Pogled nazaj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pogled nazaj
Vladimir Rijavec
Izdano: Slovenski narod 1940, št. 4, 10, 16, 22, 26, 27, 33, 39, 46, 51, 57, 64
Viri: dLib [1], [2],[3], [4], [5], [6], [7], [8], [9], [10], [11], [12].
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pogled nazaj[uredi]

Mrak. Motijo ga le živahni odsevi iz peči, ki se igrajo in plešejo po podu. Za čudo tesno mi je pri srcu. Tako rad bi, da bi mama spregovorila. Naj prižge luč, sem jo poprosil — pa nič! S komolci se je naslonila na mizo in si podprla glavo: tudi vzdihnila je že parkrat. In kadar mama vzdihuje takrat je vedno zamišljena. Bogve, kaj je spet narobe!

Čisto v kot sem se stisnil, v temo. Slišim smreke. Ah, ta veter! Ves sneg bo stresel z njih, ki so tako lepe, kadar so ga polne! Tiho, prav tiho... same sebi si pojo.

Močno me skrbi, če je Edi polil Snežka. Sicer je obljubil, a rad pozabi. Popoldne smo ga zgradili. Lep je: velik tudi. Na prsih ima ogromne črne gumbe, z rdečim trakom smo ga opasali in mu dali metlo v roke... Sploh je lep, le kar se glave tiče, sem malo razočaran. Prav nič človeškega ni! Edi mu jo je napravil popolnoma okroglo... in še kako se je trudil z njo! Brez nosa... Brez oči in ust... brez ušes...! Le obrvi sem mu smel naslikati, a še te čisto nalahko, da se jih komaj vidi. Tak Snežko! Ph! Glava kakor nogometna žoga! Smešno!... Če že več ne, vsaj toliko umetnškega čuta, kolikor je za nohtom črnega!... Ne, ne! Snežka sem si zamislil čisto drugače! Sevé: škoda bi ga bilo kljub temu! In če ga Edi ni polil? No, upam, da ni tako lahkomiseln!... Bo Snežko zmrznil in se ga bomo veselili tja do poletja, kajti je led hudo odporen!... Prav za prav je mama kriva, da sem v skrbeh. Trdi, da je še mnogo prezgodaj za sneg in da ga bo, tega prvega, kmalu pobralo. In mama — na žalost! — vedno ugane, ker ima v nogi barometer... vsaj rekla je, da ga ima.

Ciuu na peči je zacvrčalo jabolko. Rad jih imam s črno, ožgano lupino... pa se bojim stopiti ponjo... Kot da se še nekdo skriva v tej temi... še nekdo razen mame in mene!... Ciuuuu. Kar nekam živahnejše veselejše je v kuhinji! In spet tišina. Dolgo, dolgo...

»Mama, nekdo je prišel!«

Da ni . Vendar se je zdramila!

»Motiš se! Dežne kaplje slišiš, ki trkajo na okno... Vreme se je sprevrglo.«

Dežne kaplje , hm! Moram pogledati!... Pa zares trkajo!

»Imajo dežne kaplje prste, mama?«

»Prismoda! Čemu bi jim prsti?... Zadnjič o smrti , danes o dežju... kaj je s tabo?«

Kaj naj bi bilo! Nič ni!... Ko pa vsi tako čudno govore! Dežne kaplje »trkajo«.. S čim »trkajo«, ako ne s prsti?

»Mama...«

Spet je vzdihnila in se zamislila.

Smreke. Veter jih je gotovo že pošteno skuštral. Saj nič ne rečem, ali smilijo se mi! Dostikrat se spomnim nanje. Zebe jih...

V nedeljo sem ga videl pred cerkvijo. Bos je bil, a je še mene v volnenih nogavicah stresalo. Revček, je rekla mama in mu poklonila dinar. Revček... Čisto bled je bil v obraz, le noge je imel vijoličaste. Edi se mi je seveda smejal, ko sem mu to povedal... Revček — toda zakaj revček? Papa hodi vsak večer bos po kuhinji, pa mu ni mama še nikoli rekla, da je revček. Tudi dinarja mu še ni darovala!... Najbrž ker nima vijoličastih nog, ampak čisto bele... Naj si misli Edi, kar hoče!

»Mama, komu se sploh reče revček?«

Nobenega odgovora.

»In zakaj so revčki na svetu?«

Da je že tako.

»Ali zakaj je tako?«

Tako je pač! In naj rajši molčim, da je ne spravim v slabo voljo!

Bos je bil revček, in ga je gotovo hudo zeblo. Smrekam ni danes nič lepše! Najrajši bi ukazal vetru, naj utihne... morda bi me le poslušal. Saj podnevi ga imam rad. Neznansko mi je všeč, kadar trže tiste velike bele oblake, jih podi in preganja... vleče izza hribov vedno nove in nove... kadar se igra s snežinkami kot se je predvčerajšnjim! Sploh jim ni pustil, da bi se kam vsedle, se odpočile! Ali zvečer, ponoči ga ne maram. Bojim se pogledati skozi okno, da mu ne bi videl obraza... Dobro vem, da ga nima... pa mi je vendar ves čas pred očmi! Temen , koščen z globoko o vdrtimi, a živahnimi očmi, z ozkimi ustnicami, ki se piskajoče smejejo, zamolklo tulijo ali jetično pokašljujejo... s škrbastimi zobmi , s šiljastim nosom in bradico... s koničastim banditskim klobukom na glavi... In na klobuku ima pripet čuden svetel znak... Burja bi mi bila bolj simpatična! Tako približno bi izgledala kakor naša gospodinja. Debeluška... s kratko pikčasto jopico ter do tli segajočim, široko nagubanim krilom... snežnobeli lasje bi ji uhajali izpod svilene rute... na licu prijazen nasmeh... Burja že, burja... toda veter! Reci mu, reci ljubi Bogec, naj utihne!

Tema se je zgostila, še vedno begajo po podu živordeči odsevi iz peči in dežne kaplje »trkajo« vse glasneje in pogosteje. Ah. ta veter! Prepričan sem, da jih nalašč podi k oknu!

»Mama, smem prižgati luč? «

»Pa prižgi... Le glej, da je ne razbiješ!« — Njen glas zveni mirno, vdano, božajoče — mehko kot snežinke, ki še čutil nisem, kdaj se me je katera dotaknila.

...Bom kdaj zadovoljen?.. Sedaj ko je v kuhnji svetlo, si spet želim teme, teme! Poprej sem slšal smreke — svetloba je zadušila njih pesem; imel sem lepe misli — pobegnile so. Nič več mi ni tesno pri srcu... pa vendar! Bom kdaj zadovoljen?


Krasno pismo sem mu napisal, Božičku! Miklavžu sem namreč pozabil. Ne vem, kako se je to zgodilo, ali presneto mi je zagodel! Le dežnik mi je prinesel, pa prav nič drugega! Mama seveda, da sem bil zadnje čase poreden, da sem nemara bolj pičlo molil... Na, pa imaš! Ali sem natančno videl, kako se je pri tem nasmehnila ter pomežiknila papanu, zato ji ne verjamem dosti. Bo že kaj drugega vmes! Otrok nas je sila mnogo in je sveti Miklavž star, pa ni čuda, če pozabi... če se zmoti. Pisati, pisati bi mu bil moral!

Almo iz prvega nadstropja je obdaroval. V svilen papir zamotan... in bi bil v prvem trenutku prisegal, puška je! Toda ne!... Dežnik, ki še pomislil nisem nanj! Zjokal bi se človek!

Mama pravi Miklavž že vé, kaj potrebujemo in vedno prav ugane. — Saj nič ne rečem, ali bi mi bilo ljubše, da se me je usmilil s čim poštenim!

»Kako poštenim?«

»No, nekaj poštenega, da mi ie prinesel! Alma je dobila konja... Kaj če se je zmotil mama?... Vidiš, pa sem te prosil, da prižgi na stopnicah svečo!... Sevé: v taki temi... In Alma stanuje točno pod nami! Je mar konj za dekleta??... Vsaj boben! Z bobnom bi bil še kolikor toliko zadovoljen... ali dežnik...!«

»Glej ga, glej! Nehvaležnež!... Te mar zebe? Si lačen?«

»Nisem, mama.«

»No, vidiš! Boga zahvali!«

»Ali Miklavž je Miklavž, mama!... In je, da nosi igrače! Čemu ga pa imamo?! Almi...«

»Alma nikoli ne jezi mame!«

»Jezi, jezi...! Seveda je ne jezi... Služkinjo imajo! Lahko je pridna, jaz bi bil tudi!«

»T-ja! Nismo vsi rojeni pod srečno zvezdo, dragec moj!«

»...Če Alma kaj razbije, je vse služkinja kriva!... Zadnjič, na primer... Pod »srečno zvezdo«, si rekla, mama?«

»Mhm!«

»A katera zvezda je »srečna?«

»Ko bi človek vedel!«

Ko bi človek vedel!... Sevé: zdaj je prepozno! Sem že rojen in se ne da nič popraviti! Na žalost!... Pa so se morali za časa pobrigat ... jo poiskati... povprašati, katera je zvezda »srečna« in ne kar tako... ker prav gotovo, da nisem rojen pod srečno! Vse ali prav vse, kar se mene tiče, se že tako zgodi in konča, da je narobe!... No, moj sin...

»Mama. kdaj se človeku rodi sin?«

»Ko se oženi.«

»In kdaj se oženi?«

»Kadar je zadosti star.«

»In kdaj je zadosti star?«

»Ko mu zraste brada.« — Spet je pomežiknila!

»Aha! Ko mu zraste brada!... Ali mama... «

»Še ne bo kraja?«

»Pana še ni zadosti star, kaj ne, da ni?« »Izračunaj!... In po čem sodiš, da ni?«

»Brade nima!«

»Bog s tabo!!... Pamet piši, naj ti prinese Božiček, pamet!«

No, lepo pismo sem mu napisal! Za vse mogoče sem ga poprosil — pamet sem kajpak izpotil. Sem čisto zadovoljen s takšno, kakršno imam! In kadar ne bom, bom stopil rajši v Gameljne ponjo. Ne vem točno: v Gornje ali Dolnje... mislim pa da tja, kjer vrtajo makarone. Edi mi je zaupal, da vlivajo tam pamet z lijekom v možgane. Kolikor jo kdo hoče, le plačati da je treba. Mu kar verjamem, kajti je isto nasvetnval gospod učitelj že Jezeršku!... Božičku pa nikakor nočem delati prevelikih težav! Je do našega stanovanja natančno štirideset stopnic in škoda, da bi se zaradi pameti zadihal!

Dopoldne sem skočil k brivcu, da mi skrajša in uredi kuštre. Sicer se je papa ponudil, da bi mi jih on — ali pri njem traja stvar neznansko dolgo. Me striže zdaj na desni, zdaj na levi... zdaj spredaj, zdaj zadaj... potem zgoraj... dokter ne zmanjka las in ne pove, da je za takale fantiče še najbolj zdravo, če so ostriženi »na balin«. Tudi da jim začne hitreje poganjati brada... N-ja! Brado bi brez dvoma rad imel... ali do golega? Zlatolasa mi je to odločno odsvetovala. Sicer da s frizuro izgledam kot polizan teliček, pa vendar! Ne, oskubljen boljše da se ji ne prikažem!... Ah, te ženske!

Pri brivcu je toplo in lepo diši, le ljudi nič koliko! Najmanj stokrat sem že bil na vrsti... pa da se nekaterim gospodom mudi, naj le še malo počakam. In sem... ali največ zato, ker mi je pomočnik svečano obljubil, da me bo zastonj obril, če bom priden... Ha priden! Hitro v kot, pa slikanico v roke! Jejhata! Obril me bo! Ko povem to mami...!

Oho! Glej, glej! Mojster je nekoga skalpiral!... Tako spretno, da se ni pocedila niti kaplja krvi!... Ne, tega pač ne smem zamuditi!

Priskočim. Ne zaradi skalpa — bolj, ker sem si želel videti gospodove možgane!... da je kaj gledati... meni kajpak dežnik! Mojster na desno, jaz na levo... mojster na levo, jaz na desno . . . možgan pa nikjer! Še poskočil sem, da se o tem dodobra prepričam...

