Pogled na skrivnosti v stvarstvu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pogled na skrivnosti v stvarstu.
Podučen spis v pohovorih

A. Umek
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (24. zvezek), 1871, str. 107–122.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Védiga in Koprivar sta bila prijatelja, pogostoma skupaj bodi-si v koči domá, ali na poti v cerkev, na terg, itd. Vždiga je bil, smé se rêči, učen človek, saj je celó latinski razumeval, ker se je nekdaj pripravljal na to, da bi bil gospod; pa spremenilo se je bilo takó, da je za očetom imel gospodarstvo. Koprivar pa je bil čisto preprost možiček, sicer pa berhkega uma in silno radoveden, ali prav za prav vedoželjen, torej je zmirom prijatelja izpraševal to in uno, rad ga je poslušal, pa norce je bril vmes in dražil ga, kedar je bilo kaj tacega, da ni vedel, je-li res in mogoče ali ne. O neki priliki se zopet snideta, in vname se med njima naslednji pogovor:

Koprivar. Hvala bodi Bogu, da te spet vidim, ljubi moj Védiga! Sam živ dan te je pripeljal, pa čisto o pravem času; veš, da sem te že prav težko čakal?

Védiga. Kaj te pa že spet šegeče?

Koprivar. E, kaj? saj veš, da me zmerom muhe grizejo, ne tiste, ki v skledo silijo, ampak take, ki se v glavo vrivajo, celo notri v možgane. Le poslušaj. Uni dan si mi pravil, kolika je zemlja, da je silno velika, kar rad verjamem, saj zmériti je ne morem. Rekel si tudi, da je solnce še veliko veliko veče, pa pravil si, koliko je od tukaj do meseca, solnca in drugih zvezd, ne vem, koliko let že da bi kroglja iz puške letala gori in nazaj, ko bi se dala taka sprožiti. Ali največ sva se bila zmenila o zemlji, ker jo obá najbolje poznava. Pa veš, nekaj mi pa vendar nisi povedal. Veš gotovo, kaj bi ne, saj si že toliko knjig prebral, da bi jih par volov ne vleklo v breg, in zmirom še spravljaš pod streho, tedaj pa danes povej: Iz česa pa je zemlja ter vse stvari in reči na njej? —

Védiga. Koprivar! veliko imenitno prašanje si mi zastavil. Reči moram, da si me zeló razveselil. V tem, da ti take reči hodijo na mar, enak si najslavnišim možem, najsvitlejim duhovom vseh časov.

K. Če res kaj li? Pa naj bo, le rajši berž povej.

V. Poterpi, poterpi! Pri tolikanj imenitnih prašanjih se z odgovorom ne dá iz boba zleteti. — Slavni modrijan Tales iz Mileta, Empedokles in velikan starodavnih učenjakov, Aristoteles, — —

K. Veš, ne zameri, izmed teh jaz nikogar ne poznam. Pa je že prav, če mi boš spet toliko novega razodel. Ali zdaj bi rad, da mi poveš, pa urno in berž!

V. Le-ti slavni možje in še tišoč druzih, od nekdaj do danes. ...

K. Veš kaj, brez zamere, to ni nič; razčeljustil se boš spet v take širokósti, globokósti in visokósti, da nazadnje ne boš vedel, kaj sem vprašal. Saj pravim, vi učeni ljudjé ste čudni. Ali tú ni treba ovinkov, ena beseda je dovolj! Pa saj sem te le skušal, zdaj pa že vidim, da — sam ne veš; jaz pa vem: zemlja in vse, kar je na njej, na nebu in pod nebom, vse je iz — nič! — Kaj ne veš kako uči sveto pismo?

V. Koprivar! ti si pa res mož, da malo tacih. S tem si mi jo kaj dobro zasolil, res, veseli me!

K. Že prav no, da te veseli, saj me poznaš, da sem Koprivar; vem pa tudi nekaj, kaj ne? Zdaj pa le dalje govori, hvaležen ti bom za vse, kar mi boš pravil.

V. Po tem, kar si mi ti opomnil, moram drugjé začeti, kakor sem bil namenjen. Res je: V začetku je Bog vstvaril nebó in zemljo, vstvaril ju je, kakor si tako lepo povedal, iz nič. Vsemogočnosti njegovi ni bilo treba priprave, kakor gospodarju kamenja, lesa, železa itd., kedar hišo zida; Bog je v neskončni mogočnosti izrekel le: „bodi!“ in bilo je. Torej je res, da, ako se praša: iz česa je zemlja? ni krajšega in bolj pomenljivega odgovora mimo tega: iz nič. Vsemogočni Stvarnik je sam razodel človeku, iz česa je vstvaril vse, toda s tem ni hotel rêči, da naj pri tem ostane, pa naj se dalje ne peča za stvarstvo. O ne, stvarjenje, ki je bilo celó Vsemogočnemu na radost prav dobro, naj premišljuje človek, ker v njem gpoznava Stvaritelja samega.

