Podoba izza mladosti: Povest
| Podoba izza mladosti Ivo Trošt |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.[uredi]
Zabredovi Minki je komaj vzklila prva zavednost, pa ji je bilo že znano, da je lepša od drugih. Še tisto pomlad prej nego je namerila prvo stopnjo v domačo šolo, je poznala več tovarišic, ki so ji zavidale njeno lepoto in ji zato kakor v nameček očitale, da je Rezijanka.
Neko pomladno jutro — kako bi ne pomnila krasote tega jutra? — je spremljala očeta in mater, vprežena v samotež voziček z rezijansko kramo po klancu proti bližnji vasi. Voz ni bil malo naložen in sredi klanca je bilo treba počivati. Pod cvetečim kostanjem v senci poleg ceste je sedel mlad mož, z valovito črno brado. Prav tako črno kakor kodri ob čelu Zabrekove Minke. Ni ga videla nikdar prej in nikdar več poslej. Tudi take brade ni več videla. Najrajša bi bila takoj ostala pri njem in se zatopila v njegovo modro, ljubeznivo oko in prijazno lice ter ga vprašala — kaj je jedel danes zjutraj, da gleda tako veselo. Toda oče je kmalu zadel zanjko zopet na ramo, pokimal materi: eh! in voziček se je pomikal dalje. »Ej, čujte, čujte, Žabreda!« zakliče tujec v lovski opravi izpod kostanja za odhajajočim Rezijanom, »lepo hčerko imate, ej!« Temu se ni Minka čudila, nimalo, marveč je čakala, da jo prijazni mož vzame k seboj. Gotovo ima doma lepo hišo, gosposke sobe, gospo in gosposke, lepo oblečene otroke. Tam bi ji bilo bolje nego doma pri starših, kjer preži od povsod nanjo beda, sovraštvo, jeza, kletvina in nezadovoljnost, celo očetu in materi je največkrat na poti. Kaj šele sosedom?
Ko bi jo tujec maral s seboj, bi ne gledala več doma tistih neizmernih kupov cunj, kosti, lončene posode, črepinj in preraznovrstne šare, kjer gnezdijo podgane in miši.
Te misli so ji hipoma vzrojile v mladi glavici, in ko je tujec vnovič zaklical: »Ej, Zabreda!« je pričakovala zagotovo, da bo vprašal zanjo; toda nič takšnega. »Ta se bo lahko možila, vam povem, Zabreda!« pristavi tujec in nekam porogljivo zategne ustnice. Tudi Zabredi se je zdela odveč ta opazka, pa je pljunil v stran in molče vlekel voziček. Minka je še ostala na prejšnjem mestu in motrila, kako prijazno jo pogleduje tujec izpod košatih trepalnic. Skoro sram je je bilo, ko je čutila, da ji sili kri v lice. Čemu bi se ga bala? Tudi materinega odgovora tujemu gospodu ni utegnila premišljevati. Mati je namreč odvrnila: »Ko bi imela Minka vašo doto, gospod, bi se laže, nego s tako lepoto.«
»Hm!« potegne mož z doto skozi nos, vstane — kako je bil visok in vitek — vzame puško in odide s ceste preko travnikov pod goro. Deklici je bilo zelo žal, da se ni hotel nje oče dlje pomuditi s prijaznim tujcem; morda bi moža vendar še kdaj srečala in bi jo pozneje vzel s seboj.
Toda mož je odkorakal po svojem potu mirno, dostojanstveno. Minki se je zdelo, da je tudi nekoliko užaljen. Zabredov voziček je pa počasi škripal po klancu navzgor. Nič hitreje se ni pomikal niti potem, ko je oče poklical Minko, da bi prišla potiskat odzadaj. Nič ni pomagala njena trditev, da potiska dobro in vztrajno.
Solnce je prijazno gledalo z vedrega neba, po drevju so prepevali krilati pevci, v travi se je oglašal čriček, in v gozdu je kukala kukavica. Narava je dihala mlado življenje, polno cvetja, veselja in zabave.
Na vrhu klanca se je ustavil voziček in Minka je morala nazaj domov, da počaka pri sosedovih pet ali šest dni. Prej se namreč ne vrneta oče in mati s kupčije — pijana in preklinjajoča ali pa sestradana in bleda, onemogla, gladna, izdelana in brez vozička, ko jima je vse pobrala — zla sreča.
V takšnih trenotkih se je začenjalo novo življenje z novim stradanjem, kruto, dosledno in z vso strogostjo. Niti Minki, lastnemu otroku, nista dovolila drugega nego sam sok dvakrat na dan.
A izpremenili so se časi staršem in Minki. Deklica je imela nedolžne oči, angelski obrazek in črne lase, sladek jezik in ljubezniv pogled. Ko je nekoliko dorasla, si je znala pridobiti pri sosedih, znankah in vrstnicah priboljškov tudi brez prošnje. Marsikdo bi morda zagodrnjal vpričo druge deklice, toda Minkina lepota mu je zaprla sapo. Kdo se ne klanja lepoti? Začela je hoditi v šolo. Sleherni dan se je širil krog njenih znank in znancev, da — tudi znancev.
Spoznala je učitelja v sosednji vasi, duhovnika, štacunarja, kamor je hodila po svinčnike in bonbončke; spoznala je papane in mame najprej vseh otrok iz boljših hiš, pozneje tudi očete in matere kmetiških paglavcev, ki so jo dražili kar naravnost, da je Rezijanka — ciganka.
Češče pa se je sedaj spominjala onega obraza s klanca tam nad rojstno hišo. Zdelo se ji je, da je za njo povsod, in da ga mora zares še nekje srečati na svetu. Upala je, da jo reši samo ta obraz vseh nadlog in težav.
Ko je odrasla šoli, se je družila samo s svojimi prijateljicami, se šalila z zaupnimi, dobrosrčnimi mladeniči, ki je niso nikdar zmerjali s pritepenko ali celo Rezijanko — ciganko. Pomagala je staršem doma, potiskala voziček za njimi po svetu, se učila šivanja, pletla nogavice, kvečkala in vezla, plela na vrtu in pomagala sosedom na polju. Za zimo je nakupila krasnih veznih vzorcev v Trstu in izdelovala lepe vezenine, ki se jim je čudil vsak, kdor jih je videl. Spoznala je po svetu mnogo tujih ljudi, mnogo slovečih oseb, a tujca na klancu kakor nekdaj ni mogla pozabiti. Njegove lepe oči, zapeljive besede, ki jih je prav umevala šele sedaj, in valovita črna brada je bila začrtana globoko, globoko v njenem srcu.
Vselej, ko je čula laskave besede iz ust zaljubljenega mladeniča o svoji lepo, je vzplamtelo v njenem srcu hrepenjenje, da bi še enkrat pogledala v one oči, vsaj enkrat še vprašala smehljajoče se ustnice, če so resnične besede o njeni telesni lepoti. O, tem ustnicam bi zaupala vse, vse! A tujca ni bilo več, njenih častilcev vrsta se je pa večala, kakor je z leti rastla njena lepota. Pismeno in po vseh pravilih uljudnosti jo je vprašal neki orožniški postajevodja, če bi hotela njemu nakloniti srce. Nikdo, niti Minka sama bi ne mogla trditi, da je napačen; njej je bil včasih celo všeč, toda spakovanju v pisavi in besedi se je morala smejati: »Pa Vi gospodje, also, seveda, also, govorite najrajši nemški, also ... jaz ne znam tega.«
Odgovora na list ni prejel.
Pozneje je ugajala šestnajstletna devojka nekemu pazniku finančne straže. Bil je silno pohlevna, ponižna duša. Ljudje, ki je navadno imel ž njimi opravila, so mu rekali »babica«, prijatelji pa celo »frajlica«. Prav sladko, slastno in po premnogih ovinkih, polnih ozirov in opravičb, jo je samo prosil dovoljenja, če ji sme pisati. Doznavši, da to ne more biti nikomur zabranjeno po dosedanjih državnih temeljnih zakonih in spodobnostnih mejah, bi bil še rad vedel, če prejme na svoje pismo odgovor in slednjič tudi, kakšen odgovor.
»Gospod, vi hočete izvedeti od mene celo prihodnje reči! Kako naj vam odgovorim, ko mi ni znano vaše cenjeno vprašanje! To je zares preveč; kaj takšnega bi vam ne bilo treba pisati.«
Pazniku se je zdela takšna pisava preučena, pa je rajši pustil vprašanje in dekle.
Tisto jesen pozneje je prišel v sosednjo vas nov učitelj, mlad, lep, slok, ponosen, dober orglavec in pevec in tudi še samec. Bog vedi, kako da je med vsemi najbolj ugajala Zabredovi Minki poslednja lastnost brhkega mladeniča. Njene oči bi se najrajše mudile samo na njegovi postavi in njegov glas bi poslušala, ko bi križev pot v cerkvi začeli tudi štirikrat od kraja. Krasen zares je bil njegov pogled, prav takšen kot onega tujca v kostanjevi šumi; le škoda, da ni imel tudi tako mogočne črne brade. Nekaj časa se je tolažila Minka s tem, da si je mladi učitelj še lahko zaredi, pa bo vse dobro. V duhu je pripravila med prvimi nasveti nasvet, ko bo govoril ž njo in ji razkril svoje srčne tajnosti, da mora pustiti brado. Toda učitelj se je vedno bril vsako nedeljo in Minki se ni približal niti na sto korakov.
To se ji je zdelo vendar čudno, saj ji je namenjeno, da bo nekoč gospodinjila v lepih gosposkih dvorih. Ali ni prav zaradi tega odklonila že marsikatere ponudbe? Pa ta učitelj se dela, kakor da je ne vidi. Kdo pa misli da je? Še brada mu ni zrastla.
Neki večer je ležal oče Zabreda pijan zunaj pred hišo na pokošeni mrvi. Minka se je ob ognjišču pogovarjala z materjo o brezskrbnih mladostnih letih in mladostnih sanjah. Saj je najrajša razmišljala samo o tem in o ničem drugem si ni toliko belila mlade glavice.
