Pod zvezdo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pod zvezdo
Branko Rudolf
Spisano: Andreja Jeklar
Viri: Rudolf, Branko (1947). Pod zvezdo. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


OSEBE:[uredi]

  • JURČEK, okrog 15 let star fantič
  • KATRCA, okrog 17 let stara, Jurčkova sestra
  • STRIC, drvar
  • JOŽE, partizan, stričev sin
  • TONE, partizan, komandir čete
  • PARTIZANI
  • KURENT, potujoč muzikant
  • MATI CILA, mati partizana Toneta
  • ZVEZDA, prikazen
  • STAREC, vaščan
  • IZDAJALEC
  • OFICIR
  • VAŠČANI
  • SOVE
  • KRESNICA-MOŽAK
  • GOBAN, goba
  • POŠASTI NOČI
  • ZBOR TRPEČIH LJUDI
  • VELIKI NEMSKI ŠKORENJ


Dejanje se godi na ozemlju Pohorja, ob koncu vojne.

I. dejanje[uredi]

Gozdna jasa na obronku Pohorja. Kmečka bajta s hlevčkom in kosom vrta.

Katrca: Jurček, ne bodi vendar tak! Trikrat sem ti že rekla, da bi mi prinesel vode, ti pa samo stojiš in gledaš. Ne drži se vendar tako kakor lipov bog in prinesi!

Jurček: Oh, Katrca, kako si pridna! Meni se pa to sploh ne ljubi delati.

Katrca: Potem pa povej, kaj naj bi storila. Jurček: Skupaj bi zbežala.

Katrca: Joj, Jurček, kako si neumen! Kam boš le zbežal v ta veliki, temni gozd? Ali ne veš, da so tu blizu povsod nemške straže? In zakaj bi zakaj ne bi delala za strica, saj naju je sprejel pod streho.

Jurček: Nič se mi ne da. Saj veš, Katrca, kako je včasih rekel gozdar Gajšek — tako sem jezen, da bi vse zgrizel.

Katrca: Zgrizel bi zgrizel, samo grizel ne boš ničesar, sirota! Saj midva ničesar nimava in tudi ne bova ničesar imela, če ne bom skuhala večerje. (Tarna.) Takšno nesrečo imam! Nemški škorenj je prišel, razdejal našo vas in očeta in mamo pogazil do mrtvega. Tako hudo mi je, zdaj sva sama na svetu, pa mi še ti ne pomagaš.

Jurček: No, no, ne joči, ne! Saj ti bom prinesel vode. Katrca: Tam imaš vedro.

Jurček (počasi gre proti vrtu, v tem je slišati od daleč zamolkel topot, ki prihaja bliže. Jurček se obrne in pravi razburjeno): Veš kaj, nekaj ti bom povedal! Stric drži s Švabi zato, ker misli, da ga bodo na veke pustili pri miru. Če ne bi bil tak, bi njegovo hišo že davno pohodil nemški škorenj, prav tako kakor je našo, sosedovo, pa vso našo vas. Joj, ali slišiš? (Topot prihaja vedno bliže. Jurček in Katrca se preplašeno objameta. Nenadoma se v ozadju prikaže pošasten, velikanski škorenj, ki s hruščem pohodi nekaj dreves, nato pa nadaljuje svojo pot. Oba otroka se stisneta drug k drugemu. Pride stric s sekiro v levi roki in z butaro drv.)

Stric (svečano, z dvignjeno roko): Ha? Ali sta videla?

Otroka: Videla sva.

Stric (odlaga butaro): Vidita, tako je to. Pridna bodita, sicer vaju bo pohodil nemški škorenj. Vidita, kako je velik in mogočen! Pohodil nam je celo vas in če ne bosta pridna — strah in groza!

Jurček: Grd je že, to je res, pa vedno tudi ne bo topotal po naših tleh.

Stric (svečano): Boj se ga. Boj se ga, saj vidiš, kako je velik in mogočen — in še nekaj vama bom povedal.

Jurček: Kaj?

Stric (skrivnostno): Nemški škorenj je nepremagljiv.

Katrca: Kako, da je nepremagljiv?

Stric: S hudičem se je zvezal. Nepremagljiv je, ker nima duše.

Jurček: Veš kaj, stric, jaz nič ne maram za škornjevo dušo. Jaz si že mislim, da bi lahko kdo prišel in pre¬magal tudi nemški škorenj.

Stric (z napačnim patosom): Nikar si ne misli nič takega, sinko moj! Star sem pa sem videl marsikaj. Že v stari Avstriji sem bil vojak, nisem pa še videl takšne sile, kakor je ta nemški škorenj. To ti je moč — Nemci varujejo vse, ki jim verno služijo.

Jurček: Da, in jim ližejo pete kakor kužki!(Spet je čuti topotanje škornja, zdaj bližje, zdaj dalje.)

Stric: Jurček, danes je že tako, da moramo vsi ležati na trebuhu. Če bomo pa lepo pokorni, bomo tudi prejeli plačilo.

Katrca: Na onem svetu, kajne stric?

Stric: Še tukaj. Nemci dobro plačajo.

Jurček: Že vem, kako — z bikovko!

Stric: Jurček, le pazi se; a bikovko boš že dobil, pa samo takrat, če ne bog pokoren, če ne boš znal ubogati. Pazi se, ti pravim.

Jurček: Stric, ali se ne bi vi sami nekoliko pazili? Kje pa je vas sin Jože ...?

Stric (hitro vpade, jezno): Kdaj, ali ti nisem prepo¬vedal govoriti o Jožetu?

Katrca: Kako, da ne bi smel govoriti o Jožetu, ko je pa tu doma in vaš sin.

Stric (razburjeno maha z rokami): Ne, ne, ne reci tega! Kdor drži z gošarji, ta ni moj sin.

Jurček: Pa je le.

Stric: Ni, če pravim.

Jurček: Pa je.

Stric: Ni.

Jurček: Pa je le.

Stric: Tiho bodi!

Jurček: Kaj bom tiho! Grdo je, da ste se odrekli sinu.

Stric (jezno): Čakaj no, ti zalega, ti smrkovec, ki si še moker za ušesi! (Kriči in grozi Jurčku.) Ti seme, ti mi boš kljuboval. Ti, ki sem te sprejel pod svojo streho, le počakaj! (Hoče Jurčka tepsti, Jurček zbeži, stric pa za njim. Z druge strani je slišati gosli, ki igrajo prve takte neke pesmi. Katrca gre proti zvokom.)

Katrca (v gozd): Kurent, pridi no ven!

Kurentov glas (iz gozda): Je pri vas vse v redu?

Katrca: Je, samo pridi.(Iz gozda pride Kurent, dolg in suh možakar srednjih let. Kmečko, pa nekoliko fantastično opravljen. Na hrbtu ima gosli.)

Katrca: Kurent! Lepo, da si nas obiskal, pridi noter, dala ti bom jesti.

Kurent: Kruha mi daj. Si mi kaj pripravila v malho? Nimam časa. (Medtem ko govori, mu Katrca obeša malho na roko.) Nisem prišel kar tako, dobro bi bilo, če bi se malo pripravili.

Katrca: Se je kaj zgodilo?

Kurent: Seveda se je nekaj zgodilo. Tam, onstran hriba — saj veš: tam so zdaj Švabi. No, in tam sem izvedel, da nameravajo Švabi s škornjem priti k tvo¬jemu stricu zato, ker je njegov sin Jože odšel v hosto k partizanom.

Katrca (preplašeno): Prav res? Je to gotovo? Pa kaj naj storimo?

Kurent: He — zbežite še vi.

Katrca: Ali poznaš pot?

Kurent: Ponoči bi se morali priplaziti k veliki bukvi na Osojniku. Čez dan ni mogoče, ker te lahko vidijo Švabski rilci.

Katrca: Jaz bi že, pa kaj bo rekel stric?

Kurent: Kaj se meniš za strica. Stric je čudak, ki se prilizuje Nemcem. Spravi nekaj kruha in fižola v vrečo, pa se ponoči priplazi z Jurčkom.

Stric (se vrne): Kaj pa ti, Kurent, tukaj laziš? Saj nisi več mlad, pa še letaš za dekleti. Da te le ni sram! Kar takoj se poberi!

Kurent: Gospodar, prišel sem vas svarit.

Stric: Ti le rajši skrbi zase.

Kurent: Saj skrbim. Lahko vidite, da sem že polno-leten.

Stric: Saj nihče ne ve, koliko si star. Pa poln neum-nosti si še! Nikjer te ni nič prida. Pameten nisi, dru¬gače ne bi hodil tak po svetu, deseti brat! Kaj, saj te povsod poznamo, Kurenta kurjega, ki hodi od vasi do vasi in igra na vsaki gostiji in premiciji. Vsakdo mu da groš, pa nihče ne ve, da bi Kurenta kje kaj prida.