K. Dovoli, da te tú mimogrede nekaj poprašam. Zadnjič je bil tisti Udriha od sv. Križa pri meni, le ta je djal da ni res, da bi bil Bog svet v šestih dneh vstvaril. Udriha, saj veš, tudi rad modruje in je kos dohtarja; pa to mu je neki terdil prav učen človek. Kaj ti praviš na to?

V. Pravim, da temu rad pritrdi vsak bogoslovec. Poslušaj. Sveto pismo je najpred pisano v hebrejskem jeziku, in tam kjer se pripoveduje, kako je Bog svet stvarjal in v kterem času, stoji neka beseda, ki ne poménja ravno tega, kakor naš dan; ampak znači toliko, kakor: oddelek časa, doba. Tedaj se razlaga takó, da v šestih dobah je Stvarnik dovoršil vse takó, da je bila zemlja pripravna za človeka. Kako dolga je bila vsaka doba, koliko časa so trajale vse skupaj, predno je človek prišel, tega nam Bog ni razodel. Učeni si belijo glave s tem in računijo, da včasih spravijo milijone let skupaj, gotovega pa vendar ne bo nihče izduhtal. Naj opomnim, da v svetem razodetji je jáko malo ravno o tacih stvaréh, ki človeku posebno radovednost budé. Tedaj tú vsa učenost malo pomaga, na unem svetu še-le bomo zvedeli najmičniše strani božje mogočnosti in modrosti.

K. To si mi pa kaj lepo razložil; lepa hvala, le naprej.

V. Rekel sem, da se človeku spodobi premišljevati delo vsemogočne roke. In kdo bi mogel biti tako mertev, da ne bi, berž ko se zavé, stermé uperl oči v čudapolno stvarstvo! Kako je vse velikansko in veličastno, v vsem neskončna mnogoverstnost in vendar se med-njo razodevlje prelepa enojnost, vse se razvija in versti v prečudni lepoti ter v čudenje budečem soglasji! Ni torej čudo — naj začnem tam, kjer sem bil poprej — ni čudo, da so se najslavniši možjé vseh časov z vsemi močmí prizadevali, bolj do živiga priti vsemu, kar je in se kaže v stvarjenji. Pri tem bodi omenjeno, da stvarstva začetek so vsi pametni od nekdaj, tudi taki, ki niso poznali pravega Boga, pripisovali višemu bitju. Drugi, in na žalost in sramoto se mora rêči, da je celó dandanes mnogo tacih modrijanov, zabredli so pri tem preiskovanji tako daleč, da pravijo: snov (materija) in moči v njej je vse, stvarstvo in stvaritelj; snov je teló, moč je duh, ki vse oživlja: tako je bilo vse veke nazaj, takó bode na veke brez konca.

K. Tedaj taki terdé, da ni Boga?

V. Takó terdé.

K. To so bedaki.

V. Kaj jih je k temu napeljalo, imel bom še priliko povedati, zdaj pojdiva dalje v razmišljevanji, ktero nama je polglavitna reč. Človek vsako zanimivo stvar, kedar se mu pokaže, rad bolj na tanko ogleda, kakošna je vzunaj in od znotraj, iz kakošnih delov je sestavljena, čemú je itd.; primerja jo drugim stvarem ter prevdarja, kaj bi bilo iz te stvari, ako bi tú ali tam bila drugačna, ako bi se jej pristavilo nekaj obstojnih delov, kakošno obliko bi imela po tem, in kako bi bilo, če bi se obstojni deli drugač razverstili. Vse tako so zastran zemlje umni ljudjé premišljevali že nekdaj. Naravno je, da pri tem se jim je najpred sililo prašanje: Kako in iz česa se neki vse dela in strinja v razne oblike na zemlji.

K. Ne vem, ali te umem ali ne. Salomon je bil tudi moder mož, pa je rekel, da ni nič novega pod solncem. Jaz mislim, kedar se enkrat vé, kdo je vse naredil, potem si ni več treba glave beliti, saj potem je bilo zmerom takisto.

V. Zdaj si se brez vsega pomisleka zaletel, Koprivar. Če je vse zmerom takisto, pa mi pokaži zdaj, ker je ravno kres, skerl ledú tam na mlaki, ali pa postavi lonec vodé k ognju ter jo pusti delj časa, potem mi jo pa zopet prinesi, če se ne bo razhlapila, ali pa mi po zimi pokaži njivo rumene, zrele pšenice v latovji stoječe. Kako je umeti Salomonov modri izrek, nama bo tudi še pozneje jasno.

