Poezije (Ivan Trinko)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poezije
Ivan Trinko
Spisano: 1897
Viri: [[1]]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kaj nek bode?[uredi]

Zamolkel hrup, blesteč odsvit, šumenje ...
Kaj znači to, kaj snuje se v daljavi?
Kaj groznega še bode!
Človeštvo je v zmešnjavi,
Opojni vzori mamijo naróde;
Vzdiguje vsak se: ta kriči, ta joče,
In človek sam ne vé, kam gré, kaj hoče:
Prihodnost temna nam zija naproti,
In ni rešilne poti!
Evropa stara, oj, Evropa kriva
Zabredla v stran si! Kam te s poti prave
Novosti priženó nezdrave?
Ti meni vidiš se prostrana njiva,
In klete čez in čez kalí bohotno
Nemir, nesloga, bratomor poganja.
Oblakov gruča nad teboj togotno
Vrši preteč, nevihto ti naznanja ...
Že davno osamela je devica
Pobegnila od tod pravica,
In narod vstaja proti rodu,
Močnejši uklepa slabšega v okove;
Stanovi na stanove
Valé se, človek vstaja na človeka!
V krvavem boji zgrabljena, razvneta
Brezupni glad in sitost prenapeta
Za pédjo ped si trgata bojišče,
Vsak sam za se si priborit ga išče.
Ječi, trepeče zrak;
Zavita bedna zemlja v mrak
Drhtí, in ljuti strah jo bega,
Kako v bo vendar konec boja tega …
Kakov? — Temní se bolj in bolj obzorje,
Oblaki se vijó togotni,
Vse vrè, šumí kot morje! …
Bog, večni Bog nad nami,
Tvoj bič nam žvižga nad glavámi,
In beda se povsod odziva!
Kakov pogled! Dim rase proti nebu,
Požarov svit po zemlji se razliva,
Mogočen grom, ropòt zemljó, nebesa
Od kraja v kraj pretresa.
Ogromna tolpa razbrzdana, ljuta
Divjá, morí, podira
Brez uma in brez čuta.
In dinamit grmí, in mesta, sela
Rušé se v prah do cela ...
Povsod požar, kričanje smrt!
Pobit, preplašen, strt
V poslednjih mukah rod človeški stoka! …
Dovolj strahú in joka:
Strašan si, Bog, v pravični jezi,
A če je volja Tvoja,
Z rokó Ti silno vendar vmes posezi.
Dovolj, dovolj je boja!
Zemljanom bednim, Stvarnik, daj pokoja!

Obup[uredi]

Oj, kam, oj, kam drviš me, silovita
Zmagalna moč?
Čemú peháš nevsmilna me, srdita
V brezkončno noč?
Tvoj ostri mraz pretresa mi kostí,
Zastaja dih mi, gasnejo očí!

Oh, česa naj oklenem se na poti
S trudnó rokó,
Da ne zanese me vrtinec toti
U večno tmó?
Pa kaj naj bom z nevihto se boril,
Ki hrast izruje kakor lèhko bil?

Naj bo! Razsajaj, srdi se, drvi me,
Besneča moč,
Čez drn in strn; nevsmilno zavrtì me
V brezkončno noč!
V obupu srce strto hira, mrè;
Iz niča sem — naj nič me spet požrè!

Vera[uredi]

Obdaja krog in krog me neprodiren,
Neskončen mrak;
U noči tavam zbegan in nemiren,
Potrt, šibak.
Kak zlobni duh me v noči tej podí,
Obupom silnim mi srcé duši?

Brezdanje žrelo pred nogó mi zije —
Pekel teman!
V globini zelen plam vršeč se vije,
Pogled strašan!
Iz žrela góst, žveplen valí se dim;
Ah, dih mi jemlje, tresem se, medlím!

Prežé na me že fúrije peklene,
Strašnó, strašnó!
Oh, kdo me reši? Črno tmo razžene
Kdo naj mi, kdó?
Kdo naj vzdrží na robu me propada?
Odkod, odkod naj mi zasije nada?...

In čuj! nakrat skrivnosten glas šepeče
Mi na uhó:
Pogledaj kviško, zbegano človeče!
Poglej v nebó!
Nad teboj čuva vsemogočni Bog,
Zaupaj vanj, in reši te nadlog!

Oh, mili glas! oh, luč! odkod mi siješ?
Beží že noč!
Ti nov mi up v potrto srce liješ,
In novo moč.
Oh, vera sveta! tvoj nebeški žar
Nikdar me ne zapusti več, nikdar!

Premišljevanje o smrti[uredi]

Tremens factus sum ego

et timeo! ...

V sobi svoji nem, potrt
Premišljam danes belo smrt;
Zapustil kmalu bom ta dom,
Takoj se v grob presêlil bom!

Oh kje življenja si radóst,
Kje lehkomišljenost, noróst?
Premínolo je vse nakrát
Kot mine sen ponočni zlat.

Nazaj obračam v prešle dni
Solzné, upale mi očí;
Bridkost ujeda mi srcé,
Ko misel se potaplja v nje.

Kako vse prazno za menój,
Kako vse nično, Bože, jój!
Oh kaj sem delal? nag in gol
Pred sodnji padem ti prestol!

Kaj tebi skažem, sam ne vem,
Ko pred teboj osupel, nem
Z rokami praznimi bom stal,
Račun ti trepečoč dajál!

V pravični jezi Bog strašan,
Usmili mene se ta dan!
Pravični Bog, pa tudi mil,
Ne daj v oblast me vražjih sil!

Če ni ti blo življenje vse.
Naj smrt ti posvečena je!
Ne bodi sè skesanim strog,
Smilúj se me, smilúj se Bog!

Majeva noč[uredi]

Tiho z neba mesec sije,
Mir lijoč na slednjo stvar,
Mir i meni v srce lije —
Hvala Ti, vesoljstva car!

Lehko topli vetrec veje,
Drevje tajnostno šumí;
Jasno se ozračje smeje
In po cvéticah duhtí.

Krog po rosni se travici
Mesečni leskeče svit;
Milo pa nekjé družici
Slavček peva v grmu skrit.

Tu stojim poet sanjavi
Na gorici nem in sam;
Kaj mi vse rojí po glavi,
Kaj mi v srcu vrè, ne znam.

Duša mi v razkošji gine,
Srce v prsih se topí;
Aj, neznane ti miline!
Aj, prekrasne ti noči!

Nočni občutki[uredi]

V vesele sanje duh se mi potaplja;
Vse v rajskem svitu krog se mi blestí.
Za kapljo sladka kaplja
Veselo mi poteka iz očí.

Oh, kje sem? vse vrtí se okol mene,
Spreminja vse se; čaren to je raj!
Livade se zelene
Smejijo in smejí se bujni gaj.

Smejí nebó in mesec se srebrni
In zvezde jasnosvitle se smejó.
Oj, nebo, se razgrni!
Naj čari vsi se tvoji prikažó.

In v nebu, glej! zagledam božjo slavo,
Neskončna luč razlije se čez me.
Globoko klanjam glavo,
In omedleva v blaženstvu srcé.