Gospod je strašansko zarogovilil, mojster nič manj. Oba sta se držala: gospod za brado, mojster za prste na nogi... a mene je prijel pomočnik, to je tisti, vedno prehlajeni, ki si briše nos z nogavico, za ušesa ter me postavil na cesto. Marš!

Domov sem se vrnil pozno popoldne, v mraku. Kosil nisem. Nobeden: niti papa niti mama mi ne verjameta, da sem bil pri brivcu. Pa nič. Če nočeta! Res, da sem se vrnil skuštran, kakršen sem bil odšel, toda...! Najbolj me jezi, ker sem pozabil oddati Božičku namenjeno pismo!

Smrekco so seveda že okrasili. Brez mene — zato tudi ni kaj prida. Mama pa: Hvala Bogu, da je tako!... če bi bili čakali name... no! No! Kot da nisem za sveto obliubil, da jo bom okrasil sam! In če kaj obljubim...!

Vendar se ni mama danes nič jezila name. Še počesala me je, me pobožala in rekla, da sem sploh dober fantek. Mizo je pregrnlla z rožastim prtom, tudi sama je praznično oblečena. Vsa kuhinja diši po kadilu, ki se smodi na peči. Zunaj je tiho in prav od daleč slišim zvonove. Dolgo , dolgo sem slonel na oknu in občudoval na sto in sto krajih preluknjano temo. Čutim: približuje se nekaj neskončno lepega. Vedno bliže je... vedno bliže... V sosednji hiši so že prižgali sveče na božični smrekci.

Vsi smo zbrani ob mizi. Tako svečano, tako prijetno mi je v duši. . tako rad bi zajel čim več te prazničnosti naenkrat. čim več te lepote! Rad bi si jo opisal. Sam sebi... glasno... z besedami... si jo za vekomaj utisnil v spomin!

Božiček pa je vstopil, ko me ni bilo v kuhinji. Nič ni potrkal... niti vrat nisem slišal, da bi zaškripala... nisem slišal srebrno donečega zvončka... tudi korakov ne. Le darove sem našel pod drevescem. Joj, veselja!!

Spomnil sem se na Štefana, ki so mi povedali, da ga ni v šolo, ker je hudo bolan. Nič ne vem, kako mi je prišlo, ali zaželel sem si, biti z njim... Bog vé, kaj počenja?... Da, pojutrišnjem je njegov god!

Bog vé, če imajo tudi pri njih božično drevesce, jaslice nemara?... Prejšnji teden mi je potožil, da je hudo lačen... In me je bilo sram, ker mu nisem mogel ponuditi drugega kakor navaden kruh. Revni so... Ne, pri njih pač nimajo smrekce niti jaslic... ali prav zato si tembolj želim, da bi ta večer preživela skupaj!

Spet so se oglasili zvonovi. K pomočnici vabijo.


Dan za dnem vprašujemo gospoda učitelja, kdaj bo nastopila tista važna ura, ki nam je toliko pripovedoval o njej. Pa se le hudomušno smehlja in skomiga z rameni. Nadzornik pa pride vedno popolnoma nepričakovano... ko se ga bomo najmanj nadejali, takrat bo vstopil... mogoče, da že v tem trenutku prisluškuje pri vratih. Bog ve! Vse je mogoče! Zato mir, mir, mir!

In v razredu je mir. Poslušni smo; odgovarjamo tiho, zagrljeno, kakor bi se bali lastnega glasu. Nekaj nas tišči, nam ne pusti dihati. Vedno nam je pred očmi velik, ogromen... s strogimi očmi... z dolgo črno brado... z ostrim gromkim glasom, da se še med odmorom noben ne upa iz razreda, kaj razreda, niti iz klopi ne! Počasi, previdno drobimo vsak svoj kos kruha, ki po licih sodim, da ne tekne nikomur.

Le Jezeršek se ni spremenil. Govori glasno, pokuka sem pa tja na hodnik in nas straši: »Videl sem ga! Videl sem ga! Tako je hud da kar šipe zvenkečejo... in čisto mraz je na hodniku! Brrrr!« – Se smeje nato našim velikim očem in bledim obrazom. Seveda on se lahko! Repetent je in je šla ta nadvse važna ura že davno mimo njega! Lansko leto menda.

A lepega dne:

»Jutri!... Da da, jutri! Nikar me ne glejte tako debelo!« – Preveč nenadno so padle usodne besede, da bi jim mogel verjeti!... Vse preveč strašne so! Strašne, da bi človek mimogrede zbolel od njih!... Ne, ne! Gospod učitelj se najbrž šali!

Mama mi je povedala, da sem se ponoči hudo premetaval po postelji. Kako se ne bi!... Ta mama niti ne ve vsega in boljše, da ne ve: sploh nisem zatisnil očesa! S prebujajočim se jutrom je rastel nemir v meni.

Na poti v šolo sem dohitel Jezerška.

»Danes torej...«

»Kaj danes?«

»Nadzornik...«

»Prava reč!... Ali to ti rečem...! Sveta resnica! Kol nosi s sabo in na mrtvo premlati vsakogar, ki kakšno narobe zine! Tudi velik je in zgleda še večji, ker nosi cilinder!«

Tako?? – V kolenih mi je klecnilo. Sredi stopnic sem se ustavil... in premišljam: bi-li stopil v razred ali obrnil proti domu... Še je čas... Še je čas... Ne, nič več: sluga je z velikim zvoncem oznanil osmo.

Mir, popoln mir. Gospod učitelj piše po tabli, riše, računa. Kreda cvili pod njegovimi krepkimi prsti, da me stresa in je ves hrbet v kurji polti. Najrajši bi pobegnil. Kamorkoli!

Že pol ure dvigujem palec. Strašno slabega se počutim v trebuhu in nogah. Pa nič! Gospod učitelj piše, piše, piše... in se ne zmeni za nikogar. Stiskam zobe. Ne, ne bom zdržal dolgo! Vem, da ne bom! Gospod učitelj...! Napeto zrem v njegova pleča: roka me že boli. – Uuuu! Kaj če se mi zgodi kot se neštetokrat Jerini?! Dviguje palec in ga dviguje, vzdihuje, stoka, menca, se znoji... in ko mu gospod učitelj namigne naj pohiti, kamor treba, je vedno že prepozno. Bog nas varuj: kličejo slugo, ki pokuka pri vratih reče: Aha! Izgine in se kmalu spet pojavi z metlo ter zvrhano smetišnico žagovine v rokah... Uuuu!... Pred očmi megla... mrak... tema...

»Dober dan dečki!« – Nadzornik? – A, a! Ni!... Majhen gospod brez cilindra, brez brade in brk. Prijazno se smehlja in je podoben Ogrizkovemu očetu. Le plešast...

Pa je le nadzornik! Gospod učitelj je skočil k njemu ter ga spoštljivo pozdravil.

»Vstanite!« – In mi kot sveče! Tudi jaz!... Slabost? Kakor je prišla, tako je minila!... Jezeršek pa pošteno laže!... Sveta resnica, ph!... Mimogrede sem se ozrl in ga ujel, kako je izplazil jezik. Še bolj kakor Nandi... in sem smatral do tedaj Nandija za absolutnega mojstra! No!

Spet je živahnejše v razredu. Mora je pobegnila, dihamo laže, gorijo nam lica...

Gospod učitelj sprašuje. Poštevanko, slovnico. Gladko teko odgovori – le kdaj pa kdaj kdo zastane in zardi pri tem ko kuhan rak.

Plešast je, plešast, gospod nadzornik! Debele naočnike nosi, da so njegove oči, kadar me gleda sila ogromne in izbuljene. Levo roko tišči v žepu, z desno si pridržuje brado in se venomer sprehaja. Sedaj je pri tabli, potem pri vratih... sedaj pri Jezeršku... ob meni... pri oknu. Desni čevelj mu nalahno škriplje. Žk-krak-žk-krak-žk.

Dovolj! – S prijaznim glasom vprašuje, katere pesmi znamo na izust. Štefan deklamira... tiho, skoro brezglasno... kašlja... preneha... sede... Če zna kdo še katero, ki je ni v šolski čitanki?

Molk. Kratek nemir v zadnjih klopeh... Začuden učiteljev pogled... Jezeršek? Zares Jezeršek? Je to mogoče?

Gospod nadzornik mu dobrohotno kima. – Repetent, mar ne? No, dobro, dobro! – In že se vsa soba stresa pod udarci dobro podkovanih Jezerškovih čevljev. Pred tablo. Malce nerodno mu je vendarle! Roke drži na hrbtu, prestopa z ene noge na drugo, gleda zdaj v tla, zdaj skozi okno. Gospod nadzornik ga bodri. Na dan z besedo, junače!

An, ban,
pet podgan,
štiri mi,
v uh me piši
vija, vaja – ven!

Vse v eni sapi! – Gospod nadzornik se je okrenil k tabli; ramena mu podrhtavajo. Gospod učitelj rdeč, da ne more biti bolj... napihnjen. Bum! Sedaj, sedaj se bo razpočil!

Nebeška tišina... a v meni vse poigrava. Štefan je sklonjen globoko nad knjigo, prsti so mu kričevito stisnjeni.

»Jezeršek, človek božji! Se ti je mar skisala pamet?«

Da ni. Slišal jo je, pesem... ugajala mu je... in...

»Sedi, sedi, teslo! Skrij se za svojo oslovsko klop in molči, da te ne slišijo vrabci, sicer...!«

Sam ne vem, kaj me je prijelo... in sem nenadoma – na pol nehote – dvignil roko. Da rešim čast razreda... ali da pe bolj osramotim Jezerška? Bogsigavedi! Gospod učitelj se je oddahnil. Prijazno me gleda in gospod nadzornik tudi... Fant, korajža velja! To bo uspeha!... Psssst!

Ti tam, šesti, v drugi klopi:
Koliko je šestkrat pet?
Mali mož...

Skoro se mi je zaletelo! Odkritje: gospod nadzornik ima na glavi bradavico! Veliko bradavico! Kako da je že poprej nisem opazil? Temno rjava je, nemara celo črna...

...na prste stopi:
Šestkrat pet je trideset!
Vrane družijo se rade,
pet na smreki jih čepi...

Vrane čepijo – bradavica čepi! Venomer jo moram gledati, da mi je kar nerodno! Kot da je magnetna!

Puška poči...

Še malo poprej, pred par sekundami, sem se prisilil in obrnil pogled na okno – pa naprej ob zidu do poda... po podu do nadzornikovih čevljev... po čevljih... po hlačnem robu... preko suknjiča... po temenu... in spet so se mi oči zaustavile na njej!

...ena pade,
koliko jih še sledi?

Tudi Edi jo je imel. Na roki. Da ji ne ve porekla in da je bil zaradi nje pri zdravniku, ali...! Ph, zdravnik! Nekaj mu jo je mazal in rezal... Slab zdravnik! Reva! Bo že moral sam vzeti zadevo v roke!... »Kako?«... »I kako! Ne veš...? Bradavico trdo prevežeš, na moč trdno, da se pocedi iz nje kapljic krvi... namočiš v tej krvi sukanec – kakega pol metra ga mora biti – ga zakoplješ pod kamen... in ko zgnije – okrvavljeni sukanec namreč – takrat je tudi bradavice konec!...« Kaj ko bi povedal to gospodu nadzorniku??

Glej ga, glej! Glavica bistra!
majhen deček, velik mož!

Ne, ne! Ne spodobi se, govoriti o napakah, ki jih ima človek, me je naučila mama. Da je neolikano, ker ni noben brez njih. Rajši... Ali vendar...!

Sčasom boš še za ministra,
ako vedno priden boš!

Sreča, da znam pesem, kakor to znam! Presneta bradavica! Čisto zmešala me je!

»Bravo, bravo!... Pa to povej: kdo jo je spesnil?«

»Josip Stritar. Rojen... umrl...«

»Glej ga, glej! Sčasom boš še za ministra!...Le čemu me gledaš tako zbegano? Ne mislim te požreti!«

Krivo snojeno! Če že gledam zbegano, potem gotovo ne zaradi strahu! Ha, ko bi gospod nadzornik vedel...!

