Podgane

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Podgane
Fran Milčinski
Izdano: Slovenski narod 1. april 1923
Viri: dLib 76
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Da se človek stara, prihaja največ od let v zvezi je, bi rekel, z naravnimi zakoni. Je tedaj povsem utemeljen in neumljiv pojav, ki ne bi smel biti povod kakršnimkoli očitkom.

Moja žena pa me hodi božat po licu in govori: »Saj si naš revež, kaj ne, da si?« in zraven šobi usta, kakor bi govorila z dojenčkom«

Zdi se mi, da ni prav in da trpi ugled kulturnega delavca, najsi je siv, če ravnajo z njim kakor z nebogljeno siroto. Pa se tudi krši disciplina v domačem krogu, ki je živo potrebna zlasti ob mnogobrojni deci.

Spričo tega položaja ni brez koristi, da imam službo tako, da moram včasih z doma za en dan ali dva. Tačas žena vsaj lahko poizkusi in se prepriča, kako je, kadar ni mene, ki sem ji »revež« in sivolasa sirota.

In mi je bilo v veliko zadoščenje, ko me je žena ob taki priliki komaj dočakala in mi je hitela praviti, da vso noč ni mogla spati, ko me ni bilo doma.

Ta njena izjava je tem tehtnejša, ker so združene z mojo osebo v gluhi nočni dobi neke posebne razmere.

Priznati moram namreč, da imam spanje kolikor toliko hrupno. Te okolnosti mi ne kaže tajiti. Potrjena je po štirih pričah, možeh v uglednih bančnih službah. In ni, da bi se jim očitala laž. Ti možje so se enodušno zakleli pri svojem izveličanju, da ne gredo nikdar več z menoj ne na Golico ne v Aljažev dom. Ne nikamor drugam, kjer bi morali prenočevati v isti sobi kakor jaz ali tudi le v Istem poslopju ali v okolišu poslopja do daljave petih sto metrov. Rekli so, da me čislajo zaradi zglednega rodbinskega življenja in zaradi spodbudnih mojih načel. Toda smrčanje moje, so rekli, da je katastrofalno in da jim presega meje prijateljske ozirnosti.

Ne prikrivam nič in nič ne olepšavam, dasi se mi zdi, da prijatelji pretiravajo. Le mimogrede omenjam, da ni na primer mene moje smrčanje ne za hip še motilo v spanju. In vendar že dolgo vrsto let spim ne le v Isti sobi, nego celo v isti postelji in mi vrhu tega spanje niti ni baš najtrdnejše.

Pa kakorkoli — lahko se vzame za dejstvo, da v spanju hropljem, saj tudi žena pravi da, in je vse eno, s koliko da hropljem silo. Toda je žena izjavila, in to je to, kar me je ganilo, da tisto noč, ko sem bil z doma, baš zaradi tega ni mogla spati, ker je z moje postelje odmevala nevajena mučna tišina in ni bilo čuti mojega diha.

Nele torej, da ji niso v nadlego, še pogrešala je one zvočne pojave, ki običajno spremljajo spanje moje osebnosti! To naj služi za zgled bančnim štirim prijateljem in mislim, najboljši prijatelj je vendarle žena, čeprav ni bančna, in sem ji odpustil reveža in siroto in vse.

Potem je pač prišlo na dan. d: omenjena njena izjava ni izvirala le iz skrivnostnih globin srčnih simpatij, nego je slonela vsaj deloma tudi na realnejši podlagi. Pa si tega moja ljuba žena nemara odkraja še sama ni bila svesta.

Stanujemo v tretjem nadstropju. Poprej smo stanovali v drugem, pa smo se iz proste volje preselili v tretje. Ne zaradi ljubezni do višav, nego nam je stranka nad glavami prehrupne imela škornje in smo dejali, rajši bomo hrup delali mi.

Toda smo se urezali: Stanovanja res nimamo več nad sabo in stranke s škornji, marveč je nad našim stanovanjem koj podstrešje. A so v podstrešju podgane. Če jih ni večje število, tri so gotovo. In mislimo, da so mestne. Poleti prebivajo v bližnjih kanalih, trda zima pa jih nažene, da si poiščejo zavetja no tujih hišah. In ni lepo od mestne občine, da se sama ne briga za svojo žival.

Podnevi jih ni čuti, nemara počivajo. Noč jih pa oživi in že poznam njihove navade. Dve vprizarjata tekalne tekme preko ovir in sta še začetnici, ker se pod njima ovire vsevprek podirajo. Tretja bo obrtnega stanu. Ima svojo delavnico baš v kotu nad ženino posteljo in vztrajno in neprestano pili in obdeluje ne vem ali les ali opeko. In je za moj okus ta zadnja najbolj zoprna dasi načelno nisem nenaklonjen mali obrti. Pa se vobče ne brigam dosti za podgane vse tri, ker mi niso mar in ne spadajo v moje področje. In če so mestne, naj se mesto briga zanje.

Drugače moja žena. Ta je rahločutna. Venomer trdi, da se nič ne razburja. Toda se. Podgane ji ne denejo dobro. Po dnevu Jih preganja s strupi, po noči pa jih posluša in se obrača in stoka in je strup draga stvar in nas bodo strupi spravili čisto na kant, blizu smo že.

Dejala je: »Oh!« in »Nak! Strupa sem jim nastavila novega, najfinejšega, drogist je rekel, da bi ga angeli jedli, če bi ga imeli. Naše podgane pa se ga še dotaknile niso, srajce ljubljanske razvajene! Ali,« je dajala, »nekaj drugega sem zapazila. Kadar zasmrčiš, tisti hip utihnejo. Kakor bi pihnil, se potuhnejo, gotovo se plahe poskrijejo. Bog ve na katero sovražno zver jih spominja tvoje smrčanje!«

Odgovoril nisem nič. Odkrito povedano, od kraja so se mi za malo zdele ženine besede. Potem pa me je polagoma le pričela prijetno ogrevati misel. Hvala Bogu, za nekaj vendar še zaležem pri hiši – podgane jim odganjam! — Človek leze v leta in s starostjo pride skromnost.

Naneslo je, da sem zopet šel na pot. Svoje posle sem opravil brzo in sem se vrnil še drugi večer. Ljuba moja žena me je sprejela sila prijazno in prvo, kar mi je povedala, je bilo to, kak direndaj da je bil sinoči pod streho, menda so se vršile tekme z …