Podobe

Podobe
Lojze Grozde

Viri:	Izvir, 1938–1939, strani 163–164; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, strani 173–176, (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

1

Se sonce vzdiguje
po nebu jasnini,
potoček potuje
šumeč po dolini.

Med valčke prečiste
postrv mi šine,
med bilke in liste
ob bregu izgine.

In misel rodi se
prelepa mi v glavi
kot blisk in zgubi se
kot ptič v daljavi.

2

Na sredi ravnine
mi zrastlo drevo je,
vrhove je svoje
pognalo v višine.

Viharji so vstali,
v drevo se zagnali,
so vrhe šibili
in veje lomili.

Se njihova sila
je v vejah razbila,
drevo je ostalo,
do neba pognalo.

3

Že sonce spet greje,
trave zelenijo,
v nebo gole veje
dreves še štrlijo.

A tudi drevo je
brstiče pognalo,
ker nanj posijalo
že sonce toplo je.

Pa ptič prileti
na vejo golo,
zapoje glasno:
»Pomlad se rodi!«

4

Počasi mrak lega
na dole in griče,
zvonjenje razlega
se, vse domov kliče.

A kam naj mi gremo,
ko zvon zadoni nam,
mar mi domov vemo,
so jasne poti nam?

Se cepijo pota,
v smeri vse držijo,
razbrati lahkota
je ni v domačijo.