Zvoni. Spet stisk roke, poklon... in zbogom! Mogoče za vedno.


V odmoru nič koliko govorjenja. Sleherni si ga je zamišljal drugače... Takšna je torej ta »nadvse važna ura«! No, važna. Kaj pa se je zgodilo v njej posebnega?... Če ne bi bilo tiste: An ban — pet podgan, prav nič! Seve: Jezeršek trdi, da je storil za nalašč. Morda res. Upa si mnogo in...

».. . popolnoma vseeno mi je, tudi če me izključijo iz šole! Malenkost! Mar nisem pokazal nadzorniku jezika? In še kakšnega! Kaj bi človek v šoli? Sam dolgčas! K vojakom pojdem drugo leto, pa mir besedi... U, fantje! Ste videli, kako se je zabliskalo, ko je vstopil? «

»Zabliskalo?«

»Da! In na mah je postalo svetlejše!... Kot reflektor je tista pleša!... Ali zagodel sem mu jo, kaj?«

Gospod učitelj me je poklical k sebi, me pohvalil ter mi daroval knjigo »Malaj in Malon « od Čike Jove Zmaja — »Tu si ga oglej. Jezeršek! Ima nekaj v glavi, pa ne: An, ban — pet podgan! Šema!«

Lepa je knjiga »Malaj in Malon«! Same pesmi so v njej in same smešne! Štefan se hudo zanima zanjo. Najmanj desetkrat me je že poprosil, naj mu jo pokažem... in ni odnehal, dokler mu nisem obljubil, da jo dobi, čim si jo sam malo podrobneje ogledam. Drugi teden da mu jo prinesem... ali naj si dobro opere roke, ker umazanim je ne zaupam. Nikakor! Sploh da me bo vsak najmanjši madež na njej strahovito raztogotil!

»S časom boš še za ministra!« mi je prerokoval gospod nadzornik! Lepo! Ko povem to mami... Aha, to bo gledala debelo! Pa mi je svetovala, naj prosim Božička za pamet. Kakšno neki! Če je ne bi imel zadosti, potem... Toda gospod nadzornik je prepričan, da mi je ne manjka. Sploh on presodi človeka na prvi pogled... Fiuu! Sedaj sem si šele na jasnem, odkod tista vzboklina, tista bula, zadaj na lobanji: pamet, čista pamet!!

Dva dni sem se naslajal s knjigo, se smejal zdaj Malaju, zdaj Malonu... še to sem sklenil, da se bom par pesmi naučil na izust, potem sem jo posodil...

Namreč posodil... Prav za prav je nisem posodil. Po glavnem odmoru, ko me je Štefan spomnil nanjo, sem opazil, da je ni nikjer. Ne pod klopjo... ne med knjigami, ne v torbici... sploh nikjer.

»Kdor jo je vzel, naj se takoj javi, sicer...!«

»Sicer?« — Tako porogljiv zna biti edinole Jezeršek! »Sem te kaj vprašal?« »No, no! Sem mislil... In dobro, da me nisi, sicer...!! «

»Na dan s knjigo, dokler se ne razjezim!« Štefan... porazna misel mi je skočila v možgane, »Štefan, ti si nekaj brskal med...«

»Tvoj... tvoj računski zvezek...«

»Ha! Računski zvezek!... Imamo mar danes računstvo? — Nimamo!... Le povej, lepo in odkrito povej, kam si jo skril!«

»Ali...«

»Nič ali! Kakšen ali!... Nobenega ali... Ukradel si jo in mirna Bosna!«

»Prosim...«

»Nič prosim, razumeš! Pred glavnim odmorom sem jo še imel, točno se spominjam! Ti pa, prvič sediš poleg mene, in drugič: le ti si imel prste v moji torbici... Popolnoma jasen slučaj, dragi moj! Ne, kaj takega si pač ne bi bil mislil o tebi! Da kradeš... in si tat!!«

Pogledal me je, da ne bom tega nikoli pozabil. O, Štefan, Štefan!

»Pa kar imej jo... ali prijatelja nisva več da veš!«

Iz šole sem se vrnil strašn slabe volje. Kako tudi ne. Si priden, resiš tako rekoč ves razred iz zagate, dobiš v zahvalo knjigo... in potem! Ne modruje mama zastonj: nehvaležnost je plačilo sveta... Nehvsležnost, da!... Ali Štefan...?!

»Zakaj ne ješ, otrok?« — Tako! Otrok! Še to je manjkalo, samo še to! In mama me vedno imenuje otroka prav takrat, kadar so moji živci napeti kot... kot... Uf!

» Ne morem.«

»Si bolan?«

»Nisem!«

»Oho! Nataknjeni smo danes, nataknjeni! In kratki tudi!... Jej!!«

»Ph, nataknjeni... Naj se mar režim, če...«

»No, no! Kaj pa se je zgodilo toli nezaslišanega?«

»...če... če so mi ukradli Malaja in Melona!!«

»Kje? V šoli?... Tisto knjigo, ki si jo dobil oni dan v dar?« 

»Tisto, seveda.«

»Si povedal gospodu učitelju... Čakaj, čakaj: vse se mi zdi... vse se mi zdi... Seveda! Tam jo imaš v predalu! Pod posteljo sem jo našla, ti prismoda!«

Malaj in Malon v predalu?... N-ja, kaj se more! Kaj da sploh rečem kakor da sem bil trdno, ali zares trdno prepričan, da sem jo zjutraj vtaknil v torbico ter jo odnesel z drugimi knjigami v šolo!... Pod posteljo jo je našla mama... Neverjetno!... A Štefana sem obdolžil, da je tat... Kaj sedaj? Da, kaj sedaj?

»Prosil ga bom odpuščanja.«

»Koga?«

»Štefana, ker... ali ti tega ne razumeš! Pokleknil bom predenj in...«

»Že dobro, že dobro!... Jej!!!« — To pot grozeče.

Pa jej, če ne morem! Krompirjeva juha diši po mesu, meso po špinači, špinača po česnu, brrr!... In kako naj ji dopovem, da me z vseh strani opazuje Štefan! Izza vrat, z okna... s stropa... izpod mize... Tako me gleda kot takrat, ko sem mu zabrusil, da je tat... Pusti me, Štefan, lepo te prosim! Jutri pokleknem pred te... in tisto o prijsteljstvu tudi nisem mislil resno, Štefan!

Seve: nerodno bo, poklekniti mi, posebno še, če bodo vsi zraven! In Jezeršek se bo smejal, tulil, se križal... Pa kaj! Naj se! Kje pa razume, kaj je to duša... sploh ne ve, kaj je duša! Zadnjič na primer je odgovoril katehetu, da je prava duša vedno iz gumija, sicer da nič ne velja... in ko sta se do neke mere sporazumela, je bleknil še hujšo: da je videl dušo, ko jo je nekdo spustil iz telesa! Da se je nesrečnež poprej hudo majal in opotekal, se naslonil nato z glavo na zid, vrgel meni nič tebi nič dušo iz sebe... in umrl. Usmrajena da je bila, krvava — prav za prav temno rdeča — in da se je v njej kopalo še vse polno makaronov... Ah, ta Jezeršek!

Težko je z odpuščanjem. Človek si ni nikdar na jasnem, kako bi storil, kaj bi rekel. Bi sklenil roke kakor k molitvi ali ne... je nujno potrebno imeti solze v očeh ali ne... Ne bi li bilo najlepše, da ostane Štefan doma?

In je.

Ni ga več. Še v začetku leta nisem mogel verjeti, da je sploh bolan... in danes? Že res, da ga dolgo po Božiču ni bilo v šolo, pa vendar!... Si se mar zbal Štefan, tistih par težkih besed... ali meniš, da bi mi zastale v grlu, pa si pobegnil?

Še vedno počiva na meni njegov pogled; povsod ga srečujem. Ah, Štefan! Z denarjem, ki mi ga je posodila mama, sem kupil velik rdeč nagelj in mu ga položil v krsto.

Odpusti, Štefan!

Mislim, da sva se razumela. Nič užaljenega ni v njegovem obrazu in na ustnicah mu počiva nasmeh, ki ga nisem opazil pri njem nikoli prej. Kot da je Štefan nad vse zadovoljen!... O, je, je! In če je, potem se tudi jezi ne več! Ne, ne smeš mi zameriti, Štefan! Sam ne vem, kako sem se mogel tako spozabiti! Prijazno me glej, saj sva bila vedno najboljša prijatelja!


Doživetja zase so deževni popoldnevi ali tihi večeri, ko vzame papa klarinet v roke. Naslonim se na okno, sedem na rob postelje, se stisnem k omari, zamižim... in bi ga poslušal neskončno dolgo, a mama, da ji gre »tisto piskanje« skozi ušesa, naj torej preneha in rajši razcepi par polen, sicer vrže vse skupaj v kot in pojde v pustiv.

Čudno znane so mi pesmi, ki prihajajo iz temne piščali z neštevilnimi vzvodi in luknjicami, da je človek v zadregi, kako bi jo prijel, kje začel. Toda papa ve: leva roka zgoraj, desna spodaj — ošiljeni konec v usta, trobasti na koleno. Njegovi prsti se za čudo hitro znajdejo, pa hop! s tipke na tipko!... Pritiskajo, mašijo, popuščajo...

Mehki glasovi polnijo sobo. Čim nižji, tem prijetnejši. In že pripovedujejo:

...o neznanih krajih, tujih ljudeh... vidim jezera, cvetoče travnike, prostrana polja, valoveče žito... vidim temne gozdove in ozarjene oblake... razbiram udarce kladiva in žuborenje studenca... sneg naletava, se kopiči pred vrati in na oknih, na vejah... razsipno je sonce, preveč razsipno, in trepeče zrak nad izsušenimi grudami... draži me neumorno curljanje dežja po korcih in žlebovih... vse se blešči snežnobelih krošenj češnje in rdečkasto nadahnjenih jablan... cink!-cenk!... odpadajo cvetni lističi... otroci se igrajo...

Zgovorna je čarobna piščal! Malce utrujena sicer, a kako ne: papa jo hudo mrcvari! Zveneče vzdihuje, pojoče umira... in spet je pravljica živahna, da ji komaj sledim. Tra-la -la, tidl -tidl -da! Kot da jih je pet, šest naenkrat pridrvelo iz žekna na kraju! Prerivajo se, se lovijo poskakujejo... Glej ga, glej! Spotaknil se je, neroda! Nič ne veš, kateri je zgoraj, kateri spodaj! Skotalili so se po stopnicah in se omamljeni znašli v travi... Debelika je zasrbel nos. Pomencal si ga je, kihnil in se zvonko zasmejal... Pobirajo se, koracajo, se plazijo od stopnice do stopnice... ni jih več... Še zbogom jim nisem utegnil reči: piščal iz češnjevega lesu pripoveduje tako zanimivo! Stara je in mnogo ve!

O, da! Mnogo ve! Drobi, čeblja s sočnim, božajočim glasom... včasih zadovoljnim samim s sabo, srečnim, veselim... pa spet jokajočim, tožečim kot vzdih jetnika v temnem stolpu — železni križi v lini mu branijo, da bi pobegnil v svobodo kot prošnja začarane kraljične naj pride pastirček, jo polirbi in odreši kot tajinstveni šepet v davno porušenem gradu — neusmiljeni graščsk ije stoloval v njem, pretepal in zapiral kmetiče... stok temnih brermesečnih noči... tiho hrepenenje po spokoju... tiho hrepenenje, nikoli uslišano. In kakor da je soba prepolna srebrnih niti! Sprepletajo se med seboj... vijugajo... Njih kretnje so zdaj hitrejše, skoro divje... zdaj umirjene in lepe, komaj opazne... vendar ni v še tako bujnih ničesar, kar bi me bolelo, me motilo. Točno vidim: napravile so majhen cik-cak... vse naenkrat!...zanko... vozel... oster zavoj...splavale so pod strop... ob stenah se plazijo... tiščijo k oknu — da le ne bi pobegnile, odprto je!... bližajo se druga drugi... strnile so se v širok trak... ravna, popolnoma ravna je njih pot... trak se oži... bolj... še bolj... komaj da ga opazim... izginja... ni ga več... Klarinet je utihnil.