Zaupno se torej stisne tudi danes k materi in vpraša: »Kdo je bil tisti tujec z lepo črno brado? Ono leto smo ga videli tamle gori na klancu pod kostanjem v senci.« Zdelo se ji je, kakor bi bilo včeraj in pa, da njena mati tako dobro pomni tujca in tisto pomladno jutro kot ona sama. Mati se ni spominjala ničesar. Hčerko je to užalilo, da bi se bila razjokala.
Na košati tepki je ubiral čuk svojo dolgočasno pesem, v sosednji vasi so vriskali vasujoči fantje, Minka je celo razločevala, čegav je ta in oni glas.
Po skromni večerji sta šli z materjo počival, pustivši vrata odprta, da lahko prikrevsa za njima oče, ko mu ponočni hlad pomiri možgane in v njih razgrajajoče alkoholske duhove. Oče je smrčal pod tepko, le redkoma je pogodrnjal in kakor v sanjah zahteval žganja, žganja ... Zeblo ga je in žejalo od mraza, toda buditi se ga ni upala nobena, saj je nekoč nagnal celo sosedovega Petra, ki je krepak mladenič in se ne boji vsake smolike. Pijanec je nevaren.
Drevesa so iztezala dolge sence v mesečini po travnikih za hišami, po vrtih in loki, večer je bil miren, sanjav, poetičen; le Minki je srce bilo močno, bilo, kakor da hoče prebiti prsni oklep in hiteti, da poišče lepega tujca, da mu potoži križe in težave.
Nemirno se je obračala na ležišču, poizkusila je zaspati in sanjati najlepše sanje. Štela je dvakrat do sto v ta namen, zmolila vse tri dele rožnega venca, se priporočila celo dušam v vicah, kakor ji je nekoč priporočala soseda.
»Uboga Minka!« jo je tešila in ji gladila črne kodre z vročega čela. »Ubogo dete moje! Ne moreš spati, sirota! Vem, vem. Hudo je to. Tudi jaz sem bila mlada in polna življenja kakor ti. Potrpi! Blažičev Peter je sedaj sicer v ječi zaradi poboja, pa nič ne de; mi ne moremo mnogo izbirati. V nekaj letih bo prost. Tedaj bo drugačen. Ni napačen fant Peter, veš. Pa močan! Lep ni, seveda, toda Blažičevi ne prevažajo na samotež-vozičku krame po svetu kakor jo moramo mi; saj veš: Blažičevi imajo konja in voz z lojternicami, in koleselj se lahko pritrdi nanj. Kakor gospa se boš vozila s Petrom po lonce, na kosteh v Trst in na porcelanu nazaj. Ne boj se, Minka! Peter te vzame gotovo. Sva že midve z Blažičevo toliko prijateljici, da te vzame. Potem ti ne bo več hudo ponoči.«
Minka bi bila zarjovela kakor obstreljena zver, ko bi bila vedela, da bo kaj pomagalo. Obrnila se je na drugo stran in potegnila odejo čez glavo, da ne bo več slišala, kako poje čuk mrtvaško pesem njeni dozdevni sreči, kako nespametno golči mati o njeni bodočnosti, kako cvrče kobilice in vriskajo fantje na vasi. Tudi uvelo materino roko je odmeknila s čela in se popolnoma vdala lepšim mislim — o lepih očeh in črni bradi nepozabnega tujca v kostanjevi senci na klancu.
Ali naj misli o Petru, ki jo je suval in tepel, ko je bila majhna? Ali o njegovi materi, ki jo je podila najčešče od hiše, ko je prosila hrane. Pa bi ne mislila o čem lepšem, prijetnejšem?
Mora ga in mora dohiteti dragega neznanca. Zakaj je pa tako sladko govoril tisto pomladnje jutro?
II.[uredi]
In prav tedaj je došel.
Dva mlada Rezijana sta ogrevala utrujene kosti na mladem solncu pred hišo. Eden črn kot oglje, drugi rjav kot Iškarjot, obema se je poznalo, da sta zjutraj poravnala račune za snočnjo preobilno pijačo, ki je tekla dolgo, dolgo v noč.
»Peter,« dé črnolasec tovarišu, »zapojva tisto, saj veš.«
»Nič ne bom pel, če ne pride Minka.«
»Poj, hudič, pa pride, boš videl. Ali ne poje tudi divji petelin, ko kliče svojo ljubico?«
Blažičev Peter je spoznal, da bo utegnilo to biti res, pa je poizkusil s hripavim glasom, brat France mu je pomagal:
Vzela jih bova vsak en par ...
Pa pojdeva na te vrhe,
kjer so ta lepe rožice.
Vzela jih bova vsak en par ...
Dejala jih bova za klobuk ...
Ta lipa naji bo videla ...
Narodna rezijanska pesem je zares privabila na vrata Minko. Sicer ni še nikdar videla domovine svojih staršev in niti marala ni biti Rezijanka, vendar jo je mikala pesem v jeziku, ki sta se v njem preklinjala oče in mati ... Preprosti napev ji je segal v srce in rodni jezik se ji ni zdel sama psovka, marveč v tej le priprosti pesmi kakor vzvišena molitev. Morala sta začeti od kraja. Peter, ki je željno pogledaval mlado devo na hišnih vratih, je zatezal poslej usta na stran, kakor bi imel tam obešenega vsaj pol kanona. Spoznal je, da Minki ugaja petje in s tem sodil, da ji ugaja tudi on. Pel je, vpil in rjovel, da je šlo skozi ušesa.
Tedaj torej je došel — on.
Rjav, svetel slamnik se pokaže na cesti izza ogla, pod slamnikom se zasveti dvoje velikih, modrih oči: drobni obraz pa senči mogočna črna brada. Minka se strese: »To je, je on, zares je on. Velik ni tako, toda močan, zajeten!«
»Lenobe lene! Ali je zdaj čas popevanja? Moji cestarji se trudijo in pote na solncu, a vidva se pretezata tukaj?«
Kakor komu kaže, gospod,« pojasni France in ne dvigne niti glave z ležišča. Midva sva se trudila in potila včeraj in prej ves teden.«
»Mi smo šele pravi sužnji ne pa vaši cestarji, gospod,« pravi Peter in oči se mu zaiskre in zobje zaškrtajo za redkimi brkami. Kar zgrizel bi bil vsiljivega tujca, ki je vedel o njem, da ni drugi, kot novi cestni preglednik. Nikoli mu ne oprosti, da mu je danes skvaril petje in zabavo z Minko. Poslej je deklica namreč kar strmela v tujca, kakor da ni razen njega nikogar več na svetu. Opazila je Petrove osorne poglede in bi se bila tudi najrajša vrnila v hišo, ko bi ji srce ne trdilo, da je to on, on in nihče drugi, on, ki ga je pričakovala zaman že toliko let. Vedela sicer ni o njem še prav ničesar, a srce tudi ni vprašalo po tem. Ostala je torej kakor vzidana na pragu in zaupno je zrla tujcu v obraz.
Tudi njemu je bilo dekle všeč. Ne glede na prejšnji pogovor, je vprašal mirno in sladko: »Čegav pa je tale angel?«
»Moj primoj —, če še ne veste, gospod!« zarobanti Peter. A France pristavi mirneje:
»Moja sestra je, gospod, oprostite, a midva sva Rezijana, ki si z ramo in rokama služiva košček kruha.«
»Tako, tako! Mm! Lep angelček je to. Škoda! — Adijo srček!«
In gospod Karel Martinič je mlasknil z jezikom kakor da pokuša vino v kleti, zamahnil z belo roko deklici v slovo in odšel, ne meneč se za Rezijana v travi. Oko mu je zažarelo, kakor da uživa preteklost prepovedanega sadu, pogledal je Minko vnovič, se dotaknil z dvema prstoma slamnikovega krajca in korakal dalje, zadovoljno mahaje s pisanim solnčnikom na levo in desno.
Predsednik Martinič ni bil več v mladostnih letih, toda še mladeniško živahen, zgovoren in okreten, izvrsten družabnik, pevec, pivec, lovec, celo socialist, kakor se je uvidelo pozneje, ko se je večkrat in večkrat oglašal pri Zabredi.
Ubožno družino je znal namreč pridobiti zase s tem, da jim je naklanjal delo na cesti, ko niso mogli po kupčiji. Zabredovi in Blažičevi niso imeli niti svoje hiše, marveč so plačevali najemnino, da so mogli bivati pod streho in za najhujši zimski čas pridelati nekaj krompirja. Poleti je bilo po svetu bolje, čeprav ne najbolje.
Zato so zlasti onemoglemu Zabredi dobro došli tisti novci, ki jih je brez težave zaslužil kot delavec na cesti. Tudi France se je odzval veliko rajši Martiničevemu vabilu ter je šel delat na cesto, kakor da bi služil dnino pri kmetovalcih v najhujši vročini od zore do mraka. Le Blažičev Peter ni maral preglednikove ponudbe, dasi je njemu in Francetu obljubil, da postaneta sčasoma lahko samostojna cestarja, ko se kje izprazni primeren prostor. Peter je gledal postrani, kako se ozira gospod Martinič za Minko in kako ugaja dekletu sleherna njegova kretnja. Ali mu ni povedal naravnost, da je Minka njegov angel? Zlasti je jezilo Petra, da se dekle čisto nič ne zmeni zanj, odkar je prišel v deželo ta gosposki strah. Ali je Blažičev Peter ničla?
Martiniča ni to prav nič motilo v njegovih namerah. Izvedel je kmalu, da je Peter določen ženin Zabredove Minke. Temu se ni čudil. Še vztrajneje ga je vabil, naj pride delat na cesto.
»Dekle je popolnoma moje!« si je čestital Martinič v nekoliko tednih. »Hočem jo le še tako tadno prikleniti nase, da mi je ne vzemo nobene moči več — niti cerkveni zakon, ha, ha! Kar je naše, ni vaše!«
Spravil se je takoj na delo.
