Podsredski grad
| ← Pišečki grad | Podsredski grad Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen |
Kozjanski grad → |
| |||||||||||
1.Starost podsredskega gradu
[uredi]Prvotni Podsredski grad je baje stal na hribčku, ki se dviga nad današnjo Podsredo na njeni vzhodni strani. Hribček se imenuje Gradišče in se na njem še vedno dobivajo kameniti ostanki ruševin za zidavo trških hiš. Grad na Gradišču je baje nastal že v poganski dobi. Takrat so baje zgradili na malo severneje ležeči Sveti Stari gori pogansko svetišče, na čigar mestu stoji zdaj cerkev Žalostne Matere Božje. Od današnjega Podsredskega gradu je nastal najprej stolp, ki je služil za zavetje na lov prihajajočim nemškim vitezom. Pozneje so stolpu prizidali grad, ki pa tudi ni zgrajen po nikakem pravem načrtu, kar izpričuje njega visoka starost.
2.O propasti stare Podsrede
[uredi]Vzhodno pobočje hriba, na katerem stoji Podsredski grad, se spušča zdaj v precej strm prepad. V globini šumlja potoček, ki izvira »pod jesenom« (blizu razvalin nekdanjega grajskega skednja) ter se pozneje izliva v Bistrico. Ob izvirku tega potočka je stala nekoč velikanska bukev. V neki noči pa se je podrla in nihče se ni zmenil zanjo. Začela je trohneti in okrog nje se je širil duh po trohnelih ribah. Mimo te bukve je vsak večer hodil z dela reven delavec. Ko je bil nekoč posebno lačen, ga je izreden duh prav posebno dražil. Postal je in spoznal, da prihaja od bukve. Urezal si je vejico in jo vgriznil: bila je okusna kakor riba. Poslej si je bukve privoščil vsak večer. Toda z njo se je hranilo še neko drugo bitje. V bukvi se je bila zaredila strašna pošast, »viza«. Taka pošast se redno zaredi tedaj, ako se po preteku stoletne dobe v določeni noči, uri in minuti podere bukev. »Viza« je močna in nevarna ko zmaj. Mirna pa je, dokler ima v bukvi dovolj hrane. Toda gorje, kadar ji hrane zmanjka; tedaj vse pokonča. Ker je tisto bukev poleg »vize« jedel še delavec, je je prezgodaj zmanjkalo. Nekega dne je baš opoldan nastala strašanska nevihta. Potoček je narasel kot silen veletok, pograbil je bližnji trg in ga zanesel v Črno morje. Tja se je z besom pognala tudi »viza«, ki se je medtem z nepopisnim treskom izvalila iz svojega bukovega gnezda. Starega podsredskega. trga torej ni bilo, ostalo je po njem samo ime »Stari trg«, kakor se imenuje kraj na mestu, kjer se Bistrica zavije proti vzhodu. Današnja Podsreda leži severozahodno odtod.
3.Turki v Podsredi
[uredi]Ko so Turki nekoč prihajali iz Kozjega, so se ustavili na velikem graščinskem travniku med Grocko in Podsredo. Tu so imeli svoje taborišče pod velikim hrastom, ki je še stal pred kakimi dvajsetimi leti. Nato so se napotili dalje. Uničili so podsredski Stari trg in napadli grad. Ali prišli so z napačne strani, kajti proti gradu so se spenjali po veliki strmini, tako da so jih branitelji z lahkoto pognali nazaj. Bilo jim je tem težje, ker so jih kristjani napadli tudi z Gradišča, ki jim je ob napadu na grad ostalo za bokom. Prav tako jim je pretila nevarnost z desne strani. Pod-sredčani so imeli namreč velike okope in skrivališča na Podturniču, hribu, ki je zapadni sosed gradu ter se spušča v dolino preko strme pečine Bojsno. Tu se še danes vidijo okopi. Draga vrsta okopov je pa južno od gradu: nad Tisovcem pod Presko.
4.Kapelica na bukvi
[uredi]Na strmi poti, ki vodi danes iz doline na grad, je majhna lesena kapelica, pritrjena na starinsko bukev. Narod spravlja to kapelico v zvezo s turškim napadom Ko so Turki udarjali na grad, so kristjani opazili nad njimi žarečega konja, ki jih je preplašil in pognal v beg. Kristjani so v zahvalo in spomin na ta dogodek postavili omenjeno kapelico na mestu, nad katerim so iz doline opazili konja, in so se obvezali, da bukve nikoli ne posekajo.
5.Turki oblegajo grad v Podsredi
[uredi]Nekoč so pridrli v Podsredo Turki in napadli grad. Kmetje so napad odbili in Turki so zbežali. Nekaj jih je hitelo po cesti, ki pelje proti Kozjemu. Skrili so se med skale, ki se vlečejo vzporedno s cesto. Nepričakovano se je nad njimi utrgala velika skala in jih pokrila za vedno. Tista skala še dandanes visi čez cesto.