K. Kar si rekel, to je pa že res. Hotel sem ge odrezati, pa mi je spodletelo.

V. Pri tacem razmišljevanji jeli so že starodavni možaki sklepati takó: Iz vsega gibanja v natóri je videti, da snov ali materija se zdaj združuje v gostobo, potem pa se zopet razperšuje v tenkobo. Podlaga vsemu je zemlja, to kar imenujemo perst ju kamenje, voda, zrak in ogenj. Iz teh štirih stvari, tako so mislili, dela se vse, kar v tolikanj raznoverstnih oblikah gledamo po zemlji. Niso učili vsi po enem kopitu. Stari Tales, kterega sem že pred imel na jeziku, ta je terdil, da voda je začetek in konec vsemu, da iz njenega zgoščevanja se narejajo vse reči. Tales je bil Gerk in tako prekanjen, da je že takrat 600 let pred Kristusom, naprej povedal na tanko, kedaj bo solnce merknilo. Empedokles, tudi Gerk, je 400 let pred Kristusom bil že bolj določil vse imenovane štiri reči in te so imenovali elemente, kar hoče toliko reči, da te štiri stvari so pervotni deli vseh druzih. Najbolj učena glava izmed vseh starih modrijanov pa je bil Aristoteles, ki je živel 300 let pred Kristusom. Ta mož je med drugim spisal postave ali zakone, kako se prav misli, ta vednost je zeló važna učenemu svetu in se jej pravi; logika. Za naravoslovje pa je narisal takó važna načela, da so do novejših vekov bila edina veljavna. Pa tudi ta mož je priznaval imenovane štiri elemente, in zavoljo Aristotelove imenitnosti so tudi ti elementi zvonec nosili po učenem svetu notri do prejšnjega stoletja.

K. Kam so pa potem prešli?

V. Ne norčuj se, reč je preresna. Zdaj še le prideva do tacih stvarí, o kakoršnih se ti nikoli še sanjalo ni. — Človeštvo cele zemlje, od nekdaj do zdaj združevano v celoto, dá se v nekterih zadevah primérjati posamnemu človeku. Kako počasi se tú razvijajo posebno duševne zmožnosti. Leta pretekó, predno nekoliko um dozori otroku. To o človeštvu veljá, kar se tiče napredka v naravoslovnih vedah. Koliko stoletij je bilo do Aristotela; ta je temu poslopju tako rekoč še le vogelni kamen postavil, potem pa je spet preteklo skoro dva tisoč let, predno je delo zdatno jelo napredovati. Ali zdaj se je veršilo s toliko hitrostjo in s tacim vspehom, da se svet po pravici čudi bistroumnosti človeški.

K. E, pa so bili stari tudi premeteni.

V. V marsičem bolj ko mi; ali tukaj govorim le o naravoslovji. Slušaj dalje. Proti koncu sedemnajstega in potem če dalje bolj v teku osemnajstega veka, posebno blizo pred sto leti, našli so učeni ljudjé popolnoma nov svet, ravno tako, kakor Kolumb Ameriko, ter ga odkrili drugim za vselej. Le-ta novi svet je star kakor zemlja, ali poznali ga nismo popred. Napravili so neko umetno steklo in s tem tako zvani drobnovid ali mikroskop, ki majhne rečí, če se skoz-enj gleda, celó milijonkrat povečuje, in tú se res čuda odpirajo očesu.

K. Milijonkrat! de te no. Zatorej sem videl na sejmu bolho na podobi, ki so djali, da tolika bi bila, ako bi milijonkrat veča zrastla.

V. Ako deneš peró od drevesa pod drobnovid, kaj se ti vse ne odkrije! Kaže se ti po njem nitkasto germovje, oprašeno in bliščeče v voščenih kepicah, ki visé na njem, po razorih pa je, kakor bi izvirali studenci. Najumetniši stroj ali mašina ti ne napravi tako tankih in rahlih zanjk, kakor so tiste, ki se nahajajo v kolencih travine bilke in vežejo del z delom. S prostim očesom se ti zdi gladko, pod drobnovidom je polno gorá in dolinic. Kako čudovito je mušje okó, lepo rožno peresce, najmanjše zernice itd. Pa tako, kakoršno se ti kaže pod drobnovidom, je v resnici; ali preslabo je naše oko, da bi mogli toliko malenkost kar na ravnost razločiti. Resnica je tedaj, da z iznajdbo drobnovida nam se je odperl nov svet. Pomisli, pred so ménili, da poznajo že vse živali na zemlji. Ali kako zeló so se motili. Drobnovid je pokazal, da v majhni kapljici vode živí brez števila neizrečeno majhnih živalec. O tem se popred nikomur še sanjalo ni.

K. Ljubi Védiga! veš kaj, tak drobnovid bi bilo pa vendar dobro imeti. Dajva si ga omisliti!

V. Zakaj ne; potem boš vsaj videl, da na tvoji koži, ki je tako kosmata in grampova, stojé pravi Grintovci, kterih zdaj ne vidiš.. Pa tudi lasjé se ti bojo vse drugač pokazali.

