Poezija svete noči
| Poezija svete noči J. Česnik |
| |||||||||||||
Gorska slika. Spisal J. Česnik
Prav preprosto in odkrito bom govoril, kakor govori sivolasa babica na zapečku, ko pripoveduje pravljice o kralju Matjažu, zakleti kraljični, nagajivih škratljih, palčkih poniglavčkih, Indiji Koromandiji in podobnih znamenitostih.
Kmet Lavrin je praznoval s svojo družino sveti večer. Visoko v gorah je stala njegova hiša, čisto osamljena in zapuščena, kot so zapuščena ptičja gnezda jeseni. Po vseh hribih in dolinah je ležal sneg, svitel in kristalen, da se je blestela bela gladina ob migljajočih zvezdah kot sinje morje, če pluskajo nalahko valovi in se poigravajo s prozorno peno. Smrekovi gozdovi so šelesteli in nočne sape so se dotikale z božajočimi krili vitkih smrek.
Hiša je bila vkovana v sneženo odejo, in od nje je peljala ozka gaz v dolino k fari.
Vrata so se odprla in iz veže je stopil oče Lavrin, dolg, močan človek, z velikim loncem v rokah. V njem je bila žerjavica in nanjo je potresel zdrobljenih oljkovih vejic. Za njim je stopala žena Meta, majhna, široka in krepka, s skledico v levici. V skledici je bila blagoslovljena voda. In zadaj so šli: ded, sključen in nadležen, s sivo brado in bolno nogo, njegov vnuk Janez, raven kot sveča, železnih mišic in krepkih prsi, teta Franca, hlapec Marko in dekla Pepa. Vsi so bili odkriti, tudi ženske. In molili so glasno in pobožno, oče Lavrin in mati sta pa kadila in škropila. Vse shrambe so prehodili, kaščo, hlev in svinjak, in vse je oče Lavrin priporočil v varstvo novorojenega deteta. Družina je molila za njim vdano in pošiljala enake želje k Bogu.
Ko so se vrnili v sobo, so se posedli k mizi in večerjali zelje in žgance. Pridno so zajemali in malo govorili. Nocoj je sveti večer in srce je polno svetih čustev. Le dekla Pepa ni mogla držati jezika za zobmi. Bila je klepetava in jezična in hlapec Marko, moder in molčeč človek, se je zaradi tega večkrat z njo sprl. Nekoč jo je celo udaril, ker ga je hotela učiti, kako se živini stelje in polaga klaje.
»Na, čeljust klepetava!« je rekel in ji pripeljal zaušnico.
Tekla je k Lavrinu in mu tožila.
»Marko, ali si padel na glavo, da jo tepeš?«
»Komandirala me ne bo ta macafura. Sam dobro vem, kdaj je treba živini kidati, jo krmiti in napojiti.«
»Nič te nisem komandirala. Prav lepo sem ti rekla. Kaj boš lagal!«
»Sam bes te plentaj, klepetulja. Ni prijetno živeti s teboj pod eno streho,« je odgovoril Marko, zapalil pipo in odšel.
Klepetava je bila torej Pepa in pri večerji je pripovedovala, da nocoj govori živina.
»Srečen je oni, ki jo čuje,« je pravila. »Na praproti mora nevede ležati, pa jo čuje. Nekdaj je čul bogaboječ hlapec vole, ki so se pogovarjali: ,To leto zadene gospodarja velika nesreča. Cmoke bo jedel in se zadavil. Rešiti ga more edino hlapec, če moli zanj vsak dan. Za plačilo mu da gospodar lastno hčer in prepusti mu vse posestvo.' Hlapec si je to dobro zapomnil. Molil je vsak dan za gospodarja in svaril gospodinjo, naj ne kuha cmokov. Gospodarju je povedal pogovor volov, a ta se mu je smejal, ker je bil brezbožen človek. Nekoč je šel hlapec zelo zgodaj v gozd. Tedaj je skuhala gospodinja cmoke na gospodarjevo povelje.