Videč, da mu je dekle vdano z dušo in telesom, se ni zadovoljeval samo z navadnimi dokazi ljubezni. »Jaz potrebujem gospe, ki me bo umevala, ki ne bo samo lepa, temveč tudi izobražena, veš, Minka, da pojdem ž njo lahko med gospodo. Zato se moraš ti najprej olikati in omikati.«
Začel jo je poučevati sam ob določenih dneh. Minki se je širilo duševno obzorje kakor potniku, spenjajočemu navzgor po strmem hribu. Bolj nego knjige, ki jih je posojal svoji izvoljenki Martinič, je vplivala nanjo njegova mehka, prepričevalna beseda. Ob sladkih uricah splošnega in posebnega pouka je navadno objemala poslušno učenko njegova roka preko pasu, a njeno srce se je dan za dnem oklepalo njega z vsem ognjem vzcvetajoče mlade ljubezni.
Martinič je postopal spretno in — metodično. Na podlagi najsvetejšega čustva, ki ga je Stvarnik vsadil v človeška srca na podlagi bujno se razvijajoče Minkine ljubezni, mu ni bilo težavno govoriti o človeškem resničnem dostojanstvu in njegovih pravicah, o človekovi vrednosti, o svobodi v naravi sploh, kakor tudi o svobodi v današnji družbi posebej. Njen mladostni duh se je kmalu dvignil na stališče obče svobode — saj je sama zrastla v stiskah in preziranju. A še laže je umevala zatirano, teptano enakost vseh stiskanih in preziranih bednikov, ki je ne poznajo bogatini, zakopani v bogastvo in denar in večinoma — v brezsrčnost ...
Martinič se je srčno veselil uspehov svoje lepe učenke. A to je bil šele začetek. Pouk se je raztegnil ob dolgih zimskih večerih — pri čaju in topli peči ter pri še žarneje plapolajoči njeni ljubezni — na moč in dostojanstvo, denar in ljudi, ki so resnične svobode — kakor je trdil Martinič — resnični grobokopi. Veljava posvetnih in cerkvenih zakonov o avtoriteti, poslušnosti in splošnem redu v človeški družbi, se je topila po Martiničevih besedah v dekletovem srcu kakor se taja led na pomladnem solncu. »Prastare navade,« je trdil, »in moderno suženjstvo, vse se klanja — zlatemu teletu, čigar moč je rodila vse drugo zlo na svetu.«
Minka je začela v srcu čutiti poleg gorke ljubezni tudi britko spoznanje, da bi bila ona sama vsa druga, ko bi jo bile rojenice ob rojstvu položile v naročje imoviti grofici materi. Ali so zato več vredne gosposke hčere? Ali jih ob rojstvu ne loči od revnih proletark ničesar drugega, nego podedovano ime in bogastvo, ki si pa niso ne prvega ne drugega pridobile same.
»Oblastva so ograje za utesnitev človeške svobode. Oblastniki, ali niso pravi tirani sreče vseh revežev na svetu? Ali je Bog ustvaril bogatine in proletarce? Ne, to je nestvor, ki ga je rodila požrešnost, lakomnost.«
Ob takšnih pomenkih je zablestelo Martiničevo oko v nekem svetem ognju in Minka je menila, da posluša vnetega apostola v vzvišenem zanosu, ki ne more govoriti drugega nego resnico.
Zaslepljeni svet! Ljudstva sama, narodi sami naj se vladajo po svoji volji in razvijajo tako, kakor jim ponuja svojo pomoč narava tistega kraja. Tako se jima je srečno sam ponudil zaključek: narava sama je najvišji zakon, narava sama nam daje in razlaga zakone, drugih ne poznamo.
Tako je učil Martinič in Minka je sprejemala v mlado srce vse za čisto zlato. Ali naj misli drugače kot on, ki je sam potrdil, da je pravi brat tistega tujca na klancu?
Neki večer je posegel nezrušni naravni zakon tudi v Zabredovo družino in ji je pobral gospodarja.
Mož je namreč hiral že več časa in tožil, da ga boli želodec, a jed mu ne tekne. Šel je in se napil žganja — seveda za potrebo in zdravilo obenem. Vsled preobile pijače ga je zadela kap. Obležal je doma ob hišnem voglu, odkoder so ga prenesli takoj v mrtvašnico.
Pusta groza se je naselila tiste dni pod Zabredovo streho. Iz vseh kotov je režala beda, strah, glad. Mati je ječala v tugi in obupnosti, sin France je stopal brez dela semtertja, le Minka je strmela v nedosežno daljavo, kjer se ji je zdelo, da svobodno ljubi svojega Martiniča — ona, ki se zaveda svojih človeških pravic. Morda jih ima kaj manj, ker je rojena Rezijanka? Z rojstvom smo si pridobili vsi enake pravice do te zemlje in ob smrti jih šele ostavimo drugim.
Po očetu ni žalovala mnogo: bil je okruten, strog svojim ljudem, a napram drugim — prava »slovenska ovca« — preponižen tepec, ki si v dolgih letih svojega bivanja v tem kraju ni znal priboriti niti toliko pravice, da bi domačini smatrali njegove otroke enakorodne svojim paglavcem.
Tisto popoldne, ko je zemlja zagrnila starega Zabredo, je sin navzlic britki izgubi čutil razliko pogreba bogatih vaščanov in malenkostno udeležbo, samo senco pogrebnih obredov, ko pokopujejo reveža. Torej neenakost celo po smrti. Ali je tako uredil Stvarnik? Bridko je potožil Minki, ki mu je takoj razodela novi nauk, ki bodo po njem osrečeni vsi ljudje na zemlji, vsi, tudi ona, tudi France in mati ...
Poslej je France spoštoval z vsem srcem gospoda Karla. Hotel je seči stvari sami do dna že v nekoliko dneh. Jemal je Minki knjige in časopise, se zaril pod streho na senu k oknu v svislih in čital, škripal z zobmi, mislil, se jezil in zopet čital in zopet škripal. Srce mu je bilo kakor največje kladivo v fužini. V prsih je vrelo, ga peklo in žgalo. Ne, tega ne more ohraniti zase! Začel je širiti novi nauk med tovariši Rezijani, pozneje med delavci na cesti in ga je slednjič razlagal kot moderni apostol kar pod lipo sredi vasi zbranim radovednežem, ki se jih ne manjka nikjer.
Toda nova iznajdba ni nudila na domačih tleh dovolj dela in uspehov preglasnemu mladeniču. Možje, ki so jim še danes mari državni in sploh človeštvu potrebni zakoni, so mu začeli stopati na pete in na prste, in France Zabredov se je umaknil tej preveliki pozornosti v mesto, kjer so mu bila plodovitejša tla in hvaležnejše poslušalstvo.
V tem času je sanjala Minka najslajše sanje svoje mladosti. Kakor šibki bršljan mogočni hrast, je njen duh objemal Martiniča. Sorodni srci, kakor ni dvomila niti najmanje da sta, si nista šepetali o vrtni ljubezni o večni zvestobi; to bi bilo po Martiničevem mnenju presebično. Sanjala sta o veliki ljubezni, sanjala glasno in zgovorno o ljubezni, ki naj bi objemala v neskončni požrtvovalnosti in popolni odpovedi pravic posameznikov, vesoljni človeški rod. »To bi bila družina, kakršno je najbrž zamislil sam Bog v raju, ko ni bil še zasadil drevesa spoznanje.«
Tako je navadno pristavljal Karel Martinič, zrl samozadovoljno v svojo ljubljeno učenko, ki je radostno pritrjala njegovim naukom, in veselo prikimaval njenim izpremembam v svetovnem redu, ki bi v kratkem rešil vso sedanjo bedo in nenravnost. Svobodne ljubezen se je poznala vsepovsod. Svobodna ljubezen je odsevala iz vseh pravil rešilnih naukov. Svoboda! Pridi, reši nas! Svobodna — skupna lastnina! Smrt kapitalu, pogin mogotcem, je bil pravcati miserere sedanjemu sistemu kapitalizma. Svoboda povsod, povsod, svoboda nad vse! V svobodi spas!
Zunaj so se vlačile jesenske megle, voda je pljuskala od kapa na tla, posamezne kaplje so odletale vsled sape celo na šipe v oknu, a njej je sijalo navzlic temni noči, navzlic jesenskemu vremenu, pravo nebeško solnce prve, resnične, kakor vulkan neugasljivo vroče ljubezni. Da bi ostalo vedno tako! Niti po smrti ne bi vprašala, če so nebesa.
Karel Martinič je pušil fino cigaretko, se ji smehljal in sedajpasedaj pogledoval z istimi smehljajočimi se očmi v mračno brlečo svetilko na mizi: vedel je predobro, kaj osrečuje Minko, si čestital na sedanjih in zlasti bodočih uspehih, ji pogladil kodre s čela, poljubil črešnjevordeči ustnici in dejal: »Ti moja srčkana mala! Kako bi te mogel pozabiti na koncu sveta!«
»Ali misliš, da bi jaz pozabila tebe? Niti onkraj groba!«
»E, morda še bliže: v objemu krasnega ljubčka.«
»Hi-hi-hi! Kako si siten! Ali nimam samo tebe, hudobnež?«
»Pa misliš, da ti bom za vedno? Kaj pa, če se jaz zagledam v kako rdečelasko? Svoboda vsepovsod: svobodna ljubezen!«
Umolknil je in nestrpno čakal, kaj poreče deklica, zakaj zdel se mu je primeren trenotek za tako poizkušnjo. To bo šele uspeh vseh uspehov, vreden svojega učitelja, vreden prebitega truda — dosežen namen podle duše, ki je uporabila dekličjo neizkušenost v žrtev svoje strasti.
Da, Karel je bil res brat imovitega graščaka iz bližnjega trga. V mladosti je zapravil svojo dediščino, naučil se ni ničesar in le po priprošnjah očetovih in materinih prijateljev dobil službo, ki ga je preživljala. Bratu zares telesno zelo podoben, mu ni bil v nravnosti prav nič.