K. Naj bo, kakor hoče, omisliti si ga morava.

V. Ali to, ljubi moj! kar sem ti ravnokar razlagal, skoro ni izmed blaga, kar sem ga za danes pripravil. Vendar vsaj nekoliko spada vmes, zato, ker je jasno iz tega, da je v stvarstvu veliko rečí, kterih ljudjé sto in sto let celó niso poznali. Ali to je tiče same zvunajnosti v stvarstvu. Še bolj se moramo čuditi, ako stvarem pogledamo v notranjo stran, ako preiskujemo njihovo bistvenost.

Brez števila, na milijone ljudi je živelo, kar zemlja stojí, pa dihali so, videli, da se voda razhlapuje, da rastline rastó; ali nič niso vedeli o zraku, ki nas obdaja, o njegovi teži in pezi. Še manj se jim je le sanjalo o tem, da ta zrak, kteri ni doseči, ni videti, dá se v posodo zajeti, razkrojiti, zvagati, celó v beli led spremeniti itd.

K. I ti, kaj je to res mogoče?

V. Res, pa le poslušaj, bova že še prišla na to. Vse to, ljubi moj! so učenjaki našli in storili; čuditi se moramo, koliko se je predrugačilo v kratkem času. Tisti štirje elementi, ktere so bili postavili stari modrijani, dan danes ne veljajo nič.

K. Za božjo voljo, kaj praviš! Zatorej bo res, da vsi ljudjé vse vedó. Če ne bo kmalu konec svetá, ne vem, kaj poreče gospod Bog.

V. Okoli sto let je tega, kar je slavni francoski učenjak Lavoizier steknil, da ni res, da bi bila n. pr. voda element ali pervina, ker je našel, da voda se dá razkrojiti v dvoje različnih stvarí, kteri ste obé podobni zraku, samo da ena rada gorí, druga pa ne; ali le-tá druga ima tako čudno lastnost, da sama ne gorí, silno pa pospešuje gorenje pri gorečih rečeh.

K. To, prosim, moraš bolj na tanko razložiti, zdaj te nisem še razumel.

V. Prav rad, le poslušaj. Najpred naj zdaj omenim, da vsa snov ali materija, kar je vidiš na zemlji, kaže se ti v treh podobah: nektere stvarí so terde, kakor kamen, les, perst, železo itd.; druge so tekoče in jih imenujemo tekočine, n. pr. voda, vino, olje itd., druge pa so se tanše, imajo podobo plina ali gaza, t. j. zraka. Da me bolje razumeš, vzemiva še enkrat vodo. V navadni podobi, kakoršno največkrat gledaš, imaš tekočino. Kedar jo prevzame mraz, sterdí se v led in vidiš terdobo. Ako pa jo pristaviš k ognju ali na veter, spremeni se ti v hlap, tú imaš podobo plina ali zraka, torej zračno obliko. Pa to še ni vse. Ravnokar sem bil omenil, da slavni francoski učenjak je vodo razdelil na dva kraja tako, da obá dela imata vse drugačno podobo, kakor voda sama na sebi. Pokazalo se je, da voda ni reč sama na sebi, ampak združeni ste dve rečí takó, da iz njih še-le se voda nareja. In ako ste ločeni te dve rečí, znajo učeni tako ravnati, da tudi narobe iz njih vodo naredé, tedaj ne le iz vode te dve rečí, kterih je vsaka sama za-se popolnoma samostojna.

K. Kaj mi ti ne pripoveduješ! Kako se neki to naredi.

V. Celó lahko. Ni druzega treba kot probke ali korka, košček keemeca ali kavčuka, steklenice, retorte, majhne svetilnice in tehtnice ali vage; s tem si kemik odpré ves notranji svet vidljivih stvarí.

K. Kaj pa je to: kemik?

V. Prav je, da si me opomnil, da ti ne pozabim, razložiti. Kemiki ali kemikarji so taki možjé učenega sveta, kteri se pečajo z vedo ali učenostjo, kteri pravimo kemija. Kemija pa je ravno tisti oddelek naravoslovne vede, ki preiskuje notranje lastnosti posamnih stvarí, ki poznava zakone ali postave, po kterih se snov spreminja. Kemija nas torej seznanja z nevidnim svetom življenja, kaže nam spreminjave plinov ali gazov, ki so enkrat v lastni zračni podobi, potem se zgosté v tekočino, kakoršna je n. pr. voda, vidimo jih pa tudi v čversti, terdi obliki, kakor les itd. Imé „kemija“ se vé da nam je tuja beseda, učeni sami prav ne vedó, od kod prihaja. Pravijo pa vendar, da so si že starodavni Gerki posodili to besedo od starih Egipčanov, kteri so se neki pečali z enakim preiskavanjem; to se vé da njihovo in današnje v priméri je kakor noč in dan.

K. Veš kaj, ljubi moj Védiga! še nekaj moram oméniti, kar se mi popolnoma čudež zdi, če je res. Pa res mora že biti, ker ti nisi širokoustnež, da bi prazno slamo mlatil. Tedaj: Rekel si poprej, da voda se da razkrojiti v taka dva dela, izmed kterih eden celó gorí. kako je neki to mogoče? Ako pa gorečo tersko ali kar si bodi gorečega vtaknem v vodo, berž vgasne. In naj vodo zažigam kakor hočem, ne bo gorela.