Čudne so te niti! Kolikokrat sem jih poskušal naslikati! — Brez uspeha! Kot da je najtanjša črta mnogo, mnogo predebela, preokorna, pretrda zanje!... In pesmi šele! Venomer vprašujejo, a nikoli ne počakajo odgovora; strašno se jim mudi! Sam Bog ve, o čem vprašujejo... koga vprašujejo. Lepe so.

Edi seveda, da mu klarinet ni všeč. Niti najmanj! Najenostavnejši tudl-tudl. Da bi takoj zapiskal nanj kakšno poskočno... Takoj! Kadarkoli! Opolnoči!... Ali ga nima, niti ga noče imeti! Pa že rajši posluša trobento, posebno ono dolgo in tisto zamotano tudi... trobento, to že... in klavir, seveda! Na klavirju, na primer, človek res nekaj dela! Meče roke sem in tja, gori in doli... pritiska, razbija, kima z glavo in daje z nogo »gas« kakor pri avtomobilu, če vem, kaj je to! In koliko tipk ima! Črnih... belih! Najmanj petsto! Sveta resnica! Videl ga je — učiteljeva gospa ga zna namreč božansko. Bo-žansko!! Vidiš se v njem — pravo pravcato zrcalo... pa ne klarinet, ki je kakor bi ga potegnil iz dimnika! Ah, klavir! Včeraj zvečer je kaj napenjal ušesa, ko je gospa zaigrala tisto: Tam-tam, tam-tadaram! Iz opere Rigoleto. Če še ne vem! Ga je hudo golicalo pri srcu in tudi zaspati ni mogel dolgo, zelo dolgo... Klarinet pa... Klarinet enostavno cvili! Kot mlado prase!

»Cvili???«

»Da, da! Točno!«

Edi!... samo še eno... in bom poveal papanu... vsem bom povedal, kaj si rekel!

»Briga me! Povej! Si pač še popolnoma zelen!«

»Naj! Ali klarineta ne boš žalil! Klarinet piska, pa ne »cvili«, da veš! Jih je bore malo, ki so rojeni zanj!.. Prsa, prsa! In velika pljuča!... Zajameš zrak... močno ga zajameš... «

»Saj lahko! Bi izgledal tudi ti!... Močno vdahneš in potem zapiska!... a je pesem dolga raztegnjena! Za deset minut jo je... za pol ure, včasih se več! In da se na sredi, meni nič — tebi nič, pretrže? Ha! Na to seveda nisi pomislil! No, ti bi bil lep godec!... Kaj klavir! Se vsedeš na mehko in drezaš v tipke, si lahko zapoješ zraven ali pa se pogovarjaš... Nič lažjega! Pri klarinetu ne moreš, sicer... sicer ti pobegne sapa... in?!«

Ne, tega ni vedel... ali če je res res kakor pravim potem je on, Edi, takorekoč rojen za okajeno piščal!... Naj ga le pridem poleti pogledat! Pod vodo jo preplava, Savo, od brega do brega, tja in nazaj, pa še podolgem jo zdela dobršen kos... ter se prikaže na dan le zaradi orijentacije! Lansko leto se je, na primer, toliko časa skrival pod valovi, da so ga že iskali, miseč: Utonil je, revež!... on pa všic! nekomu za hrbet... in ga je pošteno vgriznil za... za... Rajši ne povem kam: se ne spodobi. Ali Edi! Njemu nič! Izreče besedo, se še smeji zraven... in kako sočno jo izreče!! — Da, vgriznil ga je... ljudje seveda kar noreli iz vode!... Čemu?... No, zgodi se vsakih sto let, da zaide v naše kraje kakšen som... in če ga slučajno pri Zidanem mostu obgrize stekel pes, ha? Pamet, pamet, dečko! Fiuuu! Mnogo strahu je bilo... ali Savo preplava podolgem in počez kadar hočem!

»Držati sapo, ph! Ti seveda... N-ja...! Morda sekunda, dve... O, kar nič se ne razburjaj! Poletje se bliža in bo dovolj prilike, da pokažeš kako in kaj!... Ali dvomim! Nimaš »treninga«! «

Trening pomeni vajo, toliko sem še zvedel. Dolgo, vztrajno, trdovratno vajo! Prvi dan tiščiš glavo v vodo, recimo, eno minuto, drugi dan dve... in tako dalje... in tako dalje... za mesec dni trideset minut, pol ure... no, to je že nekaj! Hudimans!... N-ja! Do poletja manjkajo dobri štirje meseci... in potem!! Če sem v Edijevih očeh omahljivec — to se moti, pošteno moti! ...Stikam krog umivalnika in stikam. Mama me opazuje, se čudi.. Čemu trošim naenkrat toliko vode?... Hm, čemu... Ne, v kuhinji ne bo nič; preveč so radovedni!


A v sobi niti kapljice. Smola! Iz kuhinje se je ne upam prinesti... Da vsaj dežuje! Bi napolnil tisto posodo pod posteljo... ne, rajši tisto pod omaro, kjer hrani mama fižol. Res, za cel mernik je pristnega domačega pridelka, ali bi ga že kam presul... in bi bilo vode na preteg! Pa ni dežja. Škoda!... Če bi poskušal s fižolom??

Hm! Čemu ne?! Važen je trening... kje, je postranska stvar! Danes minuto brez dihanja, jutri dve, pojutrišnjem... E, bo, bo!

Previdno stikam pod omaro... Čevlji... sami čevlji! Uuuu! Miš?... Podgana?... Aha! Našel sem!... Domačega pridelka še nič koliko — posoda pa tudi ko bazen! Pssst! Brez ropota!!

Pokleknem... vdihnem... zamižim. Hop!! Globje... še globje...!!

»Ena-indvajset! Dva-indvajset! Tri-indvajset!« — Pazljivo si štejem; sam v sebi. Ne smem se zmotiti! A-a! Trening ni igra!

Dobro čutim kako se mi je napela žila na levih sencih. Strašno mora biti debela!... In kot da jo slišim izgovarjati: Pet-indvajset! Šest-in-dvajset!... Če poči??

Mislim, da sem se zmotil, ali natančno na vem. Čudna zmeda je v možganih... le srce in žila, o!... Najprej srce: Bum! potem žila: Tok!... Bom! — Tok! Bum! Tok!

Nikdar ne bi bil verjel, da je minuta tako dolga!.... Hm! Kaj pa, če ne bom mogel potegniti glave iz lonca?... Če mi cela zateče kakor žila na sencih??

Šum — Hitro, hitro!!... Eh, saj ni nič! Le mama, ki čisti kljuke na vratih... Kaj pa to? Diham lahko — jejhata, kako je prijetno! — le na levo uho... ali prav zares: levo uho je gluho!... Je mar žila kriva? Fižol??

Fižol? Fižol!! Previdno stikam za njim — on pa nikamor! Prav za prav v glavo že, le iz nje na noben način!... Poskušam s kazalcem, poskušam z mezincem, s svinčnikom, nalivam v uho vode — nič!

Mama me gleda. Le gleda... in govori o čisto deseti stvari. Ponavadi hitro povpraša o tem in onem — danes, ko bi mi bilo potrebno... ko bi rad, da povpraša, seveda ne! O, vzdihoval pa tudi ne bom!

»Boš drugič bolj pazil!« — Nisem se zmotil, ne! Mama vé! Prav dobro vé: fižol imam v ušesu... tam pri možganih nekje: bogve kam se je zataknil, se usidral, da noče na plan! Boš drugič bolj pazil... Seveda bom! Ali s tem si nisem nič na boljšem!

»Kaj si sploh počel?«

»Da... veš... Treniral sem, no!«

»Po fižolu??« — Kdaj me je neki videla?

»Hm?« — Papanov glas tam izza časopisa.

»A, nič. Menda ima fižol v ušesu. Je treniral...«

»He-he-he-he! Fižol? He-he-he!... Sicer se pa nič ne boj! Če bi bila repa, potem... he-he-he-he!« — Ko bi vsaj tega smeha, tega porogljivega muzanja ne bilo — a ga slišim vedno, prav zares vedno, kadar se mi kaj narobe zgodi!

»Meniš, da bi mu repa vzklila? He-he-he!« — Sedaj še mama! »N-ja! Ne vem... Pomlad je... in ne bi rekel dvakrat, da tudi fižol... he-he-he-he! Na rodovitnih je tleh! Za vsak slučaj moram pripraviti primerno »preklo«, da mu bo, ovijalcu v oporo... he-he-he!«

Ali meni ni do smeha. Niti najmanj! Tisto solzo — saj se je sramujem — ki mi je pobegnila, sem sicer srečno obliznil — tfej! slana nič kako! — toda če se mi utrne še katera... le še ena, potem jih bo potok!!... Najpametnejše, da se izgubim... Na dvorišče... na polje... v hrib. Nemara se mi posreči, da pozabim.

Edi teše v drvarnici panj. Za čebele. In če teh ne bo, za ose. Za plemenite seveda, ki ne poližejo vsega medu same... ki so sploh olikane. V pozabljenih draveljskih vagonih da jih je bojdá na milijone. To pa to: previden je treba biti... in brez rokavic ter debelega kožuha se take stvari ne rešujejo!... Ali zanj, ph! Ne bodo mu prišle do živega, ne! Pa četudi bi mu! Ima debelo kožo, najmanj ko slon, in utrjen je... ­ bi se reklo treniram... N-ja, treniram...

»Veš, Edi...«

»Hm?«

»Namreč... danes... Kako bi ti povedal... Ali prisezi, da se ne boš...«

»Au! Hudirjev panj!«

»Si se? Po prstu? Hudo?... S kladivom, a?«

»Kaj hudo! Čisto razmesaril sem ga!... Kot bi mignil si v nezavesti, da ga le vidiš!«

»Boli?«

»Mene?? Phi!«

»Zakaj pa tiščiš roke v žep?«

»Naj ga mar izgubim?... Le malce kože ga še pridržuje!... Madonca, madonca!... Pojdi, se greva rajši sončit! Tam za pralnico že dobro pripeka!... K zdravniku? Ha-ha! Še kaj!... Pred tabo nočem, toda ko bom sam, ga bom... n-ja... ga bom pomokril ali kakor se že reče, in stvar je v redu! Peče sicer...«

»Samo če pomaga?«

»O, to pa to! Sem čital... Indijanci, na primer, sploh ne poznajo drugega zdravila! Pripravno je tudi!... Poleti, recimo, ko si bos... saj razumeš, ne? Postaviš ranjeno nogo malo naprej in... no, in storiš! Le dobro oko je treba imeti in mirne živce, sicer steče vse mimo... Pa še opereš si jo lahko zraven. Nogo... Vedno pomaga, vedno!«

»Povsod?«

»Povsod!«

»Tudi v ušesu?«

»N-ja... v ušesu... Te boli? Rana?«

»Rana ne, boli pa!... In ker si rekel, da pomaga povsod...«

»Hm! Uho... Svetoval ti baš ne bi... Če slučajno pobegne kaj čez, hm? Ali če te hudo boli — zate vse!! Sem velikodušen!«

»Veš, Edi... Treniral sem danes popoldne. Zadrževanje diha... Ni bilo vode, pa sem v fižolu... in je eden...«

»O, revček!«

»Da, revček. Tu v levem, vidiš!... Ne, nič ne vidiš, ker je že pregloboko...«

Naj kar pohitim k zdravniku! On, Edi, bi mi rad pomagal... nič lažjega! Dobro je poučen, kako se takim stvarem streže! Če je v levem, je treba dobro pihniti skozi desno uho... ali so v nevarnosti možgani!! Da se kaj radi prehladijo! Posebno sedaj je sploh nezdrav!