Minka ni dolgo odgovorila, a on je komaj čakal, da vidi uspeh svojega dela in vnovič vprašal: »Kaj bi počela, ako bi me videla, da objemam drugo, no?«
»Iztrgala bi te iz njenih rok — tudi z zobmi.«
»Ehe-he! Kaj pa, če bi bila ona druga — moja žena?«
Na toliko pokvarjenost človeškega srca ni mogla Minka misliti navzlic vsem ranam in suženjstva sponam, ki jih je prizadejal človeški družbi denar — kapital. Za trenotek poparjena, se je hipoma in junaško zdramila iz zadrege in rekla odločno, jasno: »Tudi njej!«
»O, ti moja mala nespametnica, ti,« ji de ljubeznivo in ji nalahno pridvigne z dvema prstoma podbradek, da bi tem zložneje poljubljal ljubezni žejne ustnice in ji mogel prepričevalneje zreti v lepe oči. »Ali tako umevaš svobodno ljubezen?«
»Nič drugače! Vsaka žena naj ljubi svojega moža, pa bodo svobodne vse.«
»To je — sebičnost.«
Zabredovki, ki je že dolgo dremala v kotu, je molek zdrsnil na tla, da se je vsled ropota hipoma zdrznila v dremotni omotici in vzdihnila nenadoma in nehote: »Očenaš še za tiste duše, ki po svetu hodijo, pa nimajo pameti. Očenaš, kateri si v nebesih ...«
Minka bi bila najrajša poprijela in nadaljevala molitev za materjo, tako silno so se ji smilile tiste duše, ki je mati nameravala moliti zanje. Kako ne? O, groza! Nocoj je spoznala, da je med tistimi dušami tudi ona sama in z njo njen doslej tako oboževani Karel. O ti prezgodnja slana! Zakaj si osmodila tako krasno razvito prezgodnje cvetje! Poparila si brezobzirno najlepše upe nje srca, uničila za vselej ... Ali naj dopušča ona, da bi imel Karel še druge? Tega ne, pa tudi če je namesto svobode sebičnost za vse večne čase.
Kako srčno bi se razjokala sama nad seboj, nad strto, breznadno mladostjo! Morda jo je pa hotel samo napeljati na to, kar namerava ž njo, hotel jo samo izkušati! Morda!
Po klancu navzgor ropoče voz sosedovega Petra, voz, dobro znan tudi Martiniču. Preglednik se molče dvigne z ognjišča, na tihem stisne Minki ročico, jo poljubi mimogrede in v naglici, da se je že čudila toliki površnosti. In ona mu prvič ne vrne poljuba.
»Moram oditi, prihaja drug vasovalec.«
Zdelo se ji je, kakor da je Karel Martinič došel šele včeraj v deželo in da odhaja sedaj le prvič od nje iz hiše. O, da bi bilo to res!
Po smrti očeta Zabrede je silila mati Minko, naj se omoži in vzame Petra. Zlasti je bila ta potreba občutna, ko je odšel brat France v Trst. Kaj naj počne stara mati doma z Minko, ki jo potrebuje nujno za postrežbo? Ali naj ostaneta obe doma — brez zaslužka za živež, obleko, stanovanje? In Minka potroši mnogo za lepo obleko. Če gresta z materjo skupaj po kupčiji, kaj naj počne Minka z onemoglo materjo, ki ne more brez palice nikamor. Kam naj gre slednjič Minka sama med pokvarjenim svetom? Najprevidneje je, da vzame Petra.
To so bili tehtni vzroki, ki so nujno zahtevali izpremene v vladarstvu Zabredove družine.
Kaj pa Martinič?
Nagovarjal je Minko resno, naj pride k njemu za gospodinjo. Ta zviti Karel! Kakor da njej ne more biti znano, kaj namerava s tem. Čakaj, ji šine misel v glavico, takoj o najlepši priložnosti ga hočem podražiti za poslednje vabilo in mu povedati z vso resnobo, da se omožim in vzamem Petra. Kako bo neki njemu ugajala te vrste svobodna ljubezen, ko si bo mislil mene v objemu krivoustega Petra Blažiča.
In te priložnosti ni bilo treba čakati predolgo. Kakor je svobodno občevala z Martiničem zunaj, doma ali v njegovem stanovanju, se ji je ta dan zdelo vračujoči se o belem dnevu domov, da stopa po oblakih, da ne vidi nikogar in da ne sreča nikogar, razen svoje izgubljene mladosti. Prej jo je bilo vselej nekoliko sram, naj je odhajala od Karla podnevi ali ponoči, češ: ljudje me vidijo in s prstom kažejo za menoj. Naj me vidijo, naj kažejo; jaz vem, kaj počenjam. Sramotnega nič, toda svet izkvarjen sam, sodi izkvarjeno še druge.
Danes nič takšnega! Postava nekdanjega gosposkega lovca na Klancu se je v njenem srcu začela krčiti in tajati ne samo po velikosti in bradi sedanjega Martiniča, marveč še huje po nedostatku srčne dobrote, duha in nazorov.
In Martinič, njen vzor? Kaj je rekel ta dobrota vseh dobrot? »Lej, Minček, kako si nespameten! Le vzemi Petra! Zakaj pa ne? Saj ni nikjer zapisano, da ti sme kratiti svobodo več moških; to bi bilo neusmiljeno, da, tiransko. Lahko pa si ti svobodno izbereš poleg vsakdanjega kruha tudi boljši prigrizek za nedeljo popoldne, kakor se pravi. Samo pomisli, na primer, da bi na takšen prigrizek povabila mene. Kako lahko bi bilo to in kako krasno! Mož po kupčiji, žena doma po svoji volji. Pa brez skrbi, ko je mož odgovoren čuvar tukaj. Ali ni to prava svoboda: na nikogar navezana, hoditi samo za svojo ljubeznijo ...«
Konca te čudne propovedi ni mogla čakati. Čemu? Stopala je domov, in pred njo, daleč daleč pred njo je bežala njena mladost, njene sladke sanje in z njimi podoba na klancu.
Torej Petra naj vzame samo zato, da postane brezskrbna ljubica tega sladkega zapeljivca, ki se je gotovo naveliča, ko najde drugo lepšo, mičnejšo. Morda je pa res, da jih ima še mnogo po svetu, kakor govore ljudje. Tudi ženo ima, pravijo, ki ga je pa zapustila. Kdo bi pa živel s takim človekom?
III.[uredi]
»Čuj, jaz te ugonobim,« je govoril Peter na poročni dan, ko mu je Minka, vesela prve zakonske sreče, pripovedovala o Martiničevih nakanah in o svojem junaštvu. Ko ga je spoznala, ga je ostavila pravočasno in se smejala njegovi neprevidnosti.
»Jaz te ugonobim,« je govoril Peter že vinjen in usta so se mu obesila silno na stran, »ugonobim te, ako te vidim, da samo še enkrat govoriš ž njim.« Stisnil ji je roko pod mizo, da je zavrisnila kakor pobesnela. Zdelo se ji je, da že čuti naprej, kako jo davi Peter z močnimi prsti, a pobešena ustnica se mu širi dalje proti ušesu in še naprej, naprej v nedoglednost. Ta hip je bil grozno grd ... Kako rada bi ga imela, ko bi bil količkaj podoben njenemu vzoru, rada nalašč. Samo zato bi ga ljubila, da bi bil temu nevoščljiv on, on, ki jo je prevaril tako kruto. A Peter je grd ...
Mater njeno so morali že s svatbe spraviti pijano domov. Revica ni mogla drugače nego s pijanostjo dati duška srčni radosti, da se je slednjič vendar odločil in postal njen zet Peter, ki ima konja in voz z lojtrnicami, ki se lahko nanje pritrdi tudi koleselj. Naužila se je že zjutraj na vse zgodaj nekuhane žganke.
France je prišel šele po dolgem moledovanju na svatbo. Ni mu bilo vse prav, a povedal ni, zakaj mu Peter ni povšečen svak. Kmalu popoldne sta si že bila navzkriž zaradi socialističnih zadev in človeških dolžnosti. Le za las je bilo še treba, pa bi se bila stepla. Na svatbi se pa to ne spodobi in tudi ne bi pomenilo drugega, nego bodočo nesrečo mladih poročencev.
Petrov oče je zabavljal na glas, ko se je zadosti napil, da bo imela nevesta premalo dote. »Kaj? Ali da kdo danes samo za lepoto voz in konja? Pa vse to bo imel po moji smrti naš Peter, a? Lepota je ceno.« Tako je govoril, brezkončno poveličeval samega sebe, povedal trikrat, sedemkrat in devetkrat, koliko je pridobil v življenju, koliko je izkusil in pristavljal je, gotovo ne brez postranskega namena, da je lepota mladim ženam silno nevarna. »Mi vemo« — se je ponosno potrkal na prsi — »tako dobro vemo, kakor Ribničani in Kočevarji, ki nam je ž njimi vred sreča podpisala krvavi zaslužek na cesti.«
Nihče ni govoril ž njim, nihče mu ni ugovarjal. Vsi so poznali Blažiča Rezijana, ki je pijan govoril oblastno in dolgo, a trezen ostal vedno skromni voliček.
Svatba se je nategnila nad krčmarjevo pričakovanje, ž njo se je pri tako zanesljivih ljudeh pričel bati za svoj izkupiček in vprašal Blažiča tako mimogrede, če se pije danes za gotovino ali na kredo.
»To plačam jaz,« zarentači starec. »Če smo Rezijani, nismo cigani; mi smo poštenjaki.«
Sicer je vedel krčmar, da Blažiča nikdar ne zgrabi takšna jeza, ki bi mu velela plačati tolikšen račun; plačali so pa le, čeprav ne izlahka.