V. Res se moramo čuditi, ali to je ravno zasluga novejših rodov, da so odperli pogled tako globoko v notranje naravino življenje. Sicer pa zarad omenjene prikazni pri posamnih delih vode še ne bomo tolikanj stermeli, ako prevdarimo, da nam se že sama na sebi kaže v treh oblikah, kakor sem pred omenil in si sam do dobra prepričan. Da so tudi tekočine, ki same goré, to veš, le pomisli na žgano vino.

K. Tudi bi ti še rad v besedo segel zastran trojne podobe, ktero ima vsa snov, kakor praviš. Tretja, kteri praviš plinova, gazova, ta mi ni prav jasna. Saj nas je še dandanašnji veliko tacih šlev, ki nič ne vemo, kakor si djal, da jih je nekdaj bilo še več. Ali koliko nas se še zdaj nič ne zméni za le ta zrak ali „luft“ (Bog mi grehe odpusti, in ti ne zaméri, da mi je spet na jezik prišla ta spačena beseda, zavoljo ktere si me že večkrat ongavil.) Ker ga ne vidimo, torej nam je — nič.

V. Če ga ne vidimo, pa ga čutimo. Za to pa res ni treba učenosti, da človek spozná, da tudi zrak je stvar, nikakor pa — nič. Le počakaj malo, tudi o zraku ti bom kmalu več povedal. Zdaj samo še to: Ali ti ne pomaga dovolj dim, megla, oblak itd., da sprevidiš telesnino tudi v plinovi ali zračni podobi?

K. Če ne, če ne! Tega pa nisem bil pomislil.

V. Da prideva do tega, kar sem ti razložiti namenjen, ker si me prašal, iz česa je zemlja in vse na njej, vzemiva še enkrat tisto reč, ktere je toliko po zemlji in ki je vsem ljudém tako znana kakor potrebna, namreč vodo. Slišala sva, da stari so jo prištevali svojim štirim elementom, kteri so: zemlja, voda, zrak in ogenj. Ménili so, kakor sem djal, da iz le-teh štirih se po združevanji in ločenji napravlja vse, kar vidimo v brezštevilnih podobah, n. pr. vsakoverstne živali, rastline itd. Ali že sem bil tudi v misel vzel, da Lavoizier je vodo razdelil in svetu pokazal, da voda je le sestava iz druzih dveh reči, ki ste sami na sebi v zračni ali plinasti podobi. Enemu le-téh dveh se pravi vodenec, enemu pa kislec. Da sta v vodi združena res samo ta dva, da ni nič druzega vmes, dokaz temu je, da se tudi po umetni poti ravno in samo iz teh dveh zopet dá narediti voda. Tako se je tedaj izkazalo, da voda ni pervina ali element, zakaj sestavljena je sama is dveh druzih, od nje in med sabo različnih stvari iz vodenca in kisleca. Ta dva pa sta takošna, da se, vsaj po dosedanjih poskušnjah, nobeden ne dá dalje krojiti. V tej priméri tedaj sta vodenec in kislec pervotna dela, pervini, elementa. Kar z vodo, to se dá storiti z vsako drugo rečjo; če ni že sama na sebi pervina, dá se razkrojiti v tiste dele, iz kterih je sestavljena, bodi si kamen, les, zelenjava, tekočina, žival itd., vse se dá razložiti v take obstojne dele, da le ti zadnji se ne dadó več deliti v take stvarí, ki bi bile različne od teh. Po takem potu so našli, da zrak, ki ga dihamo, ni pervina, ampak mešanica iz dveh pervin, namreč iz kisleca in dušeča ali gnjilca, namešan je tako, da na vsake štiri dele gnjilca se šteje en del kisleca.

K. Kaj vendar učeni vse ne vedó!

V. Zdaj moram pa še nekaj posebno povdariti, da me boš bolje umel. Ako zmešaš rež in pšenico, dobiš soršico, kaj ne? Pri tem sta rež in pšenica res v neki zvezi ali družbi, toda tako, da rež, ostaja rež, pšenica pa pšenica, vsako zerno lahko razločiš. Ako soršico razpoloviš, bodi-si v dva ali več delov, dobiš sicer več kupčekov, ali vsak kupček ostane soršica. Vidiš, to je mehanična združba in mehanična delitev. Pri tem se nikakor ne spreminjajo obstojni deli. Kedar daš pšenico v mlin, dobiš moko; oblika je res drugačna, ali vendar ni druzega kot pšenica, zmljeta. Še drugačna je oblika, ako iz moke spečeš kruh; toda ta sprememba še ni nič proti tisti, ktera se naredi v želodcu, kedar kruh pojéš. Tú gre en del v meso in krí, drugo drugam, sploh pa so po tej razdelitvi taki deli, da so bistveno različni od prejšnjih. Take spremembe dela kemija; enaka zveza ali ločba se imenuje kemična.

