Poganski in keršanski modrijan
Poganski in keršanski modrijan Ž. |
|
Močno slovel je svoje dni paganski modrijan Diogen zavolj svoje bistroumnosti in čudovite pičlosti. Vsega se je anal. Plašč mu je bil vsa obleka, star sod hiša, roke edino orodje. K temu zaničevavcu posvetnega blaga pride nekdaj Aleksander veliki, obladavec svetá, ter mu reče: „Izvolji si od mene kakšnokoli dobroto in storim ti jo.“ Diogen ga prosi: „Stopi spred solnca in mi ne krati, česar mi ne moreš dati.“
Jako slovel je desetega stoletja zavolj premodrih naukov in velikega ubožtva kerščanski samotarec Nil. Tudi k njemu pride nekega dne mogočen vladar, cesar Oto III., in mu reče: „Sprosi si, kar ti je drago; kakor sina te štimam; rad ti vse dam. Sv. Nil dene roko cesarju na serce, ter reče: „Prosim te, skerbi za svojo dušo, če si ravno cesar, vendar umerješ kakor drugi in prideš pred sodnji stol, kakor vsak človek po smerti.“
Odgovoru paganskega Diogena se Aleksander, gospod svetá, tako začudi, da zaklíče: „Pri moji časti, ako bi ne bil Aleksander, htel bi biti Diogen!“
Pa kaj je ta odgovor v primeri z Nilovim? Nič drugega kot berleča luč, kot kresnica proti jasnemu solncu! Če Diogen ravno ničesa noče od Aleksandra, vendar hoče nekaj, kar mu samemu ljubi in zlasti njegovemu truplu. Kerščanski samotarec pa ne terja ničesa zase, temoč le skerbi za zveličanje svojega mogočnega prijatelja. Odgovor paganskega modrijana se kadi napuha, prevzetnosti, neodvisnosti in zaničevanja bližnih; iz besed kerščanskega modrijana sije živa ljubezen do bližnega. Diogen je v svojem sodu zgol sebičnik in posvetnež posebne baže, Nil je v svoji bajtici pravi svetnik in nebeščan.
Le sebe pagán — vse ljubi kristján,
Razločna sta si — ko nebó in zemlja.