Pod svobodnim soncem

Pod svobodnim soncem: Povest davnih dedov Fran S. Finžgar

Za prvo objavo romana v Domu in svetu 1906 in 1907 (Pod svobodnim solncem) še čakamo pdf in OCR, ki ju je obljubil priskrbeti dLib. Hladnikm 08:20, 15. september 2011 (UTC)

Urejeno po izdaji Mladinske knjige iz leta 1951. Ponatisi tudi v Clevelandski Ameriki 1909 in 1910, Amerikanskem Slovencu 1918, dostopnih na dLib-u, in po Šlebingerju še v Ameriškem Slovenskem narodu.

Spisano:	Dom in svet 1906 in 1907
Viri:	Tekst je iz zbirke Beseda Franka Luina, najbrž po Izbranem delu ali po Zbranem delu Frana S. Finžgarja.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kazalo
Prva knjiga	1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26.
Druga knjiga	1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24.

Prva knjiga

Prvo poglavje

Od vzhoda, severa in zapada so se zgrinjali vojščaki. Dan na dan so se vračali na znojnih konjičih sli v gradišče in naznanjali starosti Svarunu, da so dobro opravili. Potem so posedali po dvorišču in polegali krog ognjev. Hlapci so jim rezali kose pečenih koštrunov z ražnja; Ljubinica, staroste Svaruna lepa hči, jim je točila medu in obdarovala vsakega s kožuščkom iz bele jagnječevine. Sin Iztok pa je za slehernim poslancem odjezdil iz gradišča in hitel prihajajočim vojščakom naproti.

»Svetovit te je navdahnil, starešina, vile so vas pospremile, hrabri vojščaki, da ste pregazili močvirja, da ste preplezali gorska sedla in prišli do gradišča staroste – mojega očeta Svaruna, ki vas zahvaljuje in pozdravlja!«

Tako je nagovarjal mladi Iztok, Svarunov sin, čete Slovenov, ki so se zbirale v dolini krog gradišča. Vsak trenutek so se pobliskávala kopja iz hrastovega gozda, v poznem večeru so zagorevale plamenice – in Iztok se ni utrudil. Vsako četo je pozdravil v imenu staroste, vsakega starešino povedel v gradišče, kjer so dobili prigrizkov in počitka pa prijaznih besed in pozdravov veliko.

Dolina krog gradišča se je napolnila s šotori. Po ravnini je plapolalo ponoči jezero ognjev, donele so bojne pesmi, meketali ovni in ovce, mukali so junci, ko so jih gonili v zakol. Naokrog pa so porezgetavali konji in mulili usahlo travo. Zakaj v déžel je prišla pozna jesen.

V gradišču se je izprehajal po okopu Svarun, sivoglavi starosta Slovenov. Ljubinica mu je bila stkala iz belega lanu mehko haljo. Za okrog ledij mu je bila sešila gorkih jagnječevin, a stara pleča mu odela z najlepšo ovnovo kožo.

Ko se mu je oko potopilo v morje ognjev, so se zravnala široka, od let upognjena pleča. Dvignil je pest in zamahnil proti jugu.

»Hilbudij, Hilbudij – tat naše svobode! Ti moč Bizantincev, ti naša groza, oj, tale ogenj te požre, tale ogenj opali tvoje orle – Hilbudij, hlapec črnih besov! Svarun, siv in star in upognjen, stisne svoja ledja z jermenom od bivola in najtežji meč obesi nanj – pa pojde na vojsko zoper tebe, da zasije Slovenom zopet svobodno sonce!«

Obe pesti je dvignil starec, mišice na rokah so se vzvalovile, oko je odsevalo kakor ognji iz doline.

Počasi pa so se pesti razklenile, odprte roke so se dvignile še više; ozrl se je s pepelastim obrazom proti vzhodu in s tresočim se glasom vzdihnil:

»Svarog, usmili se nas! Perun, udari ga! Morana, prizanesi meni, prizanesi vojščakom! Groblje belih kosti mojih sinov leže od jastrebov raztrošene po deželi, koder hodi Hilbudij. Morana, usmili se, dosti imaš žrtev!«

Svarunu se je utrnila solza in kanila na belo brado, prva solza za prvega sina – in še druga in tretja – in deveta – za devetega sina, katere so mu poklali meči Hilbudijevih vojakov. Starosta se je stresel, koleno je klecnilo in v bridki žalosti je sédel na okope.

»Oče, ne jokaj! Poglej ognje! Prišli so mladi vojščaki, prinesli so loke, ki prožijo strelice kakor Perun z neba silne bliske. Oče, mi zmagamo! Perun je z nami!«

Iztok je dvignil očeta.

»Morda še ti, edini moj ...« Nemo sta odšla z okopov.

V dolini so ognji zamižali, hrup je potihnil, meketanje ovnov je umolknilo, na nebu so gorele mirne zvezde.

Razžarilo se je krasno jutro. Spomladi vstajajo take zore. Svarun se je dvignil z ležišča, ki je bilo pogrnjeno z mehkim krznom. Na njegovem obrazu se je svetilo nekaj jutrnjega, kakor bi legla vesela luč preko sivih skal. Veselo je pozdravil dan, veliko upanje se mu je zbudilo v srcu.

»Jeseni – pa tako jutro! Vse solzno od same rdeče radosti, kakor bi Devana hodila po pašnikih in mimo brstečega žita. Srečo oznanja tako jutro, ki je določeno daritvi.«

Starosta se je dvignil in krepko udaril z drobnim kijem po leseni steni.

Hipoma je stal pred njim mladec, močan, golih, rjavih prsi, dolgih, rdečkastih las. Ob pasu mu je visel na lanenem konopcu kozlovski rog.

»Krok, pozovi rogove, vedi jih na okope, glasno zatrobite, da se zbero vojščaki krog žrtvenika. Bogovi so se mi nasmehnili iz zarje. Hitimo z obetom!«

Krok je odšel; ni preteklo, da bi obrnil plug na ozárah in ga zastavil za novo brazdo, pa je zagrmelo in zabučalo krog in krog po okopu. Sunkoma kakor udarci so peli zakrivljeni kozlovski rogovi – vsa dolina je tonila v jeki; glasovi rogov so pluli do gorá po orumenelem hrastju in bukovju.

V dolini se je zganilo, kakor bi posijalo veselo sonce na neizmerno mravljišče. Izpod šotorov so se usipali vojščaki; pripenjali so si meče z debelimi jermeni, tule, natrcane s strelicami, so si obešali mladci na pleča, z levico so segali po lokih. Možje kakor hrasti, porasli po širokih prsih, so izdirali dolga kopja iz mehke zemljé in sulice so zableščale v soncu. Starešine so klicali svojce, rjave gruče na pol golih borcev so se zgrinjale krog vojvod. Vsaka gruča je bila pisana od kožuhovine, ki jim je visela ob ledjih in čez pleča. Beli jagnjiči, črni ovni, rjavi medvedje, lisice in risi, bobrovina in vidrna dlaka, pa tudi belo pražnje – vse se je družilo in valovalo.

Še enkrat so zadoneli rogovi z okopov, sto in sto vzklikov stoterih starešin jim je odgovorilo iz doline. Tedaj so se zdramile gruče, kakor bi na morje udaril vihar, in vsi ti pisani valovi so se zganili in zapluli proti majhni groblji, na kateri je otresala mogočna lipa rumeno listje z vej in ga stlala na žrtvenik, kjer je gorel ogenj.

Ukresala sta ga Iztok in Ljubinica. Njuni lici sta bili slovesni, roké sta držala prekrižane na prsih in zrla v plamene na oltarju. Ko je zahrumelo v dolini, ko so se zganile čete vojščakov, se je ozrl Iztok od ognja. Njegovo oko je kar žarelo od veselja. Ljubinica se je okrenila proti vzhodu; na njenem snežnobelem platnu so vztrepetali sončni žarki, ki so se ji usuli na bujne, z jesenskim cvetjem prepletene lasé. Pogledali so ji v oči, pa so vztrepetali od sramu. Zakaj odsvit teh oči je bil čistejši kakor samo višnje sonce. Njene ustnice so se premikale in prosile bogove za vrle vojščake.

Krok je zatrobil z visokim, slovesnim glasom. Vse glavé so se obrnile proti gradišču. Skozi močno zatvornico se je prikazal z okopov starosta Svarun. Bela halja se je lila po visoki postavi do tal. Ponosna in mogočna je bila ta postava. Hrbet ni bil upognjen, z dvignjeno glavo je stopal krepko pred zborom najstárejših starešin. Bili so brez mečev – svečeniki. Za trenutek je zašumelo in vzkliknilo med vojščaki, pa takoj vse umolknilo v globoki pobožnosti. Svarun, starešina in svečenik, se je bližal žrtveniku.

Vsi starešine so stopili okrog oltarja in podájali Svarunu obetov, da bi jih položil na ogenj.

Vsul je v plamene najlepše pšenice, na žerjavico je izlil dehtečega olja, ki so ga prinesli azijski trgovci izza Črnega morja; hlapci so zaklali belo jagnje, starešine so ga položili na grmado. Darove so objeli zublji, visoko se je dvigal ogenj, veje na lipi so se pripogibale, naokrog je zadišalo. Vsi so z velikim spoštovanjem odstopili od ognja. Samo Svarun je ostal: siva glava se mu je sklonila na prsi, da se je lice do malega skrilo v dolgo, belo brado. Molk ... Vsak list, ki je padel z lipe, se je slišal. Noben vojščak ni škrtnil z mečem, kopje ni udarilo ob kopje, tetiva na loku ni brenknila. Kakor vkopana je stala vojska krog groblje.

Tedaj je Svarun razprostrl roké. Visoko jih je dvignil; vojščaki so pripognili glave.

»Daždbog mogočni, ki odpiraš roko in seješ setve in polniš hrame, ki plodiš črede ovác in pitaš goved, usmili se nas! Ne daj, da bi bili prazni tvoji žrtveniki, ko bi nam sovražnik poteptal njive, ugrabil goved, odgnal ovcé. Usmili se nas! Veles, ki čuvaš pašnike, odvrni sovražno kopito od zelenih trat! Perun, sproži strelo in grom, ukroti bese, nadeni Morani vrv, da nam prizanese – dovolj ji bodi naših mrtvih sinov! Svetovit, ki gledaš z enim samim očesom po vsej zemlji, pokaži nam sovražnika, da ga uzro naše strelice, da ga zadene kopje in mu naše sekire razkoljejo glavo. Usmili se nas!«

Svarun je umolknil; roke so se mu tresle, s hrepenečo prošnjo mu je plulo oko proti soncu.

Kar potegne piš, lipa zašumi, listje se ospè na oltar, na svečenike. Vojska se zgane in vztrepeta. Kakor da se je zveselila vsa dolina in da hoče zavriskati. Zamolkel krik jekne iz množice. Svarun se veselo obrne proti vojski.

»Bogovi so nas čuli!«

Obrazi so se zjasnili, roké so se oklenile mečev in kopij, završalo in zašumelo je, kakor bi planil ogenj v suho goščavo.

»Bogovi so nas čuli! Z nami pojdejo, da nam pokažejo njega, ki je zaslonil pot rodu Slovenov; ki nam je obsenčil svobodno sonce in se usedel kakor ris na Donavo, da bi pil kri Slovenov. In pije jo že tri leta. Čez Donavo hodi predrzni Hilbudij in išče naše govedi in naših ovác, kolje naše svobodne sinove in jih vklepa. Požrešnemu Bizantincu diši naša zemlja. Toda veste, bratje, da smo Sloveni vajeni zemljé pridobivati, ne pa dajati. Zato prisezimo maščevanje sinovom in naši zemlji, maščevanje bogovom, ki jih Bizanc zaničuje. Dokler je kaj sonca, dokler je kaj kopij in strelic in mečev, se Sloven ne poda! Smrt Hilbudiju!«

Starec je umolknil, kakor bi mu gnev zadrgnil grlo. Vojska je molčala – pa samo trenutek. Nato je zagrmelo, kakor bi izbruhnil vulkan iz osrčja zemlje. Gozdi kopij so se dvignili, polni tuli so zarožljali, tetive na lokih so zabrnele; visoko nad glavami so se bliskali meči. Če bi mignil, bi se utrgala ta vojska kakor plaz. Gole prsi bi se postavile kakor zid, bizantinski oklepi bi ječali pod sunki kopij, ki jih prožijo te strašne mišice. Krik je donel do neba, vse se je gibalo, kakor bi trgala zver verigo in hlepela, da plane in zmendra vse, kar sreča. Svarunovo lice pa se je smehljalo, sončni žarki so veselo trepetali v njegovih belih kodrih.

Drugo poglavje

Donava se je lesketala v medli mesečini. Valila se je in plazila, kakor bi se vila velikanska svetloluskinasta žival skozi visoko trstje in bičevje. Neslišno je polzélo mogočno vodovje. Da ni včasih pljusknilo iz vodé, da se ni ob bregu pripogibalo jelševje in trstje, bi človek ne sodil, da je to živa voda.

Nekaj sto korakov od Donave se je dvigal na majhni višini mogočen četverovogelnik. Debeli hlodi so stali navpik, v njih podnožju je bila zemlja razkopana in nakopičena v visoke nasipe. Nad hlode so se dvigale mrtve sence, na vogalih večje, po sredi nasipov manjše, in segale daleč po razriti zemlji. Med temi mrtvimi sencami – bili so nizki stolpiči – so se premikale še manjše sence, nemirne, žive. Bližale so se druga drugi, ali preden so se srečale, so se neslišno obrnile in se zopet oddaljevale. In kadar so se zasukále, se je zableščalo z glave ali s prsi ali pa se je posvetilo nad glavo kakor iskra in trepetalo posrebreno od meseca, ko je šla senca po okopu.

Bizantinski vojaki so stražili Hilbudijev tabor. V tabor je gledala luna. Nič se ni ganilo v njem. Noben ogenj ni gorel, noben konj zahrzal; bilà je sama gosta množica čez kole in drogove napetih volovskih kož in debelih ponjáv. Vojaki so bili izmučeni, kakor bi bili prišli iz boja.

V zgodnjem jutru tistega dne so bile namreč zapele trombe. Vsakdo se je moral obložiti, kakor bi šel v dolgotrajen boj. Niso nosili samo mečev, sulic, ščita, vsak je imel lopato ali sekiro, vsak vrečo s pšenico in ječmenom, ki bi ga zadostovalo za dva tedna. Hilbudij je jezdil pred njimi na pohod, vedel jih je na hrib, zapodil v dolino, po močvirju, posekati so morali majhen gozd, hlode zvaliti na kup, nakopati zemlje in v najkrajšem času izvršiti mogočno pregrado. Ko so se vrnili na večer v tabor, si mnogi niti ječmena niso namleli, da bi kuhali večerjo. Popadali so kakor snopi po šotorih in zatisnili trudne oči.

Samo eden ni bil truden, tribun Hilbudij, poveljnik. Še usnjatega oklepa ni odložil. Na širokem jermenu, ki je bil okovan z bronastimi pločicami, mu je visel kratek meč ob boku. Za nekaj časa je legel na bivolovo kožo. Nato je malomarno povečerjal pšenični močnik, ki mu ga je v glinasti skodeli prinesel mlad Got. Ko pa je vse pospalo, trudno kakor pobiti vojaki na bojišču, je Hilbudij vstal in šel v jasno mesečino na okope, se naslonil ob stolpič, gledal preko Donave in razmišljal.

Preteklo je tretje leto, odkar ni slekel oklepa. Očistil je Trakijo in Mezijo divjih barbarov – močnih Slovenov in Antov. Usipali so se poprej čez Donavo kakor roji kobilic, ropali in zasužnjevali bizantinske podložnike, da se je tresel pred njimi sam Bizanc. Ali on jih je pregnal preko Donave, da so se poskrili po širokih poljanah v visoko travo in zlezli v doline in gozdove kakor pregnana zver. Koliko plena, volov in ovac, sužnjev, krepkih in postavnih, je že dal odgnati po cesti v Bizanc! Ali Bizanc je kakor morjé. Vse pogoltne, pa je vedno lačen, nikdar ne pravi dovolj, kakor peklensko brezno. Justinijan je deloven cesar, ali samogolten ko zmaj. Vendar, njegovo žrelo bi se še napolnilo, ko bi ne vladal ob njem še nekdo drug – Teodora!

Ko se je Hilbudij domislil imena cesarice, je stisnil pest in segel po ročniku meča.

Teodora, gizdalinka, prešuštnica, igralka v cirkusu – ha, taka cesarica! In tribun mora prednjo na kolena in ji poljubljati nogo, tisto nogo, ki je vredna, da bi jo živo odžagali, ker jo nosi na pota zločinov. Oj, ljubša mi je ječmenova kaša, ugodnejša bivolova koža na slami za ležišče, milejše so mi strelice Slovenov kakor en sam tako poniževalen poljub na nogo taki carici! Junake preganja, ker so pošteni, gizdaline, ki smrdé po dišavah, sprejema v razkošnih dvoranah in obsipa s častmi. Kje smo, kaj bo z nami?

Hilbudij je žalostno naslonil glavo ob lesen stebèr in gledal na valove Donave, ki so pluli mimo dalje.

Kaj je to?

Hilbudij je okrenil glavo, razmršeni kodri, ki so bili zlepljeni od potu, so se stresli.

Drugi signal – in še tretji in četrti.

Vse straže so se oglasile. Tabor je oživel. Završalo je, pred Hilbudijevim šotorom, sredi pretorija^[1] so se zbrali stotniki.

Poveljnik je šel s trdim korakom, navajenim zmag, počasi in mirno do stražnika nad vrati. Stražnik mu je pokazal z roko, da se bliža četa jezdecev.

»Sli iz Bizanca. Zatrobi, da vojaki ležejo! Potem pojdi in odpri!«

Ob glasu trombe je tabor takoj umolknil, vsi stotniki so se umaknili izpred Hilbudijevega šotora. Sam pa je stopil po lestvi z okopa in se napotil skozi vrata čakat jezdecev. Niti plamenic ni ukazal prižgati. Zakaj noč je bila jasna, da so se spoznali obrazi pri mesečnem svitu.

Pred Hilbudijem je razjahal stotnik Azbad. Njegov oklep se je lesketal v zlatu, lahki šlem je bil okrašen s pisanimi kamenčki. Njegov žrebec je bil rejen, sedlo dragoceno, na uzdi so se svetile pozlačene zapone. Poznalo se mu je, da je iz cesarjevega hleva.

Azbad je pozdravil poveljnika Hilbudija s pravo dvorno uglajenostjo. Hilbudij pa mu je odzdravil krepko in kratko kakor vojak, ki mu je ljubša težka roka ko pokloni. Pospremil ga je do svojega šotora in mu rekel sesti na hrastov hlod, pred katerim je stal surovo obtesan ploh – miza. Nato je sam ukresal ogenj in prižgal lončeno svetilko, ki je visela sredi šotora, ter šel ven dajat povelja.

Azbad se je ozrl po šotoru. Meči, kopja, sulice, nekaj oklepov, ki so imeli na prsih vdrtine od sovražnih sulic; po nekaterih so bili še sledovi krvi. Azbad se je začudil. Krog ustnic mu je zaigral smeh. »Tak poveljnik!« si je mislil. »To je stanovanje za barbara, ne pa za bizantinskega vojskovodjo.«

Ko se je Hilbudij vrnil, je Azbad še stal sredi šotora.

»Sedi, stotnik! Truden si. Ukazal sem, da vam speko janjca za večerjo. Ali ste dolgo potovali?«

»Štirinajst dni!«

Hilbudij ni odgovoril. Pomenljivo ga je pogledal in si mislil: Če bi bilo to res, bi se tvoja oprava ne bleščala tako in žrebec bi ti bil zmedlèl!

»Prinašaš li važnih novic?«

»Jasnost njegovega veličanstva, gospod in cesar Justinijan, te, svojega hlapca, pozdravlja in ti izroča tole pismo.«

Hilbudij je takoj odprl cesarjev list in stopil prav pod leščerbo, da je videl brati. Njegov obraz se ni za pičico izpremenil. Azbadu se je zdelo neizmerno razžaljenje, da je poveljnik s takim hladom in mirom bral vrste iz cesarjeve pisarne. Ko je tribun pergament prebral, ga je položil na mizo in mirno sédel.

Azbad ni bil radoveden, ker mu je bilo znano, kaj želi cesar. Ali jezilo ga je, da Hilbudij ni črhnil besede.

»Kdaj se vrneš?«

»Jutri. Mudi se mi.«

»Še nocoj dobiš odgovor.«

Hilbudij ga je premotril z živimi očmi, kakor bi mu hotel reči: »Ne mudi se ti od tod! Ali slama in volovska koža ti ne prija. Ustaviš se rajši onkraj Hema, kjer lahko mogočno poveseljačiš v varnih mestih; doma pa poveš dvorjanom v cesarjevi palači, kako si stradal po barbarskih deželah.«

»Ne zameri, tribun, tako stanovanje je za poveljnika vendar preberaško – recimo prebarbarsko!«

»Aleksander je bil mogočen vojskovodja, pa je spal na golih tleh. Zame, ki me je poslal Bizanc, da kot pokoren hlapec pometem barbarske smeti z naše zemlje, je tako stanovanje še predobro. Žal mi je le, da ne morem tebi postreči z damaščanskimi preprogami in s perzijskimi dišavami. Sicer pa vedi, da je v ostrogu Hilbudiju veliko bolj všeč duh po česnu in čebuli, kakor pa smrad po azijskih dišavah!«

Stotnik se je vgriznil v ustnico.

»Razumem te; človek se navadi na to divje življenje. Kdor pa pride iz božanske carjeve palače, mu ni zameriti, če se ob prvem pogledu zavzame!«

Hilbudijev oproda je prinesel večerjo. Azbad se je lotil dehteče pečenke in jo pridno zalival z vinom, ki je stalo v vrču pred njim.

Med večerjo je napisal Hilbudij cesarju en sam stavek:

»Gospod in cesar, dobiš, kar zahtevaš, če ne padem v boju.«

Pergament je zvil, ga zapečatil s težkim bronastim prstanom, na katerem je bil vrezan velik križ s sulico, ter izročil pismo Azbadu.

Poslanca je silno jezilo, ker ni zvedel niti črke od Hilbudija.

Ali poveljnik se ni menil za njegove védečne poglede. Voščil mu je lahko noč in mu prepustil svoj šotor za stanovanje. Sam pa je odgrnil ponjavo v šotoru najbližjega častnika, legel k njemu in trdno zaspal.

Ko se je zgrnilo platno za Hilbudijem, se je Azbad zaničljivo nasmehnil.

»Bedak! Res te občuduje Bizanc, res te je imenoval cesar zadnjič stebèr cesarstva na severu, ali kljub temu si bedak. Če si vrl vojak, prav. Udari, zmagaj, potem pa pridi vendar v bleščeči Bizanc, se pozabavaj, napij in naužij in se zavleci nato zopet v ta pasji brlog. Ali tako – bedak! Niti žene nima s seboj in v vsem ostrogu nobenega dekleta. Bedak, hahaha ...«

Drugo jutro je Azbad ročno odjezdil, noseč drobno pismo s seboj.

Hilbudij je takoj po poslančevem odhodu ukazal vojakom, naj poostré skrhane meče, napolnijo za tri tedne malhe z žitom in vzamejo s seboj ves svinčeni želod za prače; brzostrelci naj si napolnijo tule s puščicami. Na večer jim je ukazal pripeti plavajoči most preko Donave, preiskati in popraviti mostnice, zabiti nove zagozde na oplene, kjer so se zrahljali, in biti nared – opolnoči.

Nihče ni zinil, nihče premišljeval. Vse se je zgodilo, kakor bi iz Hilbudijevega srca tekla ista kri v vse roke, ista misel v vsako glavo. Nihče ni radovedno izpregovoril in povprašal z besedico. Pogledali so na dvignjeno glavo poveljnika, na vzbokle prsi pod oklepom, na trdo zapeti jermen krog njegovega pasu – in vsak je vedel, da jih čaka hudo delo.

Tretje poglavje

Tisti dan po daritvi je Svarun ukazal, naj počivajo vsi bojevniki. Zaklati je velel pitanih volov in celo čredo ovac, da so se gostili in praznovali. Iz gradišča je privedla Ljubinica veselih deklet, ki so vojščakom stregle, jim točile medu v roženice in kozarce ter prepevale in plesale ves ljubi dan v velikem veselju.

Sredi taborišča je sedèl na hrastovem hlodu godec Radovan. Povsod je bil znan, doma nikjer. Potoval je od roda do roda Slovenov, bil na plunko in pel junaške pesmi, zlagal prigodnice in pripovedoval vesele zgodbe. Do Baltiškega morja je prišel, prezimil že trikrat v Bizancu in sedaj ga je vedla pot zopet v Bizanc. Zvedel je namreč po trgovcih, ki so prišli k Hunom po krzno in konje, da se pripravlja Carigrad to zimo na velike veselice. In ob takih časih so od vseh krajev vreli barbari v Bizanc. Bili so postopači, kruha in zabave lačni ljudje, ki so dobro vedeli, da so bogatim gospodom potrebni. Treba je bilo razglašati njih slavo po ulicah, vpiti v cirkusu, delati javno mnenje po beznicah in predmestnih gnezdih. Zato so tudi živeli kakor ptice, katerim potresa bogata roka obilnega zrnja iz visokega okna.

Radovan je sedèl torej sredi taborišča in udarjal na vesele strune. Zavit je bil v dolgo haljo in čez ledja prevezan z belim konopcem. Še nikoli mu jih ni stisnil jermen, da bi obesil nanj meč. Njegovo bogastvo je bila plunka, pa tudi njegovo orožje. Hvalil se je, da so ga Bizantinci že ujeli in ga zaprli, misleč, da je vohun. Celo cesar Upravda se je zanimal zanj in ga dal privesti predse.

»S plunko sem prišel,« je pripovedoval, »pred Upravdo. Povem vam, da Perun ni lepši od tega cesarja. Zableščalo se mi je, ko sem stopil predenj, in zvrtelo, kakor bi na pol pijan pogledal v sonce. Pa je rekel cesar:

‚Za koga vohuniš? Od kod je tvoj rod?‘

‚Pošten in pravičen sem in na Krista verujem!‘«

Mladci so se mu zasmejali.

»‚Na Krista verujem,‘ sem rekel in se prekrižal.

‚Tvoj rod, tvoj rod,‘ je zahteval Upravda.

‚Sloven sem, miroljuben in ponižen!‘

‚Sloven! Torej vohun tistih barbarov, ki plenijo po naši zemlji.‘

‚Nisem, na Krista, da nisem tisti Sloven. Od severnega morjá sem doma, na plunko godem, ljudi tolažim po svetu. — Še nikoli ni prijela za meč moja roka.‘

‚Udari na plunko!‘

In sem udaril. Upravdi se je raztajalo srce kakor koštrunova maščoba na ražnju. Pa mi je rekel: ‚Pošten si, kakor so poštene tvoje strune. Pojdi svojo pot!‘

Šel sem. Ali zvedel sem, da je slišala mojo plunko sama Teodora, carica, ki je takrat skrivaj odgrnila zagrinjalo in pogledala name. Sama pri sebi je rekla: Kako lep človek, ta Radovan!«

Ponosno je pogledal po dekletih, ki so stale krog njega. Ali te so se mu glasno zasmejale, Radovan pa je udaril na strune in začele so veseli raj.

Jutro nato, ko se je nehalo gostovanje, je razposlal Svarun spretne mladeniče na ogledi. Naročil jim je, naj se na večer vrnejo in povedo, kje bi se sledila Hilbudijeva vojska. Prepričan je bil, da bo prekoračil Bizantinec Donavo pred zimo, da si nabere plena za ostrog. Zato je sklenil pozvedeti za njegov pohod in ga zgrabiti iz zasede. Naročil je vsem, naj pobrusijo sekire, priostré kopja in meče. Strelci so se morali vaditi ves dan, da so prožili strelice na buče, ki so jih potaknili na kole.

Med mladci, ki so šli pozvedovat, je bil tudi najmlajši in edini še živi Svarunov sin Iztok. Nerad mu je dovolil oče. Slednjič se je vdal, ali mladec si je moral izbrati še tri tovariše. Vsi drugi so odšli peš po dolinah, gozdovih in planjavah. Samo Iztok in tovariši so zasedli iskre konjiče. Imeli so nalog, da prodro najdalje proti jugu, naravnost proti Donavi, kjer so vedeli, da je Hilbudijev tabor.

Kolikokrat je odjezdil mladi Iztok nad divjega merjasca, kajkrat se je plazil sam za medvedom, mnogokrat je zapihal ris nad njegovo glavo, ko je ležal opoldne pri čredi ovac, ali še nikoli mu ni utripalo srce tako kakor danes. Prvikrat v bojni službi! Ni mu rad dovolil Svarun; ko pa mu je poveril najvažnejšo službo, mu je odkazal pot naravnost proti sovragovemu gnezdu.

Ljubinica je izgubila že devet bratov – bala se je za Iztoka, a bilà je ponosna nanj. Poznala ga je, kako drzen je in lokav, kako izboren strelec, močan borec; vedela je, da se prime njegove roke sekira in meč, pastirski korobač in lok. Šla je zato veselo sama po risovo kožo, pogrnila z njo hrbet bratovemu konju in stopila na okope, ko je Iztok odhajal.

Z mladci je jezdil počasi skozi šotore. Ko so prihajali mimo zadnje gruče borcev, so konji prhnili: kakor bi se spustili štirje črni vrani v prostrano poljé, so planili jezdeci v daljavo in kmalu so se izgubile štiri črne lise in izginile v rjavih bilkah visoke trave.

Iztok je divje jezdil. Hrepenenje ga je priganjalo, drzen je bil, da bi bil planil skokoma pred samega Hilbudija, mu pomolil pest v lice ter zakričal: Stremo te! Prvikrat je čutil bojni pas krog ledij, prvikrat, da mu ni iskalo oko zverjadi, ampak hlepelo, da bi zagledalo bleščeče šleme Bizantincev. Burno mu je plalo srce v prsih, čutil je mogočno silo v rokah; stisnil je tu in tam povodce tako trdo, da je konj zasmrčal, ukrivil vrat in se pognal v divjem skoku po dolini. Zdelo se mu je, da tako prijazno, tako polno svobode še nikoli ni sijalo sonce. Ali to svobodno sonce bi rad zasenčil Hilbudij, krščenik, njemu in njegovemu rodu, ki prosto goni črede po daljnih stepah, ki svoboden išče plena, koder hoče. Iztok se je trdno nadejal, da bodo mladci, katere popelje v boj on, pomendrali Bizantince in pregnali oblak, ki se je obesil pred jasno sonce njegovih dedov.

Konji so se uznojili, sonce je stalo visoko. Majhen potok, ob katerem so jahali, se je izlil iz soteske, porasle z gostim gozdom. Pred Iztokom se je širila dolga planota, po kateri se je upogibala trudna jesenska trava.

Pridržal je konja in počakal spremljevalcev.

»Razjahati moramo! Če jezdimo po tej planoti, nas utegnejo zapaziti bizantinski ogleduhi. Potem je vse izgubljeno. Zato odvedimo konje v gozd, tam jih eden straži in napasi, drugi trijé pa se prerijemo po travi in grmovju do tistegale grička, ki se dviga iznad planote. Oče mi je rekel, da se vidi od ondod Donava in onkraj reke Hilbudijev ostrog.«

»Iztok, daleč je grič. Komaj če do noči prispemo do njega.«

»Moramo! Rado, ti čuvaj konje, dokler se ne vrnemo! Če nas še ne bo, ko leže noč, nam jahaj naproti; tuli ko volk, da se snidemo!«

Iztok je govoril kot poveljnik, ki ima oblast. Nihče mu ni ugovarjal. Poskakali so s konj. Rado je prijel za uzde in zavil z živalmi za grič, da bi jih skril in na varnem napasel.

»Ti greš na levo, ti na desno, jaz po sredi! Vrh griča se snidemo!«

Hitro so se ločili. Brez stezé in brez ceste je bila raván. Visoka trava jo je krila, tu in tam se je razpenjalo grmičevje. Nikjer ni bilo sledu konjskih kopit. Hilbudij že dolgo ni jahal tod. — Mladci so se zarili med travo in se plazili naprej, previdno in hitro kakor mladi lisjaki. Komaj so bili nekaj sto korakov oddaljeni, že bi ne bil nihče razločil, da lazijo po travi človeška bitja. Včasih so popolnoma izginili, včasih se je kakor v vetru zamajala visoka trava.

Iztok je ril silno hitro naprej. Pot mu je polzel po obrazu, pa se ni zmenil. Po plečih ga je često oprasnila bodeča veja; še začutil ni. Trgal je spotoma zelene bilke in sočne liste ter jih žvečil, da si je tolažil žejo. Dihal je globoko, nosnice so mu plale, kakor bi pihal mlad merjasec skozi dobravo.

Ustavil se je pri samotnem drevesu, ki ga je nalomil čez leto vihar. Zlezel je v njegove veje in sédel, da bi si za trenutek oddahnil. Oko mu je iskalo griča. Bil je že bliže, vendar je bilà ravnina še kakor morjé med njim in hribcem. Ali pogum mu ni upadel. Oči so se mu svetile kakor sokolu; predrl bi bil rad s pogledom grič in zazrl široko reko in za njo Hilbudijev tabor.

Kar se nekaj zablešči pod gričem. Kakor bi svetel plamen švignil in hitro ugasnil. Iztok se vzpne skozi veje, zasenči z roko oči in gleda v daljavo.

Zabliskalo se je vnovič in zopet in zopet. Ni dolgo gledal, da je natančno razločil tri jezdece, ki so jahali proti njemu. Lesketali so se oklepi, svetili se šlemi.

Iztok je zažvižgal kakor ptica ujeda, da je opozoril tovariša na nevarnost. Oglasila sta se mu. Pomudil se je še nekoliko v gostih vejah, jezdeci so se v hitrem diru gnali proti njemu. Srce mu je prvi trenutek vzplalo. Za pasom je imel samo kratek nož in pomislil je, kako ga razsekajo Bizantinci, če ga dobé. Dobro, ko je jesenska trava upognjena, da ne opazijo zlepa njegovega sledu. Legel je na trebuh in se kakor kača plazil po tleh proti gostemu robidovju. Veliko, nizko grmovje je ležalo kakor záplata sredi stepe. Zaril se je po vseh štirih v goščo. Do tja s konjem ne pride nihče.

Srce mu je tolklo od neučakljivega hrepenenja. Zamislil si je že, da mordà ugledajo njegovo sled, da razjahajo in ga poiščejo v skrivališču. Segel je za pas po nož in natančno preudaril, kako bo planil nad prvega in mu zarinil rezilo v goltanec; druga dva se preplašita, vtem pa bo on že pri konjih, enega zasede v skoku in odvihra preko stepe. Tako se je vživel v to misel, da je vzboknil hrbèt kakor mačka in hrepeneče čakal plena.

Že so se čula kopita. Zamolklo so donela po suhi ravnini. Vedno bliže so prihajali. Tu so! Iztok je videl skozi majhno liso v grmovju bleščečo opravo, zahotelo se mu je boja in komaj komaj, da se ni dvignil ter zakričal nanje.

Jezdeci pa so v lahnem diru šli kar mimo, čul je pogovor, razločil ime Hilbudij, sicer pa ni razumel ničesar, ker so govorili grški. Počasi so se oddaljevali udarci kopit. Iztok se je v grmu oprezno in neslišno dvigal, tako dolgo, da je prirasla njegova kodrasta glava skozenj, kakor bi se dvignila sončnica, in se ozrla za odhajajočim bleskom konjikov.

»Če zavijejo v gozd in dobé naše konje!«

Te misli se je prestrašil. Kakor kip je stal sredi grma in ni se mu rodila pametna misel. Ali polagoma se je umiril. Konjiki so krenili na desno k potoku. Napojili so konje, prebredli vodo in se spustili na drugem bregu počasi v klanec. Iztok se ni ganil, dokler niso izginili v goščo.

Lahko bi bil pozval sedaj tovariša, da bi se vrnili do konj in odšli naglo domov pravit, da bizantinska vojska ni daleč. Toda Iztoka je gnalo dalje. Morda za onim hribom tabori Hilbudij! Preštel bo njegove vrsté, se vrnil in naznanil važno poročilo o vojski.

Vil se je kakor mačka in se gnal po najvišji travi, se skrival za grmičevje, se plazil po vseh štirih, pa zopet ležal, kadar je bil dosti v zavetju.

Sonce je tonilo, ko je stal pred gričem – zmučen in truden, da so se mu tresle mišice na stegnih.

Ali sta tovariša prišla?

Zaskovikal je.

Oglasilo se je prav blizu na desni in levi prav tako skovikanje.

V kratkem jih je združila temna loza. Plezali so neslišno po strmi rebri in, še preden je izginilo sonce, so bili vrh griča. Poslušajo. Vse tiho. Nekaj ptičev se je splašilo z vej, daleč nekje je zakruncal divji prašič.

Uležejo se na zemljo in nastavijo uho na prst.

»Topot! Topot! Kopita!« Vsi hkrati so to izgovorili.

Iztok vstane in spleza na drevo.

»Donava!«

Vzkliknil je skoraj glasno.

Pred seboj je videl prostrano ravnino. Oklepal jo je v sonce žareč okvir – široka reka. Tam za ognjenim okvirom, prav na mestu, kjer je ležala čez vodo dolga črna proga – most – se je dvigal iz temne lise dim.

»Tabor vidim!«

Tovariša sta se razveselila; kakor divja mačka sta se oglasila in začudila.

Iztok se je oziral, od kod klopotanje kopit. Še enkrat so se vneli sončni žarki in žareča ploskev je izginila. Prav takrat je tudi Iztok zapazil troje lučk, ki so se bližale hribu. V silnem skoku so se vračali jezdeci pozvedovalci in se drevili krog hribca v ravnino, da bi čimprej dospeli v tabor.

Iztok je vesel in srečen zlezel z drevesa.

»Če so konjiki ovohali naše gradišče?«

»Strašno gonijo! Važna poročila neso. Vrnimo se!«

»Počakajmo še in odpočijmo se nekoliko! Mesec vzide, Rado nam privede konje naproti, mordà še kaj zaslišimo in zagledamo.«

Mladci so legli na mah, vgriznili v kose ovčjega sira, si poiskali sladkih koreninic in govorili tiho junaške besede.

Naglo je legal mrak na zemljo. Na vzhodu se je že dvigal mesec, še ves bled. Njegovo prepalo lice se je še balo sončnih žarkov, ki so jemali v rdečih plamenih slovo po nebu. Topot konj je že zdavnaj obmolknil.

»Pojdimo! Svarun je naročil, da se vrnimo z nočjo,« sta silila mladca.

Iztok pa ni hotel. Z mladeniško svojeglavnostjo se je veselil, da zapoveduje – prvikrat v življenju. Zato se ni zmenil za očetovo naročilo. Hrepenel je po slavi in še važnejših novic bi bil rad prinesel v tabor.

»Ne gremo še! Če pride Rado s konji, počakajte me, jaz pa pojezdim za onimi tremi prav do mosta.«

»Pomisli, Bizantinec ga straži! Ujamejo te.«

Iztok se je na glas zasmejal, da sta se tovariša ozrla.

»Morana ti prizanesi! Iztok, ne tvegaj! Stribog naj popihne tvoj prešerni smeh Hilbudiju na uho! Besi naj dvignejo volkodlake v šumi, pa nam zaskočijo pot in nas zvodijo!«

Tovariš, ki je tako govoril, je nehote segel z roko za vrat, kamor mu je obesila mati tri mogočne merjaščeve okle, da bi ga varovali urokov in besov.

Iztok se je prevalil vznak in na licu mu je obsvetila medla mesečina smeh, poln dvoma. »Morana – besi – volkodlaki,« so šepetale ustnice. Da bi mu ti mogli škodovati? Vera očetov ... pa vendàr ... Zakaj se jih ne boji Hilbudij? ... Zaklopil je oči, na čelo si je položil sklenjene roké in molil z vročim vzdihom k Svetovitu, naj ga potolaži on, ki hkrati zre na vse štiri vetrove, ki vidi v temni noči in gleda v jasno sonce, pa se mu ne skalijo oči ...

»Tra-tra-tra!«

Vsi trije planejo kvišku.

Vnovič: »Tri-tra-tri-tra ...« 

Od daleč so se čule trombe.

Iztok je bil v trenutku vrh drevesa. Napenjal je sokolje oči, zapičil jih je v črno liso za Donavo, kjer je prej videl dim. Mesec je razžaril okolico. Zazrl je v motni luči, da se usipljejo s tistega vzvišenega prostora svetlikajoče se lučke. Vedno več jih je – proti reki se zibljejo.

»Hilbudij prihaja z vojsko!«

Iztok je planil z drevesa, v divjem teku so se zapodili po bregu in skokoma bežali naravnost proti griču, kjer so bili konji.

»Da bi prišel Rado!« je siknil Iztok in se pognal čez grm.

»Čuj, volk je zatulil!«

»Rado prihaja. Blizu je že! Hitro proti njemu!«

Vsi trije so se drevili s podvojeno silo v smeri, od koder so čuli volčje tuljenje. Oglasil se je zdaj pa zdaj kdo izmed njih, volk se jim je odzival, bliže in bliže so prihajali drug drugemu. Kmalu so začuli hrzanje konj in šum trave. Oddihali so se in šli korakoma. Od daleč so že videli črne sence, ki so se hitro gugale po ravnini.

Iztok se je ustavil.

»Tovariši! Ne skušajte se z mojim konjem. Veste, da je najboljši, kar jih je v taboru. Do jutra lahko prijezdite v gradišče, jaz pa moram biti prej tam, da se hitro dvignejo bojevniki in gremo nad Hilbudija!«

Komaj jim je to sporočil, že so zahrzali konji tik pred njimi. Iztok je planil kakor ptica na svojega vranca. Ta se je vzpel in obrnil na zadnjih nogah, ko je začutil gospodarjevo roko na brzdah. Zavihrala je griva in kakor misel sta zletela preko poljan. Nekaj krati je konjič ponehaval v skoku, kakor bi vpraševal, čemu ta pogon. Ali Iztok ga je stisnil s koleni, da je globoko zahropel, povodci so se nategnili in tedaj je žival razumela, da ta ježa ni šala, da je treba planiti na življenje in smrt.

Izborni konjič – očetu ga je bil podaril hunski poglavar – je povesil glavo, nozdrvi so se mu razširile, bela pena je letela v kosmih po zraku, drevesa so bežala mimo in tonila kakor bliskavica v daljavi. Na njegovem hrbtu pa je sedèl Iztok z naprej nagnjenim životom, kakor bi ležal na konjskem vratu. Nič se ni ganilo na njem. Kakor prirasel je tičal na konju, samo dolgi kodri so pluli v zraku in risovo krzno je veslalo z repom po konjskem hrbtu.

Iztoku se je zdelo, da se vleče pot še enkrat tako dolgo kakor podnevi. Ozrl se je včasih z boječim pogledom na zvezde, ali ni polnoč že minila. A zopet je stisnil konja, mu pošepetal v ušesa besedo, polno hvale in ljubezni – in šlo je skokoma čez drn in strn.

Dolgo je že jahal ob potoku v soteski. Zdaj zdaj je upal, da zagleda ognje – ali potok se je zasukal na levo in za ovinkom še vedno gluha šuma. Konj je začel pogosto hrzati in prhati. Iztok je čutil, da napenja zadnje sile. Kaj, če se zgrudi? Moral ga je ustaviti, da je šel korakoma dalje. Lákotnice so mu plale, vse kite so se tresle od napora, z globoko sklonjeno glavo je šel in hropel. Od trebuha se mu je cedil pot.

Iztok je skrbno meril okolico. Predivje je zjutraj jahal in se ni menil, kaj je krog njega. Zato se ni mogel domisliti nobenega drevesa, nobene kotanje, ki bi mu povedala, kako daleč je še do gradišča. Torej naprej!

Objel je konju vrat, mu pritisnil lice prav k ušesu in mu obljubil najlepšega žita, če se podviza in ga čimprej prinese v šotorišče.

Vranec je udaril dvakrat s kopitom prav silno ob tla, pa se zopet zleknil, iztegnil vrat in bežal kakor vihar.

Zopet ovinek. Iztok je zapazil nekaj ognjev v daljavi.

»Gradišče!« je vzkliknil. Stisnil je konja, tla so zabobnela, hrestale so suhe veje, ognji so se bližali.

Še kratka ravnica, soteska se je odprla na široko kotlino. Z besno divjostjo se je spustil konj, ves uznojèn in spenjen, kakor od snega opadel. Začuli so ga stražniki. Plamenice so se dvignile in premikale. Kakor bi pal iz oblaka, je treščil Iztok na sredo taborišča.

»Hilbudij! Hilbudij prihaja!«

Divje je zakričal, vsi šotori so se prebudili, završalo in zašumelo je med vojščaki, rogovi so zatrobili. Iztokov vranec pa je zatrepetal in se s krčevitimi utripi zgrudil ob ognju; iz nozdrvi mu je brizgnila vroča kri.

Četrto poglavje

Ko je Azbad odšel iz Hilbudijevega šotora, je bilo že vse vojaštvo na delu. Stotniki in častniki so nadzorovali posamezne gruče, Hilbudij si je sam ogledal vse težko in lahko oborožene pešce, konjici je veleval sam in presojal opremo; marsikateremu vojščaku je preskusil sulico in meč, je li dosti nabrušen.

Vsi so mislili, da odidejo opolnoči čez Donavo. Konji so bili nakrmljeni in osedlani, vojaki so z vsem orožjem sloneli na slami in rahlo dremáli.

Toda Hilbudij ni hotel na slepo udariti v deželo Slovenov. Razposlal je najhitrejše jezdece čez Donavo, da pozvedo, kje bi bil Svarun in njegove črede. Kajti za te mu je šlo.

Justinijan mu je bil sporočil, da vojskovodja Belizar zapored zmaguje Vandale, da je zasedel mesto Kartagino v Afriki, da zbira vandalski kralj Gelimer zadnje ostanke svoje vojske, ki jo bo vrli Belizar gotovo v kratkem porazil. Zato namerava koj po novem letu napraviti velikansko slavje v Bizancu in sprejeti vojskovodjo Belizarja v svečanem triumfu. V ta namen potrebuje denarja in živil. Hilbudij naj priskrbi – denarja ne more – pač pa zadosti drobnice in govedi, da pogosté na dan zmagoslavja vojaštvo in ljudstvo v Bizancu. Udari naj torej hitro na Slovene, jim pobere živino in jo upoti naglo po cesti v Bizanc. Podpisal se je cesar: Justinijan, zmagalec Alanov, Vandalov, vladar Afrike.

Hilbudija pismo ni razveselilo. Res je črtil barbare Slovene, pa je bil dosti plemenit, da se mu je zdel tak roparski pohod vse preponiževalen za pravega vojaka. Dokler je pokoril Slovene roparje, dokler je imel opravka z veliko vojsko, tako dolgo se je veselil bojnega viharja. Ali Sloveni so sedaj ukročeni. Mirno pasejo črede po svoji zemlji, čemu bi jih napadal, pastirje, on, vojak in vojskovodja.

Zaradi tega Hilbudij ni bil vesel pohoda. Pokorno je slušal carsko povelje, v srcu pa iskreno želel, da bi mu ne bilo treba klati pastirjev, marveč da bi naletel na mogočen odpor pri Slovenih.

Razposlal je torej prednje straže čez Donavo in čakal tisto noč in še drugi dan sporočil. Vojska je čákala v taboru in gledala temne sence na poveljnikovem čelu. Zvečer so se vrnili zadnji pozvedovalci. Nobeden prejšnjih ni našel sledu. Ali ti trije, ki so jezdili mimo Iztoka, so ujeli v hosti mladega Slovena. Dolgo jim ni hotel odgovarjati. Pa vojaki so ga pripeli za noge in za roke med dve drevesi, zanetili ogenj pod njegovim trebuhom in mu žgali ledja z žarečimi ogorki. V silnih bolečinah je Sloven razodel, da je za goro Svarunovo gradišče, da ima Svarun zbrane velike črede in da skriva v gradišču mnogo bogastva. Sloven ni hotel izdati, da so te črede vojščaki, vsi združeni Sloveni in Antje, ne pa črede ovac in krav. Upal je preslepiti Hilbudija, da bi v svoji drznosti ne povedel s seboj vsega tabora in bi ga Sloveni tem laže zmagali. Ko je na pol mrtvi Sloven Svaruna na videz izdal, mu je sunil Bizantinec meč v srce in ogledniki so odjahali v tabor.

Hilbudij se je razveselil novice. Odbral je oddelek najboljših pešcev, konjice pa je vzel le za silo s seboj, da bi v potrebi pohitela v tabor po ostalo vojsko.

Razveselil se je, ker je zvedel za gradišče, češ bo vsaj nekaj junaškega dela. Tudi po Svarunu, glavarju Slovenov se mu je zahotelo.

Šest stotnikov je takoj razporedilo čete. Hilbudij je šel v šotor in si pripasal težki meč; na glavo si je del najtežji in najlepši šlem. Treba je bilo glavo zavarovati pred kamni, ki bodo padali čez okope z gradišča. Šlem je bil razdeljen na pet polj, ki so bila posrebrena in ločena z zlatimi sponami. Na prednjem polju se je svetil križ, sestavljen iz dragih kamnov. Na levi strani je bil vrezan golobček z oljkovo vejico, na desni viseča krona. Pod križem sta se bleščali zlati črki alfa in omega.

Ko je prijezdil iz tabora, so že stale čete pred mostom. Zamahnil je z roko, vrste so se premaknile, plohi na mostu so votlo zabobneli.

Hilbudij je hotel dospeti ponoči preko ravnine do soteske, da bi ga Sloveni ne zapazili in ne odgnali čred v skrite šume, kjer bi jih bilo težko zaseči. Prepovedal je med potjo trombe, velel je paziti na ščite in meče, da bi se ne zadevali drug ob drugega in ne delali hrupa. Čete so z lahno nogo bredle visoko travo, ki se je drobila in mečkala pod njihovimi koraki. Bojevniki so tiho šepetali in si pripovedovali vesele vojne dogodke. Na vseh licih veselje in brezskrbnost, kakor bi šli v goste. Zakaj vérovali so v nepremagljivega Hilbudija, ki jih vodi že tri leta od zmage do zmage.

V taboru Slovenov so se zbrali takoj po prihodu Iztoka sredi noči vsi starešine s Svarunom v posvèt. Zborovali so dolgo. Niso se mogli zediniti. Nekateri so svétovali, naj se vsa vojska poskrije v gradišču, zažene vanj goved in drobnico, da bi imeli zadosti hrane, ostalo živino pa naj odženo daleč proč v skrivne gozdove in soteske, kamor Hilbudij ne pojde. Za to misel so se vnemali starešine Antov. Sloveni s Svarunom vred pa so zahtevali, naj se takoj dvignejo čete in hité po strmih potih Hilbudiju nasproti ter ga zajamejo iz zasede. Mnenja so si nasprotovala, čas je bežal.

Tedaj se dvigne starešina Radogost in izpregovori:

»Možje, zvezde bežijo na zaton, Hilbudij jaha nad nas mi pa besedujemo in čakamo bizantinskih mečev nad svoje črepinje. Svetujem vam, naj se pozove Iztok, plemeniti mladec, našega staroste Svaruna sin, s katerim so bogovi. Stopi naj sredi med nas, pa naj govori modro besedo. Svetovit mu je pokazal sovraga v nočni temi, Svetovit mu navdahne modro besedo in naše sive glavé se uklonijo žarki misli mladeniča, kateremu gori jasna luč v glavi.«

Začudili so se vsi, začudil sam Svarun. Da bi stopil mladec v zbor starešin – nikoli tegà! Spogledovali so se, pa se nihče ni dvignil, da bi ugovarjal, nihče, da bi prigovarjal.

In Radogost začne vnovič:

»Pa se čudite! In molčite! Ali rečem vam: Bogovi hočejo besedo Iztokovo!«

»Bogovi hočejo – – –« je završalo in zamrmralo v zboru. Radogost je odšel sam po Iztoka.

Skoro plah, s ponižno priklonjeno glavo je stopil Iztok v slovesni zbor. Svarun je povzel besedo:

»Sin moj, molče te je poklical zbor veljakov in izkušenih bojevnikov iz slavnega rodu Antov in takisto Slovenov – molče, pravim, ker nas je pretresel nasvet starešine Radogosta, da ti, mladec, ki imaš sulico krvavo samo od krvi merjascev in medvedov, da ti rečeš besedo, če ti jo vdahne Svetovit, kako naj sprejmemo Hilbudija.«

Iztok je sklenil roke in se globoko priklonil.

»Jahal sem kot vihar. Spremljevalcev še ni za menoj. Kdo mi je podpiral konja, če ne bogovi? Zakaj se mi je zgrudil doma in ne daleč v soteski, da bi naša vojska mirno spala in ne zvedela, kako se bliža bes vseh Slovenov, Hilbudij? Svetovit je prižgal mesec, da sem videl blesk vojske, Morana je zbežala v hosto, da ni zatela mojega konja – žrtvujem ji najlepšega ovna – in če ste me poklicali vi, mislim, da vas je nagnil sam Perun. In jaz vam pravim: Starešine in veljaki, hrabri bojevniki, udarimo z vso vojsko hitro proti Hilbudiju. Od štirih strani ga zgrabimo in dosti mora biti naših sekir, da razkoljejo vse ščite, dosti kopij, da prevrtajo oklepe, dosti mečev, da razsekajo šleme na glavah Bizantincev.«

»Ti si govoril, možje, govorite vi!«

Na ta Svarunov poziv se dvigne vojni svet v en glas:

»Nad Hilbudija! Iztok je velik!«

Vsi so se takoj razpršili po taboru. Vsak je zbral svoje borce. Vrhovno povelje je vodil Svarun. Ob njem so se zbrali najmočnejši junaki. Od pasa gori so bili vsi goli. Ne enega ni bilo, ki bi bil brez obrunka na širokih prsih. Vsi so se že često vojevali z veliko hrabrostjo. Ta zid slovenskih prsi je imel nalogo, da se napoti po dolini in udari Hilbudiju v lice ter mu zabrani pot do gradišča. Oboroženi so bili s težkimi kopji, ki so jih metali do trideset in več korakov s tako silo, da so predrla vsak ščit in prevrtala vsak oklep. Na debelih jermenih so jim viseli mogočni meči, mnogi so imeli tudi sekire. Le malo jih je nosilo majhne ščite. Vsi so hodili peš, samo starec Svarun je jezdil. Edino on je imel čez jagnječevino na prsih oklep iz konjskega roga – dar Hunov.

Najtežjo nalogo so poverili Iztoku. Prideljeni so mu bili vsi mladci, ki naj bi jih vodil hitro po stranskih stezàh, po bregovih in gostem lesu ter napadel Hilbudijevo vojsko s strelicami iz zasede. Mladež se je gnetla krog Iztoka. Imeli so polne tule puščic, poskušali so tetive na lokih in drhteli od poželenja po boju. Vsak je imel za pasom kratek nož, da bi ga rabil, če bi se spoprijel od blizu z bizantinskimi pračarji.

En oddelek je vodil Radogost, najvrlejši starešina. Ti so imeli za glavno orožje kij, bojno kladivo, ki je strašno gospodarilo po šlemih nasprotnikov. Kogar je zadel kij na glavo, vsak se je zgrudil, če ne mrtev, vsaj omamljen. Ti so imeli nalogo, udariti šele sredi boja, ko se prične zmešnjava in nastane gneča.

Drugo vojsko je vodil Krok: trobilce. Imeli so raznovrstno orožje pa veliko rogov. Niso bili prida vojščaki, pač pa predrzni izzivači, hlapci in pastirji, pretepači na poljanah, ki naj bi z nenadnim hrupom, tuljenjem in trobenjem zbegali sovražnika. Poverili so jim tudi zelo važno nalogo čuvajev. Zato so morali najzanesljivejši splezati na vse višine in stražiti, ali ne bo Hilbudij premenil smeri ter udaril preko hriba nad gradišče. Zakaj dobro so vedeli, da se Bizantinci ogibajo sotesk in da izpeljujejo celo ceste rajši čez gore kakor po ozkih dolinah, da so varni pred zasedami.

Ko so bile vse čete urejene, je opravil Svarun molitev; nato je dal znamenje in voji so se razkropili po šumah brez hrupa, brez krika in ropota, kakor bi jih pogoltnili temni gozdovi. Sam se je premaknil zadnji. Pa tudi njegova četa je lezla ob straneh, bredla po potoku, da ni puščala sledu za seboj. Svarun je bil po toliko vojskàh zelo previden. Dobro je vedel, da pošlje Hilbudij pred seboj pozvedovalce na hitrih konjih. Če bi ti izsledili izhojeno pot v travi, bi se Hilbudij takoj okrenil in jih kako prevaril ter iznenadil.

Ko je v jutro vstajala zarja, je šla Ljubinica iz gradišča in vse mladenke z njo; zbrale so se pod lipo ter darovale Perunu lepa jagnjeta za zmago očetov. Gradišče je čuvala majhna posadka, med njo godec Radovan, ki je čepel na okopih, stiskal plunko pod pázduho in strahoma poslušal, kaj bo. Bal se je krvi, vojni krik je »žalil njegovo pevsko uho«, kakor je sam trdil. Preudaril je natančno, kam pobegne z urnimi koraki, če pribežijo sli in naznanijo poraz Slovenov.

Peto poglavje

Hilbudij je prekoračil čez noč ravnino in se naslonil v jutro s svojimi vojaki ob pobočje hriba, ob katerem se je odpirala soteska do gradišča Slovenov. Vse čete so se poskrile v gosto hrastičje. Prepovedal je ukresati ogenj, da bi si varili vojaki ječmenovo juho. Zato so jedli mrzlo, nekateri suhe ribe, drugi prekajeno meso, in prigrizovali česen.

Hilbudij je sklenil počakati popoldneva, potem pa kreniti v sotesko, da bi mogel že v jutro zgrabiti gradišče Slovenov. Še malo ni mislil, da ne bo zmagal. Tudi zasede se ni bal. Bal se je samo za vojake. Vsakega se mu je zdelo škoda. Zakaj vsak teh utrjenih in izšolanih mož mu je zalegel za deset novincev.

Zategadelj je pozval predse vrlega jezdeca, nekega barbara – Tračana. Prišel se mu je pred letom ponujat v vojaško službo. Hilbudiju je ugajal; in res se je izuril, da mu ga ni bilo para.

Tega je poklical Hilbudij. Njegova polt je bila temna, lasje rdečkasti, postava velika, prav kakor kakega Slovena. Ukazal mu je, naj sleče opravo bizantinskega vojaka in natakne kratke prtene hlače, kakršne so nosili Sloveni. Takisto naj razsedla konja in naj jezdi kakor divji pastir oprezno po soteski. Razumel je precèj dobro jezik Slovenov. Naj vpraša, mu je rekel, če naleti na kakega Slovena, po ovcah ali konjih, češ da je poslanec azijskega trgovca, ki bi prišel na kupčijo. Ali oprezno naj gleda, so li v dolini sledovi po vojnih četah.

Tračan se je hitro prelevil iz bizantinskega konjika v barbarskega pastirja in malomarno odjezdil. Z glavo je gugal na levo in desno in pel pastirsko pesem. Vajeti je pustil, da so visele konju na vratu. Kakor bi se ne menil za ves svet, tako je jahal Tračan ogleduh. Ali njegove lisičje oči so opazile vsako sled v travi in predirale gosto grmovje po bregovih. Zapazil je konjsko sled. Skobalil se je s konja in trgal kislico, ki je rasla ob potoku. Žvečil je liste, brskal po travi, kakor bi iskal še drugih zelišč. Toda meril je le skoke, katere je delal preteklo noč Iztokov konj.