K. Prav hvaležen sem ti, ravno to mi je močno pojasnilo vso reč. Tudi zdaj poznam izurjenega kemika; kaj ne, človeški želodec je tak ptič?

V. Zadel si jo, in dobro. — Potrebno se mi je zdelo opomniti te na ta razloček, in naj še v misel vzamem, da vodenec in kislec se ravno kemično združita, kedar se voda naredi iz njih, in kemično je razdeljena voda, ako se razkroji v imenovani pervini. Naj pa tudi omenim, da n. pr. zrak ni kemična družba iz kisleca in gnjilca, ampak to je zeló enako primeri soršice, v kteri je zmešano dvojno žito. Ali tudi kislec in gnjilec se v druzih okolnostih in razmérah kemično združujeta, iz ene tacih zvez se naredi hudi dušilni plin, ki človeka celó zamori.

K. Kako čudapolna zares je vsa naredba v stvarjenji!

V. Razkrojevaje vsakoverstne sestavljene stvari so kemiki našli, da tacih snovi, iz kterih se po jako različnem združevanji snujejo vse stvari na zemlji, bodi-si kakoršne in ktere verste koli, tacih je dan danes nekaj čez šestdeset. Nad šestdeset pervin ali elementov torej štejemo mi, stari so imeli štiri, izmed kterih pa po naše ni nobeden več element.

K. Veš kaj, pa saj jaz sem bebec in nič ne vem, škoda, da bi govoril; pa vendar en malo preveč jih je.

V. Kdo more zato? Saj je celó mogoče, da jih že kaj zasledé.

K. Pa veš ti vse te pervine ali elemente?

V. V glavi jih nimam vseh, pač pa v knjigi, imena namreč so v njej, elementi sami so v natori. Povedal pa ti bom nektere take, kakoršne poznaš; oménim pa, da tudi pervine so v vseh treh oblikah ali podobah, v kakoršnih je telesnina sploh. Pervine so: svinec, železo, zlato, srebro, živo srebro, fosfor, žveplo, kislec, vodenec, gnjilec itd. Te stvari so take, da vsaka sama za-se, brez druge, ostaja vedno to, kar je in se nikakor ne dá spremeniti. Iz svinca n. pr tudi kemik nikoli ne bo naredil železa, ali narobe.

K. Pa bi bilo vendar kaj dobro, ko bi se iz kamenja dal kruh delati, pa iz blata srebro ali zlato.

V. Pomniti se mora, da niso vse pervine enako razširjene in razmérjene. Izmed šestdesetih in kolikor jih je čez, nahaja se jih pet in trideset v obilniši méri. Pa tudi izmed teh se lahko izberó navadniše, tako da se število skerči na dvanajst. Med temi so po obílnosti najvažniše: kislec, gnjilec, kremen, apno (kalcium) in ilovica (aluminium). Vodenec, oglec, žveplo, železo in še par druzih spadajo v drugo versto v tej zadevi. Po misli učenih je tretji del zemlje in vsega na njej iz kisleca, druga tretjina je iz kremena, ves ostali tretji del iz druzih pervin, izmed kterih so nekteri zeló neznatne in redke. Toda bodi-si pervina v še tako pičli meri in še tako redka, vendar ima vsaka svoj posel v stvarstvu. Kakor pri lepi hiši, ako hoče popolnoma in doveršena biti, ne smé manjkati ni najmanjšega kamna, dilice, žeblja itd., ravno tako je neskončno modri Stvarnik vsaki tudi najmanjši reči odkazal posebno službo. Tako se neka pervina imenuje litium, ki nima sicer nikakoršnega pomena v naravi, ali nek učenjak je dokazal, da je silno potrebna na žitnem klasu v tistih jamicah, v kterih se nareja seme ali zernje. Kjer ni litiuma, tam se tudi ni zaredilo zernje. Drugi pervini pravijo fluor, le-ta je brez vsake pomembe in silno redka ali v pičli méri, terdé pa učeni, da brez nje ne bi se tako lepo lesketali — zobjé.