Tudi Peter in France sta bila od objema vinskih duhov že precej trda, pa se niso mogli pogoditi, koliko plača vsakdo. Razračunati je morala Minka. Tudi njej je segla pijača nekoliko pod črne kodre, da je gledala vedno razločneje zopet gosposkega lovca na klancu pod kostanjem. Zopet ji je kakor nekdaj govoril besede: »Ta se bo lahko možila, Zabreda?« In res se ni težko, si je priznala z bridkim nasmehom.
Krčmar je pa dejal, ko je spravil izkupiček v žepu: »Če bo takšno nadaljevanje, kakršen je bil začetek, bosta tale dva imela prav zares rezijansko življenje ...«
Vendar ni bilo prva leta tako nemirno, kakor so prorokovali zlobni jeziki.
Minki je sicer onemogla mati, da ni šla nikamor izpod strehe. Petru je umrl oče, dobila sta drugo hčerko, ki je bila vsa podobna Petru, toda oči je imela velike, temne, sanjave — mamine oči. Peter je uredil življenje, kakor ni pričakovala niti sama Minka, ki si je prizadevala z ljubeznivostjo krotiti njegove strasti in robatosti: skrbel je za ženo in hčerko noč in dan.
Le Minka je včasih trpela grozne, muke, ko so jo preganjale nekdanje misli, nadlegovale jo kakor strupeni komarji, neuspele nade izza nedavne mladosti. Če je le mogla, se je ognila deseti maši ob nedeljah v sosedni vasi. Tedaj je prežalo nanjo dvoje poželjivo strastnih oči pred cerkvijo. Ni se ozrla nanje, vendar se ji je zdelo, da ji prebadajo srce kakor nabrušeni noži. In vendar si ni mogla kaj, da ne bi mislila o tistih očeh, ki so jo gledale nekoč na Klancu. Nikdo drugi nego Karel Martinič ni znal gledati tako poželjivo koprneče. A Minka je vedela, da preži samo na ugoden trenotek in da plane na njo kakor jastreb na golobico, ter stare njo in njeno, gnezdo. Kako se mu ubrani? To je on, čegar vplivu ne odoli nobena ženska. Ali mu ni padlo že toliko žrtev? Pa bi ga zmogla ona, ki se ji pretaka njegova moč po vseh žilah?
Čutila je premalo lastne moči, da bi se ubranila njegovi sladki prekanjanosti. O neki priliki, ko se mu ni mogla izogniti, ji je očital izdajstvo njegove ljubezni in izdajstvo »svetih« nazorov, ki bi rešili človeštvo: »Ali je to sad mnogoletnega truda?« Minka mu ni odgovorila, ker se je sramovala govoriti ž njim, ker se ga je bala in mu tudi — kljubovala, ker je imela ona pravi vzrok, njemu očitati izdajstvo. O, Karel je bil izvrsten poznavalec ženskih src. Čakaj, ji je zapretil, kakor se spenjaš visoko, gotovo še padeš. Minka! Le opiraj se na moža. Človeško srce se slednjič naveliča tudi - nebeškega veselja. Vraga, kako ne? Ali bi bilo potem še človeško, ko bi zadobilo vztrajnost, stalnost?
Minka se je obupno premetavala na postelji neki večer, ko je rosa pokrivala livade in je prozorna megla objemala hribe, da je gledal mesec na zemljo kakor skozi gosto kopreno. V nedriju je tiščala listek, ki jo je pekel kot žerjavica in vendar se ga je bala zagnati v ogenj. Mala Pavlina je spala v zibelki poleg njenega ležišča sladko in mirno, kakor da jo zibljejo sami nebeški krilatci.
»Ubožica!« vzdihne, »ko bi ti vedela, s kakšnim sovražnikom se ima nocoj boriti tvoja mama! Trikrat ubožica — tvoja mama se bori brez upa na zmago. To peče, to! Koga naj zmagam? Kdo naj premaga mene?« Zopet je segla v nedrije po listek — krvavo rdeč listek, popisan s srčno krvjo: »Moja mala! Pridi ob 10. uri nocoj v hrastovo senco za domačo hišo. Petra ne bo nocoj; pije. Luna bo najina spremljevalka in varuhinja. Pridi, pridi mala! Željno te pričakuje tvoj Karel!«
Petra res ni bilo domov, toda pričakovala ga je sleherni hip. Namestu Petra je prilomastil v hišo nekaj trenotkov predno je spravila dete počivat, pijan voznik in ji je izročil ta listek. Iz njega so jo gledale one nepozabne oči.
Iz njega so zlasti svetile besede:
»Petra ne bo!« ...
Zunaj se je dvignila megla. Mesec je pogledal na zemljo in se sočutno nasmehljal svojim znancem, češ: vidim vas, zopet vas vidim. Le pojte veselo! In fantje v sosednji vasi so prepevali:
Že lun'ca sveti, moj'ga ljubčka še ni,
kaj dela tak' dolgo, mudi — mudi?
Minko je zabolelo v srcu. Ali niso bile krasnejše one noči, ko je bila še prosta in ko je še sanjala samo o gosposkem lovcu na klancu? Koliko prevare je do danes? Kaj se pa še pripravlja, da jo potegne kakor v morski val za seboj v globino, v blato, pogubo?
Martiničevi nauki in krasne oči prorokovalca na klancu, bedno sedanje življenje in nekdanje sanje o srečnejši bodočnosti, oglušela mati v kuhinji in pijani Peter v sosednji vasi, a slednjič ona sama z vabilom na tužni sestanek; vse to se ji je zmedlo v mladi glavici. Poleg tega jo je vabil na opolzlo pot in ji je klicala njena mladost: »Prosta si nocoj! Uživaj! Pojdi, hiti mu v naročje!«
In vendar jo je žgal listek na prsih vedno huje. Očitalo ji je srce že znano resnico: »Zakajli je on skvaril zlato mladost, obetal najsijajnejšo bodočnost, strl slednjič tvoje peroti, dobro vedoč, da te ne more zasnubiti? Maščuj se mu! Kdaj laže? Orožje ti je v rokah, Minka! Samo Petru povej, pokaži mu listek ko se vrne, pa bo maščevana tvoja prezgodaj strta mladost.« Sladka je osveta! Kri ji je vrela kakor hudourniki v možgane. Zdelo se ji je, da vsi kovači ne bi mogli tako razbijati, kakor tolčejo njej žile na sencih. Kako lahko se osveti!
In vendar je bil to edini mož, ki ga je ljubila zares. Ali naj se mu sedaj osveti? Ali naj vrne nemilo za nedrago? Ne, tako neplemenita ne more biti!
Da, ko bi bil Karel drugačen! Mladostne sanje so se zopet dvignile izmed pozabljenih spominov. Minka je šetala ž njim po hladnih sencah, pripenjala je cvetje za klobuk, popravljala si pajčolan in je mahala s svilenim solnčnikom. Nosila je rokavice, gosposka krila, atlasove črevljičke in gospodinjila v visokih sobanah, ukazovala sobaricam, ki so glasno in tudi zavistno priznavale: naša gospa je najlepša dama v mestu! Ni čuda, če vse tišči za njo, kar moški živi in čuti!
Zdrznila se je in prebudila iz polsna. Strahoma je opazila, da še trepeče na kupu razdrapanih cunj v upu in strahu od rojstva pa do danes. Ali je moralo biti tako? Ali so vsega krive tiste oči, sladke obljube in njena slepa zaupnost? Da je morala tudi ona obviseti na njih! — — — V strahu si je tedaj priznala v srcu, da v resnici še ljubi Karla. Toda ne! Tukaj imaš! — — Obupno zažene listek v kot, pa v istem hipu se premisli, ga zopet pobere ter skrije v nedrije.
Ura deset. Težki udarci odmevajo iz vasi, kakor da jo vabijo tudi oni na prepovedana tla. Minka potegne odejo črez glavo. Takole se je še otrok hotela skriti sleherni nevarnosti. Štela je trenotke, težke kot svinec in dolge kot večnost, videla njega z zaprtimi očmi v hrastovi senci, kako se željno ozira, kdaj se pokaže izza ogla njena postava ...
Kaj pa, če bi vendar šla nocoj? Ne, to bi bil znak slabosti. Tudi za pičico ga ne sme veljati! Ali je on storil vsaj za pičico tega, kar je obetal in učil?
Tako je vzdihovala v dvomih in mukah, a trenotki so bežali naglo, hlastno.
V obupu se sklone nad malo Pavlo, kakor bi tam iskala pomoči. Vroče ji poljubi življenja in zdravja zardelo lice, tedaj začuti na prsih zopet žgoči listek. Proč ž njim! Ali naj zavrže zaradi onih zapeljivih oči celo svoje dete? Že je dvignila roko, da bi zagnala listek drugič v kot. Tedaj začuje zunaj stopinje. Ali ni to on? Ko bi se drznil! Da, čakal jo je in slednjič spoznal, da je ne bo, pa jo je šel iskat tja, kjer jo najde gotovo. Njega je opil, sedaj je pa — svoboda samo zanj. O nesrečna svoboda! — Karel, tega ne dosežeš! Listek je v naglici zares sfrčal za vrata in Minka za njim napol oblečena, da bi zaklenila vsiljivcu. Tedaj se ji je zdelo, da bi tile koraki utegnili biti vendar le Petrovi. Težki so in prenerodni, da bi bili gosposki. Peter je bil pijan in se opil, zato kolovrati po stopnjicah. O, da bi bil le Peter!
Sto in tisoč misli ji je rojilo po glavi, sto prošenj v nebo, sto vzdihov za rešitev, ko zares prikolovrati Peter in zaropoče s pestjo po durih. Urno mu odpre, ga prime za ramo, da se ni zvrnil kakor klada na njo in na otroka, ga pomiri in mu pomaga, da je sezul črevlje. O tej priliki ni pozabila pobrati listka na tleh in ga skrivaj stlačiti v žep. Potem je položila moža na posteljo in mu ne brez razburjenosti jela razkrivati dosedanji strah pred — Karlom, skrbno zamolčati nocojšnjo vabilo.