Leno je zlezel zopet na konja in jahal dalje. Včasih je pognal v dir, pa zopet prenehal in skrbno opazoval. Vsepovsod ta razkoračena, iztegnjena sled konja, ki se je drevil v divjih skokih. Čedalje bolj sumljivo se mu je zdelo, hitreje je gugal z glavo in še skrbneje so se mu svetile lisičje oči. Vendar ni mogel ničesar drugega izslediti. Vse grmovje je spalo, po gozdu se je tu in tam osulo listje, ko je sedla divja ptica na vejo. Kar pridrži konja. Pred njim leži v potoku mrtva žival. Zopet zleze na tla in stopi bliže.

Konj! Hitro je bil v vodi. Od vseh strani ga je pregledal, a nobenega sledu, da bi bil brzdan. To je divja mrha! Volcjé so jo preganjali pa je poginila in se zvalila v potok. Od tod tisti skoki!

Vesel je zlezel na konja; pogledal je še nekoliko dalje, pa veliki skoki so se izgubili. — Iztok je jezdil le-tam po vodi.

Pa se je varal Tračan. Ta konj je poginil enemu izmed Iztokovih tovarišev. Gnal se je za Iztokom, ali žival mu je opešala in se zgrudila. Zadavil jo je z jermenom, pobral s seboj brzde, zvalil konja v vodo, sam pa izginil v goščo in se plazil po lesu dalje. Druga dva tovariša nista šla za njim v sotesko, ampak sta krenila v hrib, da bi dospela preko gore v gradišče.

Tračan je vesel obrnil konja in odjahal v najhujšem diru, da bi sporočil poveljniku Hilbudiju, kar je našel: vse mirno, nobenih sovražnikov.

Toda sredi pota, kjer je dolina najožja, se dvigne pred njim iz trave človeška postava. Tračan je potegnil konja, da se je vzpel na zadnje noge. »Hoj, pastirček, kaj delaš?«

»Ovac iščem; sto ovac mojega očeta se je izgubilo. Tri dni jih iščem. Ali si jih videl? Od kod tvoja pot?«

»Hej, mladec, ovac iščem kakor ti. Ali jaz jih iščem za kupce iz Bizanca. Kožuhov bi radi, usnja potrebujejo, ali veš za moža med Sloveni, ki bi imel naprodaj teh reči?«

»Moj oče Svarun ima dan hodá od tod gradišče. V njem so grmade dragega krzna, gore bivolskih kož, žlahtnega kámenja mnogo. Rad bi prodal, pa ne more, ker leži za Donavo tisti pes, tisti Hilbudij, in ne utegnemo naprodaj z bogastvom. Pripelji trgovce, ej, skupili boste, da se vam ne sanja, če se potrudite semkaj!«

»Pastirček, hodi z Daždbogom, poišči ovcé, Veles s teboj in povej očetu, da pridejo bogati kupci. Dobro bodo plačali –«

Tračan je bliskoma odjezdil, za njim je zvedavo gledal pastir in mahal z dolgo šibo. Ko se je jezdec skril v daljavi za ovinkom, se je pastir glasno zasmejal, vrgel šibo proč, stisnil pest in zapretil: »Le pridite, besi, po krzno! Oderemo vas, da ponesete v Bizanc mehove iz lastne kože.«

Nato je planil v gozd kakor divja mačka. Bil je Iztok.

Ko je Svarun ukazal odhod, je prva izginila četa gibkih lokostrelcev z Iztokom na čelu. Popeli so se naravnost v reber. Vili so se med grmovjem kakor risi za plenom, plezali preko pečin, po strminah so lezli po vseh štirih kakor potuhnjena zverjad. Hodili so oprezno in varno, da suha veja ni počila; v nobenem tulu niso zarožljale strelice, niti hropli niso glasno, dasi jih je vodil poglavar hitro, kakor bi bežal mlad volk po lesu. Ko so dospeli na greben, so se na široko razpršili, potonili med visoko travo in robidovje ter v temi – mesec je zašel – gazili uspešno dalje. Ko se je zasvitalo, se je popel Iztok počasi na sivo skalo in zrl krog sebe. Vse tiho, kakor bi ne bilo nikogar v lesu. Le včasih je majceno zašumelo, kakor bi prhutnil divji jereb iz listja, le tu in tam se je potegnila senca preko jase, pa hitro zopet utonila v mraku drevja.

Iztok se je smehljal. Oko mu je žarelo ko sokolu, pritrdil si je jermen, na katerem je oprtiv nosil tul, zlezel s skale in šel dalje.

Pol jutra je že prevozilo sonce, ko se je ustavil mladi četnik in z jastrebjim piskom naznanil, da so prišli na določeno mesto. Stal je v gostem hrastovem gozdu na strmem pobočju, kjer je bila dolina najožja. Na pisk so prirasle iz tal postave tovarišev, iz vsakega grma, izza vsakega debla, iz trave, čez skale in iz kotanj, vsepovsod so se dvigali vrli mladci.

Iztok jih je brez besed vedel navzdol. Noben kamenček se ni sprožil, da bi se zakotalil v dolino. Tonili so neslišno po strmini in kmalu dospeli do mladega, gostega lesa. Od ondod je bila najboljša razdalja za strelice, ki bi jih prožili v dolino. Ukazal jim je, naj se raztegnejo v dolgi trojni vrsti po rebri in poležejo v travo in grmičevje. Vsi naj čakajo njegovega povelja. Dokler on ne sproži, se ne sme nihče ganiti.

Nato si je sam narezal vej, jih zataknil vrh mahovite skale, zlezel podnje in počenil v skrito opazovališče.

Od ondod je bil zagledal jezdeca, Hilbudijevega poslanca. Prvi hip je mislil, da je eden njegovih včerajšnjih spremljevalcev, in skoro bi se bil dvignil izza umetnega grma in ga poklical. Ali njegovo oko je spoznalo visokega konja, kakršne so imeli Bizantinci. Sloveni niso jezdili takih. Zbudila se mu je sumnja. Roka se je sama od sebe krivila, da bi segla za pleče po strelico in jo poslala tujcu za vrat. Pa se je premagal. Hitro je odpel jermen, tul mu je zdrknil s hrbta, poleg njega je položil lok, bojni nož je pa skril za kratke hlače iz jagnječevine. Vsi bojni znaki so izginili in Iztok je zdrsnil tiho po bregu. Na dnu si je odlomil šibo in čakal jezdeca.

Pričakal ga je in Tračana lokavo prepričal, da je Svarun v gradišču brez vojske. Upal je za trdno, da se Hilbudij napoti po soteski.

Ko se je Tračan vrnil do Hilbudija in mu sporočil, kar je videl, se poveljniku čelo ni zvedrilo. Nezadovoljen je bil, ker po imel bržkone premalo boja, a plenitev mu je bila zoprna.

»Ropanje po šegi barbarov, cesarju na ljubo, da napase nekaj lačnih tolp, ki se pridrvé čez zimo v mesto. Za neumni cirkus, za veselice se trošijo milijoni!«

Legel je jezen na travo. Vojaki so ga strahoma gledali in se pogovarjali samo šepetaje.

Sredi poldneva Hilbudij vstane in da povelje za odhod.

Težko oborožene čete – z velikimi ščiti, sulicami in meči, vse v železnih oklepih – so korakale spredaj. Za njimi je jahal Hilbudij, ob njem nekaj konjice, da bi ji dal hitra povelja, če bi bilo treba. Zadaj so šli lokostrelci in pračarji, ki so bili zelo nevarni v boju iz daljave. Na okroglih palicah so imeli pritrjene usnjate prače, s katerimi so nedosegljivo spretno metali podolgaste, na koncu priostrene svinčenice, imenovane »želode«; kogar je želod dobro zadel, ni več ganil v boju.

Vojska se je počasi premikala po globeli. Sonce se je nižalo in se z izredno gorkimi jesenskimi žarki upiralo četam v hrbet. Hilbudij je jahal zamišljen. Malomarno mu je visel šlem na rdečem jermenu po hrbtu. Tudi drugi jezdeci in mnogo pešcev je odpelo jermene in spustilo šleme. Le-ti so se veselo svetlikali in na kamenčkih Hilbudijevega križa so plesali pisani sončni trakovi.

Pod milim nebom grobna tihota. Vojaki so molče stopali drug ob drugem. Le šum korakov je donel po globeli in potok je enakomerno curljal.

Sonce se je polagoma bližalo zatonu. Dolina se je stisnila, sence so se zgrnile nad čete. Bližali so se tesni soteski.

V mladih Slovenih, ki so prežali na rebri, je kipela kri. Čuli so šum, včasih je zarožljal meč. Vsaka roka je segla po strelici in jo položila na lok, prsti so krčevito držali za škrto, ki je že sedela v tetivi. Kmalu so zapazili skozi presledke v grmih prve oddelke. Razburjenje je kipelo, treba je bilo velike sile, da se ni utrgal ta plaz mladih, boja in krvi žejnih Slovenov. Iztok je čepel na skali – okamenel. Mogočni lok je stal pokonci, najboljša strelica je sedela na tetivi, mišice na desnici so se vzvalovile, srce mu je plalo, da se je tresel jermen na prsih, ki je nosil tul. Težko oborožene čete so bile že pod njim. Lahko bi bil sprožil, ali oko mu je iskalo Hilbudija, iskalo ga je in zasledilo. Na ovinku se prikaže prvi jezdec v lepem oklepu s šlemom na hrbtu. Za njim jezdijo drugi po dva in dva.

Poveljnik! Hilbudij! Sam jezdi, brezskrbno in zamišljeno. Vedno bolj se bliža Iztoku. Še petdesetkrat stopi konj, vojskovodja bo pod njim.

Iztok prime trdneje za lok, tetiva se prične napenjati, lok se krivi – še deset korakov.

Iztok se dviga izza vej, lok je upognjen do skrajnosti. Drink, tetiva je zapela, po zraku je zasičala strelica, spodaj pa je kriknil s strašanskim glasom Hilbudij »Kyrie éleison!«, zakrilil z rokami po zraku, segel k sencu, kjer je tičala ost, pa omahnil in padel s konja. V tistem trenutku je zažvižgalo in zašumelo v bregu, oblak strelic se je utrgal in posul Bizantince. Razlegal se je krik, da je vztrepetala gora, Hilbudijevi vojaki so padali in z divjim krikom pulili strelice iz ran. Ali hipoma je bilo zmešnjavi konec. Stotniki so velevali, vojska se je strnila, ščiti so se nagnili kot streha nad četo, strelice so pokale in odletavale od bronastih nabuhov na ščitih. Kakor snežni plug se je obrnila vojska, vsa pokrita s ščiti, in nastavila svoj rilec proti napadalcem pa navalila vkreber. Pračarji in lokostrelci so se usuli čez potok na nasprotni breg; cepali so in padali; ker so strelice predirale lahke oklepe, ali drevili so se v hrib, da bi vrnili od ondod napadalcem s svinčenim želodom. Prvi ščiti so bili že blizu, dvajset korakov pod Iztokom, nobena strelica se ni več prijela, svinec je deževal od nasprotnega brega; marsikateri mladec je kriknil, lok mu je padel iz roke, sam se je zgrudil in zakotalil po bregu. Iztok je izprevidel, da morajo bežati. Ali tedaj zabučé divji rogovi na nasprotni strani.

»Krok,« pomisli Iztok.

Svinčeni dež je hipoma ponehal, razleglo se je rjovenje in kriki, trušč in ropot. Krok je kakor divji merjasec udaril z brega na pračarje in lokostrelce. Klin Bizantincev, ki je prodiral proti Iztoku, se je ustavil; spoznali so, da so obkoljeni. Krokova divja drhal se je spopadla z lahko oboroženimi, nastal je svitek, klobčiči človeških trupel so se kotalili po brdu, klali, grizli in bodli drug drugega, na dnu v potoku so se premetavali in davili, voda je rdela od krvi. Bizantinci so zatrobili, trobente so velevale umik. Vsa stisnjena se je težko oborožena četa obrnila – nad njo streha ščitov – in zbežala v dolino. A tam so se že prikazale mogočne postave Svarunove čete. Kopja so sviščala po zraku in vrtala luknje v železno streho ščitov. Začel se je boj moža proti možu. Sekire so treskale po ščitih in jih klale, meči so se pomakali v kri in bliskovito švigali po telesih Slovenov. Vsa dolga dolina je bila zamotana veriga besnečih vojakov, ki so se z grozno silo bili in klali. V sredo te gneče je pribesnel še Radogost. Kiji so se dvigali in strašno telebali po bronastih šlemih. Bil je hrup in krik, vzdihi in rjovenje, žvenket mečev, trušč lomečih se kopij.

Iztok je planil s strelci naprej po bregu. Konjica se je pravkar utrgala izmed gneče in hotela bežati. Posuli so konje s strelicami, da so se grudili pod jezdeci. Mladci pa so planili z nožmi za njimi, glava za glavo je padla pod urnim mečem izbornih konjikov, ali čez mrliče so tiščali drugi, podrli Bizantince na tla in jih zadušili s težo svojih trupel.

Noč je legla na zemljo. Po travi so tekle kaluže krvi, vzdihi so ječali do neba, Sloveni pa so peli divje davorije, da je donelo pod jasno svobodno nebo.

Šesto poglavje

Zmagovalci so zapalili ognje in se zbrali v velikih tolpah okrog njih. Z ogorki so iztikali potem po dolini in iskali svojcev, katerih so pogrešali.

Morana je strašno gospodarila. Potok se je na več krajih zajezil, toliko mrličev je ležalo v njem. Še mrtvi so se davili, stiskali nože v rokàh, tiščali v zobeh kose človeškega mesa, ki so jih odtrgali, ko so se bili zagrizli v sovražnika. Kroka so dobili v jarku, krog njega deset poklanih pračarjev. Eden je ležal na njem, v njegovem srcu je tičal Krokov nož. Velika žalost je obšla Svaruna, ko so prinesli na smrt ranjenega Radogosta. Preko prsi mu je zevala dolga rana, dvakrat je še dihnil pri ognju in ugasnil. Bil je najslovitejši starešina Antov.

Sloveni so zmagali, pa plačáli zmago s potoki krvi. Zakaj Hilbudijevi vojaki so se besno borili; bili so dobro oboroženi in zavárovani. Zlomila jih je samo mogočna sila Slovenov, sicer bi si bili presekali pot skozi čete in ušli.

»Vsi Bizantinci so padli!« Tako so sodili četniki in starešine. Svarun ni verjel. Trikrat je imel presekan oklep iz konjskega roga, zmučen je bil, pa ni miroval. Obhodil je vse mrliče, štel Bizantince in zmajeval z glavo.

»Več bi jih moralo biti, Hilbudij ima močnejšo vojsko! V taboru jih je pustil, če ne, so ubežali.«

Zato ljudem ni dal pokoja.

V gradišču so že zvedeli za zmago in hitro poslali številno konj, da bi povezáli ranjence nanje in jih prenesli domov.

Svarun je odbral dvajset dobro oboroženih vojščakov, jim ukazal na konje in jih še v noči pognal čez ravan proti mostu. Velel jim je, naj se poskrijejo in varno čuvajo most. Če zaloté potoma beguna, naj ga umoré, če bi hotel kdo proti mostu, naj ga takisto napadejo in hitro pokončajo. Če zve posadka v taboru o porazu Hilbudija, razdere most in vojska Slovenov bi ne mogla čez Donavo.

Nato so pobrali ranjence in jih odvedli na konjih v gradišče. Med njimi je bilo kakih petdeset še živih in onemoglih bizantinskih vojakov. Te so odgnali v sužnost.

Ko so bojevniki počivali, je slonel Svarun sam ob ognju in razmišljal. Jasno mu je bilo, da je treba osvojiti tabor. Toda tabor Hilbudijev! To je trdnjava, katero bi kupil samo z življenjem polovice vojske. Premišljeval je, čelo se mu je gubančilo, s prsti je brodil po beli bradi, ki je bila vsa oškropljena s krvjo. Tu in tam so se zakrohotali mladeniči ob ognju, tam so zapeli pesem, Svarun pa se je ključil bolj in bolj v dve gubé. Ni se mu rodila pametna zvijača, kako bi zasegel tabor, da bi ne žrtvoval preveč ljudi.

»Svetovit, vdahni mi modro ukano! Samo eno še pošlji v mojo sivo glavo, saj potem ležem počivat. Samo eno še ...« Glava mu je zlezla čisto nizko, da je čelo naslonil na ročnik meča, ki je bil zaboden pred njim v tla. Trudne oči so se zaklopile, po spanju je hrepenelo telo, ali duša je bila nemirna, polna skrbi. Bolj in bolj se je poizgubljal šum in krik okrog njega, ognji so ugašali, nebo se je na vzhodu žarilo v tanki, rdeči progi.

Kakor bi se utrgal žarek te luči z neba in šinil v glavo Svaruna. Od veselja je vzkliknil in hitro vstal.

Takoj so zapeli rogovi, vsa vojska se je dvignila in gnetla v gosto črto. Starešine so obkolile Svaruna.

»Bratje, starešine Slovenov, veljaki med Anti, vrli vojščaki,« je izpregovoril Svarun. »Bogovi so bili z nami, Perun je po pravici udaril oholega Hilbudija, tatu naše svobode, udaril njegovo vojsko, da trohné sedaj njihova trupla, v hrano jastrebov in lisic. Ali padlo je komaj pol njegove vojske. Udariti moramo na gnezdo za Donavo, razsuti moramo tabor, sicer pridejo drugi Hilbudiji in nas vnovič pokoljejo in oropajo. Toda Bizantinec sedi kakor zmaj v gnezdu. Poznate njegove okope, raztopljeno smolo, silna kopja in meče, urne kakor blisk. Več ko pol vojske si razbije glavo ob zakopih, pa jih še ne vzamemo.«

»Razderimo most in se vrnimo k čredam!« svétuje star Ant.

»Ne, brat! Most je naš. Ne smemo si odlomiti veje, na kateri stojimo. Po mostu pojdejo naši voji, da si povrnemo, kar so nam ugrabili. Zato moramo razsuti tabor!«

»Udarimo nanj! Izstradajmo vojsko Bizantincev! Sežgimo jih v gnezdu!«

Navdušenje se je oglasilo v zboru. Zadaj so dvigali vojščaki kopja in meče, s sekirami so mahali nad glavami.

»Da, v tabor udarimo, a naše glave bodo cele, Morana bo sedela in od daleč gledala zmago!«

Vsi so široko odprli oči, s hrepenečimi usti so strmeli v Svaruna. Vsa gneča se je še bolj stisnila in poslušala.

»Bratje, Svetovita zahvalite! Podaril je moji sivi glavi ukano!«

Vesel krik je šinil skozi množice.

»Hitro slecite vse bizantinske vojščake, nadenite sebi šleme in prnje, ščite obesite na roke, pa naprej nad tabor!«

Vsi so ostrmeli. Nihče si ni upal izpregovoriti. V tako nerodni opravi! Svarun je blazen! Usmili se ga, Svetovit!

Nihče se ni ganil z mesta. Ali Svarun zapove odločno še enkrat: »Šlemena na glavo, oblecite oklepe!«

Vsi borci so se razpršili in planili nad mrtva trupla Bizantincev. Snemali so jim šleme, odpenjali oklepe in odpasovali lepe, okovane jermene.

Iztok je poiskal Hilbudija. Ležal je vznak na travi, v roki je držal Iztokovo strelico, ki si jo je bil potegnil iz sencà – in umrl. Vrl junak je bil in Iztoku se je porodila iskrena želja, da bi tudi on in njegovi tovariši jezdili tako oboroženi, da bi ne bilo treba čakati v zasedi sovražnika, marveč bi ga zgrabili na široki poljani. O, drugačno bi bilo Iztokovo veselje, ko bi se sam, oborožen, takisto sešel s Hilbudijem na zelenem travniku. Pa bi se zaletela konja drug v drugega, dvoje kopij bi zapokalo in se polomilo, potem bi potegnila meče, pa udarec na udarec, da bi se iskre kresale. Obema bi curljal pot po čelu, oba bi krvavela, a nazadnje bi mu Iztok preklal šlem in Hilbudij bi se zvrnil na zemljo. Da, to bi bila zmaga!

Skoraj žalosten mu je snel oklep in si ga nadel krog prsi. Kaka moč v Hilbudiju! Silnejše prsi od Iztokovih! In ko je odpel oklep, je pogledal Hilbudiju pod prteno srajco. Kake brazgotine, vse križem razsekana koža! Bil je velik junak!

Iztok si je nadel opravo z globokim spoštovanjem do ubitega sovražnika. Truplo je zavlekel potem v grmovje in ga pokril čez in čez. Takega junaka ne smejo trgati zveri in ujede.

Ko se je vojska Slovenov prelevila, so opremili tudi prav toliko konj z bizantinskimi sedli in brzdami. Iztok je zasedel konja, vojska pa ga je veselo pozdravljala in se norčevala iz Hilbudija.

Ker je bilo za vse bojne oprave premalo, se je vzporedila četa v sredo. Tako se je glasilo povelje.

Svarun je ukazal, naj takoj odrinejo, ali kreniti morajo na desno, da jih zakrije hribec pred Donavo. Tam se odpočijejo in v mraku se napotijo čez most nad tabor.

V gradišče je poslal hitre sle, naj priženo za njimi ovnov in govedi ter prineso mehove medu in pšenice, da bi se dostojno gostili po zmagi.

Vojska je krenila po soteski. Smeh, krohot in divje šale so jo spremljale. Nerodno so se gibali Sloveni v težki bojni opravi. Šlemi so jim viseli po strani. Niti eden ni bil gladek. Vsi so imeli vdrtine, razklane spone, potrgane jermene. Oklepi so kazáli udarce, od kopij prevrtane luknje, vsi umazani od krvi in prsti. Neokretno so se gugali Sloveni po ravnini. Ko bi jih bil tedaj zalotil padli Hilbudij le z enim samim maniplom^[2], bi bil požel neokretno vojsko do zadnjega moža.

Iztoku se je zdelo, da je vklenjen. Bil je izvrsten jezdec, toda težki ščit mu je prizadeval toliko neugodnosti, da bi ga bil pri prvem navalu vrgel na tla, sam pa telebnil iz sedla, katerega ni bil vajen.

Preden je vojska pregazila ravnino, se je mnogih polotila nejevolja. Snemali so šleme, nekateri so jih skrivaj metali v jarke, drugi so odpenjali oklepe, ki so jih do krvi žulili na golih telesih. Samo da bi si bil drznil ugleden starešina zakričati, bi bil vzbuknil upor, ustavili bi se bili, se uprli Svarunovemu povelju in pometali vso opravo v jarke in kaluže. Mnogi so se ozirali in zavidali lagodno hojo svobodnih vojakov, ki so se neprestano smejali omahujočim šlemom in godrnjajočim vojakom v oklepih.

Toda vselej so se ustrašili bliskovitega pogleda Svarunovega. Ponosno je jezdil v opravi konjika, poleg njega je nosil vojak Hilbudijev prapor, divjega merjasca na pozlačenem drogu. Ukrotili so divjo strast po svobodnih kretnjah, umolknili in teptali visoko travo; da bi čimprej dospeli do cilja in se osvobodili bremena. Zakaj vsi so bili prepričani, da je Svarun zaradi zmage od veselja ponorel, ker jih je tako obremenil. Dolga senca je ležala od griča po ravnini, ko je vojska dospela v podnožje. Brez reda, v divjih skokih, so se bojevniki zagnali v grmovje in polegli v rumeno listje in suho travo. Šleme so metali z glav, oklepe so s truščem butali ob tla. Smeh in krik se je razlegal pod gričem po vsej gošči. Bila je neurejena in nebrzdana četa svobodnih ljudi, pijanih od zmage.

Tedaj pridrvi na konju med starce Svarun. Namrgodeno čelo, kakor jeznega Peruna, oči vse v ognju. »Na noge! Oblecite oklepe, šleme na glavo! Ali ste vojaki? Tolpa zdivjana! Posluh Svarunu, starosti, sicer me vrzite s konja in prebodite me in srce mi izpulite pa ga obesite na vejo za vabo volku in lisici! Bolje bo očetnemu srcu v črevesu zveri ko v prsih, ki naj vodijo vojske s takimi ljudmi. Na bese, sramota nad vas!«

Iztok je planil med mladce in govoril Svarunovo povelje. Z dvignjeno roko je veleval, njegove besede so padale med Slovene kakor kladivo, pod katerim vse klone.

Vrvež je potihnil, trume so se dvigale. Zdelo se jim je, da jih davi sama Morana za glasne goltance. Svarun je bil kakor grozeč bog, ki utegne treščiti z ognjem mednje, in Iztok se jim je zdel za čevelj višji in njegova pleča so bila kakor hrib.

»Ko ugasne sonce – poglejte, sence so že podaljšane – tedaj se dvignemo in pojdemo do mosta, pa čez in nad tabor. Preden bo polnoč, boste zahvalili Svetovita, ki mi je vdahnil ukano!«

Vojščaki še zdaj niso razumeli, kaj misli. Mnogo upornih misli se je dvigalo, ko so povézovali šleme na glave in pripenjali oklepe. Z vprašujočimi očmi so buljili v starosto, ki jih je uvrščal v red prave bizantinske vojske.

Sence so se iztegnile, zatrepetale in izginile. Sonce je utonilo.

»Naprej!«

Iztok je jezdil prvi.

Molče je korakala četa za četo. Spredaj težko oboroženi, v sredini svobodni Sloveni, zadaj lokostrelci in pračarji. Bil je molk, pod nogámi je hrumela stepa. V sivem mraku so zagledali Donavo, širok, globok pas preko ravnine. Na pasu črna proga. Proti njej je obrnil Iztok konja.

»Pripravite kopja, sekire in meče!«

Iztok se je okrenil in sporočil povelje. Šlo je šepetaje od ust do ust. Jermeni so izpustili sekire, ročaji mečev so tičali v krčevito stisnjenih rokah, kopja so se povesila. V vojščakih se je zbudila strast, ukresal se je ogenj in želja po boju.

Za črno progo se je dvigal četverokot, iz katerega je puhtel dim. Iztok je zamahnil z mečem proti dimu. Vse oči so obvisele na taboru.

Zmračilo se je popolnoma. Siva megla, kot tančica, je priplula navzdol po Donavi. Sto korakov so bili še od mosta. Dve temni senci sta se premikali pred njim. »Straža,« pomisli Iztok. Sklone se na levo, sklone na desno in šepetaje naroča. Hitreje je nato stopil konj, vojščaki so pritiskali za njim.

Dojezdil je tik pred most. Meseca še ni bilo. Straža se je dostojno umaknila na desno in levo in pozdravila ‚Hilbudija‘. Ali že sta počila dva oklepa, mogočni sulici, zagnani z vso silo, sta predrli čuvajema prsi. Zgrudila sta se in kriknila. Toda krik je zaglušil hrup na mostu. Grmeli so plohi pod nogami vojske, ki je hitela čez reko.

Tedaj se veselo oglasijo trombe z okopov. V taboru se dvignejo plamenice, vrata se na stežaj odpro.

Takrat je v trenutku razumela vsa vojska Slovenov Svarunovo ukano. Bizantinci so mislili, da se vrača zmagoviti Hilbudij z ujetniki.

Sloveni so se zagnali divje na most, zakričali in zatulili, da je zaječalo ozračje, in udarili z groznim navalom na tabor.

Iztok je bil že med vrati. Straža je ostrmela. Vrgla je plamenice ob tla, najhrabrejši Sloveni so se zapodili skozi dveri. Udarile so sekire, pokali oklepi, tolkli in klali meči. Nastala je grozna zmešnjava. »Sklavenoj, Sklavenoj^[3]!« je bučalo po taboru.

Na sredi pretorija pred Hilbudijevim šotorom je bila bliskoma zbrana četa. v taboru se je pojavil Hilbudijev duh. Hipoma so se dvignili meči, telesa so zakrili ščiti in nastala je nepredirna stena, ob katero je butalo valovje Slovenov. Svarun se je zmotil, ker je mislil, da bodo Bizantinci neoboroženi. Kadar koli je Hilbudij odjezdil na pohode, je morala biti posadka noč in dan pripravljena, da bi mu priskočila na pomoč, če bi bila sila. In zato se je razvnel tako grozen boj, kakor ga še ni doživel nihče izmed vseh vojščakov.

Ko so Sloveni zunaj tabora zaslišali krik in stok in lomljenje oščepov, so se zagnali na okope, lezli drug na drugega in se pehali preko lesenega zidu. Od vseh strani so se drevili v tabor in se valili na sredo v strašno živo kopo, ki je štrlela od sulic, se svetila od mečev – kri je brizgala, trupla so se grmadila na tleh. Spotikali so se in padali borci drug čez drugega v gorko mlako krvi. Mogočna stena bizantinskih vojakov je pokala, se preklala, se zopet strnila in grozno sekala z meči krog in krog. Vedno večji hudournik je treskal vanjo, stena se je začela umikati, nenadoma se nagne, Sloveni pritisnejo, stena pade. Toda v istem hipu se odpro vrata na zapadni strani tabora, skoznje vdre bizantinska konjica, ki jo je ščitila doslej živa stena. Zarezala se je v tolpo nagih Slovenov, meči so se pogrezali v živote, na levo in desno so padala trupla, konjica si je presekala pot in odvihrala proti jugu v nočno temino.

Stokanje, vzdihi, hropenje in grgranje se je razlegalo po taboru. Sloveni so drli čez okope in v divji gonji pehali drug drugega v jarke. Kdor še ni zasegel boja, je hrepenel po krvi, bil po mrtvih truplih in divjal v besni omotici.

Trobili so rogovi, starešine so klicali, gnali ljudi in jih tolkli. Vse je pobesnelo, vse zdivjalo in bati se je bilo, da se med seboj pokoljejo.

Svarun je velel zažgati plamenice. Tudi mesec se je počasi splazil na nebo. Na okopih je mrgolelo golih ljudi z dvignjenimi sulicami, z meči nad glavo, s kiji in sekirami v rokah. Sredi tabora pa je ležala strašna žrtev Morane, vzdihujoča in hropeča, polita s krvjo in posuta z zlomljenimi kopji in s skrhanimi meči. A na dnu žrtev je ležal junak, nada slovenske vojske, pokrit s trupli – Iztok.

Sedmo poglavje

Minila je polnoč, okoli Hilbudijevega tabora pa je rohnel vik in krik. Krog in krog so goreli ognji, ob njih je bučala vojska kakor na pol blazna. Tabor je bil čisto oropan. S šotorov so potrgali volovske kože in ponjave ter jih razvlekli po rávni. Razgrinjali so jih po tleh in se valjali po njih, se pretepali zanje, jih vlačili drug drugemu izpod telesa in jih trgali na kosce. Oplenili so žitnico in zalogo suhega mesa. Pulili so se za gnjati, raztresali žito, se preganjali od ognja do ognja in razgrajali vsi omoteni od slavne zmage.

Le modri starešine in stari vojščaki so sedeli resno ob Svarunovem ognju. Videli so, kaj počenjajo mladci, kako razgrajajo pastirji in ljudje, divji kakor volkovi, zavistni in nevoščljivi in pripravljeni na večno zabavljanje in pretep. Nihče se ni dvignil, da bi jih krotil in miril.

Poznali so dobro svoj zarod. Kakor mladi turi so rasli v gozdu pod svobodnim soncem. Komaj so se skolebali iz naročja materam, že so gonili jagnjeta v goščo in na pašnike ter nočevali pri njih in se bali samo težke roke starešine, katerega so spoštovali njihovi očetje, ker so ga sami izvolili in se prostovoljno podali njegovi oblasti.

Starešine niso pogrešali nobenega tovariša. Mladina je naskočila prva, pustili so ji krvavo delo in ostali izvečine zunaj tabora. Toda na njih licih je bilo vendar veliko in ponosno veselje nad zmago.

Samo Svarun je bil žalosten, tako žalosten, da se je sključil v dve gubé – ponosni starosta, zmagalec tako drzovitega Hilbudija. Edina opora njegova, Iztok, ki je dokazal v tej vojski, da bo vreden sin slavnega rodu Svarunov, ta sin je ležal kakor mrtev blizu ognja pod platnenim šotorom.

Ko je ponehal boj, oče ni miroval, dokler niso izvlekli izpod grmade mrličev sinovega trupla. Udrle so se mu solzé, ko so dvignili Iztoka, vsega v krvi. Svarun se je zgrudil nanj in se razjokal.

Nenadoma se je dvignil.

»Ni še mrtev! Srce je vztrepetalo!«

V očeh mu je zažarelo upanje.

Ponesli so mladca iz tabora, razpeli šotor in ga položili vanj. Svarun je poklical vrača, ki je bil mogočen v rodu Slovenov in čaščen pa spoštovan kot velik prerok, ki mu bogovi razodevajo skrivnosti.

Vrač je slekel Iztoku oklep, odpel šlem in skrbno umival okrvavljeno telo ter iskal rane. Pritiskal je uho na srce in zadovoljno kimal.

»Živi, Svarun, tvoj Iztok živi!«

Rane pa ni mogel zaslediti. »Udarjen? Omamljen?« je mrmral vrač.

Hilbudijev šlem, ki ga je imel Iztok, je bil presekan in zmlinčen.

»Omamljen je! Na glavo je udarjen s silno močjo. Iztok se zbudi, upaj, oče, in obljubi darov bogovom!«

Svarun je sklenil žrtvovati najlepšega junca, če se sin prebudi in ozdravi.

Vrač je velel očetu, naj gre iz šotora in ga pusti samega pri Iztoku.

Svarun je spoštljivo poslušal in se vrnil k starešinam ter čepel v mogočni bolesti nemo med možmi.

Trenutki so se mu vlekli in plazili brezkončno. Oziral se je na zvezde, gledal po mesecu, pa vse se mu je zdelo prikovano na nebo. Nič se ni ganilo. V strašnem dvomu in čakanju je mislil starec, da premine, preden sine jutro. Kadar se je kdo približal ognju, če je zadonel vesel vzklik, se je stresel, privzdignil glavo in se ozrl. Upal je, da prihaja vrač z veselim sporočilom. A ni ga bilo.

Starešine so polegli in pozaspali. Takisto se je raztegnilo na travo pol vojske, ognji so pogašali. Le bučanje mladine, divje pesmi, prepir in prerivanje se ni poleglo.

Svarun si je tiščal ušesa in trpel v usodnem čakanju. Lezel je čedalje bolj v dve gube, kakor bi se pogrezal hrib in izginjal v tla.

Pobledele so zvezde, ugašale in ginile na sivem nebu. Tedaj se dotakne Svaruna rahla roka.

Starec je vztrepetal.

Vrač ga je klical, na njegovem obrazu je bilo veliko veselje.

»Svarun, slavni starosta, tvoj rod ne umre, slava bogovom, Iztok pije vodo!«

Starosta je planil pokonci in odhitel v šotor. Iztok ga je veselo pogledal, krog ustnic mu je igral smeh. Oče je pokleknil k sinu in jecljal: »Iztoče, Iztoče, moj otrok ...«

Ko je priplulo sonce, so tudi mladci obnemogli. Najhujši razgrajači so pocepali. Nikogar niso prebudili sončni žarki, vsa raván je bila pokrita s spečimi telesi kakor z mrtveci. Edini Svarun je hodil pred Iztokovim šotorom, iztegal roké in hvalil Sonce ter šepetal molitve.

Proti poldnevu so se začela dvigati telesa, med vojščaki je zašumelo in trudne čete so zopet oživele. Od severa pa se je premikala proti Donavi dolga vrsta obloženih konj, črede ovac so meketale. Prihajali so iz gradišča z jedmi in pijačo.

Mnogo mladcev jim je šlo čez most naproti; kmalu so prignali konje in živino v tabor. Z njimi je prišlo mnogo deklet, sredi je jezdil ovenčanega konja Radovan s plunko v rokah in bil nanjo novo, zmagoslavno pesem, da so strune ječale.

Raztovorili so žito in med, pograbili ovne in jih začeli klati. Vse ležišče se je izpremenilo v velikansko slavnost. Povsod vrisk in smeh, petje in ples.

Radovan se je utaboril med dekleti, katerim so se pridružili mladi borci. Na starem parobku je sedel, godel, kar so dali prsti in strune, in pripovedoval vesele dogodke s svojega potovanja. Mladina se mu je smejala, da je zvenela dobrava od objestnega veselja.

»Hej, Radovane, zakaj si tičal v gradišču? Šel bi z nami, pa bi bil godel, ko smo kovali Bizantince!«

Krepak mladenič je podražil godca.

»Zahvali mater, da se nisi rodil deset let prej. Zakaj za to čeljustanje bi bil poveznil plunko, mojo dragoceno plunko na tvojo črepinjo, da bi ne ganil več z jezikom. Tako pa si mlad in predrzen kakor žrebè – Radovan ti odpušča!«

»Pa bi bil opasal meč, skril plunko v hišo k dekletom in jo udaril z nami.«

»Nisem je udaril z vami, to je res. Ali res je tudi, da tako tuljenje, kakor ga zaženete vi, mladi volkovi, za vselej ogluši moja ušesa. Kdo bi mi potem ubiral strune? Morda ti, ko je še srobotna trta prenežna za tvoje oslovske uhlje? Kdo bi redil Radovana, če bi ne mogel s plunko po svetu? Ti, kajne, ko še kozjega mleka nimaš, da bi ga dal lačnemu psetu. Molči, uš!«

Vsi križem so se zasmejali in Radovan je ponosno zaigral in zapel veselo pesem. Ali mladcem se je budila slà po Radovanovi jezi.

»Kaj si pa delal v gradišču, ko smo se mi bili za svobodo?«

»Dekleta je begal!«

Deklice so se zveselile.

»Oho, oho, Radovan, ali ti pokažemo!«

»Če so vaše ljube tako malo vredne, da bi se obešale na moje stare kosti, jih še ne maram ne!«

»Pa si zadnjič lagal, da je sama carica rekla, kako si zal.«

»Carica Teodora je pa modra ženska, tepci! In pa tisto je bilo pred leti, ko še nisem imel razoranega čela in gosjega perja v bradi!«

»Ej, da bi bil Hilbudij potrkal na gradišče, ali bi bil tekel Radovan v šumo kakor jazbec v jázbino! Škoda, da je prej padel in ti ni napravil tega veselja.«

»Bežal? Kdaj sem bežal? Pa povejte, dekliči, ali nisem sedèl noč in dan na okopih in stražil gradišče kakor ris v bukovi kobalji?«

»Čepel si na okopih, Radovan, pa si se tresel.«

»Seveda sem se tresel od poželenja, da bi svetu pokazal, kak junak je godec Radovan, če je sila.«

Brenk – brenk – brenk.

Zapela je plunka, deklice so si podale roke in vse se je zavrtelo okrog veselega godca.

Ko so se oddahnili, je odbral Radovan nekaj mladcev in odšel z njimi v tabor.

»Dobimo, gotovo dobimo, poznam Bizantince! Brez tiste božanske pijače niso. Med, nič ne rečem, tudi ol – dobra pijača, ampak – vino ...«

Radovan se je poželjivo obliznil.

Na potovanjih križem sveta je že večkrat godel v taborih Bizantincev. Vojaki tudi v taborih niso zatajili strasti, s kakršno so takrat vsi ljubili gledališče in cirkus. Vsak potepuški skakač, na pol prismojen pevec, gobezdavi glumači in razuzdane plesalke, vse je bilo čislano in dobro plačano. To je Radovan vedel, zato se je kaj rad pridružil pokrajinskemu taboru, kjer se mu je vedno zelo dobro godilo. Zato je tudi vedel, da ima vsak tabor klet za vino.

Radovan je iskal kleti. Sicer je bilo vse razvaljeno in razdejano. Le posamezni koli so štrleli kvišku in vmes je ležala pomendrana pšenica in ječmen.

»Tukaj bo! Žitnica je bila tod – vino ni daleč!«

Začeli so pridno iskati, valili so hlode in vlačili proč mrtva trupla, ki so ležala nepokopana.

Radovan je previdno trkal z nogo ob tla. Nenadoma je votlo zadonelo. »Stoj, mladec bedasti, sem, sem! Klet je tukaj! Moja peta je več vredna ko vaši nosovi!«

Odvalili so nekaj brun, odpahnili prevrnjeno telégo na dveh kolesih, posnažili prostor in pokazale so se deské majhnih vrat v tleh. Priklonili so se, zgrabili s krepkimi rokami, zapahi so počili in pod njimi se je odprla jama, v katero je držala strma in ozka lestva.

Radovan je smuknil prvi v odprto klet. Veselo je zakričal in zavriskal, prijel prvi lončeni vrč ter nagnil pa pil, da je pijača glasno klokotala, ko je vrela po grlu. Zaloga je bila dokaj obilna. Visoki, podolgovati vrči z močnimi ročkami, žgani iz rjave gline, so sloneli drug ob drugem pri steni. Od stropa je viselo na vrveh mnogo mehov, napolnjenih z vinom.

Sloveni so dvignili vino iz kleti. Vsak je zgrabil vrč in ga odnesel. Radovan pa je cijazil velik meh, ki ga je v kleti pregriznil, da je poskusil kapljo. In bila je izvrstna.

Ko so drugi zvedeli za klet in vino, je vse drlo v tabor. Suvali so se v odprtino, pili kar iz vrčev, dvigali jih ven in nosili k ognjem, kjer so se cvrli koštruni.

Začelo se je pitje in pijančevanje, rajanje in petje, prepiri in pretepi, dokler niso na noč omagali na pol trudni, na pol vinjeni in pospali kakor brezdušni. Sam Radovan je zadremal s plunko na kolenih, se zagugal in se zleknil po tleh in si za zglavje del plunko, ki je imela potrgane strune.

Ko je mlada vojska divjala in se pulila za vino, je ležal Iztok pred šotorom. Poleg njega je postavila Ljubinica lepo roženico najboljšega medu, sama je sedla k njegovim nogam in mu zrla v lice.

»Iztok, sam Perun te je otel Morani. Najlepše jagnje sem mu žrtvovala, ko si odšel. Perun je milostljiv.«

Brat jo je hvaležno pogledal. Na licu se mu je zmračilo in posvetilo kakor vera in dvom. Dvignil se je in podprl ob komolec.

»Nikar, bratec, morda je bolje, če ležiš. Vrač je tako nasvétoval!«

»Ne boj se, Ljubinica! Bolečine so majhne.«

Segel si je vrh glave.

»Iztok, pripoveduj, kako si se bojeval? Izpod mrličev so te potegnili – in ti živiš! Perun je velik!«

»Mračno je v mojem spominu. Vem dobro, da sem prvi vdrl skozi vrata v tabor. Za menoj kakor ovni mladci iz našega gradišča.«

»In vsi so padli!«

»Vsi so padli? Oj, Morana!«

»Tebi je prizanesla, zahvalimo jo!«

»Ljubinica, ne veš, kako se boré Bizantinci! Steno so naredili pred menoj iz ščitov in izza njih so švigali meči kakor strele. Udarjal sem, ali šlemi so bili kakor naklo. Meč se mi je krhal in prelomil. In tedaj me je zadelo orožje na glavo, zavrtelo se mi je, omahnil sem in zagrnil me je plaz tovarišev.«

»Glej no, na glavo, in še rane nimaš! O, velik je Perun!«

»Dušica, da nisem imel šlema, bi me ne bili oteli bogovi.«

»Šlema?«

»Hilbudijev šlem, ki je v šotoru. Prinesi mi ga!«

Iztok je vzel razklani šlem v naročje in ga dolgo ogledoval.

»Kako lep je, z žlahtnim kámenjem posut.«

»Smrti me je otel, Ljubinica.«

Izluščil je z nožičem bisere iz križa.

»Pol tvojih, pol mojih, sestra. Na zlate obročke jih naberi in nosi v kodrih okrog senèc.«

»Za spomin na brata!«

»Jaz pa za spomin na vojsko!«

Vsul je kamenčke v majhen, s srebrom okovan rožiček, ki ga je nosil na pasu – talisman slavne vražarice.

Večer se je plazil na zemljo. Iz zemlje so kipele megle. Vsa vojska je že molčala.

Le Iztok je še bedel v šotoru, si podpiral razbolelo glavo in premišljal.

»Sloveni smo zmagali. Res. A pravzaprav je zmagala očetova modrost. Ukana je zmagala, ne mi. In vendar – treh bi se lotil takole na paši, treh in štirih Bizantincev vsak Sloven ali Ant! Ali to orožje in to bojevanje! Čemu nam divja moč?«

Spomnil se je povesti, da je nekoč majhen rod Slovenov prodal Bizantincem gradišče, mnogo hčerá v sužnost, govedi in ovac, da so odkupili sebe. In ko so prišli bizantinski vojaki po izgovorjeno odkupnino, so žené pljuvale svojim možem v obraz in kričale: »Takihle poniglavcev ste se zbali? Sramota! Ali ste vojščaki?«

Iztok je premišljal, kakšna četa bi bili združeni Sloveni, če bi se znali vojskovati. Potrkali bi samemu Bizancu na vrata. Koliko manj je bilo Hilbudijeve vojske! In napadli so jo iz zasede, ukanili tabor, pa je več Slovenov med mrliči kakor sovražnikov. In nocoj naj pride sto konjikov s Hilbudijem na čelu, pa požanjejo in razpode veliko vojsko Slovenov na vse vetrove. Tolpa bi zatulila, vsako povelje bi bilo zaman, peščica bi zmogla tisoče.

Iztoku se je užalilo. Prvikrat se je pomeril v boju, pa se izšolal, da divja, krepka sila še ni vse. Zavedel se je, da bo moral v kratkem zagospodariti namesto Svaruna, da učaka čez leta morda čast staroste, da bo vodil vojske ...

Težka glava mu je zdrknila z roke na ležišče; temne misli so hrepenele in blodile po prihodnosti.

Osmo poglavje

Drugega jutra je sklical Svarun vse starešine, veljake in stare, izkušene bojevnike v bojni posvet. Zaukazal je red in mir v vojski. Sešli so se sivoglavi možje in Svarun je spregovoril:

»Možje starešine, slavni bojevniki, končana je vojska in ni končana. Perun je velik, zagrmel je, ko smo mu žrtvovali pod lipo, pa se je držal svoje gromke besede. Sovrag je poteptan, sije nam svobodno sonce, proste so naše črede. Sloven je to, kar je bil nekdaj in kar mora biti na veke. Hvala Perunu, pod lipo mu zakoljemo zahvalnih obetov!

A pravim vam, vojska ni končana. Kdo bi puščal sredi njive plug in hodil ob lepem vremenu domov? Zastavili smo plug, brazda je široko zazevala, torej, bratje, naprej! Pojdimo samo po drobtinico tistega hleba, ki nam ga je tri leta jemal Hilbudij. Mrazovi so letos še daleč, udarimo v déžel sovragov, povrnimo si, kar nam je ugrabljenega. Drobnico za drobnico, goved za goved, pa krščenikov in krščenic naženimo domov, da bodo pasli, sejali in želi namesto naših ubitih sinov. To je misel vašega staroste, ki ste ga sami izvolili, da hodi v sivih letih pred vami in se vojskuje z vami.

Starešine, veljaki, govorite modre besede!«

Vstal je starešina Velegost, zelo bogat in ugleden Sloven.

»Pol hlapcev mi je padlo v sedanjem boju, dva sinova ležita na polju, pa pravim: sebe še imam in še dva sina in vsi naj pademo, če treba, samo da se maščujemo in izterjamo dolg. Svarun je moder, njegov nasvèt je misel bogov.«

»Izterjajmo dolg!« so ponavljali Sloveni.

Starešine rodu Antov so molčali. Pomenljivo jih je gledal Svarun. Skrb in strah sta se mu plazila po obrazu.

»Bratje naši, Antje, više od nas stanujete, pa res niste toliko trpeli pred Bizantinci kakor mi. Ali če hočete biti varni, zidajte zid pred seboj! Zid smo mi, vaši bratje. Primaknite svoje kamne, trde kamne, kakor ste se izkazali v tem boju, k skupnemu zidu, da boste mirno spali s svojimi družinami in varno pasli črede!«

Dvignil se je antski starešina Volk.

»Bratje Sloveni, zima leži pred durmi in trka. Tam v gorah nas zasači pa nas ujé kakor zver. Ne izkušajmo bogov! Dovolj so nam dali to pot! Vrnimo se mirno domov do pomladi. Potlej se zberimo in udarimo čez Donavo!«

Antje so starešini glasno pritrjevali. Sloveni so gubančili čela in mrmrali.

Vstal je Svarun in skušal z rahlo besedo pomiriti razdor.

»Starešina Volk, tvoja misel je modra. Ali pravim, da ni moder, kdor si zakolje jagnje in ga speče, potem pa ga pusti in odide z lačnim želodcem.«

»Mi ne gremo, hočemo se do sita najesti,« rohné Sloveni.

»Ne samo vi! Starosta mora biti pravičen. Antje so bili verni tovariši in so prišli od daleč nam na pomoč. Ali naj zastonj lomijo kopja, zastonj krhajo meče, zastonj izgubljajo glave? Ne. Plačilo se jim spodobi po delu. Mi ga ne moremo dati, toda zanje gremo ponj tja, kjer ga je obilo.«

Pa se je oglasil Ant Viljenec, bogat in bahaški starešina.

»Volk je govoril pravdo. Mi ne prosimo plačila. Če bi ga pa iskali, je povedal Volk, da lahko dobimo bridko plačilo v zobeh zime. Zato se mi vrnemo. Daleč je naš dom – bodimo modri in nikar požrešni kakor tisti, ki je že sit še jedel in poginil.«

Antje so zahrumeli in v en glas zahtevali, da se vojska vrni.

Svarunu je bilo bridko. Pekla ga je ta nesloga. Nobene posadke ni več ob meji, svobodno bi šli v déžel in naplenili bogatih plenov, pa Antje nočejo. Poskusil je še enkrat.

»Lepo je, da želite domov. Z velikim veseljem vas pospremimo. Ali ko bi vprašali svojo vojsko, bi morda mnogi želeli, da igraje pridobé več v mesecu, kakor jim postori drobnica in goved leto in dan. Povprašajmo jih!«

Za besedo poprime Volk.

»Tisto naj velja, če bo kaj izdalo. Zato se skleni posvèt do jutri!«

Starešine so se razšli – dve veliki gruči – na levo in desno.

»Svarun meni, da bi le Sloveni gospodarili,« so godrnjali Antje.

»Nalašč ne!«

»Kako veleva svobodnim možem!«

»Kakor hlapcem!«

»Ljudem povemo!«

»Nihče ne pojde z njim, tudi ne sme!«

Sloveni so zabavljali na Ante.

»Uporniki!«

»Samo da je vojska razdvojena!«

»Mar naj gredo v Bizanc gonit cesarjeve mline!«

»K ženskam naj gredo, da jim pogrejejo kožuhov na hrbte, ker se tako bojé zime.«

»Mar jim je zime! Volk je volk.«

Svarun je ostal sam in bil bridko žalosten. Iztok se mu je približal.

»Oče, tvoje lice je tožno. Kak posvèt, da si povesil glavo?«

»Iztok, sin moj, pomni, da Sloven ne bo srečen, ker ni složen. Oblaki se potegnejo čez njegovo svobodno sonce, oblaki, tako gosti, da jih morda ne predre več vesela luč.«

»Oče, Sloveni se moramo spreobrniti. Oče, jaz jih poboljšam, ko bom starešina. In vojskovanja se moramo naučiti, vojskovanja od sovražnikov, če ne, bomo tepeni.«

»Iztok, jaz ležem v kratkem; dih Morane ni daleč. Ležem, ali brez upanja. Samo da ležem k očetom – svoboden!«

Starec je sklonil glavo in umolknil. Iztok ga ni ogovarjal v resni žalosti.

Tisti dan je bilo med vojsko mnogo prerekanja in modrovanja. Pretresali so se pogovori starešin, tu so se hvalili, drugod grajali. Antje so silili na povrat, Sloveni so tiščali za pohod proti jugu.

Nenadoma je prerekanje utihnilo. Na vzhodu ob Donavi se pojavili konjiki. Vojska Slovenov je pograbila orožje. Deklice in ranjenci so morali hitro čez most, da se ognejo boju. Iztok se ni zmenil za bolečine v glavi. Zbral je najboljše strelce in jih postavil, da pospo konjico s strelicami v bok.

Ali bolj ko so se bližali jezdeci, bolj so Sloveni dvomili, da bi bila to sovražna četa. Noben oklep se ni zableščal, jahali so raztreseno in brez reda.

»Huni! Huni!«

Kakor en glas se je razleglo, ko so jih spoznali. Orožje je omahnilo in radovedno so čakali prihoda.

Prvi je jezdil Tunjuš, glavar. Konj mršav in slok, same nogé, toda vztrajnih in trdnih mišic kakor bivolova žilavka. Hun je mislil, da prijezdi do tabora Bizantincev, zato se je strmé začudil, ko je ugledal vojsko Slovenov.

V trenutku je izprevidel, kaj se je zgodilo. Naglo se je potuhnil in prijazno vprašal po starešini Svarunu. Prijezdil je pred šotor in pozdravil starosto s konja.

Tunjuš je bil čokat mož oglatega telesa. Debela glava mu je tičala globoko med rameni, vrat kakor starega junca, nos potlačen, po bradi redke kocine, oči majhne in žive, ki niso bile nikoli mirne – kakor dve črni iskri so švigale izpod čela. Na glavi je nosil čepko, preko prsi tanek oklep iz roga, čezenj vihrajoč škrlatast plašč. Suha bedra so pokrivale kocinaste kozlovske hlače.

»Svarun, največji junak si, ker si zmagal Hilbudija. Največji na svetu, tako ti pravi Tunjuš, potomec Ernaka, sina Atile.«

»Kam pot? Razjahaj, sedi k nam in jej!«

Tunjuš je zlezel s konja.

»V Bizanc, da nalažemo carja in dobimo denarja.«

Tunjuš se je zakrohotal.

»Upravda je mogočen; ali se ga ne bojiš?«

»Mogočen? Ti si mogočen in jaz sem mogočen, ki poznava meč in kij. On pa sedi na zlatem stolu, svaljká med prsti popisane oslovske kože in péstuje svojo lepo babo, ki je vlačuga, da je Tunjuš še svojemu konju ne priveže za rep. Njemu se samo reče: Cesar, barbari se dvigajo – in takoj odpre skrinje in naspè zlatá ter moléduje: Tunjuš, pomiri, plačaj, ná zlata in srebra!«

»Ne verjamem. Upravda ima Hilbudije! To so besi! Kdor ima takšne vojake, lahko sedi na zlatem stolu!«

»Hilbudij je bil samo eden! Sedaj je zemlja prosta. Pred Bizanc greš lahko, če utegneš in se ti ljubi!«

»Ej, šel bi, pa Antje, Antje ...«

Tunjušu so zažarele oči.

»Saj dovoliš, da prenočijo moji v taboru. Jutri krenemo dalje!«

»Naši gostje ste. Kar imamo mi, tega ne pogrešajte vi.«

Huni so se pridružili Slovenom. Tunjuš jih je pozdravljal in počasi prišel do Antov, kjer je legel med starešine.

V Iztoku je medtem dozorel drzen sklep.

Počakal je Radovana.

Sedèl je proč od vojske za samotnim grmom in vezal potrgane strune na plunki. Obraz mu je bil čemeren, zavit v jezne oblake. Ko se mu je približal Iztok, se je ozrl nanj izpod čela in se ukvarjal dalje z delom.

»Radovane, tako sam? Godec – pa za grmom čepiš.«

Ni mu odgovoril besedice. Ošinil ga je z ostrim pogledom izpod tršastih obrvi.

»Drenove volje, Radovan! Živinski si se napil bizantinske pijače.«

Godec ga je pogledal sršenasto razkačen.

Iztok je sédel kljub temu mirno poleg njega in dolgo molčal.

»Striček, ne bodi hud, vprašal bi te važnih reči!«

»Vprašaj!«

»Ti greš v Bizanc?«

»V Bizanc! Pri teh divjakih mi ni biti. Raztrgali so mi strune, volkodlak jih srečaj!«

»Ali me vzameš s seboj?«

»Sin Svarunov, bodi moder in ne nori! Zate je dom, za sina staroste, zame – godca – potepanje križem sveta.«

»In vendar pojdem, ker hočem, ker moram.«

»Bizantinec ti je z udarcem skalil možgane! Ne govori neumnosti! Ostani doma in ne ubijaj svojega očeta. Pomisli, da si sedaj edini sin.«

»Prav zato hočem v Bizanc.«

»Šetek te je otvezel na vrv in ti zadavil pamet. Zatožim te očetu, da si nareže šib in te spokori.«

»Striček, bodi usmiljen, vzemi me s seboj. Znam peti, lepo peti!«

»Norec je kakor voda. Samo naprej, nikoli nazaj. Razodeni, kaka sla te vleče na pot.«

»Naučil bi se rad po bizantinsko vojevati!«

Radovan je na široko razkleščil usta. Buljil je dolgo vanj oči, držeč v vsaki roki konec utrgane strune.

»Po bizantinsko vojevati! Saj se znaš po slovensko, dokazal si prav te dni, kakor pravijo mladci, ki so bili s teboj!«

»Ali Bizantinci znajo bolje. Tudi jaz hočem takisto.«

Radovan je tehtno pomislil, ko je vezal utrgano struno.

»Ne rečem, lepa je tvoja misel. Sam cesar bi bil vesel takega vojaka. Ali vedi, da pošiljajo barbare prve v boj in da se težko še kdaj vrneš živ.«

»Perun me bo varoval.«

»Dobro! Moški dečko si, morda te išče sreča. Vzamem te s seboj – in ko prvikrat ganeš za mano z nogo, tedaj si moj sin. Razumel?«

»Tvoj sin, očka dragi!«

»Ali te je videl Tunjuš?«

»Ni me!«

»Ne sme te. Tunjuš je zvitorepnik. V Bizanc gre, tam naju prodá Upravdi za stare konjske brzde. Zato sem se mu skril tudi jaz. O tej vojski ne smeš vedeti besedice.«

»Ne besedice, očka!«

»Ne kaži se Hunom. Ponoči izgineva. Toda premisli dobro, da tvoj oče umre od žalosti!«

»Ne umre. Deset sinov je padlo, pa ni umrl.«

»Dobro. Pripravi se. Obleci prteno haljo in vzemi kožušček s seboj, v hemskih goràh naju bo zeblo. Orožja ne jemlji. Samo nož skrij za pas. Včasih se potrebuje.«

»Tudi dva konja vzamem.«

»Ne smeš. Pevci in godci hodijo peš. Tudi ne mudi se nama nikamor.«

»Toda molči, očka!«

»Molči ti ter se prikrij Tunjušu. Zvečer, ko vojska poleže, pri tem grmu!«

Iztok se je veselo poslovil. Po njem je vrelo. Bujne slike so mu plesale pred dušo. Sanjal je o vojevanju, sanjal o lepem Bizancu, sanjal, kako se vrne nekoč domov učen in spreten vojak, doma ga izvolijo za starosto. Toda če umre kdo ve kje, če ne uzre nikoli več Slovenov, ne očeta ne sestre Ljubinice? Srce se je vojskovalo in obotavljalo.

Radovan je vezal strune, mislil in si izmislil:

»Naj gre, drzni mladec! Živelo se bo prijetneje, če bova dva. Pogleda cirkus v Bizancu; pa se mu bo zazehalo po ovcah in na pomlad ga privedem nazaj. V bizantinske vojake ga ne pustim, ne, nikoli ne. Do smrti bi me grizlo v srcu.«

Ko je Tunjuš oblastno ležal med antskimi starešinami, je iztegnil kmalu vohunske tipalke in pozvedel mnenje Antov glede pohoda proti jugu. Dobro je vedel, da so posadke ob cesti, ki drži preko Hema v Bizanc, tako majhne, da bi jih združeni Sloveni po Hilbudijevem porazu igraje ugnali in si nabrali neizmernega plena.

Ali Tunjuš je skrbel zase.

»Torej ne greste s Svarunom na jug?«

»Ne!« so odgovorili starešine.