Kurent: Če je le tista roka, ki daje, kaj prida. Tistemu, ki ne da od srca, jaz ne godem.

Stric: Tebi je samo mošnja pri srcu. Kdor je bolje plačal, temu si godel.

Kurent: Včasih je morda bilo res tako. Živel sem tjavdan in godel. Zdaj pa, odkar hodi škorenj po deželi in tepta naše ljudi in odkar gorijo naše hiše, sem napel druge strune — pa včasih zaigram tudi po naše.

Stric: Le počakaj, ti si mi močno sumljiv.

Kurent: Zakaj le, gospodar? Sumljiv, sumljiva, sumljivo, kdo vam je kaj rekel?

Stric: Kdo? Sem že slišal nekoga — gospoda glav¬nega škornjevega oficirja. To je velik gospod. Kakelkrajc ima na roki pa srepo gleda izpod čela. Takole je rekel: Tale Kurent, takole čudno po svetu hodi, dolge noge ima in kljukast nos, pa se mi zdi sumljiv.

Kurent: Gospodar, pustite neumnosti. Ali vam ne bi rajši kaj zagodel?

Stric: Jaz bom tebi zagodel s sekiro po glavi. Kar odkrito in pošteno ti povem, da te ne maram, ker se plaziš tu okrog moje hiše. Poberi se, sicer te bom na¬znanil pomagačem škornja.

Kurent: Gospodar, ali imate luknjast žep?

Stric: Zakaj?

Kurent: Zato, ker ste najbrž skozi tisto luknjo v žepu izgubili pamet.

Stric (kriči): Jaz nisem ob pamet, ti si! Jaz se ra-zumem s škornjevimi pomagači. Jaz poznam celo go¬spoda Obergrip grup grap, no — presneta moja glava! Grip, grup, grop ... (Se tolče po glavi.)

Kurent (zase): Ne tolči se po glavi, saj je lesena! (Glasno.) Kar recite »grob«, po slovenski, pa bo prav in boste tudi dobili svoj grob, če naju ne boste poslušali.

Stric (se togoti in skače): Neumnost, neumnost, jaz že vem, kaj je! Veste, kaj je rekel gospod Oberraupen - firer: Gospodar, pazite na vsakega sumljivega človeka in vsakega naznanite.

Kurent: To je pa že preveč! Saj ste jim sami sum¬ljivi. Čisto zares, prišel sem vas svarit! Veste, kaj so rekli tam za hribom? Da, prav tisti vas grupenfirer?

Katrca (se vmeša, resno): Stric, na sumu vas imajo, zaradi Jožeta.

Stric (presenečen): Ni mogoče.

Kurent: Rekli so, da vam bodo pretipali jetra in obisti. In to veste, kako Švabi to delajo. Ste res iz lesa, če ne verjamete mojim besedam.

Stric: Beži, beži, ti bi me rad preplašil! Nemci so dobri, njihov škorenj gazi samo tam, kjer sumijo kakšno zvezo s tistimi v goši.(V tem trenutku se čisto neslišno spet prikaže velikanski nemški škorenj, desno na sceni. Na njegovi konici sedi negibno nemški vojak in posluša.)

Kurent: Le verujte, gospodar, jaz sem slišal drugače.

Stric: Preplašiti me hočeš, to je vse!

Katrca: Stric, poslušajte Kurenta, to je dober č1ovek! Tudi naše je prišel svarit, pa niso verjeli. Sedaj vidite, kako so nas uničili, ali bi hoteli (z grozo) — za mojimi starši?

Stric (se togoti): Vsega je kriv tale. Kurent, beži, sicer ti bom s sekiro razčesnil butico! (Dvigne sekiro.)

Katrca: Stric, nikarte!

Stric: Proč, pravim, ti potepin, ti berač, ti, ti... partizan! (Kurent se pred besnim stricem pomika v gozd. Ta čas zatopota škorenj na tla, vojak z njegovega konca skoči na tla in vzdolž škornja se vsujejo še drugi grdi nemški vojaki.)

Nemški vojak: Halt, was ist los?

Drugi vojak: 0 partizanih je govoril, primite ga! (Vojaki obkolijo strica.)

Stric: Entšuldigen zi, ih hab blos voln den Kurent da ven vreči v hosto.

Prvi vojak: Niks da Kurent, niks hosta, vo ist Jože?

Stric: Jože niht moj sin, Jože vereter!

Prvi vojak: Ti sam vereter. Škorenj tebi že pokazal, vidišer hund!

Katrca (zakriči): Stric!(V tem se grozni škorenj pomakne in pohodi strica, nato brcne hlev in hišo ter drevesa. — Nepopisno razdejanje. Vojaki obkolijo Katrco.)

Katrca (kriči): Grdobe grde, strica ste ubili!

Vojak: Pazi deklica, štifelj tebi že pokazal.

Katrca: Maram jaz .za tvoj štifelj! Grdoba si, da veš!

Vojak: Le mirno, le mirno, zdaj si ujeta, zdaj ti nihče več ne pomagati! Tiho bodi! Štil sajn, mund halten! (V tem trenutku zapojejo v gozdu spet gosli. Vsi vojaki se zaženejo v tisto smer.)

Katrca: Kurent. (Gosli z druge strani.) (Vojaki se spet zaženejo za zvokom.)

Katrca: Kurent!

Vojak: Nič ti ne bo pomagala to tvoj Kurent, bomo ga še ujeli.

Katrca: Figo ga boste ujeli, je prehiter za vas! (Gosli zapojejo s tretje strani, vojaki se besni razkropijo, le dva ostaneta pri Katrci.)

Vojaki: Verfluhte zaubande elendige! (Zastor hitro pade, od daleč glas Kurentovih gosli.) Zastor pade.

II. dejanje[uredi]

Noč na Pohorju. Visoke temne smreke, na njih sove. Jurček prihaja ves truden.

Jurček: Sove, povejte mi, ali ste kje videle Katrco, ali pa Kurenta.

Sove: Huhu, huhu, uhuuuuuu!

Jurček: Zelo prijazno od vas, da mi odgovarjate. Doma sem se učil po slovensko, v šoli sem se naučil po nemško — lajati, vašega lepega jezika pa se do sedaj še nisem naučil.

Sove: Huhu, huhu, huhuuuuu!

Jurček: Škoda, res škoda, da ne vem, kaj hočete reči. Zelo rad bi vas razumel. Zelo sem lačen. Že od poldneva nisem ničesar jedel. Ali veste vsaj, kje so kakšne črnice ali borovnice?

Sove (zaženejo silen hrup): Huhuhuhuhu uhuhuuuu!

Jurček: Menda mislite dobro z menoj. Če ne, mi ne bi odgovarjale. Žal mi je — ves vaš huhuhu mi nič ne koristi. (Sove odletijo.) No, zdaj ga pa imaš; zdaj so še odletele, pa me pustile samega, ah joj! (Se zgrudi na kolena.) Mame ni več, očeta ni več, strica ni več, Katrce ni več — čisto sam sem na svetu. Pa sem tako lačen in truden, da niti jokati ne morem več. Kar tu pod vejami bom zaspal, pa če pride merjasec ali Nemec in me požre — meni nič mar.(Jurček leže pod veje velike smreke v ozadju. Veje, ki se nizko sklanjajo nad zemljo, ga skoraj zakrijejo. Zaspi. Nad njim se pojavi Kresnica-možak, droben rjav hrošček, z žarnico na ritki. Kresnica leta sem ter tje, spremljajo ga različni, nedoločeni gozdni glasovi — plahutanje, po¬kanje itd. Vse to ne traja dolgo. Z desne je čuti trde korake. Pridejo štirje nemški vojaki — Kresnica odleti.)

Prvi vojak: Grozovito je temno. Hej ti, posveti malo!

Drugi vojak(sveti): Zaubande se je poskrila, pa jo bomo že našli. Feldvebel mi je naročil, da moramo ujeti oba, Kurenta in Jurčka. Los! Pojdimo naprej!

Tretji vojak: Pazi! Zaubande ima mogoče puške, pa ti lahko vrže tudi kakšno bombo pod nos. Gozd je zelo temen, mi smo pa samo štirje. Jurček ni nevaren, Kurent pa je odrasel človek in vrag vedi, ali ni oborožen.

Četrti vojak: Temen ali ne temen, bomba ali ne bomba — ukaz je ukaz. Befel ist befel. Oba moramo živa zajeti! Los! Gremo — frdamano temno pa je le.