»Joj!! Na to pa še pomislil nisem!... Sijajno, seveda, kaj se čudiš!... Šolo na klin... in v svet!! Cirkus!!... Ti bi se razkazoval, a jaz: častno spremstvo! Ker znam nemški, veš!«

»A? «

»Še ne razumeš?... No: če ti požene fižol, si fenomen! Veš, kaj je to fenomen?... Nekaj takega, kar ni za vsakega!! Fenomeni so sploh redki. Dobro zaslužijo!«

»N-ja...«

»Skupaj pojdeva, juh... Vsak svojega slugo... vsak sto kovčegov — najmanj sto, to je olikano!... Daj, sedi!«

Toplo je. Kje v skalovju se gotovo sončijo kuščarice, martinčki... Prestopiš... in šic!! — Na poti iz šole sem se podil za prvim citrončkom. Joj, kako pijano se je prevračal! Lastavic pa še ni... Toda fižol...! Mnogo nama je v mislih, ki jim od časa do časa dajeva maha z besedo.

»Vagon denarja...«

»Auto, Edi...!«

»Dirkalni! Oseminštirideset cilindrov!!«

»Juuuj!!«

»Mhm!«


Krasno! Zanimivo! Edi je zares od fare! Vse prav reši! Ko bi le fižol... Mora... mora vzkliti!! Pomagaj, ljubi Bogec!... Da, da! Lepa, velika neznana mesta... kraji, o kakršnih pripoveduje klarinet... New York... London... Amerika... mnogo ljudi... a midva v dolgih hlačah — ah, kako si jih želim!... in...

»In cilinder, Edi!«

»Hm!... Jaz že... toda ti...??«

»Oho!... Si mar ti fenomen? Kdo pa ima filžol v glavi, vprašam??«

Nič več ne sediva Pomembno si zreva v oči... in kar slutim kako izgledajo moje. Brez cilindra, no...! Pa sem že resno razmišljal, če bi še drugo uho zasadil s fižolom, da bi bil fenomen večji...

»Jaz cilinder... ti preklo! He-he-he-he!« »In cilinder!!« — Tisti »he-he-he« me je dobro pogrel! O, le počakaj, Edi!

»Nemogoče!«

»Da!«

»Ne!«

»Da!«

»Ne!«

Ta »da« in »ne« se tičeta cilindra. Jaz »da!«... da ga bom, samo po sebi umljivu, imel... Edi nasportno. Se že pehava!! Jaz njega v ograjo, on mene v zid pralnice... Kakšen bo neki izid?? Nepričakovan! Gorje potlačenim! Videl sem jo, pest, dobro sem jo videl! Tako me le treščila pod brado, da se je pokadilo!... Škrt! je rekla hrbtenica — za glavo ne vem... Au! Vse misli sem izgubil... in kar je hujše: fižol tudi!

»Na, Edi sedaj pa imaš! Zbogom fenomen!!«

Katerikrat zvoni mami v ušesih, je dobre volje in me povpraša: V katerem? Prisluhnem, pomislim ter se odločno zaletim: V levem! Se zgodi, da uganem — ej! izvedel bom dopoldne še... popoldne pa prav gotovo, nekaj novega, nekaj lepega... sploh se bo jutro povezalo z večerom v eno samo pravljico, bogato doživljajev, krasno po vsebini. Le žal: največkrat obsodim levo uho, ko bi moral desno in narobe; redkokdaj je odgovor srečen.

Danes. Menil sem sicer, da ji nagaja desno, saj si ni enkrat podrezala vanj in zgubančila pri tem pol obraza v ugodja polno spačko, ali sem bleknil za spremembo: V levem... in je bilo zares levo.

Na poti v šolo sva z Jožkom prehitela Zlatolaso. Se je nekaj zasmejela in mi je bilo hudo nerodno, a za tem, naj pridem popoldne na polje, tam da bo, pa na med naj nikar ne pozabim, ki sem ji ga bil nedolgo tega obljubil. Med, kajpak!

Često me kdo ogovori, pa ne spravim besede iz sebe... in še večkrat: ne morem se odločiti, bi prikimal?... bi odkimal? V meni pravi: da... na ušesa mi šepeče: ne! Kaj torej?

»O, pride, pride!« Jožko namesto mene.

»Toda med, Jožko?... Saj veš, kako je z njim...!«

Sploh je bilo zaradi medu pred par dnevi sila razburjenja. Sodeč po maminih besedah, me čaka v bodoče le trda beseda, še trša roka. Strogo me bodo vzgajali, strogo... ali sem se napravil, da teh besed, te obljube, storjene učiteljevi gospej, niti slišal nisem. Pa sem jih... in še marsikaj! Da je, recimo, strašanska svinjarija, kar smo počeli... Takole se je zgodilo:

Čebelnjak. Na vrtu. Čisto v kotu, da ga more obsevati sonce, ko so se divji kostanji tako mogočno razbohotili. Priprost. Panjev v tri nadstropja — njih končnice različno obarvane, poslikane pa ne... Da je čebelnjak moj, no, izgledal bi drugače! Lepše, privlačnejše, prijetnejše... in bi bilo kaj pogledati! V sredino: vraga, kako brusi ženski jezik... odlična sliko, ki sem jo zapazil v muzeju. Malo kričeča, toda smešna. Čebele je ne bi zlepa pozabile, niti troti, ki so krajše pameti! Zraven: s križem obremenjenega moža; mož ves v potu, a na križu žena s palico v roki... risba, ki se je spominjam s Svetega Jošta. Levo zgoraj: umotvor gospoda Smrekarja »Vesoljni potop v Šiški«, prilepljen na izložbeno okno lekarne. Ta šale, ta! Res, pobarvan ni — gotovo se je gospodu slikarju mudilo, zakaj barve bi se našle... Sploh bi bil čebelnjak, da bi čebele silile vanj! Pa ni moj, marveč Darinkotov. Vsaj trdi tako, dasi v resnici pripada njegovemu stricu. Moč navade pač... kot pravimo recimo, za hišo, kjer stanujemo, da je naša, čeprav ni.

Edi je svojega srečno dokončal. Nič ne vem kdaj... prepričan sem bil, da se ga ne bo zlepa dotaknil, zaradi tiste bridke izkušnje ne. Ali se je fant od fare odrezal in je panj zares lep! Srčkan... Le pobarvan ni, pa se nočem preveč pričkati. Ose da niso izbirčne.

Nemara res niso. Jih že imava! Priletajo... odletajo... Prav kakor čebele! Nekje pod vagoni sva jih staknila; Edi ima sploh vražjo srečo! Tudi upa si mnogo!... Naj mu pomorem, da je gnezd nič koliko, ali sem se nekako izgovoril. Se še ne čutim dovolj »streniranega«, naj torej rajši sam opravi. Če me opikajo, ha? Me pa že bolj privlači k vozu pritrjena hišica, nekoliko dvignjena, z umazanim okencem, ki odpira pogled daleč naokoli ter s pripravo za urejevanje zavore. Čudno motovilo! Spočetka nikamor... ne naprej ne nazaj kot da je pribito... po par minutah trdovratnega prizadevanja...

»Trotl!« — Edi. S par predrznimi skoki po stopnicah je pri meni. Čisto bled v lice, pa ves zasopljen. Tresk z vrati... v luknjo ob sedežu šop starega časopisa... »Trotl!« »Trot, se reče... ne »trotl«! Ph, »trotl«! »Pa še kakšen! Boga zahvali, da nima skrivališče več špranj, sicer...! Domov kajpak ne moreva... Jih slišiš! Zzzzz— zzzz — zzzzzzz! Kot sršeni... Da le ne pride lokomotiva ter naju kam ne odpelje... Ali par jih imam! Gnezda kot jabolko!! Tu v robcu, vidiš! Eno je polno, ostala prazna. Gotovo so odletele kam na sprehod. Še boljše!... Sem jim hotel napisati na listek novi naslov... pa si začel ropotati in drezati, da se je vse treslo! Trotl! Toliko, da mi nisi odščipnil prstov! Zzzz — zzzzz! To so žive!«

» O, žive!... Edi, a v panj...? Namreč, kako jih boš spravil v panj ...?«

»I! Z robcem vred jih zabijem notri! Saj si menda videl, da še nisem pritrdil zadnje stranice...«

»Razvezati bi ga moral poprej!«

»Robec? Ni treba! Pregriznile ga bodo!« »Aha!«

»Mhm!... Lahko pa tudi ponoči, ko spijo, veš. Takrat jih iztresem iz robca in panj hitro zabijem... Seve, nerodno je, ker je tema... Slabo vidiš... in me prst še zmeraj boli... Nič ne skrbi! Da jih le imava in da se za silo pomirijo, ki me iščejo...!! «

Priletajo... odletajo... Že ves teden. Edi je zamenjal zadnjo stranico s steklom in jih često opazuje. Zanimivo... Medu pa nič — gotovo niso plemenite. Tudi prazna gnezda so ostala prazna... ali o tem rajši molčim. Naj mar ugovarjam Ediju, da ose, sploh živalce, ne znajo čitati... in ne bi listek pod vagonom prav nič koristil? Ne vedo za novo stanovanje... ne vedo novega naslova... Smešno! — Ne, medu niti trohice... še toliko ne, kolikor je za nohtom črnega!


Zzzz – zzzzz – zzz! Čebelnjak poje, šumi. Sonce ga je ugrelo. Pred špranjami gneča, a ne pred vsemi. Drugo nadstropje je živo, to že to!... tudi tretje nekako ali prvo... no! Le kakšna zaspanka. Pokuka v božji svet, se splazi pa vzleti če, se sladostrastno pretegne, zazeha... Oho! Pa ne, da jo zebe? Menda... Vrača se odkoder je prilezla... Ej! Poleti bo drugače! Suša... žeja...! Sonce vas bo našlo že dodobra budne na cvetih... na travnih lističih, z rilčki zaritimi v hladno biserje! Megla da vas moti?... Mene tudi! Tako se vlači kot bi se ji ne dalo! Od Barja sem, pa pod Gradom in skozi ljubljanske ulice, da je težko dihati in celo konji sopihajo, ki so vendar močni! Se vlači in postaja ob oglih... v hribu se kot pajčevina zapleta v vejevje... na polju pa Kleč še videti ni... in če, potem se zdijo kakor nedokončana slika na umazano sivkastem platnu, visokem in prostranem... napetem ali obešenem sam Bog ve kje.

Ko so lani rojile, se je obesila matica visoko gori v smreko. Darinkov stric se je moral pobrigati za živi gozd, ali mu ni šlo plezanje preveč izpod rok. Venomer so se ga oprijemale veje in smola tudi. Pipo v ustih, mrežo sredi obraza... ha, kakor kakšen srednjeveški vitez! Močno sem si želel, da bi potegnil veter... burja! To bi bilo veselja!... Mukico bi bili morali poslati po čebele. Mukico! Hop-hop! In že bi bila v vrhu!

Muki je Darinkova veverica. Temnorjava, s precej oskubljenim repom, z živahnimi očmi in snežnobelimi zobki. Za skrinjo jo ima prikljenjeno, pa se Muki nič ne žalosti. Skače, se skriva... in kadar ji je zadosti igre, se vsede na zadnje, med prednje oreh, zaviha nosek, da se pokažejo zobki... in gloje. Se zdi kot bi se smehljala in me spominja na Zlatolaso. Tudi ona kaže zobke, kadar se smeje... nosek navzgor... rav kakor Muki!

Z osami ni torej nič. Samo gledati jih je odločno premalo. Edi je sicer na moč ponosen nanje... pravi tudi, da se bo radi izpopolnitve, vpisal v »čebelarsko društvo«. Noč in dan čepi za panjem ter me vneto vabi – pa so mi čebele ljubše in jih občudujem marsikatero uro.

Zzzz-zzz-zzzz! Živahne so in kot da se veselo, samozadovoljno pozdravljajo. Na hlačah vse polno cvetnega prahu in se težko skobacajo skozi ozko špranjo v temačno zakladnico z neštevilnimi sešterokotnimi zabojčki v zadnji steni. ...Troti pa... ti se vlačijo po vzletišču. Kratek sprehod pred sladkim kosilom ali bogato večerjo jim dobro dé... za delo jim ni mar! Zvečer pokrokajo... medice toliko, da se cedi z miz... zjutraj spé, dokler se kateremu zljubi... Ni ga, ki bi jim kaj branil! Prijetno življenje! Med, sam med! Ni čuda, da so orjaki!!

