim časniku »Lloyd«.
2) Prihodnje leto bomo prinesli v Novicah podobo (obraz) rajniga slavniga vladika. Vred.