Prvi vojak: Hrabri nemški vojak ne pozna strahu. Le preiščimo vse, pa bomo našli.

Drugi vojak: Hajl und zik die vindišen aufn štrik! Naprej! (Ko se približajo Jurčkovemu skrivališču, prileti nenadoma pred nje sova.)

Sova: Huhuhuhuuuuuu! (Med Nemci velik preplah in zmešnjava, sova odleti.)

Nemci (vsevprek): Halo, vas ist los? 0 ferdamt! Kurent! Partizanen!

Prvi vojak (se je znaše1): Kaj je le? Ali je sova, ali pa ta švajnkerl Kurent?

Drugi vojak: Mogoče se je preoblekel v sovo.

Tretji vojak: Si mislil, da je bomba?

Četrti vojak: Veste, jaz mislim …

Drugi vojak: Kaj misliš?

Četrti vojak: Mislim, da se danes nič ne vidi.

Tretji vojak: Tega ni treba misliti, to tako vidiš, da nič ne vidiš.

Prvi vojak: Ta preklemani švajnkerl Kurent! Če ga dobim, ga tako zbijem, da ne bo vedel, kako se piše. Nos mu odrežem in ga prisilim, da ga bo požr1 brez soli in popra.

Drugi vojak: Jaz mu iztaknem oči in odrežem ušesa, da bo videl, kaj je nemška kultura. Kruci laudon!

Tretji vojak: Jaz bom storil se kaj hujšega — samo dobiti ga moram najprej.

Četrti vojak: Glavno je, da imamo punco. Ko ulovimo še ta dva, bomo začeli zasliševati — to bo veselje. (Kruli.)

Prvi vojak: Veste kaj, saj se tako ne bodo mogli držati. Tu so povsod naše postojanke in straže. Obkoljeni so. Morali se bodo predati, ali pa pocepati od gladu in žeje.

Četrti vojak: Malo še iščimo.

Drugi vojak: Da, iščimo še. Mogoče se je pa ta švajnkerl Kurent preoblekel v drevo, pa stoji prav tu. (Drega z bajonetom v drevo.) Pri tej razsvetljavi nič ne veš, ali je drevo ali človek.

Četrti vojak: Tole drevo je tudi močno sumljivo. (Drega z bajonetom v drevo.)

Prvi vojak: Veste kaj, malo še iščimo, potem pa pojdimo domov.

Vsi: Tako je prav. Zaubande-šlehte, šebige-elendige! (To ponavljajo večkrat kakor refren in pri tem dregajo po drevesih. Pri tem se približajo Jurčkovemu skrivališču, vendar ne dospejo čisto do tja. Ko so se nadregali, se momljaje obračajo in začnejo odhajati v taktu na desno. Z leve prileti Kresnica, takoj za njo pritipa Kurent.)

Kurent (kliče previdno): Kresnica-možak! Kresnica¬možak! Žival z lučko tam zadaj, počakaj malo in mi sveti!

Kresnica (govori z visokim glasom): Jaz svetim zase, jaz svetim zase.

Kurent: Sveti za nas, za partizane! Tudi mesec nam včasih sveti in mesec je večji od tebe.

Kresnica: Pa naj vam sveti se zdaj! Kako le moreš pričakovati, da vam bo vsa priroda pomagala.

Kurent (govori resno): Poslušaj Kresnica! Mi partizani smo za prirodne pravice, pa nam mora zato tudi vsa priroda pomagati. To je vendar jasno.

Kresnica: Tega ne razumem, imam premajhne možgane.

Kurent: Ni treba, da razumeš, samo pomagaj.

Kresnica: Kaj bi pa rad?

Kurent: Si videl tu kje kakšnega dečka?

Kresnica: Ali je imel veliko čelado na glavi? Ali je nosil puško in je grdo gledal?

Kurent: Ne vendar! Ti si neumna žival. Kaj pa misliš; tisti, ki nosijo čelade in grdo gledajo, so Švabi.

Kresnica: Potem ga pa nisem videl.

Kurent: Kresnica-možak! Kresnica-možak! Mi ne bi hotel vsaj malo posvetiti, da najdem dečka?

Kresnica: Ne, jaz svetim le v lastno zabavo. Dosti mi je, ako najdem svojo kresnico, ki leze nekje po travi.

Kurent: Ti grda, samoljubna žival. Zapečkar! Namesto da bi nam pomagal, pomagaš Švabom, ker si tako brezbrižen. Bomo že posvetili takim, ki samo sebi svetijo!

Kresnica: Tako, in če ti igraš gosli, ne igraš sam zase?

Kurent: Ne, zdaj ne več! Da, včasih sem igral sam zase. Godel sem in nisem mislil na nič. Zdaj pa je ,drugače. Zdaj delam in igram za neko idejo. Zdaj sem postal partizan — veš: »Na juriš, o hej, partizan, pred tabo svobode je dan!«

Kresnica: In si sedaj, ko si postal »Na juriš, juhej, partizan«  itd. srečnejši?

Kurent: Kdo bi povpraševal vedno po sreči! Mogoče smo precej nesrečni, ali pa še bomo; vem pa, da delam prav in zato sem zadovoljen. Zdaj vem tudi, za koga sem pravzaprav pel — za vse dobre ljudi, za vse tiste, ki se znajo po domače veseliti in so blagi in veseli. Svoje pesmi nosim v srcu in svoje veselje tudi. To veselje branim pred grdimi Švabi. To je prav toliko vredno kakor moje nekdanje pesmi — ali pa še več.

Kresnica: In če boš padel, ali pa te bodo izmučili do smrti? Tedaj ti bo iz gnilega mesa zrasla trava in zvončki, ki bodo zvonili: cin, cin, cin!(Nevidne žuželke za odrom: Cin, cin, cin, cin, cin, cin!)

Kurent: Zadnji zvonček, ki bo izrasel iz mene, bo še zvenel o svobodi! In ko bo veter zašumel nad travo, se bo slišal moj glas in glas vseh naših godcev in pevcev, vseh tistih, ki so hoteli peti, pa so onemeli, ker jim je gruda zemlje zamašila usta. Pa le živijo — v vetru, v rosi in v sijanju zarje — povsod! Ne, mi ne bomo čisto umrli — zato ne, ker smo se borili za veliko stvar!

Kresnica: Kako lepo govoriš! Mogoče je res, kar praviš! Mogoče se bom tudi jaz, Kresnica-možak, navdušil za svobodo in nekega dne šel v partizane. Pa ne še zdaj, ne še danes. Danes bom še poiskal ženko in se z njo poveselil v mehki topli travi pod vejo, tako kot je navada. Zbogom Kurent!

Kurent: Hej ti! Počakaj še malo in mi sveti, saj je zdaj čisto temno! Fej te bodi, ti samoljubna žival! Mrcina — zapečkar. (Med zmerjanjem se opoteče in pade na nos.) Oha, ni dobra, če je človek preveč jezen. Zdaj sem se pa po nosu oplazil.

Globok glas (od tal): Oho, ho!

Kurent: Oho? Kdo si pa ti?

Goban (govori počasi in sluzavo): Jaz sem užitna goba. Turek z rdečim klobukom.

Kurent: Izvrstno, prijatelj Turek z rdečim klobukom. Odtrgal te bom in te jutri pojedel kar surovega. Saj te ne bo nič bolelo, kajne?

Goban: Hehe! Ne bo me bolelo, le odtrgaj me, le! Zato me še ne bo konec. Boljši del nas gob se skriva pod zemljo — tanke, niti, s katerimi smo prepregli ves gozd.

Kurent: Izvrstna podtalna taktika! Živite v bunkerjih, kakor partizani. (Odtrga.) 0 gobja konspiracija! In ta gobja konspiracija bo za gobjo juho — če bom le prišel do ognja. (Prileti sova.)

Kurent: Sava, sova, ali si videla kje Jurčka?

Sova: Tu pod vejo je, tu huhuhuhuuu! Tu, tu, huhuhuhuhuuu!

Kurent (opazi Jurčka, sova odleti): Jurček, Jurček!

Jurček (plane iz spanja): Mama, Katrca, jesti!

Kurent: Tiho bodi sirota, švabi so blizu! Jaz sem tu, jaz, Kurent. Le tiho bodi! Jesti sem ti prinesel — tu — kos kruha, surove gobe, pa jagode. Boljše kuhinje tu ni.

Jurček: Kurent, kje je Katrca?

Kurent: Ne vem, bojim se — ah ne, saj bomo videli. Na jej! Jej, sirota, pa se ne vznemirjaj! Ko se boš najedel, se boš še napil iz potočka, se zaril v mah, se skril in spat.(Jurček sede, sove priletijo.)