Nandi ga je vjel... Previdno, Nandi! Kaj trota bi se bal??... Gornji del trupa med desni palec in kazalec, spodnji med leva dva prsta... Darinko ga je po nesreči dregnil v komolec...

Juuj! Čudovito! Kdo bi bil mislil!... Na pretrganem delu spodnje polovice se je nabrala svetla, zlatorumena kapljica.

Med??... Edi pravi, zakaj ne, saj ne jedo troti drugega. Od jutra do večera, od večera do jutra... Bojda celo spijo v medu...

Naj mu verjamem?

Nandi je junak! Kapljico na mezinec, mezinec v usta... sladak nasmeh... njam-njam... med!!

Še vedno neverni Tomaži?... N-ja!... Poskus znova... Spet zlata kapljica, ki vabi!!... Edi si jo je privoščil...

Nedolgo za tem: Sedaj meni!... Sedaj meni!... Pred tabo sem na vrsti!... No, no! Nikakega prerivanja!... Pa če zmanjka trotov, hu??

»Packe! Tfej, kakšne packe! Sram vas bodi!« – Glas gospe učiteljeve. Rezek, trd, nič dobrega obetajoč. Bogve koliko časa nas je že opazovala!... Prav nič čudnega, če je vse slišala in videla... Ne bo se dobro izteklo, ne!

Kakor pribiti! Nandi je obdržal na ustnicah nasmeh, jezik mu živahno pleše... še obliznil se je, on edini! – Edi napeto opazuje svoja nožna palca, ki molita krepko kvišku – Jožko je zardel do ušes – Darinko venomer mežika kot da se mu je kdovekaj zaletelo v to ali ono oko – meni se že po malem obrača želodec... v ustih okus po slanem... in čutim, kako bledim v lica...

O, bilo je zares mnogo govorjenja, še preveč poučnih besed! Marsikatera trda je padla!... Takole mučiti živalce...! Nič usmiljenja...! Za ušesa jo je treba, mularijo, za ušesa!! Kar se medu tiče, se torej lahko obrišem. Vem, Zlatolasa ga ima rada... bi se oblizovala, to pa to... tudi obljubil sem ji ga... in še kako trdno obljubil! Toda čebelnjaku se bližam z nekim strahom, s pritajeno zebnjo v srcu. Nič več se mi ne zdi prijazen, zagoneten, kakor pred par dnevi. Najrajši se mu izognem... Spet opazujem z Edijem življenje za steklom... Celo pod kostanje, ki ne bo dolgo, pa bodo vzcveteli, če jih poprej ne obgrizejo hrošči... celo podnje, ki me vabijo in vabijo, nerad zaidem, Gospa učiteljeva trdi, sleherna lumparija se maščuje, in se bodo tudi čebele nam... Torej?

Od daleč šum Save. Ni vetra, a breze venomer trepečejo. Moti me še ta njihov nemir, ta bojazen pred kdo ve čim! Odzvonili so zvončki, odtrobile trobentice... Tu in tam pod bohotno, s klobasicami obloženo lesko še kakšna pozabljena vetrnica... še kakšen obledel podlesek. Sveže preorana zemlja sproščeno diha in se človeku dozdeva, njena sapa je toplejša kakor zrak. Preko mastnih grud se zapeljivo plazi svilasta megla... kot v pozni jeseni po telesih preugretih konj, ki si se jih usmilil s kratkim oddihom.

Zlatolasa je zares zlatolasa! V soncu so njeni lasje še svetlejši, še bolj zlatorumeni... in žarki kot da se ne brigajo za nič drugega! Povsod jo spremljajo... bo že, da so se zapleli v njene kite! So se zapleli in se ne morejo odtrgati od njih kot se je vanje zaplel moj pogled.

Medu še ni omenila.

Marjetice. Cekinček, solnčece na kratkem peclju, obkroženo s prijetno družbico desetih, dvanajstih snežnobelih, Zlatolasa jih previdno krade... drugega za drugim. Ne dolgo, pa bo sončece osamljeno in golo!!... Ustnice se ji gibljejo.

»Čemu to?« »Da-ne-da-ne-da... Čemu? Ne veš? Nekaj si misliš zraven in če vzdihne zadnji listič »da«, se ti želja izpolni... Da-ne-da-ne... Ne??... »Pa ne, no!« – In že pričenja isto igro znova.

»Zares?... A kaj si želiš?«

»Zlatih uhanov! Pravih zlatih... in torte kot... kot... kot Šmarna gora!«

»Uuuuu!«

»Veš: če bi imela zlate uhane, bi bila zares lepa in bi mi vsi rekli »gospodična«... Aha!«

»Že, že!... Ali kam bi jih zataknila?«

»V ušesa vendar!«

»Ko jih pa nimaš...«

»O, imam! Tu pod lasmi, vidiš...«

»N-ja... Spodrezati bi jih morala seveda... Lase namreč... Zaradi uhanov, menim...«

»Tudi bi! Ali samo ob straneh!«

9[uredi]

»Škoda!... Tako lepe imaš...!«

»Res?« — V očeh dve topli iskrici.

»Mhm! Zlati so! Pravi pravcati zlati!«

Sklanjava se k cvetkam, ki jih je vse polno v travi. Tudi v najinih pesteh se jih je nabralo... in ni dosedaj še nobeden potožil, da ga je zabolelo, ko sva preščipnila nitko, ki je nanjo pritrjen cvetoč životek... Kot da se nama ponujajo: Daj, vzemi še mene s sabo.... domov v toplo sobo.. . v kristalno posodo, kjer ni hladnih pomladnih noči... kjer se mi ne bo treba bati pekoče slane!

»Misllš da so res zlati?«

»Ali prav zares! Nič ne lažem!« »Potem nočem uhanov!... Nočem jih, ne!!... Veš: in ti imaš plave očke! Da, plave!«

»Ti pa se lepo smeješ! Kakor mala Muki!... Jamica se ti dela v desnem licu...«

»Mhm! Zato veš, ker mi manjkata tam dva zobka. Poglej!«

»Uuuu!... Kot kri rdeče ustnice...!«

»Ti tudi!«

»Lepo obleko, seveda...«

Jaz tudi. Le kratke hlače da nosim in se zaradi tega ne bi mogla omožiti z mano. Ne, nikakor!

»Zaradi hlač??«

»Mhm« — Zlatolasa se smeji.

Pa nič!... Ali če imam jaz kratke hlače, nosi ona kratko krilce... še preveč kratko! In z otroci ne kanim...

In brez klobuka da se razkazujem! Sploh pa da še nisem zadosti močan...

Ona še manj!

Da žalujem! Umazane roke in pod nohti nič koliko črnega...!

Kar! A njej visi vedno svečka iz nosa! Dolga in lepo rumena...!

Butico kakor krompir!

Krevljasti noge!

Papigin nos!

Lase kakor slama!... Točno: kakor slama!

Kot volna, pa ne slama! In baržunasto kožo! Vsi trdijo tako, naj si zapomnim enkrat za vselej!... Sploh pa ni, da bi se prerekala s smrkavcem!

Niti jaz s smrklo!

Solze. Buuu-uu-uuuu! Da ni smrkla, marveč gospodična... Buuu-uuu-uuuuu!

Odhaja. Uganil sem mami, v katerem ušesu ji zvoni, pa...

»Zlatolasa!!«

»Pusti me!«

O! Kolikor je zrekla ona meni, toliko sem ji vrnil. Ne več ne manj... in je bila ona, ki je začela! Gospodična, ph!... Da sem slutil, bi se bil rajši lotil »Martina Krpana«...!

Počasi, počasi prestopa z ruše na rušo. Gospodična se boji za čeveljčke...! Čemu je neki obstala? Mar meni, da jo bom prosil odpuščanja? No, to se moti! Naj raje pomisli, kdo je kriv... kdo je začel! Ha, jaz že ne!

Obrnila se je. Prst v ustih... tudi za solze sem prepričan, da se še niso posušile. Par besed.

Ne razumem je; cel travnik naju deli... Prosim?

»A med?... Nanj si kajpak pozabil, hm?«

Križev pot bi mi bil ljubši od nekaterih domačih nalog, posebno onih iz stavčne analize — pa prav danes, ko me čaka še toliko važnega, smo jo morali dobiti! Uh! Morija!

Zaman stikam za povedkom, prilastkom, za povednimi določili. Ni papana, da bi mi malo, vsaj malo, pripomogel... ni ga in ni mame, a v meni kot da je vse zastalo, kot da so se pokvarile, jenjale gibati tiste priprave v glavi, v možganih, tam za čelom nekje... kot da je prenehala živeti tista mehka rožnata stvar, ki je razen kokšje, še nisem videl.

Noče mi izpod rok, za nalašč noče, in vam zakaj! Z veselo druščino sem se dogovoril, da se, ob petih že, sestanemo... Hm! Bi se rad obširnejše izpovedal, ali sem prisegel, da ne bom zinil nobene, dokler si ne bomo na jasnam: bo-li stvar uspela kakor želimo... ali nemara izpodletela kot marsikatera doslej. Niti besedice!... To pa to: obeta se veliko presenečenje! Ljudje bodo strmeli... in kar se občudovanja tiče... Zares sijajno!

Pod kuhinjsko omaro sem ga stlačil, daleč podnjo. Je Edijev neprimerno lepši — iz svilenega papirja! — pa je zato moj trpežnejši, cenejši. In če nameravamo zgraditi ogromnega, najmanj deset metrov dolgega in pet metrov širokega, kaj pa denar, ha? Za toliko svilenega papirja niti Edi ne premore! — Majhen je, seveda je majhen, ki ga skrivam pod omaro — ali večjega bi takoj iztaknila mama, zato mora biti majhen. Prisega ni karsibodi!

Ob petih... sedaj pa je pol petih. Bi moral pohiteti, čakali me gotovo ne bodo... Povedno določilo... Časa? Načina? Hm! Karkoli napišem, se mi ne ujema! Se trkam po čelu: naj se vendar prebude ljubeznivi možgani — se bodo že odpočili in se naspali ponoči! — naj se me usmilijo ter iztresejo kakšno pošteno misel! A nič!

Venomer pogledujem na uro, odrezano tiktaka in brez prestanka; njena kazalca - daljši hitreje, krajši počasneje — merita čas in ga potiskata v pozabo, ne meneč se zame, ki bi ju rad poprosil, nikar tako slepo in brezsrčno! V šoli so nam povedali, da je ura pravična, in jim verjamem, dani sem sveto prepričan o nasprotnem. Hiti, kadar doživljam kaj lepega... hiti zvečer, ko mi zmanjkuje časa, ko čitam in se mi še ne ljubi v posteljo... hiti, kadar imam na vesti ta ali oni greh in mi je mama za sveto obljubila, da ga bo razodela papanu, ko se bo vrnil iz službe... se vleče po polževo v šoli... tudi pred prazniki, ko se pečejo potice. Vsa kuhinja diši po njih... rajsko nebeško diši, da se mi cedijo sline. Pogleduje mama budilko — le uro, ne več ne manj, jih sme golicati vročina, sicer bi se prepekle in zbogom užitki... pogledujem tudi jaz, a stvarca z dvanajstimi številkami ter dvema kazalcema kot da se boji za tistih par... za borih šestdeset minut! Vendar verjamem gospodu učitelju, ura je pravična. Meri čas in ga meri vsem enako... ga meri, če jo opazujemo ali ne.

Tik — tak — tik — tak — tik — tak! Nemirna je ... in kakor je čudno sestavljena, je dobro preračunana. Natančno! Zobček preveč, zobček premalo, ščepec prahu... in že je vse narobe. Se vstavi in nič ne pomaga dobrodušno prigovarjanje, nič ne koristi, če jo nagibaš, jo postavljaš na glavo in stresaš — spočetka obzirno, potem okrutno... nobenega uspeha, če jo še tako navijaš! Ob takih dneh zapozni mama s kosilom, z večerjo... ali dirjam v šolo po malodane izpraznjenih cestah. Res, nič ne pomaga ne to ne ono. Jo lepo zavije in k urarju z njo!