»Pameten odgovor! Veste, da je Tunjuš, potomec Atile, vaš zvesti prijatelj, zaveznik vseh Slovenov. Atilova kri bi se usmradila v mojih žilah, če bi vam ne govoril resnice. Povem vam, da je do Bizanca še deset poveljnikov s četami, ki so gorji od Hilbudija. Ne nosite svojih teles volkovom za večerjo. Vrnite se in veselite se zmage!«

»Čujte! A Svarun? Oholi starec tišči na jug!«

»Svarun je velik vojak. Tudi njegova volja je železo. Zato se ne pričkajte v vojnem svetu, mirno in tiho se vrnite. Svarun osamljen ne more na jug, obrne se za vami.«

Vsi starešine so hvalili veliko ljubezen Tunjuševo, se razšli med svojce in povedali, kar so jim razodeli Huni. Antje so se skrivoma pogovarjali in se ogibali Slovenov. Do noči je bila vojska razdeljena na dva tabora.

Tunjuš pa je večerjal pri Svarunu, hvalil njegovo hrabrost in zabavljal na Ante. Napil se je medu in vina. Drobne oči so mu tedaj obtičale na Ljubinici. Deklica se je stresla in stiskala na prsih obesek, dar slavne vražarice.

Prišla je temna, oblačna noč. Tabor je zgodaj polegel.

Jutro se je počasi in zaspano svitalo. Svarun je stal pred šotorom in razmišljal, ali pregovori Ante, da udarijo proti jugu.

Tedaj pribežijo nenadoma od vseh strani starešine Slovenov in začudeni sporočajo:

»Antje so izginili! Tabor je prazen! Tunjuša je vzela noč.«

Svarun je pritisnil roke k prsim, stisnil ustnice in se vrnil v šotor.

Šele proti poldnevu se je zopet prikazal. Na njegov obraz je leglo nekaj kamnitnega. Globoke brazde so bile še globlje in trde kakor razpoke v skali, kjer jih izdolbe kaplja v stoletjih. Sklenil je, da se napoti sam v deželo Bizantincev, da prižene vsaj nekaj plena domov po tako srečni zmagi. V gradišče je mislil poslati Iztoka, naj ga varuje in brani v sili.

Ukazal je, naj ga pokličejo.

Vsepovsod se je razlegel klic: Iztok, Iztok! Križema so tekali mladci in iskali. V tabor so šli, po okolici, v grmovje, na ravnino – izginil je dan, Svarun je zaman čakal, Iztoka ni bilo od nikoder.

Starec je pozval veljake in jim naznanil, da se je nehalo njegovo starostovanje.

Takoj je zasedel konja, molčeč in mračen, pozval Ljubinico in svojce ter odjezdil še tisto noč čez Donavo. Doma se je zaprl v hišo in kakor ranjen lev preležal dolge dneve in še daljše zimske noči na ovnovi koži.

Deveto poglavje

Barbari, ki so prebivali krog Bizanca po Evropi in po Aziji, so na zimo radi zahajali v carsko mesto. Nekateri so vlačili dragoceno krzno s seboj, da so ga prodajali, drugi so hodili zamenjavat žlahtne kamne za tkanine in steklo, orožje in konjsko opravo. Toda ljudi s takimi nameni ni bilo veliko. Poglavitne množice so sestavljali klateži, potepuhi, ljudje brez doma in brez svojcev, ki so živeli od dne do dne, katerim je bil gospod, kdor jim je nasul več jedi in natočil boljše pijače. Bili so hinavci, zavratni morilci, pretepači in tatjé, godci in glumači – nekateri sicer ne razbojniki, toda lenuhi, ki so rajši jedli podarjen kruh, kakor da bi sami sejali in želi.

Premnoge so mikali zanimivi dogodki in bizantinski cirkus. To so bila nemirna bitja, ki so nesrečna v redu in pokoju, ki nimajo obstanka na svoji postelji in pri svoji mizi: samo ven, v svet, brez smotra in namena.

Radovan in Iztok sta se ponoči spustila na dobro cesto, ki je držala od Donave proti Bizancu. Hodila sta spešno, da bi se čim dalje odtegnila taboru, preden bi ju pogrešili.

Proti jutru sta zaslišala konjski skokot.

»Za nama gredo,« omeni Iztok.

»Sinko, ne boj se! Kdo bi bil tako neumen in tako moder, da bi mu kanila v pamet taka misel: Iztok na poti v Bizanc!«

Topot se je bližal. Radovan je trdil, da se ni ničesar bati, pa jo je vendar pobrisal v gosto grmovje ob cesti in potegnil Iztoka za seboj.

Nista dolgo sedela v skrivališču, ko se pridrevi konjica mimo.

»Tunjuš!« sikne Radovan.

»Tunjuš!« ponovi Iztok.

Huni se niso ozrli ne na levo ne na desno; kakor privezani so sedeli na konjih. Nekateri so se naslanjali z glavami na konjske vratove in dremali, dasiprav so jezdili silno hitro.

Radovan je dvignil pest, ko je odvihral mimo rdeči plašč.

»Sinko, Tunjuš je smrdljivec! Boj se ga! Živi ob zvijači.«

»Pa je dober mojemu očetu!«

»Tvoj oče je slep, če misli, da mu je. Radovan, ki popótuje od Visle do Bospora, vse vé. Še enkrat: Tunjuš je smrdljivec, malopridnež, snetjavec.«

»Upravdi se laže, Slovene čisla!«

»Hahaha! Upravdi se laže in se ne laže. Njegov hlapec je. Med nami čeljustá in zabavlja čezenj, v Bizancu se plazi po vseh štirih z rilcem ob tleh kakor prašič in liže Upravdi čevlje. Med Slovene pa nosi razdor.«

»Razdor?« se začudi Iztok.

»Ali ne veš, da so Antje nocoj izginili preko Donave, ne da bi čakali posveta današnjega dne? Kdo jih je podpihnil? Tunjuš, snetjavec! Vse sem zvedel od Antov.«

Pekèt se je zelo oddaljil. Zlezla sta izza grmovja ter potovala dalje.

Bilo je temno jutro. Pokrajina neobdelana in zapuščena. Tiho sta spela popotnika po cesti.

Iztok je povešal glavo. Megleno jutro, smrtna tihota, ponočni beg brez slovesa od očeta, od Ljubinice, vse ga je prevzelo, da se mu je užalilo. Skoraj se je kesal, ker je z begom prizadel očetu bridkost, kakršne mu ni vseh devet njegovih bratov, ki so padli pod mečem. In še to grenko razočaranje, da je Tunjuš hinavec! Ko bi bil imel lok in strelico in da je bil blizu tega Huna, brez pomisleka bi bil sprožil. Vleklo ga je s silo nazaj, da bi šel v tabor in povedal očetu o hunskem izdajstvu. Še niže je povesil glavo. Njegov korak je skoraj zaostajal za Radovanom.

Ta ga je tiho opazoval. Nekatere krati ga je pogledal po strani in mu z veliko izkušenostjo bral z lica notranji boj.

»Pa se vrni, sinko!«

Radovan se je nenadoma ustavil. Iztok se je prebudil kakor iz sanj.

»Vrni se, Iztoče! Toži se ti po domu. Ni kratkočasna takale samotna pot, po kateri hodijo ubogi godci. Vrni se! Še je čas!«

»Ne, očka, naprej, naprej! Zamislil sem se, kar si govoril o Tunjušu. Zato je bilo žalostno moje srce.«

»Torej naprej! Pokonci glavo in pozabi! Na večer bova gotovo že v veseli družbi!«

Iztok je dvignil glavo, pozabiti pa ni mogel. Iskreno je želel in sveto prisegel na Peruna, da se mora še srečati s Tunjušem.

Proti večeru sta zagledala pred seboj prijazno dolino. Preprežena je bila z obdelanim poljem; na rebri je slonelo nekaj koč, ob cesti je samotarila majhna trdnjava. Pred vasjo je gorel ogenj.

»Vas Vreza,« omeni Radovan. »Tisti ogenj netijo popotniki kakor midva. Družbo sva našla!«

Radovan je krenil s ceste preko polja naravnost proti ognju.

Kakih dvajset oseb je čepelo in ležalo po tleh. Nekateri so bili divji, čisto podobni Hunom, samo da so bili razoglavi in so imeli dolge lase spletene v kite. Bili so rodu Varhunov. Sami so se radi nazivali za Obre, da so bolj sloveli in so se jih ljudje bali. Drugi pa so bili prebivalci izza Črnega morjá, alanskega rodu.

Ko sta se približala ognju, je Radovan udaril na plunko in zapela sta z Iztokom poskočno pesem.

Vse se je zganilo in se ozrlo od ognja. Družba je planila pokonci in pričela poskakovati in kričati. Povabili so ju hitro k sebi, odgrnili pepel in izvlekli iz žerjavice kose pečene kozlovine.

Iztok se je čudil Radovanovi modrosti in pretkanosti.

»Slovena? Hej, od kod? Z vojske, kjer so počesali Hilbudija?«

»Zakaj naju žališ, prijatelj! Slovena sva, prihajava daleč od Visle in se ne meniva za vojsko. Kdaj je godec sukal meč? Kdaj je pevec tulil kakor volk?«

»Pij, godec, in ne jezi se! A Hilbudija so Sloveni vendarle poklali. Kakor podgane pred vodo so bežali tod mimo njegovi konjeniki in trosili strah pred Svarunom po deželi.«

Radovan je izpraznil rog z vinom. Natočili so še in dali Iztoku.

»Le pij, sinko, da poplakneš cestni prah in zapoješ kakor slavec.«

Zopet je zapela plunka, divji glasovi so jo spremljali z besedami, ki so bile znesene iz vseh rodov.

Ko so ljudje v naselbini čuli petje in godbo, so prišli radovedni k ognju.

»Bežite,« je kričal na pol nag Varhun, kosmat po prsih in bedrih.

»Bežite, Sloveni gredo! Dva sta že tukaj! Pohrustajo vas, iz vaših črev nastavijo lisicam zanke!«

Naselniki Tračani so se previdno bližali in obstopili popotnike. Dolgo si niso upali vprašati, kaj je s Sloveni. Ko jim je Radovan povedal, da sta srečala onkraj Donave slovensko vojsko, ki se je vračala, so se razveselili, da so poskakovali, se zadrevili v vas tolažit ženske in se kmalu z njimi vred vrnili; privlekli so s seboj jedil, sadja in pijače.

Začelo se je veselje, ki je plulo v divjih krikih pod pozno večerno nebo.

Táko je bilo potovanje Radovana in Iztoka. Včasih sta hodila samá, včasih se je valila z njima cela tolpa divjih bitij, na pol oblečenih, na pol nagih, ogrnjenih s starimi vojaškimi plašči, zašitih v kozje kože, odetih v lisice in medvede, ali pa v razdrapanih platnenih hlačah. Večkrat se je tolpa razpršila po okolici, poplenila nekoliko, če ni dobila zlepa; koder se jim je dobro godilo, so ostali dalje in si nabrali brašna za pot.

A po cesti so naleteli tudi na bogate trgovce, ki so jezdili in imeli s seboj mnogo orožja in blaga, nekateri celo tovorne vozove.

Štirinajst dni sta se klatila na potovanju. Ušla sta zimi na Balkanu, prišla v veselo, rodovitno dolino reke Tonza, ki se izliva v Heber. Južne sape so jima vele nasproti kakor dih pomladi.

Iztok se je čudil krasnim poljem, ogledoval bogate domove in se veselil, da je šel z doma. Radovan mu je potoma vse modro razlagal in govoril, kakor bi bil doma na teh pokrajinah. Z bobnečimi besedami mu je opisoval Bizanc in veselje v njem ter pravil, da ga v osmih dneh gotovo zagledata.

Ko sta nekega večera zopet brez družbe hodila po samotni poti in zaman čakala, da bi dospela do ljudi, do hiš ali pa do ognjev, kjer bi v veseli družbi prenočila, sta poiskala hribec z gostim drevjem, da bi legla. A od ondod zagleda Iztok v dolini ogenj. Napotita se brezskrbno in veselo proti kurišču.

Kakor po navadi, je udaril Radovan tudi sedaj na plunko. Ta je bila vedno najljubša váruhinja in najboljše priporočilo, da so ju z veseljem sprejeli.

Toda Radovanu so v trenutku zastali prsti, Iztok ga je potegnil za haljo. A samo za trenutek. Prsti so ubrali hitro druge strune in oglasila se je divja hunska pesem.

Spoznala sta pri svitu ognja lice Tunjuševo. Leno se je obrnil glavar in pogledal Radovana.

»Pes, kaj lajaš in motiš sina Atilovega, ko dremlje?«

Iztoku so se zasvetile oči, roka je tipala po nožu, ki je tičal skrit za pasom, Radovan se ni dal zmotiti.

»Kadar je dremal po dobri jedi véliki glavar vseh glavarjev, slavni Atila, so mu godli godci. Tako govoré povesti slavnih Hunov. Zato naj tudi Tunjuš, sin njegov, počiva ob zvokih strune.«

Tunjuš se je na ležišču dvignil, pa je omahnil. Radovan je spoznal, da je pijan. Poleg njega je ležala prevrnjena lepa, pisana steklena posoda. Samo velikaši so zmogli tedaj, da so pili iz tako dragocenih kozarcev. Glavar je ukazal, da se godca sprejmeta in dostojno pogostita. Ročno so jima postregli Huni z večerjo. Jedli so jedi, kakršnih Iztok še nikdar ni okusil. Prinesli so jih s seboj iz Bizanca. Zakaj Tunjuš se je že vračal.

Pretkani Hun se ni motil. Izprosil si je pot do samega cesarja Justinijana, ki je bil ves zbegan in obupan zaradi Hilbudijevega poraza. Nikogar ni imel, da bi mu poslej vároval mejo na severu. Vojsko je potreboval za Italijo, za Afriko in zoper Perze. V veliki skrbi in žalosti je prebiral Salomonove knjige v poznih nočeh.

Tedaj pride Hun Tunjuš.

Po kolenih se je pridrsal pred cesarja, poljubil spoštljivo njegovo nogo in govoril v veliki ponižnosti.

»Hlapec se je priril v prahu do tebe, sonce nebeško, da ti pove važne novice.«

In Tunjuš je razlagal, da je razmetal vse imetje, da je sedaj berač, samo zato, da je razprl Slovene in Ante in otel državo na severu pred divjimi Sloveni.

»Sam Bog te je prinesel,« je vzkliknil Justinijan in v srcu obljubil zlato svetilko v cerkev sv. Sofije. Ukazal je dati Hunu denarja, da ga je divji Tunjuš komaj dvignil. Iskreno ga je prosil, naj ščuje Slovene med seboj, naj jih zaplete v boj, da ne bodo utegnili preko mej. Izročil mu je pergament s cesarskim pečatom, ki ga je priporočal vsepovsod, do koder je segala oblast Upravde.

Lahko torej, da se je vračal Tunjuš pijan od veselja in zadovoljstva. Ko sta se Slovena okrepčala, je Tunjuš ukazal, naj Radovan zagode in Iztok zapoje. Huni so plesali bojne plese krog ognja, se spakovali z divjimi obrazi, metali kvišku krasne meče, se opotekali in padali. Tunjuš se je zviral po lepi preprogi, se krohotal in pil.

Radovana so že prsti boleli. A Hun je želel in zahteval novih pesmi; kričal bi bil, pa je samo še grčal, ker se mu je debeli jezik od pijanosti valil po ustih in se zatikal. Radovan je strahoma godel in godel vse hunske pesmi, kar jih je znal, da mu je znoj močil telo. Iztok je umolknil. Sedèl je Radovanu pri nogah in gledal zamišljeno v ogenj.

»Poj, Sloven!«

Tunjuš je zatulil in z vso silo vrgel v Iztoka dragocen kozarec, da se je razbil.

Glavar se je zakrohotal, Huni z njim.

Iztok si je pohlevno otrebil koščke stekla s halje in si otrl kapljo krvi, ki mu je prisolzela iz majhne rane na prsih.

»Zaspanec, mačka krmežljava, zakaj nisi pel? Pa pojdi leč! Vsi spat, takoj! Eden h konjem, drugi pogasite ogenj in lezite. Veste, kaj nas čaka jutri! Epafrodit pride. Konji morajo biti napaseni, meči ostri – trgovec ima tovor, da se izplača nekaj kratov pošteno suniti. Mir – mir – spat –«

Glavar se je zleknil na preprogo in zadnje besede že bolj grgral kakor govoril.

Huni so naglo pogasili ogenj in se takisto vsi pijani zleknili po tleh. Le mlad Hun se je oddaljil in šel na travnik, kjer so se pasli konji. Za Slovena se nihče več ni zmenil.

Radovan in Iztok sta tiho odšla od ognja, poiskala pod grmom suhe trave in legla. Kmalu se je razlegalo hropenje in smrčanje spečih Hunov.

»Očka!«

Iztok je šepetaje potegnil Radovana za brado.

»Kaj bi, sinko?«

»Tunjuša zakoljem!«

»Norec, molči! Ali bi rad tičal na kolcu in se pekel na ognju kot koštrun!«

»Beži naprej, očka! Jaz ti rečem, da ga zakoljem! Mene ne ujemo!«

»Hodi svojo pot! Sin, ki ne posluša očeta, zasluži kolec v trebuh!«

»Ne, ne, očka! Tako pa ne! Jaz sem le mislil. Če ti ne dovoliš ...«

»Molči in spi!«

Iztok je molčal, a zaspati ni mogel. V njem je kipelo po maščevanju. Izprevidel je dobro, da se Tunjuš vrne in Slovene dodobra razdvoji. Koliko bratske krvi se bo prelilo! Morda pade tudi oče in sestro odvedejo Antje, da bo dekla, pastirica in žena kakemu garjavemu kozarju ... V njegovi glavi so se dvigale grozne slike. Kri mu je plala, da je tiščal levico na razburjeno srce, desnica je krčevito stiskala nož. Še enkrat je poklical Radovana.

»Očka, naj ga! Bes je Tunjuš!«

»Sinko, poslušaj! Naj bo!«

Iztok je zadrhtel po vsem životu.

»Ali si razumel, kaj je govoril Tunjuš v pijanosti o trgovcu!«

»Hunski ne razumem vsega!«

»Radovan razume. Huni čakajo tu bogatega trgovca, ki ga jutri večer napadejo in oropajo. Domislil sem se, če bi ga midva rešila.«

»Torej zakoljem Tunjuša!«

»Ne. Ampak ukradi dva najboljša konja. Zajahava in sporočiva trgovcu, kaj ga čaka. Hvaležen nama bo, v Bizancu naju pogosti, Tunjuš bo pa klel in se obrisal za drage tovore. Razumeš, sinko?«

»Vse, očka! Ali konje straži Hun.«

»Naj zaspi, saj imaš nož! Jaz te počakam na koncu doline!«

Slovena sta se razšla, kakor bi izginili dve senci neslišno v goščo. Radovan se je previdno plazil navzdol po bregu. Vedno je postajal in prisluškoval. Vse tiho. Le hropenje se je slišalo od ognja. Pot ni bila prijetna in kadar ga je prijel trn za haljo, se je vselej ujezil na Iztoka.

»Da vlačim tega kozla s seboj! Še ob glavo me spravi.«

A hitro se je pomiril in srce se mu je sladko zasmejalo, ko je pomislil na Tunjuševo jezo in na lepa darila, katera jima nakloni Epafrodit. Nekaj kratov je tudi pomislil, kaj bo, če se pozneje sreča s Tunjušem.

»Ukanim ga!«

S to besedo si je zopet pregnal strah in hitel ob robu gozda proti odprti dolini.

Iztok ni mislil ne na glavarjevo jezo ne na trgovčevo plačilo, mislil je samo na maščevanje in hudo mu je bilo, da ne sme Tunjušu poriniti noža v srce. Toda očka hoče tako. Moral se je premagati.

Podlasica ne more hoditi oprezneje, kakor je hodil Iztok. Ni se ganilo, ni zašumelo v gozdu, koder se je plazil. V kratkem je že zaslišal hrzanje konj. Nekateri so se še pasli, drugi so že polegli.

Kje je Hun čuvaj?

Noč je bila dosti temna, ugodna zanj in neugodna, ker je bilo težko zapaziti stražnika. Priplazil se je toliko iz gozda, da je dobro videl konjske sence, črne lise, ki so se po malem premikale po travniku. Zaželel je tedaj, da bi ne bilo Radovana. Splazil bi se do kurišča, umoril prav tiho Tunjuša, se vrnil, planil na konja in odvihral. Ali Radovan je star, ne more tako jezditi. Zato je moral izslediti čuvaja.

Dolgo je čepel v visoki travi, upiral pogled na vse plati, čuvaja ni zagledal.

»Morda je zaspal, brez hrupa bi odpeljal dva konja.«

Že je sklenil, da se priplazi do živali, ko se nenadoma na nekem konju zgane dolga, črna senca.

»Oj volkodlak! Hun sedi na konju! Kako do njega?«

V trenutku je Iztoku ugasnila vsa pamet in prepričan je bil, da ga ne doseže. Ščipal se je v čelo in vrtal, kako bi zvabil Huna s konja. Dolgo je premišljeval vsevprek – nobene pametne misli. »Če bi posnel divjo mačko – ne bo ga blizu. Če bi zatulil kot volk – mordà pride. Težko. Konje bi segnal na kup in še koga poklical.«

Kar se mu posveti. Zlezel je v grm in zaječal z milim glasom kot obupana deklica. Senca na konju se je zganila.

Iztok je zaihtel glasneje.

Senca je izginila s konja. Po travi so zašumeli koraki. Iztok je v temi že razločil obrise dolge, suhe postave, ki se je blizu grma ustavila. Prijel je za nož in se pripravil, da bi planil.

Ker se senca ni ganila, je vnovič zaihtel, zašumel v travi in se popel na parobek sredi grma.

Hunova senca se je naglo zganila in šla hitrih korakov proti grmu. Iztok je že razločil, da ima Hun meč v rokah. Vroče mu je postalo, po koži je začutil mravlje. Pripravil se je na skok.

Hun je stal že tik pred grmom. Na pol glasno je vprašal: »Kdo je?« Iztok se ni oglasil. Čuvaj je nekoliko postal, potem se sklonil in razpognil grm. Zagledal je Iztokovo belo haljo. Iztok je še enkrat zaječal.

Hun je brezskrbno krivil in razpogibal veje. Ena se je že dotaknila Iztoka. Tedaj plane Sloven kakor mačka v Huna, ki sredi grma niti udariti ni mogel z mečem. Hun je kriknil, pa je komaj pol krika prišlo iz ust, Iztokova pest ga je davila, nož je zaškrtnil in Hun je telebil po dolgem v travo ...

Iztok se je tresel v divji razburjenosti. Umaknil se je z ravni v hosto in prisluškal. Nič.

Skokoma je bil pri konjih, obrzdal hitro dva – brzde so bile privezane na vratu – planil na enega in izginil po dolini.

Na koncu doline se je pomolila bela postava Radovana iz gošče. Zajahal je. Kopita so zadonela po cesti, ki drži mimo Odrina v Bizanc.

Deseto poglavje

Čemeren se je prebudil Tunjuš v jutro, ko je sonce že sijalo. Krog oči je imel zakrvavljene kolobarje, težko glavo je naslanjal ob komolce in nejevoljno cmakal z usahlimi usti. Njegov strežaj je prežal na trenutek, ko se dvigne glavar iz spanja. Takoj mu je ponudil v lepi skodeli črnikaste juhe, ki jo je znal okusno pripraviti iz grenkih korenin in ptičjih jeter. Vselej mu je teknila, kadar je popival prejšnji večer. Tudi danes je segel po skodeli, srknil dvakrat, trikrat, nato pa izlil vse na tla.

»Vina!«

Zatulil je in se zleknil nazaj na preprogo ter si mencal skeleče oči. Strežaj je hitro natočil iz meha in stal kakor kip pred Tunjušem. Dolgo se mu ni zljubilo seči po kozarcu.

Tedaj je nepoklican pokleknil predenj najstarejši izmed Hunov, ki so hodili z njim.

»Moj gospod, sin Atile, najvišjega kralja, tvoj hlapec te pozdravlja in ...«

»Obrzdajte konje, natovorite jih in odrinite z blagom na sever. Kjer se obrača reka Tonsus na zapad, počakajte. Drugi takoj v zasedo nad Epafrodita!«

»Kakor si velel, gospod. Samo ene besede prosi tvoj hlapec!«

»Govori!«

»Zlo se je dogodilo ponoči! Konjski čuvaj leži umorjen, dva dobra konja sta ukradena.«

Tunjuševe oči so zažarele v jezi in se izbuljile. Z zobmi je zaškripal in udaril pred seboj klečečega hlapca, da je zastokal.

»Psi! Čemu ima gospodar pse, kadar spi? Da ga čuvajo! In vi me niste čuvali! Še psi niste, gnile gobe, mrhovina, preslaba za poštene orle! Daj mi korobač!«

Tunjuš je planil na noge, pograbil korobač in začel pretepati, kogar je zasegel, da je skelelo kakor ogenj. Umorjenega Huna je velel mrtvega pretepsti, ker je bil slab čuvar. Raztepenega trupla niso smeli zagrebsti, da bi ga za kazen požrli volcjé in lisice.

Ko se je nadivjal in si ohladil jezo, se je vrnil na svoje ležišče. Najstárejše je poklical predse.

»Povejte, kdo je odvedel konje? Kdo je umoril čuvarja?«

Prijavil se je Balambak.

»Gospod, ti sam dobro veš, kdo je malopridnik, ki se je dotaknil tvojih konj! Ali ker zahtevaš, govori tvoj ponižni sluga. Balambak je šel in izmeril stopinjo v blatu in izmeril stopinjo pri ognju. In glej, gospod, bila je noga tistega Slovena, ki si ga snoči prijateljsko gostil.«

»Tistega Slovena? Starca?«

»Mladca, gospod!«

»Za njima! Balambak, vzemi najboljšega konja in najboljšega tovariša, pa za njima! Do jutri zjutraj mi prineseš njegovo glavo. Zgini! Jezdi kot vihar in če oba konja pogineta! Vseeno! Glavo tega psa hočem!«

Balambak je izbral tovariša in konja. Vohali so po dolini za sledovi. Na cesti sta planila jezdeca v divji skokot; samo hunski konji so mogli vzdržati ta grozni pogon.

Tunjuš je ponovil prejšnje povelje. Otovorjene konje je poslal naprej, sam pa se je z oddelkom skril v zasedo.

Radovan in Iztok sta do jutra jahala kar moči hitro. Pot je bila gladka, nič klancev, in ob desni je šumela reka Tonsus. Konja sta bila sita in spočita. Iztok se je gibal na visokem hrbtu, kakor bi sedèl doma v gradišču na mehki kožuhovini. Radovanu pa so tekle znojne kaplje z belih las, se usipale čez čelo in drsele po dolgi bradi. Ko je sonce vzhajalo, je začel zaostajati. Zakaj njegov konj ni kazal toliko veselja kakor tovarišev. Kopit ni dvigal tako visoko in koraki so mu bili krajši. Glavo je le včasih dvignil, sicer pa jo dremotno povešal. Iztok je očakoval Radovana, ga ogovarjal s prijaznimi besedami, naj prime tesneje za povodce. Zakaj na oči je bil Radovanov konj boljši in mlajši od Iztokovega. Ali žival je dobro čutila, da je ne vodi močna roka, da ji ne stiska bokov mlado, krepko koleno.

Radovan si je otiral pot s čela in godrnjal nerazumljive besede. Njegove košate obrvi so bile namršene, mrko je gledal med konjskimi uhlji v daljavo.

»Očka, menjajva za konje!«

»Na tvojem mi seveda ne bo trpljenja. O, jaz bedak!«

Jezno je sunil s komolcem ob plunko, ki mu je silila s hrbta. Z desnico je potegnil konja, da je visoko vzpel dolgi žilavi vrat in zacepetal.

»Tako, tako, očka!«

Spustila sta se v hitrejši dir, jahala drug ob drugem in molčala. Iztok je bil vesel, da je šlo urno dalje.

Večkrat se je skrivaj ozrl po ravni cesti, se li ne dviga kje siv oblaček prahu. In kadar se je ozrl, ga je vselej zaskrbelo. Če so Huni tatvino zapazili dosti zgodaj in jo udarili za njima, sta izgubljena. Sam bi jim ušel. Toda Radovan? Ne vzdržal bi.

Zato je večkrat skrivaj pognal Radovanovega konja. A tedaj je Radovan vselej vztrepetal in z rokami zamahnil, da se ni opotekel.

»S konja me spraviš! Ubiješ me! Oj, takega sina!«

»Ne, očka! Toda naprej morava! Če se Huni dvignejo in za nama ...«

Radovana je obšel strah. A izdal se ni. Stisnil je konja, kar so dale trudne noge, nategnil brzde in zopet je šlo v živahnem diru dalje. Pot pa se mu je v gostejših curkih pocedil po čelu.

Sonce se je bližalo poldnevu. Na levi in desni lepe doline so se pričeli dvigati višji hribi, raván se je ožila, po bregovih so se svetili sredi porumenelega listja beli domovi.

Pridržala sta konja, ki sta bila spenjena in trudna. Radovan se je ozrl na levo in na desno in po gričih.

»Da ga še ni, Epafrodita? V Odrinu popiva, Grk pijanski, Radovan pa trpi žejo zanj. Naj ga Tunjuš, čemu si me izpeljal, Iztok?«

»Ne huduj se, očka! Sam si svetoval!«

»Sam si svetoval, aha? Kdaj je godec rekel: Primi za nož in suni! Kdaj? O Morana! Kako sem sam lepo mirno popotoval. S teboj je trpljenje!«

»Radovan, razjahajva, če hočeš. V senco leževa, da se odpočiješ. Imam čutarico vina. Glej, zate ga hranim! Hunov menda ne bo za nama.«

»Ne bo jih? Kaj ti veš? Jaz samo to vem, da moram bežati, ko me bolé kosti, kakor bi sedelo deset Mor na meni tri noči zapored. Oj Morana!«

Korakoma sta lezla po prašni cesti. Konja sta se pripogibala in trgala uvelo travo kraj pota.

»Daj mi čutaro!«

Iztok je segel za prteno haljo in privlekel precejšnjo bučo iz nedrij. Pomolil jo je Radovanu.

Starec je nastavil in pil z veliko žejo.

Tedaj je Iztok zagledal, da se dviga daleč pred njima prah. Začul je ropot koles.

»Očka, poglej! Morda je trgovec!«

Radovan je odstavil na pol izpraznjeno bučo in zrl s široko odprtimi očmi. Ropot koles se je slišal razločno, na cesti v daljavi sta zagledala konje.

»Pri Svetovitu, Epafrodit! Kdo drug kakor on! Dobro je gonil in zgodaj je moral kreniti iz Odrina. Zakaj pot se vleče!« Hitro je nastavil zopet bučo na ustnice, zamižal in izpraznil do zadnje kaplje.

»Sinko, sedaj le urno! Epafrodit naj vé, koliko sem trpel.«

Pognal je konja z mladeniškim ognjem, prah ju je zavil in razdalja med njima in trgovcem je hitro ginila.

»Pax, eirene! Pax, eirene!«^[4]

Radovan je glasno kričal in dvigal visoko nad glavo svojo plunko, ko sta se približala vozu. Zakaj pred vozom je jahalo osem dobro oboroženih spremljevalcev. Ko so ti zapazili Iztoka in Radovana, so spodbodli konje, poprijeli in nagnili kopja ter obkrožili neznana potnika.

»Pax, eirene!« je ponavljal Radovan in se jim priklanjal. Ko so konjiki spoznali, da sta neoborožena, so povesili kopja in z zanimanjem opazovali jezdeca. Toda iz svoje srede ju niso pustili; zaobrnili so konje in jahali za njima proti vozu, ki je zaostal.

Radovan si je brisal pot in neprenehoma ponavljal: »Pax, pax, pax.«

Ko se je na videz oddahnil in odhropel, je povprašal v slabi latinščini, pomešani z grškimi besedami, ali se pelje trgovec Epafrodit.

Spremljevalci so se začudili in tesneje pritisnili s konji do Iztoka in Radovana.

»Kaj želiš našemu gospodu, Epafroditu?«

»Smrti ga otmem!«

Oblastno je pogledal Radovan na konjike. Ves strah mu je izginil, pogum se je vrnil in z njim vsa modrost pretkanega godca.

»Smrti ga otme?« so ponavljali kupčevi varuhi in se spogledali ter se vsi hkrati zasmejali.

»Na Krista, katerega moli vaš gospod, vam rečem, da ste norci, če se smejete mojim besedam!«

»Suni s konja prismojenega barbara!« je zagodrnjal čokat jezdec in tiščal za Radovanom.

Radovan ga je slišal in se jezen okrenil na konju.

»Suni barbara, suni ga, le suni! Barbar pojde svojo pot, vaše glave pa ležejo v travo kakor posekane buče. Tako mi Krista!«

Radovan se je nerodno prekrižal preko prsi.

»Ne govori dalje! Pojdita svojo pot in pustita gospoda, ki počiva v vozu. Smrti ga otmo naša kopja in meči.«

»Šla bi dalje, ko bi imela pasje srce, kakor je tvoje! Tako pa ne grem, da rešim Epafrodita!«

Kvadriga^[5] se je ustavila pred njimi. Lepa damaščanska preproga, obešena za senco čez voz, se je zganila in izza nje so se posvetile sive oči Grka Epafrodita.

»Epafrodit, Epafrodit!« je kričal Radovan.

Trgovec je namignil, stražnik se je sklonil s konja do preproge.

»Kaj hoče ta barbar?«

»Pravi, da te otme smrti, gospod! Zdi se nam prismojen.«

Grk je razgrnil preprogo in se pokazal na vozu. Gladko obrito lice je krasil nekoliko vzbočen šilast nos. V majhnih očeh mu je gorelo kakor skrite lučke, ki prodirajo v prihodnost in računajo modre račune.

»Barbar naj stopi sem!«

Radovanu so veleli razjahati. Stokajoč in polomljen je zlezel z visokega konja in si vedno otiral pot ter hodil globoko po sapo.

»Povej hitro, kaj želiš! Nam se mudi. Če si lačen, naj ti dado kruha, če si žejen, lezi pa trebuh in pij. Poglej vode!«

Epafrodit je z gosposko kretnjo pokazal na reko.

»Ne beračim, gospod. Godci nikoli ne beračijo. Če ne dajo ljudje, da zemlja in da nebo!«

Epafrodit je spustil z eno roko preprogo, konji so nategnili in kvadriga je zaškripala.

»Stoj, Epafrodit! Ne hodi v smrt! Tunjuš te čaka v zasedi!« Radovan je držal za voz in kričal. Ime hunskega poglavarja je vplivalo, konji so obstali, jezdeci so se približali Slovenu.

»Lažeš, barbar! Tunjuš je bil pred dnevi v Odrinu in je imel s seboj pismo s cesarskim pečatom!«

»Kriste, tvoj Bog naj te varuje slepote! Poglej ta konja! Čigava sta? Hunska, Tunjuševa. Moj sin ju je ukradel. Snoči sva pela in godla Hunom. Pijan je bil Tunjuš kakor trot. Iztegnil je jezik, imenoval tvoje častito ime in povedal, da te nocoj oropa. Pa si se mi zasmilil in moj sin je tvegal glavo, da je prišel do konj, zate tvegal, Epafrodit, ki te ne poznava. A sedaj poglej mene! Skozi haljo tišči kri na stegnih, ker sem se gnal na smrt, da tebe rešim, gnal na tem kljusetu, ki ima hrbtišče kakor gabrov hlod!«

Epafrodit se je nagnil iz voza; na licu se mu je brala vera, ogledal je konja, jezdeci so prikimavali, zakaj vsi so videli Hune v Odrinu.

Takrat nenadoma vzklikne Iztok, ki ni razumel nič o pogovoru:

»Huni! Huni!«

»Hunnoi, Hunnoi!« gre od ust do ust. Vsi se okrenejo. Proti njim sta drevila dva konjika. V trenutku so bila vsa kopja naperjena vanju. Epafrodit je skočil iz voza in zasedel čilega arabca, ki je bil privezan zadaj ob vozu.

Tudi Radovan je hitro zlezel na konja in na màh pozabil vseh bolečin.

»Samo dva! Ta gresta za nama! Dajte jih!« kliče Radovan.

»Stojte!« veleva Epafrodit.

Dobro so že razločili hunsko opravo, tako blizu sta bila jezdeca. Tedaj sta se nenadoma ustavila. Spoznala sta Epafroditov voz in med drugimi konji svoja ukradena, na njih pa Iztoka in Radovana v belih haljah. Zakričala sta hunsko kletev na Slovena, zasukala konja in bliskoma odbežala nazaj.

»Epafrodit, ali še praviš, da lažem?«

»Ne lažeš! Nazaj! Tunjuš je velik razbojnik!«

Obrnili so težki voz. Spremljevalci so morali ostati daleč zadaj, da so stražili hrbet.

»Kaj vama dam za plačilo?« povpraša trgovec Radovana.

»Da te smeva spremljati v Bizanc. Tja sva namenjena.«

»Dobro, do Bizanca z menoj, potem k meni. Velike slavnosti bodo, tesna bo za prenočišča. Zato bosta pri meni v gostéh.«

Radovan je pomežiknil Iztoku, ki ni vedel, zakaj. Ali razumel je, da sta dobro opravila.

»Še nekaj, gospod. Ko bi smel prisesti k vozniku. Truden sem!«

Epafrodit mu je velel na voz.

Konji so udarili ob cesto, kolesa so zaropotala, voz je zagrnil oblak prahu.

Še isto noč se je vrnil Balambak do Tunjuša.

»Glavo?« je zarežal poglavar.

»Vzemi mojo! Slovena sta nas izdala. Epafrodit se je vrnil v Bizanc.«

Tunjuš je zaškripal.

»Kdo je razodel nakano tem psom? Naj takoj pogine!«

»Balambak, tvoj hlapec, ti pravi: Vino razodeva skrivnosti!«

»Naj pogine, kakor sem rekel!«

Balambak je šel in prerezal vse mehove, da je vino izteklo.

Ko so se rdečila tla od žlahtnega vina, ki je drlo iz mehov, je Tunjuš prisegal na zlato krsto Atile in na njegovo najlepšo ženo Kerko, da mora v potokih teči kri Slovenov.

Enajsto poglavje

Ne priča zaman Svetonij, da je že mogočni vojak in duhoviti samodržec Julij Cezar sklenil premestiti prestol velikanske rimske države na vzhod. Ali bodala so prebodla njegovo srce; zaspalo je hrepenenje po vzhodu – umrlo ni. Kar je zamislil on, kar je zakrivala toga, skozi katero je brizgala kri pod noži zarotnikov, to je izvel Konstantin. Proč je moral železni vladar, proč od Rima, kjer je vsak kamen kričal o svobodnih državljanih, kjer se mu je rogalo stebrovje s Kapitola in mu očitalo tiranstvo. Na vzhod! Tam so doma Kserksi, gospodarji nad blagom in krvjo podložnikov, brez meje in brez pravde.

In dvignilo se je mesto v razkošnem sijaju, naglo kakor v pravljici, kakor fata morgana sredi peščenega morja. Prestol, diadém in bager je zableščal na kraju, kjer je bilo naravno srce treh celin. Dvignil se je Bizanc, novi Rim, ob sinji Propontidi, na sedmih holmcih kakor stari Rim. Palače so se popele od morja po brežini, vse mesto en sam velikanski amfiteater. Kakor zgodovina njegova – sama igra in tragedija. Oživele so vodne ceste, zarasli so jih gozdovi jamborov, peruti jader so jih pokrile kakor tolpe ptic. Usipalo se je žito od severa in juga, po Bosporu in Propontidi, bogastvo Arhipela in Egipta se je zlivalo v Bizanc, afrikanska in evropska umetnost sta se kosali, katera zagospoduje prej na trgih novega Rima. Karavane so našle novo pot skozi malo Azijo, iz Trakije so se valile čete trgovcev. Ves svet je plul v mogočnih valovih in vsi valovi so tekli k srcu, v Bizanc, ki je slonel kakor velikanski dragulj na bajnem obrežju, okovan od treh strani v démante iskrečih se valov, od četrte pa zavit v smaragde zelenih holmov.

Odkar sta Radovan in Iztok potovala z Epafroditom, je tonil v morje že četrti dan. Iztok je zamamljen polglasno vzklikal, ko je zagledal brezmejno plan, posuto z rdečim sončnim zlatom. Zdelo se mu je, da je videl včasih to deželo v sanjah. Godci so popevali o njej, babice so pravile vnukom o domovih bogov. In prav taki so morali biti ti domovi. Vse okrog sama bajka, sama skrivnostna povest. V njegovi domovini pokajo stebla in se rušijo pod snegom. Tu pa diha Vesna. Od morjá se zibljejo dehteče sape, se igrajo z njegovimi kodri in hitijo dalje na griče, kjer šepetajo z mirtami in cipresami, kjer jim prikimavajo listi sončnih sikomor, kjer se mlado brstjè platán koprneče širi pod sinje nebo. Ob levi in desni, povsod vrtovi, po njih curljajo drobni studenčki v belem pesku, iz tal kipijo vodni curki, krog njih hodijo ljudje v svili in bagru, iz temnih logov se ozirajo beli domovi. Pravljica, vse sama pravljica!

»Le glej, sinko, glej in ne devaj oči pod sedlo! Najlepše deklice bodo medlele, ko jim boš nekoč v gradišču Svaruna, svojega očeta, pripovedoval ob zimskem ognju, kaj ti je pokazal Radovan!«

Kakor iz sanj se je zbudil Iztok in se ozrl na Radovana, ki je jezdil poleg njega, tik za gosposkim vozom Epafrodita.

Radovan se je na vozu lepo odpočil. Ker so se bližali mestu, se je spet skobalil na konja, ker se mu je zdelo bolj imenitno, če jaha, kakor da čepi poleg vozataja.

»Očka!«

Samo to besedo je bolj vzdihnil kakor izrekel in se vnovič zatopil v krasoto.

»Ej, sinko, Radovan ti pokaže reči, da se ti izbulji pogled kakor zaklanemu teličku. Toda žejen sem in prah me grize po životu. Tudi v usta zajde in še v želodec. Po travniku bi se bolje jezdilo. Epafroditu je lahko, ko je skrit na vozu kakor krt v luknji.«

Radovan je poskusil pljuniti.

»Viš, da ne morem! Ko bi ne videl pred seboj vrat, skozi katera pojahamo v mesto, bi omedlel in padel s konja.«

Radovan je mrmral slabe volje, a Iztok ga ni poslušal. Epafroditov voz je drčal čez most preko dvanajst sežnjev globokega rova. Stali so pred velikanskim zidom, delom Teodozija. Odrinska vrata, porta Polyandri, so zevala brezskrbno na široko odprta. Na vsaki strani je nosilo mogočen lok v zidu šest stebrov iz rdečega marmora. Na zidu ob levi in desni mogočna stolpa, s katerih so se bleščali šlemi stražarjev. In to mogočno zidovje, sklad na skladu, stolp ob stolpu, se je vilo na sever in na jug, tonilo tu v morju, se popenjalo na severu čez griče, se strinjalo z nebom in ginilo v večernem mraku. Epafroditov voz je zadrdral po porfirnem tlaku, podkve so glasno udarile, cesarska straža je spoštljivo pozdravila. Ves Bizanc je poznal trgovca, vsak prostak je vedel, da ga ceni Upravda, ker ne varčuje z zlatom, kadar so prazne cesarske blagajne.

Na ulicah se je gnetlo ljudstva. Nekateri so pozdravljali Epafrodita, drugi so zijali v Slovena, ki sta jezdila na konjih, in se čudili. Radovan se je vzravnal ter gledal ponosno in samozavestno na množico, kakor bi bil pobočnik samega Justinijana.

Vrvež in gneča na ulici sta čimdalje bolj rasla. Spremljevalci so morali pred voz, da so delali gaz. Voznik je pokal in kričal na ljudi, kljub temu so šli le počasi dalje. Ko so polagoma prišli do konca, se je cesta razširila, kakor bi se izlivala reka v morje. Bili so na Teodozijevem trgu. Sredi trga se je svetil kip: na mogočnem stebru srebrn konj, ki ga je jezdil Teodozij, še v mraku bleščeč od obilnega zlata. Krog in krog so bila stebrišča, pod njimi ljudstvo vseh narodov, bogastvo vse zemlje, razkošje, veličastvo, beda, suženjstvo, potepuhi in razbojniki, vse zmešano in strnjeno v živ vozel.

Od tod so krenili z vozom proti jugu v ozko ulico. Hitro so pognali in za četrt ure so se odprla vrata na dvorišče Epafroditovega doma.

Po pisanem tlaku je zašumelo. Sužnji so pripogibali kolena. S čelom so se dotikali tal in pozdravljali gospodarja. Streha na vozu je padla. Dva krepka numidijska sužnja sta dvignila Epafrodita in ga posadila v nosilnico, ki se je lesketala v luči od zlata in draguljev. Že sta prijela za pozlačene držaje, ko se oglasi Epafrodit.

»Melhior!«

Predenj je pokleknil oskrbnik.

»Slovena, ki sta prišla z menoj, sta od danes moja gosta.«

»Tako je velela tvoja mogočna oblast!«

Melhior je poljubil zlati rob nosilnice, Egipčana sta jo dvignila in neslišno odšla po mozaiku.

Nato se je ozrla vsa služinčad in pozdravila gospodova gosta.

»Barbara, barbara!« so šepetali in se začudeni klanjali. Vajeni so bili gostov, ki so prihajali v najdražjem platnu, v svili in draguljih, trgovci iz Kartagine in Egipta in poslanci od samega cesarja. Ali ta dva! Prtene halje, bose noge, nemaziljene glave! Barbara! Toda tako je velela mogočnost gospodova. In če bi bil Epafrodit rekel o psetu: »Moj gost je«, klanjali bi se mu bili pokorno. Radovan je razumel, kaj se je godilo. Prešerno je sedèl na konju in se oziral po služabnikih. Iztok je razjahal kakor drugi spremljevalci. Radovan pa je čakal postrežbe.

Ko je izginila nosilnica v dvorih krasne vile, je naročil Melhior za vsakega Slovena posebnega sužnja. Prijela sta konje za uzde – pri Radovanu je suženj pokleknil in upognil hrbet, da je stopil starec nanj, ko je lezel na tla. Na sužnja se Radovan še ozrl ni. Govoril je z Melhiorom, ki je spremljal tujca do stanovanja. Vedel ju je po krasnem vrtu, od koder se je videlo na morje, v pristanišče trgovskih ladij.

»Hvalite Boga, vsak svojega, Krista, Zevsa, Merkurja, hvalite ga, da vaš gospod še živi.«

Radovan je govoril zelo glasno in se oziral po služinčadi, ki je šla radovedna za tujcema. Ko so slišali Radovanove besede, so pritisnili vsi za njim in napeto poslušali.

»Hvalite ga, vam pravim! Mrtev bi bil danes vaš gospod, brez glave in telesa, ker bi ga bili že volkovi požrli.«

Med služabniki so vzkipeli glasovi in vzkliki začudenja.

»Naj govori dalje tvoja častitljivost,« je prosil Melhior.

»Bi, ali žejen sem. Povem ti, da sva prebila muke za tvojega gospoda. Jaz še večje, ker sem star. Kako bi govoril, morje bi pil, slano morje, tako sem žejen. Muke in pot, to užeja.«

Melhior je samo zamahnil, dva sužnja sta razumela in šla hitro po vino. Radovan je pomežiknil Iztoku in rekel: »Zdaj veš, kaj se pravi hoditi z menoj.«

»Govoril bi, kakor sem rekel. Ali povest je dolga. Ne morem: Ta bi mogel, pa ne zna, moj sinko ne zna po vaše! Rečem vam še enkrat: Hvalite Krista, da vaš gospod živi. Toliko je manjkalo« – pokazal je na nohtu – »pa bi bil ob glavo.«

Prišli so do lepega poslopja. Melhior jima je odkazal stan, lepo sobo, po tleh marmor, na njem težke preproge iz Perzije.

Tudi sužnja sta že prihitela, vsa postrežljiva, z jedili in pijačo.

Radovan je takoj segel po vrču.

»Povem ti, sinko, tako sem žejen, da bi od slabosti ne mogel leči na te preproge, preden se ne okrepčam.«

Nastavil je in pil, da se mu je cedilo po bradi. Melhior se je poslovil, ostala sta sama v novem domu.

»Pij, Iztoče, pij! To je vino, pri Svarogu! Le-to ti odvzame trudnost in ti vlije moči v žile, ah, oh, pij, sinko, pij!«

Z obema rokama je držal vrč in ga zopet nastavil. Nato se je zleknil na mehko preprogo.

»Mehka postelja, boljša od ovnove kože. Daždbog naj oblagodari Epafrodita.«

Iztok ni vedel, kaj bi odgovarjal. Spoštovanje do modrega starca se je večalo v njem. Zato, ker je prevrnil Huna po tleh, ker sta malo hitreje pojezdila, pa tako plačilo. Vse novo, vse bajno in pravljično. Segel je še sam po vinu, ugriznil kos pečenke, okusil neznano sadje z bogatega juga. Navečerjala sta se kraljevsko.

»Iztoče, sedaj pa na noge! Nisva prišla v Bizanc, da bi ležala. Povedem te v mesto, da vidiš svet.«

Takoj je poskusil strune na plunki, previdno ubral razglašene in se dvignil.

»Sedaj greva! Poj, kar ti rečem, poslušaj, glej in molči! Ali imaš nož s seboj?«

»Imam, očka!«

»V Bizancu se ponoči večkrat potrebuje!«

Komaj sta prestopila prag, že sta se pojavila sužnja in se vdano ponudila, da ju spremita po mestu. »Samo eden!« je veleval Radovan. Izročil mu je plunko in odšel kakor mogočen gospod.

»Kako ti je ime?« se je obrnil Radovan na cesti do sužnja.

»Numida, vaša častitljivost!«

»Dobro, Numida, da te vem klicati.«

Zavili so po ulici proti severu in v nekaj minutah so bili na krasni carski poti, ki se je zvala Osrednja cesta. Ob levi in desni so se dvigale visoke palače do treh nadstropij. Nad cesto se je svetilo prejasno nebo, posuto z zlatim peskom. Po marmornem tlaku so se zibale nosilnice, pred njimi in za njimi dolge vrste pisanih služabnikov. Vonj azijskih dišav je polnil zrak. Po sredi ceste so se poigravali lepi jezdeci na konjih, dvokolesnice, pozlačene in vložene s slonovo kostjo, so hitele med množico. Vse mesto se je zlivalo na véliki Konstantinov trg. Tam pod oboki so se ljudje shajali, nosilnice so se srečevale, zagrinjala odstirala, žarki pogledi so iskali ljubic in ljubimcev. Senatorji so modrovali o politiki, trgovci so kovali pogodbe, krog Konstantinovega stebra pa so plapolale grške plamenice in širile čarovno luč in omamen vonj po trgu.

»Le glej, sinko, le glej! Pa ne izgubi se mi!«

Rad bi bil sédel Iztok na kamnitne stopnice in gledal to bogastvo mesta, ki kuje iz krvi narodov zlate obročke na roke mehkužnim ženskam, ki strjuje solzé barbarov v bisere, da posipa z njimi lase in svilo in škrlat na uživanja trudnih telesih.

Ali to ni bil prostor za Radovana. Šla sta od trga skozi Solzno dolino, trg za sužnje, in od tod proti Zlatemu rogu, kjer so izginile palače, luči ugasnile, preminil omamni duh. Nizke koče, umazane ceste in nazadnje šotori, poležana trava. Tam se je razlegal krik, hripavi glasovi so peli pesmi Tračanov, Obrov, Hunov, Antov in Slovenov. Arabci in Medi, Perzi in Judje, črni sinovi Afrike, vse je bilo nagneteno v tem mestnem okraju. Med njimi so hodili potepuhi, bosjaki, tatovi, muzikantje in kupčevalci s svetlim nakitom, vlačuge, ki niso vedele ne za svoj rod ne za roditelje, hlapci iz cirkusa, plesalke, čuvarji medvedov, vedeževalci, vrači in mazači.

Med šotori so se dvigale lesene kolibe, ometane in zamašene z blatom, taberne. Od znotraj so bile zakajene od plamenic, črne in sajaste. Nizke, nerodno obtesane klopi kot mize, ob njih so čepele množice, pile, če je bil denar, sicer pa čakale, da so utrgale vrč od ust sosedu. Nekateri so kockali in marsikdo je zaigral v strasti sam sebe v sužnost. Vinjeni so prepevali in zabavljali ter se pretepali.

Tako družbo je poiskal Radovan. Ni mu bil všeč vsak brlog. Odkar je imel svojega sužnja na postrežbo, je postal izbirčen. Odkar so ga nazivali »vaša častitljivost«, je že smel pogledati, kam sede.

Izbral je zato nekoliko večjo gostilno, kjer je pilo nekaj vojakov in ubožnih meščanov. Zagodel jim je med vrati, Iztok je zapel in vesela družba jih je sprejela k mizi. Vojaki so bili ogoreli graničarji (ripenses), ki so pred kratkim prišli na hitri jadrnici iz Afrike od Kartagine. Bili so vsi barbarskega rodu, Goti, Tračani, celo Sloven je bil med njimi. Govorili so mešanico raznih jezikov, zato jih je celo Iztok razumel za silo.

»Pijta, Slovena, in pripovedujta, od kod prihajata? Ali sta pomagala potolči Hilbudija? Ves Bizanc žaluje za njim. Pod njegovim praporom sem služil pol leta. Bil je vojak, kakor se spodobi!«

»Potolkli so ga res. Ali midva ne poznava meča, strune so najino orožje!«

»Kaj strune, meč in kopje velja! Ti si zanič, starec, ampak ta dečko bi zalegel. Prodaj ga!«

»Prodaj! Seveda, da bom na starost roso lizal in hlebce pekel iz cestnega blata! Govori modreje in povej, kako je v Afriki. Od ondod si prišel, ker si opaljen kakor ogorek.«

»Iz Afrike prihajamo, da. Ali tam smo drugače zmagali pod Belizarjem kakor ti pod Hilbudijem.«

»Junaki!« ga je pohvalil Radovan in se ozrl po drugih.

»Boš videl,« povzame drugi, »takega triumfa svet še ni doživel. Vklenjene kralje, zlato, srebro, vsega na vozove, vandalskih jetnikov dolge vrste – boš videl, pravim. In potem cirkus, te priprave, ki se vršé, ta dirka, borjenje, streljanje s puščicami, še nikdar tegà. Denar se siplje, zastonj boš pil in jedel, da se ti odebeli trebuh kakor kupola Svete Sofije.«

»Torej za gotovo misliš, da dospe Belizarjevo brodovje v kratkem,« povpraša umazan kovač iz cirkusa.

»Dospe, ti pravim, nocoj ali jutri!«

»Kdo, misliš, da dobi stavo pri streljanju?«

»Kdo? Morda jaz ali ti –«

»Ne jaz ne ti, ampak Azbad.«

»Azbad, poveljnik X. palatinske legije? Ta dehteči maziljenec? Nikoli! Stavim!«

»Stavim dva vandalska zlata!«

»Stavim!« kriči kovač.

»Stavim nanju petindvajset miliarens za Azbada!«

»Izgubiš!« mu pošepeta dolg Got na uho.

»Nikoli!« trdi kovač. »Nikoli ne izgubim.«

»Zakaj ne? Zato, ker je Azbad ljubljenec Teodore –?«

»Kaj govoriš? Despojno si razžalil!«

Iz kota se je pojavil tajni carski ovadnik in del roko na vojaka.

»Pijan je, tepec je, pusti ga!«

»Razžaljenje veličanstva!« ugovarja ovaduh.

Vse plane, krik, vrči se drobé na tleh, nekdo udari po plamenici, vojaki izginejo skozi vrata, skrivni ovaduh vpije, ali v množici izgubi sled za vojakom. Zakaj zunaj jih objame vrvež ljudi, vse kriči, vse se peha in vpije: »Belizar, Belizar!«

Radovana in Iztoka zgrabi takisto živa reka in ju plavi po cestah in ulicah do pristanišča. Številna množica se je natlačila k morju. Vzkliki »Πολλοί χρόνοι!« »Io triumphe!« »Belizar!« »Panem, circenses!«^[6] so pretresali zrak. Na morju so se pojavile tri rdeče luči, signali Belizarjevega brodovja.

Dvanajsto poglavje

Tοῦτο γὰρ εἴτε τύχη εἴτε τιυὶ ἀρετῆ γέγουε.^[7] Tako je vzkiknil Prokop, ko je završil povest o porazu in uničenju vandalskega kraljestva po Belizarju. Kakor pa je spremljala sreča slavnega vojskovodjo, tako je hodila korakoma s srečo bleda zavist, udomačena hčerka bizantinskega dvora. Ko sta primorala lakota in obup Gelimerja, kralja Vandalov, da je prosil Belizarja kruha, ker ga že davno ni videl, gobe, da bi si otrl objokane oči, in citer, da bi opeval svojo bridko usodo, so se zbrali nekateri zavistni poveljniki in poslali hitro jadrnico v Bizanc do Justinijana. Pisali so mu tožbo zoper Belizarja, češ da hoče, prevzeten zbog zmage, postati samovladar, tiran v Afriki. Ni bilo tedaj človeka pod soncem, ki bi bil bolj dostopen ovaduštvu kakor samogoltni Justinijan. Le senca suma, da kdo ruje zoper njegovo krono, je bila dovolj, da so mnogi zgasnili pod rabljevim mečem ali poginili na dnu večne ječe. Ko je »restitutor urbis et orbis«^[8] zvedel za te tožbe o Belizarju, se je zaprl v svojo delavnico, prebedel vso noč in razmišljal:

Stebèr na severu ob Donavi je porušen. Hilbudij je padel. Sloveni naj se zbero in spomladi ima opustošeno vso Trakijo. Res je obilno nadaril Tunjuša, da zaneti razpor med Anti in Sloveni. Ali popolnoma se ni mogel zanesti na Huna. Iz Azije je dobival vedno resnejša poročila, da se dvigajo Perzi k uporu. In sedaj naj odpokliče Belizarja in ga uniči. S tem si podre še edino oporo v bridkih časih. »Kje bi dobil takega? Ni samo izvrsten vojskovodja, tudi bogat je. Tisoče vojakov vzdržuje, da ni treba zanje ni stotine talenta vzeti iz državne blagajne! Kje bi dobil takega? Teodora, carica, bi ga dobila. Seveda – takega, ki je nepremagljiv v ‚biserni dvorani‘ kraljeve palače sredi dvornih krasotic. Ne, ne, njega ne smem uničiti.«

Četrtič je že obrnil peščeno uro na slonokoščenem stojalu. Sipa je tekla neslišno kakor bleščeča nitka skozi drobno luknjico. Upravda je stal pred uro. Čas je bežal, njegove misli pa so bile težke, kakor pribite in vklenjene. Stopil je k oknu in se ozrl na morje. Zvezde so ugašale. Propontida je ležala mirno pred nogámi carskih dvorov, kakor bi čákala, kaj ji naroči vsemogočni despot. Jadrnica, ki mu je prinesla poročilo, se ni ganila v pristanu.

»Hágia Sofia,«^[9] je molil cesar, »glej, nov hram ti zidam, Salomona hočem prekositi, navdahni me, usmili se me in daj mi milost, ki je potrebuje vladar v bridki uri! Razdejal je tvojo hišo požar in prav je imel, ker božja Modrost mora imeti lepši dom. Poplačaj mi trud ob tej uri!«

Zazoril se je dan, kladiva zidarjev so udarila na zidu nove cerkve.

In zažarelo je v glavi Upravde.

»Ni res, ne verujem. Belizar je nedolžen! Samo preskušnjo naj prebije!«

Sédel je, vzel pergament in napisal:

»Ker si ukrotil velikega sovražnika, ti daje tvoj gospodar in car na voljo, da ostaneš v Afriki in odpošlješ v Bizanc Gelimerja in ujetnike, ali pa se vrni sam in pridi z njimi vred. Obsije te milost despotova!«

Še isti dan je odplula ladja in na njej Salomon, poslanec, s carskim pismom.