Ko je opoldne pripeljal iz gozda, so bili že na mizi. Prestrašil se je in zmolil na tihem očenaš in sedel z gospodarjem za mizo. Sama sta bila v hiši. Jedla sta, hlapec v strahu, gospodar pogumno. Tedaj je zaletelo gospodarju in mu obtičalo v sapniku. V hipu je bil ves obraz temnovišnjev, oči so gledale debelo in na čelu so se pojavile smrtne kaplje. Hlapec je poslal goreč vzdih proti nebu in udaril gospodarja s tako močjo po hrbtu, da se je zvalil pod mizo. Cmok mu je smuknil iz ust. in bil je rešen. Potem je bila poroka in svatba. Hlapec in hči sta se vzela.«
Tako je pripovedovala dekla Pepa, teta Franca, zelo pobožna ženska, jo je pa svarila, naj ne govori preveč.
Po večerji je Janez nažgal lučke pri jaslicah. Da, jaslice, skoro sem pozabil nanje! Koliko truda si je dal Janez, da je poiskal pod snegom mahu, ga prinesel domov v oprtnjaku in napravil jaslice v kotu nad mizo, kjer je sicer visel bel golobček z razprostrtimi perotnicami. Jaslice so bile lesene. Bog ve, kateri domači umetnik jih je izrezljal iz lipovine. Nekatere podobe so bile nerodne, posebno pastirji so bili neokretni, a vendar so v celoti dajale prijeten vtis, in dedu se je zdelo, da ni na svetu tako lepih jaslic, kot so domače.
In pokleknili so vsi pred nje, samo ded je sedel na zapeček, ker je bil bolehen. Oče Lavrin je molil, vse tri dele rožnega venca je molil. In čim dalje so molili, tem večja pobožnost se je selila v njih duše, in večji mir in zadovoljstvo.
Zunaj je vel veter od gora, nebo je bilo jasno kot ribje oko. Gozd je šumel svojo tisočletno pesem. Kot orjaški starec je zdihoval. Zvezde so brlele na nebu in bile zavite v svetel pajčolan. Tako prijazno so migljale kot nekdaj pastircem, ki so hiteli molit Zveličarja v jaslicah. Kot sanje tisočletij je bila tista velika noč. Zganili so se narodi iz spanja, radovedne oči so se ozrle v svit. Kdo in od kje? Majhen in nepoznan, zaničevan in umorjen na križu. In razpel je svoje mreže v jezeru človeštva. Samo dvanejst ribičev si je izbral in z njimi je zmagal ves svet. Valovilo je jezero, visoko so se penili valovi, zaganjali se v čoln, a varno so pluli v razburkanih vodah. Mogočna je bila Njegova beseda, tolažljiva in polna upanja, tista beseda: »Z vami sem vse dni do konca sveta.«
Tako so odmolili in posedli okrog mize. Mati Lavrinka je vžgala svetilko in jo nesla v gorenjo sobo, kjer je stala na sredi javorjeva miza. Na njej je ležal velik bel hleb, poprtnjak, pogrnjen s čistim prtom. Na svetega Janeza dan ga pride blagoslovit gospod od fare in na sv. Tri Kralje zjutraj ga razlomi oče Lavrin ter razdeli med družino in živino. Mati je postavila svetilko na mizo, da sveti celo noč ob poprtnjaku na čast novorojenemu Zveličarju. In odprla je veliko skrinjo in natresla v predpasnik orehov, lešnikov in suhega sadja ter nesla družini, da tolče in je po stari šegi in navadi.
Teta Franca pa ni jedla. Bila je gospodarjeva sestra in ostala devica. Petdeset let je imela na hrbtu in bila je zelo pobožna. Iz obraza in vedenja si utegnil to brati. V mladosti ni bila taka. Menda ni bilo plesa, da ne bi bila zraven. Nekoč ji je oče ponujal tolar, če ne gre. In tolar je v tistih časih nekaj veljal. »Oče, če mi ponujate stotak, ga ne vzamem. Rajše grem,« je rekla in šla. Tudi lepega fanta je imela, pa je bil ubog. Na Hrvaško je hodil po zimi v gozdove. Neko pomlad se je vrnila vsa kolonija, le njenega fanta ni bilo. Pobila ga je smreka. Od tedaj ni več hodila na plese, ni se zmenila za moške; začela je moliti in se postiti in blaženost je legala na njena suha lica.