Pa ne vedno. Kadar je papa dobre volje, pljune v roke. Budilko med kolena, jo odpre zadaj... uh! koles, da se človeku zavrti pred očmi! Jih sname drugo za drugim, kazalce tudi, zloži drobnarijo previdno na mizo in ne smem s prsti preblizu. Da ne zaupa »takim fantičem«! Prepiha sleherno špranjo, tu pa tam malce popili, potolče... dobro zalije z oljem in se potem mama še ves teden jezi, da ji je zamastil prt ali mizo in bo imela dela, kolikor ni vrednih deset budilk. Ah so taki dnevi zanimivi, nekako praznični, vsaj zame.


Ni dolgo, kar jo je spravil v red. Sicer je mojster... toda danes ura silovito hiti. Prehiteva!... Nemara je bilo preveč olja, mogoče tudi...

Namreč, odkar vem, da nima v sebi vseh kolesc, ji ne verjamem preveč, jo gledam z nezaupanjem. Ne da se jezim nanjo... saj se tudi na človeka ne smem, ki mu manjka v glavi, toda ura bi morala biti pravična! Seve: papa je posegel globoko v nje notranjost, v njeno dušo... in dvomim, prav zares dvomim...

Papa: uro med koleni — mama: večerja da je že nared, naj torej pohiti!

In popa hiti. Kolesce za kolescem izginja v pločevinasti škatli. Veliko... debelo... tanko ko papir... kakšen vijak zraven... prožno peresce. Ni tako enostavno! Mu pobegne drobnarija, ki ji ne vem imena, izmed prstov... hop-hop! v zagonetne špranje... išči jo! Stresa, trka s prstom, da vse šklepeče in sem v skrbeh zanjo, boli še kdaj pravična.

Hiti, je nejevoljen, da mu drhtijo prsti. Mama ga vzpodbuja, češ: Večerja bo hladna!... pa kakor da ni lačen... kakor da se je z uro ustavil tudi čas. Se je ustavila zgodaj popoldne in je še zmeraj zgodaj popoldne... do večera in večerje bo morala še precej odtiktakati.

Hvala Bogu! Kazalci so na mestu... tudi zadnjo plat je zaklenil. Navija jo... šklink-šklink... in že: Tik — tak — tik — tak! Veselo, razposajeno, kakor da ni bila nikoli bolna.

»Toda papa! Poglej koliko jih je preostalo!«

»Česa?«

»I, kolesc... Celih sedem!«

»N-ja!... Hitel sem, hitel...!«

Nič se mu ne zdi čudno, da ura navzlic vsemu lepo teče. V škatlico z zobatci, da se ne izgube in bodo pri roki za to ali ono priliko... in na omaro z njimi!

Hm! Sedem jih je, le sedem. Premalo celo za drobceno zapestno... Ali če se papa še enkrat loti budilke, če mama spet začne siliti, naj čimprej dokonča... bi se znalo zgoditi, da jih preostane še nekaj! Bi jih že sestavil — tega sem, onega tja, O, bi, bi! Potrebna mi je tiktakarica še kako potrebna, pa se mama vedno izgovarja, počakam naj, za birmo da jo dobim. Hm, za birmo... Kje je še birma!

Mama meni, da je dobila budilka mlade, čisto resno, nič nasmeha, tudi v besedah nobenega sumljivega prizvoka. Da je še katera pri hiši, pa semtertja majhen popravek... in bi jih bilo za leto dni najmanj kolikor Edijevih zajcev!

Z otroki je sploh križ, to sem slišal in preslišal že neštetokrat. Ni dolgo, kar sem radovedno poizvedoval, kdaj... odkar je izrekla mama svojo sodbo o uri ter preostalih kolescih, se dušim v vprašanju, kako se rode? — Ne, da mi bodo toliko in toliko trdovratno rojili po možganih, se nisem nadejal!... in budilka... Mlade da je dobila, hm! Mar tudi ona??... Za otroke vsaj šepečejo, da jih nosi štorklja; skozi dimnik da jih spušča v hiše...

»Jih nosi... ali odkod??«

»Iz skritega jezera... Na velikih listih spančkajo in v trsju... Ga dene v culo in prinese...«

»Pa zakaj skozi dimnik? Ne bi bilo pripravnejše skozi okno...«

»Okna so pozimi zaprta, zamrznjena... dimnik nikoli!«

»...ali pri vratih?«

»Kadar ni nikogar doma, jih zaklenemo — štorklja pa nima odveč časa!«

»Aha:... A kdaj, praviš, da se je rodila mala Lili? Dopoldne?«

»Dopoldne.«

«Ko je gospa kuhala kosilo?«

»Mhm!«

«In ko je gorel v štedilniku ogenj?«

»Menda.«

»Črna je morala biti... umazana... Uboga Lili!... Kot dimnikar!«

»Oprali so jo!«

»Uuuu! Opečena tudi...!«

»Čemu opečena?«

»I, če je pa priletela na samo žerjavico...!«

»Najbrž že ni, ker... ker... Reci rajši po pravici: Kdaj kaniš nehati s temi neumnostmi?«

Sicer pa niti Edi ne vé mnogo več. Nekaj že, namreč to, da so ob vznožju dimnika vzidana za ta namen posebna vratca in bi mu verjel, da niso, kakršna so: sajasta, zarjavela, da se Bog usmili! Se kadi izza njih... in ko jih je zadnjič gospodar odprl, sva imela oba solzne oči.

Starejši so srečni. Vse vedo, vse uganejo. Prav uganejo! Še pred Božičem so trdili, štorklja nas bo obiskala. Za Radka da ga bodo krstili, če bo fantek... sploh da mora biti fantek! — Pa je priletela dolgokljunka ponoči; gotovo se je zmotila, ko je izbirala po ribniku... in je gospa — kaj vem kje, če ne v štedilniku! našla punčko... Zadrega z imenom... Hitro pratiko v roke! Porcijunkula — pretežko... Špela — prestaro... Žefa — prenavadno... Lili naj bo, in mirna Bosna, ker je še čisto majhna in se bo daleč slišalo, kadar jo bodo klicali, pa tudi moderno je!

Ura, ura! Si ponorela?!

Majhen je in skrbno skrit, vendar dvomim, če mi bo uspelo, potegniti ga izpod omare in ga pretihotapiti, ne da bi mama kaj videla ali povprašala. Smola: malo poprej se je vrnila z butaro drv v naročju!... Bom že moral izginiti ko kafra, ko je ne bo v kuhinji... tudi vžigalice bom moral zmakniti tedaj in v pripravnem trenutku. Teh vem, da mi ne bi zaupala, najsi bi jo še toliko moledoval. Vžigalice da niso za otroke: nešteto nesreč se zgodi po nepotrebnem... saj se menda še spominjam, kaj mi je prečitala zadnjič iz časopisa: bratec in sestrica sta se igrala z nevarnimi klinčki, ki potegneš z njim po škatlici, pk! se vname in veselo zagori... pa je veter zanesel plamenček v sestrino krilce in... Umrla je, da!... Toda vžigalice nujno potrebujemo... in navsezadnje: nisem več otrok! Pazil seveda bom, to že!

Veliki kazalec se je približal dvanajsti, mali bulji v petico. Edino ura bi me še mogla rešiti... če bi se ustavila in bi se ustavil z njo tudi čas. Nobeden ne bi opazil, da se je zgodilo kaj posebnega: nobeden ne bi starel, Edi, Darinko, Joško bi me morali čakati... kakor bi moralo čakati solnce, noč in zvezde in mesec — pa se še zavedli ne bi, da me čakajo... a jaz bi v mirnem razdobju lepo dokončal nalogo, hm! Saj bi mi bilo vseeno, če bi vedel, kam bodo odrinili! Na polje, to gotovo... Pa je polje prostrano!! Ne bom jih našel, če se zares ne ustavi ura in čas z njo... ali če jih takoj ne poiščem...

Vžigalice so že na varnem. Mimogrede sem jih smuknil, brez najmanjšega vznemirjenja in naglice. Mami sem pokazal nalogo... Posrečilo se mi je najti prilastek, mislim tako, zagotovo pa ne vem in bi ji bil hvaležen za kakršenkoli nasvet...

»Mene vprašuješ? Čemu hodiš v šolo?«

»Ali mama! Gospod učitelj je rekel, da nam morajo domači pomagati. Če česa ne vemo!... Morajo, mama!!« — Niti zavedel se nisem: roka, ki sem jo položil mami krog vratu ter jo s komolcem oprl ob rob štedilnika... Nekaj je padlo!... Vžigalice!! Poberem... in smuk! »Sem torej prav napisal?«

»Naj oceni gospod učitelj!... Povej rajši, kaj skrivaš v žepu?«


»Ah, nič...! Povedka...«

»Pokaži!«

»Čuden stavek, mar ne, mama?... Nima povedka, čeprav...«

»Pokaži, sem rekla! Ne slišiš dobro?!«

»Pa res nič nimam, mama!«

»Roko iz žepa! Oho, oho! Temu praviš ti »nič«?... Si pozabil, kaj sem te prosila? «

»Ali zares ne vem, mama, kako so prispele...«

»Molči! Ne laži in ne delaj mi sivih las!«

»Povedek, mama...«

»Pojdi mi izpred oči!«

Vem: užaljena je in take volje, da ne bo spregovorila z mano dolgo, dolgo. Še pogledala me ne bo, ko bom posegel pod kuhinjsko omaro — niti me ne bo povprašala, kam sem namenjen, ko bom prijel za kljuko.

Zmaji so se nam povzpeli visoko. Edijev, najmogočnejši, kraljuje nad mojim in Jožkovim... bi najbrž še nad marsikaterim... bo tudi nad Darinkovim, ko se mali, dolgolasi mislec vrne iz šole in spusti krhko stvarco z dolgim, pisanim repom v sončno svobodo, ves drhteč v napetem pričakovanju.

Sosednji se nam smejijo, češ pomlad ni čas za zmaje... sploh da ni pripravnega vetra — ali si mislimo svoje. Ko bi le vedeli, kakšni božanski načrti nam rojé po možganih... ha, to bi bilo razrogačenih oči in široko odprtih ust, začudenja polnih in nezmožnih izreči besedico, razen tiste, ki je sicer kratka, a jo je samo priznanje: Ah!

Posedli smo na vlažno travo; nobenega dela ne sitnosti nam ne zadajejo, ki so se z lahkoto dvignili soncu naproti in ki jih zavidno spremljajo naši pogledi. Neenakomerno se pozibavajo v sunkih vetra napenjajo uzde, hoteč pobegniti še više... bog vé kam bi jih zaneslo, če bi se nit pretrgala! Edi je narisal svojemu oči, usta, nos... vse se je zabrisalo. Vidim le svetlo rdeč madež v plavem morju... madež, ki se manjša in manjša... izginja... in ga bomo zaman iskali, ko poreče klopčič: Dovolj!

»Najmanj pol kilometra, je je visoko!... Hu! A vajina?«

»N-ja... Moj ni pravilno uravnotežen...«

»A moj ima pretežak rep...«

»Kaj rep! Zanič je!... Sploh je vsak zmaj iz časopisnega papirja velika reva!«

»O! Niti tvoj ni bog ve kaj!... Pa se obesi nanj, če si upaš!«

»No, konjske sile res nima... ali ko zgradimo večjega, ha! V oblake ga pošljemo!... Spodaj košarico, vanjo Gustlovega psa... in hajd v nebesa!«

»Če ti ga posodi...?!«

»Kaj pa se mu more zgoditi? — Nič! Le uši bi mu bilo treba izčesati, sicer dvomim, da bi se zmaj hotel in mogel dvigniti!... Bi riskiral našega Princa, ali ga je zares škeda! Je stare in plemenite pasme... tudi mu je konjač pred kratkim spodrezal ušesa — in od takrat grize!... Da, Princa bi bilo škoda... ali Leona?...