Medtem je Belizar po drugih ovaduhih že zvedel za tožbo. Brez odloga je obremenil vse ladje z neizmernimi zakladi, jih napolnil z ujetniki Vandali, pustil v Kartagini posadko Herulov in se pripravil na pot v Bizanc. Hitel je, da bi se opravičil pred cesarjem in se znosil nad krivimi tožniki.

Ko je Salomon dospel, je brodovje že čakalo na odhod in najhitrejša jadrnica je nesla v Bizanc poročilo, da se vrača zmagoslavni vojskovodja.

Justinijan je spoznal, da je rodila tožbo zavist, zato je sklenil napraviti triumf v mestu, kakor so ga slavili samo rimski cesarji po zmagah nad barbari. Prekositi je hotel Tita in Trajana.

Odprle so se cesarske blagajne in sipale zlato in srebro. Hipodrom je velel na novo okrasiti. Stebrišča in lože so se kar šibile pod težo preprog. Od severa in vzhoda so gonili drobnico v nepreglednih čredah. Sli so hiteli iz mesta in oznanjali v déžel praznovanje po zmagi. Ljudstvo se je gnetlo in vrelo od vseh vetrov proti Bizancu. Kmetje so pustili plug na njivi, rokodelci so vrgli orodje iz rok. Glas despota je velel vsem v mesto. Obetale so se jim gostije, kakršnih še nihče ni doživel. In ker so na zimo barbari od vseh krajev in koncev šli za klicem »panem et circenses«, je bil Bizanc v januarju tistega leta nabit in natlačen ljudstev vesoljne zemlje.

Upravda je razpisal velike nagrade zmagovalcem v dirkališču. Prav poseben zakon je izdal za dirkače, borce, metalce kopij in lokostrelce. Vse se je vadilo, vse urilo. Kapadokijske in arabske konje so plačevali s kupi zlata. Na vežbališču je vrelo od zore do mraka, vse je stavilo, berači in milijonarji, kdo zmaga, zadruga zelénih ali višnjevih dirkačev.

In sredi tega nestrpnega čakanja so se pojavile pred Bizancem v drugi noči meseca februarja tri rdeče luči na morju, Belizarjevo brodovje.

Bogati Epafrodit, trgovec z dušo in telesom, je porabil priliko, da bi se prikupil Teodori in po njej seveda Justinijanu. Zakaj prebrisani Grk je vedel, da ga utegne en sam trenutek, ko bi se pokazal premalo navdušenega hlapca mogočnemu despotu, zaplesti v pravdo zaradi razžaljenja veličanstva. In te pravde so se vse in vselej končavale s tem, da je obtoženi izginil v globoki ječi, njegovo premoženje pa je pogoltnila nenasitna carska blagajna.

Zato je naročil Melhioru, naj kupi najboljše konje. Po vseh sejmih je vohal oskrbnik in ogledal vse dirkače zelenih; slednjič je zasledil na vežbališču štiri arabske žrebce, ki so utegnili po splošni sodbi zmagati. Kupil jih je in plačal zanje zaboj zlata. Nato jih je podaril Teodori, češ naj jih spusti v tekmo pri višnjevih, ki so bili njena stranka. Teodora mu je poslala v zahvalo v srebrni pušici svilen trak, s katerim je imela spete lase v kopeli.

Epafrodit je vprašal tudi Radovana, ali se razume njegov sin Iztok na lok. Ko je Radovan pritrdil, je ukazal Grk dati Slovenom lepo obleko iz platna in jima priskrbel tablice, da bi se v hipodromu uvrstila na prostor med tekmece lokostrelce.

Prišel je dan triumfa.

Osrednja cesta se je prebudila v rano jutro okrašena kakor indijska nevesta bogatega dvora. Vso noč so se gibale roke delavcev in sužnjev. Vsi velikaši, ki so se poganjali za ugled na dvoru, so trosili s periščem denar, da bi bila pročelja njih hiš ob cesti zadosti sijajno ozaljšana. Pomladni hlad je dihnil z vlažnimi vetrovi od morja. Kapljice tanke rose so se obesile na vence in nanizale nanje milijone biserov. Zdelo se je, da sta tudi morje in jutro pokorna despotu. Zadehtele so mirte in lovor, rožmarin in rože so pokrile vse ceste in vse stene. Z zidov je visel z močnimi dišavami napojen škrlat, v živih barvah so vihrale drage tkanine po zraku. Venci so se v globokih lokih spenjali od hiše do hiše, nad njimi so trepetale zlate tančice, kakor bi razpenjale meglice večernega sonca peruti nad cesto. Izza vseh oken so se svetili jasni obrazi najlepših bizantinskih krasotic. V njih laseh, na belih vratovih, na svili in bagru so počivali milijoni, vkovani v zlate diademe, bleščeče nimbe, v koralde in zapestnice. In s streh je odsevalo v živo pisanih barvah oblačilo služabnikov. Vsak gospodar jih je danes pražnje oblekel; tudi ti so morali z vzornimi telesi, s pisano drago obleko klicati gospodarju v čast slavo carskemu triumfu.

In tam doli pri morju si je nadel v ječi Pentapirgu zadnjič škrlat krog pleč in krono na glavo kralj Vandalov, Gelimer. Na njegovem licu brezupna vdanost, ne jok ne smeh, ubit njegov ponos, ubita duša. Nič jeze, nič strahu, nič žalosti, samo ustnice so se trudno premikale in venomer izgovarjale: Vanitas vanitatum – vse je sama ničemurnost!

Zadonele so trombe, odprla so se zlata vrata. Izza Črnega morja se je dvignilo sonce. Nad pročeljem zlatih vrat je zableščal kip Viktorije^[10], bela giganta, mogočna marmorna slopa, sta prodirala s snežno beloto liste lovorik, kakor bi se veselila mogočna branika ob straneh Portae triumphalis^[11] slavnostnega dne. Na sredi vrat pa je molčal monogram Kristov in temni križ ni od veselja vztrepetal v mladem jutru. Mračen je gledal proti Pentapirgu, od koder so se usipale množice v verige vkovanih ujetnikov, katere je zasužnjila samogoltnost njega, ki zida Bogu Hagijo Sofijo, ki ponoči čuje in se pogovarja z menihi o skrivnosti sv. Trojice. Ko bi prišel On, čigar monogram je molčal nad vrati, o, ne molčal bi, ampak ponovil bi sodbo: Tvoje srce je daleč od mene, ti, pobeljeni grob!

Zunaj vrat in ob cesti se je natlačila množica. Vendar ni bila tako številna, kakor bi se sodilo. Bili so samo ostanki tistih, ki niso mogli v hipodrom^[12]. Zakaj tam se je zbralo vse: dvor, Upravda^[13] in Teodora, velikaši in bogatini, ki niso prebivali ob Osrednji cesti, bosjaštvo in trpini po galerijah, visoko pod škrlatnim nebesom, ki je senčil neizmerni cirkus. Napravil je Upravda triumf Belizarju, a vedel je sam in vedel Bizanc, da je triumfator vendarle mogočni despot sam.

Zato tudi Belizar po stari rimski navadi ni sedèl na vozu in se peljal v mesto, ni jahal belega, divjega konja, napotil se je peš od svojega doma in šel kot patricij v triumfu proti cirkusu.

Sprevod se je razprostrl od Zlatih vrat do Arkadijevega trga in čakal Belizarja.

V prvi vrsti so stali načelniki mestnih zadrug, za njimi so se vzporedili senatorji in plemiči v belih, valovitih oblekah, s svečami v rokah. Za temi je prišel zlati voz s kipom sv. Trojice. Krog njega so bili za častno stražo patriciji, konzularni in carski daljni sorodniki. Za njimi so stali ujeti Vandali v bojni opravi, z rokami, zvezanimi na hrbtu. Bizantinci so začudeni vzklikali, ko so zrli te zastavne, ogorele može. Zadnji med njimi je bil kralj Gelimer. Bagreni plašč se je bleščal v žlahtnih kamnih, zlati pasovi so oklepali ledja, na prsih je žarel oklep v čistem srebru, Bizantinke so se pripogibale globoko skoz okna, oči so strmele na junaškega kralja, ki ni čutil več ponižanja, ki ni videl več ne slave ne bleska; v njihovih srcih se je budilo sočutje.

Za premaganim kraljem se je vzporedil vojskovodja, zmagalec Belizar. Prišel je peš v poveljniški opravi. Droben lovorov venec mu je krasil glavo, majhno je bilo njegovo spremstvo, nekaj najhrabrejših stotnikov.

Završelo je po cesti, s streh so kipeli glasovi, z oken mu je pahljala svila v pozdrav. Trombe so zadonele, sprevod se je premaknil in Belizar je stopal, svojemu gospodu ponižni hlapec, ki je storil samo kruto dolžnost in nič več.

Za vojskovodjem so peljali vozovi vojni plen. Na vozéh zlati kraljevi stoli, dragocena oprava, slonokoščeni vozički vandalske kraljice, skladi draguljev, rezanih in brušenih kamnov, zlati kelihi in čaše, vsa dragocena oprava kraljevskih obednic, mirijade talentov srebra, obilica najdragocenejših posod, katere je nagrmadil nekdaj Gizerih v Rimu. Med njimi so bile posode iz judovskega templja, ugrabljene po Titu, sedmeroramni zlati svečnik iz svetišča, vozovi pergamentov, vezanih v dragocene pušice, med njimi nemški evangelij, posut z žlahtnim kamenjem.

Slovesno se je pomikalo to morje neocenljivega plena po cesti, preko Teodozijevega trga, mimo Tetrapilona na Konstantinov trg. Tu so odložili velikaši v cerkvi Ljube Gospe belo obleko in jo zamenili z dvorno. Iz cerkve so prinesli carske insignije: najprej dragoceni križ, zatem veliko zlato žezlo, nato je sledil labarum – zastava. Ob desni in levi so delali gaz dirkači in vzklikali: Na mnoga leta!

Čim bolj so se bližali cirkusu, tem bolj je naraščal krik, se gnetlo ljudstvo. Vse je strmelo, vse občudovalo neizmeren plen, lepe vojake, ujetega Gelimerja in njegove sorodnike.

Sprevod je krenil mimo razkošnih toplic Zevksipovih – pred njimi se je širilo veličastno vhodišče hipodroma. Semkaj je razsula carjeva roka ves blesk in sijaj, razkošje in bogastvo največjega despota na svetu.

Stotisoči so sedeli naokrog, stotisoči kričali despotu pod škrlatnim baldahinom, kjer je v visoki loži na zlatem tronu čakal Belizarja. Ob njem je sedela carica, ki je našla edina v svetovni zgodovini iz brlogov istega cirkusa, iz razuzdanosti in pohote pot skozi areno preko stopnic do prestola. Lepa je bila, ne velika, pa života, da bi se ga razveselil umetnik. Iz blede polti so žarele oči, ki so zamamljale, usta, ki so koprnela po nasladi. Zlat nimb ji je venčal glavo, za démante v uhanih, na čelu, na vratu in obleki bi kupil kraljestvo. Krog nje pa so se gnetle dvorjanice, same lepotice, mladi patriciji, plemiči, njeni ljubljenci in várovanci.

Ko je vstopil Gelimer in zagledal Justinijana na prestolu, morje ljudstva na levi in desni, ni zaplakal, ni vzdihnil, glasno je ponovil edine besede: Ničevost ničevosti, vse je ničevo.

Belizar in Gelimer sta šla po stopnicah do prestola. Tam so sneli kralju škrlat; Vandalu se je sklonila glava do tal, ljudstvo je zakričalo bučno kakor vihar v pozdrav silnemu despotu, ki ga v resnici ni ljubilo, ki ga je na skrivnem klelo in nazivalo utelešenega hudiča; »Io triumphe – mnoga leta!« v vseh jezikih, ki so se glasili tedaj na zemlji.

Tudi Belizar je padel na kolena, nevredni hlapec pred neomejenim gospodom urbis et orbis.

Radovan in Iztok sta stala na odru med tekmeci lokostrelci. Radovan je pil navsezgodaj dobro Epafroditovo vino in bil dobre volje. Kričal je s kričači in stegal roke. Iztok je molčal. Pomislil je, da bi bil skoraj tako priveden v cirkus njegov oče, Svarun, svobodni starosta svobodnih Slovenov, da ni podrla njegova strelica Hilbudija. In zahrepenel je nazaj, domov v gradišče, da bi povedal, kaj se godi zmaganim narodom, da bi se napotil od roda do roda Slovenov in prižgal srd v duši, edinost v vseh srcih, večen srd in večen boj Bizancu. A tedaj je dal despot^[14] znamenje. Zahrumele so troblje, ljudstvo je zabesnelo od veselja, v areni sta se pojavili dve krasni kvadrigi.

Trinajsto poglavje

Trikrat so naznanile trombe odmor, trikrat so se usuli preko štiridesetih marmornatih stopnic carski in Belizarjevi sužnji ter trosili in delili med ljudstvo krepčila. Hipodrom je vrvel in besnel. Ljudstva so se upijanila od veselja in vina. Bogatini so izgubljali in dobivali neizmerne stave. Po vodi v jarku krog arene so plavali kosi razbitih koles in voz. Pristaši zelenih in višnjevih, najeti kričači, so pregazili jarek ob areni^[15], splezali na spino^[16], se popenjali na Kačji steber, zlezli celo neizmernemu orjaku, Lisipovemu Herkulu, na tilnik in trgali sikomorne vence z Adama in Eve, jih metali v areno, poklekali pred krasnim kipom po ljubezni koprneče Helene, se bili in pehali med seboj ter slavili zdaj zelene, zdaj višnjeve, od katerih so bili pač bolje plačani.

Nad katismo, cesarsko ložo, slonečo na dvajsetih marmornih stebrih, je rosil v predrobnem prašku dehteči žafran. Mladi patriciji, mehkužni častniki, dvorni spletkarji so pomežikovali zboru ženskega cveta, ki se je zgrinjal krog Teodore pod katismo ter po ložah na desni in levi.

Le Teodora se ni ganila. Na čelu ji je ležal mrak, ustnice so se bile stisnile, polt ji je še bolj pobledela, oko pa je žarelo in treskalo bliske na vrste zelenih. Trikrat so vdrle kvadrige v hipodrom, carica je obetala višnjevim milost despojne, kljub temu se zmaga še ni odločila za njeno stranko. Višnjevi in zeleni so šteli enako število zmag.

Nenadoma se carica zgane in da znamenje z roko. Nagne se do lepe dvorjanke Irene, ki je zamišljeno sedela blizu Teodore, in ji naroči, naj pozove Azbada. Prešinila jo je z oglenimi očmi, da bi opazila na licu, kako se je zganilo v njenem srcu. Toda Irena je ostala spokojna, dvignila se je, sporočila caričino povelje in v trenutku je klečal pred njo do tal sklonjen načelnik palatinske legije v bleščeči opravi.

»Azbad, pojdi do Epafrodita in ga vprašaj, ali zmagajo arabski žrebci, ki sem jih kupila po njegovem posredovanju!«

Azbad ji je poljubil nogo in odšel v ložo k Epafroditu. Šumenje in šepetanje je utihnilo, govorila je boginja, Teodora, z zlatim nimbom krog glave.

»Irena, lep je Azbad!«

»Lep je, sveta despojna!«

»In ti ga ljubiš!«

»Ljubim, če mi veleva tvoja vsemogočnost!«

»A srce ti ne veleva?«

»Moje srce je kakor Janeza Krstnika ob Jordanu!«

»Otrok! Damo ti kobilic in medu namesto žarkega poljuba!«

»In moje ustnice bodo hvalile tvojo dobrotljivo vzvišenost, o despojna!«

Carica se je pomilovalno ozrla na lice Irene, kjer še ni bilo žarke strasti, kjer je v očeh trepetala rosa kakor v kelihu lilije, ki se je odprla ponoči in čista in nedolžna pozdravila jutro.

Azbad se je vrnil.

»Epafrodit, najponižnejši hlapec despojne, leži pred teboj v prahu in prisega na sv. Trojico, da arabci despojne zmagajo. Zastavil je nanje pol milijona zlatih statérov.«

Teodori se je lice razvedrilo. Takoj so zadonele trombe, izpod katisme sta se pojavili najlepši kvadrigi.

Ljudstvo je onemelo. Vse se je nagnilo preko ograj, starcem so trepetala telesa, mladina je stiskala pesti.

Eni so vzdihovaje klicali Kristusa na pomoč, drugi so rotili satana in belcebuba, naj stare kolo višnjevemu.

Konji so stali pod katismo. Stranke zelenih štirje kapadočani, stranke višnjevih štirje arabci. Voznika dvigneta majhne zastavice po hipodromu pa, kakor bi se začudilo morje. Mogočen Got v višnjevi tuniki^[17] je dvignil praporec in na njem se je pojavil grb Teodorin.

»Despojna dirka!«

Lica zelenih so prebledela; milijone bi bili vsuli drage volje v Bospor za hrano hudičem ali bi jih bili dali v cerkev svete Sofije, samo da bi zmagal zeleni in osramotil njih najhujšo nasprotnico. Pristaši višnjevih in dvora so trepetali v strahu, če propadejo arabci. Sam Epafrodit se je skrčil in zgubal od groze. Vedel je, da mu gre sedaj za življenje in imetje. Premislil je, kako bo naglo utekel iz hipodroma, se vkrcal na najhitrejšo ladjo in zbežal. Drobne oči so mu zlezle pod obrvi in čakale.

Carica se je dvignila. Vzela je Justinijanu belo tkanino iz rok in jo vrgla ponosno in samozavestno v areno. Ko se je bela rutica dotaknila peska, sta padla praporca voznikoma iz rok, dvignil se je pesek pod kopiti, zavihrali sta zelena in višnjeva tunika in hkrati izginili na ovinku krog mete^[18] ob Kačjem stebru. Ljudstvo ni ganilo, ni žugnilo, ves hipodrom se je izpremenil v molčeč marmor. Igrala se je igra za milijone, igrala za ugled pol mesta, igrala za čast carice, igrala njej v pogubo. Vse je koprnelo, vse se treslo in drgetalo. Justinijan si je zasenčil oči z roko, samo Teodora je stala ob robu katisme s stisnjenimi ustnicami, roka ji je bila skrčena v pest; na njenem krasnem licu – kakor lezbiški marmor – ni trenil živec, valovite prsi se niso ganile.

Petkrat so privihrali nedosežni konji krog mete. Za glavo, za konjski vrat morda je tu in tam presegel zeleni višnjevega ali višnjevi zelenega. Vedno vštric. Bil je pogon, kakršnega arena še ni doživela. Stari bogataši, patriciji in bojevniki, ki so zaigrali in priigrali milijone v hipodromu, so si razgrizli ustnice do krvi v grozni vzburjenosti. Čedalje bolj se je množica nagibala preko ograj in ovenčanih naslonjal, skoraj bi se bila utrgala in zagrmela v areno.

Konji so zavili v šesti krogotek. Šestič in še sedmič, kdo zmaga? Tedaj je zeleni voznik popustil vajeti. Dolgi bič je zažvižgal in počil po vrlih kapadočanih. Konjem so glave klonile do tal, iz gobcev jim je brizgnila pena in v enem skoku so prehiteli arabce za celo svojo dolgost. Tedaj je vzbuknilo med zelenimi in zagrmelo med višnjevimi. Zeleni so zmagalno klicali: »Bij, goni, tolci, naprej, naprej!« Višnjevi so tolkli in cepetali nad Gotom: »Pusti vajeti, udari z bičem! Nalašč noče, ubijte ga! Smrt mu!«

Gotu pa so se vedno bolj valovile mišice na rokah, vajeti so bile napete ko struna, visel je preko voza, konji so ga vlekli z vajetmi, ki jih je imel privezane krog pasa. Razdalja med kapadočani in arabci se je podaljšala še za korak. Gotov hrbet se je upognil v groznem naporu, konji so besneli, ljudstvo je čakalo, da zdaj zdaj omaga, da izgubi zavest, da se zvrne pod konje in zaigra strašno igro. Bližala sta se v sedmem krogoteku meti. Še enkrat, poslednjič.

Prav kratko pred ovinkom se Got nagne. Od stranke višnjevih se dvigne krik groze. Tisoči so se zagrabili za glavo in si pulili lase. Vse izgubljeno! Zatisnili so si oči. Zeleni pa so zdivjali od veselja, metali vence proti konjem in kričali: Zmaga, zmaga! A tedaj se zabliska prav na ovinku Gotu nož v rokàh. Prerezal je vajeti. Sproščeni arabci so zdivjali. Kar padli so proti ovinku, zadeli kapadočane in jih odbili na stran, vtem je počil prvič Gotov bič, še trenutek, dva, trije udarci, Teodora je zmagala. —

Ozračje se je streslo od vzklikov nad hipodromom, da je onemelo šumenje morja in valov, in sonce ni zatemnelo od cvetja, ki se je vsulo v areno na čast zmagovalki Teodori, veliki despojni.

Carica se je smehljala in pila iz čaše slavohlepja. Signali so zadoneli in klicarji so na vseh krajih naznanjali uro odmora in pogoščenje velike despojne, zmagovalke. Katisma se je izpraznila, dvor je odšel po hodniku v palačo, ki je stala tik za hipodromom.

Azbad je spremljal Ireno.

»Svet še ni nosil carice, kot je despojna!«

»Njena vsemogočnost zmaguje povsod!«

»Irena, tvoje lice je kakor zarja! Ti ljubiš zmagovalce.«

»Jaz ljubim junake! Moj oče je bil in živel kot junak in padel kot junak! In moj stric je junak! Trdnjava Toperos je varna, odkar jo brani on!«

»Oj, Irena, tvoje besede so, kakor bi govoril prerok, in tvoj glas je Davidova harpa! Vsa si naša, hčerka bizantska! Še kaplje krvi ni ne v tvojem rožnatem telesu ne v tvoji duši, ki bi jo bila prejela od matere barbarskega rodu!«

»Rod moje matere je rod slavnih starešin onstran Donave.«

»A vendar so barbari.«

»Pa v Kristu bratje.«

»Tudi Krist ni poslal apostolov barbarom. Rimu je dal luč!«

»Pa je le rekel: Učite vse narode.«

»Pustiva evangelij, Irena. Naj se pravdajo menihi. Irena, ti ljubiš zmago – in zmagovalce!«

»Ljubim junake zmagovalce!«

»In če zmaga Azpad vse lokostrelce, Irena, ali ga boš ljubila?«

Deklici zagori lice v krvi, a hipoma pobledi.

»Irena, ljubila ga boš, reci, povej! Uril sem se in se postil, hodil sem zgodaj spat, vse zate, da me venča hipodrom, da me nagradi cesar, in vse vence in vso nagrado in carsko milost položim k tvojim nogam, Irena. Povej, ali boš ljubila Azbada?«

»Ljubila bom junaka zmagovalca.«

Ustnice so se ji tresle. Prišli so v palačo. Ločila sta se.

Justinijan je šel s Teodoro v slonokoščeni dvorec. Ko sta bila sama, je objel kronani despot zemlje svojo ženo, hčerko medvedjega hlapca, javno hotnico Aleksandrije, Damaska in Bizanca, ter ji v solzah šepetal:

»Ti mogočna, ti zmagovalka, edina, najsvetejša, najdražja in najzvestejša svojemu carju.«

»Justinijan, hočem, da so poslej odprta vsa vrata v palači Epafroditu, da sije nanj vsa tvoja milost. On mi je podaril konje!«

»Ti si velela – ti mogočna. Zgodilo se je!«

Teodora je takoj odposlala v cirkus dvornega tajnika, ki je nesel Epafroditu prstan in z njim pergament s podpisom Justinijana. In ko se je tajnik vrnil, je oznanil, da siplje Epafrodit v areno s periščem zlate statére in spodbuja pretepajočo se množico, naj vzklika: »Mnoga leta despojni!«

Ko se je dvor okrepčeval, so klicarji oznanjali v cirkusu, da vabi despot zemlje in morja vse narode v tekmo z lokom. Sredi spine so postavili drog. Na vrhu so priklenili na srebrno verižico velikega kragulja. Upravda je določil za tistega, ki ga ustreli na bežečem konju, službo med palatinci in visoko odliko. Lokostrelci so odločili zmago Belizarju, zato naj bo plačan in slavljen lok.

Epafrodit je poslal Melhiora do Radovana in Iztoka. Naročil je, da mora Iztok tekmovati. Stavil je nanj že visoke vsote. Priigral je pri dirki silo denarja in stava mu je bila zabava. Vse je stavilo na Azbada, ki je slovel za najboljšega lokostrelca. Epafrodit jim je nalašč kljuboval in stavil na svojega gosta Iztoka.

Radovan se je že opil. Kričal je in prepeval pa držal neprenehoma vrč v rokah.

»Moj sinko, hej, moj sinko, s kamnom ubiješ tega ptiča, mižé, opolnoči – hej, moj sinko! Pij, Iztok, pij, pijan ga zadeneš.«

Smejali in krohotali so se vsi razni bojevniki, ki so se zbrali pod katismo, da bi se udeležili tekme. Iztok se ni smejal. Zanimal ga je hipodrom. Njegove ustnice so bile vroče, pa se ni dotaknil pijače. Videl je Upravdo, videl Teodoro, blesk in sijaj, razsipanje, divje tolpe in mehkužne Bizantince. In pomislil je na svojo moč, pomislil na svoj narod in na vse narode, ki jih kuje v verige to mesto. In sramoval se je, da zmagujejo narode taki cesarji, da jim vlada táko mehkužno mesto. In rotil se je na Peruna, če ostane živ, da ne bo Bizanc nikdar vkoval v verige svobodnih Slovenov.

Dolgo so bučale trombe, preden so prebučale hrup in krik v hipodromu. Justinijan se je vračal z dvorom. Teodori zmagovalki je dal belo rutico, da bi dala znamenje za začetek tekme ona. Strelcem so bili na voljo konji iz carskega hleva. Drug za drugim so dirjali krog mete, streljáli v kragulja, puščice so predirale škrlatno streho, pa kragulj je s srepim pogledom motril preganjalce in tekmece. Bočil je vrat, potrepaval s perutmi, se umaknil marsikateri strelici, a ostal nedotaknjen.

Med ljudstvom se je razlegal smeh, doneli so dovtipi na razne strelce, rogali so se jim, metali vanje dateljne, oranže in se zabavali, kakor bi igrali glupci v areni.

»Poslednji!« je zopet sporočil Epafrodit po Melhioru. »Poslednji bodi Iztok!«

Vrsta lokostrelcev se je praznila. Mnogi so odstopili, zlasti tisti v lepih oklepih palatinske vojske. Zbali so se poroge.

Edini Azbad je zdržal. Zbral je vse moči, da je ostal miren. Mislil je na Ireno, ki jo je ljubil z nedopovedno strastjo. Danes ji hoče pokloniti slavo zmagovalca. Upal je trdno. Ozrl se je večkrat na katismo, toda Irene ni zazrl. Sedela je skrita, tiha. Ni se smejala, ni gledala. Njeno srce je klečalo pred oltarjem in prosilo Krista, naj ji prizanese, naj Azbad ne zmaga.

Le nekaj tekmecev je še čakalo. Tedaj Azbad ni mogel več strpeti. Naj se odloči! Zataknil si je tri puščice, vzel lok in zasedel konja, katerega še nihče drug ni jezdil. Dolge tedne se je uril na njem.

Ko se je pojavil izpod katisme, je nastala nenadoma tihota. Nanj in zoper njega je bilo stavljeno mnogo denarja.

Jezdil je počasi krog spine, pozdravljal na levo in desno, se priklonil pod katismo, se še enkrat ozrl po Ireni, zaman. Nato je zdirjal. Zletela je prva strelica, kragulj je jezno zapihal. Prijezdil je drugič, strelica je prhnila tikoma glave, hipodrom ga je pozdravil. In jezdil je tretjič naokoli. Srce se mu je razburilo, roka se mu je tresla. Vendar je zbral vse sile, da se pomiri. Ustnice so šepetale: Irena, Irena. Zopet se je napela tetiva, zazvenela, puščica je bila izborno izstreljena, a v istem trenutku je kragulj zafrfotal, odskočil, kolikor je dala verižica, in puščica je zadela ob perut ter izbila iz nje pero, ki je v vrtincu priplavalo na pesek. In tedaj je nastal vihar. Ves hipodrom se je razdelil v dva tabora: polovica je kričala, da je Azbad ptiča zadel, polovica je oporekala, zadel da je le pero, ptič še sedi in jezno gleda za Azbadom. Tisti, ki so stavili nanj, so trdili, da je stava dobljena, tisti, ki so stavili zoper, so kričali, da ni. Nastali so trenutki tolikega viharja, da bi se bil hipodrom izpremenil v boj tisočev in bi bila kri preplula areno, da ni Upravda dal znamenja s trombami. Kot sodnik in najvišji pravnik je razsodil: »Azbad je zadel in ni. Če ga nihčè ne zmaga, bo odlikovan. Stave pa stojé; če ga nihčè ne prekosi, so stave nanj dobljene, sicer izgubljene!«

Zopet so trombe naznanile novo tekmo. Azbad se je bal. Hitro je velel ponuditi velike vsote vsem ostalim tekmecem, da bi se umaknili. Večina je denar sprejela, le Iztok in dva Tračana sta odklonila. Azbad je šel sam do njih. Srečalo se je ponosno oko svobodnega Slovena z lokavim, ničemurnim bleskom Bizantinca. Nič ni odgovoril Iztok, govoril je pogled: »Naprodaj nismo Sloveni nikdar!«

In zajezdila sta Tračana, izstrelila, zgrešila. Izvrstno so švigale puščice, vse tik ob kragulju, predrle močni škrlat na strehi in izginile. In tedaj še eden, barbar, Sloven.

»Zadnji,« so trobile troblje. Hipodrom se je zopet pomiril, vse se je ozrlo proti katismi. Pojavil se je Iztok, gologlav, z bujnimi kodri, v dolgi halji iz pražnja, ki jo je prejel od Epafrodita. Med gledalci so se oglasile opazke. »Ha, barbar, v halji kakor Molohov žrec! Vestalka, ta naj zadene? Od kod je? Gost Epafrodita! Baje Sloven!«

Iztoku ponudijo loke in puščice. Napne tetivo pri prvem, drugem, napne pri tretjem, trenk – vsak lok je počil. Hladno je metal lepo rezljano orožje na tla.

Ljudstvo se je čudilo.

Slednjič se je odločil za velik, neroden lok, prav barbarski. Nato si je izbral strelico, samo eno. Ponudili so mu še dve, pa je odkimal.

Med ljudstvom šepetanje začudenja. Teodora sama se je nagnila preko katisme.

Nato je šel Iztok sam in si odbral konja: krasno divjo živalco, doma izza Črnega morja. Privel ga je v areno. Iztok je zmajal z glavo, češ nočem osedlanega konja. Sluge so pristopili in odpeli zapone ter sneli sedlo.

Ljudstvo je glasno vzkliknilo.

Tedaj je Iztok prijel haljo dočlenko in jo vrgel raz sebe. Krog bokov se je zableščala bela jagnjetina, ki mu jo je sešila Ljubinica, in stal je ob črnem konju sredi arene svobodni sin, lep in postaven, da je Teodora pritisnila brušeno prizmo k očesu in ga gledala s pohlepom in naslado: mišica ob mišici, kakor zid krog Bizanca.

Iztok je zataknil strelico za pas, prijel lok z levico, z desnico brzdo in planil kakor pero na konja. Spela sta se, potem pa zdirjala po areni. Jezdil je prvič in pogledal kragulja, ljudstvo je zamrmralo, ker ni sprožil.

Jezdil je drugič, strelica še vedno za pasom, konj v vedno besnejšem diru. Iztok pa, kakor bi sedel na ptici.

Ljudstvo je zakričalo. »Streljaj, sproži, barbar! Za norca nas ima! Potegnite ga s konja!«

Iztok ni ne slišal ne videl. V njem je živela samo trdna zavest, da pred samim carjem pokaže, kako proži tisti narod, ki mu podira Hilbudije. Tretjič je pridrevil mimo katisme, roka je segla po strelici, lok se je dvignil, nastala je tihota, kakor bi se zbiral orkan.

Iztokovo oko se je zapičilo v ptiča, kragulj je zapihal in dvignil kremplje. Bizantinski nepremagljivi orel se je stresel pred barbarom. Iztok je naperil strelico vanj, toda v istem trenutku je že švignil s konjem mimo. Tedaj je hipodrom zabučal od jeze kakor silen grom. Gledalci, ogorčeni, ker še ob tretjem pojezdu ni sprožil, so usuli nanj kletve in psovke, ploha razhojenih ostankov sadja je pljusknila v areno, nekateri so snemali sandale in jih metali za njim, drugi so potegnili nože izza pasa in mu pretili. A tedaj se je Iztok v hipu okrenil na konju – bil je že blizu mete – puščica je švistnila in predrla kragulja s tako silo, da se je utrgala verižica, in ptič je padel s prebodenim srcem pred katismo v areno.

Zabesneli vihar jeze se je prelil v navdušenje, da se je tresel v temelju silni cirkus. Iz lož je deževalo lovora, dvorjanke so posule zmagovalca z ruticami, pretkanimi z zlatom, in Irena je s plamenečim veseljem na licih šepetala: »Hvala tebi, Kriste, a tebi, sin naroda moje rodnice – poljub!«

Štirinajsto poglavje

Valovi v Bosporu so tiho šepetali. Na njih je dremalo brodovje, sanjale so dolgokljune jadrnice, sanjale redke straže na krovih.

Velike ceste morja in suhe zemlje so napeljale vso kri razburkanega življenja v srce Bizanca – v hipodrom in na prostrane trge. Zvezde so mirno gorele, ponižalo se je vzhodno nebo in spustilo radovedna zlata očesca blizu razkošne zemlje, da so gledala valove ljudske radosti, da so se smehljala kriku in viku, ki sta se točila v dan slavja pod sinji nočni baldahin.

Iztok je slonel na mehki travi. Z visokega odstavka v Epafroditovem vrtu je gledal na morje, iz katerega je odsevalo nebo. Ob njem je dehtela reseda, nad njim so cveli lovori.

Venčan s častjo, pozdravljen od jezera vzklikov, in vendar v tem trenutku nesrečen. Kaj bi dal, ko bi šumela nad njegovo glavo lipa, ko bi se mu pod nogami razprostiralo belo morje Svarunovih čred? Ko bi slonel sedajle na okopih gradišča, ob njem oče, krog njega deklice, in bi jim pravil o Bizancu, o zmagi v dirkališču, o sijaju in blesku! Mladci bi ga poslušali, njegovi junaški tovariši, katerim bi opisal mehkužnega vraga, povedal o sramoti, ki jo pripravlja Bizanc premaganim junakom, o, mladci bi šli in nesli v srcih njegovo povest ter se razlili od doma do doma Slovenov in oznanjevali boj za svobodo, boj zatiralcem, ki jim zaslanjajo pot čez Donavo.

In pomislil je Iztok, kaj če so se sprli Antje in Sloveni? Morda ne udarijo na pomlad preko Donave na jug? Izdero kopja, zgrabijo sekire in logi bodo pili kri, ki bo tekla iz ran, zadanih od bratov.

Ob tej misli se je zgrozil. Skočil bi v hlev, izbral najboljšega konja in bežal domov.

Toda njegovi načrti? Bogovi vodijo korake ljudi. Svetovit sam mu je privel na pot Epafrodita, Perun je pognal strelico v kragulja – in mu odprl vrata, da bi pogledal sovražniku v dušo, da bi mu služil in s tem koristil domu. Ne, sedaj ne sme domov, sedaj še ne. Pojde, ali tedaj ponese s seboj vso umetnost vojske, ki jo ukrade Bizancu in pokloni svojemu rodu.

Na dvorišču Epafroditove vile so zalajali psi. Toda hitro so umolknili in tiho, dobrikajoče se cviljenj je naznanjalo, da se je vrnil gospodar. Prinesli so Epafrodita s Teodozijevega trga, kjer je pod marmornimi arkadami poveseljačil do polnoči in kockal za cele stolpe zlatih »bizantincev«. Fortuna ga je poljubila, odkar je sprejel Iztoka, kakor je Putifarja, ko je dobil Jožefa v hišo. Tako se je hvalil in šalil sredi bogatih patricijev, ko je Melhior stresal zlate stolpiče v usnjene vreče.

Vrnil se je torej Epafrodit izredno dobre volje. V nedrju je imel spravljen prstan Teodorin in pergament od cesarja, v vrečah kupe zlata in zadolžnic, da lahko takoj jutri proda nekaterim uglednim patricijem lepe hiše, ko bi hotel poterjati. V živahni radosti so se lesketale Grku oči. Denar in carska milost! Sedaj svobodno trguje in tudi ukani lahko kogar koli. Upravda ga ne obsodi.

Velel je Melhioru, naj da vsem sužnjem najboljšega vina, slaščic in sadja, rib in ostrig, kar premorejo shrambe. Nato je vprašal, ali sta se Slovena že vrnila. Z Iztokom da mora takoj govoriti, če ga ni, naj ga poiščejo.

Vratar je naznanil, da se je Iztok že davno vrnil.

Melhior je šel sam ponj in Epafrodit je velel, naj ga privede v dvorano, kjer sprejema odlične goste.

Ko je Iztok vstopil, si ni upal od vrat. Na treh zlatih svetilnikih so plapolale iskrive luči in razsvetljevale neizmerno bogastvo. Kjer ni zasegla na tlaku preproga iz Bagdada, tam so se bleščali pisani kamenčki dragocenega mozaika. S sten je odseval marmor, posut s smaragdi, hrizoliti in oniksom. Nizki stolčki so sloneli na slonokoščenih nožicah, zlate niti so se utrinjale po tkaninah, tuje, Iztoku neznano krzno je božalo mehke sandale Epafroditu. Tri gracije so iztegale pred njim roké in držale s tankimi prsti pisano školjko, v kateri je bila zlata kupa, napolnjena z grškim vinom.

»Sedi, Iztoče!«

Epafrodit ga je povabil k sebi. Govoril je gladko narečje Tračanov in vpletal vmes mnogo slovenskih besed, tako da ga je Iztok zlahka umel.

Sin Svarunov se je boječe približal in sédel na krzno k nogam bogatega Epafrodita.

Grk se mu je dobrovoljno nasmejal in vtaknil suhe prste v njegove bujne kodre. Namignil je. Zamorec je prinesel še eno čašo grške starine.

»Vzemi, sin Slovenov, izpij na slavo Krista, ki je dober tudi tebi!«

»Svetovit me je spremljal, Perun vodi moje strelice! Ne poznam tvojega Krista!«

»Spoznaš ga! — Pij v zahvalo bogovom!«

Izpraznila sta kupi.

»Iztok, ti si me otel Tunjušu! Dolgujem ti zahvalo in plačilo!«

»Tunjuš je malopridnik! Vsak Sloven bi moral storiti isto. Mi ne ropamo mirnih potnikov.«

»To je hvale vredno, Iztok. Toda moj dolg je velik.«

»Plačal si že, gospod! Sprejel si mene in očka. Dobro si plačal!«

»Nisem, Sloven. Sprejel sem vaju, a nakopal sem si še drug dolg. Ti si zmagal. Danes te proslavlja Bizanc. Zmagalca Belizarja so pozabili in več se govori o tebi kakor o carju. In ti si zmagal kot moj gost. Tvoja čast – moja čast! Kaj želiš?«

»Naučil bi se rad vojske po bizantinsko. Potem bi se vrnil domov!«

»Vojske? Torej nisi pevec?«

Epafrodit se je začudil. Iztok mu je gledal mirno v lice.

»Pevec, ker hoče očka. Ali rad bi vojeval. Veseli me meč ali kopje.«

»Dobro govoriš, sin Slovenov! Tvoje roke je škoda za strune. Poslušaj! Upravda je določil vojaško čast v palatinski četi za zmagovalca. Ti jo dobiš. Jutri boš moral z menoj na dvor. Sama Teodora te želi videti. Dober vojak boš. Da si barbar in moliš bogove, nič ne de. Spoznaš Krista in ga vzljubiš. Naučiš se vojne in se proslaviš – tvoje barbarsko ime bo pozabljeno. Sam Upravda nima očetov, ki bi bili rojeni v bagru, in despojna je hči hlapca. Zato ljubita barbare, če so prida. In ti si, Iztok! Toda pomisli, če ne sprejmeš službe, moraš še nocoj iz mesta; sicer je po tebi. Dam ti konja in denarja, da ubežiš. Torej voli!«

»Volil sem, gospod! Jutri pojdem v vojake!«

»In očka?«

»Ostane pri tebi ali se vrne domov, kakor mu ljubo!«

»Dobro. Še nekaj. Ali si zadovoljen, da ostaneš pri meni? Odličnemu vojaku je treba znanja. Dam ti učitelja, ki te izuri v pismu in jeziku. V jutrih boš hodil na vežbališče, popoldne se boš učil znanosti!«

»Kako si dober, gospod!«

»Pojdi! Jutri te spremim na dvor!«

Ko sta se ločila, je gledal Grk za Iztokom. Lokave oči so se pasle na junaških plečih mladega Slovena.

»To da je godec? Pevec? Na Herkula, če ni ta pomagal ugonobiti Hilbudija? Molči in bo molčal. A njegov očka je klepetav. Napije se in ga izda. Tedaj zlo za mladeniča. Upravda se grozno maščuje.«

Udaril je z zlatim kládivcem na visečo srebrno ploščo.

»Melhior, Sloven naj se vrne, takoj!« Oskrbnik je odšel po mladeniča. — »Žal bi mi bilo mladega junaka! Zavárujem ga pred kremplji Upravde.«

»Gospod, zgodilo se je.« — Iztok je stal vnovič pred Epafroditom.

»Še imam govoriti s teboj!«

»Govori, poslušam!«

»Ali boš govoril resnico?«

»Ne lažem, gospod!«

»Povej, ali nisi bil ti med Sloveni, ki so za Donavo ugonobili Hilbudija, slavnega vojskovodjo cesarja Upravde?«

»Povedal ti je očka, da sva godca!«

Iztok ni trenil. Vzdržal je prodirajoči pogled trgovčev. Lice mu je zardelo.

»Iztok!« Epafrodit ga je prijel za roko in potegnil k sebi. »Iztok, ali držiš prisego?«

»Na smrt, gospod!«

»Tudi jaz! Zato ti prisegam na Krista, svojega Boga, da ne izve iz mojih živih ust nihčè, kar mi boš zaupal. Vprašam te, ker te ljubim in se bojim zate. Povej mi, prisezi mi na bogove, ali si se vojskoval zoper Hilbudija ali se nisi?«

Iztok je molčal. Njegove ustnice so bile stisnjene, oko mu je žarelo, glava se je ponosno dvignila.

Slovesno je odgovoril:

»Kdo je vreden sin svojega naroda, da bi ne napel tetive v pogubo sovražniku?«

»Torej si se. A vedi, če se vzbudi sumnja, gorjé si ga tebi!«

»Ne izve se!«

»Hagija Sofija naj váruje tvoje besede in besede tvojega očeta. Epafrodit bo čuval nad teboj!«

Ko je Iztok prišel v svoj stan, se je pravkar vrnil Radovan. Na platneni halji so se sledile kaplje črnega vina. Obstal je pred Iztokom, zgrabil z obema rokama sive lase, oči so se mu vrtele, kakor bi poblaznel.

»Iztoče, Iztoče! Vsi volkodlaki naj ga srečajo in raztrgajo! Morana naj počiva sedem let in mori njega! Iz njegove pasje čeljusti naj napravijo sršeni gnezdo, mravlje naj mu razgrizejo jezik! Iztoče, ali nisem rekel, da je kravjerepnik! Ali nisem rekel? Najmočnejši hudič, ki se ga boji sam Upravda, naj mu zadrgne rep okrog vratu in naj ga zadavi! Iztoče, Iztoče!« 

Radovan je zakolebal in se zvrnil na preprogo ter klel in vzdihal na ležišču.

Iztok je gledal in poslušal. Ni razumel starca.

»Očka, koga naj Morana? Kaj ti je? Kdo ti je storil žalost? Povej! Nož imam! Nadenj grem! Samo reci!«

»Hotel si nádenj, pa te nisem pustil. Oj, mene bedaka!« 

Udaril se je po čelu.

»Nádenj sem hotel? Kdaj? Nad koga?«

»Ali ti nisem rekel, da je malopridnik, da je snetnjav pes. Reci, če nisem rekel?«

»Kdo, očka? Ti si bolan!«

»Pa kako! Táko vino piti, zastonj, do sita, pa izve človek bridko reč in zboli na smrt. Oj, krvoses!«

Iztok je sédel k Radovanu in mu gladil razpaljeno čelo.

»Vode mi daj!«

Pil je z veliko žejo! Nato se je nekoliko pomiril.

»Iztok, kaj sem izvedel, zdajle, ko sem se namenil domov, da bi mirno počil od trpljenja.«

»No, povej, Radovane! Zadelo te je zlo!«

»Slovene sem dobil, izza Donave, poštene Slovene. In so povedali, da je Tunjuš – tri sto besov je v njegovi čapki – požgal Hilbudijev most čez Donavo in se napotil k Antom. Vojsko zakuri, vojsko, veruj mi, Iztok! Da bi mu Jagababa izpila oči! Oh, zakaj ga nisi? Bedak jaz, da sem ti branil.«

»Očka, ne toži! Nisem ga, a pride čas, ko mi ga dá Perun v roke!«

»Kakor kragulja v hipodromu naj ga prebode tvoja strelica! Zato pa morava sedaj hitro domov. Kdo bo vodil mladce?«

»Očka, jaz ne morem!«

»Ne moreš? Zlo za sina, ki tako odgovarja očetu! Svarun umre, Sloveni ne zmorejo zoper Ante in namesto gradišča dobiš krtovo gomilo in namesto sestre Ljubinice ženo garjavega kozarja! Žalost tebi, Iztoče!«

»Svarun ne umre in Rado, sin velmožnega Bojana, starega bojevnika, vé, čemu nosi lok, vé, kako se bori tisti, ki ljubi Svarunovo hčer. Perun bo z njim in Rojenice bodo čuvale Ljubinico. Jaz ostanem, očka, in ko se naučim vojske –«

»Ti ostaneš in ko se naučiš vojske ... Prav ... Ostani! Le ostani ... Jaz pojdem in sporočim Svarunu, kako ga ljubi sin.«

Jezen se je obrnil Radovan v belo steno. Od bedenja in vina so mu bile trepalnice težke. Zaklopil je oči in že v polsnu godrnjal nerazumljive kletve na glavo in življenje Hunu.

Drugo jutro je v Epafroditovi hiši že zarana vse mrgolelo sužnjev in skopljencev. Melhior ni zatisnil očesa. Pazil je na služinčad, da se ni opila. Bolj ga je skrbel obisk pri carju kakor najbolj obložena ladja njegovega gospoda sredi razljučenega morja.

Epafrodit je zahteval najsijajnejše spremstvo. To je brez skrbi smel edino bogataš in patricij, ki je imel doma varno spravljen caričin prstan in despotov pergament.

Zadišala je narda po vili, skopljenci so drgnili v kopeli Epafroditovo suho telo z najdražjimi mazili iz Egipta in Perzije. Redke lase so mu skodrali in posuli vanje zlatega prahu. Tunika je bila iz težke svile. Vanjo so uvezle najspretnejše vezilje iz zlatih nitk lotos in palmo, grmičke mirt, pave in galebe. Krog rame si je ogrnil dolg plašč, hlamis, tudi iz svile. Sam Melhior mu ga je spel na desni rami z veliko zlato zapono v obliki grškega križa. Na križišču zapone je gorel démant, na konceh so zeleneli veliki smaragdi.

Tudi Iztok je moral v kopel. Tudi njegove bujne kodre so posuli z dehtečim prahom in ga odeli v svileno haljico, nalašč sešito, kakor so jo nosili Sloveni iz pražnja.

Vse dopoldne so se pregibale roke sužnjev in suženj. Na ulici se je zbrala tolpa vogelnih postajačev, klicarjev in hvalivcev Epafroditovih vrlin. Melhior jim je razdelil polna perišča obolov, jim postregel z vinom in sadjem.

Krog poldneva so se odprla vrata. Cel sprevod Epafroditovih tkalcev je začenjal pohod. Za njimi je šla črna truma kuharjev, nato brez števila bogato oblečenih sužnjev. Z vzklikanjem so se pomešali mednje postopači in kričavi berači ter razglašali slavo Epafrodita, ljubljenca Upravde. Za vsemi je šla tolpa skopljencev in dve nosilnici: v prvi, preprosti, je sedel Iztok, v drugi, iz najdražje svile in razkošno pozlačeni, Epafrodit.

Po cestah in trgih se je zgrinjala množica. Ves klečeplazni Bizanc je že vedel, kako je odlikovan Epafrodit. Tisoči so ga preklinjali s kletvami, ki jim jih je narekovala bleda zavist. Ko pa se je približal, so se mu klanjali in mu navdušeno klicali ter ga obsipali z najčastnejšimi naslovi. Epafrodit je vljudno odzdravljal. A v njegovih svetlikajočih se drobnih očeh je bilo veliko poroge in večni klic: Lažniki! Hinavci! Nesramneži!

Velikaši so slavili Epafrodita, narod je veličal Iztoka. Iz ostankov zelenja po stenah, ki so bile okrašene za triumf, so trgali vejice lovora in jih metali v Iztokovo nosilnico. Iztegovali so za njim roke, jih dvigali, kakor bi prožili tetive, pa udarjali v plosk in navdušene vzklike.

Pred bronastimi vrati se je spremstvo razdelilo in se umaknilo na desno in levo. Palatinski vojaki v bleščeči opravi so pozdravili, težka vrata so se odprla in nosilnici sta izginili v Justinijanovi palači.

Dvorni sužnji so poljubljali trgovcu roko. Nosilnici sta obstali pred marmorno arkado. Izstopila sta. Naznanili so jima, da bo sprejem v Orlovi dvorani. Vedli so ju skozi labirint poslopij, dvorov in sob, dokler niso prišli v čakalnico pred Orlovo dvorano. Mnogo dostojánstvenikov, senatorjev, mladih dvornih patricijev, diakoni in duhovniki, vse je klečeplazilo v čakalnici in čakalo dolge ure, premnogi kar dneve, tedne in mesece, da se jim je ponudila prilika, pasti v prah pred božanskim despotom in poljubiti Teodori nogo.

Ko sta se pojavila Iztok in Epafrodit, se je dvignil roj dehtečih dvornih prilizovalcev in ju pozdravljal z vznesenimi čestitkami in najponižnejšimi pokloni: vsa ista igra, polna zavisti in laži, pred vrati carja kakor spodaj na široki ulici.

Ni utegnil Epafrodit, da bi vse dostojno zahvalil.

V prozorno tančico zavit skopljenec je odgrnil težko zaveso, dvorni ceremoniar je namignil trgovcu. Vstopila sta.

Pred njima se je zableščala dvorana, da se je zmedel za trenutek sam bogati Epafrodit. Sámo zlato in srebro, ob bleščečih stenah dragocene trofeje, uplenjene zmaganim kraljem. Zadaj velikanski zlat rimski orel z razprostrtimi perutmi. Pod njim na bagrenem prestolu Justinijan, slok in suh, v težkem škrlatu, ob njegovi strani Teodora, ovenčana z diademom. Preko škrlatne tunike, v katere rob so bili uvezeni sveti Trije kralji z zlatimi frigijskimi kapami na glavi, je imela težek palij, plašč, ves posut z žlahtnimi kamni. Krog nje zbor dvorjanic, krog carja vrsta dvornih ljubljencev.

Epafrodit in Iztok sta od daleč pokleknila, se drsala po kolenih proti carju in legla pred njim po dolgem na obraz. Iztok bi bil zaškripal z zobmi in planil pokonci ter zadavil tega tirana, tako ga je peklo, svobodnega sina prostih dobrav, to grozno, hinavsko ponižanje.

»Pred teboj v prahu prosita milosti božanskega despota najnevrednejša hlapca,« je izpregovoril Epafrodit.

Izvršeno je bilo počaščenje. Upravda je dal znamenje, da sta vstala.

Teodorini pogledi so žareli bolj kakor dragulji v kroni in se pasli na Iztoku. Dvignila se je vsa njena preteklost, ko je še brodila po blatu, ko je zamamljala na igralskem odru s prelestno lepoto in živela v razkošnih orgijah. Odložila bi bila krono, slekla škrlat, da bi zamamila tega Slovena in si ogrela na teh junaških prsih vse plamene strasti.

S Teodoro so se naslajale ob Iztoku dvorjanice. Na nasprotni strani je zelenel od jeze poveljnik Azbad. Ni izgrešil pogleda Teodore. Ali to ga ni bolelo. Iskal je tiste modre oči, ki so ga včeraj pogledale pomilovalno, celo porogljivo, in mu privoščile poraz v hipodromu. Njegovi pogledi so prosili in jokali pred temi modrimi očmi in beračili za milost. Toda Irena se ni ozrla. Njene ustnice so se smehljale, njene oči so se zapletle v bujne kodre Iztokove in obvisele kakor na skrivnostnih nitkah ob Slovenu.

»Epafrodit, Krist ti je naklonjen! Obsenčil te je Sveti Duh, da je kupila konje tvoja trgovska modrost, kakor jih je vredna vélika despojna. Zahvaljujem nebo za ta dar.«

»Božja Modrost je izbrala nevrednega hlapca, da poplača z drobtinico veliko svetost in molitev despojne.«

»In despot narodov te zahvaljuje vpričo jasnega dvora in ti obeta svojo milost do konca!«

»Preveč je tvoje dobrote! Poplačan je hlapec zadosti, ko je smel zreti v sonce vesoljnega sveta, ki vlada v pravici in modrosti narode!«

»In tudi barbaru« – Justinijan je pokazal na Iztoka – »je naklonil Bog zmago, ker biva v tvoji hiši. In zavoljo Boga in svete Besede ga poplača Justinijan s častjo: centurio v palatinski vojski je in stopi ...«

Azbad je prebledel ob teh besedah. Prekinil je samega carja in vzkliknil:

»Ta je iz vrst Slovenov, ki so uničili Hilbudija!«

Dvorjanom je zastala kri v žilah. Toliko žaljenje veličanstva! Azbad je zaigral glavo! Prekinil je nepozvan carja v besedi.

Teodora se je srepo ozrla s trona. Tudi Azbad je vedel, da je tvegal življenje. Iztok, njegov tekmec, centurij v palatinskih vrstah. Ne! Nikdar! Ob njem ne preživi dneva. Proč z njim, poguba tekmecu – ali sebi. Smrtna zona ga je spreletela, vzkliknil je.

Jasno mu je bilo, da uniči vzklik njega ali Iztoka.

Nastala je tihota. Kakor pošast je legel strah na vsa srca. Justinijanu se je mračilo čelo.

Tedaj je Azbad padel na obraz pred tron.

»Despot morja in zemlje! Darujem ti glavo, ki mi jo vzameš po pravici, ker sem žalil tvoje veličanstvo. Toda devet glav bi daroval, samo da otmem najmanjše nevarnosti tebe, o despot!«

Azbad je ležal na tleh. Vse je drhtelo in čakalo sodbe.

Tedaj se osrči Epafrodit. Ostal je miren, pripognil koleno in pritisnil čelo na preprogo.

»O despot, kdor ima take hlapce, tistemu bi moral ustvariti Bog še eno zemljo, da si jo osvoji. Zakaj ta bo premajhna za tvojo moč!«

Oba sta klečala pred tronom. Vsi so strmeli v carja, ki si je naslonil glavo na roko in zrl predse.

»Govori, Epafrodit, od kod je ta Sloven! Res iz vrst barbarov, ki so mi uničili Hilbudija?« Upravda ni dvignil oči.

»Slabe so moje roke in leta so mi upognila hrbèt in pobeljena glava ni več dom nerazsodnih misli. Toda tako gotovo, kakor me čuje božja Modrost, bi bil že vzkipel in sunil nož v srce Slovenu, če bi bila resnična trditev Azbadova, ki je skrben po pravici in poštenju. Ta Sloven mi je rešil življenje. Preko Donave so se nagnali ostanki Svarunove vojske in napadli mene, mirnega trgovca. In iste Slovene je klal Iztokov nož in me iztrgal smrti. Zato njemu moja hvaležnost, zato biva pod mojo streho in zato vem, da ni iz vrst tistih, ki so sovražniki velikemu despotu!«

Po dolgem molku je dvignil Justinijan glavo.

»Iztok je in ostane centurio, Azbad je in ostane poveljnik in od danes moj tajni zaupnik! Iztok stopi v njegovo legijo!«

Ves dvor je z vzklikom in občudovanjem poslavil in poveličal carjeve besede. Odlikovanima so čestitali in slavili despotovo milost in nedosežno razsodnost. Iz vrst dvorjanic je stopila Irena in ogovorila Iztoka slovenski.

»Junak si, stotniče carske vojske! Tvoja pot se vije kvišku. Naj te spremlja sreča!«

Iztok, ki ni razumel ves čas ničesar, se je ob teh besedah zdramil, kakor bi se prebudil iz sna.

»Ali si vila iz naših logov, ali si živa – oj, govori!«

Irena pa se mu je samo nasmehljala in se ozrla v njegove oči. Zakaj dvignila se je že zavesa, Epafrodit in Iztok sta se dotaknila s čelom tal in odšla.

Po cestah ni Iztok videl množice, ni slišal vzklikov. Pred njim so gorele modre Irenine oči in trepetal je smehljaj njenih ustnic. Njegovo uho je slišalo samo mehke besede, ki mu jih je izpregovorila neznana, lepa kakor gorska vila. Njegovo srce pa je objela sladkost, kakor bi nad njim razpela cvetoče lipove vejice – tiha Vesna.

Petnajsto poglavje

Iz njegove glave bi se rodila druga Minerva. Šele dva meseca in taki uspehi!

Tako je modroval sivoglavi Kasander, Iztokov učitelj, ko se je že ob mesečnem svitu vračal preko vrtov mimo Epafroditove vile.

»Kakor bi v kamen zarezal, kar mu povem. Vse se ga prime za večno. Ko bi ne bil rojen v grmu od barbarske volkulje, ampak pri Akropoli kje, bi bil drugi Aristotel ali Aleksander. Pri Bogu, bil bi!«

Iztok je hodil tedaj po tihem vrtiču, kjer je cvel jasmin. Pod mehkimi sandalami je šumel zeleni pesek, ki ga je pripeljal brod iz Lakonije. Drobni kristalčki so se svetili v mesečini in stezà se je zdela kakor s kresnicami posuta. Enakomerno so se glasili njegovi koraki, v ritmu je izgovarjal polglasno grške besede, vzklike poveljnikov, ukaze, s katerimi je veleval stotniji. Ko je ponovil drugič, ponovil tretjič, je obstal, potegnil meček in ga vihtel v bliskovitih črtah po zraku. Napadal je, odbijal udarce, umikal se in zopet naskakoval. Ko se je utrudil, je sédel na kamnitno klop pri štropotajočem vodometu.

Mesečina. Vse okrog njega je dihalo skrivnosten vonj. Vodni curek je trepetal in koprnel kvišku, se znižal in zopet zaprašil proti nebu, omagoval in v tisoč kapljicah utonil v svetlem tolmunu, kjer je trepetalo zlato lice lunine ploskve. Od morja je valovila tiha, vlažna gorkota, kakor bi ga v vonjavi kopeli gladile mehke roke. Odpel si je zapone na oklepu, naslonil glavo v dlan in se zamislil v tiho in zvezdnato noč.