K. Kako modro, kako čudapolno je res Bog vstvaril svet!

V. Iz šestdeset in nekaj pervin torej je zemlja in vse na njej. Da-si pa jih je veliko in so različne, njihovo združevanje v posamne reči in stvari je vendar zeló enoverstno ali enojno. Po dve, včasih tri ali štiri pervine so skupaj v sestavi, sedem do osem je že kaj veliko, in take sestave so jako redke. V nekterih kamnih res da jih je celó po petnajst, ali take primere niso več enoverstne kemične združbe, ampak zmes iz več tacih. Voda, kakor sva slišala, naj bode kakoršna hoče in naj prihaja od koder hoče, zmerom ima le dve pervini, vodenec in kislec. Res je da se navzame marsikacih drugih stvari, ker je sploh znano, da se v njej raztapljajo mnogoverstne reči; od tod prihaja, da se v morski vodi nahaja nad polovico vseh pervin. Tudi sicer je namešana in je ta primes pogostoma zeló važna, pomisli samo na vodo v toplicah in sploh v zdravilnih kopališčih. Ali v vsem skupaj je ta prirastek in naméček tako nezdaten, da, če jemljemo vso vodo v morji, v jezerih, po rekah, potokih, virih in v zraku, imamo 99 delov prave vode, le 1 del pa druge robe vmes. Ravno taka je z zrakom. Kislec in gnjilec sta pervini. Toda kakor se v vodi raztaplja toliko reči od zemlje, ravno tako mora zrak serkati mnogo mnogo plinov ali gazov, soparjev itd., ki puhté iz zemlje na kviško. Ali vse to je silno malo v primeri z množico pravega zraka. Pa vendar so celó tako majhni dodatki včasih silne pomembe, n. pr. kedar je kje nalezljiva bolezen, okuži se ves zrak in je jako nezdrav.

K. Kaj meniš, ali je po druzih svetovih, v mescu, na solncu in po zvezdah tudi vse tako ali ne?

V. Tega ne vem in menda tudi učeni ne vedó, ker se ne more tje priti. Mogoče, da je kaj drugač. Saj še na zemlji ne vemo vsega, pomisli, da kroglja, kteri pravimo zemlja, je polna telesnine, ali kako daleč smo jej prišli do srede? V primeri z velikostjo to ni nič. Ali ni torej mogoče, da ima pervin, kterih ne poznamo? Po tem soditi, kar vemo, in kolikor nam ognjebljuvalne gore pomagajo, ne bo dosti novega v tej zadevi. Mogoče pa je vendar le, tudi sem rekel, da jih morda sicer še kaj do zdaj neznanih zasledi. Posebno lepo pa bi bilo, ako bi zmanjšali pervinam število. To pa bi ae le dalo, ako bi za pervinami, ki zdaj veljajo, našli druge, več ali celó eno samo, iz ktere se izpeljujejo vse druge. Da-si bo težko kaj, vendar se sme sklepati, da zanamci bojo še marsikaj vedeli, o čemur se nam zdaj se ne sanja, kakor mi vemo marsikaj, od česar prednamci niso ni pičice poznali.

Rekel si prej, da se ti zdi veliko pervin. Meni se jih zdi malo, ako prevdarjam nekaj druzega, in čudim se, da me še nisi prašal: Če je iz šestdeset pervin zemlja in vse na njej, kako je mogoča tolika raznoverstnost v stvaréh? Koliko verst persti in kamenja, rastlin in živali imamo! Kako različne so že same trave, n. pr. celo rež in pšenica! Kaj šele ako pregledamo neštevilne barve cvetlic itd.!

K. Tú sem pa res vedčen, kako je to mogoče.

V. Natančno govoriti o tem se vé da ni mogoče; tudi največa učenost mora le stermeti in moliti božjo neskončno mogočnost in modrost. Nekaj pa se dá razlagati. Vsa telesnina in tudi vsaka pervina se da deliti; premisli, moka ima veliko manje dele, kakor je zernje. V mislih pa se da vse še veliko tanše deliti, tako da so posamni deli neskončno majhni. Takim neskončno majhnim delom, ki se dajo le misliti, dali so ime {{{1}}}. Vse tedaj je odvisno od tega, kako se taki drobci sprimejo v skladbo. V tako zvani neorganični naravi, kakor v persti, kamenji, pri vseh rudah in kovinah, sprimeta se po en ali po dva drobca vsake pervine. Pa kolika mnogoverstnost! Pri organični naravi pa, t. j. pri rastlinah in živalih se jih združuje po 20, 30, 40, celó 50. In koliko tisoč in tisoč, dà brezkončno različnih oblik se nareja po tem, koliko in kako razpolagajo nevidne moči take drobce posamnih pervin. Pomisli le, da v neskončni mnogoverstnosti vseh rastlin in živali nahajamo najbolj le štiri pervine: vodenec, kislec, oglec in gnjilec. Le nekaj malo druzih ima še opravek pri tem. Ali podob, v kterih se nam kažejo, je na milijone! V tem kaže stvarstvo, kako umetnost je Stvarnik pripravil va-nje. Iz tako enoverstne priprave zveršuje brezkončne razlike!