Edi ima prav. Leonu — Gustlov pes namreč sliši na to dokaj nenavadno ime — se res ne bi moglo pripetiti hudega. Še čutil ne bi, če bi ga odpihnilo iz košare in bi telebnil kam na trdo, toliko dlake mu je narastlo! Sevé: v dlaki naseljenim ušem bi ne bilo najlepše! Če smem verjeti Ediju, bi jih bilo do zadnje konec... bi si polomile tilnike in storile bridko smrt. Strašno!... Pa brez skrbi! Še nimamo zmaja, ki bi zmogel dvigniti ter ponesti Leona, kamor si želimo sami... tja pod oblake, pod sonce, od koder je zemlja malo večje mravljišče, hiše igrače, Šmarna gora kupček peska, Sava neznaten potoček... Takega zmaja še nimamo, kakor obenem dvomim, da bi kdaj mogli pregovoriti Leona na nenavadno potovanje. Tudi on grize...!

Pod oblake, k soncu! Ko sva z Darinkom prebirala povest »Polet na Mars«, me je zgrabilo. Z raketo v svet... brzina, kakršne si niti zamisliti ne morem... beg v neznano... med zvezde, ki jih je včasih, da človek ne ve, katero bi pogledal, katera je svetlejša, živahnejša! Bi si izbral najlepšo, najpripravnejšo, zavrl stroje... pa hop! nanjo!...In poprej šele, še pred poletom! Vsi bi se zbrali... belo oblečene deklice in gasilci z godbo na čelu... vojaki s puškami... splohvsi iz šentflorijanske doline... stražniki bi mirili... ah, sanje! Ko bi ne bile zvezde tako neznansko daleč! Dolgo dolgo potovanje... par mescev, nemara celo let... poln koš domotožja... Premlada sva še! Zadovoljna bi bila, če bi se nama posrečilo preleteti s strehe na streho... dvorišča na polje...

Rakete... Lani na Komarjevo nedeljo smo se jih nagledali! Nekatere so divje pokale, iz drugih se je visoko gori porajalo žareče snopje... rdeče, zeleno, belo. Bajno! Ko se neka ni hotela vžgati, so jo drezali in drezali... pa všic! ljudem pod noge... in je bilo vpitja, kričanja, tudi kakšna solza. Je pobegnila pod paviljon, kjer so prodajali klobase... so jo iskali, našli, ugasnili... in ko se je vznemirjenje poleglo, je manjkalo v loncu pol klobas. — »Nič za to,« so rekli, »Komarjevo je!« — Ali te rakete gotovo niso, o kakršni pripoveduje povest. Raketa iz povesti je jeklena, votla in podobna velikanskemu jajcu... Hm, jajcu...! Jeklena... Težka šele, težka! A niti navadno jajce: ga postaviš na mizo in čakaš, čakaš, čakaš... čakaš do sodnjega dne — ono pa nikamor in še najmanj v zrak! Kakšne sile...

Parni stroj! Darinko nekaj ve! V raketi da je prav gotovo sila močan parni stroj! Sopiha na vse pretege in se poti... obrača nekakšen vijak — mu pravijo menda propeler — in ni propeler nič drugega kakor malo večja vetrnica, ki reže zrak...

»Zrak reže?... Kako reže?«

»I, reže!... Šk, šk-drrrrr-drrr-šk-šk... Veš: na steni šolskega hodnika imamo natančno sliko parnega stroja, pa bi lahko...«

Ta »reže« me reže! Že v povesti sem našel nekaj podobnega... in tudi Edi trdi, da vijak reže zrak... Pri aeroplanu na primer. Da ga reže ter meče pod samofrčeva krila...

»Meče?« — Sedaj še to!

»Kako naj povem drugače?«

»V kosih?«

»Butl!... In ko je zadosti narezanega, zrakoplov lepo odplava...«

»Hm!... A zmaj?«

»Zakaj se dvigne, misliš? N-ja... Ker piha veter!«

»In če ni vetra?«

»Če ga ni?... Veter je prav za prav vedno... ali če ga slučajno ni, takrat pač zmaj reže...«

Nesrečni »rež«! — Pa kakorkili: vse nas je prevzela želja, da bi se mogli malce privzdigniti — vedno po nogah je že dolgočasno! Stikamo glave, razmišljamo s prsti na čelu... sleherni ve nekaj...


Zmaj je bil Edijeva zamisel — Nandek je splel nekaj boljšega. Že v soboto popoldne sem ga zalotil, kako se igra s hrošči v veliko škatlo jih je nalovil — jim zatika slamice ali trščice zadaj v harmoniko in jih spet spušča.

V hroščevem letu smo... in jih je, da zvečer vse šumi, brni. Preletajo s polja v gozd; kar noče biti konca skrivnostnemu preseljevanju, ki mu ne vem vzroka. Jih že čez dan vse črno, ali spijo... in če katerega pogolicaš, se zvali z lista pok! na hrbet in drujoha naprej kot da se ni zgodilo nič. Zares jih je ogromno in so nam celo v šoli nasvetovali, naj jih pobijamo, pobijamo, pobijamo... v vrhove kostanjev smemo, kar ni karsibodi! Joj, to je veselo visoko gori v krošnji, ki padajo z nje kot zrele hruške... na polju pa sem jih iskal med travo, po razorih, v Klečah, a nikjer nobenega. Odkod priletajo? Kje se skrivajo?... Zvečer šele! Mame s predpasniki, očetje z lopatami, mi, najmlajši kar z rokami... spravljamo jih na oni svet s takim divjim, zagrizenim navdušenjem kakor bi Turke, če bi nam vdrli v deželo. Sosedovi so jih nalovili zvrhan sod, jih polili s kropom — potem so pogosili z njimi kokoši. Ni jim preveč taknilo. Petelinu še nekako... ali harem in pomladek sta se davila, da se je celo meni obračalo.

Nandek mu je zataknil slamico v tisti meh zadaj... Spretno, da ni majski niti zajavkal... Ugriznil?... Ha! Tudi če bi! Nandek je junak! Še Leonu bi zataknil šop slame, ali se ne izplača. Ščene ne bi moglo odleteti... kvečjemu bi mahalo z njo kakor z repom. Hrošček pa odleti!! In leti, leti... dokler mu ne odteče kri!

»Saj je nima..! «

»O, ima! Samo hladna je, ledena!«

Nemara res! Včasih zvečer, ko ves gorim krvoločja, se mi vsede kakšen na lase... lepo pristane... utrujen je... pa po vratu za srajco, brrr! Človeka strese in pretrese od glave do pete, še kihne povrhu kot da se je zares prehladil... kot da se je nekdo spomnil in objestno spustil piijateljčku pod obleko, na golo, košček ledu.

In odletajo z dolgo, daljšo, za ped dolgo slamico v zadku láhko in veselo kakor da jim ni nerodni privesek v nobeno breme. Nandek sanjari: Božansko bi bilo, če bi jim mogli ponoči zatakniti pod rebra goreče vžigalice...

»Bolelo bi jih... Peklo...! «

Da ne. Edi, ki se nama je pridružil, trdi, da se jim ne bi moglo zgoditi hudega... in če je on uverjen...! Zelo zgodaj bi odrajžali na polje, jih polovili kakšen tisoč ter priredili baklado ali kakor se že reče, kakršne ni videlo človeško oko! Le vžigalice bi potrebovali...

Jih — mimogrede povedano — imam! Me je mama sicer spregledala, tudi oštela zaradi njih... postavil sem jih, kjer so bile, na štedilnik... a ko ni pazila, sem jih spet zmaknil. Tokrat brez smole! Nemara prav zaradi tega, ker sem jo užalil in je pogledala vstran, ko sem jo poprosil: Smem na dvorišče, mama?

Danes še ne bo baklade. Morda jutri, pojutrišnjem. Preveč smo zaverovani v zmaje... in ko se vrnemo domov, nameravamo v Jožkovi drvarnici premleti nekaj prav posebnega. V Jožkovi zato, ker je dokaj prostorna, pa tudi ključavnico ima... ogromno, kakršne svoj živi dan nisem videl. Pravi, da je »patentna« in da je ne bi zlomila dva Goljata z dvema Samsonoma, — prej bi se podrla cela stavba. Malo jo stisneš — že je zaklenjena... odklene jo velikanski ključ, težak tudi, da vedno uganem, v katerem žepu ga Jožko nosi. Danes ga ima, na primer, v levem: leva hlačnica mu malodane za ped prekaša desno... Zaklenili se bomo in bomo prav, prav tiho, da živa duša ne izvé za važno skrivnost...

Skrivnost... Nandek jo je sprožil, kakor je majhen!... Če more hrošček nositi slamice — čemu nam ne bi pomagal vleči zmaja?!... Velik zmaj s sto vpreženimi krilatci bi potegnil v višave Leona... na še večjega s tisoč majskimi bi se lahko obesili mi ter zaplavali pod sonce... kamor bi se nam zahotelo!

»Aj! Le hi! bi jim zaklical...«

»Gi!... Ne?«

»Nak! Hi!«

»Pa hi!« no... Če bi te sploh razumeli.«

»Hi! razume vsaka živina!... Bi za jahal zmaja, zgrabil bič, zarobantil nanje... in že bi se znašel nad Rožnikom!«

Pa je treba zamisel poprej narisati. Točno in v pravilnem merilu... sleherni živinici svoje mesto... pa uzde, sedež in tako dalje, in tako dalje. In ne sme te risbe, tega važnega načrta videti nobeden!

Zmaje smo pospravili. Zadovoljni smo z njimi, Edi še celo. Hitimo domov... in se bolj in bolj bojim, da ne bi srečal mame. Ne toliko zaradi vžigalic, kolikor me skrbi, da bi ji moral izdati, kaj kanimo. Ali ima tako ostre oči... ali tako globoko vidi.. . ali zna čitati misli...? Me povpraša nenadejano, nedolžno in se prej ali slej zaletim. Sam ne vem kdaj, pa se že smeje, jezi... kakor pač nanese. Prav vsako skrivnost mi izmami, izvleče, najsi jo še tako skrbno skrivam!

Za vrati je varnejše. Jožko je stisnil ključavnico — šklk! Pridi, če hočeš — nikomur odgovora, dokler se ne pomenimo do kraja!

Edi na drva, Jožko k njemu, jaz na tla. Začnimo v božjem imenu!

»Torej?«

»Predvsem: koliko hroščev?«

»Tisoč!... Nariši!... Najprej zmaja, nato mrcine!«

Rišem. Črta pokonci, črta počez... Slabo vidim. Sonce je komaj zašlo — v drvarnici je tema ... Edi mi sveti... V vsakem žepu nosi po škatlico vžigalic!

Nadaljujem: črta počez... niti... svileni papir... hrošči... uzde... sedež... rep... Edi z bičem...

»Zvečer pričnemo z lovom.«

»In kam z njimi?«

»V zaboj!... V pokrov par lukenj, da ne pocrkajo, in šop trave za večerjo.«

Pogovor teče. Ne vidim ne Edija ne Jožka ali slišim ju... in kot da so njune besede žive! Prav pred očmi mi pleše čudna priprava, ki naj bi z njo pokukali za deveto goro.

»Ne bi bilo napak, Edi, če bi letalo poprej preizkušali...«

»Čenče! Škoda časa! Stvar je vendar jasna ko beli dan!«

Sklenjeno torej! Nalovimo krilatcev... tisoč jih ujamemo! Vsem zanke krog vratu... drugega k drugemu... lepo po vrsti kakor stojijo hiše v Trsti! Že danes jih nalovimo, danes zvečer! Previdno seveda, da ne polomimo kateremu nog, kril, da mu ne zmečkamo glave ali raztržemo harmonike!

Psssst! Glasovi na dvorišču. Razburjeni, skrbeči. Prisluhnem: tri mame, ki nas iščejo... in je moja čisto blizu!

Kje neki spet tičimo?

Bogsigavedi!

Na polje da smo šli.

Ali Edijeva mama nas je že pred dobro uro videla na dvorišču!

Moje ne bi skrbelo toliko, da nisem zmaknil vžigalic... Glej, glej! Uganila je! Sam križ da da ima z mano. — In spet pripoveduje kar je nedavno čitala v časopisu.