Tukajle je sedèl tisti večer, ko se je vrnil z Epafroditom z dvora. Polnoč so prevozile zvezde in njegovo oko ni zaželelo spanca. Pred njim so gorele modre oči Irenine. Kamor se je obrnil, povsod njene oči. Iz morja so zrle vanj, z vsake zvezde so se mu smehljale in s cvetočih vejic nad njim so šepetale v šumenju listja in cedrovih vrhov njene sladke besede.

»Junak si, Iztoče! Stotnik carske vojske! Naj te spremlja sreča!«

In poslej se je mesec dvakrat pomladil. Iztok je zjahal najbolj ognjevite konje, polomil dokaj sulic, skrhal mnogo mečev, se naučil brati in pisati, pozabil je skoraj očeta Svaruna, spomnil se le mimogrede Ljubinice. Ni utegnil. Toda Ireninih oči in njenih besed ne more pozabiti. Ko koraka sredi ulic na vežbališče ali kadar ponosno jezdi v pozlačenem oklepu najbolj divjega žrebca in ga objemajo z oken in s ceste po ljubezni koprneči pogledi, tedaj zaman išče njenih oči. Zdi se mu, da je že videl vsake oči, kar jih je v Bizancu, da se je vprašujoče ozrl vanje in žalosten odmaknil pogled. Zakaj tiste luči ni v nobenih, tiste mehke in ljubezni polne, kakor bi v Ireninih očeh ležala vsa lepa njegova domovina, kakor bi iz njenega glasu odmevali vsi spevi slovenskih logov. Kadar koli je jezdil mimo carske palače, vselej so trkale njegove oči na zagrnjena okna in prosile: »Irena, samo en pogled, eno besedo z domačih tal, samo eno.« Toda ni se ganilo gluho okno, mrtve stene neizmerne palače so molčale.

In kakor vselej, kadar se je na véčer zatapljal v take sanje, tako se jih je tudi nocoj navsezadnje prestrašil.

Vzravnal se je na klopi, potegnil po čelu, otresel nejevoljno z roko in zamrmral.

»Irena? Kaj mi je v glavi? Irena – dvorjanka, to se pravi hotnica. Čemu bi se trapil zanjo? Aha, da ostanem tu, da prelivam kri za tirana in da se za ves trud, za izdajalski trud enkrat ogrejem v njenem objemu. Ne, na Svetovita, ne izneverim se! Sedaj se mi skrivaš, Irena, skrivaš, ker veš, da me mučiš. In v krogu družic in tistih bledih gospodov, tistih palatinskih častnikov, ki bi bežali v vojski pred tolpo starih žensk, tam se rogaš z drugimi vred barbaru in govoriš s smehom o meni. Na Peruna, govorili boste o Iztoku s solzami v očeh!«

Iztok je planil pokonci in iztegnil roke proti nebu.

»Na bese, kaj preklinjaš in prisegaš, dečko?«

Pred Iztokom se je pojavil Radovan.

»Oj, očka! Ne spiš? Polnoč je!«

»Kdaj spim, zakaj ne spim, kako spim: za vse to se ti doslej nisi kdovekaj zmenil. Odgovori, kar te vpraša Radovan!«

»Ej, pa si slabe volje, Radovane!«

»Zopet se izogibaš! Povej, čemu se jeziš in suješ s pestmi proti mesecu kakor otrok, ki maha s šibo proti nebu, da bi zvezde klatil.«

»Misel, neumna misel mi je šinila v glavo!«

»Šinila, samo šinila! Seveda, pa ti sedi v glavi trdno kakor klop na kravjem vratu. Zakaj lažeš?«

Radovan se je razhudil in razkoračil pred Iztokom. Mladi stotnik se je od srca nasmejal starčevi togoti.

»Kako se ti poda, če se jeziš! Sedi k meni!«

»Ne sedem, če ne poveš!«

»Vse ti povem, samo dober bodi in ne jezi se.«

»Taki ste mladički! Ponoči lezem za teboj in te čuvam, v dolgih nočeh premišljujem in lovim tvojo sapo in tvoje sanje. Iztok, kaj misliš, da ne vem? Epafrodit, sam Epafrodit mi je razodel, ker sem ga vprašal. Vidiš, tujec, krščenec je povedal, ti mi ne poveš!«

Iztok se je zavzel.

»Kaj bi ti pravil Epafrodit? Kaj neki?«

»Iztok, sin Svarunov, mar te nisem čul neštetokrat ponoči, ko si jecljal in vzdihoval: ‚Irena, Irena‘? Ne enkrat, stokrat! Misliš, da take sanje kanejo v glavo mlademu človeku kakor piškav oreh z drevesa? In ker si molčal ti, sem se lotil Epafrodita.«

»Epafrodita?« je ostrmel Iztok.

»Da, njega samega, ki mi je povedal, kako te je obgovorila tista z dvora in ti zavdala s pogledom. In mož je pristavil: ‚Posvari ga, očka! Ves Bizanc vé, da ljubi Ireno Azbad.‘ Zato te svarim. Bodi vsaj toliko pameten, kot je pametna žival. Če žival zadene strelica, zbeži, da ne prifrči druga. Tebe je tudi ranila puščica, zato ne tišči k tistemu, ki strelja, ampak beži. Razumeš?«

»Torej Azbad, praviš, da ljubi Ireno?«

Radovan je pretkano zapazil nemir na Iztokovem licu. Skrival ga je, zakril ga ni. Komaj je dobro povesil pest, ko je prisegal na Peruna, da je ne mara, da je Irena ničvrednica, da bi bila ljubezen do nje nejevera do doma, že se mu je rogal v srcu mogočen glas in mu klical: Laž, laž! Vendar jo ljubiš! In sedaj, da jo ljubi Azbad, tisti njegov vrhovni poveljnik, ki ga še nikoli ni pogledal prijazno, ki nalaga najtežje na njegove rame, tisti, ki je imenoval Hilbudija pred carjem, da bi tekmeca ugonobil. Iztoku se je nenadoma zdanilo. Koliko stvari ni razumel, koliko vozlov se je zamotalo krog njega! Sedaj en sam udarec: Azbad ljubi Ireno – in vse je jasno. Zato še ne sme na stražo v carjevo palačo! Zato še ni dosti izvežban, da bi vodil stotnijo, kadar gre carica Teodora z dvora! In on je verjel in se zato uril ponoči in podnevi. No, čakaj, jutri je napovedana velika vojaška vaja vpričo carja in carice ...

Radovan je presojal Iztokovo lice, na katerem so podrhtavale mišice. Zaskrbelo je starca in zelo se je bal. Začel je mehko in proseče:

»Iztok, moj sin, ti veš, da te ljubim, kakor te more ljubiti edino še tvoj oče Svarun. Zato slušaj prošnjo sivega starca, ki ti želi dobro: Poskusil si vojno življenje, kakor blisk sučeš meč – tamle izza palme sem te opazoval – pišeš kakor učenjak, daj, vrniva se preko Donave. Poguba preti Slovenom doma brez tebe in tebi poguba tukaj brez doma. Vrniva se, sinko!«

»Ne morem, ne smem, očka!«

Iztok je razburjeno odgovoril.

»Ne moreš, ne smeš –«

Obmolknil je Radovan in vzdihnil. Vodomet je šumel, njegovi kristali so tonili v tolmunu, oba sta zrla v skakljajoče lučce in nobeden ni mogel izpregovoriti.

»Ne morem, očka, sedaj pa že kar ne, ko vem, da mi dela Azbad krivico. Počakati moram, da pokažem očitno, kaj zmore Sloven. Ne bo govoril Azbad na dvoru: Iztok je barbar, neroden vojak, ni za rabo, divjak je. Tega ne, to mi je sramota, ki je ne strpim.«

»Pred tisoči si dokazal v hipodromu, kaj si in kake krvi. Čemu še dokazov? Verjeli bodo Azbadu, ne tebi. On te pogubi!«

»Čuva me Svetovit in čuva Perun. Devet Svarunovih sinov je padlo v boju z Bizantinci. Bogovi se maščujejo.«

»Naj se uresničijo tvoje besede!«

»Ne smem domov, sem rekel. Ne smem, ker so še daleč moji načrti. Kaj mi koristi, če znam nekoliko vojevati! Treba mi je izvedeti ukan, načrtov, treba je dobiti orožja, da ga prinesem domov. Glej, sedaj služim zlate statére. Epafroditu jih dajem, on pa trguje z njimi in zlato se množi!«

»In še tretjič ne smeš domov, ker si mlad človek in nimaš modrosti. Ranjen si – zatorej nazaj in bliže tja – k Ireni, od koder leté puščice! Da bi imel ti godčevo srce! Sinko, tudi Radovan je ljubil, veliko lepih deklic je gledalo po njem. Toda pevec udari ob strune, zajame pesem iz lepih oči, pa se napoti dalje, pozabi in živi svoboden. Samo strune vedo o tihi ljubezni iz šumnega Bizanca, od Baltiškega morja in od prostranih dobrav, ker samo vanje vdahne vedno nova ljubezen novo življenje. Iztok, ti nisi pevec, zato je zaman moja beseda.«

Starec se je razžalostil, upognil hrbèt in skril obraz v dlani.

»Očka, tebi se toži po domu! Pojdi čez Donavo, pozdravi mi očeta in povej, zakaj ni sina domov. Ponosen bo name Svarun in čakanje, polno upanja, bo sladilo njegove dni!«

»Po domu se mi toži? Oj ne! Kje je pevec doma? Povsod in nikjer. Zato se mi ne toži po domu. Toda moje uho hrepeni po meketanju čred, moje oči bi se rade napasle zelenih gozdov. Sit sem Bizanca, moj sinko, do grla sit. Zato pojdem. Takoj jutri!«

Radovan se je vzravnal. Vsa raztoženost je izginila z lica in glasno je zapel popotno pesem.

»Na Šetka, da sem se skoraj razcmeril, bedak! Nocoj se posloviva, Iztok! Daleč so tvoji načrti. Dosežeš jih, če te ne ubije ženska. Če se ti ljubi igre z njo, bodi ona igrača, ne ti. Radovan te ne pozabi. Ob letu se vrne in ti prinese novic z doma. Sedajle kar čutim, da bi bil kmalu zadremal v Bizancu, odkar me pita Epafrodit. Tudi njega ne pozabim, ne njegovega vina. Pojdi, poln vrč naju čaka. Pijva v slovo!« 

Napotila sta se proti hiši.

»In ko sem se odebelil z bizantinsko maščobo, se je skrčil moj pogum. Ponoči sem mislil na Tunjuša in se ga celo bal, kravjerepnika. Nič se ga ne bojim. Če se srečam z njim, ga ukanim, da bo pomnil, kdaj se je srečal z Radovanom. Pesjan!«

»Ne boj se ga! V tvoji peti je več modrosti ko v Hunovi glavi. Ko prideš do gradišča, pozvedi, je li res zasejal razdor med Slovene! Hodi od roda do roda, svari in prosi, pomirjuj, povej jim o sleparju Tunjušu, bizantinskem hlapcu, plačanem izdajalcu! Če bi se pa dvignila vojska, pridi in mi povej! Tedaj se vrne Svarunov sin med brate.«

»Kakor sem rekel, ob letu se Radovan vrne, bodi vojska, bodi mir. Samo če ne omaga sredi poljá njegova stara noga in ga ne objame hladna Morana.«

»Morana ti prizanese!«

Prišla sta v sobo, kjer je gorela luč v posrebrenem čolničku, ki je visel izpod stropa. Radovan je privzdignil podolgast lončen vrč in natočil pisani kupi.

»Bibe in multos annos et victor sis semper!«^[19] mu je nazdravil starec po starorimski šegi, ki se je ohranila v Bizancu, in ponosen je bil, ko ga Iztok ni razumel.

Ko sta slovesno pila v slovo, ko je Radovan z modrimi nauki učil Iztoka, je stal zakrit v senco akanta na carskem vrtu Azbad. Sam je prišel nadzirat straže v palačo. Ali to je bila samo pretveza. Dobro plačan skopljenec je prinesel popoldne njegovo pismo in ga vtihotapil v spalnico Irene. Odkar ga je zmagal Iztok v areni, odkar je vzkliknil pred carjem, da je Iztok izmed vrst bojevnikov zoper Hilbudija, Irena še ni govorila z njim. Kadar se ji je približal, je zbežala; kadar ji je pošepetal v dvorni službi vročo prisego ljubezni, je ni slišala in se je ozrla proč. Azbad je blaznel in bledel v divji strasti. Zato je sklenil, da jo povabi ponoči na vrt. Carjevi obsežni gaji ob šumeči Propontidi so skrivali ob lepih pomladnih nočeh v mračnih sencah skrivnosti, ki so se spletale čez dan na trgih, v razkošnih kopelih, pri razsipnih obedih in nadaljevale v tihih nočeh. Nobena vrata niso bila tako zaprta in zastražena, da bi jih ne odprl zlati ključ mehkužnega patricija, kadar je šel za slo.

Azbad je čakal dolge ure. Sto in stokrat je preštel okna in iskal luči, ki bi mu oznanila: Dvignila se je, prihaja! Ni se posvetilo okno, ni pričakal Irene. Polnoč je prešla, zvezde na vzhodu so se redčile.

Zaničuje me, je pomislil Azbad. Zaničuje edina, oboževana, do blaznosti ljubljena! Njegova duša je bila potrta, da bi se zjokal. A sam ni vedel, je li ranjena njegova ljubezen ali njegov napuh. Da bi se mu ustavljala ženska! Njemu, ki je magister equitum, za katerim hrepeni pol Bizanca, ki ga je poljubljala Teodora sama v razkošni noči po razkošnem pirovanju! Njega zaničuje Irena, na pol barbarka! Vse njegovo hrepenenje, vsa blazna strast se je prelila v togoto. Z zobmi je škrtal, stiskal pest in se rotil pri Belcebubu, da jo stre, uniči in poniža. Pozabil je v razburjenosti, da je v skrivališču. Z nogo je udaril ob tla, da je trčil ročnik meča ob oklep. Ustrašil se je ropota, srce je plalo v viharnih valovih, prisluškoval je in se skrival v gosto senco.

Kar se mu je zazdelo, da se je premaknila izza tolmunčka mimo visokih lotosov temna senca. Po Azbadu je vzkoprnela vsaka žilica. V blazni muki je pritisnil roko na srce, ki mu je bil oklep pretesen. Napenjal je oči, pridrževal sapo, prisluškoval z neučakljivim naporom, da bi zaslišal tanko iglico, ki bi padla z libanonske cedre, stoječe sredi zelene trate. Po kratkem času se mu je zdelo, da je zašumel pesek. Kakor bi se mu drobne mravljice usule po mozgu, tako ga je spreletelo. Zopet mir in tihota. Prepričan je bil, da se je motil. Srce se je umirjalo, roka je zdrsnila s prsi in krčevito stisnila ročaj meča. Takrat se nenadoma odtrga skrivnostna senca in splove neslišno kakor duh za gozdiček cipres. Azbadu sta se razširili ustnici in na njih je umrla beseda: Irena! Vzklikniti si ni upal. Zahrepenel je po njej, da je dvignil nogo in hotel preko pisane grede proti cipresam. Toda premagal se je. Zbral je vso silo, pomel si z roko oči, si prigovarjal, da je samo razgreta domišljija. Pomiril se je počasi skoraj dodobra, dasi ni za trenutek okrenil pogleda od cipres.

Na vzhodu izza Črnega morja se je na obnebju posvetila nežnordečkasta proga. Vstajala je zarja. Od morja je dahnil hladen veter in mu oblažil razbeljeno čelo. Krog ustnic mu je zaigral porogljiv nasmeh. Kakor bi se sramoval sam sebe! Tak nemir, razburjenost za prazen privid! Čemu se je dal strasti preslepiti, da je pisal Ireni pismo, kjer ji prisega ljubezen, leži pred njenimi nogami in jo prosi, naj mu dovoli, da poljubi vsaj pesek, katerega se dotakne njena noga! Zakaj je to storil? Sedaj ga zasmehuje. Jutri pokaže pergament najboljši prijateljici, v dveh dneh izve ves dvor, kako ga je zmagala Irena. Zbadali ga bodo, pomežikovali si med seboj in Teodora ga bo z zlobnim zasmehom pomilovala.

Bil je pobit, strt in žalosten, da se je zasmilil sam sebi. Obrnil se je, da bi odšel.

Tu se zopet dvigne senca izmed cipres in odhiti po stezi, kakor bi šla proti Azbadu.

Osupel, srečen in omamljen hiti proti njej. »Irena,« mu vzklika srce; »Irena,« mu prihaja na ustnice, dokler glasno ne zakliče njenega imena. Še petnajst korakov je od njega.

Senca se ustavi, Azbad pospeši korake in vnovič izreče s tresočim se glasom:

»Irena!«

Tedaj zadoni zvoneč glas:

»Čestitam, magister equitum!«

Azbad je vztrepetal po vsem životu.

Senca je trenutno izginila, izza košate mirte se je oglasil škodoželjen smeh, da se je razleglo po vrtu.

Poveljnik palatinske legije je prebledel, kri se mu je strdila po žilah. Zakaj dobro je spoznal glas Teodore.

Visoko v palači je potrkala zlata zarja z rožnatimi prstki na Irenino okno. Jutrnji žarki so zagledali na mizi razprt psalter, iz katerega so se svetile črke 69. psalma, razgrnjenega v poznem večeru pred ikono Krista Pantokratorja:

O Bog, pridi mi na pomoč; Gospod, hiti mi pomagat!

Zavrnejo naj se in sram jih bodi, kateri mi hudo želé ...

Iztok ni tisto noč skoraj nič spal. Do zore mu je modroval Radovan, v katerem se je zbudila z vso silo nemirna narava pevca popotnika. Zahrepenel je na pot kakor oblak pod nebom, moral je proč iz Bizanca in, če bi bil vedel, da gre naravnost pod Tunjušev meč, šel bi bil in bi se ne mudil ure več.

Ko si je nadel Iztok bojno opravo, da bi odšel za svita na vežbališče, ga je starec objel in po sivi bradi sta pritekli solzi resnične ljubezni.

Radovan je šel po slovo k Epafroditu. Ni čakal dolgo pri vratih. Zakaj Grk je delal in računal ob jutrnjem hladu. Začudil se je.

»Ne hodi! Ni ti sile pod mojo streho!«

»Moram, gospod, godec mora križem sveta. Sin naj ostane, ker ni moj sin.«

»Ni tvoj sin?«

»Ni moj sin, pravim, ni, zato ker je bolj za meč kakor za strune. Kako sem ga rodil? Iz strune – meč? Zato naj ostane pri meču, oče pa gre in z njim gre pesem. In tebe, o dobrota veličastna, prosi oče, da ga čuvaš, svariš in kaznuješ, če treba. Sedaj je tvoj, dokler ne pridem ponj! Za tvojo dobroto naj ti bogovi várujejo ladje in zlato naj se ti množi v skrinjah kakor kvašeno testo!«

»Kako boš potoval?«

»Kakor potujem že petdeset let, po cestah in stezah, po gorah in dolinah, med volkovi in tatovi, sit in lačen, pijan in žejen, vedno vesel in vedno brez skrbi. Drugačna je pot godčeva kakor trgovčeva.«

»In če ti ponudim voz do Odrina, bi se li peljal?«

»Ni nápak na vozu, ne rečem. Ali voz gre in se ne ustavi. Veseli ljudje so ob cesti, voz gre mimo. Godca kličejo: Prijatelj bodi naš, udari na plunko – voz gre dalje. A da te ne razžalim ob tej uri, se tudi peljem do Odrina, kakor želi tvoja veličastna dobrota!«

»Melhior ima opravka tam in še danes odide. Torej prisedeš. V Odrinu te priporoči trgovcem, morda te pospremi kdo preko Hema. In ná, da ne boš potoval prazen!«

V Radovanovo nedrje je izginil mošnjiček zlatov.

»Kakor sem rekel, ne razžalim te in se popeljem z Melhiorom. Ali vrnem se, k tebi se vrnem in k sinu, moje srce bo jokalo za teboj in moja plunka bo opevala tvoje dobrote med Sloveni. Bogovi naj te zibljejo v zlatih nečkah! Sreča nate, Epafrodit, jasno zdravje tebi in tvojim!«

Pred vrati je posegel Radovan v nedrje in potežkal mošnjiček.

»Ni potrebno tole za godca, a koristno je vendar.« Na dvoru se je srečal z Melhiorom, ki je v popotni opravi dajal povelja.

»Melhior, s teboj pojdem, tako je ukazal velemogočni gospod. Ali si pomislil, da utegne biti vročina na cesti? Ko bi naložil kak vrč, saj ne uteži.«

»Dobro, dobro! Vesela družba! Radovan bo pel in godel, Melhior gotovo poskrbi, da ne bo suho tvoje grlo.«

»Bogovi, kaj sem vam storil, da me tako ljubite?« Tako je vzkliknil Radovan, ko je z mladostnimi koraki hitel po plunko.

Šestnajsto poglavje

Pod Svarunovim gradiščem na okrogli, v pomlad razorani njivi se je pripogibalo klasje zorečega ječmena. Tu in tam se je dvigal iz srede njive gost grm, katerega se ni ljubilo iztrebiti ratarju, dobro vedočemu, da drugo pomlad bržkone drugod zastavi plug za novo setev.

Z okopov gradišča je v pozimski moči in snegu zdrsnila plast zemlje; med zelenim rušjem so se videle rjave struge. Krog in krog gradišča je dremala vroča poletna tihota. Tudi s prostranih planjav prav do širokega močvirja Mursiana se ni glasilo meketanje čred. Pastirji so zagnali v goste sence in lenarili pod košatimi hrasti.

Na travi vrh okopov je sedel Svarun.

Vso zimo se ni ganil iz stanišča. Z nikomer ni govoril, nikdar veleval, ni povpraševal po teletih in jagnjetih – na ovnovi koži je ždel in božal edinico, ki je sedela ob njem in predla iz lanu tanke niti za platno. Celό pomlad ga ni zdramila. Devet sinov je padlo v boju – pa je prebolel vse rane. Ko pa je izginil zadnji sin, Iztok, ko je v rodu zavladal razpor, se mu je v dušo vsesal gnev, osrčje mu je grizla bridkost in slavni starosta je klonil v gubé, molčal vse tedne in s trudnimi vzdihi klical Morano.

Starosta Bojan, njegov naslednik, je prihajal do njega po modre nasvete. Toda Svarun mu ni svetoval.

»Moder si, Bojan, delaj po modrosti!« To je bilo vse, kar je izvlekel iz njega.

Ko je prešla pomlad in je Svarun slišal pogovore, da se vojska še ni združila ter dvignila preko Donave, da bi poplenila po bizantinski državi, se je zdramil sivi, upognjeni starosta, pozval Bojana in Velegosta k sebi in izpregovoril:

»Moža, brata! Mozeg se suši v meni, kri mi je izpila žalost, suha veja sem na deblu našega drevesa. Sami črti še pihajo v mojem srcu žerjavico življenja, da ne ugasnem. Kaj delate, bratje? Kaj čakate? Maščevanje Bizancu! Maščevanje zahtevajo bogovi, po maščevanju kričé reke krvi, po maščevanju iztegajo koščene roke mrtve prste sredi ravni! In vi se prepirate! Ant lovi ovco Slovenu, Sloven trati puščice nad Antovimi kozliči. Perun sam je onečaščen! Bliske nabrusi in jih trešči v brate, ki se koljejo med seboj. Dvignita se, Bojan in Velegost, otmita rod sramote, ne stojte lačni, ko so odprta vrata v déžel sovragov!«

Svarunu je oživelo od starosti in bolesti pepelnato lice. Ob sencéh so mu nabreknile krivuljaste višnjeve žile, nozdrvi so mu plale in stisnjene prsi so se mu širile; sunkoma je dihal, kakor bi bruhal ogenj skozi široko odprta usta. Njegove oči so se zasvetile in zažarele; sam črt je dahnil v ta kup pepela in pod njim se je vnelo in zaplapolalo. Kakor videc je stal pred starešinama in dvigal drhteče roke proti nebu. Počasi se je začel tresti po vsem životu, kolena so se mu šibila in starešini sta ga podprla ter mu pomogla, da je sedel na plohast stol, pogrnjen z jagnječevino. »Morana, pridi, da ne bom gledal sramote svojega rodu!« — Kakor zubelj, ki vzplapola nenadno pod nebo, pa pojema in se skrije v pepel, tako se je sključil starec in težko sopel.

»Ne boj se, Svarune častiti, vsi starešine Slovenov smo tvoje misli. Preden se obrne mesec na nebu, ti naznaniva veselo vest, da gre združena vojska prek Donave. Sama se napotiva še danes do Antov, od gradišča do gradišča pojdeva in, če je treba, do Dnestra in Črnega morja – objeti mora brat brata, napolniti tule s strelicami, poostriti kopja in nabrusiti sekire za skupni pohod prek Donave.«

Tako je tolažil Bojan Svaruna in Velegost mu je s tehtnimi poudarki pritrjeval.

»Pojdita, moža, oznanjujta mir med brati, palita ogenj v prsih mladcev in govorita jim o belih kosteh, ki trohne po pustah nemaščevane!«

Poslej je Svarun zopet oživel. Vsak dan ga je spremljala Ljubinica na okope, vsak dan se je grel na soncu in zaslanjal oči z dlanjo ter gledal v dolino, kje bi od daleč prijezdil kdo in mu sporočil: Ni več boja med brati! Zedinili so se. Vojska se zgrinja nad Bizanc.

Ječmenovo klasje se je gibalo v ravnini, ko je starec sedel na travi vrh okopov. Zazdelo se mu je, da se daleč od jugovzhoda giblje dirjajoč jezdec po visoki travi. Stare oči je zasenčil z roko in govoril Ljubinici:

»Poglej, hčerka, iz daljave se bliža sel! Oslabelo mi je oko, morda me vara. Poglej, Ljubinica! Drvi konja, drvi. Novice prinaša.«

Ljubinici je zdrknilo vreteno v naročje.

Ozrla se je, kamor je kazal oče s prstom, ki se je tresel.

»Ne varaš se, oče. Jezdec dirja proti gradišču.«

»Bojan ali Velegost, kaj sodiš?«

Ljubinica je zaklopila nekoliko velike, modre oči in gledala v daljavo.

»Ni Bojan in ni Velegost, oče!«

»Ni Bojan in ni Velegost,« je ponavljal Svarun. »Kdo bi utegnil biti?«

»Za njim vihra plašč kakor perut krokarja.«

»Plašč vihra? Naši ne nosijo plaščev. Morda je Bizantinec?«

»Ne sveti se mu šlem in na prsih se ne bliska oklep. Ni vojak iz Bizanca. Oče, njegov plašč je rdeč. Jasno sem ga videla v vetru.«

»Rdeč, praviš?«

»Rdeč je, oče. Tunjuš je nosil tako ogrinjalo, ko sem ga videla za Donavo.«

»Tunjuš! Da, Tunjuš je. To so skoki hunskega konja. On ve novic. Postrezi mu gostoljubno. Naš prijatelj je.«

Ljubinica se je stisnila k očetu, mu ovila roko krog vratu in uprla vanj boječe oči.

»Oče, jaz se Tunjuša bojim. Naj mu streže Lasta.«

»Otrok moj, nikar se ne boj prijateljev! Kako bi stregla dekla dobremu gostu? Blag je.«

»In vendar mislim, da so besi v njegovih očeh. Ko sem mu stregla v šotoru za Donavo, se je ozrl vame. V srce me je zabolelo, kakor bi bil zasadil strelico vanj. Vsa sem se stresla.«

»Ljubinica, kaj golčiš, grlica drobna! Kadar te pogleda Rado, te ne zaboli srce – ne zaboli, kajne? Ne boj se grdega obraza. Tunjuš se je že boril ob moji strani zoper Bizantince. Nikdar se nismo bojevali s Huni. Zavezniki so in mirni sosedje. Čemu strah?«

»Oče, ti si govoril! Verjamem. Nočem se ga bati.«

Svarun ji je pogladil mehke lase, njeno vroče lice se je pritisnilo k razoranemu obrazu, očetu je vztrepetalo srce in s koščenimi rokami je objel hčer ter jo pritisnil na prsi:

»Ti moje sonce, ti edina, ko mi je vse ugrabila Morana!«

Pod gradiščem so na shojeni, suhi poti udarila kopita. Jezdec je pognal navkreber. Zagledal je Svaruna in Ljubinico na okopu. Stisnil je konja, da je zaprhal in v divjem skoku planil naravnost po strmini. Ljubinica se je prestrašila in vzkliknila: »Morana!« Vstala je naglo, da ji je zdrsnilo vreteno iz naročja in se odmotala dolga nit, ko se je zakotalil posukljaj v jarek. Toda Ljubinica ni utegnila stopiti za vretenom. Vrh nasipa je že stal Tunjuš v stremenih na konju, kateremu so se tresle trde, suhe mišice na nogah.

»Drzni jezdec, pozdravljen!«

Svarun ni vstal. Trudno mu je ponudil roko v pozdrav.

»Sinovi Atile ne smejo biti nevredni krvi, ki polje po njihovih žilah. Pozdravljen, slavni junak, zmagalec Hilbudija. Tunjuš se ti klanja.«

Ljubinica je odhitela v stanišče po roženico medu. Še ozreti se ni upala v ta grozni, kocinasti obraz, iz katerega so jo zbadale drobne oči, polne besov.

Tunjuš ni razjahal. Po hunski šegi je hotel izpiti roženico medu v sedlu. To je bilo znamenje velikega spoštovanja.

Ko je Ljubinica dvignila k njemu lepo okovano roženico, je segel Hun hlastno po pijači. Njegovi črni nohti so se dotaknili bele roke. Ljubinica jo je odmaknila, da se je zlil med čez rob.

Izpreletelo jo je do kosti, kakor bi jo bil ugriznil modras.

»Bogovi s teboj in s tvojimi, slavni starosta!«

Ročno je nagnil roženico in jo na dušek izpraznil. Ljubinica je zopet segla po prazni posodi. Prsti so se ji tresli; ni si upala pogledati Hunu v oči, ki so se ji vbodle v pordelo lice. Nato je Tunjuš razjahal, segel v nedrje in potegnil iz njega dragocene koralde.

»Ná, sokolica! Dvorjanice v Bizancu ne nosijo lepših nizov krog vratu. In ti si lepša od dvorjanic. Pomnila boš, kdaj si napila Tunjušu, potomcu Ernaka.«

Ljubinica je prijela dar s tankimi prsti, zahvalila Huna in odšla hitro v stanico. Koralde so ji padle iz rok. Odskočila je in kriknila: »Zde se mi kakor kača!«

»Sedi k meni! Na soncu grejem ude in trpim. Ljubinica ti pripravi obed, potem pojdeš v hišo. Ne zameri, težko hodim!«

Tunjuš se je bahaško zleknil v travo poleg Svaruna.

»Star si, Svarune, pa si se še postaral čez zimo, odkar se nisva videla!«

»Jeza me grize, žalost me je stisnila v klobčič.«

»Čemu srd, zakaj žalost po taki zmagi?«

»Ti ne veš, seveda ne veš, kako bi vedel! Edini sin, zadnji sin, Iztok, mi je izginil. O Morana!«

»Izginil, Iztok, najmlajši sin, izginil? Umrl? Padel v boju?«

»Morda umrl, morda padel v boju – ne vem, nič ne vem. Izginil je! Samo to vem, da ga ni več in da ga ne vidim več in da rod Svarunov izumre, kakor segnije drevo, ki je padlo in ni rodilo sadu. Besi, zakaj me tako mučite!«

»Odklej pogrešaš sina?«

»Po zmagi onkraj Donave, ko smo razdejali Hilbudijev ostrog, je izginil. Noč ga je vzela. Klicali smo, ni se odzval. Iskali smo, trupla ni bilo.«

»Sedaj razumem, zakaj si upognjen, vem, od kod pepel na tvojih licih in mrak v tvojih očeh. Odvedli so ga Bizantinci, morda zdihuje v ječi, morda goni mline, kaj se ve! Bizanc je gnezdo gadov, brlog tolovajev in jama razbojnikov. Zakaj ne udarite čez Donavo? Maščevanje Bizancu!«

»Saj to je, prijatelj, druga žalost, ki me še bolj mori. Antje nočejo, Antje, bratje Slovenov, leže za Seretom in se bijejo z nami.«

Tunjušu je zaigral zloben nasmeh krog ustnic. »To je moje delo, starina,« je pomislil. Svarun mu ni videl lica.

»Izdajstvo! Volk je volk! Poznam ga in poznam Viljenca, bahača! Sulico v prsi izdajalcem! Poglej, jaz ležim že mesec dni z vrlimi vojščaki za Donavo in čakam in prisluškam, kdaj zaslišim vaše rogove, da se pridružim, ko planete do Hema in še čez. Toda vas ni od nikoder. In zato sem prišel do tebe, starosta.«

»Nisi vedel za razdor? Nisi vedel, ker si bil v Bizancu čez zimo.«

»V Bizancu, da, in tam sem nalagàl Upravdo, ki se je cmeril za Hilbudijem, da si Sloveni ne upate čez Donavo, da se vojskujete med seboj. Upravda je bil vesel in me je despotski plačal za poročilo. Jaz pa sem se vračal in plenil spotoma, da so konji stokali pod težo blaga. — Sedaj je čas! Trakija je prazna, Upravdi žreta moči Afrika in Italija, udarimo v déžel!«

»Udarimo! Udarite, kličem, jaz ne morem več. Udarite, prigovarjam starešinam, vse zaman. Na vzhodu ni miru. Torej praviš, da sta Volk in Viljenec izdajalca? Poslal sem Bojana in Velegosta, modra moža, da pomirita brate in dvigneta vojsko.«

Hun se je prestrašil tega sporočila. Nastavil je oprezno uho in za trenutek pomolčal.

»Verjemi mi, nič ne opravita. Volk je volk, samogolten in trmast, Viljenec je bahač. Slovenom bi bil rad despot.«

»Prijatelj, kaj storiti? Svetuj z modro besedo!«

»Smrt izdajalcem, smrt! To pravi Tunjuš, čigar kri je še v živem rodu s krvjo vladarja vse zemljé, z Atilo.«

»Smrt – smrt! Da bi torej tekla bratovska kri! O bogovi, sami si uničimo svobodo! Kaznujte nas!«

»Bratovska kri? Ali so to bratje? Izdajalci! Kar je gnilega, se odreže. Poglej roko!«

Tunjuš je pomolil lopatasto desnico Svarunu pred obraz.

»Poglej, enega prsta ni. Kdo ga je odrezal? Jaz! Zakaj? V volčjo past je zašel in se ujel. Pa sem potegnil nož in ga brez obotavljanja odsekal. Ali naj bom ves ujet zaradi enega prsta? Zaradi enega prsta, ki je šel radoveden v volčjo past? Nikoli! Razumeš?«

»Modro si govoril, resnično, zelo modro. Počakajmo, da se vrneta Bojan in Velegost. Če nič ne opravita, potem smrt izdajalcem!«

»Smrt, smrt!« je ponavljal Hun in grizel ustnice, da ni bruhnil v krokarski smeh. Tako se je veselil krvavih uspehov, ki jih utegne roditi njegovo ščuvanje.

»Sedaj pojdi, prijatelj, hčerka je že pripravila obed. Prilegla se ti bo jagnjetina po dolgi ježi. Meni pa dovoli, da ostanem še na soncu sam s svojo žalostjo.«

Tunjuš je naglo vstal. Odkar je ležal na travi in se pogovarjal s starcem, mu je stala neprenehoma Ljubinica pred očmi. Imel je že mnogo žená, hunskih in tatarskih, ugrabljal jih je kakor zver in pehal od sebe, pretepal z bičem in prodajal v suženjstvo. Toda takšne, kakršna je Ljubinica, še ni srečal. Vsa njegova divja narava se je zgrozila, da bi zarjul kakor bivol, ki mu potisnejo železo skozi nosnice. Uropal bi jo, zavil v plašč in oddirjal z njo preko stepe.

Dolge kocine kozlovskih hlač so mu opletale ob suhih bedrih, ko je hitel z okopov v stanišče. Gnalo ga je k njej. Najrajši bi se bil priplazil kruti divjak po vseh štirih prednjo, dvignil roké k njej in jecljal: »Ljubinica, bodi – bodi moja!«

Omamljen je bil, kakor bi ga bila prevzela pijača. Ko je tik pred stanom srečal nekaj služinčadi, ki se mu je priklanjala kakor odličnemu gostu, se je naglo streznil. Zavedel se je v velikem napuhu, da je Tunjuš, potomec Ernakov, in misel, kako bi klečeplazil pred Ljubinico, se mu je zazdela smešna, poniževalna. Zato je oblastno stopil v stan, kjer je izpod pepela dišalo po jagnjetini. Vrč z medom ga je čakal na mizi in ob njej pripravljen stol.

Ko je slišala Ljubinica njegove korake, je razgrebla pepel in položila pečenko na javorov plošček.

»Ni očeta?«

»Svarun je ostal na soncu in se pogovarja z žalostjo!«

»Ubogi oče! Ko bi se le vrnil Iztok!«

»Ne vrne se – zaman ga čakata. Škoda plemenitega rodu!«

Hun je zgrabil z roko vroče meso, usta, široka kakor krastačja, so mu zevala in zobje so škrtnili ob kost.

»Kakor volk,« je pomislila Ljubinica in se ni ozrla nanj. Hun je hlastal z veliko lakoto in grizel drobne koščice, da je škripalo med zobmi. Ljubinica se ga je čedalje bolj bala. Prek kosa je gledal nanjo in jo grizel z očmi. Ljubinica ga ni pogledala, pa je vendar čutila njegove oči, kakor bi jo zbadal s strupenimi trni.

»Okrepčaj se, poglavar, jaz moram k očetu!«

Hotela je ubežati pred njim.

»Ne hodi!« je zarohnel Hun in vrgel oglodano kost na tla. Tunjuš sam se je prestrašil svojega glasu. Deklica pa je vztrepetala in ga proseče pogledala.

»Prosim te, ne hodi, samo za časek ostani! Tunjuš, ki govori z Upravdo, ki vlada rod Hunov, ki je kraljevske krvi, mora govoriti s teboj!«

»Govori hitro! Oče ne sme biti sam. Preveč ga tare žalost.«

»Ljubinica!« Hunov glas je bil zamolkel. Mehko bi bil rad govoril, ali iz divjih prsi je prihajalo kakor renčanje zveri. »Ljubinica, ti ni žal rodu, ki izumrje? Rod Svaruničev, ki so bili sokoli v Slovenih!«

»Bogovi zahtevajo žrtev.«

»Bogovi pa tudi hočejo, da se zlije žlahtna kri s krvjo, ki je še žlahtnejša. Zato čuvajo tebe, zato varujejo sokolico.«

»Očeta ne zapustim, ko bi me snubil sam Upravda.«

»Upravda je krščenik, to se pravi razbojnik. Zato ima vlačugo za ženo, zato ima Hilbudije, ki so pomorili toliko vrlih Slovenov. Ko bi pa vprašal zate slaven junak, sin ponosnega rodu, pred katerim se trese Upravda, ko bi rekel junak: Žal mi je rodu Svaruničev, pridi Ljubinica, po tebi naj zraste nov rod, še slavnejši. Kaj bi rekla, Ljubinica?«

»Rekla bi: Slaven junak si, sin ponosnega rodu, toda Ljubinica, hči Svarunova, te ne mara. Njeno srce je že volilo.«

Hunu so se zabliskale oči, stisnil je čeljusti in se prijel z rokami za mizo, da ni šinil pokonci in planil nanjo.

»Srce je volilo!« je ponovil hreščeče. »In si rekla, da ostaneš pri očetu?«

»Ostanem, da, ostanem. In zato je srce tako volilo.«

Hitro je odšla. Tresla se je po vsem telesu. V zadnjem hipu je videla, kako so se črni Tunjuševi nohti zajedli v mizo, kakor kraguljevi kremplji.

»Devana, čuvaj me! Kaj mi hoče? Čemu govori take besede? Ko bi mislil – on?« Zona jo je stresla.

Tunjuš je obsedel. Krčevito je zgrabil za mizo, nohte je tiščal v javorov les, da so mu prsti posinjeli. Davila ga je togota, hropel je in glasu ni bilo iz ust.

»Njeno srce – je – volilo,« je spravil počasi preko debelih, od pijače ožganih ustnic. Strašni tilnik se mu je uklonil, oglata glava se je nagnila in ploščato čelo je trčilo ob mizo. Kadar je Hun premišljal, je legel na zemljo s čelom v tla.

Počasi se je umirjevalo valovje v divjih prsih.

»Njeno srce je volilo. Naj! Ko bi vedel koga, zabodel bi ga, tako mi Atilove sence; zadušil bi ga kakor garjavega ovna, da ne skvari črede! Sicer pa, čemu se jezim, čemu? Zaradi te ženske, ki sem jo zagledal tedaj ob Donavi in mi je bila všeč? Ha, njeno lice je čutilo mojo ljubezen, dobro sem videl. Toda boji se me, beži in trepeče pred menoj. Čakaj, podlasica! Če nočeš izlepa, boš izgrda. Tunjuš je gospod!«

A teh misli se je ustrašil. Vzdignil je glavo in jo naslonil v široko, od vajeti in meča ožuljeno dlan.

»Izgrda? — Ne, ne bi mogel. Morda je vražarica, ovražila mi je srce, zastrupila pogum, zvezala roke.«

Hun se je zbal.

»Proč od nje, proč! Krvi se napijem, naigram se s Sloveni in Anti – zaradi nje. Da bi se zaradi ženske cmeril – Tunjuš? Stran, izpred oči!«

S težko pestjo je telebil po mizi, da je odletel leseni plošček s kostjo vred na ognjišče. Segel je po vrču in goltal, da se mu je cedilo po bradi. Prazni vrč je postavil na mizo tako trdo, da se je sesul v črepinje.

»Konja!« je zarigal na dvorišču v sužnja.

Skokoma je sedel v sedlo in jahal na okop k Svarunu, ki se ga je tiščala Ljubinica.

»Pozdravljen, Svarune! Tunjuš se zahvaljuje za obed in ti še enkrat svetuje: Udarite na Ante in ugonobite izdajalce!« Svarun je strmel vanj.

»Prijatelj, ne hodi, dan se nagiba. Ostani, gradišče je tvoj dom, v domu postelja za počitek in hrane zadosti.«

»Moj dom je širna ravan, moja postelja sedlo, moja hrana boj!«

Ozrl se je na Ljubinico, ki se je še tesneje stisnila k očetu.

»Ne hodi, ti pravim! Poglej, dva jezdeca, Bojan in Velegost! Ne hodi, počakaj, da čujemo, kakšne novice oznanita.«

»Novice, ki jih prineseta ta dva, so Tunjušu stare povesti. Ponavljam: Ne slušaj njih blebetanja, izderite meče in kaznujte izdajalce, če vam je milo svobodno sonce. Cerkon, naprej!«

Tako je ogovoril konja; ta je zarezgetal in zdirjal iz gradišča.

»Kaj mu je, kaj mu je, Ljubinica? Si ga ti razžalila? Govori, otrok! Naš gost je bil – in gosta razžaliti! Bogovi se razsrdijo.«

»Oče, nisem ga žalila. Postregla sem mu, rekla sem, da ostanem pri tebi do smrti, samo pri tebi.«

Svarun jo je pogledal s široko razprtimi očmi.

»Mar je zahteval ... govori, otrok!«

»Ne vem, nisem razumela. Čuden je bil njegov govor.« 

Oče in hči sta molčala. Na srce so jima padale težke slutnje.

Vtem sta prišla resnično Bojan in Velegost. Z lic jima je sevala bridkost.

»Govorita, brata, kakšno poslanstvo!«

»Žalost, žalost velika, Svarune! Pot zaman. Med brati divja boj, lomijo se kopja, sekire frče, črede davijo volcje, ker ni pastirjev. Izbruhnila je vojska, kakor ognjen vihar divja od Dombrovice do Črnega morja. Samo naše gradišče še miruje. Ali na obod naše zadruge že pljuskajo valovi, krik hrumi, narod je zbegan.«

»Sramota, sramota! Bratje zoper brate, kri zoper kri! — Morana, zatisni mi oči, da ne vidim!«

Starec se je zvil na travi v klobko, zaril prste skozi dolgo brado in ječal, da se je stresalo upognjeno telo.

Ljubinica je dvignila starčevo glavo v svoje naročje, poljubljala njegovo čelo in gladila z mehko dlanjo bele očetove kodre. Velegost in Bojan sta pokleknila k starosti in z modrimi besedami tolažila grenko bridkost v njegovi duši.

Tedaj pa je doli v soteski zagledal truden potnik Tunjušev vihrajoči plašč, ki je plahutal za bežečim konjem. Zona je izpreletela potnika, kri se mu je strdila v žilah.

Padel je v visoko travo in se po trebuhu plazil v gosto grmovje.

»Bogovi, bogovi!« je šepetal. »Pet jagnjet, debelih in mastnih, tebi, Svetovit, če me prikriješ. Pet – usliši me in odvrni Morano!«

Tunjuš je vihral sklonjen na konjskem vratu, kakor bi ga gonili vedomci, in potnika ni opazil. Od srda so mu zakrvavele oči, zaripelo lice. Škripajoč z zobmi je ponavljal prisego, katero je bil prisegel na zlato krsto Atilovo in na njegovo najlepšo ženo Kerko tedaj, ko se mu je izmaličil napad na Epafrodita zaradi Slovenov Radovana in Iztoka. »Teče, že teče kri! Pa mora še v večjih potokih – tudi zaradi nje!«

»Kakor hudič – krščanski,« je zašepetal potnik, ko se je drevil mimo njega Hun. Oddahnil se je in zlezel iz grma ter naglo ubral pot proti gradišču.

Prihajal je potnik Radovan iz Bizanca, da bi izročil pozdrave očetu Svarunu od sina Iztoka.

Sedemnajsto poglavje

Po Propontidi se je razlilo sonce, v pristanišču so se gugale ribiške ladje, nad Bosporom so poletavali galebi. Tedaj so nenadoma onemela kládiva pri stavbi cerkve svete Sofije. Sto nadzornikov je zaklicalo stokrat sto zidarjem.

Visoko na predrznem zidu se je pojavila dolga, suha postava. Preprosta pražnjena halja je krila v gubàh sloko telo. Preko ledij jo je tesno stiskal jermen, glava je bila ovita v volneno ruto, desnica se je opirala ob palico. Bil je despot Justinijan, ki je prišel nadzirat stavbo cerkve – Hagije Sofije. Edini spremljevalec mu je bil Pavel Silenciarij, tajni svetnik in dvorni pesnik. Za njim sta stala Antemij in Izidor Milečan, mojstra te največje in najslavnejše stavbe tedanjega sveta. Upravda vso noč ni zatisnil očesa. Državni blagajnik je razgrnil pred njim velikanske pergamente, na katerih so zevali z groznimi žreli računi za cerkev svete Sofije. Res se je dvigal zid že blizu do kupole, toda državna blagajna je bila izčrpana do dna. Osem sto dvainpetdeset stotov zlata je požrla stavba, ki jo je zidal Justinijan – na videz v čast božji Modrosti, v resnici pa je iskal le sam sebe in svoje slave. Vse province so ječale pod bremenom davka, Upravda še ni odnehal. Sam, zaprt v pisarni, je koval in snoval načrte, kje bi še dobil kaj denarja. In v jutro so že hiteli brzi sli v vsa mesta, po Bizancu so tekači raznašali ukaz novega davka. Vsem uradnikom je bila plača do polovice skrčena. Državna blagajna si je opomogla, toda uradniki so hoteli živeti in zato so se kot pijavke zagrizli razni prefekti, oskrbniki, prokuratorji in mitničarji v bedno gloto ljudstva ter izžemali iz nje zadnje kaplje, da so tisoči obupali, popustili selišča in utekli k barbarom ali pa osnovali lačne razbojniške tolpe. Toda divus Justinianus, osnovatelj kodeksa pravice, se ni zmenil, njegovo častihlepje je bilo brez dna kakor morje.

Ko je torej tekla v déžel postava, ki so jo tisoči sprejemali s kletvami, ki je segala ljudstvu do mozga, je stal despot v revni halji vrh zidu in gledal sprevod menihov, diakonov in prezbiterjev s patriarhom na čelu, ki so nosili preko Konstantinovega trga v zlatih pušicah svetinje, da bi jih vzidali po vsem zidu med opeko. Dvigal se je duh kadila, doneli so psalmi v slavo božjo, a dim materine dušice se je valil k nogam despota, nebo je zrlo jezno na njegovo daritev – bila je daritev Kajnova.

Kadar je despojna Teodora videla mračno lice tistega, ki jo je dvignil iz arene na prestol, se je umaknila. Mnogokrat mu je duhovito svetovala in mu z nedosežnim bistroumjem pomogla iz stiske in zadrege. Toda večna lahkoživka ni ljubila popisanih pergamentov, dolgih ur, polnih skrbi in muke. Pustila je despota, da je bedel kar po tedne, sama pa je uživala življenje in svobodo.

Ko se je tistega jutra vrnila z vrtov, kjer je zasačila Azbada, je bila židane volje. Vohunstvo in spletke so ji bilè največja zabava. Celo državni ogleduhi so bili pod njenim vodstvom in se ni bala, zagrnjena v siromašno obleko, ponoči na ulico oprézovat in spletkarit.

Ko so jo nesli na pol dremajočo v dehteči nosilnici vzorni skopljenci iz kopeli, ni legla kakor navadno po zajtrku, ampak je razmišljala, kako bi dražila Azbada in Ireno.

Ni slonela dolgo na perzijskem blazinjaku, kjer so pahljale saitske sužnje lahne sapice na njeno glavo. Tlesknila je z nežnimi rokami, obdale so jo dvorjanke in uro kasneje je šla v majhnem spremstvu z Ireno skozi vrtove k morju. Zganila so se vesla pod mišičastimi rokami grških mornarjev in lepa ladjica je naglo zavila iz Marmarskega morja v tihe valčke Zlatega roga. Kmalu so izginile mogočne stavbe, pojavile so se nizke hiše, dokler ni srečala čolna le še posamezna ribiška koča. Od Trakije je pihljal hladen veter, šumeli so vrhovi vitkih pinij, dišali so beli mandeljni, po skalah je plezal bršljan, srčasti listi so veselo ponihavali. Prepluli so nad pol dolžine Hrizokerata, mimo Teodozijevega zidu je švignila ladjica in prišli so na Martovo polje zunaj mesta, kjer so bile vojašnice in vežbališča gardnih čet in palatinske vojske. Slišali so žvenket orožja, votle udarce na ščite, brenket tetiv in sičanje strelic.

Velika vojna vaja.

Teodora je velela pritisniti k bregu. Dvorjanice so se izkrcale in šle za despojno v cvetoči gaj starih oleandrov in lovora. Na trato, ki je bila vsa posuta z marjeticami, so sužnji razgrnili preproge in despojna je legla s kretnjo razposajene pastirice v hladno senco in uživala z vso slastjo rosni vonj, ki je prepajal zrak. Ponosna je bila, nedotakljiva, kadar je venčal diadem njeno glavo, kadar je objemal škrlat njeno telo. Toda vse dvorne ceremonije, ves oholi napuh, zlati nimb in drhteči poljubi dostojanstvenikov na njene z biseri posute šolenčke niso izpremenili krvi, katere se je napila ob materinih prsih po brlogih hipodroma. Včasih se je dvignilo to s silo zadušeno potepuško življenje in tedaj se je oproščena vseh ozirov, svobodna vseh ceremonij, brez krone in brez škrlata predala trenutku.

Teodora je odposlala skopljenca k četam in pozvala k sebi magistra equitum – Azbada.

Preden se je še vrnil bežeči poslanec, so zapeketala kopita, petdeset korakov pred gozdičem je razjahal poveljnik in se bližal šotorišču dvorjanic.

Irena je sedela poleg despojne in ji z mehkimi prstki gladila bujne lase. »Despojna, Azbad prihaja!«

V razkošni lenivosti je na pol odprla košate veke in se nasmehnila. »Naj pride!«

Bližal se je počasi, z vojaškim korakom. Izpod šlema so mu drsele kaplje potu. Nesrečna noč, trdosrčnost Irene in caričin zasmeh so ga užalili, da se je gnal na vežbališču kakor besen in so čete in častniki stokali in omagovali od napora.

Irena je zardela in v trenutku zopet pobledela. Srce ji je plalo v čudnem strahu. Vedela je dobro, kako grozno se srdi Azbad, ker je zavrgla njegovo prošnjo, zmečkala pismo in ga raztrgala. Samo enkrat je dvignila oči v njegovo lice. Ali srečala je tako strašen pogled, v katerem so gorele strast, hrepenenje, ljubezen in maščevalnost, da se je obrnila proč in pošepetala despojni: »Azbad čaka!«

»Proskinesis!«^[20] je izpregovorila glasno in iztegnila drobno nogo, da je pogledal izpod vezene stole ametist, vdelan na zapono šolenčka.

Azbad je pokleknil, se dotaknil s čelom zelene trave pa poljubil s suhimi ustnicami kamen na Teodorini nogi.

»Hlapec trepeta v brezdanjem spoštovanju pred sveto despojno in čaka povelja!«

Teodora ni trenila z očmi, da bi pogledala Azbada. Skozi na pol priprte vejice je gledala temna zenica na Irenin obraz in čakala plena kakor ujeda. Po kratkem molku spregovori:

»Privedla sem ti Ireno, da te kaznuje, ker te je zaman čakala nocojšnjo noč, nezvesti!«

Samo za spoznanje so se razprle Teodori goste resice na trepalnicah, po licu ji je šinila demonska radost.

Dvoje src je zatrepetalo pred njenim pogledom: eno kakor golobica pod nabrušenim nožem, drugo kakor Martov pes Fobos, ko trga železno verigo. Azbad se je vgriznil v ustnico, da je krvavela, Irena je neslišno vzdihnila v duši: Kriste eleison! Nič ni slutila, da je carica zalotila Azbada na vrtu. Prepričana je bila, da tiči vmes plačano izdajstvo skopljenca, ki je služil za dvojno zlato Azbadu in Teodori. Poveljnik palatinske legije pa bi bil najrajši izdrl meč in pribodel k zemlji to srce, ki je vriskalo in se paslo na mukah. Toda moral je ponižno skloniti glavo.

»Kristus Pantokrator naj plača neizmerno dobrotljivost velike despojne!«

Irena se je nagnila z bledim licem k Teodori. Tresoče se ustnice so prosile kakor črviček v prahu:

»Prizanesi, despojna, prizanesi mojemu srcu!«

»Privedi, magister equitum, dve centuriji sem in igraj nam bojne igre. Eno naj vodi Iztok, drugi poveljuj sam, da se napase Irenino oko ob tebi in da despojna vidi napredek barbarskega stotnika. Toda pomni, da nas ni tukaj! Naprej!«

Zatopljen topot kopit je izginil v pesku in travi. Irena se je sklonila k Teodori, prijela njeno roko in jo poljubljala – iz oči so ji kapale solze.

»Milost, velika despojna, milost, vsemogočna carica! Zakaj me mučiš?«

In zopet je zagorel na Teodorinem obrazu žarek demonske radosti. Vendar je vzdihnila. Kakor drobna lučka se ji je posvetilo nekaj skozi nedogledno temo in spoznala je v lučki sebe, ko je bila še nekdaj kakor Irena. Dvignila je roko, usmiljenje se je budilo, pobožala je trpeče Irenino lice in rekla:

»Dete, saj vendar ne zabraniš, da se poigra despojna!«

In prevzelo je Teodoro z nepremagljivim hrepenenjem, dvignila se je, tesno objela Irenino glavo ter jo strastno poljubljala na rosne oči, kakor bi demon hotel izpiti to jasno luč iz neskaljene duše ali pa, kakor bi hotela Teodora vsrkati vase, kar je izgubila sama v kalnih valovih življenja.

Ko so dvorjanice videle, kako ljubkuje Teodora Ireno, se je zbudila v njih dušah na dvoru gojena in do najbahatejšega cvetja razplojena zavist. Ireno so vrstnice doslej često prezirale, dasi jih je po lepoti prekašala; že to edino bi bilo zadosten vzrok, da bi jo sovražile. Ker pa ni nobeni hodila na pot in ni tekmovala zoper nje pri dvornih gizdalinskih častnikih in patricijih, so ji nadele ime »dvorni menih« in niso spletkarile zoper njo. Teodora sama se je norčevala iz nje pri obedih, na večernih izprehodih in jo rada povpraševala, ali je že dognala, katerega vladarja pomeni apokaliptična številka 666. Toda današnji caričini poljubi so zanetili ogenj v njih srcih in v trenutku so mislile vse eno sámo misel: Da bi jo izgrizle z dvora.

Teodora se je kakor izmučena od lepih spominov naslonila ob komolec in molčala. Nihče si ni upal izpregovoriti. Bele roke dvorjanic so trgale marjetice in drobile rumena očesca drobnih cvetk med tankimi prsti. Zgodilo se je nekaj, kar je leglo z neprijetno težo na vsa srca, in molk bi bil postal mučen in predolg, da se ni zaslišal hrup prihajajočih maniplov, ki so stopali s krepkimi, paradnimi koraki na vežbališče. Teodora se je hipoma dvignila s preproge in se napotila skozi gozdiček oleandrov do roba gaja, od koder se je videlo na prostrano vežbališče. Azbad je odbral najboljše stare in mlade vojake, privzel za vsako stotnijo po osmero konjice, vzporedil po vrsti hastate, triarije, pilane in principe^[21], da je pokazal carici dve popolni legiji v malem.

Zvonki glas Azbadov je donel rezko in kratko kakor udarci. Vojaki so se gibali na povelja strumno in urno kakor eno samo celotno, pokorno telo. Ko so obhodili v raznih kretnjah vežbališče, postavili nad glavami s ščiti streho – želvo, udarili v teku s ščiti predse, kakor bi naskočili sovražnika, se umikali korak za korakom, se na glas roga razprhnili in udarili sovražniku v bok, je odredil Azbad, da prično s posebnimi vajami: nastavili so tarče, vrstili so se pračarji, lokostrelci, pilani, naskakovali s sulicami in s kopji. Teodora se je čisto zamaknila v vojake in ni izpregovorila in se ni ganila s svilenega stolčka, ki se je gugal na verižicah, izrezljanih z veliko umetnostjo iz slonove kosti. Dasi je bila nizkega rodu, je plula po njej vendarle kri pristne potomke mogočnih Rimljanov, katerim je bila bojna igra največja zabava in vrhunec slovitosti. Sama je kot otrok preživela vse dneve na sipini v hipodromu in se naslajala ob vajah borilcev in tekmecev.

Čete so se že utrudile in Azbad je velel odmor.

Tedaj se je Teodora dvignila, na njenem čelu se je pojavila senca.

Da bi pred despojno hlapci počivali! — Napad! je skoraj kriknila in brzonogi evnuh je sporočil povelje Azbadu.

Legiji sta se ločili vsaka na drug konec prostranega polja. Iztok je veleval orjaškim Gotom, med katerimi je bilo kakih dvajset Slovenov. Njegov šlem in srebrni oklep se je bleščal v soncu. Irena ga je šele sedaj spoznala, dasi ga je njeno oko že dolgo željno iskalo med četami. Teodora je pozabila nanj, ker se je preveč zatopila v bojne vaje. Ali sedaj je stopil mladi barbar, vitek in krasen, v bojni opravi na čelo stotnije. V pravilni grščini in z nekoliko tujim naglasom je zaklical povelje.

»Iztok!« je izpregovorila glasno carica in se začudeno ozrla na Ireno.

Irena je zardela. Čutila je, da so ji pordela lica in sama sebe se je prestrašila in se vznejevoljila.

Čemu se razburjam? je pomislila. Despojni pa se je zalesketalo oko. Z nedosežno žensko bistrostjo je pogledala Ireni v dušo. V hipu je bil storjen naklep.

»Azbad s konja in na čelo drugi stotniji!«

Zopet je hitel skopljenec do magistra equitum.

»Naj se poskusita tvoja ljubimca, Irena, da bo zabava večja!«

Irena je Teodoro proseče pogledala in sramežljivo povesila oči.