Peter je škripal z zobmi in ni mogel zaspati pozno v noč, dasi je bil močno vinjen. Minka, meneča, da si s tem olajša srce, je poslej trepetala v strahu, če je bilo prav, da je možu razkrila bojazen pred Karlom, ko je vendar rada zrla v tiste krasne oči, rajša kot v lastno srečo.
Burno se jima je poslej snovalo življenje.
Minka se je rešila ene nevarnosti, pa se je hkratu zapletla v sto drugih. Peter je postal nezaupen do nje, molčeč, škripal le z zobmi, nele na samem, tudi doma pri mizi in kadar je, hoteč se udobrovoljiti, pestoval otroka ob ognjišču. Klel je, krčil pesti in se oziral na cesto, pa gor na klanec, kamor so še vedno skrivaj in očitno uhajali tudi pogledi njegove ženke.
Oni večer, ko je Petru tožila, kako se boji Martiniča, je drgetala po vsem telesu, a poslej ji je drhtelo srce vsako noč v bojazni, da je Petra kje zunaj zmogla jeza in je skrivoma počakal nasprotnika. Znano ji je bilo, da nosi Karel s seboj samokres, doma pa ima psa, puške, bodalo, nože ... Ž njim ne bo lahek boj. Zopet ji je bežal spomin v nedavno minole čase, ko je s tresočo roko v Karlovem stanovanju sama prijemala to orožje, zaupno se smehljala Martiniču in mu pomagala izpopolnjevati drzne načrte v rešitev človeštva. In začela se je bati za oba.
Izkušala je z mirno, prepričevalno besedo vplivati na moža. Toda dosegla ni drugega, nego da je tedaj nekega dne mož prvič iztegnil roko po njej. »Ti še zagovarjaš lumpa? Ali si morda zato boljša od njega? Na-a-a!«
To se je poslej ponavljalo večkrat, prevečkrat. Peter je izostajal z doma redno večer za večerom. Šele jutranja zora ga je spremila na ležišče, kjer je hropel, smrčal, klel in krčil pesti do poldneva. Kupčija je izostala, zaslužek prenehal, kup nabranih cunj se ni višal in nižal v kotu kakor prejšnje čase - gotov znak gospodarjeve podjetnosti in marljivosti. Začele so ga raznašati podgane, razjedale so ga in napravljale v njem gnezda.
Minka je opozorila Petra na to važno izpremembo v hišnem redu, na nastopajočo bedo in nje žalostne posledice, a konec je bil za oba skrajno nepovoljen.
Bližala se je zima. Noči so bile hladne. Sosed je trdil neko jutri, da je pri vodnjaku že videl led, in Peter se mu je zarežal prezirljivo nasproti, da je že več juter domov grede vohal pristno slano, ki pa ni posmodila, ker jo je povodila pred solncem nastala megla. Prav grdo so se mu zopet zavila usta, ko je končal svojo trditev, zakaj v njem je dozoreval načrt, kako bi izpodkopal Martiniča, ko ga najde na prepovedanem potu. Sled se pozna na rosnih tleh, sled se pozna tudi na slani. S tem se mu je zdelo, da mu je pomagala sama narava bliže k zvršetku.
Pri hiši je bilo treba drv, stelje, živeža. Obleke ni poznala Minka že nekaj let drugačne nego vsakdanjo. Prejšnja krasna krila je poprodala v sili in pozastavila brez nade, da bi jih kdaj rešila. Denarja ni bilo za krst, za botrinje zanjo na dveh porodih in za vpeljevanje v cerkvi. Ali naj da Peter? Odkod, ko on sam komaj donaša že največje potrebe. Sedaj je pa vse še na slabšem, ker ne donaša Peter ničesar, marveč je prodal konja za slepo ceno, zapil za konjem še voz in konjsko opravo. Peter pa pije še, pije na kredo, pije, karkoli mu ponudi kdo.
Obleke je bilo treba njemu, otrokoma in njej, a Peter se ni staral zato, ako je prespal od nedeljah podnevi za plotom kar v vsakdanjih capah. Zvečer je zbral poslednje novce in jih je nesel v vas za žganje. To ga je najbolje ogrelo.
Ob takšnih večerih je trpela Minka doma stotere muke. Eden ali oba! Ta klic ji je odmeval v srcu in se je ponavljal v vseh mogočih nijansah: Peter ali on? - Morda samo on. Morda oba. In Peter, oče njenih otrok, bo ubijalec, ona žena ubijalčeva. Zares prava rezijanska slava! Ljudje se je bodo ogibali že na sto korakov, otroke njene bodo podili izpred praga kakor pse. Moj Bog, te črvičke male ...
Neko jutro je debela slana pokrivala vrt in dobravo vsenaokrog. Solnce ni moglo tako brž prodreti megle, ne koprene, in vsa pokrajina je imela za trenotek vprav zimsko podobo in tudi pozimski mraz. Minilo je že precej dopoldneva, slana se je stopila, solnce se je nasmehljalo zemlji pod seboj, a Petra le še ni bilo domov z nočnega oprezovanja.
Proti poldnevu je prikrevsal pokašljujoč, raztrgan, krmižljav in zelo udrtih oči Peter, danes najžalostnejša človeška postava pod božjim solncem. Po hoji in obleki se mu je poznalo, da je preveč pil in premalo spal, ali pa tudi oboje.
Prenočil je nekje zunaj na slani, kje, ne ve niti sam. Nikomur ni žugnil besedice. Otroka, ki mu je iz postelje ponujal v dobro jutro kar obe ročki, ni niti pogledal. Oblečen se je vrgel na ležišče in zadremal. Stresal ga je mraz in kmalu se je prebudil. Z zmedeno besedo je zahteval žganja, vina, čaja, kašljal je in se zopet motil kakor v nezavesti.
Minka bi mu bila vsega donesla iz srca rada, da je le prišel brez posebne nesreče, toda denarja ni, dela ni, zaslužka ni, in na upanje nočejo dati nikjer. »Ko bi bili vsaj domačini in ne Rezijani,« so rekli oni dan v gostilni, kjer so nekoč stanovali in kjer so radi pobirali novce tudi od nedomačinov. A Minka je izprosila samo požirek vina za mater in obljubila poplačati ga ali zaslužiti o najbližji priliki, toda sedaj so bili Rezijani.
Petru je kuhala kamilice, prežganko in tavžentrože, a mož je le kašljal, se je prijemal za prsi, hropel kakor bi nosil meh, klel in ostal tretji dan zjutraj popolnoma nezavesten, kri se mu je udrla skozi usta. V naglici poklicani duhovnik je mazilil že skoro mrzlega s svetim poslednjim oljem.
Še tisto dopoldne je bila Minka vdova.
IV.[uredi]
»Mati, mati, povejte no, kako je v naši domovini, v naši Reziji. Povejte, mati! Že tolikrat ste obljubili, da mi poveste!«
Minka je vpila na ves glas polgluhi materi v uho, mati je pa le nemo zrla predse v žerjavico na ognjišču, dočim je zunaj dihala mrzla zima strupeno sapo.
Otroka sta mirno spala pod klopjo poleg ognja in le semtertja sta zaječala bolestno, kakor da ju preganja sovražno oko.
»Lačna sta, ubožca!« ponavlja sama zase mlada uvela mamica, dobro vedoča, da mati ne čuje nje in ne otroških vzdihov. Zato pa sili tem glasneje v mater, naj ji pove, kako je v njeni pravi domovini, v Reziji, ki je vsakemu Rezijanu — pravcati Kanaan, kjer se cedi med in mleko.
»I, ljudje so tukaj kakor tam,« pojasni slednjič starica; »saj jih poznaš naše ljudi! Hm! Ljudje! Opravljivi, zavistni, zlobni — takšni, kakor jih vidiš tukaj.«
»Ali tudi z vdovami in sirotami nimajo usmiljenja, mati?«
»Vsakdo najprej sam do sebe, potem za svojce, potem —«
»Potem za nikogar več. Razumem, mati. Saj nikomur tudi ne ostane potem več nikakoršnega usmiljenja, kako? Prav kakor stara Blažičevka, ne, mati? Taki sta bili prijateljici, a sedaj po sinovi smrti — se ne zmeni več za njegove otroke; sama skrbi, da ima dovolj žganke. Kako pa z očitnimi nesrečniki, nesrečnicami? Ali tudi s takšnimi nimajo usmiljenja?«
»Nič. Sami trde, da so vsi očitni grešniki.«
»Pa povsod je tako v Reziji in nič drugače, mati?«
»Ne samo v Reziji — po vsem svetu.«
Nato je starka pogodrnjala, da je mraz, da jo zebe in da bi bilo treba kaj večerjati, pa je stisnila tesneje k sebi obleko, potožila, da treba še dati drv na ogenj in glasno smrče zadremala brez večje gorkote, brez drv in brez večerje. Minka je pa strmela v ugašujočo žrjavico kakor v breznadno bodočnost. Saj ji ni življenje prav nič prizanašalo z brezobzirnimi, težkimi udarci.
Pomoči od nikoder. Otroka hočeta jesti in piti, obleke in gorkote. Mati je tožila, da se ji tako slabo ni godilo niti v Reziji, ko je še mlada hodila bosa pozimi od praga do praga, proseča milodarov za bolne starše. Zaradi pomanjkanja je oslabela zadnje čase tako, da ni mogla niti doma zanesljivo varovati svojih vnukov, ko bi Minka lahko kaj zaslužila z delom pri premožnih sosedih na polju.
Črna beda je režala skozi potrta okna, koder niso bila zamašena s starimi krpami in suho mrvo. Neizprosni mraz je polnil dolgočasno bivališče, lakota mu je bila družica, beda vodnica. O, ko bi le ne bilo tehle dveh sirotov! Ko bi ne bilo matere! Kakor ptica bi bila prosta in delala bi pošteno, preživljala se spodobno in shranila kak novčič za starost, za onemoglost. Oh, ko bi bila zopet sama! Sto služb, sto vabil na vse strani v delo! Danes ni nikogar.