Vzela je v roke sv. pismo in čitala o rojstvu Kristovem. O pastirjih je čitala in angelih, ki so peli nad betlehemskimi planjavami: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!«
Mir sije iz vseh obrazov. Spomnijo se bojev, težkih, morda usodnih za svoje življenje. Danes je vse pozabljeno.
Ded je imel na hrbtu že skoro devet križev, mnogo je pretrpel, noga mu dela preglavice, starost in naduha ga mučita. Pred tremi leti je žagal v gozdu bukove hlode. Celo življenje je gozdaril, to je bila njegova sreča, zadovoljnost. In nikoli se ni pobil, varoval ga je Bog in angel varih. A tisti dan je prišla nezgoda. Hlod mu je hlastil na stopalo in ga zmečkal. Mesec dni je ležal in ni mogel ganiti z nogo. Vsa domača mazila je poskusil. Zdravnika pa ni maral, bal se je, da bi mu odrezal nogo. In ko je vstal, je čutil, da ne bo nikoli več zdrav, da ne bo mogel več k fari. Trpel je vdano svojo usodo, rezljal žlice in žličnike, kuhalnice in lesene skledice ter mislil na prejšnje čase, ko je vozaril s konji po Krasu v Trst, po Šempaskem polju v Gorico, Gradiško in celo na Italijansko. Včasih je začutil veliko bolečino in nevolja se ga je polastila. Danes je vse pozabljeno.
Oče Lavrin je resen in zamišljen. Samota in leta so ustvarila kremenit značaj. V mladosti je ljubil hčer bogatega gostilničarja v Zalesju, in obljubila mu je zvestobo. Lepa je bila in on je bil krepak in zdrav, sin premožnega očeta in ponosen. Zdelo se mu je, da se mu ne more nobena ustavljati. Domneval je takrat, da bi klatil zvezde z neba in jih polagal v njeno naročje. In verjel je njenim sladkim besedam in se varal. V srce ga je bolelo, a ozdravel je bolečino in se poročil s preprosto godčevo Meto. Ni mu prinesla srebra, a pridne roke in bistro glavo. In ko so prišle težke ure, ga je tolažila in delila z njim gorje. Letos so prišle take ure; Jenko iz Zalesja je prestavil mejnik v Lazih. Imela sta pravdo, se prepirala, klela in zmerjala. Jeza in sovraštvo je nastalo med njima. Lavrin ne, da dobi pravdo vkljub Jankovim spletkam, a vesel ni. Nikoli v življenju se ni pravdal, zato mu je hudo. A nocoj je v njegovi duši mir, nocoj je vse pozabljeno.
In Marko! Trd je in sivi lasje mu že poganjajo. Zgodaj sta mu umrla oče in mati, in siroto je vzel v svojo oskrbo Lavrin. Bil je najprej pastir. Takrat je bil še najzadovoljnejši, ker je živel brez skrbi. Veselil se je solnca nad seboj in lepe božje narave, okrašene s pisanim cvetjem, zelenimi gorami in šumečimi gozdovi. Skrbel je le za čredo, da je prišla sita in vsa domov, da se je opoldne in zvečer napojila v kalu. Potem je bil hlapec. Rad je delal in se potil. V delu je našel uteho, delo ga je osrečevalo. Brigal se ni za svet. Le dvakrat na leto se ga je spomnil: na dan svojega patrona in na pustno nedeljo. Takrat se je napil pri fari in prišel pozno domov. Gospodar mu ni tega zameril. Marko ni užil na svetu veselja, ni užil ljubezni, le eno dolžnost in potrebo je poznal: Lavrinova kmetija mora biti trdna, mora rasti. Žulje je dobil in noge so postale okorne. Nocoj je vse pozabljeno.