»Menišek dvorni, kako si lep, kadar te je sram!« In carica se je veselo nasmejala.

Falangi sta se zganili. Nad glavami so štrleli majhni kiji, ki so jih rabili pri vajah namesto mečev. Ščit ob ščitu kakor zid! Ko je Iztok uzrl nasprotno falango, ki jo je vodil Azbad, je vzplamenelo v njem častihlepje.

»Enkrat sem te že prekosil, v hipodromu. Še danes te bom. — Naprej, v tek!«

Pod nogami gotskih velikanov je zabobnela zemlja, falanga se je zganila proti Azbadovi četi kakor izstreljen klin z Iztokom na čelu. Toda Azbad je bil okreten in previden poveljnik. S kratkimi, opreznimi koraki je vodil svoje, še za trenutek ga ni zbegal težki naval. Čakal je, da se Iztok približa, in ko je bilo med njima razdalje le še nekaj korakov, je Azbad kriknil, njegova četa je odskočila in se umaknila naskoku, da bi udarila od strani za pleča sovražniku. Toda prepozno. Isto je nameraval Iztok. Četi sta zadeli druga ob drugo. S truščem so telebnili ščiti ob ščite, nad glavami je zabesnel ropot kijev, silni napad Gotov pod Iztokom je prodrl Azbadovo četo – in ta se je umaknila razbita na levo in desno.

Irenine oči so spremljale Iztoka in ob njenih pogledih se je radovala Teodora, ki je sedaj skrbneje opazovala njeno lice kakor vojni naskok.

»Imenitno, ha, kako se poigram s tem menišičem!« Tako je mislila Teodora.

Ko je Irena videla poraz Azbada, je tlesknila glasno v dlan, da so se dvorjanice ozrle. Teodora ji je nagajivo čestitala in polglasno pošepetala:

»Menišič, Iztok ti zmeša apokalipso!«

Bila je najboljše volje ter se naslajala ob zadregi Irene, ki ni vedela odgovora, ampak bridko obžalovala neprevidnost, da je tako glasno izrazila veselje nad Azbadovim porazom in Iztokovo zmago.

Sužnji so razgrnili po tleh pražnje prte in položili po njih v srebrnih skledicah mrzle pečene jerebice, melone, dateljne, murve in posušeno grozdje.

Teodora je velela, naj se vojaki vrnejo domov in se pogosté z vinom in sadjem. Azbada in Iztoka pa je povabila k zajtrku.

Da bi barbar, pogan, centurio kdaj jedel s carico!

Dvorjanke so se zgrozile, toda poznale so Teodoro in v en glas hvalile despojno.

Iztok ni vedel, kam mu je velel Azbad. Poveljnik si ni upal izdati skrivnosti. Rekel je, da so grške deklice in da je on naročil krepčila ter povabil tudi njega, ker se je tako izvrstno izkazal. Tako mu je moral lagati Azbad z jezikom, na katerega so silile iz srca kletve in prisege, da ga uniči, tega tekmeca na torišču slave.

Iztok ni prvi hip nikogar spoznal. Carica z nimbom in diademom, ki jo je videl v hipodromu in na dvoru in ta preprosta gospa – morda Azbadova znanka? Otrl si je potne srage, odložil ščit in šlem ter legel v zeleno travo.

»Irena, postrezi junaku! Ali se ti ne smili?«

Tako je nagovorila despojna Ireno, ki se je pokorno dvignila in ukazala skopljencu, naj ponudi Iztoku iz srebrnih skledic. Azbada je zaeno ošinila s pogledom, namignila z glavo, češ: Poglej, pazi!

Ko se je Iztok ozrl in zagledal tiste modre oči, ki so ga spremljale v tihih nočeh, ki so mu zavzele vso dušo, je ostrmel, kakor bi zagledal prikazen rojenice v domačih logih. Njegova roka je izpustila košček melone, ustnice so se razprle in trepetajoč zakoprnele: »Irena, Irena –«

»Okrepčaj se, centurio, dobro si vodil četo!«

Irena ga je ogovorila slovenski. Tudi njen glas se je tresel in ni mu mogla pogledati v oči.

Iztok pa je kakor v snu razpel roké in zahrepenel po njej.

Azbad je zaškripal z zobmi.

»Devana se me je usmilila, o bogovi –«

Ali tedaj se je Sloven v hipu streznil. Irena se mu je z resno kretnjo umaknila, centurio se je ozrl v obraz Teodore, ki ga je motrila s tistim pogledom kakor v areni s katisme, kakor v palači s prestola. Spoznal jo je.

Padel je na lice prednjo in prosil v pismeni grščini:

»Milost, despojna, ubogemu hlapcu!«

Teodora se je hladno obrnila k Azbadu in rekla malomarno:

»Dobrega učitelja ima Sloven in velika je bistrost njegovega uma.«

Osemnajsto poglavje

Stotniji, ki sta igrali pred Teodoro, sta se gostili ob vinu. Iztok pa ni okusil pijače, bežal je pred hrupom iz vojašnice, zasedel konja in odjezdil domov.

Zamišljen je sèdel na majhnem vrancu. Hiše so tekle mimo njega, s trgov so se mu klanjali visoki obeliski, izmed sprehajajoče se množice je vzklikal glas: »Istokos! Istokos!« Obstala je gruča sprehajalcev in ga pozdravila, po vsem Bizancu znanega zmagalca iz hipodroma. Toda Iztok je jezdil in ni slišal vzklikov, ni videl prijaznih oči. Z njim je plul Irenin duh in njene oči so se mu smehljale, kakor so se mu zažarile, ko ji je v slovo smel poljubiti roko.

»Kako te ljubim, Irena!« je zašepetal slovenski, ko se je sklonil s kodrasto glavo do njene bele roke. In čutil je, kako je rahlo vzdrhtela roka, ko se je je dotaknil s kipečimi ustnicami, in v duši je razumel, da bi mu sredi logov onstran Donave Irena naslonila glavo na prsi in prisluškovala njegovi pesmi o tihem klasju, po katerem hodi lepa Devana. Toda tukaj, sredi tiranske družbe, kjer stopajo barbaru na tilnik, kjer vérujejo v druge bogove, kjer se radujejo okov in verig na rokah starešin, tukaj Irena ne sme na njegove prsi. Ali tedaj se mu je zjasnilo v duši. Kako preprosta misel – in še nikdar je ni mislil.

Ko odide, mora Irena z njim.

Začudil se je sam sebi. Ni poznal njenega rodu, videl jo je ob despojni že tretjič, a vendar ni trenutka dvomil, da mora Irena z njim v gradišče Slovenov, da te jasne oči ne sodijo drugam kakor pod sinje, svobodno nebo, od koder je zasijala vanje ob rojstvu nebeška modrina.

Mlad in ognjevit ni pomišljal več, ali bi hotela nežna dvorjanka na konja, da bi bežala z njim preko nevarnega Hema, spala ponoči pod milim nebom, kjer bi namesto šepetajoče Propontide tulili volcje in krulili merjasci nočno uspavanko. Ni pomišljal. Kakor je bil trden njegov sklep, da se vrne domov pa zopet s svojci pred Bizanc, tako je bil prepričan, da privede s seboj k ognjišču Ljubinice in očeta Svaruna dvorjanko Ireno.

Stisnil je konjiča, ostreje so udarile podkve v granit in kmalu je prijahal na dvorišče Epafroditovega doma.

Suženj je prijel brzde, Iztok se je vesel nameril proti stanovanju.

Sredi vrta je ugledal Epafrodita, ki se je v svileni gugalnici, razpeti med dvema sončnima terebintama z otoka Kija, zadovoljno hladil v večernem vetru, pihajočem z morja.

Iztok je krenil naravnost proti njemu. Oddaljen za pet korakov je upognil koleno in glavo ter pozdravil grški, kakor ga je naučil Kasander.

Ko bi bil motil kdo drug Epafrodita v snovanju novih kupčijskih načrtov, odgnali bi ga bili sužnji, ki so stali skriti za cvetočimi akacijami. Toda Iztoka je Grk ljubil. Pravi trgovec z dušo in telesom ni pozabil, da bi se sedajle gugal kdo drug na njegovem vrtu, štel kdo drug njegove zlate, ko bi ne bil Iztok prekrižal načrta Tunjušu.

Grkove drobne oči so se zasvetile v mesečini in se vzradovale nad lepim stotnikom.

»Zdravstvuj, Iztoče! Kaj novega, centurio?«

Iztok je stopil bliže, sedel na travo k Epafroditovim nogam in mu gledal zaupljivo kakor sin v lice.

»Jasni moj gospod, danes sem zopet zmagal Azbada!«

Grku se je čelo nekoliko omračilo, nagnil se je naprej in mu rekel:

»Azbada – on je magister equitum – kako si prišel z njim v tekmo?«

Iztok mu je z navdušenjem mladega zmagalca povedal vse.

Grku se čelo ni zvedrilo. Vedno globlje gube so se črtale vanje, oko se je čedalje bolj umikalo pod košate obrvi, misli so se mu križale kakor tkalcu pisane niti. Izkušeni lisjak je gledal dalje ko preprosti barbar, ki bi isto govoril v nizki krčmi na suženjskem trgu ob Zlatem rogu.

»Prekleta! Igrá se, da se nasiti kakor nekdaj v areni, potem ga pahne od sebe in uniči, nedolžnega. Prekleta – dekla satanova!«

Med zobmi je mrmral Epafrodit te besede, ko je Iztok navdušeno končal svojo povest. Oba sta nato molčala. S tankimi prsti si je stiskal Grk visoko čelo. Iztok ga je začudeno gledal. Po vrtu je bilo tiho, da so se slišali z morja udarci vesel, ki so gnala ladjo. Na terebinti je cicikal skržat.

Dolgo je Iztok čakal pohvale iz Epafroditovih ust. Pa je ni pričakal. Gospodu je lezla glava čimdalje bolj nazaj, prsti so nemirno trepetali po čelu, včasih se je pritisnila na čelo dlan in zopet odmaknila in zopet so prsti po zgubanih brazdah iskali novih misli.

Iztok ni razumel Grkovega vedenja. Pomislil je dobro, ali ni izgovoril neprevidne besede in užalil gospoda. Trdno je upal, da mu napravi veliko veselje, pa ga je navdala njegova povest s skrbjo in molkom. Ni se mogel premagati in pretrgal je molk.

»Gospod, kajne, da pojde Irena z menoj, ko zapustim Bizanc?«

Epafrodit je umaknil roke s čela, še hitreje so mu zatrepetali prsti.

»Ljubim jo, tako jo ljubim, da bi zanjo poklal pol Azije, morje bi preplaval in z zvermi bi se boril!«

Gospod v gugalnici se ni ganil in ni odgovoril.

»Tvoje veličanstvo misli, da me Irena ne ljubi? Ljubi me, tudi ona me ljubi. Roka se ji je stresla in zardela je, ko sem ji jo poljubil. Pojde, jaz vem, da pojde z menoj.«

»V pogibel!«

Epafrodit je rezko posegel Iztoku v besedo. Vzravnal se je, njegovo lice je bilo temno kakor oblak in ponovil je resno in svečano:

»V pogibel greš ti in ona s teboj!«

Iztok je osupnil in vprašal skoraj v strahu:

»V pogibel – jaz – v pogibel – ona? Ne govori tako, gospod!«

»Sedi bliže, sin nesreče! Poslej govoriva šepetaje. Sicer je zid visok krog mojega vrta, toda v Bizancu so ušesa vohunov nataknjena tudi tukaj gori, v terebintovih vrhovih.«

»Gospod, na trgu si upam zakričati, da jo ljubim. Sloveni ljubimo glasno!«

»Sloveni ljubite glasno – zato me poslušaj. Pomni: Bolj kakor Irena te ljubi – despojna!«

Iztok je onemel.

»In njena ljubezen je tvoja pogibel in pogibel Irene!«

»Despojna verolomna žena? Ha! Sloveni obešamo sramotno znamenje na dom verolomnice. Kdor gre mimo take hiše, se obrne in pljune. In jaz sem Sloven, gospod!«

»Zato nisi drevo, ki bi pognalo korenine v naši zemlji. Drago mi je tvoje življenje, kakor je drago tvojemu očetu. Zato ti pravim: lezi in počij. Opolnoči te čaka najboljši konj, osedlan in nakrmljen. Težko mošnjo zlata ti poda suženj Numida in v srebrni cevi podpis samega Upravde. Svobodna ti bo pot skozi mestna vrata in klanjali se ti bodo gori do Donave. Otmi se in beži domov. Tako ti svétuje ta, ki te ljubi!«

Ko bi bil rekel Epafrodit Iztoku, naj plane v morje in potopi ladjico, ki se je zibala na valovih, planil bi bil brez pomisleka. Ko pa mu je velel, naj beži, preden je prišel do ciljev, ki jih je menil pokloniti domovini, naj beži, preden je dosegel njo, ki jo je ljubil z vso strastjo, naj beži prazen domov, prazen, brez nje, tedaj se je z vso silo uprlo v njem. Skrčil je pest, oči so se mu zabliskale, ponosno je dvignil šlem in odločno odgovoril:

»Ne, gospod, nikoli brez nje!«

Grk je umolknil. Naslonil se je zopet na svileno preprogo in ponavljal polglasno Evripidove stihe:

»Kdor ljubi, je blazen ... ne otmo ga bogovi ...«

Po dolgem molku se dvigne Epafrodit in mu veli skrivnostno in odločno:

»Centurio, Epafrodit odpušča mladi krvi. Toda molči kakor zid! Čuvaj se Azbada, čuvaj despojne! Daj Kristus, da bi ne bilo treba, da vrača Epafrodit tebi isto, kar si ti njemu storil! Pojdi!«

Iztok se je priklonil in odšel. V sencéh mu je kovalo, pred očmi se je dvigalo resno lice Epafrodita, čigar besede so trkale kakor kladivo na njegovo dušo; čutil je silne udarce, ponavljal je »Azbad – despojna – pogibel« in zdelo se mu je, da so Irenine oči vse solzne in da kričijo na pomoč.

Epafrodit je takoj tlesknil z rokami. Izza akacij so se pojavili sužnji, odpeli gugalnico od terebint in ga odnesli v vilo.

Vendar ni šel v spalnico. Sedel je k mizi, vzel pergament in pisal pismo prvemu skopljencu v caričini palači:

»Epafrodit, najponižnejši hlapec despojne, posestnik prstana njegove svetosti, vzgaja velikemu despotu v prid vzornega barbara Iztoka. Ker je barbar – barbar, naj pazi tvoja nedosežna službena vrlina; če slišiš o Iztoku govor na dvoru, iz katerega bi sklepal, da se je vedel nevedoma nepravilno in tako žalil sveti dvor, naj naznani tvoje bistroumje to nemudoma semkaj, da ga posvarim, poučim in tudi strogo kaznujem. Za to prijazno uslugo ti pošilja vrečico bizantincev, a za vsako sporočilo jih dá še enkrat toliko

Epafrodit.«

Pismo je zapečatil, pripravil cekine in naročil sužnju, naj odnese zjutraj zarana pismo in denar v carsko palačo evnuhu Spiridionu.

Nato se je Epafrodit odpravil v spalnico. Ko se je slačil, je klel Teodoro:

»Prekleta! Igrá se, da se nasiti, dekla satanova! V areno naj gre, v beznice, ne na prestol. Prekleta!«

Brza jadrnica je priplula tistega jutra iz Italije s poslanstvom Amalasunte, matere umrlega gotskega kralja Atalariha. Ker se je mati kraljica zamerila Gotom, si je skušala pridobiti Upravdo. Justinijanu je bilo poslanstvo kakor nalašč. Njegova nenasitna želja po novi zemlji, zlasti po Italiji, je dobila po tem poslanstvu kosti in mozeg. S poslanci je občeval sam, hlinil največje sočutje do preganjane Amalasunte in obljubil izdatno pomoč. In tako se je pridružila skrbi za denar, ki ga je trosil za drage stavbe, nova skrb, kako bi čimprej zbral in založil vojsko, da bi jo poslal v Italijo. Njegovi kabineti so bili poslej kar nepristopni za vsako uro zabave in kratkočasja. V palačo sta prihajala Belizar in Mundus, prva vojskovodja, stavbenika Antemij in Izidor, tajni svetniki in carjevi zaupniki. Utrujeni so se vračali, le Upravda ni bil nikoli truden. Ko se je znočilo, je sedel in skladal himne, nato je zadremal komaj za uro in takoj po polnoči že reševal sodne akte. Narava je združila v njem silno telesno moč divjega barbara in duhovitost velikega genija, ki je objemal in vladal vse stroke tedanje znanosti, vodil vse državne posle, reševal vse pravde, poleg pa bil sam še arhitekt, pesnik, filozof in bogoslovec.

To je bil Teodori neizmerno ugoden veter v jadra njene lahkožive barčice. Včasih se je ob takih prilikah celo dolgočasila. Tedaj je posvečala ves čas lepoti svojega telesa. Spanje, dehteče kopeli, najboljše jedi, izprehodi ob morju, mir in sladko brezdelje je zabrisalo vse sledove njenega prostaškega življenja, da je cvela kakor dekle v najlepši dobi. A sedaj so ji dajali Azbad, Irena in Iztok zadosti snovi, da se je mogla naigrati in naspletkariti, vtem ko se je Justinijan trudil za kupi pergamentnih odlokov.

Ko se je vrnila po izletu ob Zlatem rogu, kjer se je veselila sramežljive rdečice na licih Irene, pritajene jeze Azbadove in barbarsko preprostega koprnenja Iztokovega, je bila njena prva misel, kako bi ji ta trojica napravila novo zabavo. Dolgo ji je slonela glava na belem laktu, na pol zaprte oči so strmele v bagdadsko zaveso, kamor se je prikradel tanek sončni žarek, kakor bi potegnil s črtalom zlato nitko prek umetnih arabesk na zastoru.

Živo se je domislila Iztoka: njegovega slikovito vzornega telesa v hipodromu, njegovih kodrov in jasnih, velikih oči, ki jih je uprl v Ireno, njegovega izbornega vojevanja, njegove nedotaknjene moške sile, ki je stala pred njo kakor utrgana včeraj iz srede mogočnega pragozda. Vzbudilo se je v njej bolj ko sicer vse, kar je uspaval nimb in škrlat. Vedela je dobro, kako je Justinijan zakopan v delo; štirinajst dni ne bo utegnil niti misliti nanjo in štirinajst dni je dosti dolga doba, da se približa Iztoku, da dovoli duška tisti divji naravi, kateri je prestol nadel brzde, samo brzde, a zadušil je ni. Ob tem pohlepu so se tudi snovali kovarni načrti v njeni glavi, kakor bi tkalska snovalnica begala med nitmi snutka. Načrt je bil narejen, njen srebrni glas je pozval sužnje, zavese so se zganile, šest deklic je dvignilo z belimi rokami despojno v nosilnico in odšlo z njo po mozaiku v kopalnico.

Na véčer so se zbrali gostje v razkošni dvorani nimf. Teodora je priredila večer in povabila največje gizdaline in najlepše dvorjanice. Azbadu je velela, naj to noč straži palačo stotnija Iztokova.

Strop te dvorane je bil okrašen s kopajočimi se nimfami. Svetilnike so nosili Neptuni, delfini in somi, uliti iz korintske medi. Krog in krog so kipele svilene blazine na dragih otomanah. Tla so bila vložena v obliki razpenjenih morskih valov, med katerimi so se igrale zlate ribice.

Teodora je odločila, da je večer »raj mladih nimf«. Zato so prihajale dvorjanice odete s prozornim bisom in mrežasto svilo, kakor bi pokrivale njih telesa bele vodne pene. Častniki so si nadeli zelenkaste luskinaste oklepe iz mehkega, dehtečega usnja, da so posnemali ribe.

Ko je vstopila Teodora, so padli vsi pred njo na tla in jo počastili s tem, da so po vrsti poljubili ahate na njenih sandalih. Nato so sužnji prinesli v dvorano velikanskega lesenega delfina, ki je bil ves obložen z majhnimi koški, v katerih so bile same izbrane poslastice: sikomore, margarani, dateljni, gorka pavja jajca, beluši, gobe, ostrige in polži.

Pričela se je večerja. Zašumelo in zasmejalo se je vse v razkošni blaznosti – od zadaj skozi zavese so donele piščali in cimbale – v dvorani so pršeli dvoumni dovtipi. Dvorjani so se nagibali k licem krasnih družic, narda je dišala, rože so venele po mizi, po tleh, v vročih laseh, na razburjenih prsih.

Vino se je penilo v srebrnih čašah, razgreta kri se je še bolj razgrevala, vonjavi zrak je zamamljal živce, družba se je predajala trenutku, nasladi in razkošju.

Teodora je z bistrim očesom opazovala goste. Smejala se je glasno, preslišala ni nobenega dovtipa, a vendar se je pasla njena škodoželjnost na hrepenečih pogledih razdruženih parov. Določila je vsem take prostore, da so bili tisti, ki so se skrivaj ljubili in ljubkovali, vsaksebi. Dokler jih ni razgrelo vino, so se zatajevali. Kasneje so hiteli pogledi preko mize, gor in dol, oči so iskale oči.

Prav na koncu na desni strani mize je sedela osamljena Irena. Edina ni prišla v pohotno razgaljeni tuniki. Čutila je pikajoče poglede tovarišic, ki so jo prezirale in zaničevale. Odlikovanje despojne pri izletu prejšnjega dne se je bilo hipoma raztrosilo po palači. Sklenile so vse, da jo bodo prezirale, da se je bodo ogibale. Tudi to ni ušlo Teodori. Njih jeza in zavist jo je veselila. Ozrla se je pogosto preko mize na Ireno. V njenem licu je bilo nekaj slovesnega in veličastnega. Še sence bridkosti in žalosti ni mogla zapaziti Teodora. Sedela je zamišljeno, noben dovtip ji ni privabil smeha na lice, ustnice se niso dotaknile kozarca, iz oči se ji je poznalo, da hodi in plove njena duša daleč od teh šumnih orgij.

Ko je Teodora večkrat pogledala Ireno, se je za hip zgrozila, kakor bi jo zapekla vest. Spomnila se je, kako pojde drugi dan z vsemi navzočimi dvorjanicami, obdana z nimbom svetosti, v cerkev Naše Ljube Gospe, kako bodo vse povešale oči v največji sramežljivi nedolžnosti in se kropile z blagoslovljeno vodo ter zažigale dišeče kadilo pred ciborijem. Zgrozila se je in vest jo je zapekla. Ali to je bil samo trenutek – kakor se skrči tatu srce, ko seže v skrinjo po denar, če poči debeli pokrov. Strese se, ozre – in seže še z večjo predrznostjo prav do dna.

Teodora je bila naglo zopet dobre volje. Da bi podražila dvorjanke in Ireno zaeno, je dvignila zlato čašo in vzkliknila:

»Velika despojna, kraljica nimf, pozdravlja nocoj prvega tistega, ki ni delfin in ne Pozejdon, ki ni nimfa, ne mož, ne ženska, ampak sveti menih sredi kipečega življenja. Mnoga leta Ireni!« Piščali in bobenčki so zadoneli, vsa družba je morala navdušeno klicati: mnoga leta Ireni, menihu. Od vseh prezirana je bila na mah od vseh čaščena. Kosali so se, kdo hitreje izpije na njeno zdravje, in vino je poplakovalo kletve zavisti, ki so kipele v grla iz zlobnih src.

Irena se je dvignila in prišla, da se zahvali Teodori. Pripognila se je do tal, carica ji je ponudila roko, Irena jo je poljubila in šepetala:

»Velika despojna, menih bo prosil Krista za tvojo srečo!« 

Teodora je družbo prisilila, ker je počastila Ireno, da so morali govoriti o njej.

»Če izve patriarh za našega meniha, otme nam ga in ga naredi za diakona!«

Tako je govoril Azbad svoji tovarišici dosti glasno, da ga je čula Teodora.

»Episkop, vreden episkop bi bil menišič! Evangelije zna bolje ko dvorni pridigar Dioniz in psalter prebira vsako noč!«

Tako je odgovorila Teodora Azbadu, vendar obrnjena proti najmlajšemu in najbogatejšemu patriciju v Bizancu, ki je sedel ob njeni desnici.

Ker se je smelo govoriti ob taki priliki le šepetaje, so vsi razumeli odgovor carice. Zato je pogledala strupeno prek rame silno gizdava, pa malo lepa družica tankega častnika na Ireno in rekla:

»Prebira psalter, med stihi pa se smučejo kodri lepega barbara! Poznamo se, menišič!«

Irena ni segla po dateljnu in ni odgovorila zabavljici. Poprijela je besedo iznova nelepa gizdalinka in govorila častniku:

»Kako pohujšanje za sveto vero! Krščenica, dvorjanka ljubi pogana!«

Tedaj je v Ireni zakipelo. Boj, ki je stiskal njeno srce ves večer, ji je pahnil v lice rdečico, ustnice so se ji stresle in odgovorila je glasno:

»Boljše je njegovo poganstvo kakor tvoje krščanstvo.« Začutila je v tem trenutku v sebi moč, da bi se dvignila in spletla bič kakor Zveličar ter mahnila po omizju: Pobeljeni grobovi, gadja zalega, ven, proč, hinavci, proč od Krista! Tresla se je, rdečica je izginila, v gorečnosti so ji pobledele ustnice. Stisnila jih je krčevito, da je zadušila, kar je vrelo iz duše. Tresoč se je stopila k Teodori in prosila:

»Odpusti, despojna, ‚menih‘ je bolan. Naj gre!«

Teodora se je začudila, toda drhtenje Ireninega života in bledo lice jo je prestrašilo.

»Pojdi, počij, pokliči zdravnika! Kristus s teboj!« Izginila je neslišno. Družba je čutila, da je umolknil nemi pridigar in prsi, polne strasti, so se oddahnile.

Azbad se je nagnil k Teodori, vgriznil se v ustnico, toda mirno in sladko izpregovoril:

»Despojna, ti si vedela, da nadzira nocoj centurio Iztok stražo. Lepo in prijetno bo, ko ga pokratkočasi ‚menih‘ s psalmi.«

Teodori so se zabliskale oči in se zmračilo lepo čelo.

Devetnajsto poglavje

Iz bliskajočih se oči in mračnega čela je razbral Azbad učinek svoje opazke. Pretkan in vajen spletk je dobro poznal Teodoro, pa je sklepal že v hipodromu, da carica ni ravnodušna do Iztoka. Zavriskala je torej njegova duša, ko je rahlo zaslutil, da se dvigne v despojni ljubosumje. Prepričan je bil, da se mu posreči to vzbuditi, potem sta izgubljena oba, Irena in Iztok, on pa doseže največjo milost in neomejeno zaupanje.

Teodora je bila resnično vzburjena. Ni še docela dozorel v njej sklep, da bi zaljubila Iztoka. Ali tako daleč jo je že gnala sla, da bi vsaj nobeni drugi ne privoščila njegove vroče ljubezni, ki je vrela iz tega divjega srca kakor hudournik iz skale sredi gozda. Razžaljena je bila tudi njena oholost. Da bi jo ‚menih‘ tako varal, ta ‚menišič‘, čigar čednost in pobožnost je v skritem kotu srca visoko cenila, dasi se je šalila in norčevala iz Irene! Da bi znala Irena tako vzorno nositi krinko pred carico samo zato, da se snide z Iztokom, to jo je osupnilo in njen oholi žolč je vzkipel.

Za kratek čas se je zamislila in ni pazila na goste. Senca ni izginila z njenega čela. Azbad jo je skrivaj opazoval in občutil v srcu neizmerno veselje.

Kar se okrene Teodora in pošepeta evnuhu Spiridionu zaupno naročilo na uho. Takoj se je oddaljil in izginil iz sobe. Tudi tega ni prezrl Azbad. Dobro je poznal Spiridiona, ki je spletal in stikal nitke največjih caričinih skrivnosti.

Spiridion se je kmalu vrnil. Stopil je k carici in sporočil:

»‚Menihu‘ bere sužnja Cirila Pavlova pisma.«

Senca na Teodorinem čelu je ugasnila, pričela je vnovič pogovor in Azbada je zadel njen pogled z očitanjem:

»Lažeš, obrekuješ!« Stresel se je pred njim magister equitum in pogledal v tla. Toda to so bili samo skrivnostni, daljni bliski. Družba jih ni videla in ni čutila. Valovje sle in strasti je plulo više in više.

Ko je prišla Irena s sužnjo Cirilo v svojo sobo, ji je velela prižgati svetilko. Vsa trudna, razburjena, žalostna in otožna se je naslonila ob okno in se zagledala v jasno nebo. Kako so se ji dvigale prsi, ko je vsrkavala čisti nočni zrak! Kakor bi se otela iz dna umazanega jezera in zagledala nenadoma nad seboj nebo, tako svobodno se ji je zdelo srce, tako lahkokrila ji je bila duša. Slonela je dolgo brez misli, v sami jasni zavesti, da je oteta iz kaluže, da je ne mori tisti grozni omamni vonj, ki stiska srce in mrači misli. Proč je bila od ljudi, ki so kričali na ulici in v cerkvi: »Gospod, Gospod«, njih srce pa je bilo poklonjeno malikom in dano na oltar viharju strasti.

S pogledi so jo pahnili izmed sebe; z besedami so jo bičali; tudi umazani valovi vržejo biser na prod in Učenika so tudi bičali. Njeni duši se je užalilo. Nocoj je prvič občutila, da ji dvorna služba kuje verige na roke. Doslej se je radovala vrojena ženska ničemurnost, ko so se klanjala ljudstva pred despojno, s katero je hodila, ko se je grela tudi ona v soncu zlatega nimba. Večkrat je že pretreslo njeno dušo, ko je videla, kako pljujejo v obraz resnici, kako teptajo za ozidjem Gospodov evangelij, na ulici pa hodijo za Njegovim križem in sipljejo timijan v zlate kadilnice. Toda vselej se je iznebila neprijetnih misli, odpuščala je, kakor je odpuščal Kristus, sodila ni, da bi ne bila sama sojena. Nocoj je prišlo z drugačno, z mogočno silo. Spoznala je, da padajo nanjo zanke, da se zadrgujejo, da jo vlečejo k tlom in da ne bo mogla dolgo obstati: če se upre gnilemu dvoru, je izgubljena, če jo objame in omami pohotno ozračje dvora, je propala, tuja Kristu ... Še bolj se ji je stisnilo srce in obraz je zakrila z rokami. Ali more nazaj? V Toperos, v sredo barbarov, ona, dvorna krasotica? Kaj poreče stric, ki si je toliko prizadejal, da ji je odprl vrata v dvor? Ali naj ostane, naj se vda Azbadu, ki ga sovraži, Azbadu, da se poigra in odide, kakor delajo vsi dvorjani? Proč bi šla, tjakaj v Malo Azijo, kjer so votline, kjer so puščave, ki skrivajo svetnike, proč –«

Domislila se je, da stoji še Cirila za vrati in čaka njenega povelja. Stopila je od okna in segla na stojalo, kjer so bili zviti pergamenti. Vzela je, odprla zavoj in ga dala Cirili.

»Beri mi, Cirila!«

Sužnja je stopila k svetilki, razgrnila pergament in začela sredi poglavja.

Bil je list do Rimljanov.

»Meseno mišljenje je smrt, duhovno mišljenje pa je življenje in mir. Kateri pa žive po mesu, se Bogu ne morejo priljubiti –«

Skoraj šepetaje je brala Cirila dalje. Irena je sedla na mehek stolček, naslonila se na okno in se zagledala v noč. Čist je bil glas sužnje. Rahlo so tekle besede z njenih ustnic – Irena jih ni več slišala. Prvi stavki so jo pretresli in ponavljala je: »Ni njegov, niso njegovi, ker nimajo duha Kristovega ...«

Zamislila se je v Pavla, apostola narodov. Nenadoma se ji je rodilo vprašanje, zakaj je ženska? Zakaj ni mož, da bi šla na dvore kakor Pavel in bi zaklicala: Ne smete! Šla bi z evangelijem na trg in bi govorila o ljubezni in odpuščanju. Šla bi k Zlatemu rogu, kjer taboré sužnji, in bi jim oznanila blagovest ... Njeno navdušenje je kipelo, domišljija se ji je vznemirila, hodila je po pustih potih med divjimi narodi in širila blagovest in privedla jo je pot v domovino njene matere, do Slovenov. Tja bi šla, v gradišča in sela, in plemenita srca bi sprejela evangelij, plemenite duše, kakor žejna zemlja rosne kaplje, duše, kakršna je Iztokova ... Ob tem imenu je zadrhtela. Njene misli so se ustavile, kakor bi po dolgem potu prišle do cilja. Iztok! O, nisem Pavel, nisem mož, toda njega pridobim, njemu razženem temo. Čutila je s prvim dnem tiho nagnjenje do lepega barbara, a bala se je in morila je misli nanj. Sedaj se ji je na mah zasvetila nova luč. Sedaj je občutila v sebi pravico in dolžnost do njega. Sedaj mu ne pojde več s pota. Iskala ga bo – pastirček izgubljeno ovco – dokler je ne privede v hlev Gospodov. Nič več ni pomislila, kaj poreče dvor; še nalašč jo je mikalo, da bi kljubovala vsem, gorečnica ...

»Dosti, Cirila! Poglej, ali so vrtovi prazni. Glava mi je težka. Izprehodim se, preden ležem.«

Cirila se je skoro vrnila in povedala, da razen straže ni žive duše na vrtu. Iz dvorane nimf se čuje glasba. Vsi so še pri večerji.

Irena je ogrnila temno stolo, plašč, zavila glavo v oglavnico in odšla tiho po marmornatih stopnicah. Kakor senca jo je sledila sužnja.

Ireni je nova misel prevzela vso dušo. Zamislila se je v apostolsko delo, gledala Iztoka, kako žejno bere evangelij, kako hvaležno ji gleda v lice, ker mu je pregnala temo malikov. Vesele sape so dahnile v njeno valovito obleko, mirte so šumele, pinije so šepetale v mračnih vrhovih in Irena je spela po belih stezah vsa vesela in navdušena. Njeno srce je objel sladek nemir, njena duša se je že pogovarjala z Iztokom. Razgrnila je temno stolo, oglavnica ji je zdrknila z glave, kodri so se usuli na čelo in na rame. Vetrovi so se igrali z njimi, Irena se je sprehajala in sanjala lepe sanje.

Kar stopi izza temnega oljkovega grma visoka postava v svetlem oklepu in ji zastavi pot. Irena je vztrepetala in kriknila. Cirila je prihitela in prestregla stolo, ki je zdrknila z njenih ramen.

»Irena, Irena, ne boj se, jaz sem – Iztok, ki te ljubi!«

Irena se je obrnila in hotela zbežati. Toda Iztok jo je prijel rahlo za roko in koprneče zaprosil.

»Bogovi so me čuli, ne zaničuj me ti! Ko sem zvedel, da grem na dvor s stražo, sem obljubil Devani žrtev, če vidim samo trenutek tvoje oči. In boginja me je uslišala in privedla tvoje korake do mene. Irena, bogovi se vesele najine ljubezni!«

Srce je utripalo v prsih Ireni, ves strah je izginil, moč, da bi bežala, je pešala in vleklo jo je s čudovito silo k Iztoku. Odmaknila mu je roko, Cirila ji je zavila razburjeno telo v stolo, in obstala je pred njim, visokim in mogočnim v blesku mesečnih žarkov.

»Iztok, nocoj sem mislila nate!«

»Kako sem ti hvaležen, Irena! Samo zato, da si enkrat name mislila, samo zato dam življenje zate.«

»Zares sem mislila, še sedajle, ko sem te srečala, in smilil si se mi, Iztok!«

»Kakor boginja si; tudi bogovom se je smilila moja ljubezen!«

»Iztok, pojdi za menoj. Kamnitna klop je v senci pinij. Razodenem ti veliko resnico. — Cirila, ti ostani ob meni!«

»Prek morja grem za teboj, Irena. Zakaj brez tebe ne morem in nočem biti, brez tebe je smrt.«

Sedla sta na marmorno klop. Cirila se je stisnila k nogam Irene in se skrbno ozirala naokrog. Pogovora ni razumela, ker ji je bil neznan jezik Slovenov.

»Smilil si se mi, Iztok!«

»Bogovi so ti ganili srce, Irena!« Iskal je njene roke, ki je bila tesno zavita pod stolo.

»Iztok, ti se motiš, ker véruješ v bogove. Tvoji bogovi so laž, en Bog je in en Kristus – Rešitelj.«

Iztok se je nekoliko odmaknil, se začudil in gledal v ognjevite oči Irenine, na katere je skozi vrhove pinij lila mesečina.

»Irena, če bi rekel, da so tvoji bogovi laž, bi te razžalil. Veš pa sama, da so naši bogovi boljši od vaših. Bogovi, ki učé Upravdo moriti nedolžne, prelivati kri, o, bogovi despojne, verolomnice, o, molči mi o teh bogovih, Iztok jih zaničuje, kakor zaničuje te, ki vanje vérujejo.«

»Glej, Iztok, ti si dober, ti si pravičen, dasi tvoji bogovi niso resnica. Ali je zato Kristus laž, če mu tisti, ki bi mu morali služiti, ne služijo, ki bi ga morali slušati, ne slušajo?«

»Ne govoriva, Irena, o bogovih. Če ti rečeš: Glej, pinija nad nama je božanstvo, Iztok ji bo postavil žrtvenik in daroval. Če ti rečeš: Glej, ribica, ki je pljusknila iz morja, je boginja, Iztok ti véruje in ji vlije vina v morje za daritev – ne govoriva, Irena, o bogovih!«

»Iztok, ti ne boš veroval meni, veroval boš resnici. Še bova govorila o Bogu in tvoje srce bo polno veselja. In če bi ti ne hotel govoriti nikoli več o tem, bi Irena ne govorila s teboj. Mislila bi nate in molila bi Kristusa zate, a mojih oči bi ne uzrl nikoli, Iztoče!«

»Torej govori, poslušal bom, za tvojimi besedami pojdem kakor za glasom slavčka.«

»Nocoj se morava ločiti. Jutri ti pošljem blagovest. Grško že govoriš in bereš. Spoznaš resnico in najdeš ljubezen.«

»Le pošlji, Irena, tisočkrat bom bral, česar so se dotaknile tvoje roke. Na srcu bom nosil pod oklepom.«

»Iztok, ti si dober in luč pride v tvoje srce. Ti bivaš pri Epafroditu?«

»Pri njem, ljubica!«

»Ob morju je njegova vila.«

»Vrtovi, kakor tukaj, se igrajo z valovi.«

»Ko prebereš blagovest, pridem v čolnu ponoči in ti jo razložim.«

»O bogovi, kaj vam dam, ker me tako ljubite!«

Iztok je razprostrl roke in objel Ireno, ki je drhtela v neizmerni razburjenosti. Odskočila bi bila, pa je že gorel poljub na njenih očeh.

Tedaj se je dotaknila Irene Cirila.

»Presvetla, bliža se nam senca! Za grm je utonila!«

Irena je zbežala po stezi proti palači. Visoko gori je utihnila dvorana nimf, skrivnostni pari so begali po vrtovih. Gostje so šli pod milo nebo uživat bakanal.

Trepetaje po vsem telesu je dospela Irena v sobo.

»Kaka senca je bila, Cirila? Govori! Ti nisi bila dovolj pozorna!«

»Presvetla gospodarica, naj umrem, če sem za trenutek zatisnila oči. Ali senca je prišla nenadoma kakor iz tal.«

»Pa je nisi spoznala?«

»Rekla bi, da je bila despojna. Njen je prostorček pod pinijo. Da bi se motila!«

»Da bi se motila, nesrečnica! Ume li despojna jezik Slovenov?«

»Ume, kakor Upravda. Naučila se ga je v areni.«

Irena ji je dala znamenje, naj odide. Nato se je ozrla v ikono Kristusa in šepetala:

»Ti veš, da sem čista; ljubim ga, saj ga ljubiš tudi ti ...«

V jutro je prejel Epafrodit od evnuha Spiridiona sledeče pismo:

»Najponižnejši sluga javlja tvoji brezmejni dobrotljivosti, da se je snoči tvoj várovanec centurio Iztok sešel z dvorjanico Ireno na carskem vrtu. Pogovor je čula despojna. Jaz ga nisem razumel, ker sta govorila barbarski. Despojna razume in zato je njeno lice danes mračno. Naj ti Iztok pove, kaj je govoril.

Tvoje svetlosti ponižni sluga

Spiridion.«

Epafrodit je dal sužnju, ki mu je izročil pismo, takoj mošnjiček zlatov za skopljenca. Na lice mu je legla globoka skrb. Prebral je še enkrat in mrmral:

»V pogibel gresta, ona in on. Uniči ju, oba uniči – prekleta!«

Dvajseto poglavje

Ko se je despojna Teodora po bakanalu prebudila, so se že dolgo igrali sončni žarki po valovih rahlo prebujene Propontide. Trudno je dvignila bele roke in jih položila na mehko svilo. Suženj ni še hotela poklicati. Zakaj zbudil se ji je večer, zbudila noč, ki ji je ugrabila spanec in jo razburila, da je krčevito stiskala z drobnimi rokami mehke blazine. Zatiskala je oči, da bi spala. A vselej sta se dvignila pred njo kipa dveh teles, Irene in Iztoka, ko sta šepetaje sedela na klopci tesno drug ob drugem. Nad njima pa je širila košata pinija temne veje, tista pinija, ki je imela edina pravico, da občuduje samo razkošno radost despojne.

Teodora je še enkrat premislila vsako besedico, ki jo je ujela v pogovoru. Pretehtala jih je počasi, z vso skrbnostjo, stavek za stavkom, dokler ni okamenela pred tistim trenutkom, ko se je nagnil Iztok k Ireni, jo tesno objel in poljubil.

Stisnila je drobno pest in odločno sunila proti stropu, kjer so razposajeni amoreti pletli kite iz cvetja in zelenja.

»Ne boš je več poljubljal, barbar! Tvoj ogenj ni za meniha, tvoja strast razgreje mene, despojno, ali pa požge tebe v prah ...«

Izgovorila je glasno, v kipeči razvnetosti; nato se je dvignila v postelji in oprla na komolec in zopet kakor trudna utonila v blazine. Na licu se ji je pojavilo ko strah pred lastno besedo. Domislila se je svojega veličanstva, spomnila se prestola in škrlata ter – njega, ki jo je v blazni ljubezni poiskal med zavrženimi, raztrgal staro zakonsko pravo in s carsko roko in vsemogočnostjo zapisal nov zakon, da je mogla z ulice na prestol. Spomnila se je njega, ki jo danes ljubi še z istim ognjem, ki poklada milijone k njenim nogàm, ki bi ji izročil glave najboljših mož, če bi jih zahtevala. In ta bedi vse noči, njegovo lice sahne, lasje mu sivijo v neizmernih skrbeh, ona pa vodi bakanál in njena sla jo žene v naročje barbaru.

Za trenutek se je zgrozila, prijela bujne lase in si zakrila z njimi obraz.

Ko bi bila nosila v duši evangelij, kakor je nosila nimb na glavi, bi se bila dvignila in šla v delavnico do Upravde ter mu z iskrenim poljubom osladila ure dela in izbrisala črne slike v svoji duši. Toda njen evangelist je bil Epikur^[22]. In v njegovem spremstvu je prišla bleda ženska zavist, ki jo je podžigala z ognjem, vžganim v dušo in kri njenemu rodu: Ker ne uživam jaz in morda nikoli ne užijem, naj tudi Irena ne okusi!

Odločno je udarila s slonokoščenim kladivcem na zlato ploščo, visečo ob postelji. Zavese so se razgrnile in šest krasnih suženj je stopilo krog postelje.

»V kopel!« je velevala, se hitro dvignila in sedla v nosilnico.

Ko so jo v zlati posodi objeli dehteči valčki mlačne vode, se je naslonila z na pol zastrtimi očmi na rob banje in se predala trenutku. Nemo so ji česale spletične valovite lase in jih mazilile. Živce sta ji omamljala vonj in gorkota, vzbujala se ji je sla, pred njo so se snovale prelestne slike divjih moči, ki jih je prebila med mišičavimi rokoborci in vozniki v hipodromu.

Strah je minil. Upravdo je pozabila in njene misli so se zaplele ob Iztoku ter tkale skrivne niti, da ga omreži, iztrga Ireni, obvlada sama – potem pa pahne od sebe in uniči, da ji ne omadežuje pred svetom svetega nimba.

Davno so že končale sužnje svoje delo in stale kakor beli kipi iz alabastra ob kopeli, gledajoč v lice despojni, ki je zaprla oči, kakor bi zaspala. Toda vajene služabnice so brale z lica, da despojna ne spi. Ustnice ji je obkrožal smeh, izginil nenadoma, na čelu se ji je zarezala temna črta, ki je zopet izginila, in smeh se je vnovič pojavil, kakor bi sonce posvetilo skozi oblak.

»K zajtrku! Pokličite takoj Spiridiona!«

Tako se je nenadoma oglasila Teodora. Prihiteli so evnuhi s škrlatno nosilnico in Spiridion je že klečal pred njo in prosil:

»Vsemogočna despojna je velela, naj se ji približa najnevrednejši suženj.«

»Za menoj!«

Ko so se skopljenci ustavili z nosilnico pred porfirno mizico, v kateri je bilo vdelano iz dragih kamnov grozdje, oljke in cvetje, je Teodora velela, naj vsi odidejo razen Spiridiona. Sedla je k mizici in segla po zlati čaši z zavretim vinom in govorila:

»Spiridion, ali je že poslala Irena evangelij centuriju Iztoku?«

»Vsemogočna despojna, Spiridion bi rad umrl, ko bi ti mogel povedati. Ali zvedel je le toliko, da je poslala Irena sužnjo Cirilo h knjigotržcu.«

»Dobro! Poslala je po evangelij. Spreobrniti hoče barbara Iztoka, da bi véroval na Krista. Vrla Irena! Apostolsko delo vrši. Poizvedi, če mu je evangelij že izročila.«

»Da ne morem sveti despojni odgovoriti, kakor bi rad! Čemu nisem umrl pred rojstvom, ničvredni! Šel pa je suženj Protos k Epafroditu, kjer menda biva Iztok, centurio. In s seboj je nesel droben sveženj!«

»Ali veš to za trdno? Ribam tvoje truplo, če si se zmotil.«

»Naj me uniči Belcebub, če nisem izpričal svete resnice!«

Teodora je namignila, evnuh je izginil. Ko so se strnile zavese, je omočila pecivo v sladko vino, odgriznila košček in se na glas zasmejala.

»Ha-ha-ha! Apostolsko delo! Menišiču je evangelij za škatlico, v kateri pošilja ljubavna pisma. Pripravita se!«

Ko je Teodora še razmišljala, kako bi si osvojila Iztoka ali kako bi vsaj razdružila ali uničila dvoje src, ki sta se edini na vsem dvoru ljubili z iskreno ljubeznijo, je evnuh Spiridion tehtal in prešteval že tretjič zlate Epafroditove bizantince. Bil je lakomnik, ki bi bil prodal desetkrat na dan dušo in prepričanje za suho zlato. Vsem zvest za denar in v istem trenutku nezvest za boljše plačilo. Prešteval in tehtal je zlate bizantince in vsakega posebej spuščal v skrito, v zidu izdolbeno duplo; njegov posluh pa se je naslajal ob vsakem cvenku. Ko je zacingljal zadnji, je evnuh skremžil spačeni obraz v prijetne gube največje slasti, sédel in hitro napisal novo pismo Epafroditu. Vse na drobno mu je naznanil, kaj ga je vprašala despojna. Pristavil je hinavsko, naj pomisli Epafrodit, da z vsako črko, ki mu jo sporoča, tvega glavo in da ni denarja na svetu, ki bi mu to poplačal. Dela vse to iz neizmernega spoštovanja do Epafrodita, ki je bil vselej zvesto naklonjen carju in despojni.

Ko je Epafrodit prejel pismo in prebral zadnji vrsti, se mu je namuzal pretkani obraz, segel je takoj globlje v blagajno ter poslal evnuhu težji mošnjiček.

Nato je prebral prvo pismo, prebral še enkrat drugo, vstal in začel hoditi po dragoceni preprogi. Globoko se je zamislil. Spletal in snoval je v modri glavi, preudarjal in razsojal, kako bi ukrenil. In vendar kljub obilnim skušnjam in vrojeni grški pretkanosti ni mogel razmotati vozla, ki se je začel spletati krog njegovega varovanca Iztoka. Ko ni videl iz zagate nobenega izhoda, je hladnokrvno legel na perzijski blazinjak in se nasmejal.

»Stvar postaja premisleka vredna. Da se je začela zanimiva komedija, ki se lahko konča s še bolj zanimivo tragedijo, to je jasno. Gre sedaj samo za to, ali naj jaz igram, ali naj si navežem tudi koturn in nataknem krinko ter grem na oder ali naj sedim v vrsti gledalcev ter si privoščim lepe zabave? No, če igra Teodora – despojna, naj igra še Epafrodit. Da ne zaigram glave, zato sem bil rojen iz krvi rodu, ki je dal svetu Aristotele in Temistokleje. Ko nimam drugih otrok kakor ladje na morju in zlato v blagajnah, naj mi tuji otroci vedrijo stara leta!«

Nato je pozval sužnja in vprašal po Iztoku. Toda ta se še ni vrnil. Zato je naročil, naj ga čakajo, in kadar koli pride, naj mu takoj velé, da se oglasi pri njem. Tudi v ponočni uri.

Večer je že davno shladil vroči pomladni dan. Vsi trgi so oživeli, z vrtov so se čule cimbale in bobenčki, po morju se je zibalo neštevilno lučic. Vse je hitelo pod zvezdnato nebo v hladni večer.

Tudi Epafrodit je hodil po terasah. Ves dan je zaman pričakoval Iztoka. Začelo ga je skrbeti. Humor, s katerim si je še v jutro zamislil komedijo, ki jo uprizori Teodora, je izginil. S hitrimi koraki je hodil med cvetjem. Glavo je povešal, pod zgubanim čelom so sršele namršene obrvi. Lotevale so se ga sitne misli. »Ali mi je tega treba,« je pomislil. »Dosti sem storil za barbara, ki mi je rešil življenje, in še delam zanj, rad delam. Toda če sam tišči v zlo, vrtoglavec, sam rije v brezno, kaj morem za to? Oj, res, kdor ljubi, je blazen! Odpri mu žrelo samega Hada pa mu reci: Otmi se, če ne, te požre, ne bo se otel. Za en poljub se izroči Haronu^[23]!« — Jezno je udaril z drobno paličko po glavi cvetočega maka, da je razsula temnordeča čaša drobne liste po pesku.

»Teodora je ljubosumna, to je gotovo. Ljubosumen je Azbad, tudi to je gotovo. Težko ubeži, nad kogar razkleščita žreli hijena in volk. Iztok je lahko že v ječi, morda koraka bog ve kam na barbarsko mejo, morda ga nese ladja v Afriko. V Bizancu, kjer vlada car, nabiralec zakonov, je vse mogoče. Helenske šole je pozaprl, naj zapre rajši palačo in požene nesnago prek praga. Hinavci!«

Zopet je udaril po maku, da so tri rdeče kapice odletele in padle na stezo.

Tedaj je začul tri krepke udarce na dvorna vrata. Naglo se je okrenil in šel po vrtu proti dvorišču. Podkve so udarile ob kamen.

»Vrnil se je!«

Hitro je odšel z vrta v vilo. Pred vrati je že čakal Iztok. Njegova bleščeča oprava je bila pokrita s prahom. Po obrazu so se mu sledile srage obilnega potu.

»Jasni, velmožni, nenadoma sem prišel, ker si me klical. Odpusti, posut sem s prahom in znojem.«

»Nič ne de! Pojdi z menoj, centurio!«

Šla sta po ozkem, z vijoličasto lučjo razsvetljenem hodniku v peristil. Najlepši snežnobeli korintski stebri so podpirali arkade, na sredi je šumel vodomet in škropil troje kopajočih se Najad^[24].

»Truden si, centurio. Sedi.«

Velel mu je na kamnito klopco, sam si je pritegnil svilen stolček in sedel nasproti Iztoku.

»Azbad je bil danes, kakor bi bil pobesnel. Gnal je mojo stotnijo tako daleč in z brašnom tako obloženo, da je padlo deset mož sredi ceste. Sami besi so mu menda sedeli na tilniku in ga jezdili!«

»Ali je tudi on zvedel za tvoj sinočnji sestanek z Ireno?«

»Moj sestanek?«

»Ne taji, Iztoče! Pomisli na prisego, pomisli, da sem sedaj tvoj oče, in ne skrivaj mi niti besede.«

»Gospod, ti veš, da sem govoril z Ireno?«

»V Bizancu so ušesa vohunov na gosto sejana kakor iglice na pinijah.«

»A kako si zvedel?«

»Za to se ne meni! Tega ti ne povem. Govori, kaj sta se domenila z Ireno?«

»O bogovih sva se pogovarjala, o svojem Bogu mi je govorila navdušeno, kakor bi bila svečenica Svetovita.«

»In sicer nič? Povej naglo!«

»Obljubila mi je, da mi pošlje blagovest svojega Kristusa.«

»In boš bral evangelij?«

»Kar pošlje ona, bom bral in črke bom poljubljal, ker so jih zrle njene oči, v katerih biva in živi vsa lepa domovina Slovenov.«

»Beri torej in česar ne razumeš, naj ti razloži Kasander. Evangelij je resnica!«

»Ni treba Kasandra, sama pride, sama –«

»Irena?«

»Irena, gospod!«

»Ni mogoče! Dvorjanica ne more obiskovati barbara. Ti še ne poznaš Bizanca in strogih šeg!«

»Prejasni, čemu so bogovi naredili noč? Pokaj so razlili od Epafroditovih vrtov do carskih gajev zeleno cesto, po kateri ne ropoče kolo in ne udarja podkev, da bi zbudila nepotrebne oči in odmašila speča ušesa?«

Epafrodit ni za trenutek nič odgovoril. Mrmral je v suhe ustnice zopet in zopet resnični Evripidov rek:

Kdor ljubi – je blazen.

»Torej ponoči, po morju ... Potemtakem sta sklenila, da gresta skupno oba v pogubo.«

»V pogubo? Če mi bo razlagala blagovest, ali naj ji bo to v pogubo? Čudni ljudje v Bizancu. Če se žrtvuje ona, čista kakor sončni dan v mladi vesni, da mi govori o svojem Bogu, naj ji je to v pogubo? Pošten barbar vas ne razume!«

Dvomljivo se je nasmehnil Epafrodit. Njegove drobne oči so se zapičile v Iztoka.

»Sinko, kdo ti bo verjel v Bizancu, če se shajaš ponoči z lepo dvorjanko, da govorita o bogovih?«

»Pogleda naj Ireni v oči in tam bo bral resnico, ki je zapisana jasno in trdno, kakor so jasne in trdne zvezde na nebu.«

Iztok se je navdušen ozrl v jasnino, ki je svetila skozi impluvij – odprtino sredi stropa – v peristil.

»Ali kaj slutiš, da bi utegnila to zvedeti zavistna despojna? Morda že ve. Njeni vohuni prisluškujejo za vsakim oglom.«

»Če bi zvedela, če že ve, kaj je to? Saj nosi zlati nimb svetosti krščenikov, hodi za križem, pokleka pred žrtvenikom, kjer darujejo žreci kruh in vino bogovom, tedaj bo vendar odlikovala dvorjanko krščenico, ki v svetem ognju pridobiva njeni veri barbarskega stotnika!«

Epafrodit ga je pogledal vnovič z dolgim pogledom, polnim dvoma. Nato je vstal, položil obe roki na njegova ramena in rekel:

»Iztoče! Kakor zlata vrata v Bizanc, tako so lepe in močne tvoje prsi. Ali notri kljuje drobno srce nedolžnega pastirčka. Bodi! Kristus blagoslovi vajino ljubezen! Zaupaj vame! Deset najmočnejših sužnjev ti je na službo. Čolni so vedno pripravljeni. Kadar pride, vselej pospremi Ireno. Zakaj v pozni noči so nevarne mokre ceste krog Bizanca!«

Iztok je poljubil Epafroditu roko in trgovec je izginil med stebriščem.

Ko je Iztok prišel prek vrta do svojega stanovanja, ga je čakal Numida pri vratih in mu izročil majhen zavitek. Centurio je pozval sužnja, naj mu pomore odpreti oklep ter mu pripravi kopel. Izpraševal ga je, kdo mu je prinesel zavitek, kdaj in kaj je sporočil. Numida pa ni vedel ničesar povedati. Lepo oblečen suženj da je pritekel in strogo naročil, da se sme izročiti edinole gospodu. Zato je nosil ves dan zavitek s seboj in ga tiščal skritega na srcu pod tuniko.

Iztok je postajal nemiren. Blagovest je! Od Irene! Dal je Numidi nekaj statérov in ga odslovil. Na kopel je pozabil. Rahlo je odmotal ovoj in posvetile so se lepe grške črke: Evangelij po sv. Matevžu. Na prvi strani je tičal listek. Hlastno ga je prijel centurio in bral:

»Dobri Iztoče, vrli centurio! Vzemi blagovest Kristusa in beri. Ko bo mogoče, pridem in govorila bova o sveti resnici. Poljub miru ti izroča

Irena.«

Iztok je pritisnil drobni list na vznemirjeno srce, prijel pergamente in jih blagroval: Srečne ve črke, ker ste gledale njene oči! Irena, Irena!

Minilo je nekaj dni. Irena je čutila prezirljive poglede dvorjanic. Bala se je despojne. Ali Teodora je bila z njo prijazna, večkrat jo je celo odlikovala pred drugimi. To je deklico pomirilo in prepričana je bila, da carica ničesar ne ve o nočnem pogovoru z Iztokom. Z Azbadom se ni več sešla. In tako je z veselim smehom na licu prenašala vso zavist in prezirljivost dvorjanic ter živela edinole svoji misli, da Iztoka spreobrne. Brala je knjige modrijanov in se vadila v govorništvu. Vse ure, vse misli in hrepenenje, vse se je snovalo krog Iztoka. Ni hotela lagati sama sebi, da ga ne ljubi iskreno. Prosila je Krista Pantokratorja, naj varuje Iztoka, naj ga razsvetli – in naj ga pripelje nekoč, da bo njen, samo njen, ta dobri sin Slovenov.

Iztok pa je bral evangelij. Bral ga ni s hrepenenjem, da bi spoznal Irenino vero, bral ga ni zato, da bi zatajil bogove, bral je, ker je želela ona, in med branjem mislil, da sliši njene besede. Kljub temu je bil vendar čimdalje bolj zamišljen. Z železno silo so se ga prijemale preproste besede blagovesti. Razmišljal je o bogovih, budil se je dvom, v duši je nastala borba, dvignila sta se dva bregova – in sredi prepad brez mostu. Na enem bregu Irena z blagovestjo, na drugem sam s Svetovitom, Perunom in drugimi božanstvi. Vleklo ga je prek prepada zavoljo Irene. Na domača tla in slovenske žrtvenike ga je vezala neizmerna mržnja do tiranov. In tako je hrepenel in ljubil, bežal in sovražil, vsa duša in srce se mu je razburkalo, njegova vedra glava, ki jo je nosil pokonci, se je v poznih večerih povešala, oči so strmele v neznano in nerazumljivo daljavo.

V tem brezmejnem duševnem razdvoju je srčneje koprnel po Ireni. Da bi že prišla ona, da bi sédel k njenim nogam, objel njena kolena in se ji zagledal v oči. Tam, v njenih očeh, je vsa resnica, v njenem srcu vsa ljubezen in vsa njegova vera – vera vanjo. Vsak dan je izpraševal Numido, ali mu je prinesel kdo pismo. In Numida je bil žalosten, ker ni mogel postreči gospodu, tako da ga je vsak dan pričakal na dvorišču pri vratih in mu s solznimi očmi tožil: »Ni, gospod, ni pisma, po katerem hrepeniš. Kako sem nesrečen, kako sem nesrečen!«

Tudi Irena je hrepenela po Iztoku. Prebirala je psalter, poklekala pred ikono^[25]; v poznih nočeh je slonela na oknu in njene oči so se potapljale v zelene valove in plule v čolničkih hrepenenja po obrežju in iskale Epafroditove vile.