Ali je ni vabil tudi Karel, ko je bila mlajša, naj pride stalno k njemu, tisti ostudni Karel, ki jo je pozneje izdal tako nesramno in jo še preganjal z grožnjami. Sedaj seveda je ne vabi več. Kako neki? Dva otroka ima, oslabelo mater in tudi ona sama ni več tako čvrsta in brhka kot nekdaj. O, tem moškim je samo zato, da se naslajajo, da uživajo, a ženska jim povsod in vselej pritrjuj, molči, trpi. Ali je ne bi sedaj-le lahko povabil k sebi in ji privoščil malo podporo? Saj je prej govoril vedno, da se mu smili, ker je vzela sirovega Petra. Toda njemu je bilo samo za to, da doseže svoj namen, a njo pusti v sramoti. Užitek in le užitek mu je nad vse. Tega pa ne doseže. Tudi njegove podpore ne mara, dasi je v najskrajnejši sili, tega ne, da bi se i bahal slednjič: zmagal sem!
Česa se ima še nadejati osamela, zapuščena vdovica z dvema otrokoma, z golimi rokami in z nadložno materjo? Beda, trpljenje, brezupnost so jo strle popolnoma. Že nekaj tednov se kuha dvakrat na dan — prav kot nekdaj — samo tenak sok v prav pičli meri in z malimi drvi. Sirota je otopela za vse boljše na svetu. Ako je prej strepetala samo ob misli, da bi jo zadel pogled iz Karlovih oči, bi sedaj niti ne zardela, ko bi jo psoval in zmerjal. Spomnivša se nocoj onih krasnih oči, se ji je vendar stresla roka, da je nehote dregnila v ogenj z železno kljuko ter jo takoj zopet izpustila na kamenito ploščo, da je zazvenčala. Še vedno so imele nanjo neodoljivo moč njegove krasne oči; zato se ji je stresla roka, da je zazvenela kljuka po ognjišču. Otrok v zibelki se je zdramil in dvignil na koleni: »Mama, lačen, mama, kluha, ma-ma-a-a!«
Naglušni Zabredovki je z rokama podprta brada zlezla na kolena, da je bila v mračnem polsvitu videti kot strašilo iz starih cunj. Minka vstane in gre tešit zbujeno dete, ne s kruhom — tega ni imela že nekaj mesecev pod streho — pač pa z vse obljubujočimi besedami, ki je vedela, da se ne morejo uresničiti nikoli. Z obljubami ni bila preveč izbirčna in ne varčna: obljubovala je vse od kraja: kruha in igrač — obleke in gorkote — mleka in sladkorja, solnca in zvezdic, nebo in zemljo. Šele črez dolgo je sinko začel verjeti premnogim obljubam, pogledal mirno po kuhinji, kjer je na mizi Minka pravkar prižgala privito svetilko. Kar vzklikne deček, stisnivši se k mami: »Mož, ah, mama, mož, mož!«
Minka ni slišala, kdaj je nekdo odprl duri in se prikradel v kuhinjo. Hotela se je ozreti, a tedaj jo je hladna roka objela čez pas, a druga ji je pritisnila k ustom steklenico močnega vina, ki ji je skoro vzelo sapo. »Dušica, pij! Pokrepčaj se! Tudi jedil sem prinesel, sirotica mala. In otrok tudi nisem pozabil. Na! Mala, glej tukaj!« Malemu kričaču je stresel Karel na ležišče cel kup žemelj, ki jih je začel Peterček takoj obdelovati, strmeč od kraja v zarastlega moža. Bal se je sicer, da mu ne ugrabi mamice, a dokler sta še oba tukaj, so žemlje vendar dobre. Kako je pa lačen! In jabolka so bila tudi vmes.
Ko bi mož ugrabil mamo, se je zdelo dečku potrebno, naj bi tudi njega, da bi se mu vedno godilo takole kakor nocoj.
Stara Zabredovka je smrčala in sanjala težke sanje o ne veseli mladosti, dočim je njena hčerka krepčala svojo sestradano notranjost z dvomljivimi darili dvomljivega darovalca. Niti mislila ni več, da bi se jih branila. Ali je mogla drugače?
Razmere se niso njej zasukale pozneje nič drugače, nego tako, kakor se je najbolj bala, da se zasučejo. Nada v boljšo bodočnost je balzam trpečemu srcu, obupnost strup; a če hočeš, da te nada in bojazen za bodočnost ne prevarita, te uči življenje samo, da si prihraniš največkrat prevaro, če računaš rajši na slabo nego na dobro; zlo pride češče. Minka je računala tako, kakor večina lahkomiselnih in skoro vsi mladi ljudje: mislila je, da jo vodi sreča za roko, pa jo je nesreča za obe.
Zagazila je v blato in še vedno upala, da se izteče vse dobro. Najprej je mislila, da se poda k sorodnikom v Rezijo. Tam vendar ne zavržejo svoje krvi, čeprav je padla. Kdo ne pade večkrat? Toda to nado ji je podrla oni večer mati, ko jo je vprašala, kako se godi vdovam in sirotam v rezijanski obljubljeni deželi.
Držala se je pa še druge rešilne deske na obupnem valovju življenja, kamor jo je pogreznila beda in neodoljivi spomin na podobo izza mladih dni. Deska je bila sicer dvomljiva in malo trdna. A človek upa vedno, kakor pravi pesnik:
Človek ne boji se strupa,
ako s strupom pije up.
»Karel pozna moje trpljenje, sramoto in muke — zavoljo sebe. Moj položaj je zares tužen, pretužen; pa Karel ne dopusti, da osramočena nadalje trpim bedo in zaničevanje; že preskrbi, da se preselim v miren kotiček, kjer bom z njegovo pomočjo skrbela za — otroke. Tudi materi ne sme biti zraven mene krivice.
In res so od početka kazala vsa dobra znamenja, da ostane Karel mož, kakor si ga je slikalo Minkino srce v nekdanjih časih. Pogostoma je ostajal pri njej in njeni materi, pogostoma celo pozno v noč. Ta čas se je tudi beda umaknila kdovekam. Skrbeti ni bilo treba za vsakdanje stvari, Karel je ukrenil vse tako izlahka, da je došlo takorekoč vse kakor samo pod streho Zabredove družine. Celo novo obleko je dobila Minka nekega pomladanskega dne in se je naslednjo nedeljo pokazala v njej po dolgem presledku zopet v cerkvi sosednje vasi.
Ljudje so kazali za njo kakor nekdaj in dostavljali so že zlobneje: »Oha! Sedaj pa ima zopet norca, da jo podpira. Ko je živel še Peter, se je bala na takšenle način si postiljati življenje.«
Po maši seveda je šla h Karlu in mu potožila svoje dvome, bojazen, no, Karel jo je znal potolažiti, da je odhajala domov popolnoma zadivljena v njegovo plemenitost in zaverovana v resničnost njegovih besed. Drugega ji sedaj ni kazalo: verovati ali obupati. Ako se ni oglašal Karel poslej dovolj pogostoma pri njej, se je tem rajša ona pri njem, in ljudje so govorili vedno glasneje: »Se je že začelo kakor nekdaj, kakor pred poroko s Petrom. So vražje ženske, te Rezijanke. Dokler je mlada, greši tako, ko se postara, se vsaka loti pijače. To je prava kuga po svetu! Pohujšanje, Sodoma in Gomora! Škandal!«
Župan je pa tudi pomagal, dasi so bili dobri denarci, ki so jih Rezijani znosili njemu za pijačo: »Pa se ne bo nadaljevalo takšno življenje in se ne sme, ker se ne sme. Te nesnage ne pustim več v občini. Domača ni; naj gre, kamor hoče. Prav kmalu jo dam na odgon, to nesnago!«
Mož je pogledal pivce, če ga opazujejo vsi dovolj začudeno in verjamejo vsi zadosti trdno, da uresniči izrečeno grožnjo. Potem je zarožljal z niklastim drobižem v desnem hlačnem žepu in stopal po drugem opravilu. Pivci so se mu pa smejali za hrbtom, ker so vedeli, da ne izvrši te grožnje nikoli. Saj je bilo sploh znano, da je od njegovih besed do dejanj prav tako daleč kakor v večnost ali pa — nazaj. Minka je sicer res šla — šla, ne sicer po odgonskem potu, marveč po navadni cesti na klanec, kjer je prvič zazrla podobo izza mladosti.
Ljudje pa sodijo vsako stvar s tistega stališča, ki kaže, da se človek prav za las ne loči od živine; človek dela po njih mnenju vse le zaradi tega, da živi, je, pije, se oblači, rodi in umira.
Ko so bile jesenske muhe najbolj sitne in so ljudje najostudneje brusili svoje grde jezike ob njo in njeno poštenje, se je bližal konec njenemu trpljenju. Debele tri mesece si ni upala same sramote skoro izpod strehe. Zapustilo jo je tačas pa vse, vse — tudi nada in veselje do življenja. Karel je bil premeščen — govorili so, da na lastno prošnjo — v oddaljeni kot dežele; mati, ki je beračila zanjo pri godrnjavih sosedih, je neke sobote večer popolnoma izostala, da ni vedela Minka, kje bi jo iskala. Izostala so seveda s Karlom tudi njegova pisma, dasi je ob slovesu obljubil slovesno, da hoče redno dopisovati in redno pošiljati podporo, dokler vse zadeve ne uredi drugače.
Minka je v obupu prosila pomoči celo brata v Trstu. Ta ni bil v svojih nazorih nič boljši od Karla. Odpisal ji je in tudi obljubil, da hoče zaradi sramote, ki je zadela njo, obračunati s Karlom sam kot z brezvestnim zapeljivcem, toda podpreti je za sedaj ne more z ničemer, niti z grižljajem. Spoznal je France sam — tako je pisal — da so v novih naukih sicer lepe obljube, ki pa še dolgo ne bodo tako osrečevale, kakor govore njih proroki. To je spoznal sam — prepozno. Ali Minki, kakor je dobro delo to priznanje, ni zaleglo prav nič.