K. Pa res, temu se ne moremo načuditi!

V. V resnici, to so skrivnosti, to so čudeži v stvarstvu. Hvaležni moramo biti, da nam je dano vsaj gledati med-nje, če se jih tudi ne moremo naučiti in po vsem razumeti. — Ko sem bral v učeni knjigi, kako se ravno po različni skladbi in razredbi pervinskih drobcev stvarí delajo z neskončno razliko, prišla mi je na misel tiskarska umetnost. Glej, stavec ali tiskar ima pred sabo predalčke, v njih pa zlite čerke, da jih zlaga na dilico v besede. Za slovenski jezik ima 25 čerk, s tem razločkom, da je v predalčku poln kupček za a, v drugem kupčku čerke b itd. Pa iz teh 25 čerk sestavi toliko besedi. Besede so spet tako razpostavljene, da ima vsaka stran drug ves nov obseg. In bodi si tisoč in tisoč strani, smerom nov obseg, stavec vendar le ne potrebuje več ko 25 čerk. Toda še več: Iz taistih čerk v drugi skladbi lahko stavi nemško, spet v drugačni skladbi laško, francosko, spansko, angleško besedo, bi je po svojem bitji čisto različna od druzih. Rêči moram, da me je ta priméra razveselila samega, da-si še senčica ni gledč velikanske umetnije neskončno-modro vravnanega stvarstva.

K. Nisem še bil v nobeni tiskarni, pa rêči moram, da ta izgled mi je zeló polajšal mišljenje o tem, kar si mi ravno pred pripovedoval.

V. Kakor so torej čerke tako rekoč pervíne knjigam, tako, dalo bi se reči, so pervine v stvarstvu čerke velikanske knjige, kteri se pravi stvarstvo. Kdor čerk ne pozná, temu je skrito vse, kar je živega v knjigi; ravno tako pravi nek učenjak, da s pervinami so našli še-le čerke naravi. In res, ž njimi nam je dan ključ do notranje vredbe v neskončnem poslopji stvarjenja. V kako čudno ozki zvezi je vse tukaj. Rastlinstvo dobiva hrano iz zemlje in zraka, živali se rede z rastlinstvom, pa živé se tudi druga od druge, ker je mnogo tacih, da jim je hrana meso. Človek sam je v tej zadevi enak živalim; tudi njemu služi rastlinstvo in meso. Pa kakor sva slišala, pri rastlinstvu in živalih so enake pervine v sestavi, različnost je le v obliki. Tedaj tudi v življenji je razlika le v obliki. Vživaj meso ali rastline, oboje vživaš zavoljo enakih pervin, oboje se spreminja v enake. Rastline in živali pa merjó, kaj je ž njimi? Ali je mar kaj izgubljenega? Ne pičica ne pride v izgubo, vse se verne v pervine nazaj, iz kakoršnih je vzeto. Rad torej verjamem, kar terdé učeni, da teža zemlji ostaja vedno enaka, ne zmanjša, ne poveča se niti za najmanjši prahek.

K. Morda bi tukaj smel pritakniti Salomonove besede, da ni nič novega pod solncem, kaj?

V. Berž ko ne; da ravno imajo še drugo razlago, vendar se lepo zlagajo s tem in so se tudi meni ravno bližale jeziku, predno si jih ti ponovil. Prihaja mi pa tudi na misel, kako lepo je rekel sv. Avguštin: „V razdevanji se tudi razodevlje življenje.“

Da pa še kaj povzamem, naj oménim, da kakor si n. pr. tiskarstva ne moremo misliti brez človeštva, ravno tako tudi stvarstva ne brez Stvarnika. Videvši, kako se delajo iz pervin brez nehanja vedno nove oblike, pa se ravno tako zopet povračajo v pervotnost nazaj, jeli so svetni modrijanje učiti, da v tem je večno življenje, da tako — kakor sem že rekel — je bilo od nekdaj in bode brez konca. Taki možjé se mi enaki zdé tistim, kteri bi videli dan, dnevno luč, in solnce; ker je pa dan krog in pri njih, verujejo vanj, nikakor pa v solnce, ker je daleč na nebu. Velika torej je zaslepljenost tistih, ki stvarstvo gledaje nočejo videti Boga, njim veljá beseda kralja Davida: „Le prismoda more v svojem sercu rêči, da ni Boga.“

K. Veš, to si pa spet kaj lepo povedal; posebno mi dopada to, ako bi bili ljudjé, kteri bi verovali v dan, v solnce pa ne. Zdaj pa še nekaj. Kaj meniš ti, kako bode neki enkrat z zemljo in vsem drugim? Ali se res spet poverne Dazaj v nič.

V. Pri Bogu je vse mogoče. Besede v pismu celó naznanjajo to, ako se morajo tako jemati, kakor se glasé. Gotovo ti je tudi znana pesem:


Dan poslednji pride sila,
Zemlja v prah se bo zvalila,
Priča David in Sibila.

Sicer pa so nam zakriti božji sklepi in kakor sem že djal, tacih reči Večni v razodetji ni posebno na tanko razlagal, ki se tičejo zgolj radovednosti k zveličanju pa niso potrebne. — —

Ura odhaja, čas je, da sklenem. Povedal sem ti, iz česa je zemlja in vse na njej. Ali kar sem povedal, to je le pičica od vsega, kar bi se o tem še dalo govoriti. Morda se nama zopet ponudi prilika, da bodeva nadaljevala. Za danes pa: Zdrav mi ostani in srečen!

K. Bog ti poverni stoterokrat! Z Bogom!