Kurent: Sove! Sove! Ste videle švabe?

Sove: Niso tu, huhuhuuuu! Tam doli, izvoli! Kraj jase — kjer se mula pase! Niso tu, huhuhuhuuuuu, niso tu, huhuhuhuhuhu!

Jurček: Kako to, da sove s teboj govorijo, meni pa niso hotele odgovoriti.

Kurent: Veš, sove so pametne pa se držijo konspiracije. Tebi niso zaupale, pa ti niso odgovorile. Kam greš?

Jurček: Napit se grem vode (Odide.). Pesem sov: Me sove, me sove čez gorske vrhove letimo brez glasa kot duh — duh, duh skoz temna drevesa naš kljun in očesa — vse ostro in oster posluh — posluh. Letimo zdaj tam, zdaj spet tu pred zoro ne gremo domu, huhu huhu, huhu huhu!

Kurent: Sove, sove, boste pazile na naju?

Sove: Bomo, bomo. Bomo miši lovile, pa bomo tudi pazile. (Ponavljajo.) Zdaj bomo odletele. Čvrk! Čvrk! (Škrtajo s kljuni.) Pa bomo na veje sele. (Odletijo.) Pred zoro ne gremo domu, huhuuu!

Jurček (se vrne): Kurent, kako to, da držijo sove z nami?

Kurent: Veš, sove so gozdna inteligenca. Od nekdaj so jih častili, ker se znajo tako pametno držati in v nekem oziru so res pametne.

Jurček: Kurent, povej, kaj je to — inteligenca?

Kurent: To so takšni ljudje ali živali, ki so v resnici učene ali pa so šle vsaj v take šole, v katerih se človek uči, kako se je treba modro držati.

Jurček: Pa zakaj pojejo? »Pred zoro ne gremo domu«?

Kurent: Inteligenca večkrat ne gre pred zoro domov. V ostalem je to dobro, nas bodo vsaj stražile.

Jurček: Torej je dosti takih, ki so z nami.

Kurent: Splezaj na tole smreko, ne, ni treba, Nemci so preblizu; če bi splezal na tole smreko, bi videl daleč naokoli po naši zemlji. Ljudje se vedno bolj upirajo švabskemu škornju. Borijo se in padajo — a vedno novi stiskajo pesti in se zbirajo. Vsepovsod po gozdovih pa hodijo partizani, vojaki naše osvobodilne vojske in uničujejo Švabe. Vsi se moramo dvigniti, da bo kmalu konec švabskega škornja.

Jurček: Švabski škorenj je strašen. Kurent: Naj bo, mi smo še silnejši. (Vstane.) Jurček, tu imam še nekaj hrane; pod tem drevesom je jama, tu se potuhni čez dan. Jaz se moram prebiti.

Jurček: Kurent, ne pojdi od mene, strah me je!

Kurent: In Katrca? Moram se prebiti do naših in misliti na to, kako bi ji pomagal.

Jurček: Potem pa le pojdi, Kurent. Pojdi, pa ji pomagaj. Zbogom, Kurent. (Ga objame.)

Kurent: Zbogom, Jurček, pa pameten bodi. (Odide.) Zastor pade.

III. dejanje[uredi]

Isto prizorišče.

Jurček (nastopi): Sam sem, čisto sam, noč je temna, jaz sem pa tako majhen. Kdo se ne bi bal v takem temnem gozdu? (Iz zraka, izpod korenin, izza dreves, od vsepovsod pri-letijo grde pošasti. Podobne so mrtvaškim glavam s krili ali glavam z režečimi se in strmečimi obrazi. Druge pošasti so zopet brezoblične, tanke, dolge, temne, ali so belkaste prikazni, brez obraza in udov. Nekatere imajo krila netopirjev. Nekaj jih obvisi negibno med drevesi, večina pa se jih zgrne okrog Jurčka. Nekatere krožijo nad njim kakor ptice roparice nad plenom. Pojejo zategnjene, pošastne verze, le včasih zatulijo v zboru.)

Prikazni (posamič): Prikazni, zdaj prišel je čas, da kažemo pravi obraz. Poglej nas, pošasti noči, poglej nas, poglej nam v oči. Ker moder je, kdor nas gleda; jaz sem strah — jaz sem žalost — jaz beda. Nas mnogo tu čaka — iz senc in iz mraka letimo v območje noči, zdaj žalost nosimo mi. Čez mesta in vasi prihajamo mi, duhovi iz zraka.

Vsi: Le čuj glasove noči: izhoda ni, izhoda ni! Posamič in v izmeni: Vsa zemlja nosi križ, čuj mučenih stok, čuj v zraku jok kot vetra piš. Ti sam si otrok, pa trpiš — pa trpiš!

Jurček (se spočetka v grozi valja po zemlji. Zdaj se zravna in zavpije ves v solzah, kljubovalno): Prikazni, milost, še živim — živim in se borim — borim! (Skuša odriniti prikazni, ki se mu izmikajo, pa ga spet naletavajo. Jurček bije divje okrog sebe, a prikazni ga zagrnejo, da pade po tleh. Dve posebno grdi začneta dvospev.)

Prikazni: Me nosimo brezup ljudem – noč, veš, je mračna, dan je pust, ne pride z mrtvih rok objem in ne poljub od mrtvih ust. Misli, kako so vsi trpeli, ko so slovo od zemlje vzeli.

Vsi: Le čuj glasove noči: izhoda ni, izhoda ni!(Nenadoma posveti v ta pošastni ples žarek luči, ki pri¬haja od zgoraj. V zraku zazvenijo rahli, nežni toni gosli, ki zaigrajo neki napev — milo, pa vendar odločno. V prazni prostor, ki je nastal nad dečkom, priplava od zgoraj svetla prikazen — Zvezda. Zvezda je zelo nežna, zelo mila prikazen. Ima fine svetlorjave lase in nekoliko poševne oči, pri vsej nežnosti je njena lepota vendarle nekoliko demonska. Govori zelo zvonko in milo, pa le gospodovalno in veličastno, tako, kakor se to spodobi taki nebeški prikazni. Njene kretnje so počasne in rahle — nikdar se čisto ne dotika tal, temveč vedno nekoliko plava po zraku. Okrog obraza je peterokrak svit, lepe rožate barve — tako nežne barve kakor rožin list. Njen govor spremlja glasba.)

Zvezda: Prikazni proč! Izginite v noč! Le čuj melodije, naj ti upanje sije, tako kat nekoč.(Svetloba postaja močnejša, prikazni zbežijo pred uka¬zovalno kretnjo Zvezde.)

Jurček (se zravna in objame Zvezdi noge): Zvezda, Zvezda, ali si končno prišla?

Zvezda (zelo milo in nežno, ga pogladi po laseh): Prišla sem, da ti vlijem spet upanje, ti ljubi ubogi fant.

Jurček: In me grde prikazni ne bodo več mučile?

Zvezda: Ne bodo to mučile, če jim sam ne boš dal moči nad sabo. Če bodo spet prišle poglej kvišku in misli name, prav trdno misli,pa boš hraber in močan in prikazni ti ne bodo mogle blizu.

Jurček: Ti si močnejša kakor vse, kaj ne?

Zvezda: Luč je močnejša od teme.

Jurček: In so pošasti govorile resnico - moram umreti?

Zvezda: Pošasti lažejo! Pridi z menoj, pa ti bom pokazala.

Jurček: Kam naj pridem?

Zvezda: Kvišku. V zrak. V širino.

Jurček: Kako morem to?

Zvezda: Moreš, če le hočeš.

Jurček: Potem pa hočem.

Zvezda: Bolj s prepričanjem reci.

Jurček: Hočem!(Jurček se dvigne skupaj z Zvezdo v višino drevesnih vrhov. Čuti je oddaljeno grmenje.)

Zvezda: Noč je velika in temnomodra, a tam daleč — vidiš bliske?

Jurček: Vidim.

Zvezda: In slišiš grmenje?

Jurček: Slišim.

Zvezda: To je grom topov in hrumenje letal. Ruska vojska je kakor ognjen val zapljusknila čez Nemčijo. Prodirajo. Kmalu bo tvoja domačija spet svobodna.

Jurček: In tam? (Drugačno, nekoliko slabše grmenje.)

Zvezda: To so drugi zavezniki, Amerikanci in Francozi. Nemci se branijo, pa ne bodo mogli vzdržati, zato zaupaj.

Jurček: In mi, kaj bo z nami? (Posamezni streli in rafal.)

Zvezda: Slišiš to? To so streli partizanov. Pridi z menoj, letela bova nad hišami, nad ječami, nad gozdovi in v letu obiskala rojake. Hočeš?