Hlepel je tudi Azbad. Toda vse njegovo hlepenje ni bila več ljubezen, bila je edino misel na maščevanje. A nad njim se je vse zgrnilo z neprozorno temo. Teodora ni omenila nikoli več Iztoka, ni se več šalila z Ireno, do njega je bila hladna. V njem je gorelo in sičalo. Na dan pa ni moglo. Z besedico se ni upal dotakniti pred despojno imen tistih dveh, katerima je zaprisegel maščevanje. Edino Iztok je bil tisti, ki ga je mučil na vajah, da bi vsak drug obnemogel. Toda barbar in njegovi vojaki so vse prenesli, vedno zmagovali, se vedno odlikovali. Niti enkrat ni mogel ponižati Iztoka.

Teodora je bila izredno zamišljena. Dvorjanice so se je bale in slutile nekaj groznega. Mnogo večerov je brez družbe samevala.

»Despojna ljubi,« so si šepetale lepe dvorjanice po skrivnih hodnikih. Vse patricije so pretehtale v pogovorih, vse lepe častnike, pretorje, a njeno vedenje, njena ljubezen jim je ostala zapečatena kakor apokaliptična knjiga.

Teodora je v resnici trpela. Včasih se ji je zbudil v duši tolik gnev in sram, da je skočila pokonci in zakričala: »Proč, proč, črne sence! Dovolj je! Nočem, ne smem!« A priplazil se je vselej njen modrijan Epikur. V hipodromu je zableščalo ponosno Iztokovo telo, ko je vrgel s sebe belo haljo in planil na konja. Napele so se njegove mišice, ko je udaril s kijem v Azbadovo četo na kampu. Njena volja je ginila, objel jo je trenutek ...

»Nočem,« je rekla odločno. Nova misel se ji je rodila in šla je k Upravdi.

V volneni halji, z jermenom preko ledij je tičal v pisarni sredi kupov sodnih aktov, ki jih je skoraj vse sam reševal in določal sodbo.

»Moj despot mogočni! Duša mi gine, ker te ni! Pridi, spočij se pri meni, predobri, premogočni!«

»Ti edina, ti svetla, Justinijan pride, pride kmalu in tedaj se razveseliva trenutka. Toda poglej, skrbi, skrbi, noči brez spanja! Še ne morem – ne morem! Vse cesarstvo naj te vedri in zabava, predte naj poklekajo in narda in mira naj se dviga pred teboj, da ti bodo ure sladke in vesele, dokler ne pridem.«

»Kako si dober, vsemogočni gospod zemlje in morja. Pa daj, kupi svile, težke svile, da si jo razprostrem po vseh dvoranah, da bo kipelo vse kakor rahle pene na Propontidi.«

Upravdi se je stemnilo lice.

»Sam bi gnal velblode prek puščav do Indije in natovoril zate svile, ti edina, sveta! Ali v blagajni nima gospod zemlje in morje sedaj toliko zlata, da bi odtehtalo tvojo željo. Odpusti!«

»Odpuščam,« je rekla in odšla.

Zaprla se je in solze so ji orosile oči. Proti Hagiji Sofiji se je ozrla in v zavisti izpregovorila: »Zate je dosti zlata, za despojno ga ni. Kaj mi tak despot!«

Nebo je bilo oblačno in temen večer je zagrnil mesto, ko je Iztok prijezdil iz vojašnice. Pri vratih ga je sprejel Numida. Od veselja je poskakoval in se vrgel trikrat na zemljo pred centurijem. Nato je potegnil iz nedrja droben pergamentni zvitek in mu ga dal.

»Gospod, prišlo je, česar si čakal, prišlo, kako sem srečen!« 

Hlastno je segel Iztok po pismu in naglo odšel čez dvorišče na vrt.

Prsti so mu drhteli, ko je lomil pečat in odvijal vrvco.

»Pride, pride! Nocoj pride opolnoči! O bogovi! O Devana!«

Takoj je slekel oklep, šel v kopel, se odel z mehko belo tuniko in nataknil dehteče, mehke sandale. Numidu je ukazal, naj prinese rož. Po vsem stanu jih je razstlal, sobo je poškropil z dišečim žafranom in v srebrni čolniček je ukazal naliti dragega olja, da bo od luči kipel tih vonj, ko bo bivala ona pri njem. Nato je hitel in odbral deset najmočnejših sužnjev, jim velel pripraviti dva čolna, razgrniti na bregu preprogo, ker je bila zemlja vlažna, in nato čakati v oljčnem gozdičku, dokler jih ne pokliče.

Temna noč je zakrila mesto in morje. Le malo lučk je brlelo na jadrnicah, čolnov sprehajalcev ni bilo na vodi.

Iztok je sedel na nizkem stebriču, ki so nanj privezovali čolne. Njegove oči so strmele na temno morje in hotele predreti noč. Kadar je pljusknil majhen val ob obrežje, kadar je poskočila ribica nad gladino, se je zganil, stresel in vstal. Zdelo se mu je, da je čul udarce vesla. Ali zopet je vse umrlo, vse utonilo, le morje je rahlo plivkalo na obrežje. Iztok je vstal in začel hoditi po drobnem svižu. Toda motile so ga lastne stopinje, vrnil se je k stebriču in zopet sedel. Skušal je pomisliti, kako jo nagovori, kaj ji pove. Ali vse misli, vse besede so utonile v eni sami neizmerni želji, kakor bi padle v morje. Zanj je izginila blagovest, izginil svet, vse njegovo bitje se je utopilo v koprnenje. Trenutki so mu bili večnost; ni mogel več strpeti, v morje bi planil in plaval po valovih ter klical: »Irena, Irena! Kje se mudiš? Pridi, pridi na srce, ki tako brezmejno koprni po tebi!«

Tedaj se mu je zazdelo, da sliši tihe udarce vesel. Posluša. Zopet. »Prihaja!«

Dvignil se je in stopil po preprogi tako blizu do morja, da je začutil vlago valov skozi sandale. Iz noči se je trgala podolgovata temna senca, ki je neslišno polzela po vodni gladini. Dvakrat so še udarila vesla, čoln je s kljunom trčil ob breg. Iztok je prijel s krepko roko ladjico, iz nje se je dvignila v črno obleko odeta postava, z oglavnico čez glavo in z naličjem na obrazu. Iztok je razpel roke in jo dvignil iz čolna ter tesno pritisnil na srce.

»Irena, Irena, moja boginja, moja domovina, moja vera. Irena – Irena!« je govoril glasno.

»Pst!« je rekla postava in mu zdrknila iz rok. »Iztok, vedi me v temno senco, da govoriva o blagovesti!«

Tesno jo je prijel krog pasu in vedel po stopnicah na teraso pod pinije. Noč je bila tako temna, da je moral Iztok tipati, kje je klopca. Nato sta sedla drug ob drugega in za hip molčala. Glasni utripi dveh src v razburjenih prsih so se čuli.

»Ali si prebral blagovest, Iztok?«

»Prebral, Irena. Desetkrat prebral in mislil nate pri vsaki besedi, pri vsaki črki.«

»Ali si spoznal resnico?«

»Resnica si ti, vse drugo je meni tuje, samo v tvojih očeh je resnica – in ljubezen v tvojem srcu.«

Iztok je iztegnil roko in segel po naličju, ki ga je dvignil, da bi ji pogledal v lice.

»Oj besi, zakaj ste zgrnili toliko črne noči na to uro, da ne vidim neba v tvojih očeh, Irena!«

»Ne misli na bese, Iztok! Kristus je zakril pred zlobnim svetom najino ljubezen. Zahvali ga!«

»Zahvalim ga, ker ti velevaš! In vendar moram videti luč tvojih oči! V njih biva moja domovina, v njih je vedro nebo Slovenov, v njih seva svobodno sonce naših gradišč! Irena, pojdi z menoj v stanek. Z rožami sem ga posul zate, z vonjem napojil in tudi drago olje gori v tvojo čast.«

»Ne grem, ne morem, Iztok. Zapazi naju suženj, izgubljena bi bila. Ostaniva tukaj in govoriva o blagovesti!«

Tesneje se je stisnila k njemu. Iztok pa je prijel njeno glavo in jo začel poljubljati.

Rahlo se mu je umikala.

»Govoriva o blagovesti, o resnici!«

»Še ne, Irena, še ne, samo en časek še sloni ob meni, moja – moja žena.«

Objel jo je in dvignil v naročje. Ni se branila, poljubi so se dotaknili Iztokovih ustnic. On pa je trepetaje iskal z željnimi očmi lica, ki je bilo skrito v črno, trdo noč in jecljal: »Irena, Irena, moja žena!«

Hipoma se zabliska od vzhoda do zahoda v dolgem rdečem svitu. Morje je zardelo, ves vrt je zagorel kakor opoldne – in Iztokov pogled je ujel njene oči.

Takrat pa je Iztok planil, kakor bi ga zadela strelica, ona je zdrknila iz naročja, temà ju je objela in centurio je vzkliknil, da se je razleglo na morje:

»Prekleta, prešuštnica!«

V blisku je spoznal despojno Teodoro.

Kri je zledenela Iztoku po žilah, pesti so se mu zaprle, kakor bi ga zgrabili krči; ni vedel, ali ga skuša sam Šetek ali je resnica. Videl je pred seboj motne obrise ženske postave in v hipu se mu je zazdelo, če je resnično despojna, da jo zgrabi in vrže v morje. Ali njegove pesti se niso razklenile, njegova noga je bila kakor vzidana v pesek, iz grla se je izvijalo hropenje.

Tedaj prekine grozoto sikajoči glas Teodore. Niti za trenutek ni izgubila zavesti – ona, ki je v ljubavnih spletkah tvegala že često krono in življenje. Blisk je zopet razsvetlil pokrajino. Teodora je dvignila roko in kot despojna velela sikajoče:

»Proskinesis! Na kolena!«

In junakovo koleno se je upognilo kakor stroj pred to silo očaranja.

»Naj ti bo nocojšnja noč dokaz, kako despojna ceni Ireno. Sveta je ona in resnično sem se prepričala, da se trudi za tvojo svetost, ker ti hoče govoriti o resnici. Spoštuj jo, rob njenega krila poljubljaj – nisi še vreden njenih oči. Da jih boš pa vreden, te sedaj ob žaru bliskov imenuje despojna za magistra péditum^[26] v palatinski vojski. Še ta mesec dobiš carski reskript! Ljubita se, pokrsti se. Kristus z vama! O tem pa molči, sicer je po tebi, kakor resnično stoji tukaj despojna zemlje in morja!«

Izginila je ob blisku, kakor bi jo demon dvignil v noč. Vesla so udarila. Po nebu so švigale strele. Iztok je stal kakor pribit na mestu. V čolnu je Teodora stiskala pesti pod črno stolo in se zaklinjala na ves pekèl, da njega uniči, njo pa s silo pahne v blato. »Ha, magister peditum! Magister žive gnilobe boš v moji ječi.«

Enaindvajseto poglavje

Ko so drugi dan krog poldne vojaki počivali, je skušal Iztok, sprehajajoč se za cvetočimi divjimi akacijami, razbrati misli in preudariti, kaj se je pravzaprav zgodilo ponoči. Strahotno ga je prevzel skrivni obisk Teodore, njena dobrotljivost, da postane magister peditum, vse, vse, noč, bliski, despojna – vse same čarovne moči. Da bi ga Teodora ljubila, despojna barbara – žena Upravde verolomna! In vendar je trdil to Epafrodit in tako so pričale njene oči. Ali njene besede so drugače govorile. Za Ireno da se je bala in sumila, da so Irenini pohodi – pohodi hotnice. In zato je dovolila barbaru, da jo je poljubljal in objemal, zato izvolila temno noč, da bi se prepričala, je li res Ireni za blagovest ali za blazno ljubezen. A kako je zvedela? Kako? Epafrodit tudi ve – res, v Bizancu sliši in prisluškuje vsaka travica, vsak kamenček sredi pota. Če je resnično, kar trdi Epafrodit, je izgubljen on, izgubljena Irena. Sedaj še utegne, k njemu pojde zvečer in mu vse pove. In kaj mu pove Grk? »Beži!« poreče. Beži naj – brez Irene. Ona pa naj bo v krempljih kraguljev? Če jo misli Teodora pogubiti, jo mora on oteti – naj ga stane življenje, ali jo mora vsaj grozno maščevati. Če pa zbeži, ostane Irena sama in ne preboli sramote, s katero jo ogrne ves dvor, ko se zve, da je ljubila njega. Zadrgnila se je tesno krog njega mreža, izhoda ni vedel, obdajal ga je pragozd, nad njim noč, ni znal ne za vzhod ne za zahod. Tako je hodil zamišljen, s povešeno glavo, ko so drugi vojaki ležali in dremali po travi v sencah platán. Sonce je prijetno sijalo; ploha, ki se je ulila proti jutru, je shladila in očistila ozračje, vse je dihalo veselo življenje, cvetni kelihi so se odpirali, divje smokve so cvele, višnje so otresale beli sneg. Mladost v Iztoku je kipela, jasno nebo mu je preganjalo hude misli, dvigali so se mu veseli upi in z njimi vera v Teodorine besede. Bilà je v njegovem srcu neizmerna ljubezen, ki vse upa, vse prenese, ne misli nič hudega. Zahvalil je Svetovita, da ga je čuval doslej, in prosil Devano, naj srečno tke nitke njegove ljubezni.

Razmišljajoč je prišel do starega vojaka, hoplita, ki je ležal vznak v travi, s težkim ščitom pod glavo. S široko razprtimi očmi je gledal v drevo nad seboj, prek čela je imel dolg, rdeč obrunek.

»Kaj premišljuješ, Sloven?« ga je nagovoril Iztok.

Vojak se je spodobno dvignil pred stotnikom.

»Kako si prišel v carsko službo? Kje je tvoja domovina, si li rodu Antov ali Slovenov?«

»Rodu slovenskega sem. Boril sem se s Svaruniči ob Aluti in tostran Donave zoper Bizanc. Oj, bili so sokoli mladi Svaruniči, ki so padli. Jaz pa služim Bizancu. O bogovi!«

»Ali te vleče domov?«

»Prijelo me je z neizmerno silo in šel bi, ko bi mogel.«

»Kaj menijo drugi Sloveni v moji stotniji? Mislijo li na domovino?«

»Gospod, se smem govoriti. Lahko bi bil tožnik, izdajalec!«

»Ne boš ne tožnik ne izdajalec! Govori! Pred teboj ni stotnik, s teboj govori Sloven – brat.«

»Gospod, tvoja dobrota je brez meje. Govoril bom. Stradamo, da prihranimo novcev in utečemo domov. Hodili smo po Afriki. Ej, vroče je tam – in zopet se čuje, da pojdemo v boj v Italijo. Nas pa vleče na svobodne dobrave k našemu rodu. Dosti imamo brazgotin, dosti vojske.«

»In če bi šel Iztok tudi z vami?«

Vojak je šinil pokonci in objel centuriju kolena.

»Gospod, če ti veliš, se dvignemo takoj! Legijo napademo zate, samo reci! Zate poginemo, če hočeš!«

»Miruj, prisezi na bogove, da boš molčal!«

»Prisegam na ognjišče svojega očeta, ki je bil starešina!«

»Dogovori se s tovariši. Čim več jih dobiš, tem bolje. Iztok priskrbi denarja. Ko dobiš sporočilo – morda kmalu, morda čez dolgo – udarimo prek Hema!«

»Gospod, vsa centurija pojde s teboj!«

»Pomni prisege in molči!«

Iztok se je hitro obrnil, ker so pravkar zatrobili signali, naj se vrnejo v vojašnice. Magister equitum je bil nenadoma poklican v carsko palačo.

Ker se je to večkrat zgodilo, niso ne vojaki ne Iztok ničesar slutili. Vesele volje, da je odšel Azbad, so pevajoč korakali z vežbališča.

Kmalu popoldne, še preden se je Iztok vrnil, je prišel k Epafroditu evnuh Spiridion. Pri vratih je vprašal po centuriju in izročil Numidu pismo zanj. Nato je prosil pri Grku, da bi govoril z njim. Epafrodit ga je takoj sprejel, ker je slutil važna sporočila.

Skopljenec se je do tal priklanjal, potem pa urno poročal:

»Gospod, nisem si upal pisati, nisem si upal. Gre mi za glavo. A sporočilo je važno, zato prihajam sam.«

»Vstani in govori!«

Evnuh je švigal s pogledi po dragocenostih v Epafroditovi sobi. Njegove oči so požirale zlatnino. Ni se mogel premagati, da bi ne opomnil:

»Kako dragocena vaza! Despojna nima take.«

»Malenkost! Govori, Spiridion!«

»Ni malenkost, oprosti tvoja jasnost predrznemu hlapcu; poznam dragocenosti. Snoči je bila despojna pri centuriju Iztoku. Danes švigajo bliski iz njenih oči. Grize si ustnice in njeno lice je bledo. Paziti mi je velela, kdaj bi Irena, jasna dvorjanica – nebeško lepa je, gospod – poslala list semkaj v tvojo vilo. In moral sem ga izvabiti sužnju – danes ga je namreč poslala – in ga nesti despojni. Pa ga je vrnila, kakor nedotaknjen je, in sedaj sem ga izročil Numidu. In ko govorim s teboj, govori z veliko despojno magister equitum Azbad. Dokončal je tvoj sluga v smrtni nevarnosti svoj govor, da služi tvoji mogočni želji.«

Epafrodit je slonel nepremakljivo na stolu iz indijskega lesa in niti zganilo se ni na njegovem licu, kakor bi poslušal trgovsko pismo, ki mu ga bere silenciarij (tajnik). Ko je evnuh končal, je segel v železno skrinjico in zagrabil dvakrat rumenih zlatov ter jih usul Spiridionu.

Evnuh mu je poljubil vsakikrat roko in nato prihuljeno zbežal iz vile.

Sedaj se je dvignil s stola Epafrodit, stopil sredi sobe, položil prst na čelo in pomislil.

»Da se je spozabila tako daleč, tega bi ne bil verjel! Še vedno je zrela za vlačugo! Komedija se zapleta – čakaj, Teodora, v njej bom nepričakovan igral tudi – jaz!«

Šel je skozi peristil na vrt, dasi je bilo vroče. Dajal je razna povelja služinčadi, ki je ostrmela, ko je zagledala trgovca ob vročem soncu na vrtu. Šel je v gozdiček pinij in hodeč gor in dol razmišljal.

Vtem je prišel Iztok. Takoj ga je pozval. Na njegovem obrazu je bil smeh, kakor ga Iztok še ni videl. Veselost in škodoželjnost, lokavost in nedosežna pretkanost je sevala od njega.

»No, Iztoče, kako si kaj ljubkoval nocoj z despojno? Čestitam ob taki ljubici, mehercule, čestitam!«

Iztok je ostrmel, ko je slišal te besede.

»Gospod, ti si vseveden!«

»Bizanc je vseveden, ne jaz. Govori, kar te vprašam!«

»Prišla je verolomnica, prišla prekleta namesto Irene.«

»In ti si se naslajal?«

»Preklel sem jo!«

»Zelo pogumno, sinko! Tvoja glava ni vredna gnile melone. Zaigral si jo!«

»Nisem, gospod! Despojna je samo skušala mene in Ireno. Imenovala me je za magistra péditum.«

»Ko bi bil Platon moj oče, tega vozla ne razrešim! Povej podrobno. Sédiva. — Čakaj. Ali imaš Irenino pismo s seboj?«

»Gospod, ti si vseveden.«

»Praviš že drugič. Žal za čas. Povej!«

»Izročil mi ga je Numida.«

»Prebereva ga potem! Sedaj pripoveduj.«

Iztok mu je vse razodel.

Epafrodit ni ničesar odgovoril. Bobnal je s prsti po čelu in gledal v pesek.

»Sedaj beri pismo!«

»Dobri Iztoče, vrli centurio!

Nocoj pridem k tebi s Cirilo, da se pogovoriva o Kristu. Tvoje srce je blago in zato trdno vem, da se odpre resnici. Do sedaj ne sluti nihče o najini skrivni zvezi. Mir Gospodov bodi s teboj!

Irena.«

»Angel sredi satanov,« je zamrmral Epafrodit. »Ali sprejmeš Ireno, centurio?«

»Če jo sprejmem? Za en trenutek ob njeni strani dam življenje!«

»Sprejmi jo torej! Toda ne pozabi na deset močnih sužnjev, oboroži jih z bodalci. Epafrodit ima včasih koristne slutnje!«

Nato je Epafrodit takoj odšel proti vili. Polglasno je mrmral potoma sam s seboj.

»Magister peditum boš, seveda! Pastirček! Misliš, da je Teodora tvoja mati. Hijena ti ne privleče ovce, če si ji iztrgal kos mesa. Čemu je bil Azbad pri njej? Čemu? Pomagači! Nocoj bo zanimiva noč. Ne zaspim. Pri oknu še doživim živahen dogodek, ki se utegne splesti na morju. Ko bi si bila upala brez hrupa, Iztok bi bil že izginil. Ali Teodora je previdna. Kača!«

Tedaj ga je srečal Melhior. Epafrodit mu je ukazal, da bodi opremljena najhitrejša jadrnica z vsem za na pot.

»Ne ve se, morda bo še meni treba zavetja. V Bizancu nisi nikdar varen, če imaš nekaj več zlata!«

Polnočno nebo je bilo nastlano z zvezdami. V valovih so se zibali in kopali milijoni drobnih lučic. Zadnje barčice sprehajalcev so polzele v pristanišča, na morje je legla tišina.

Tedaj je odrinila od Epafroditovega vrta tanka šajka in se zibala na valovih. Za njo sta se spustila v morje izpod oljčnega gaja dva večja čolna, ki sta kakor nemi senci sledila od daleč lepo šajčico.

»Poglej, Iztok, kako je Bog velik, kako mogočen, ki je razpel to lepo nebo nad nami!«

»Velik in mogočen, Irena. In še večji in mogočnejši, ker je dal tebe meni!«

»In glej, ta Bog je bil za nas križan, zate in zame! Kolika ljubezen!«

»Če je resnično, kar ti praviš, da je tvoja ljubezen od njega, tedaj ga molim in molil ga bom vsak dan in hvalil za tvojo ljubezen!«

»Véruj, Iztoče, véruj resnici in tudi tvoje srce napolni njegova ljubezen.«

»Irena, vérujem, vérujem ti, zakaj v tvojih očeh ni laži.«

Dihljaji vetra so rahlo jadrali po zraku. Irenina glava se je sklonila na Iztokove prsi, ustnice so umolknile, vse pozlačeno nebo se je klanjalo nad njima in zvezdice so trepetajoč posipale čolnič s svetlimi poljubi. Njuni duši sta čutili, da se strinjata v en sam koprneč žarek, ki se trga od zemlje, iz prahu in se razliva kakor morje po perutih vetra in kipi gor, gor do neba. Ginil je čas, ginil je svet, pila sta iz čistega vrelca tihe, iskrene ljubezni.

Nenadoma grozen krik in pljusk v valove. Čolnič se je stresel in zagugal.

Iztok je planil pokonci. Veslarja ni bilo več na njegovem čolnu, sredi valov se je boril s smrtjo. V čolnič sta se zasadila dva železna kavlja in ga pritegnila k drugemu čolnu, iz katerega so šinile zakrinkane postave in iztegnile roke po Ireni.

»Iztoče!« je bolestno kriknila Irena, sužnja Cirila, ki jo je spremljala, je zaplakala in obe sta omahnili in se zgrudili v gugajoči se šajki. Toda nepotreben je bil klic po Iztoku. Ko so ga zazrli napadalci, kako se je dvignil kakor hrast iz čolna, se je dvignilo dvoje vesel in zamahnilo po njem. Ali njegova železna roka je hipoma odbila udarca; v trenutku se je zabliskal kratek meček v njegovi roki. Kakor tur se je zagnal iz šajke v čoln napadalcev. Morje je pljuskalo in požiralo trupla, voda je brizgala v čolna, krog Iztoka se je stisnila gneča, da mu je omagovala desnica, ki je trosila smrt, kamor je zadela. Nekaj napadalcev je odtrgalo Irenino šajko od čolna in skušalo z Ireno uteči. Takrat je že priplul Numida s čolnoma. Sužnji so kakor pobesneli planili na šajko, v hipu so bili napadalci pobiti, Numida je sam prijel za veslo in gnal šajko, v kateri je bila Irena, proč od bojnega meteža.

Čolna pa sta udarila na pomoč Iztoku, ki se je boril z levjo močjo, pa bi bil vendar premagan, ko bi bili napadalci oboroženi. A na to ni nihče mislil, ker so imeli nalogo, da ugrabijo samo slabotno žensko. Čolnarja so z veslom pobili, drugačnega upora se pa nadejali niso.

Ko sta udarila čolna s sužnji ob napadalce, je zapljuskalo morje šumneje, nekaj vzklikov še in Iztok je stal sam sredi čolna z dvignjenim mečem.

»Kje je Irena?« je bilo prvo vprašanje.

»Numida vodi njeno šajko.«

»Hitro k njej! Vi pa navrtajte čoln in ga potopite. Poiščite, če kdo plava, da bi se otel! Naj umre!«

Hitro je plul čoln in naglo došel šajko. Na pol onesveščena je Irena šepetala psalme. Ko je zaslišala Iztoka, se je oklenila njegovega vratu in bridko zaihtela.

Centurio je velel pluti nazaj k vrtu. Tam je dvignil Ireno iz čolna in jo nesel v svojo sobo. Na pisanem blazinjaku je ležala bleda, kakor oranžni cvet, ob njej sta klečala Iztok in Cirila.

Ob isti uri se je plazil po bregu od kraja, kjer so čakali napadalci, Azbad in se v divjem srdu bil po čelu, ker je spodletel od Teodore in njega naperjeni napad na Ireno – ker je ušla golobica jastrebu.

Dvaindvajseto poglavje

Epafrodit je slonel tisto noč pod trižarnim svetilnikom ob mizi, na kateri je bila grmada računov. Za njim je stal Melhior. Večkrat je že obrnil zvesti sluga peščeno uro na alabastrnem stebriču. Toda Epafrodit se ni utrudil. Njegove oči so se vtopile v številke, pergament za pergamentom se je plazil skozi suhe prste; včasih se je pomudil, izpregovoril polglasno besedo, nato urno delal dalje. Silenciarij mu je podajal preko mize s tresočo se roko novih listin in strahoma čakal, kdaj postavi Epafrodit suhi prst na račun in zamrmra: »Pomota!« Toda trgovec se ni oglasil, kup listin se je manjšal, dokler si ni zabeležil Epafrodit zadnje številke na tablico.

»Končano!« je rekel z resnim glasom. »Pojdi!«

Silenciarij se je globoko poklonil in zapustil sobo.

»Koliko noči je preteklo, Melhior?«

»Nastopile so polnočne straže, prejasni gospod!«

»Pojdi na vrt k morju do oljčnega gaja in se skrij. Ko boš videl, da so odpluli trije čolni od brega, pridi mi naglo povedat! Luč ugasi!«

Epafrodit je odšel takoj v spalnico.

V smaragdnem steklu je živela drobna lučka in motno razsvetljevala sobo. Trgovec je legel vznak na dragoceni perzijski divan, del sklenjene roke pod glavo in se zamislil.

Vse njegovo življenje – same suhe številke. Celo hipodrom ga ni razburkal, gledal je tekmo kvadrig in računal s stavami. Kockal je pozne noči na Teodozijevem trgu, pa ni bil strasten igralec, bil je samo mrzel računar. In sedaj na siva leta se mu zapletejo krog nog niti razburkanega življenja, vrvce, ki jih plete človeška strast. Obraz se mu je kljubovalno nasmehnil. Srce se mu ni razburilo. Ostal je miren in čakal drame, ki se utegne razviti ob večeru njegovega življenja. Zaklopil je oči in čakal Melhiora.

Ta se je kmalu vrnil in naznanil, da so barčice odrinile na morje.

Epafrodit je vstal in stopil k oknu. Noč je bila toliko jasna, da je zlahka zagledal tri temne lise, ki so tiho drsele po mirni Propontidi. Naslonil se je na okno, čakal. Dočakal je krik Irenin, pljuskanje vodé, udarce, poraz sovražnega čolna in beg drobne ladjice.

Epafrodit ni bil več miren. Kakor bi se sam boril, je zamahnil nekajkrat po zraku, pripogibal se skoz okno, v grlu mu je tičal krik: »Udarite, morite malopridneže! Iztok, drži se! Otmi Ireno!«

Ko so čolni pobegnili in se vračali na obrežje njegove vile, je začutil v duši neizmerno radost. Prevzela ga je zavest, da je premagal sámo Teodoro in ji spretno odbil izstreljeno puščico. Nekaj mladostnega se je zbudilo v njem. Kakor bi mu odvzel kdo leta s pleč, je hitel skozi sobe v peristil in od ondod na vrt v sami lahki tuniki. Ni bilo zlata, za katero bi ga bil zadnja leta kdo izvabil o polnočni uri na hladni zrak brez gorke volnene halje. Nocoj pa je zakipelo po njegovih žilah.

Brez sužnja, brez spremljevalca je prihitel k Iztokovemu stanu. Pred vrati je stal Numida. Ko je zagledal Epafrodita, je pokleknil in mu pričel poljubljati sandale.

»Presvetlost tvoja, oj, junak je Iztok! Razbojniki so mu hoteli ugrabiti deklico! A je niso! Zakaj velik je Iztok. Malopridniki, na dnu morja jim je postlal!«

Epafrodit se ni ozrl nanj, rahlo je odprl vrata. Zadehtelo je po rožah in po nardi. Vesela lučka je plapolala v srebrnem čolnu. Na blazinjaku je slonela Irena, bleda kakor bisus, desnico je imela ovito krog Iztokovega vratu in glavo je naslanjala na njegove prsi.

Pri nogah je klečala Cirila in ihtela.

Ko je trgovec ugledal Ireno, je ostrmel. Njegovo sicer računov vajeno trgovsko oko se je odprlo pod grškim nebom in iz klasičnega ozračja vsrkalo vase globoko spoznanje lepote. Čul je govoriti o lepi dvorjanici Ireni, videl jo je mimogrede v hipodromu, tudi na dvoru, ko je privedel Iztoka pred Teodoro. Toda ni se zanimal, ni opazoval. Nocoj pa, ko je ležala odeta z mehkim bisom v žaru rdečkastega plamenčka sredi rož kakor bela lilija, ki se dviga sredi vrta iznad cvetja, nocoj je spoznal, da ni dleta, ki bi moglo posneti lepoto teh potez, in ni marmora, ki bi mogel dati svoj beli sneg, da bi se vanj upodobilo to bitje.

Nekaj hipov je stal neopažen za vrati. Irena je odprla oči in s suhimi ustnicami zaprosila vodé. Iztok je segel po školjki, ki je bila s srebrom okovana. Cirila je privzdignila vrč in natočila studenčnice. Tedaj je Iztok opazil Epafrodita. Tudi Irena ga je in je preplašena zrla v neznanega prišleca.

»Mir z vami, prejasna dvorjanica! Hvala Kristu, da ste oteti pogibeli.«

»Moj predobri gospod, Epafrodit! Ta mi je dal sužnjev, da smo te obvárovali. Ne boj se, Irena!« je Iztok pojasnil Ireni, kdo je neznani.

»Hvala Kristu, hvala tebi, gospod! Despojni povem o razbojnikih. Nagradi te, Epafrodit, in palatinske straže zasedejo obrežje.«

Irena je izpila školjko vodé in se dvignila pokrepčana na blazinjaku. Iztok in Epafrodit sta se spogledala in razumela. Sirota ni slutila, kdo je bil izvršil napad.

»Prejasna dvorjanica, resnico ste govorili. V Bizancu niso varni pošteni ljudje in treba je boljših straž. Hvala Kristu, da ni trpelo vaše zdravje.«

»Prestrašila sem se grozno. Ali odleglo mi je. Kako bi nazaj v palačo? Mudi se.«

»Dovolite, da se domeniva z Iztokom.«

Epafrodit in Iztok sta odšla iz sobe.

»Nebeška je lepota tvoje Irene, Iztok! Umetniki z Akrokorinta bi strmeli nad njo.« Starec se je razvnel od navdušenja in Iztoku je od veselja žarelo lice, ko je slišal slavo svoje predrage iz Epafroditovih ust.

»Kakor drobna lastovička je, gospod, kakor grlica v temnem gaju.«

»Angel med demoni! — Ne sluti, kaj se je zgodilo nocoj. Proč mora iz gnezda gadov, kateremu caruje kača despojna!«

»Proč mora! In jaz pojdem z njo, da jo čuvam.«

»O tem odloči Epafrodit. Doslej me nisi slušal, sedaj me moraš.«

»Govori, gospod! Še desetkrat bi ti rad otel življenje in stotero Hunov bi poklal za tvojo ljubezen.«

»Ali si prepričan, da je napad izvršil Azbad, ki ga je najela Teodora?«

Iztok je pomolčal.

»Ni bilo Azbada med napadalci! Morda se motiš, gospod!«

»Ne motim se. Smrti si zapisan, ti in ona, to je jasno. Verjemi Epafroditu! Sedaj je moja naloga, da vaju otmem in tako poravnam do pičice svoj dolg, ki ga imam pri tebi.«

»Verjamem, gospod, ti si vseveden. Svetovit te razžarja z nebeškim soncem. Daj mi dva konja in ubeživa še nocoj!«

Epafrodit mu je del roko na rame in se mu nasmehnil.

»Iztoče, ne misli, da je Irena vojak. Kako boš bežal s to cvetko, ki ti onkraj dolgega ozidja obnemore in omahne iz sedla?«

»V naročju jo ponesem, zazibala se bo v sen kakor na materinih kolenih. In tvoji konji so izvrstni. Utečeva!«

»Niso slabi. Toda arabci iz carjevih hlevov jih dohité. Treba bo drugih konj in druge priložnosti. Za sedaj sem ukrenil drugače!«

»Govori, gospod!«

Iztoku so se zasvetile oči od koprnenja in strahu. Svest si svoje moči, svest svoje trdne in spretne roke, bi bil najrajši zasedel konja, stisnil Ireno k sebi, potegnil meč in se prebil z njo skozi cele čete napadalcev.

Toda poslušal je svet starega Grka.

»Ker poznam Bizanc in dvor bolje od tebe, zato se mi pokori in ukroti sam sebe!«

»Hočem, gospod! Samo reši mi Ireno!«

»Rešim jo in rešim tebe in otmem sebe.«

»Sebe, praviš?«

»Tudi sebe. Zakaj despojna je prebrisana in dobro ve, da nimaš sužnjev ti, ampak Epafrodit. Torej sem zaigral tudi sam nocoj vso milost pri despojni in ker pri njej, tudi pri Upravdi. Nobeno zlato me več ne otme. Zato se otmem sam. Željan sem počitka.«

»Ne, gospod! Slovene in Gote nahujskam in branili te bodo z mečem in kopji. Ne veš, da me ljubijo in da gredo v smrt zame!«

»Prihrani meče in kopja zase in za Ireno. Epafrodit ni zaman rojen na Grškem. Otme se sam. Sedaj poslušaj!«

»Poslušam, gospod!«

»Irena ostane skrita v moji vili. Zakaj, ji ne smeš razodeti, da se ne prestraši in nam ne oboli. Cirila naj se vrne takoj v palačo, naj straži njeno sobo ter raztrosi na dvoru vest, da je Irena obolela. Carica si ne bo upala takoj ugonobiti tebe in nje, ker se javnosti vendarle boji. Počaka in poišče prave prilike. Zato se ti vrneš danes v vojašnico, bodi miren, toda obvesti svoje Slovene in Gote, naj bodo pripravljeni za beg, kadar dobijo sporočilo od tebe ali od mene. Zbero se zvečer, ko gredo lahko svobodno v mesto, pri mojih konjskih hlevih. Drugo uredim že sam.«

»Še nocoj, gospod!«

»Nocoj ni mogoče, ker mi manjka konj. V enem tednu. Dotlej si varen ti in ona. Sedaj na delo! Numida naj takoj odpelje Cirilo, ti pridi z Ireno k meni. V peristilu počakam.«

Epafrodit je odšel po vrtu v vilo, Iztok se je vrnil v sobo.

»Skrb je v tvojih očeh, Iztoče!« ga je nagovorila Irena, ki ga je silno razburjena težko čakala.

»Pesjan bi bil, lastovička moja, ko bi ne skrbel z vsako mislijo samo zate. Toda ne boj se. Ne razkljujejo te krokarji, dokler čuvajo sokoli nad teboj!«

»Iztok, tvoj govor je skrivnosten. Ko si stal zunaj in govoril z dobrim možem, se je naselil strah v mojo dušo. Strah in grozne slutnje.«

»Saj nisi imela strahu in nisi poznala slutenj doslej. Zakaj so se vzbudile?«

»Cirila je zvedela, da je prvi evnuh despojne, Spiridion, prestregel moje pismo, češ da ga ponese sam. In Spiridion je zaupni vohun carice. Če je ona brala pismo in povedala Azbadu – o Kristus, otmi nas!«

Iztok je sedel k njej, jo prijel rahlo za sklenjene roke in gledal v jasnino njenih oči, ki so se kalile z rahlo tančico solzá.

»Irena, glej, moja si in vsaka kaplja moje krvi je tvoja. Prav slutiš, razdružiti naju hočejo, uničiti morda mene, morda tebe – oba. Toda dobri Epafrodit čuje nad nama in Devana blagoslavlja –«

»Kristus, Iztok, Devane ni –«

»In Kristus blagoslavlja najino ljubezen. Zato ne smeš več nazaj v žrelo volku. Tvoje oči bi umrle, tvojo svobodo bi deli v verige, kakor hočejo mojo domovino. In glej, jaz te otmem in ti dam svobodo, tebi najprej in potem svoji domovini. Strašno maščujemo prelito kri Slovenov in potem boš bivala z menoj pod jasnim in poštenim soncem naše svobode. Tam ni lesti, ni zlobe, češčena boš od vseh hčerá slavnih starešin, ljubljena od vseh žená in pastirji se bodo sklanjali k tvojim nogam, kadar jim boš delila kruha, in vsak častitljiv starosta bo vesel, kadar bo poslušal tvojo modro besedo. Irena, ne boj se, upaj in se veseli.«

Irena ga je poslušala, oči so ji čedalje bolj tonile v solzah, dokler se ni nagnila njena glava na Iztokovo ramo in so njene ustnice šepetaje prosile:

»Váruj me, opiraj me v viharju, sicer propadem.«

Iztok ji je odpoljubil solze, ki so ji pritekle po belem licu, jo objel ter kipeče ponavljal:

»Moja Irena, moja boginja, moje vse ...«

Toda ni ga prevzela sladkost trenutka. Rahlo jo je izpustil in se dvignil.

»Polnoč je že davno minila. Pojdimo, da ne ugasnejo zvezde. Cirila, ti se vrneš v palačo ...«

Tedaj je zvesta sužnja na glas zaplakala. Kakor kip iz marmora je slonela doslej ob nogàh svoje gospodarice. Ko pa je čula, da mora Ireno zapustiti, se je zgrozila, jok ji je privrel iz prsi in tesno se je oklenila Ireninih kolen ter ponavljala:

»Ne loči naju, gospod! Ne trgaj me od nje! Umrem od bolesti!«

»Cirila, vrneš se k svoji gospodarici. Ali sedaj moraš, moraš, če jo ljubiš. Straži njeno sobo, govori, da je Irena bolna, dokler ne dobiš poziva: Pridi! Tedaj se vrneš in vsi se napotimo srečnim dnem v krilo.«

Še enkrat je Cirila zaihtela, poljubila roké Ireni, ki je slonela kakor brez moči, brez misli. Nato je dvignila Irena roko ter jo položila sužnji na glavo.

»Pojdi, Cirila, Kristus Pantokrator te varuje! Zaupaj!«

Čez nekaj minut je zdrsela lepa šajka po morski gladini. S krepkimi udarci jo je gnal Numida proti carskim vrtovom.

Cirila se je vračala.

Triindvajseto poglavje

Sonce se je dvigalo izza Črnega morja, prvi žarki so se zableščali po vrhovih pinij in platán in po gričih krog Bizanca. Na kampu pred vojašnicami so bile zbrane in uvrščene ponosne čete jezdecev, hoplitov, lokostrelcev in pračarjev. Čakali so vrhovnega poveljnika Azbada.

Iztoku je plalo srce v prsih. Vso noč ni bil zatisnil očesa. Do jutra je prebedel v Epafroditovi vili ob Ireni, nato takoj v sedlo in iz mesta. Tu je čakal, da se pojavi na divjem žrebcu divji Azbad, ki ga prebode z očmi in prekolne v pekel zaradi nočnega dogodka. Častniki so se pogovarjali in ugibali, kaj da ni magistra equitum, ki je bil vedno natančen. Določena je bila velika vaja, vse čaka, vse je obloženo in opremljeno, njega pa ni.

Že so se svetili ščiti v soncu, konice sulic so zableščale in od šlemov je rumenel sijaj mladega jutra. Tedaj prihiti tekač iz Bizanca in izroči prvemu častniku list.

Azbad je naročal, da pride šele ob enajstih, ta čas naj sami izvajajo lahke vaje na kampu. Ob enajstih naj se zbero vsi častniki z vojaki vred pred vojašnico.

Veselo so odlagale čete težko opravo, vreče z ječmenom in lopatke ter lahnih nog odkorakale na vežbališče. Stotniki in častniki so ugibali, kaj jim pove magister equitum.

Edini so bili v mislih, da odrine velika večina vojske v Afriko ali v Italijo nad Gote. Po Bizancu so bile raztresene razne vesti, Belizar je na svoje stroške nabiral novake in to je bilo vsekako pomenljivo znamenje.

Iztok se je nekaj veselil, nekaj pa ga je zelo skrbelo. Veselilo ga je, da se vrne prej domov in se čimprej snide z Ireno, skrbelo pa, če se utegne sum častnikov uresničiti. Vse silne vaje dolgo pomlad so naznanjale resne čase. Če Azbad prebere carjevo povelje, da ta in ta stotnija odrine takoj in se vkrca, potem je beg nemogoč in ločen bo od Irene za vedno. Da bi se vrnil živ iz vojne, še mislil ni. In če se vrne, kje bo Irena? Ali jo bo čuval Epafrodit? Star je, lahko umre, lahko ga napade Teodora in mu jo ugrabi. Čedalje bridkejše so bile njegove misli; neizmerno se je kesal, da ni že ponoči izginil z Ireno.

Ure na vežbališču so se vlekle. Sonce je stalo kakor prikovano in Iztok je mislil, da ne učaka enajste ure. Napisal je list Epafroditu, v katerem ga prosi, naj mu pošlje Numido s čolničem do prevoznih bark v vojno luko, ako bi ga ne bilo domov. Sklenil je za trdno, da plane v morje in ubeži, če ga pošljejo na ladjo, da bi šel v Italijo.

Med odmorom je pozval starega Slovena, ki se je boril s Svaruniči zoper Hilbudija.

»Sloven, ali si govoril o begu s tovariši?«

»Jasni centurio, govoril! Solzé so kropile ožgana lica, ko so zvedeli, kaj nameravaš. Vse gre za tabo. Tudi Gotje so z nami!«

»In če me varaš? Na pravdo tvojega očetnega ognjišča, ne prizaneso ti bogovi!«

»Naj me uničijo, če nisem govoril resnice.«

»Verjamem, Sloven. Verjamem, ker nisi Bizantinec. Več je vredna naša beseda kakor bizantinskih krščenikov prisega.«

»Ne vseh, centurio! Pravi krščeniki so zlato.«

»Da, pravi, resnico govoriš.«

Iztok se je domislil Irene.

»Pravi krščeniki so biseri!«

»Med Vandali sem našel dragulje človeških src!«

»Dobro. Verjamem ti. Torej poslušaj!«

Skrbno se je ozrl, ali ni koga blizu, da bi ju slišal. Pokazal mu je z roko na sosednje griče, kakor bi mu razlagal načrt o naskoku.

»Dnevi mojega bivanja v Bizancu so šteti. Odidemo prav gotovo v osmih dneh.«

Slovenu je šinila od radosti kri v lice, da mu je posinjel dolgi obrunek na čelu.

»V osmih dneh, pravim. Povej jim, naj bodo pripravljeni. To se pravi, kadar dobiš pismo od mene ali sporočilo ali kar koli – morda od koga drugega, ki naroča v mojem imenu, tedaj pojdite na véčer vsi v Bizanc, kakor da greste v pivnice, brez orožja. Na Teodozijevem trgu krenite z Osrednje ceste v desno ozko ulico in ko dospete blizu morja, pridete k velikemu hlevu. Tam potrkajte – odpre se vam – in me počakajte! Drugo vse zveste. Razumel?«

»Razumel, centurio. Še nocoj poiščem tisti hlev, še nocoj, da se ne zmotimo. To je hlev gospoda, pri katerem bivaš; bogat je in vilo ima. Slovit je po vsem Bizancu!«

»Veš resnico. Pojdi, delaj in molči!«

Posamezne stotnije so izvedle še nekaj vaj in nato odkorakale pred vojašnico čakat Azbada in skrivnostne novice.

Natanko ob enajstih je prijezdil magister equitum. Lep je bil na iskrem arabcu v pozlačeni opravi. Kakor žarek je švigal v veselem diru po široki cesti. Pojezdil je med vrstami vojakov gor in dol in nazadnje obstal pred zborom stotnikov in višjih častnikov. Azbad je potegnil izza pasa zvito listino, jo razmotal in z neizmerno mogočnim pogledom ošinil zbor pred seboj. Hotel je, da mu bero iz oči, v čigavem imenu bo govoril.

»V imenu despota, zmagalca narodov, imperatorja zemlje in morja ...«

Vsem je zamrgolelo po životu. Eni so se prestrašili, drugi razveselili. Jasno je bilo, da carski reskript razglasi vojsko in odhod. Zato strah tistih, ki se jim je – gizdalinom – prilegalo bizantinsko življenje, in veselje tistih, ki so si želeli boja in ropa v tujih deželah.

»Vsemogočni despot je obljubil po zmagi nad Vandali sijajno mesto v svoji vojski tistemu, ki bo prvi mojster lokostrelec v hipodromu.«

Častniki so se ozrli na Iztoka. Njemu pa se je zgrozilo pred očmi. Če ga je carica zatožila, da zavaja poštene dvorjanke – in ga v trenutku zgrabijo in obsodijo ... Oklenil se je trdno ročnika na težkem meču.

»Znano vam je, kdo je bil tedaj zmagalec!« Azbad je obmolknil in gledal na častnike. Ti so v en glas vzkliknili:

»Mnoga leta Iztoku!«

»In kakor je oseba despota sveta, tako je sveta njegova obljuba. Ni bila obljubljena čast centurija zmagalcu, toda ker je bil barbar in neuk vojne, se ni mogla izpolniti obljuba. Sedaj se je izkazal dobrega vojaka, dobrega poveljnika in danes se izpolnjuje sveta carska obljuba: Iztok, ki se poslej ne nazivlje več barbarski, temveč po naše Orion, je od danes magister péditum!«

Častniki so za trenutek onemeli, nato so vsi po vrsti čestitali Iztoku in mu izkazali vojaške časti.

Azbad sam ga je pozdravil, vzel zlatega orla, znamenje magistra péditum, in mu ga obesil na prsi. Ko je razglasil še nekaj povelj, je velel Iztoku, da takoj nocoj nastopi častno službo; poveril mu je nadzorstvo straž v vojašnici, v pentapirgu in v carski palači.

Nato je Azbad odjezdil v mesto.

Takoj za njim je zasedel konja Iztok in hitel k Ireni. Njegovo srce je vriskalo, zakaj prepričan je bil, da se je Epafrodit varal. Carica je držala besedo in s tem dostojanstvom mu je posula pot za beg kakor z rožami.

Ko je razgrnil doma plašč in pokazal Ireni in Epafroditu zlatega orla na prsih, se je Irena vzradovala, Grku pa se je zmračilo čelo. Šel je v peristil, gledal dolgo v šumeči vodomet, udaril nato z nogo ob mozaik in vzkliknil:

»Če mi dá carica čoln biserov ali nimb z glave, Epafrodit ji ne zaupa in ne verjame!«

Štiriindvajseto poglavje

Odkar je Iztok raztrgal Teodori mreže, v katere ga je hotela zaplesti njena sla, je bila kakor od besnosti na pol blazna. Večerov ni prirejala, častniki, senatorji in patriciji so čakali dneve in dneve pred njenimi vrati, toda pričakali niso srečne ure, da bi smeli pred despojno. Edini Azbad je zahajal vsak dan k njej. Zakaj on je moral biti sedaj njen zaupnik, njena desna roka za kruto maščevanje.

Ko je spodletel napad na Ireno, je še isto noč sporočil Azbad v despojnine dvore, kako se je izjalovila zlobna nakana. Tedaj je Teodora v srdu vzkliknila, da je zadonelo po slonokoščeni sobi: »Epafrodit, pomni, kdaj si prečrtal račune despojni!«

Poslej ni bilo več milosti v njeni duši, ki je vrela kakor vulkan, da bi pogoltnila vse tri v divjem maščevanju. Predobro je vedela, da bi barbar Iztok ne bil toliko previden, da bi jemal s seboj sužnje za spremstvo. In on sužnjev nima. Torej je vmes roka lokavega Grka, starega lisjaka. Sedaj mora tudi ta občutiti, kako se maščuje despojna zemlje in morja.

Zamišljena je hodila po dvoranah, posedala sama, bila zlovoljna, da je zbadala z zlatimi iglami sužnje, ki ji niso mogli ustreči z največjo pozornostjo in vdanostjo. Pomislila je najprej, kaj ko bi Iztok, naščuvan od Epafrodita, mislil na beg. Njemu velja prvo maščevanje, zato ga je treba varati in se potajiti. Ponaredila je sama carski ukaz, s katerim ga je odlikovala in dvignila do magistra péditum. Da bi ji utekla Irena, se ni prida bala. Menišič je preveč preprost, si je mislila, utekel je po sreči Azbadu; pride že čas, ko jo odvede ta strastni kragulj ter ji izkljuje tisto pobožno rdečico z lic in izpije tiste nedolžne oči. Toliko bolj jo je mučil Epafrodit. Ves Bizanc ga je poznal, čislal ga je dvor. Upravda mu je bil hvaležen, ker ni skopušil z zlatom, kadar se je napravljala armada na vojsko. Za tega je treba izmisliti duhovit načrt, da ga uniči.

Po zabavi in razkošju hrepeneča ženska se je odrekla vsemu veselju, da je mogla snovati in kovati načrte.

Za Epafroditovo pogibel je bilo treba kakor koli že pridobiti Upravdo.

Ure so ginile, despojna je posedala po kipečih blazinah, zrla ponoči na zvezde, kakor bi v njih hotela razbrati duhovito misel. Klicala je vražarice, da so ji prerokovale; vse so ji govorile o prozornih kapljicah, ki brez sledu poženejo dušo iz telesa. Mislila je nazadnje, da ne pojde drugače, kakor da podkupi kakega sužnja, ki bi zavdal Epafroditu.

Toda s to mislijo se ni mogla sprijazniti. Z drobno pestjo si je trkala na čelo in klela svojo mater, da ji je kar nenadoma odrekla pomoč.

Slednjič pa ji je zažarelo, prav tisto popoldne, ko ji je prišel poročat Azbad, da je Iztok – Orion – neizmerno vesel odlikovanja in da ni misliti na beg. »Ukrenil sem pa,« je dostavil, »da bo še nocoj tukaj!«

Pokazal je s prstom navzdol, kjer so bile pod palačo večne ječe, pripravljene z vso grozoto za tiste, ki so zaigrali njeno milost.

»Izvedi varno, brez hrupa! Dobodi zanesljive ljudi! Ko se stvar izvrši, pošlji na vse kraje tekače, češ naj ulové ubeglega Slovena! Pojdi!«

Azbad se je čudil Teodori, ker je bila nenavadno dobre volje. Ko se je sklonil, da bi ji poljubil nogo, ga ni utegnila čakati, temveč je ponovila:

»Pojdi, izvedi varno! Nagradim te!«

Hitro je izginila iz sobe in se napravila skozi dvorane k Upravdi.

Justinijan je slonel sam na trdem stolu pred mizo, na kateri so bili kupi sodnih aktov. Premišljal je zapletene pravde in pisal sam razsodbe na listine.

Ko je vstopila Teodora, se je vidno razveselil. Vstal je in hitel k njej ter jo iskreno objel. Ali odstopil je naglo in ji zrl z vprašujočim pogledom v utrujeno lice.

»Kaj se je zgodilo moji edini, vsesveti, da je njeno lice otožno, da ginejo rože življenja?«

Teodora se je stisnila k njemu, mu rahlo položila roke krog vratu in rekla:

»Če trpiš ti, despot, ali naj se raduje ta, ki edina čuti s teboj. Odkar sem brala žalost na tvojem obrazu, ker nisi mogel ogrniti v svilo stanu svoje zveste Teodore, se je zagrizla žalost v mojo dušo in nisem spala, nisem se veselila, dokler mi ni sveta Modrost razsvetlila duše!«

»O ti predobra, ti edina!«

Justinijan jo je vnovič objel in iskreno poljubil.

»Govori, despojna! Vem, da je velika tvoja misel, ki ti jo je vdihnila božja Modrost« – ozrl se je hvaležno skozi okno proti cerkvi svete Sofije – »in despot jo izvede, da se je vzraduje nebo in jo zablagruje zemlja.«

Sedla sta nato na preprost divan iz perzijskega usnja. Teodora je nadaljevala:

»Ali se ne zdi despotu prav in pravično, da s svilo, ki jo je ustvaril Bog za tiste, ki jih je odločil na zemlji za svoje namestnike, vladarje narodov, trgujejo in gospodarijo le ti sami, ne pa umazano, nizko ljudstvo sleparskih trgovcev? Ali se ti ne zdi, despot, to prav in pravično?«

»Velika in pravična je tvoja misel, despojna! Govori!«

»Zato naj napiše roka pravičnega despota, največjega ljubitelja pravice in zakonov, kar jih je poznala zemlja in jih še spozna do sodnega dne, naj napiše tvoja roka zakon, po katerem bodi svila monopol, edina last in pravica despota, za katerega je ustvarjena!«

»Božje usmiljenje je neizmerno, da mi je dalo tako despojno. Vse moje misli so omagale pred prazno blagajno, viri usihajo in moje stavbe bi skoraj obnemogle. In ob tej uri prideš, despojna, božji dan te je privedel, ena beseda, ena misel, vse je rešeno. Tvoj suženj bi moral biti, ker nisem zasledil reke bogastva, ki se zlije v državno blagajno.«

Sloki despot je zdrsnil na kolena pred Teodoro in objemal njene noge in poljubljal tanki bisus na njenem telesu.

»Ker pa so trgovci vsi sleparji, krivičniki, ne izda in ne proda gotovo nihče vse svile pravični državi. Zato bo treba preiskav; zoprniki svetega zakona se postavijo pred sodbo in kot krivičnikom se jim zapleni bogastvo, da se z njim okoristi despot, ki osrečuje narode!«

»Neizmerna je tvoja modrost,« je jecljal Upravda, ki je bil resnično očaran od misli, katero mu je nasvetovala duhovita Teodora.

»Takoj izpolnim tvojo misel, v jutro se razglasi novi zakon. Nocoj priredim pir in povabim v gosti ves dvor, da dostojno proslavimo najmodrejšo na zemlji!«

Ko se je Teodora vračala od Justinijana, je kipelo po njenih žilah.

»Ha, Epafrodite, ne boš več dolgo imel lepe vile. Po tvoji svili bo poležkavala Teodora in drago tkanino bo teptala moja noga, ti pa pojdeš v ječo, na kamen, na gola tla, da boš premišljal do konca, kako si ponagajal despojni!«

Medtem so v Epafroditovi vili uživala srečo tri srca: Irena se je okrepila od strahu, iskreno je govorila Iztoku o Resnici, o Kristu, ki rešuje pravične in kaznuje grešnike. Zamamljen je sedel ob njej Iztok. Njena govorica mu je bila glas slavca, v njenih gorkih pogledih je sanjal o svoji lepi domovini, h kateri se vrne in jo osreči. Epafroditova mrzla trgovska duša se je ogrevala in začutil je vso praznoto svojega življenja, ki se mu je zdelo nenadoma sila dolgočasno in brezpomembno. Ni doživel ure, da bi ga gladila po trudnem in vročem čelu taka zvesta in vdana roka, kakor je Irenina. In sedaj je večer življenja pred durmi. Lahko si postelje z zlatom, lahko se ogrne s svilo. Kako mrzlo je zlato, kako hladna je svila! Pogrešil je na mah tisto, kar daje človeškemu življenju slaj, uteho, smoter v boju, pogrešil je srcá, ki bi ga iskreno ljubilo. Zato je sklenil, da zastavi vse, samo da poda tema dvema varovancema tisto, česar sam sebi ni mogel več dati, kar je bilo zanj izgubljeni raj.

Na véčer se je moral Iztok posloviti; šel je nadzorovat straže. Obljubil je, da se oglasi, ko se vrne iz vojašnice, ko opravi v pentapirgu, in da kar najhitreje opravi v palači, da čim dalje prebije ob Ireni.

Do vrat ga je spremil Epafrodit in ga svaril.

»Obleci močan oklep, Iztoče. Ogibaj se sumljivih senc, pripaši najostrejši meč, povem ti, da tudi zlatemu orlu ne zaupam.«

Iztok ga je slušal in storil, kakor mu je svetoval. Toda odšel je brezskrbno. Zakaj prepričan je bil, da ga ni med moštvom, ki bi dvignil zoper njega orožje. Zavratnih napadalcev se ni plašil. Zaupal je konju, še bolj pa svojemu meču.

Ko se je dodobra zmračilo, je premagal Ireno spanec in Epafrodit je ukazal mir krog in krog po vili. Sam je hodil po peristilu in snoval načrte za beg.

Precej temna noč se je razgrnila na Bizanc. Vodomet v peristilu se je svetil kakor sivkasta nitka. Ko bi ga ne izdajalo šumenje, bi ga nihčè ne opazil. Tedaj se priglasi nenadoma Spiridion.

Epafrodit se je prestrašil in razveselil zaeno.

»Vedi me, gospod, v najskrivnejšo sobo. Za glavo gre, za glavo!«

Hitro sta izginila za debelimi zastori v skrito celico.

»Govori, Spiridion! Kaj prinašaš?«

»Novice zate, Epafrodit! Toda pomni, da zaigram nocoj glavo! In vendar sem prišel, ker te cenim kakor samega drugega despota.«

»Ne išči ovinkov! Povej naravnost!«

»Nova postava se razglasi jutri, ves dvor jo že ve in pir se pripravlja, ker jo je zamislila despojna. Velikanski pir v njeno slavo!«

»No, in kako se glasi nova postava?«

»Svila – monopol – od jutri dalje, monopol, gospod! Ah, in ti imaš svile, vem, da je imaš. Sedaj veš vse – toda moja glava – če jo izgubim.«

Epafrodit ni izpremenil ne ene črte na obrazu.

»Hvala za poročilo. Ne koristi mi mnogo, svila je do malega razprodana, barka z novo je še na valovih. Ali nagradim te. Počakaj!«

Ko se je trgovec vrnil, se je pošibila Spiridionova roka pod težo mošnje, napolnjene s statéri in bizantinci.