6.Muke nesrečnih tlačanov na Podsredskem gradu
[uredi]Od Podsredskega gradu se še danes dobro loči veliki »stolp lakote«, ki stoji na južni strani stavbe. V notranjosti tega gradu je bila nekoč globoka jama, v katero je bila (kakor v ostali grad) napeljana voda s sosednega, višjega pobočja. V to jamo je z vrha vodila majhna luknja, ki je bila samo tako velika, da je bilo mogoče človeka potisniti skozi njo. Skozi to luknjo so spuščali v glo-bočino nesrečne, ljudi, može in žene, fante in dekleta. Pred dvajsetimi leti so pa stolp popravljali. Tedaj so izkopali iz jame mnogo voz kosti, ki so jih prepeljali na trško pokopališče, kjer so jih pokopali skupno s kostmi, dvignjenimi iz nekdanje grajske grobnice na pokopališču. Nato pa so globoko jamo zasuli.
7.Starodavna drevesa
[uredi]V |podsredskih grajskih gozdovih je bilo še nedavno mnogo starodavnih dreves, ki jim je ljudstvo pripisovalo tisočletno starost. Tako starodavno drevo je bil hrast, pod katerim so taborili Turki in so ga posekali pred dvajsetimi leti. Takih starodavnih hrastov so pa posekali še večje Število; poslednja dva sta stala ob cesti, ki vodi na Pišece, ter sta padla pred nekaterimi leti. Malo pred tema hrastoma so podrli tudi ogromen brest iii orjaško lipo, ki sta bila enake starosti. Razume se: ta drevesa so bila ogromna; njihove veje sc bile dolge 10 do 12 m. Še danes je v grajskih gozdovih nekaj starih dreves, ali takih orjakov bi v njih ,zaman iskali.
8.Starodavna drevesaMali krajevni spomini
[uredi]Mimo Podsredskega gradu vodi cesta iz Železnega nad Podsredo v Pišece. Še nedavno je potekala preko grajskega dvorišča, kjer se je nekoč lahko vršila kontrola nad tovori. Zdaj pa so prebili skalo ob gradu in cesta se samo dotika zunanje strani grajskih zidov. Nekoliko nad gradom je naselje Marof, ki s svojim imenom spominja na nekdanja tu se nahajajoča grajska gospodarska poslopja. Takoj pod gradom je bil v neki kotlini grajski ribnik. Ob cesti z gradu v trg pa stoji hiša grajskega lovca, kjer so bili nekdaj zapori. Na bližnjem Železnem so pri »Šafarju« nekoč prebivali grajski oskrbniki, ki niso bili po ljudskem prepričanju nič prida. Malo niže pa je v Venišah hiša, katere gospodar se po domače imenuje Lopanjkar; tu je po zanesljivem sporočilu prebival nekoč grajski duhovnik. Grajska posest obsega obilo gozdov in nekdaj je uprava zaposlovala mnogo lovcev, zdaj pa imajo samo enega lovca in gozdarja, Podsredska občina je imela veliko občinsko gmajno, sestoječo iz gozda in pašnikov, ki so jo nedavno razdelili med občane. To gmajno je neki grof dal trgu, ker so ga njega prebivalci neprestano nadlegovali s prošnjami za les in pašo.
9.Strah na Podsredskem gradu
[uredi]Pred kakimi petdesetimi leti je na Podsredskem gradu močno strašilo. Strah se je javljal z ropotanjem in metanjem kamenja. Ljudje niso imeli miru in so hodili na grad stražit. Cesto so streljali na mesto, kjer se je strah javljal. Ali brezuspešno. Šele čez nekaj časa se je posrečilo ljudem priti stvari do dna. Grajski hlapec je bil tisti, ki jih je vodil za nos. Celo vpričo orožnikov je metal kamenje, o katerem je ljudstvo mislilo, da prihaja od strahov. Končno so ga pa vendar razkrinkali in bil je zaprt.
10.Zaklad v Orlici
[uredi]Južno od Podsrede je gora Orlica. Ko so prišli nekoč v prejšnjih časih Francozi v naše kraje, se je podsredski grof zbal za svoje zlatnike. Napolnil je z njimi tri polovnjake, jih odpeljal na Orlico in zakopal. Denar se je polagoma pogreznil globoko v zemljo in zdaj je tam samo jama, kjer je stal prej voz z denarji. Kmet Kompare je šel nekoč kopat, da bi dvignil ta zaklad. Čisto se je že bil prikopal do denarja in je poslal hlapca po vole, s katerimi je nameraval peljati polovnjr.ke z denarjem domov. Medtem se je pripeljal mimo gospod v žareči kočiji in je vprašal kmeta, dali se ni malo prej peljal mimo drug gospod v enaki kočiji. Kmet se je izpozabil in je rekel: Ne! Moral bi pa bil molčati. Ta kratka beseda je uničila vse njegove nade. Polovnjaki z denarjem so se pri priči pogreznili še enkrat tako globoko, kakor so bili poprej. Od tistega časa še nihče ni bil tako srečen, da bi se bil dokopal tako blizu njih, kakor se je Kompare.