Razprodala in pozastavila je še poslednje stvari, kar je zmogla še kaj vrednega ter slednjič spoznala, da nima ničesar več. Ostala sta ji še otroka, kup starih cunj, premnogo skrbi in strah pred bodočnostjo. V tem usodnem trenotku močno potrka na okno — nova poslanka zle usode: »Hoj! Tukaj sem! Po kaj ste me pa klicali? Odprite! Prinesla sem vam še nekoga. Odprite!«
Stokrat in tisočkrat bi bila Minka rajša čula samo smrt, nego to vabilo. O, kako rada bi bila ž njo šla! Toda previdnosti pota so nepreračuljiva. Treba je bilo okno odpreti na iztežaj in sprejeti Jobovo poročevalko z vsiljenim darom.
Minka je omedlela slabosti in onemoglosti tisto noč. Že dva dni ni zaužila ničesar, ker ničesar ni imela. Smilila sta se ji otroka, ginoča gladu. Dajala jima je drobtinice z bojaznijo, kaj bo potem, ko izginejo tudi te.
Prvorojenki Pavli je bilo nekaj nad štiri leta. Spala je poleg mame na bornem ležišču, in gotovo je bil lačni želodček tisti nepoznani klicar, ki jo je prebudil, ko je mamica vzdihovala in se stresala v obupu in bolesti. Prvi hip je zajokala tudi Pavla, toda videča, da to ne utolaži bolne mamice, je začela misliti na pomoč in jo je nadlegovala z vprašanji, kaj naj ukrene, da ji odleže. Nobenega odgovora.
Deklici vendar srce ni dalo miru, tako rada bi bila pomagala trpeči materi. Zakaj ji ne odgovori, čemu samo vzdihuje? Saj tako človek ne spi. Tu se spomni mlada glavica, kako je videla nekoč, da je stara mama Blažičeva potisnila pod nos neki omedleli, na smrt bledi ženski, malo odmašeno steklenico z neko tekočino, pa je oživela bolna, na pol mrtva bolnica. Ko bi ona imela sedajle tisto steklenico! Sedaj je noč, Pavlo je strah še tukaj le v temni sobi. Kam naj gre? Ko bi že imela luč! Olja, sveče, petroleja niso poznali že nekaj mesecev. In stara mati Blažičeva Pavle ne mara in njene mame tudi ne mara. Mamini vzdihi so postajali vedno obupnejši in Pavlo je bilo vsled tega že strah tudi na postelji. Tako čudno se ji je zdelo vse nocoj, tako grozna noč. Začela se je umikati od mame in v temi iskati obleke. Po dolgem otipavanju je vendar našla slednjič toliko, da se je ogrnila za silo ter da je v grozi in strahu otipavala stene in se je slednjič srečno dotipala k durim, odkoder je lezla k sosedovim klicat staro mater. Zunaj je ni bilo več strah in groza. Ali Blažičevka pa tudi ni bila žena, ki bi jo v njeni trdosrčnosti omečile dekličine solze, dasi je predobro vedela, kaj bi se utegnilo vršiti z Minko. Niti stekleničke ni hotela posoditi. Šla je potem k drugi sosedi in tretji, ker druga ni hotela sama k Minki; obe sta potem pozvali še četrto. Z združenimi močmi, pokašljujoče ter zavite v dolge zimske rute, so se potem plazile kakor nočne sence k bolnici, ki so jo našle šele vsled groznih vzklikov in vzdihov v temni sobi.
Treba je bilo najbližji sosedi domov po luč, ki je šele osvetila vso bedo, obup in žalost. Bolnico so prebudile ženske iz omedlevice, poslale Pavlo potikat ogenj in same pomagale, kakor so mogle in znale. Vsak hip jim je vnovič omedlela zlasti potem, ko se je oglasil na postelji otroški glas — novega zemljana ...
»O, zakaj me niste pustile!« se je jezila Minka. »Tako prijetno je bilo, tako lahko in sladko kakor v svetem raju!«
»Takole se najlaže umre!« razlaga bistroumno postarna mamica, ki je trdila, da je sama imela — ducat enakih nevarnosti, in povedala je podoben slučaj iz lastnega življenja.
»Saj bi rada umrla, oh, kako rada!«
»To se lahko reče, ti-i-i! Pa tadva? Kdo bo redil? A-a-a? In tukaj je še eden: čegava je pa ta? Onadva, ki sta po božji postavi in volji, naj bi že bila, ali takole, no, takole pa ni prav! Ne tako, ne tako!«
To je bil začetek pridige, ki jo je mislila nadaljevati prva mamica z mnogimi izkušnjami pri porodih.
A Minka zopet ni slišala ničesar več, ni poznala nikogar. Zato je tudi mamica odložila svojo skrb in dolžnostno propoved za nedoločen čas. Nujno je pa bilo, da ukrenejo, kar je treba, ker je bolnica silno oslabela.
»In takole je ne smemo pustiti. Bog spoznaj sv. krst, saj je ustvarjena po božji podobi. Župan naj poskrbi strežnico in živež, dokler si ne bo mogla pomagati sama; potem naj pa zasluži in plača sama.«
Takšno je bilo mnenje druge, nekoliko mlajše pomočnice, ki je došla poslednja k Zabredovki, ko niso potrebovali nikogar več.
»Zasluži?« vpraša zopet zateglo postarana prva mamica, in usta se ji skrčijo v zaničevalen posmeh, ki je očitno razodel navzočim, kako bi utegnila Minka zaslužiti povračilo tistih stroškov.
Z dobrim namenom došle, so jo z istim dobrim namenom tudi ostavile, ker pomoči v najhujši sili itak ni potrebovala več. Povedale so vso stvar županovi soprogi, in ta je velela v imenu svojega moža, da se mora Minki takoj poslati postrežnica na račun občinske tlake, češ: plačati ne moremo, pustiti je ne smemo, kaj bi rekli ljudje, kaj pravica, glavarstvo?
Poslana postrežnica je že poziv na to tlako smatrala za nepozabno razžalitev: »Kakor da sem jaz prva, ki bom potrebovala enake pomoči! Ne bojte se! Moja leta so minila. Ubogati sicer moram, toda —.« In opravljala je svoj posel tako in nič bolj, nič manj vestno, kot na račun občinske tlake. Skuhala je nekaj gorkega otrokoma in sebi in mirno zadremala pri peči. Bolnica se ni ganila na postelji in za vršitelja občinske tlake je že dovolj, če misli, da človek, ki se ne gane na postelji, tudi ne potrebuje ničesar. Zato so jo popoldne šele predramile pri peči spečo muhe, ki so ji sedale na roke, čelo, nos, usta in ji tudi drugače prizadele nemalo sitnosti. Prebudila se je, prepodila muhe z zeleno vejo skozi okno, zastrla svetlobo, prihajajočo v sobo, preložila novorojenčka na suho in videla, da Minka še vedno sladko spi, kakor otrok prvič po svetem krstu, je zopet sklonila glavo pred starim znancem zaspancem in mu napravila poklon — na samo klop pri peči.
Postarno ženščino so mučile neprijetne slutnje, kaj bo ponoči, ko nima dete nikake hrane, a mati se ne zaveda. In ko bi se zavedala, bi ga najbrže ne mogla nahraniti. Saj govore, da ni užila že nekaj dni nič gorkega. Zjutraj bo pa treba krstiti tega le pogančka. A botri, priprava?
Minka je res ležala kakor mrtva, nepremično in z napol zaprtimi očmi ter na prsih sklenjenimi rokami. Niti iskrice življenja ne bi več prisodil temu strtemu telesu.
Dete je tiho spalo v vznožju materinega ležišča, kakor da čuti, kako odveč je na svetu; druga otroka sta počivala pri peči na kupu slame, a postrežnica — na račun občinske tlake je zložila svoje kosti, kolikor se je dalo prijetno, na klop. Zunaj je mrka noč vsepovsod prostirala svoja krila. Ni bilo glasu, ki bi dramil tišino v tem vseobčem grobu. Vse rastlinje je dremalo nevzdramni sen kakor mrtvo. In v tem vzduhu, mrtvilu, naj bi živel človek s čutečim srcem, z nemirno dušo?
Minka ni prejela še kapljice hladila.
Žeja, utrujenost, smrtna potrtost, vse jo je mučilo, da si je želela skoro konca teh težkih, hudih sanj. Koliko prevar, odkar se je zavedla tisto jutro na klancu, pa do danes? Ali niso to le sanje? O, takšno ni življenje samo, resnično življenje, kakršno žive drugi ljudje — to je prevara, pekel. Zaželela si je nazaj brezskrbnih mladostnih dni, solnčnojasnih trenotkov, sreče in zadovoljnosti. V duhu je zopet hitela nazaj k podobi izza mladosti, obetajoči ji resnično in krasno bodočnost. Trdno je objela bradatega moža, vprašujoče, polna ljubezni mu je zrla v lepe oči in zahtevala odgovora, če je doslej sanjala, ali je živela resnično življenje. Podoba je odkimala: »Sanjala, težko sanjala!« Minka je objela ljubljeno postavo in hitela domov, pa se je našla na bornem ležišču v otročji postelji — osramočena sirota vdova. In zopet je odbrzela na klanec in vprašala še vedno tam slonečega moža, če je sen ali istina to, česar se zaveda. »Življenje je istina, otrok moj!« ji reče. »Pojdi in ne hanjaj več!« In šla je ... nič več ni sanjala. —
Časopisi so objavili kmalu potem novico, da so našli nekje daleč Karla težko ranjenega. Njegov sovražnik, Zabredov France, se je pa sam javil sodišču in je bil skoro oproščen, ker je sodišče priznalo pristnost pisem, ki mu jih je pisala sestra v največji zapuščenosti. »Poglavje o socialni bedi,« so pristavljali častniki in omenili, da so Minkine otroke spravili preko meje v Rezijo.
Onkraj groba je Minki gotovo vzcvetelo lepše življenje.