Pepa je bila res klepetava, a ne hudobna. Nesrečna je bila. Ogoljufal jo je nesramen človek, ji vzel čast in jo popihal črez morje. Ko je dobila sina, jo je zapodil oče od hiše. Otrok je kmalu nato umrl. Jokala je nad svojo sramoto, se kesala in šla služit. Preklinjala je zapeljivca, ki ji je ukradel srečo. Danes je vse pozabljeno.
In kaj berem v vaših očeh, mati Meta, in kaj v tvojih Janez? Srečna sta, nista izkusila ne gorja trpljenja in gorja storjene krivice. Blagor vama! O ne, tudi vidva sta občutila bolest.
Pet otrok je imela mati Meta in le Janez je ostal. Koliko je trpela z njimi! Komaj so dorastli, da bi ji pomagali, pa je prišla smrt. Francko in Metko je pobrala zapljučnica, Tončka vnetje črev, Peterček se je pa pobil na paši. Krava sivka je izprožila skalo, ki je ubila nedolžnega fanta. Veliko je potrpela mati Meta, a vse voljno in vdano, ker je bila pobožna žena.
In Janez! Petindvajset let je dopolnil o sv. Andreju, raven je ko sveča in krepak kot hrast v dobravi. Odslužil je cesarju in bil ponosen na to. Imel je tudi dekle, Fortunatovo Maričko iz Vodic. Ko je šel k vojakom, mu je pripela šopek za klobuk in se zjokala na njegovih prsih. Tako se je zjokala, kot bi ji bilo usojeno, da ga ne vidi nikdar več. In res ga ni videla. Bog jo je poklical k sebi. Tako se je zgodilo, da je postal Janez žalosten, da ni verjel rožam in smehu, plesu in godbi, solčnim žarkom in ptičjemu petju. Nocoj je pa pozabil na vse in mati Lavrinka tudi, saj je nocoj sveti večer.
Ded si je naložil pipo, vzel gobo, kresilo in kresilni kamen ter prižgal tobak. Gosti oblački so se dvigali proti stropu. Zahotelo se mu je govoriti. In začel je o svoji mladosti, o Francozih in tihotapcih, ki so kradli, kjer so mogli, o volkovih in risih, ki jih je streljal po gozdu, o divjem možu, grdem in kosmatem, ki je govoril kot bi grizel konce, in o godcu, ki se je norčeval iz svetnikov in smrti in pri pogrebu skočil iz krste ter izginil v hosti, da ga niso pokopali na blagoslovljeni zemlji.
Tako je prišla deseta ura. Počasi in nerodno je odbila na steni. Jeli so se napravljati k polnočnici. Mati Meta, teta Franca in ded so ostali doma. Marko je prižgal v peči bakljo, in šli so drug za drugim po ozki gazi. Tedaj so se pokazale tudi na drugih hribih baklje.
Pri fari je zapel zvon, in oglasili so se zvonovi po vsej dolini. Lepo in umerjeno so peli v sveto noč in nosili v srca trpečih zemljanov blažena čustva. Slast teh čustev občuti pobožna duša, ki je romala v tujini, mrzli in neprijetni in se vrnila po dolgih letih pod domači krov.
Mati Lavrinka in teta Franca sta se odpravili spat, ded je pa ostal na zapečku vso noč, po davni navadi svojih očetov. Kmalu se mu je zadremalo in sanjal je o jaslicah, ki so se mu zdele najlepše na svetu, in o Jezuščku, ki ga čaka in vabi k sebi. Sanjal je kot dete.
Po vseh hribih in dolinah je ležal sneg, svitel in kristalen, da se je blestela bela gladina ob luninem sijaju in trepetu migljajočih zvezda kot sinje morje, če pluskajo nalahno valovi in se poigravajo s prozorno peno. Smrekovi gozdovi so šelesteli in nočne sape so se dotikale z božajočimi krili vitkih vrhov.
Taka je poezija svete noči v gorah, preprosta in lepa, kot je lepa pravljica sivolase babice, ali tiha, svetu neznana molitev samostanske device.