Jurček: Hočem. (Gozd izgine, Jurček in Zvezda se oddaljita v hitrem letu. Modra noč, polna zvezd in oddaljenih luči. Od zgoraj prihajajo glasovi Jurčka in Zvezde, od spodaj glasovi, ki jim odgovarjajo. Rdeča lučka — »Zvezda« postaja zdaj večja, zdaj manjša in potuje med zvezdami.)

Zvezda: Glej! Na tisoče rok se steza proti meni. Izza zamreženih oken, iz opustelih domov, iz jarkov in goz¬dov, dvigajo svoje roke k meni, k 1uči, kvišku — ali vidiš?

Jurček: Vidim.

Zvezda: Upanje jim prinašam, vero in moč.

Posamezni: Zvezda! Kako lepa je!

Zbor trpečih ljudi: Zvezda! Zvezda! Naj nam vstaja nova vera iz sijaja.

Zvezda: V trpljenju — okovani ste le izbrani, da vam sveti moj soj skozi noč. Le čujte melodije, moj svit od daleč sije, moj pozdrav je vroč. Naj vam upanje sije, v upanju je moč.

Ljudje: Mi smo — ko na križ razpeti. Še nam sveti! Še nam sveti!

Zvezda: Kjer koli ste — in če ste sami, spomnite se name — jaz sem z vami.

Moški glas: Zvezda naša sladka jutri bom ubit. Vendar srečen gledam tvoj prelepi svit.

Jurček: Kdo je to?

Zvezda: Talec. Jutri ga bodo ustrelili.

Jurček: Grozno! Ali mu ne moreš pomagati?

Zvezda: Dam mu vero. Njegova kri ne bo prelita zaman in padel bo tako, kakor pade junak. Upanje sem vaše, kdor me je spoznal, ta ne bo ugasnil, brez sledu propal. Naj vedo sinovi, pozni še rodovi, da je svoje najčistejše misli meni žrtvoval.

Glasovi: Bratje — upanje nas greje,zvezda sveti vse jasneje.

Zvezda: Vse od daleč k vam sega moj pogled; vero, moč vam dam — bratov sled. Naj se dviga vaše misli let, ker borite se za boljši svet.

Glasovi: Zvezda svobode, le vedno nam sveti. Zate hočemo živeti in umreti.

Jurček: Kdo so to?

Zvezda: Moj preljubi — tisti, ki se borijo zame, za svobodo — partizani. Že v vsako globel in dolino moj svit prodira do vas in od vas vse dalje v širino — koder, sega svobode glas.

Partizani: Zvezda svobode — hudi so boji, verujemo vate — dokler dihamo, smo tvoji.

Jurček: Ti tam so tudi partizani? Tisti okrog ognja, moški in ženske? S kratkimi puškami?

Zvezda: Tudi ti.

Jurček: In tisti tam daleč, komaj jih vidim?

Zvezda: Tudi tisti so moji. Jutri hočejo napasti. Si zdaj videl dovolj?

Jurček: Prelepa zvezda svobode in bratstva — rad te imam! Tvoj hočem biti, vate verujem, zdaj in vedno. (Zvezda se je med zadnjimi besedami vedno bolj spuščala na tla.)

Zvezda: Potem pa bodi razumen, zvest in močan in me nosi v srcu. Zdaj in vedno. (Pri zadnjih besedah poljubi Jurčka na čelo, ga pogladi in splava kvišku. Jurček gleda za njo. Ko izgine njen svit in utihne glasba, ki jo je spremljata, spet navalijo pošasti noči od vsepovsod na Jurčka.)

Jurček (se hrabro postavi in zakliče gospodovalno): Hej vi! Kako je že rekla Zvezda? Prikazni proč! Zbežite v noč! (Prikazni se presenečeno odmaknejo, Jurček jih prav samozavestno zasleduje in goni.) Kaj? Mislite, da se boste igrale z menoj? Ne boste več motile mojega spanja in podnevi ne boste več begale mojih misli. (Kriči.) Marš v temo! (Prikazni bežijo.) Ha! Zvezda me je poljubila. Zdaj nisem več Jurček, zdaj sem Jure — partizan! Ste razumele? Ne boste me več mučile in pogledal vam bom v obraz takrat, kadar bom sam to hotel — jaz Jure! (Prikazni dokončno izginejo.) Zastor pade.

IV. dejanje[uredi]

Ječa. V ozadju okno z velikimi železnimi rešetkami. Zunaj noč. Zvezde. V ječi sta Katrca in mati Cila. Mati Cila lezi na tleh, Katrca stoji ob oknu.

Mati Cila: Spi, Katrca, spi, zakaj stojiš ob oknu?

Katrca: Ne, mati Cila, nočem spati! Zakaj bi spala? To so moji zadnji dnevi, zadnje ure mojega življenja. Nočem izgubiti še teh.

Mati Cila: Jaz bi najraje ne videla in ne slišala ničesar več. V grobu bo mir, kaj ne?

Katrca: Jaz še ne bi rada takoj umrla. Čudno lahko mi je pri srcu. Noč je tako lepa. Neka zvezda, ki je svetila rdeče, je potovala po nebu. Ta zvezda pomeni upanje in svobodo.

Mati Cila: Nama ne bo več svetila — mrtvi bova. Zemlja bo najina odeja, vsako pomlad z rožicami vezena, vsako zimo bela.

Katrca: Drugi bodo živeli namesto nas in življenje bo lepše.

Mati Cila: Če bi le mogla mojemu sinu Tonetu poslati pozdrav v gozd, pa bi umrla srečno.

Katrca: Mati Cila, mislite, da naju bodo še mučili?

Mati Cila: Menda že, hudobna sila je za njimi.

Katrca: Nad nami pa je dobra sila — glejte, mati Cila — zvezda pleše po nebu — pa ni rdeča.

Mati Cila: Blede se ti, Katrca, spat pojdi, da boš bolj močna pred Nemci!

Katrca: Ne, ne blede se mi, lučka pleše zunaj — pa ni zvezda.

Mati Cila: Seveda ni — saj to je Kresnica. (Kresnica prileti skozi okno in skoraj ugasne lučko — zaradi konspiracije; govori z visokim glasom.)

Katrca: Kresnica je! Kresnica!

Kresnica: Si ti lepa in mlada Katrca?

Katrca: Mlada sem, stara ne bom in Katrca mi je ime.

Kresnica: Katrca, prihajam od Kurenta, pozdravljam!

Katrca (vesela): Oh, kje je? Je živ?

Kresnica: Čisto gotovo je živ, če ne, ne bi postal pozdrava iz gozda.

Katrca: In Jurček?

Kresnica (nenadoma prične pripovedovati čisto nekaj drugega, da postane Katrca nestrpna): Veš, jaz Kresnica sem žival z lučko tam zadaj.

Katrca: 0 Jurčku povej!

Kresnica (klepeta): Veš in Kurent mi je pravil, da se mora zdaj boriti vsakdo, ki ima kaj ognja v sebi. No, in me Kresnice imamo ognja, zato...

Katrca: Jurček! Kaj je z Jurčkom?

Kresnica: No, odšel sem k partizanom. Ker sem slab, sem postal kurir in ...

Katrca (nestrpno): 0 Jurčku povej, hitro!

Kresnica: Smilila si se mi, povedali so mi, da si lepa deklica.

Katrca (odločno): Poslušaj Kresnica, če mi ne boš takoj kaj povedala o Jurčku, te bom prijela in zdrobila. Pohodila to bom in tvoja lučka bo ugasnila.

Kresnica: Ne bodi no jezna.

Katrca (zelo jezno): Takoj povej!

Kresnica: No — Jurček živi.

Katrca (radostna): Ah!

Kresnica: Kurent je pri partizanih, komandir čete pa je Tone.

Mati Cila: To je moj sin. Torej je živ?

Kresnica: Živ in zdrav.

Mati Cila: Zdaj mi je lahko pri duši.

Kresnica: Vsak čas bodo našli Jurčka. Vedo, kje je.

Katrca: 0 Kresnica, kako te imam rada!

Kresnica: In me ne boš ubila?

Katrca: Seveda ne, lepa, lepa hvala!

Kresnica: In me ne boš pohodila?

Katrca (vesela): Nikdar nisem mislila kaj takega!

Kresnica: Nekaj so mi naročili — pa sem polovico pozabil — nimam posebno dobre glave. Nekaj so mi rekli, da bodo poskušali naskočiti Nemce in vaju obe potegniti iz ječe.

Katrca: Res? Tega naj ne storijo! Ne, tega nočem! Nemcev je preveč in pri njih je še veliki škorenj, sami bi popadali, nama pa ne bi mogli pomagati. Kaj ni tako, mati!

Mali Cila: Tako je, tako, nič naj ne hodijo v dolino. Tu so Nemci premočni.

Katrca: Slišiš, Kresnica, dobro si zapomni, nič naj ne hodijo! Obe sva rekli.

Mati Cila: Ni treba, naju ženski bodo ubili, oni pa se naj varujejo.

Kresnica: Kdaj vaju mislijo ...?

Katrca: Ubiti? Najbrž jutri, vislice na trgu so že postavljene. Pa naj bo, zdaj sem vesela, zdaj se nič ne bojim, ker sem izvedela, da so naši zdravi.

Mati Cila: Tudi jaz sem zdaj srečna, to je moje zadnje veselje.

Kresnica: Jutranji veter vleče. Domov moram, moja lučka bo kmalu ugasnila. Gozd me kliče.

Katrca: Kresnica, ti dobri mali hrošček, ti lepa lučka, ki si mi prinesla pozdrav iz svobodnih gozdov, poljubljam ti desno krilce — tu! Pozdravi Jurčka, ljubega bratca in Jožeta, lepo ga pozdravi in lepo pozdravi Kurenta pa vse partizane. Povej jim, da nisem ničesar izdala in da bom prav pred koncem mislila nanje. Nemce naj napadejo šele takrat, ko bodo močni. Nesi jim moj zadnji pozdrav.

Mati Cila: In jaz, Stara Cila, te tudi poljubljam, nesi Tonetu zadnji materin pozdrav — pa naj nikar ne napade Nemcev. Vsak vojak mu mora biti več vreden, kakor midve. Vse partizane pozdravi!

Katrca: Hitro, leti, Kresnica, Nemci že prihajajo! (Težki koraki pred vrati na desni.)

Mati Cila: Hitro leti, pa pozdravi!

Kresnica: Zbogom Katrca, zbogom mati Cila, zbogom, zbogom! (Kresnica odleti, vrata se s treskom odpro, rezka luč posveti v ječo.)

Nemški glas (grd, zunaj): Katarina Globočnik, zum Verhörrr! Zastor pade.

Sprememba

Gozd, kakor v tretjem dejanju, jutro, Jurček med drevjem, ptički žvrgolijo, Kresnica-možak leze skoraj neviden v bližino Jurčka.

Kresnica: Jurček, Jurček!

Jurček: Kdo si ti?

Kresnica: Jaz sem Kresnica.

Jurček: Pa kje je tvoja lučka?

Kresnica: Jutro je, pa sem svojo lučko ugasnil, moramo štediti z gorivom, so rekli pri partizanih.

Jurček: Prihajaš od partizanov?

Kresnica: Pravkar prihajam iz ječe.

Jurček: Pa kaj je tam novega?

Kresnica: Tvoja sestra in mati Cila sta zaprti.

Jurček: Kdo je to, mati Cila?

Kresnica: Mati partizana Toneta.

Jurček: Ne poznam je. Pa kaj je s Katrco?

Kresnica: Tako, pozdravlja te.

Jurček: In drugače ti nič ni rekla?

Kresnica: Da, rekla je, naj partizani ne napadate Nemcev, zato, ker so premočni. Onidve bosta tako in tako mrtvi.

Jurček: Kaj praviš? Nemci ju mislijo ubiti? Koj danes?

Kresnica: Jutri, mislim.

Jurček: To se ne sme zgoditi. Sam grem v vas in se udarim z Nemci.

Kresnica: To ne bo prav niti Katrci niti materi. Katrca pravi, da je vesela, ker je dobila pozdrave iz gozda. Zdaj bo lahko umrla.

Jurček (se razjezi): Kaj? Katrca da bo umrla? Kaj pa misliš? To se ne sme zgoditi.

Kresnica: Meni je tudi žal, pa midva sva preslaba za Nemce.

Jurček: Potem pa hitro pojdi. Pojdi pa pokliči Kurenta, partizane, kogar koli, samo da pomagamo rešiti Katrco.

Kresnica: Že grem.

Jurček: Ti, ne lezi tako počasi! (Spleza na drevo. Mimo pride nemški vojak in si poje.)

Nemški vojak: Meni se ljubi peti in žreti, peti in žreti pozimi in poleti.

Jurček (mu nenadoma z drevesa skoči na glavo, ga podre na tla in mu vzame puško): Misliš, da boš vseeno žrl, ti švabski klobasar? (Vojak se hoče dvigniti, Jurček ga lopne po glavi.) Mir pri hiši! (Vojak se hoče še enkrat dvigniti in jo dobi še drugič.) Miren bodi in priden.

Vojak (stoka): Eeeee!

Jurček: Eeee? Prej si pa znal ropati in žreti, ti baraba? (Partizan pride, Jurček ga takoj ne opazi in nadaljuje proti nemškemu vojaku.) Samo premakni se, pa te takoj ustrelim. Si razumel, pif, puf, paf!

Vojak (na tleh): He?

Jurček (glasneje): Če se premakneš tako — hin und her, jaz — šisen in ti tot zajn! Si razumel? Verštand?

Vojak: Ja!

Jurček: Tako je prav. (Partizan nenadoma pristopi.)

Partizan: Jurček, ali me poznaš?

Jurček: Joj — ti si Jože!

Partizan: Ti si se me zapomnil, čeprav se v štirih letih marsikdo spremeni. In zdaj si že ujel nemškega vojaka — dober si!

Jurček: Ali si sam?

Jože: Tam je komandir, pa vsa naša četa. Tudi Kurent je z nami.

Jurček: Vsa vaša četa — potem vas pa ni mnogo?

Jože: Na enem mestu nas ni mnogo, zato smo pa povsod. Nemci to dobro vedo.

Jurček: Pa vas škorenj nič ne zasleduje?

Jože: Včeraj je ropotal okrog nas, da se je drevje kar podiralo. Pa nas ne pogazi, prav zato, ker nas je malo. Mravljico je težko pohoditi s takim velikim škornjem. Saj smo povsod, za vsakim oglom, pod vsako korenino. Saj se ti tudi nisi bal nemškega vojaka.

Jurček: Ne, včeraj sem se še bal, danes pa ne več. — Aha, ti nosiš rdečo zvezdo na čepici — ali bom tudi jaz dobil takšno zvezdo?

Jože: Dobil jo boš, če te sprejme komandir. (Komandir pride.)

Jože: Tovariš komandir, tu je moj bratranec Jurček.

Jurček (se postavi pred komandirja): Tovariš komandir, prišel sem k partizanom in javljam, da sem ujel svojega prvega nemškega vojaka.

Komandir: Svojega prvega! Ta je pa dobra. Sprejmem te.

Jurček: Prosim lepo, zvezdo bom tudi dobil?

Komandir: Tudi.

Jože: Streljati zna.

Jurček (v zadregi): Ne, prosim, tovariš komandir — prosim, da bi me Jože naučil streljati.

Jože: Kaj, saj si vendar nemškemu vojaku rekel, da ga boš ustrelil, če se le premakne.

Jurček: To sem le tako rekel, da bi se Švaba bolj bal, res pa ni. Ne znam streljati, nikoli nisem streljal, razen s fračo. A kje je Kurent?

Jože: Pri nas je.

Jurček (se nenadoma domisli): Veste kaj, ali boste kaj napadli Nemce? Katrca …

Komandir: Mi vemo vse in bomo poskusili osvoboditi Katrco in mojo mater. Potrebno je le, da se nekdo javi, ki bo šel za ogleduha v vas. (Partizani pridejo.) Še ponoči se morajo razvrstiti, Jurček naj pomaga Gorazdovi izvidnici. Samo nekoga potrebujemo, ki bi šel v vas.

Jurček: Jaz grem!

Komandir: Ti ne, mora biti borec.

Jože: Jaz grem!

Komandir: Ti ne, moraš biti pri strojnici.

Kurent (se nenadoma prikaže): Jaz grem.

Komandir: Ni gotovo, da bomo sploh mogli napasti, ker smo precej slabi. Ljudi pa ne smem zaman žrtvovati, četudi je moja mati v nevarnosti. Če te bomo morali pustiti v vasi, se boš moral pretolči sam.

Kurent: Vseeno, priplazil se bom.

Jurček: Ah, Kurent, pomagaj, če moreš. Najrajši bi šel s tabo.

Komandir: Ti, Jurček, boš šel z nami. (Nemškemu vojaku.) Ti nemška baraba, ti nam moraš pa povedati vse, kar veš.

Jurček: Seveda bo povedal vse, kar ve, že zato, ker sem ga jaz ujel. Zastor pade.

V. dejanje[uredi]

Majhen trg sredi vasi, okrog njega — od zadaj desno in levo — po tri hiše. V ozadju gozd. Sredi trga stoji zvočnik, nemški vojak ga straži. Okrog zvočnika hodi izdajalec, kmečko oblečen človek z velikim hitlerjanskim znakom na prsih. Okrog njega nekaj vaščanov, starec, ženske in otroci.

Zvočnik: »Uauauauaua kikik kik — bebebebebe, .sisisi ,sasisisisi — ia — kedi, das dajče volk bebebebebe ra homi fa di le hajl und zik, zik, zik«... Nadaljuje v tem smislu.

Starec, vaščani: Prav nič ne razumem.

Izdajalec: Prav to je višja modrost firerjeva. Treba je verovati, razumeš?

Zvočnik: Raho, raho, raho bebebebeb ...!

Izdajalec: Razumeš? Razumeš nemški?

Starec: Nemški še, samo tega ne razumem več.

Izdajalec: Drugi pa mislijo, da vse razumejo. Zato pa tudi verujejo. Verovati je treba. (Na sredo vasi veličastno prikoraka velikanski škorenj. Nemci začnejo okrog škornja ples.)

Nemci (pojejo): Kdor se v senci škornja pase, ta je višje rase. Kdor pa ne veruje v škorenj, primi ga za lase! Živele mase piva in klobase! Hajl und zig — naš bog je štifelj zdaj in na vse čase. Zmagoslavno bomo vzeli ves ta svet zares. Vsi za nami bodo peli, kdor ne bo — je pes! Živele mase piva in klobase(itd. ponavljajo.)

Starec: Groma, kako so bedasti.

Ženska: Meni se zdi, da so prav zato močni, ker so bedasti.

Nemški vojak (izdajalcu): Tako! Ti tolmači!

Izdajalec: Ljudje, to je nemški škorenj—

Vojak (vpade): Štifelj!

Izdajalec: To je veliki nemški. škorenj, moč sila, sila in moč, veliki štifelj, nemški bog! Škorenj, veliki štifelj, koraka po svetu in gromovit je njegov korak. Pod njim se podirajo gozdovi, pod njim se podirajo vinogradi, pod njim se podirajo vasi in mesta. Ni ga, ki bi ta škorenj oblekel, temveč ta škorenj …

Vojak (vpade): Štifelj!

Izdajalec: Ta štifelj si bo pokoril ves svet in vsi mu bodo morali slutiti.

Starec: Groma — česa si vsega ne zmisli.

Izdajalec: Velik in močan je nemški narod …

Nemški vojak (vpade): Das dajče folk!

Izdajalec: Nemški narod, daj dajče folk je najmodrejši, najrazumnejši, najmočnejši narod na svetu. Bedast je …

Vojak (vpade): Daj dajče folk!

Izdajalec: Tiho! (Vojaku.) Tiho bodi, zdaj ni bilo prav! (Povzdigne glas.) Torej, bedast je, kdor ne uvidi, ne razume in noče verjeti, da je nemški narod sploh najmočnejši narod. Nemški narod …

Nemški vojak (vpade): Das dajče folk!

Izdajalec: Nemški narod zmaguje, ker veruje v moč in prav zato zmaguje, ker je veliki nemški škorenj …

Vojak (vpade): Der grose štifelj!

Izdajalec: … tako močan zato...

Kurent (se pojavi, preoblečen v starca): Ker je prazen!

Izdajalec: Zato, ker je to on.

Vojak: Štifelj!

Izdajalec: In zato, ker mu pomaga nešteto drugih prav takšnih škornjev, štifeljnov na svetu. Ljudje! Kameraden! Folksdajče! Častile štifelj in v znak pokornosti in vdanosti mu poljubite podplat. (Veliki škorenj se čuti zelo počaščenega in se drži še bolj oholo kakor prej: izdajalec gre k škornju in ga poljubi na podplat. Vaščani izginjajo. Kurent čisto na robu.)

Kurent (tiho): Le liži tuji škorenj, prekleti izdajalec! Iškarijot! Ko bomo zmagali, boš pa zemljo jedel, da veš.

Starec (tiho): Kaj si to ti, Kurent?

Kurent (prav tako): Jaz sem, zaupajte. Ne bo več dolgo trajalo. Rusi streljajo sredi Berlina. Največji nemški škorenj je že luknjast.

Starec: Kdaj pa bo pri nas bolje?

Kurent: Kmalu. Vojska našega Tita goni Švabe povsod. Potrpi, vsi moramo trpeti. Mogoeče boš pa ti dočakal boljše kakor jaz. (Izgine.)

Vojak (pristopi): Hej, ti stari! Poljubi škorenj, kakor je ukazano.

Vaščan: Nikdar ne!

Vojak (ga udari): Hohveretèr! Te še poznam! Jutri tebi mi saškali hiša. Te ubili in obesiti! (Vojaki privedejo Katrco.)

Nemški oficir: Katarina Globočnik, osumljena zveze z banditi, povej, kje se skriva Kurent!

Katrca: Saj sem vam že povedala. Vse sem vam povedala, kar vem. Gotovo je odšel čez Pohorje po skrivnih poteh, ki jih pozna samo on. Pohorje je veliko in temno. Kdo bi vedel za poti, ki jih ve on.

Oficir: In Jurček?

Katrca: Jurček je gotovo z njim.

Oficir: Saj sem ti vendar povedal, da smo že oba ujeli in da sta vse priznala.

Katrca: Le kaj sta priznala?

Oficir: To moraš ti najbolje vedeti.

Katrca: Pa če me boste še bolj bili, vendar ne vem več kakor to, kar vem. In če ste oba v resnici ujeli, zakaj ju ne privedete sem?

Oficir: Smiliš se mi, ker si tako mlada in lepa. Hotel bi, da bi ti sama priznala. Ali nič ne rečeš, Katrca?

Katrca: Ne!

Oficir: Dobro si premisli!

Katrca: Prestrašili bi me radi, jaz se pa le ne bojim.

Oficir: Poljubi škorenj!

Katrca: Saj ste nori.

Oficir: Nočeš?

Katrca: Nori ste!

Oficir: Potem, vidiš, boš pa tu na tem trgu jutri umrla. Najprej te bomo mučili — počasi in na vse načine. Le zanesi se na to — tako napol ustreljena boš in potem te bo naš veliki škorenj …

Vojak: Der grose Štifelj!

Oficir: Počasi pohodil. Prah ti bo napolnil usta. Velika teža te bo zdrobila. Kako ti bo to všeč?

Katrca: Hinavci, pošasti grde, tako hitro me le ne boste mogli ubiti, da ne bi mogla še enkrat zavpiti!

Oficir (jo prekine): Kaj ti bo to koristilo, ko boš mrtva?

Katrca: Ne bom umrla.

Oficir (se smeje): Ne?

Katrca: Seveda ne. Če posekaš drevo, ali si posekal gozd?

Oficir: Posekali bomo gozdove, vse gozdove, ki ne rastejo tako, kakor mi hočemo.

Katrca: Pa vse bukve boste tudi uničili, pa vse hraste, pa vse smreke?

Oficir: Tebe bomo.

Katrca: Nič me ne boste. Ali moreš uničiti pesem, ali moreš prijeti veter? Ne boš ne! Še svetijo zvezde, še stoji zemlja in naša zemlja je močnejša kakor vi. Jaz sem le bilka na polju.

Oficir: Odvedite jo. (Vojaki surovo udarjajo po Katrci in jo odvedejo. Zvočnik začne spet bruhati patetične pa nerazumljive besede: Auaua ahua kikuliheee ...)

Oficir (zavpije na Katrco): Da, obesili te bomo, natanko ob uri. (Ura začne biti, zastor pade.) Katrca (od daleč): Živela Slovenija! Živela Jugoslavija! (Utihne.) Zastor pade.

Sprememba

Kurent in Starec nastopita pred zastorom.

Kurent: Zdaj imam pa že dosti. Ta ura se nikamor ne premakne. Nemci pa tudi ne.

Starec: Skrij se, Kurent. Ti bom že vse povedal. Nemci so se umaknili na drugo stran reke.

Kurent: Kakšno je vreme?

Starec: Lep dan je. Zunaj sije sonce, ni oblačka na nebu.

Kurent: Potem najbrž iz gozda vidijo vse. Če bi le ta ura hotela hitreje iti. Koliko je ura?

Starec: Štiri je.

Kurent: Po dvanajstih urah, ob štirih zjutraj, je moja ura. Tedaj bo Kurent zakikirikal. Ali pa mu bodo kakor pravemu Kurentu kurjemu zavili vrat, toda o tem zgodovina za zdaj se nič ne piše. (Odide, starček za njim.) Zastor pade.

Sprememba

Zastor se dvigne. Noč. Na trgu so postavljene vislice. Nemški vojaki patruljirajo. Kurent ob vsaki patrulji bliskoma izgine v senco. Petelini pojejo, po zraku plavajo nočne pošasti, pa bolj poredkoma.

Kurent: Dolg čas je, resda. Če bi vsaj imel svojo harmoniko, da bi godel ... Oha! (Se skrije. Dva nemška vojaka prideta in zopet odideta. Kurent se skrije v studenec, od koder od časa do časa pokuka.) Končno je sreča, da je noč tako temna, če ne, bi me bili že davno izvohali. (Spet dva vojaka — Kurent se spet skrije in se spet prikaže.) Uh, grdobe grde! Če pomislim, da ho¬čejo tu, prav na te vislice obesiti Katrco — hu, kar zona me stresa! Ampak grdobe grde, tudi če partizanov ne bo, zastonj je ne boste ubili! Za vsak njen las ubijem po enega. (Vojaki pridejo spet, Kurent kot prej.) Gromska vendar, tako me ima, da bi vama zavil vrat — prsti me že srbijo. Škoda, da zaradi discipline ne smem. (Opazi pošasti.) Uh, kakšne grde pošasti. Že vem, kdo ste. Zrasle ste v ljudeh, ki morajo trpeti — pa jaz se vas ne bojim, eh, da, bi imel s seboj gosli ali pa harmoniko — bi vam že zagodel, da bi morale zbežati! Fej vas bodi, kako ste grde! (Kresnica prileti.)

Kresnica (z visokim glasom): Kurent, Kurent.

Kurent: Kresnica, si prišel od naših?

Kresnica: Prihajam od komandirja.

Kurent: Povej, da so se Nemci umaknili na reko.

Kresnica: To je že bolje.

Kurent: Ti, ali ne bi malo zasenčil svoje lučke, saj te bodo Nemci opazili. Ti ne marajo ničesar, kar se sveti.

Kresnica: Ne morem, sem že takšne narave. Samo podnevi se malo pogasim.

Kurent: Povej komandirju, da imam le dve roki in dve bombi, da se bom skril v studenec in napadel, ko bo čas.

Kresnica: Komandir ti sporoča: Ko boš slišal svoje ime, tedaj napadi, nič prej.

Kurent: Ti pa sporoči, da je tu precej vroče. Če me bo škorenj pohodil, ne bom več za rabo. Prav lahko me pa odkrijejo. Pa bom že storil, kar bo treba.

Kresnica: Jurček te tudi pozdravlja. Na svidenje, Kurent!

Kurent: Srečno pot, tovariš Kresnica. (Kresnica odleti.) Hu, pošasti še vedno niso odletele. Mogoče bo to moja zadnja noč. Mogoče bodo naši prišli prepozno in bodo Nemci Katrco vseeno prej ubili. Nerodno je, če je človek tako sam. Ah kaj! Ne smem na to misliti, posebno ker se že svita. (Dva vojaka prideta. Kurent se potuhne. Z druge strani pride izdajalec.)

Vojak: Ali bo naš veliki štifelj — oficir kmalu prišel?

Izdajalec: Hajl.

Drugi vojak (izdajalcu): Hajl! (Prvemu vojaku.) Veliki šerif - oficir je naročil, da moramo še pred zoro prignati mlado in staro babo sem, jih pošteno porezati in obesiti. Potem pa vso vas zažgati za eksempel, zato, ker so blizu partizani in je včeraj v gozdu izginil Hans.

Prvi vojak: Vaščane bomo tudi pobili?

Drugi vojak: Tako je, bodo vsaj videli, kaj zmore kulturen narod. Že prihajajo.

Izdajalec: Pa mene vendar ne boste pobili?

Prvi vojak: Kamerad, ko boš mrtev, se moraš pač legitimirati, da si folksdajer. (Prihajajo vaščani, ki jih ženejo Nemci, za njimi nemška straža s Katrco in materjo Cito.)

Izdajalec: Katrca, priznaj vse, kar veš.

Katrca: Ker me že vprašaš, ti rada priznam, da si izdajalec in grdoba! Priznam, da se mi gnusiš še bolj kakor Švabi, in mislim, da te bo kmalu zadela zaslužena kazen.

Izdajalec: Nesramna ženska, ali veš, kaj te čaka?

Katrca: Tako približno vem, pa ti bi zase tudi lahko vedel.

Izdajalec: Veš, da te ne bo nihče ščitil.

Katrca: Sama bom umrla, vem. Vem pa tudi to, da bo marsikdo šel za menoj.

Izdajalec: Kdo?

Katrca: Marsikdo.

Oficir: Katrca, smiliš se mi, ker si se tako mlada. Lepo dekle si, Katrca, pa bi lahko še dolgo živela in bila srečna.

Katrca: Nočem poslušati tvojih pridig, hinavec!

Oficir (se škodoželjno smeje): Pa če sem tudi hinavec, jaz sem zdaj tvoje zadnje upanje. Katrca, prelepa deklica, meso ti bodo rezali s telesa, ali bo to prijetno?

Katrca: Kar koli boste počeli z menoj — ne bo dolgo trajalo in v grobu bo mirno. Poslušala bom samo zrna, kako bodo pokala, ko bodo klila. Veter bo šumel v travi nad menoj, kjer bo sijalo sonce in bodo letali metulji.

Oficir: Nič se ne varaj. Ničesar ne boš videla in ne slišala.

Katrca: Kako bo to lepo, da tebe ne bom več videla!

Oficir: Nekaj časa te bomo pa le mučili. Razrezali bomo tvojo lepo kožo, tvoje lepo lice.

Katrca: Tiho bodi!

Oficir: Ne, ne bom tiho. Ud za udom! Začeli bomo pa pri licu!

Mati Cila: Fej te bodi!

Oficir: S teboj ne bo tako veselje, ko te bomo in rezali.

Katrca: Le razrežite naju, le! Ampak to ti povem, kakor me mislite razrezati, tako in še huje bodo zavezniki razrezali tvojo domovino. Cvilil boš, ko boš to gledal in če boš ležal v grobu, boš še zavzdihnil, ko bo na tvoj grob stopila ruska noga!

Oficir: Zabava se prične — obesite jo za noge! (Vojaki primejo Katrco, v tem trenutku je čuti ostre strele, ki nekaj časa prasketajo, potem ponehajo. Vojaki obstojijo, neki vojak priteče)

Oficir: Halo, kaj pa je? Vas ist los?

Vojak: Gospod visoki štifelj-oficir! Partizani so z obronka napadli vas. Čisto malo jih je bilo, pa smo jih odbili. Naš veliki škorenj jih je brcnil v hosto nazaj.

Oficir: Tako je dobro. Škorenj naj pride sem in naj nemudoma do pol mrtvega pohodi tole deklino in staro, potem ju takoj obesimo. (Veliki Škorenj pride.) Štifelj, pohodi! (Vojaki napravijo prazen prostor, Škorenj dvigne podplat, v tem trenutku zagrmijo streli z druge strani, potem pa se iz ozadja.)

Glas: Kurent, juriš! (Strahovito zagrmi. Škorenj pade po tleh, od vseh strani naskočijo partizani, med njimi Jurček. Kurent skoči iz studenca in podre prvega vojaka, ki mu pride blizu. Metež. Nemci popadajo, izdajalca ujamejo. Jurček objame Katrco.)

Komandir: Mati!

Mati Cila: Saj sem ti vendar poslala pošto, da ne bi napadel. Midve nisva toliko vredni.

Komandir: Tako, zdaj me bo pa še mati kregala! Saj smo zmagali.

Katrca: V pravem času ste prišli.

Izdajalec (ki ga drži Kurent): Jaz sem nedolžen, jaz sem nedolžen. Švabi so me prisilili.

Kurent: Fej, smrad, škorenj je lizal in ...

Komandir: Mir! S takimi bomo obračunali pozneje. Laže bi nam bilo življenje, če ne bi bilo te golazni med nami. Vseeno, nemški škorenj ima luknjo.

Jože: Kurent, harmoniko smo ti prinesli.

Komandir: Rojaki, trd je bil boj, a zdaj smo zmagali. Zmagala je svoboda! Kar so nam porušili sovražniki, bomo spet sezidali, pa lepše, trdneje in više. Kurent, med nas, pa jo ureži po partizansko! Vsi bomo šli zdaj čez škorenj v znamenje zmage in v znamenje tega, da smo zdaj sami svoji gospodarji, da nam noben škorenj, noben štifelj ne bo vladal nikoli več. Naprej! (Vsi zapojejo partizansko pesem in korakajo preko škornja.) Zastor pade.