»Ni vredno tvoje poročilo te cene. Toda sprejmi, da mi v bodoče sporočiš vse, kar bi zvedel o Iztoku in Ireni. Zato te nagrajam.«

Evnuh je sveto prisegal, da se izneveri sami despojni, če bi bilo treba ustreči njemu. Krčevito je stisnil denar k prsim in se prihuljeno in plašno izmuzal skozi peristil, kjer se je zavil v temno, oguljeno haljo revnega sužnja, da bi ne vzbudil sumnje z lepo obleko.

»Tako, haha, si že začela streljati name, vlačuga! Monopol – svila – to se pravi, smrt Epafroditu, ki ima tega blaga dosti. In ti bi rada, da bi pretezala svoje od greha trudne ude po mehki indijski tkanini. Ho, na boj! Sprejmem ga, tudi od tebe ga sprejmem. Morda me ugonobiš! Toda prej pogoltnejo morski valovi vso svilo, kakor je za dlan pride v tvojo last. Ne boš!«

Epafrodit je hodil po mozaičnem tlaku in polglasno mrmral in klel Teodoro ter si jasno zamislil načrt, ki ga izvede še to noč, da carski vohuni ne dobijo koščka svile pri njem.

Suženj mu je zopet priglasil nekoga, ki da hoče govoriti z njim.

Jezen je velel, naj vstopi.

Sredi belih stebrov je zdrsnila suženjska obleka z majhne, drobne postave; kljub noči je Epafrodit spoznal žensko.

»Kaj želiš?« je vprašal resno.

»Cirila sem!«

Sužnja je pokleknila predenj in si prekrižala roke na prsih.

»Kaj je? Ali kaj govore o Ireni?«

»Nihče ni vprašal doslej! Toda nocoj bo zbran ves dvor in Ireno je despojna posebej povabila. Kako naj ostane še skrivnost?«

»Bolnika ne bo nihčè silil na pir!«

»Če pošlje despojna koga v sobo? Če pride sama?«

»Zapri, sedi pri durih in reci, da ne sme nihče do nje. Miru potrebuje!«

»Hočem, gospod, toda bojim se. S silo vdro.«

»Če se to zgodi, pribeži takoj sem. Sedaj pojdi, naglo!«

Ko je odšla, takisto zavita v obleko sužnja, je hodil Epafrodit še urneje po peristilu.

»Začelo se je. Drama se zapleta. Če me za trenutek zapusti pamet, smo izgubljeni!«

Pozval je Melhiora.

»Pojdi v tkalnico, vse statve naj se ustavijo in razdro. Vsak košček svile znosite na barko; izberi najboljše sužnje in zanesljive mornarje. Opolnoči morajo biti vse zakladnice za svilo prazne in barka naj takoj odrine. Na otoku Kiju naj čaka nadaljnjih povelj; prinese jih brza jadrnica. Vzemite s seboj dosti orožja – ti greš namreč z barko – odpeljite se tiho, brez signalov. Pojdi!«

Melhior je strmel, da mu je Epafrodit moral ponoviti povelje. In takoj so se zganile stotere roké, brez govora, brez šuma je ginila svila iz skladišča in težki zavoji so tonili v globokem trebuhu močne ladje.

Epafrodit je šel nato pregledovat izpiske iz računov; črtal je vso svilo iz njih in sestavil kupno pogodbo o dveh ostalih ladjah, izvzemši jadrnico, o blagu in o vsem, kar je menil prodati. Postavil je nizke cene, pregledal še enkrat in potem spravil listino ter se škodoželjno smejal.

Polnoč se je bližala, Iztok se je vrnil že drugič v njegov dvor ter se pomudil za trenutek pri Ireni. Opolnoči je moral v palačo.

Ko je poljubil v slovo Ireno, se ga je silno oklenila in zajokala.

»Ne jokaj! Preden zažari jutro, se vrnem!«

»Bojim se zate, Iztok! Strašna slutnja se me je polastila. Zadene te zlo! Beživa!«

Pri teh besedah je vstopil Epafrodit. Slišal je Ireno, ko je rekla: »Beživa!«

»Ne moreta še, otroka, ne moreta bežati. Zaupajta meni! Če vaju pokopljejo na dnu Propontide, otme vaju Epafrodit!«

Iztok je moral oditi, za njim so zrle Irenine objokane oči, vse polne strahu in groze. Iztok se je proseče oziral na Epafrodita, kakor bi govoril:

»Váruj jo, čuvaj golobico in jo tolaži!«

Petindvajseto poglavje

Dragocena zavesa se je tiho in rahlo strnila nad vhodom, kjer je bivala v bajni sobi Irena. Njeni hrepeneči pogledi so obviseli na zastoru, njene misli pa so odšle za Iztokom v carsko palačo. Čutila je, da je trudna; vtisi ene noči in enega dne so bili tako mogočni, polni smrtne groze in blagoslovljene radosti, strahu in upanja, da je kmalu naslonila trudno glavo na svileno blazino. Težke trepalnice so se strnile, vijolična luč iz dragocene svetilke je razprostrla nad njo tihi obok jasne noči, roka ji je zdrsnila ob telesu. Krog ustnic je zaigral nasmeh, zasanjala je o lepoti prihodnjih dni.

Epafroditu se je stožilo. Njegove drobne oči so žarele, s čela niso niti za trenutek izginile važne, ostre poteze, ki so se krožile nad sivimi obrvmi kakor razprostrti krili čuvajočega orla.

Ko je Iztok odhajal, ga je Epafrodit spremil do vrat na dvorišču in mu resno ponavljal: »Váruj se sumljivih senc! Roka naj počiva neprestano na ročniku meča! Teodora je v zvezi s samim satanom! Resnica, Iztok! Ves Bizanc trdi tako!«

Ko je suženj zapahnil vrata, je Epafrodit šel v vilo, omotal glavo z gorko, volneno ruto, zavil telo v siv plašč iz velblodje volne, poklical šest sužnjev in se napotil opolnoči na vrt proti oljčnemu gaju. Brez glasu, brez ropota so tiho zašumela vesla in čoln je zdrknil bliskovito po vodi. Krmilce je vodil sam Epafrodit. Rilec čolna, na katerem je sedel Pozejdon z dvignjenim trizobom, je nastavil naravnost od brega v Propontido, kjer je kakor velika, črna groblja počivala njegova zasidrana ladja.

»Stoj!« je velel Epafrodit rezko, šepetaje.

Šest vesel se je zarezalo v morje, da se je stresel čolniček in se komaj vidno še gibal. Vtem je že rahlo trčil ob bok velike ladje. Z gibčnostjo mladega mornarja je splezal stari trgovec po lestvi, ki je bila spuščena do vode. Na krovu ga je čakal Melhior. Podal je gospodu roko s krova in ga dvignil k sebi.

»Vse dovršeno?«

»Vse, prejasnost!«

»Brez nesreče?«

»Enemu sužnju je zvilo nogo!«

»Nič ne de. Ali sedijo veslači na klopcah?«

»Vsi čakajo udarca, da spusté vesla v morje.«

»Sidra še nisi dvignil?«

»Ne še, gospod!«

»Prav. Ná pismo do trgovca Timoteja v Kiju. Prodaj svilo po vsaki ceni, prodaj brod in sužnje. Ne čakaj jadrnice, kakor sem ti naročil. Ko opraviš, poišči ladjo in se pripelji v Atene. Za mojo vilo veš. Tam me čakaj. Pazi na denar! Smeš obdržati osem najboljših in najmočnejših sužnjev, da varno prinesete vsoto do mene v Atene. Razumel?«

»Vse, gospod!«

Melhior je potrdil naročilo z vdanostjo in se mu globoko poklonil. Toda razumeti ni mogel, kaj se godi z Epafroditom. — Prodaj po vsaki ceni, mu je rekel. Da bi on prodajal, Epafrodit, po vsaki ceni? Ne, ni ga razumel. Da bi bilo v trgovčevih očeh teh mrzlo suhih sklepov, da mu ni sevala z lica razboritost in važnost, bi mislil Melhior, da je zblaznel.

»Vozite varno in srečno! Rahlo vleče vzhodnik. Takoj lahko napnete jadra! Kristov blagoslov naj tolaži viharje!«

Epafrodit je dvignil roko, kakor bi blagoslavljal barko in bogastvo, ki je bilo skrito v njenem mračnem trupu. Samo hip, kakor blisk ga je pretreslo, ko se je trgalo od njegovega srca tisto, kar je ljubil vse življenje. Ali samo za hip. Plamen sovraštva do Teodore, ogenj hrepenenja, da bi jo zmagal, da bi iztrgal njeni roki plen, je použil vso strast, s katero je visel na vsakem statéru svojega s toliko skrbmi nakopičenega bogastva. Popel se je urno preko ograje, senca je zdrsnila po lestvi in v trenutku so izginili Melhioru obrisi čolnička v morsko noč.

Epafrodit je še čul temni zvok kladiva, ki je udarilo povelje veslačem: V morje z vesli! Črna groblja se je zganila in ladja je odplula. Še enkrat jo je pogledal Epafrodit z brega, še enkrat ga je pretreslo – in velik kos njegovega bogastva je izginil v nočnem obzorju.

Ko se je vrnil v stanovanje, ni mislil na počitek. Vedel je dobro, da lahko z enim zamujenim trenutkom zaigra trojno življenje in vse lepo bogastvo. Napisal je pismo do bogatega žida Abiatara, uglednega mladega trgovca, in mu velel, naj se še tisto noč javi pri njem. Poslal je pismo po Numidi, hkrati z njim nosilnico, zagrnjeno s težkimi, temnimi zavesami.

Ko je Epafrodit čakal Abiatara, je legel na kipeče svilene blazine, da je njegovo skromno telo kakor utonilo na mehkem ležišču. Svetilnik je svetlo plapolal. Plamenčki, porojeni iz najboljšega olja, so visoko jezikali in se iztegali preko roba pozlačenih margaranovih jabolk. Trgovec je ležal z namršenimi obrvmi in gledal živo zdramljen v strop. Suhi prsti so bobnali po čelu, za katerim je snoval suhoparno mirno načrte. Krog tesno stisnjenih ustnic mu je zaigral vselej nasmeh, kadar je v mislih dospel do nevarno zamotanega vozla, pa ga je z duhovito lestjo presekal kakor Aleksander z mečem vozel frigijskega kralja Gordija.

Ko je zaslišal zunaj tihe stopinje in vedel, da se bliža Abiatar, ni vstal. Ležé ga je čakal.

Abiatar se je začudil.

»Mir s teboj, Epafrodit!«

»In mir Kristov tebi, Abiatar!«

»Opolnoči me kličeš, pa ležiš, kakor bi se slastno navečerjal, in čakaš prijatelja, da vržeta kocke!«

»Vrževa jih, Abiatar. Prerokujem ti pa, da dobiček odneseš ti!«

Epafrodit se je dvignil.

»Sedi, igro takoj začneva!«

»Na Mojzesa, da te ne razumem!«

»Razumel me boš naglo brez Mojzesa in talmuda, samo če nisi pustil pri lepi Sari svoje pameti!«

»Dobre volje si, Epafrodit! Ne zamerim ti!«

»Poslušaj! Čas beži!«

Obrnil je peščeno uro.

»Druga polnočna straža nastopi. Mudi se mi! — Ti, Abiatar, si mlad, čvrst in često sem občudoval talent, ki ga kažeš pri kupčijah. Zato te čislam, zato sem te klical. Ali kupiš od mene vilo, pristanišče, vrt, skratka vse, razen mene. Jaz sem ti tako staro blago, čemu bi ti bil?«

Abiatar je osupnil. Prej je bil véroval, da pojde Teodora v puščavo, kakor da bi prodal Epafrodit najboljšo trgovsko postojanko v Bizancu.

»Epafrodit, ne šali se z menoj! Do polnoči sem delal, truden sem in žal bi mi bilo noči in počitka.«

»Ne trapi praznih besed! Odgovori!«

»Kupim.«

»Tu je kupna pogodba in cene, vse do pičice natančno! Preberi in podpiši, če si zadovoljen. Če nisi, povej naglo, prodam drugemu!«

Abiataru je zažarelo bledo lice, ko je razgrnil pred njim Grk širok pergament. Poglobil se je v številke in nemirno begal od vrste do vrste. Epafrodit ga ni opazoval. Zagledal se je v drobni sviž, ki je tekel neslišno v peščeni uri.

»Podpišem!«

Abiatar je bil vzradoščen, ko je prebral pogodbo.

»Kaj pa s svilo? Imaš jo mnogo, a v pogodbi je ni.«

»Niti kosmiča je ni pod mojo streho. Razprodana.«

»A-a-a,« je strmel Abiatar.

»Dobro torej, podpiši. Toda prej mi prisezi na vse očake, na oba templja in na grob in prah Abrahamov, da ne zineš besedice o tem, dokler jaz ne izginem od tod.«

»Skrivnosti so v tebi, Epafrodit.«

»Prisezi!«

»Prisegam!«

»Sedaj podpiši! Toda letnico, ki je še ni na pogodbi, pomakneva za leto dni nazaj!«

Abiatar se je zopet začudil.

»Hitro, sicer kupi kdo drug!«

Žid je podpisal in dostavil za leto stárejši datum. Nato je podpisal Epafrodit, zvil pergament in ga spravil. Pred žida je položil prazen kos pápirusa in mu narekoval:

»Epafroditu, prejasnemu gospodu!

Ker se preselim sam v vilo, katero sem kupil pred letom od tebe, te prosim, da izvoli tvoja prejasnost ukreniti, da se morem v mesecu dni nastaniti v njej!

Abiatar.«

»Sedaj je vse gotovo. Tvojo odpoved shranim s kupno pogodbo vred. Kadar ti jo pošljem na dom, odšteješ denar in drugo jutro bo vila prazna. — Ali pomni dobro, kaj si prisegel! Pojdi!«

Abiatar je stal osupel in bi bil rad še govoril. Toda Grk je zamahnil z roko in žid se je poslovil.

Ko je sedèl v nosilnici, si je mel roke od radosti, da bo poslej prvi trgovec v Bizancu. Toda mnogokrat se je prestrašen zamislil in mrmral: »Skrivnosti, kakšne skrivnosti!«

Epafrodit pa se je doma veselil. Obrnjen proti carski palači je dvignil suho roko in govoril:

»Le pridi, desponja, le pridi po svilo! Pravdo naperi zoper mene, da zapleniš vilo in zlato! Prijetni bi bili moji vrtovi, da bi ljubkovala po njih. Ha, verolomnica! Ne domišljaj si, da ste vi, despotje, zasegli tudi modrost od nas, Grkov! Kljub temu je imamo v sivih glavàh še toliko, da raztrgamo tvoje mreže, kakor bi zamahnil po pajčevini! Prekleta!«

Epafrodit se je razvnel, njegove oči so puhtele ogenj, začel je naglo hoditi po gladkem mozaiku.

»Žrtvoval sem mnogo,« je pomislil. »Zlati tisoči so padli v morje, vrgel sem jih proč kakor gnilo sadje. Toda še imam dosti, da bom živel do smrti pokojno in brez skrbi, da bom poležkaval na lepših preprogah kakor desponja, da se bo moje oko naslajalo ob dragocenejših umetninah, kakor jih ima carska palača. Pa še to bi žrtvoval, na deski bi spal, samo da bi umrl z zavestjo: Ni te zmagala ostudna zloba! Svila je oteta, moj dom rešen njenih rok, sedaj gre za Iztoka in Ireno – in zame seveda. Za beg je treba najboljših konj, Sloveni potrebujejo orožja. A tegà ne dobim v eni noči. Osem dni, samo osem dni mi še podari usoda, potem ležem in porečem: Končano! Pride le še véliki dan, ko me zagrnejo večne sence. Pridi potem! Epafrodit te z veseljem pozdravi.«

Ko je potem še osnoval potrebne načrte za beg, se je na morju že zasvital prvi trak zgodnje zarje. Tedaj je začul na dvoru nemir.

»Iztok se vrača!«

Šel mu je naproti skozi peristil, da bi govoril z njim in se domenil glede konj in orožja, ki se mora pripraviti vsem, ki bi z njim uskočili preko Hema.

Ko je stopil na marmorni tlak pod vitkimi korintskimi stebriči, je zaslišal sredi dvorišča smeh. Krdelo služinčadi se je gnetlo in se glasno smejalo. Iz smeha pa so donele razglašene strunice in hripav glas je pel visoko pesem.

Epafrodita je pograbilo. Zanj tako resni trenutki, tehtnica na življenje in smrt, služinčad pa razgraja in se smeje. Z brzimi koraki je planil mednje. »Psi!« je zakričal.

Krdelo se je pošibilo v silni grozi, vsa kolena so se pripognila in vse ustnice so prosile:

»Milost, gospod, milost, prizanesi nam!«

Izmed klečeče množice se je dvignila v sivem jutru motna postava, odeta v dolgo haljo.

»Epafrodit, prejasni gospodar, Radovan te pozdravlja!«

Trgovcu se je razvedrilo mračno lice, ko je zagledal gugajočo se postavo Radovanovo. Prijazno ga je pozdravil.

»Od kod, očka? V jutro se javiš sredi dvorišča?«

»Ne razumeš pevca, ki spiš na svoji postelji in večerjaš pri svoji mizi; ne razumeš ga. Kakor utrinek zvezde kane z neba na severu, kane na jugu. To je pevec, gospodar.«

»Zakaj nisi prišel snoči? Zdaj vendar nisi mogel v mesto, ker bi ti straža ne odprla vrat.«

»Prišel bi bil, gotovo bi bil. Ali obnemogel sem od strašne žeje. Toda dobili so se dobri ljudje in so rekli: Sedi in pij z nami, zagodeš in zapoješ nam. In sedel sem in pil, godel in pel, da me prsti bolijo, da so strune razpraskane in da je moje grlo raskavo kakor podplati na razhojeni nogi. In tedaj sem rekel: Dosti tega, Radovan! Dvignil sem se iz pivnice, šel ter se naslonil na tvoja vrata. Nisem razbijal, nisem dramil, na bogove, da nisem. Pa so prišli tvoji ljudje, z nosilnico so prišli in Numida me je spoznal, me poklical, odprl in peljal na dvorišče. Dobri so tvoji ljudje, gospod, odpusti jim!«

Grk je zamahnil z roko, trepetajoči sužnji so vstali.

»Sedaj grem takoj do sina, do Iztoka. Važne reči mu povem.«

»Iztoka ni doma. Straže nadzira.«

»Ga ni doma! Pravzaprav čeden sin, da ga ni doma, ko pride oče.« Radovan je utrujeno govoril.

»Radovan, truden si in počitek bi se ti prilegel. Numida, pospremi gospoda v stan. Ko se prebudiš, bo sedèl sin ob tebi.«

»Tako se spodobi. Modre besede. Počitek se mi tudi prileže, seveda. Dokler sem jezdil na tvojih zlatih bizantincih, se je potovalo, he, Védomec ne hodi tako zlahka. Ali nazaj grede je bila bridkost!«

Radovan se je oprijel Numide in se prestopil.

»Dobro me drži! Moje oči so slabe! Počakaj! Še nekaj! — Epafrodit, gospod, jasni gospod!« je kričal Radovan za Epafroditom, ki je že izginil pod arkado.

»Kaj želiš, očka?«

»Ko bi ukazal požirek vina! V taberni je bilo slabo. Tvoje je boljše. Hvalil sem ga na vsem potu!«

»Samo poželi! Numida je tvoj hlapec!«

»Hvala, gospod, hvala!«

Radovan je odšel, trdno oprt na sužnja, prek dvorišča.

Šestindvajseto poglavje

Irena se je prebudila. Lučka je že davno dogorela, z morjá je plul beli dan. Naglo se je dvignila, mehki kodri so se ji usuli na lice. Popravila si jih je s čela, z oči. Razočarana je gledala po sobi.

Ni ga, Iztoka ni! In vendar se ji je zdelo, da je sedel vso noč ob njej, da se je pogovarjala z njim, da ji je pripovedoval vesele povesti z doma Slovenov. Hodila sta po nedoglednih planotah za čredami ovčic, počivala v mračnih gajih. Z vej so pele svobodne ptice pod svobodnim soncem. In Iztok je bil mogočen in spoštovan, ona ljubljena in čaščena. A sedaj ga ni! Obljubil je, da se vrne, zgodaj vrne. Sonce se že igra z valovi, a njega še ni.

Irena se je prestrašila. Grozne slutnje so ji stisnile srce. Ko bi Azbad ... despojna ... V carski palači je Iztok bival ponoči. Če so hoteli uničiti njo, če je bilo zanjo dobiti razbojnikov, ali jih ni za Iztoka? Silen je, junaški. Njo je otel, ali otme sebe? In če je padel v boju, je padel zaradi nje –

Irenino drobno srce je vztrepetalo, drhtela je po vsem telesu, po obrazu so prikipele solze, zajokala je in se potrta in vsa nesrečna zgrudila nazaj na ležišče.

V pretrganih stavkih je ihteč šepetala psalme in prosila Kristusa, naj ga otme, naj ji prizanese, naj se je usmili ... Polagoma se je umirila. Otrla si je rosne oči.

»Motim se, preprosta,« je premišljevala. »Čemu se žalostim. Saj je že prišel. Moja duša ga je čutila v sanjah. Tiho je dvignil zaveso, pogledal name in odšel. Ni me budil, ni si upal, predobri. A sedaj pride; kmalu se zgane zagrinjalo, dvoje žarečih oči se bo ozrlo name. Počakam ga. Še treniti nočem z očesom. Najini pogledi se bodo srečali. In on bo bral v mojih očeh, da sem ga čákala, da sem hrepenela po njem in se bala zanj. Povem mu, kako sem jokala, on pa se bo smehljal; pogladi mi lase, poljubi me na oči ter poreče: Slavček moj, čemu se plašiš?«

Tedaj se je resnično zganilo težko zagrinjalo pri vhodu. Irena je zakoprnela od radosti: Prihaja! On je! Moj Iztok!

Toda namesto Iztoka so se pojavile drobne oči Epafroditove. »Pozdravljena v lepem jutru, prejasna dvorjanica!«

Starec se je ponižno, dvorjanski priklonil.

»Pozdravljen, dobri gospod! Kje je Iztok?«

»Odjezdil je v vojašnico; visoko je njegovo odlikovanje in rodilo mu je dela in skrbi. Vrne se kmalu.«

»Kajne, da je bil že tukaj? V sanjah sem občutila njegovo navzočnost.«

Grk ni za trenutek pomislil. Lagal je, da bi je ne preplašil.

»Seveda je bil. Kako bi bil odletel golob, da bi ne bil pogrlil golobici.«

»Ah, in jaz sem mislila, da ga še ni, da ga je zaseglo zlo v palači!«

»Ljubezen vidi noč, kjer sije beli dan!«

»Kako sem preprosta!«

Irena je zakrila obraz z rokama in se veselo zasmejala.

»Prosim, prejasna dvorjanica, ne zapuščaj sobe. Epafrodit je tvoj najskrbnejši hlapec. Ničesar ne boš pogrešala, hčerka moja. Ali ven ne smeš, zlati otrok. V Bizancu vse gleda, vse toži, gluhe stene slišijo!«

Naglo se je Epafrodit priklonil, zagrinjalo se je strnilo in njegova glava je izginila.

Ko je prehodil drugo in tretjo sobo, se je ustavil v dvorani Merkurja, kjer je bilo mnogo dragocenih kipov, izklesanih od grških umetnikov. Stopil je pred kip Atene, udaril se po glavi in izpregovoril:

»Na tebe, Palada, utelešena modrost mojega naroda, naj bo moja pamet majhna kakor črnega murna v travi, če se ni nocoj nekaj zgodilo z Iztokom. Prekletstvo iz zadnjega peklà na despojno, če si je drznila ...«

Nato je odšel naglo iz dvorane, kjer se mu je zdelo, da so vsi marmorni kipi zganili z glavami in pritrjevali:

»Resnico govoriš, zgodilo se je.«

Tako jasen in dozorel je bil ves načrt v njegovi glavi, da ni bilo mogoče prekreniti mrvice več v njem. Pa nenadoma sunek, zamàh z mečem skozi vse niti in vse je bilo raztrgano, vse uničeno.

Zazdelo se mu je to nekaj nenadnega, tako nemogočega, da je potoma stvar iznova premišljeval in pretehtaval.

»Ne, ni mogoče, vendarle ni mogoče! Tako predrzna ni. Pirovanje je bilo v palači. Po polnoči je bil bakanál, orgije na vrtovih. Zakaj noč je bila gorka. Iztok je prišel tja do polnoči. Dobro je bil oborožen. Kak hrup bi bil, ko bi ga bili napadli. Ne, ne! Epafrodit, misli trezno in modro!«

Čutil je, da so mu živci utrujeni. Noč brez spanja, toliko važnih ukrepov, prenapeto premišljevanje – ne, samo pretruden je; zato bi videl noč, kjer je dan, kot od ljubezni omamljeni.

Potreboval je oddiha.

Na vrtu sredi rož, v hladnem zraku jasnega jutra se je naglo umiril. Njegov korak je postal zopet resen in počasen kakor tedaj, ko je na vrtu zamišljal najnevarnejša podjetja. Z vsakim korakom je pribil novo misel, z vsako kretnjo je naznanil svoj odločni, večni: Naprej, naprej! Vse ali nič! Življenje ali smrt!

Ko je tako razglabljajoč dospel blizu Iztokovega stanovanja, je obstal, zamahnil z roko in odločno sklenil svojo sodbo:

»Ne, ni mogoče! Zmotil sem se, Palada! Tako predrzna ni!«

Kakor bi rešil težek načrt, se je svobodno oddahnil in krenil v stan, da bi pogledal po Radovanu. Treba je bilo očku razodeti naklepe in ga opozoriti, da bi ne izdal pri čaši vina v predmestni taberni važnih stvari. Pogubil bi jih neprevidni godec.

Radovan je ležal prebujen vznak na mehki preprogi z rokami pod glavo. Gledal je v strop in se ni ozrl, kdo je vstopil.

»Numida!« Godčevo grlo je bilo kosmato, da je zahrkal in ponovil:

»Numida! Zakaj pozabljaš, kaj ti je velel snoči gospod? Zakaj, he! Numida je tvoj hlapec – je rekel. Tebe pa ni blizu. In jaz, Radovan, oče Iztokov, katerega hvalijo vsi po tabernah, jaz, ki sem Epafroditu otel življenje, ležim tu lačen in žejen. O, Numida, Numida!«

Trgovec se je smehljal za vrati. Zakaj Numida je pred stanom pokorno čakal vse jutro, kdaj ga pokliče Radovan. »Z bičem ga pretepi, Radovane!«

Godec se je naglo sklonil in se prestrašil, ko je zagledal Epafrodita.

»Gospod, odpusti, ne zameri! Da je Numida, sem mislil. Star človek je neroden in razžali, da ne ve, kdaj.«

Vstal je in se globoko priklanjal pred Grkom.

»Le sedi, očka! Poveš mi novic s potovanja. Numida takoj prinese zajtrk.«

»Saj ni take sile, gospod! Človek se rad usti, kadar se naklepiči takole, kakor se je meni pri tebi. Odkar sem šel, nisem enkrat mogel veleti: Numida, jesti mi daj! Numida, žejen sem. Nikoli! Sam prosi, sam išči in vrtaj, da se za silo oteščáš. Poglej, kako sem shujšal!«

»Pri Epafroditu se zrediš –!«

»Prijetno bi bilo, pa se ne bom. Ne utegnem, gospod.«

»Zakaj bi ne utegnil?«

»Seveda, ti ne veš, čemu sem se vrnil. Ob letu, sem mislil, pa sem moral takoj nazaj.«

»Najbolje bi bilo, da bi bil ostal tu. Zakaj si odšel?«

»Vprašaj bogove, zakaj se godec klati po svetu, vprašaj, če ti povedo. Ne povedo ti, tudi tvoji ne. Pa vendar mora na cesto, nima miru; bogovi ga ženo in ne povedo, zakaj. Komaj sede in se najé, pa se oglasi v njegovem srcu: Hodi! — In gre.«

»Zakaj si se torej vrnil?«

»Saj sem naprej vedel. Vse sem povedal Iztoku že tedaj. — Kje pa je, da ga še ni k očetu? Lep sin. Koliko trpi oče!«

»Služba, odlična služba, očka. Upravda ga je povišal, da se čudi Bizanc. Sedaj ima dela v obilici.«

»Že vem, vse sem zvedel v taberni. Tako se spodobi. Sin, ne delaj sramote očetu! In sedaj ti povem, zakaj sem prišel: Sin mora hitro, še nocoj uteči in se vrniti domov.«

»Ne bo mogoče!«

»Bo, mora biti! Zakaj groza se godi za Donavo. Tisti pesjan, tisti Tunjuš, na vsakem lasu mu visijo trije besi, tisti kravjerepnik je zakuril vojno med Anti in Sloveni. Preudari, med Anti in Sloveni – med brati! Kri teče, ženske jokajo, gradišča goré, ovcé se klatijo brez pastirjev, volkovi jih mesarijo. Zato sem prišel po sina, ker je struna rodila meč in ker se je naučil boja, naj gre domov, naj klesti, naj seka in pomore Slovenom, da udušé vojsko, da zadavijo Huna, ki ščuje in hujska, da ga obesijo za pete na hrast in tako povrnejo mir bratom. Vidiš, zato sem prišel in on mora z menoj!«

»Velika žalost in sramota, kadar se koljejo bratje!«

»Ne bilo bi žalosti in ne bilo sramote, ko bi ne kovaril pesjan. Aj, na bese, da ga ni tedaj zabodel Iztok! Nisem za boj, ker sem za strune. Toda sedaj pojdem s sinom, v boj pojdem na stara leta.«

»Pojdeš, očka, samo malo, malo počakaš. Razodenem ti velike skrivnosti. Toda vsi bogovi te zasovražijo, ako izpregovoriš besedo o tem. Zakaj na pogibel bi bilo sinu in tebi.«

Radovan je dejal roko na srce in slovesno prisegel:

»Ne zinem, na Svetovita, ne zinem, gospod!«

»Tvoj sin ljubi Ireno –«

»Še vedno? Da more biti godčev sin tako stanoviten v ljubezni!«

»Vredna je ljubezni. Stari Epafrodit jo ljubi kakor oče in je zanjo žrtvoval kupe bogastva, zanjo in za Iztoka. Da, celo sebe stavi Epafrodit na skodelico tehtnice, ki se utegne prenagniti in me uničiti!«

Radovan je z na pol odprtimi usti jecljal nerazumljive slovke.

»Čudi se, očka, le čudi in poslušaj! Iztoka pa je zaljubila še druga ženska. Nevarno je imenovati njeno ime v Bizancu.«

Grk se je previdno ozrl proti vratom in šepetaje izpregovoril:

»Teodora!«

»Na bogove, despojna?«

»Da, ona!«

»Saj ima moža, vlačuga!«

»Tiho! Preglasno govoriš!«

Radovan si je pritisnil pest na usta.

»Toda Iztok je njeno ljubezen zavrgel in s tem zapečatil sebi pogibel.«

Radovan se je pograbil za razkosmano brado, zaklel in siknil:

»Tako je; kdor pri psih spava, z bolhami vstaja! Na Peruna, če ni res!«

»Zato mora Iztok bežati, mora, da si otme življenje. Z njim uteče Irena, ki je sedaj pri meni. A danes ne more in tudi jutri ne. Epafrodit še nima konj za beg. Sedaj je tvoja prva naloga, Radovane, da o vsem tem molčiš –«

Starec si je pritisnil obe roki na usta.

»Molčiš kakor mrtva skala. A po Bizancu govori, kako je sin srečen in da ostaneš tudi ti vedno tu. Govori, kjer bodo bolj nastavljali ušesa, po vseh tabernah. Dam ti denarja, da boš lahko še za druge plačeval. Tvoj govor mora priti do ušes despojne in jo prepričati, da Iztok ne misli na beg in da ona zato ne izvede takoj svojih maščevalnih načrtov. Če nas prehiti, bi bilo vse izgubljeno.«

Radovan je bil tako osupel, da ni izpregovoril besede več. Z rokami je zamahoval in kazal, kako bo razširjal to novico, vmes pa je pritiskal dlan na usta v znamenje, kako bo molčal o vseh skrivnostih.

»Sedaj veš dovolj. Danes počivaj in ne hodi nikamor! Počakaj tu Iztoka! Vesel te bo in razodeneš mu o vojski. Sicer se pa utegne še danes dogoditi marsikaj zanimivega. Zato ne hodi z doma!«

»Ne ganem se, gospod, iz sobe se ne ganem!«

Epafrodit je odšel.

Takrat je po Bizancu že vršalo. Kakor blisk je švigala novica od ust do ust: »Svila – monopol!« Po vseh trgih so izklicevali carski razglas. K vsem trgovcem so prihajali uradniki in pečatili zaloge svile.

Ko je Epafrodit prišel v atrij, ga je že čakal kvestor v spremstvu močne straže.

Kvestor se mu je skromno priklonil, svest si svoje moči in naloge, prebral edikt in zahteval, naj mu takoj odpre skladišča in delavnice, da zapečati in oceni množino svile, katero odkupi po stalnih cenah država.

»Zelo obžalujem, da ne morem pokloniti prejasnemu despotu zemlje in morja vsaj nekaj svoje hlapčevske revščine. Epafrodit nima namreč – niti kosmiča svile.«

Kvestor ga je premeril z neverjetnim pogledom in dostavil pikro:

»Bolj modro je, da prodaš svilo državi, kakor da jo skrivaš in zaigraš s tem vse imetje. Zakaj silno stroge so kazni za tiste, ki bi varali njegovo svetost, vsemogočnega despota.«

»Nikoli nisem bil slepar in če bi imel cele goré svile, bi je ne prodal niti krpice vsemogočnemu despotu. Njemu Epafrodit ni prodajal doslej in ne bo prodajal poslej. Despotu zvesti hlapec – o tem pričajo caričin prstan, despotov pergament in še kaj drugega, ki je moja last – despotu Epafrodit samo poklanja in je srečen, če doseže z revnim darom, da za trenutek obsije žarek radosti lice največjega despota vseh vekov. Česar pa nimam, ne morem dati. Izvolite pregledati zadnji kotiček! Vse vam je odprto, skladišča, delavnice, da, tudi moj skromni stan. Numida vas pospremi in odpre!«

Kvestor ni verjel trgovčevim besedam. Zloželjen nasmeh mu je obkrožal ustnice.

»Verjel bi, toda ne smem, obžalujem!«

»Ni dober hlapec, kdor ne izpolni do pičice povelja svojega gospoda. Pojdi, kvestor, prepričaj se!«

Epafrodit se je obrnil, odšel naglo in odločno iz atrija in stopil v shrambo za suženjske obleke. Poiskal je preprosto žensko tuniko in hitel z njo k Ireni.

»Oprosti, jasna dvorjanica, dnevi so hudi. Prišel je kvestor z dvora in iztiče po svili. Danes je proglašen monopol, to je delo despojne, da me uniči.«

»Ob vse bogastvo boš! Zaradi mene! Nesrečnica!«

»Ne boj se, svila je oteta. Ne dobé ničesar v skladiščih. Zato pridejo gotovo sem. Ne smejo te videti. Izdali bi te na dvoru. Odeni se v suženjsko tuniko, pojdi na vrt, trgaj cvetje in se sprehajaj. Ogiblji se ljudi, nihče se ne bo menil za sužnjo! Bodi brez strahu, hčerka!«

»Gospod, kako skrbiš! Nesrečnica, da sem ti nakopala toliko gorja. Odpusti! Bog te blagoslovi!«

Irena je sprejela tuniko, počesala in splela lase po načinu suženj in se oblekla ter hitro odšla na vrt, kjer se je prikrila v gajih pinij in oljk.

Vtem je kvestor preiskal vsa skladišča, stražniki so butali ob stene in tlak ter poskušali, kje bi bila skrivna vrata, kamor je Epafrodit zložil svilo. Brez uspeha. Vrnili so se v vilo, pretaknili vse kote, pregledali kleti in shrambe – nič.

Kvestor je sestavil zapisnik, jezno ugotovil, da ni vlakna svile v Epafroditovi trgovini in odšel.

Iz vestibula je gledal Grk za njim in se zmagovalno smejal, ko so izginili skozi vrata.

»Haha, lepa Teodora, kako ti bo ob duši, ko zveš, koliko svile si ugrabila Epafroditu! Haha, ne boš si grela udov na mojem bogastvu! — Želiš morda raztrganih indijskih ponjav, pletenih iz ličja? Teh imam dosti! Na njih se vsaj nekoliko spokoriš, ha-ha-ha! Sedaj pošlji še po vilo! Vem, da boš! Toda tudi pri tej pravdi dobiš samo svoj kipeči žolč, ki ti gotovo zavre, kača nenasitna!«

Epafrodit je pozval vratarja. Vprašal ga je po Iztoku.

»Ni se še vrnil,« je odgovoril vratar.

»Tudi ponoči ne?«

»Okoli polnoči je odšel in se še ni vrnil. Za hip se nisem ganil od vrat.«

»Ko se vrne, mi takoj naznani!«

Vratar je pripognil koleno in šel k vratom.

Epafrodita je začelo vnovič skrbeti. »Pol jutra je minilo, sonce je visoko, moral bi se bil vrniti. Azbad je bil vso noč v palači, danes ne pojezdi k vajam. Tudi Iztok potem nima dela v vojašnici. Ali vendar! Morda mu je velel tja namesto sebe. Mučil ga bo na smrt. O, sveta Sofija, preženi že skoro to noč! Ne vem, kaj bi ukrenil. Treba je skrbeti za konje, treba orožja, njega pa ni. Skrivnostno, silno skrivnostno!«

Ko je Epafrodit hodil po peristilu in pri šumečem vodometu z nagubančenim čelom snoval načrte, prihitela je nenadoma brez naznanila k njemu Cirila.

Zasopla in zaplakana se je zgrudila k njegovim nogam. Grk je prestrašen vprašal: »Cirila, kaj se je zgodilo?«

»Gospod, otmi Ireno, otmi gospodarico!«

Ihtela je glasno in dvigala kleče na tleh sklenjene roke k njemu.

»Kaj se je zgodilo, govori naglo!«

Epafroditu se je čelo nabralo v grozne gubé, naznanjajoče usodne slutnje.

»Azbad je vdrl v Irenino sobo. Vinjen je prišel v ranem jutru. Klečala sem in ga rotila, naj ne moti gospodarice. Kruto me je udaril in odpahnil vrata.

‚A tako,‘ je zarjul, ‚to je Irenina bolezen! Pobegnila je, da se nasiča od barbaru! Kje je?‘

‚Odleglo ji je v jutro,‘ sem lagala – Kristus mi ne zameri – ‚pa je šla molit psalme v cerkev Naše ljube Gospe.‘

‚Aha, molit psalme! Že vem, kam hodi molit psalme, nečistnica! Pomagam ji pri tej molitvi! Sramota za dvor!‘

Nato je odvihral besen kot zlodej. Jaz pa sem zbežala in tekla, da ti naznanim. O Bog, če pride sem – o Bog! Gospodarica je izgubljena! Otmi jo, na Krista, reši jo!«

Epafroditu so se oči poglobile v dupline pod sršečimi obrvmi in ogenj se je bliskal v njih.

Dasi duhovit, vajen spletk, ravnodušen v najbolj zamotanih rečeh, je osupnil trgovec, pred njim se je dvignil prazen pergament in v trenutku ni vedel, kako bi zarisal prvo potezo novega načrta.

»Gospodarica je na vrtu, odeta v sužnjo tuniko. Poišči jo, ostani pri njej in ji izkušaj rahlo povedati, da se ne prestraši. Jaz pomislim, kaj nam je storiti.«

»Otmi jo, gospod! Beži naj –«

»Pojdi!«

Epafrodit je zopet hodil in postajal po mozaiku krog šumečega vodometa. Z roko si je potezal preko nagubanega čela.

Z desno nogo je udarjal krepkeje ob tlak, iskal misli, iskal izhoda.

»Dobro igraš, prekleta, in komaj ti bo Epafrodit kos. Eno zanko snamem z vratu, že me zadrgne v novo. In vendar se moram oteti mrež, moram, na Palado, moram! Hči barbarskega medvedarja vendar ne prekosi potomca najduhovitejšega naroda!«

Premišljal je, kaj se utegne zgoditi.

»Azbad gotovo izposluje še danes pri despojni, da sme zajeti s palatinci mojo hišo. Če se to zgodi, nimam kotička, da bi skril Ireno. Če jo dobé pri meni, je izgubljena, z njo vred jaz. Strašna zagata! Ali naj gre na jadrnico in odplove? Kako ubežim potem jaz, če bo sila? Proč pa mora. Ko Teodora še izve, kaj je opravil kvestor – da je prišel s praznimi rokami, bo delala z vsem peklom, da nas uniči. Strašna zagata! Da bi se vsaj Iztok vrnil! Moreče slutnje se me polaščajo čedalje bolj.«

Grk bi bil postal skoraj malodušen. Dasi je bil njegov duh živahen kakor mladeniča, je vendar staro telo občutilo breme, ki si ga je naložil. Skoraj mu je bilo žal, da je prevzel to nevarno igro, v kateri morda celo izgubi – zaigra vse. Ni se bal smrti, bal se je sramote in zavesti, da utegne končati sijajno življenje, polno ugleda in bogastva, sramotno, nečastno, uničen od krempljev te peklenske hijene. Dobiti je moral najprej Iztoka, da se posvétuje. Naj ima službo kjer koli, pustiti jo mora, da se zglasi pri njem. Naj obvesti Slovene in Gote – če bi Azbad napal hišo, da so pripravljeni. Pa naj se prične pravi boj, revolucija – vseeno.

Naglo je napisal košček pergamenta ter odposlal v vojašnico do magistra peditum najhitrejšega tekača na konju s pozivom, naj se Iztok takoj oglasi na domu. Na slokega konja, ki je bil slovit v hipodromu, se je povzpel takisto slok Arabec, najboljši jahač.

Epafrodit je naročil, naj ne prizanaša konju, naj predirja kampos, gre od vojašnice do vojašnice, dokler ne najde Iztoka, katerega naj takoj privede.

Vratar je prijel za zapàh ter odprl težka vrata pred vežo, konj se je povzpel in nestrpno grizel v brzdo. Kar zadoni krepak udarec na vrata.

»Iztok,« je pomislil Epafrodit.

Vrata se odpro, zasveti se zlat šlem, Grka prešine veselje. A za prvim šlemom se pojavi drugi, tretji. Ni bil Iztok. Tuj stotnik je prišel na čelu oddelka palatincev in povprašal po Epafroditu.

»Govori, pred teboj stoji!« se mu je mrko predstavil gospodar.

»Vzvišenost načelnika palatinske vojske, magister equitum, Azbad, vpraša tvoje gospostvo, ali ni tukaj Slovena Oriona – Iztoka?«

»Sporoči, da ga pogrešam sam in takisto vprašujem po njem. Tukaj jezdec s pismom do njega, naj se vrne domov, ker ga je obiskal oče.«

Epafrodit je potegnil pergament Arabcu izza pasu in ga ponudil stotniku.

»Beri!«

Ko stotnik prebere, vrne list in pravi:

»Torej je utekel, nehvaležni barbar! Šest Slovenov je izginilo nocoj z njim vred s straže v carski palači. Tekači so šli za njimi. Pa ga ne ujemo – zakaj nedosegljiv je.«

Epafroditu se je zazdelo, da se mu je zazibal marmorni tlak pod nogami. Z največjo duševno prožnostjo je zatajil pred stotnikom, kako je učinkovalo nanj to strašno poročilo.

Tehtno je ponovil za stotnikom:

»Torej utekel, nehvaležni barbar!«

»Zahvaljujem tvoje gospostvo za sporočilo. Vendar dovoli, da ostaneta dva hoplita pri vratih, dva pa gresta k morju v pristan. Tako veleva Azbad, magister equitum, po najvišjem naročilu svetega despota!«

»Svobodno!«

Centurio je po vojaško pozdravil, odbral štiri hoplite ter jih razpostavil na določena mesta. Z drugimi vojaki se je vrnil s poročilom k Azbadu.

Ko je prišel Epafrodit v peristil, se je sesedel na kamnitno klop. Glava mu je klonila na prsi, pred dušo se je razgrnila silna zmeda in v hipu ni vedel ničesar. Ponavljal je samo v krčevitih vzdihih:

»Iztoče, Iztoče, kaj si storil? Irena – sirotica! Oj nezvesti Iztok!« Če je dobil trgovec poročilo, da se mu je razbila barka, če so njegovo karavano zalotili roparji, če je v hipodromu zaigral vreče zlata, namračilo se je njegovo čelo, toda njegov duh ni klonil. Še več je tvegal in še z večjo vztrajnostjo se je lotil dela.

Poročilo pa, da je utekel Iztok, ko je izvabil Ireno, ko je njega pahnil na rob pogube, vse to je potrlo njegovega duha. Dolgo je slonel kot brezdušen na trdem kamnu. Zgrozil bi se bil, ko bi bil zvedel: Iztok je padel od roke zavratnega morilca. Toda občudoval bi ga in mrtvega bi ljubil. Tako pa je otel sebe in umoril najboljše srce, ubil Ireno in njeno srečo.

Polaščala se ga je neobčutnost; napisal bi oporoko in obdaril Ireno, sam pa segel po strupu – –

Pretresla ga je ta misel.

Šinil je pokonci.

»Ne, nikdar, nočem! Če je ves svet izdan satanu, jaz se ne umaknem. — Novi načrti! Epafrodit zmagan? Telo mi zmorete, duhá ne boste!«

Hitro se je napotil na vrt k Ireni.

Pod pinijo je sedela ob žuborečem studenčku. Cirila ji je spletala šopek iz natrganih rož.

»Jasna dvorjanica, nežna si kakor mlada lilija; ali tvoj duh je ustvarjen za bridkost. Ne straši se!«

»Govori, dobrotnik! Trpljenje stiska mojo dušo. Pripravljena sem.«

»Stotnik je prinesel vest, da je Iztok zbežal.«

»Hvala Kristu, da je otet!«

»Dete, tvoja ljubezen je edina na svetu! Ubežal je brez tebe, nehvaležnež! Zapustil te je, pozabil! O, ti angel nesebični!«

»Uničena je moja sreča, toda on je rešen. Slutila sem zlo. Toda angeli so ga čuvali in ga oteli. Kristus ga spremljaj na begu.«

Epafrodit je stal pred Ireno kakor okamenel. Te ljubezni ni razumel. Videl je, kako je Irena prebledela, kako so se ji burno dvigale prsi, slišal je utripe srca. Toda žal besede niso izpregovorile njene ustnice o njem, kateremu je žrtvovala vso srečo.

»In če pride sedaj Azbad, da poišče tebe, jasni angel?«

»Ne dobi me, ker grem. Obupala sem, ker ni bilo Iztoka doslej, in mrla sem v strahu, da mi poveš: Ubit je, umorjen. Sedaj sem vesela, da je otet –«

Irena se je dvignila. Trepetala je ko topolov list v vetru. Morala se je nasloniti na zvesto Cirilo.

»Pojdiva, Cirila, moja edina, proč od grobov, ki krijejo mojo srečo. Otel se je on, zapustil me je, ker je moral, pozabil me ne bo nikoli. Moja vera vanj je brezmejna. Pojdiva, Bog bo z nama!«

Prestavila je tresoče se noge, kolena so ji klecala.

»Ne moreš, ne smeš, hčerka moja! Bolest je prevelika, prešibko tvoje telo. Kam pojdeš?«

»Na pot, domov v Toper, k stricu. Preprosiva se s Cirilo do doma, siroti, in Bog, ki je poslal angela spremljat Tobija, pospremi naju, zapuščeni in nesrečni. Moje upanje je neomajno!«

»Ne smeš, ne moreš. Voz ti dam, najboljši voz in varno spremstvo.«

»Prevelika je tvoja dobrota!«

»Zate, angel, premajhna! Pojdita peš do odrinskih vrat! Zunaj vaju dohiti voz. Najboljšega voznika pošljem in spremstvo. V Solunu imam kupčijskih poslov. Potovali bosta do Topera varno in udobno.«

»Daj, gospod, daj, povrni ti Bog! Obnemogla bi gospodarica in umrla po poti.«

Cirila je pokleknila pred Epafrodita in ga prosila.

Irena je šla, tresoč se po vsem telesu, med veselo razcvelimi rožami, sama roža brez življenja.

Epafrodit je gledal za njo, grenkost mu je silila v oči, roké je razprl in šepetal:

»Blagoslovljena, sveta!«

Irena se je odpravila, oblečena kakor popotna sužnja, s Cirilo takoj v mesto proti odrinskim vratom.

Tako je naročil Epafrodit.

Vojaka se nista zmenila za sužnji, ki sta šli skozi vrata.

Uro po njunem odhodu je skozi ista vrata odpeljal voz, ki je bil na videz obložen s platnom in bisom za trgovca v Solunu. Stražnika sta pregledala voz; ker ni bil sumljiv, je svobodno oddrdral proti Osrednji cesti. Za njim je odšlo šest jezdecev – v varstvo.

Popoldne je minevalo. Nikogar ni bilo z dvora, ne Azbada ne kvestorja. Epafrodit je slonel v majhni sobici na otomani in ves zamišljen preudarjal kruto usodo. Po dolgem premisleku je začel odpuščati Iztoku. »Morda je bil celo napaden, z mečem si je naredil pot! Sloveni, ki so baje ubežali, so mu pomogli, da se je otel. Irena véruje vanj, véruje v njegovo zvestobo, sirota! Kako kleta je usoda, da raztrga dvoje src, ki se tako ljubita. Prekletstvo božje tistim, ki so to povzročili!«

Mrak je že legel, še nikogar z dvora. Epafrodit se je umiril. »Rešena je svila, rešen Iztok, rešena Irena, moj dolg poravnan.« Domislil se je Radovana in poslal ponj.

Godec še ni ničesar vedel. Ves dan je poležkoval in se odpočival ter se pridno razgovarjal z vrčem; natezal in ubiral je strune na plunki; ko je zvedel, kaj se je zgodilo, se mu je lice vzradovalo.

»Vendar nekaj godčevske krvi v njem,« je veselo pomislil. »Godec se zagleda, zaljubi, zapoje – pa pozabi in gre svojo pot.«

Grk mu je ugovarjal, da ne razume tako krutega srca. On da je drugačne krvi. Njegov narod se je vojskoval deset let zaradi ene same – lepe Hélene.

Med pogovorom huškne zavita postava v gostinsko sobo, kjer sta pila Radovan in Epafrodit grško vino.

»Spiridion!« Trgovec ga je spoznal. Evnuh je prestrašeno gledal godca in si ni upal spregovoriti.

»Ne boj se ga, govori svobodno!«

»Gospod! Iztok, magister peditum, tvoj várovanec, je v ječi pod carsko palačo, od koder ne pride nihčè na beli dan.«

Radovanu je zdrknila čaša iz roke in se razbila na mozaiku. Zakričal je in se sesedel. Epafrodit pa se je stresel v mrzlici, stisnil krčevito ustnice in bruhnil kletev na despojno:

»Zmagala si, kača, prekleta ...«

Druga knjiga

Prvo poglavje

Nad Bizancem je noč. Zvezde na gosto, nebo blizu. S trgov so odšli zadnji igralci. Hladen mir povsod. Le iz tabern ob Zlatem rogu blizu Kampa še doni krik in petje, strune in bobenčki. Toda Kamp je daleč, ob Zlatem rogu je pusto. Patricijev po zlatih palačah ne moti hrup pijanih vojakov in proletarcev. Vsa okna spe.

V carski palači pa bedi veliko okno. Železni Upravda ne pozna pokoja.

Sam, brez tajnika, je zakopan v grmade aktov in zapisnikov. Od vseh koncev cesarstva se stekajo pergamentni svaljki in z njimi dežujejo milijoni v prazno blagajno, odkar je vdahnila božja Modrost veliki despojni duhovito misel: svila – monopol!

Upravda je pričel najprej razgrinjati zapisnike o bizantinskih trgovcih. Vse večje in odličnejše je poznal osebno ali vsaj po imenu. Zgražal se je, ko je bral vrednostne številke. Da je toliko bogastva samo v Bizancu vtkanega in zapredenega v svilo, se mu še sanjalo ni. Trgovci, o katerih je sodil, da so berači, reveži, ki so hodili peš in ob vojski tarnali, da niti davka ne zmorejo, ti hinavci so morali izročiti kvestorjem velikansko bogastvo v državno blagajno. Justinijanu je bilo lice vedro, iz oči mu je sijala radost. Kadar koli je očaran obstal pri velikih številkah, vselej se je ozrl skozi okno na stavbo kupole Hagije Sofije in zamrmral zahvalo Bogu, da je po njegovi ženi, veliki despojni, tako poskrbel za dragoceno stavbo.

Hipoma pa se zmrači despotu lice. Pred njim je bil majhen zapisnik, ki je nosil naslov: Trgovec Epafrodit. Nobene številke, nič o svili, nič bogastva. Suha izjava kvestorjeva: »Epafrodit opustil trgovino s svilo. Vse preiskano, vse prazno. Statve so razdejane, niti zapredka niti krpice svile ni več pri njem.«

Epafrodit, najbogatejši, po vsem carstvu hvaljeni bogataš, najuglednejši trgovec s svilo ni dal ničesar, ni izročil carski blagajni niti kosmiča. Ni mogoče, tu tiči prevara; Grk me je osleparil.

Justinijan je pogledal še enkrat na pergament. Morda se je zmotil. To bo drug trgovec istega imena. Ne, ne moti se; jasno je naslovljeno: posestnik vile, lastnik pristanišča, v prečni ulici od Osrednje ceste. On je, znani Epafrodit! Spodaj je opazka. Pisana je z drobno pisavo. Justinijan se je moral nagniti k svetilniku, da je mogel prebrati. »Epafroditova izjava«, je naslovil kvestor opazko.

»Če bi imel cele goré svile, bi je nikdar krpice ne prodal vsemogočnemu despotu –« Upravda je grozno namrščil obrvi. »Njemu Epafrodit ni prodajal doslej in ne bo prodajal poslej.«

Despot je krčevito stisnil pergament in izrekel glasno: »Imaš prav, dobro si povedal, ne boš prodajal, zakaj despot ti – vzame. Upravda ti vzame, predrznež!« Nato je bral dalje. »Despotu zvesti hlapec – o tem pričajo caričin prstan, despotov pergament in še kaj drugega, kar je moja last – Epafrodit despotu samo poklanja in je srečen, če doseže z revnim darom, da za trenutek obsije žarek radosti lice največjega despota vseh vekov.«

Car ni izpustil pergamenta iz rok. Lice se mu je zjasnilo. »Kaj je to? Grška prevara ali vdana zvestoba? Zares, trošil je mnogo, prispeval v hipodromu, v vojski, a svile je vendar imel, neizmerno imel. Če me je ukanil? Graeca fides^[27]. Despojni povem, modrejša je od mene.«

Roka mu je segla po novih aktih.

Vtem ko je Upravda delal v pozni noči, tudi despojna ni spala. Na baržunastem blazinjaku je sedela, ogrnjena s plaščem dvornih stražarjev. Oglavnica je bila potisnjena na hrbet, da so se videli bujni lasje, ki jih je imela spete s tankim zlatim obročkom kakor z majhnim diademom^[28]; v njem so se iskrili dragulji. Na vitkem jonskem stebriču iz hrizopaza je držala bronasta bakantinja^[29] peščeno uro namesto vinskega grozda. Teodora je bila zaverovana v tanko peščeno nit, ki je tekla skozi drobno grlo v stekleni uri. Krog lepih ustnic ji je ležalo nekaj krvniškega. Tudi poteze na licu so razodevale divjo dušo.

Pred njenimi vrati, zagrnjenimi s težko zaveso, od katere so visele dragocene zlate resice, je ždel sključen na tleh evnuh Spiridion. Šilasto brado je tiščal med suhi koleni in buljil oči v mrak. Večkrat se je že vščipnil v stegno, ker ga je zmagoval spanec, in v mislih klel Teodoro, da je ni tako dolgo.

Teodori pa se ni mudilo. Pripravljala se je na slast, ki jo bo nocoj okusilo njeno srce. Hči medvedarja se je strastno veselila vsakega maščevanja. Dostikrat je bila že ponižana, ko se je še potepala po cirkusu. Često jo je sunil od sebe gladiator, ki je ljubil drugo, a njo preziral. Tedaj je vselej težko čakala, da so se začele igre. Na meti je čepela in gledala v areno. Kadar je zagledala, da je brizgnilo iz rane, da se je pesek pobarval z rdečo lužo in da je padel vznak tisti, ki jo je bil sunil od sebe, je vselej vztrepetala v brezkončni slasti. Majhne roke so se ji skrivile v prstih in rada bi bila zdrknila z mete in šla k umirajočemu gladiatorju ter mu zasadila nohte v pobledelo lice. In te divje narave, ki se je razvila v brlogih, med gladiatorji in igralci, ni zadušila krona. Razodela se je vselej, kadar je bila žaljena, zaničevana. Takrat je vselej zakoprnela po maščevanju; trpljenja je hotela, ob mukah nesrečnikov se je hotela nasititi. Vendar, odkar jo venča diadem, je nihče ni žalil tako kruto kakor tisti, katerega je vzljubila, h kateremu je šla na dom, ona, despojna, kakor vlačuga. Zato rajši smrt kakor pa življenje brez maščevanja!

Teodora je potegnila oglavnico čez glavo in vstala. Obraz ji je gorel kakor človeku, ki se napravi na pot, da izvrši veliko delo.

Spiridion je šinil pokonci, ko so se zganila vrata, in sledil despojni kakor senca. Tudi on je imel tak plašč in glavo si je zakril z oglavnico.

Hodila sta neslišno pod dolgimi arkadami, zavila na desno, zavila na levo, po stopnicah navzdol, ki so se čedalje bolj zoževale. Poslednje so bile vlažne in nepometene. Videle so se na njih črne lise kakor sledovi težko ranjenih. Nekajkrat sta postala pri bronastih vratcih, ki jih je evnuh ročno odklenil in odpahnil. Stopnic je zmanjkalo. Spiridion je udaril s pestjo na duri v steni. Za njimi se je oglasil hripavi ječar.

»Odpri!«

»Nikomur!«

»Sveta despojna trka.«

Hitro so zacvilila vrata in ječar je z izbuljenimi očmi gledal prišleca. Spiridion mu je pokazal na carico, ki je snela oglavnico, da se je v luči zableščal diadem. Ječar se je zgrudil na kolena.

»Odpri do Oriona!«

»Oriona, Iztoka –« je golčal ječar.

Z žeblja je snel težke ključe in odšel pred njima. Odprl je prva, odprl je druga vratca, a pred tretjimi je postal in si ni upal vtakniti ključa v ključavnico.

»Zrak je strašen, jasna despojna!«

»Odpri!« je viknila nepotrpežljivo.

Zapah je zaškripal, vratca so se odprla in skoznje je buhnil zrak, smrdeč po vlagi in plesnobi.

»Daj mi luč – vidva stran!«

Evnuh je izročil plamenico s tresočo se roko despojni in se pokorno umaknil z ječarjem.

Teodori so se svetile oči kakor dva plamena. Plašč je potisnila nazaj preko ramen in krepko stopila po šestih lesenih, sprhnelih stopnicah. Obstala je na vlažnih tleh. Obok je bil tako nizek, da je Teodora začutila na glavi vlažne kaplje, ki so jih sprožili od stropa njeni lasje.

Luč je razsvetlila gnusni prostor. Njene oči so iskale žrtve, da bi se napile slasti.

V kotu je slonel, v sami kratki tuniki, otvezen z verigo za vrat in priklenjen na jasli kakor žival – Iztok. Roke je imel na hrbtu vklenjene v debele spone, ki so bile prikovane z verigo na težek kamen. Iz jasli je gledalo nekaj puste zelenjave in obgrizeni kosi repe.

»Kako se zabavaš, magister peditum? Čestitam!«

Despojna je udarila v peklenski smeh.

Veriga na jaslih je zarožljala in se nategnila. Iztok je okrenil glavo, spoznal despojno in zaškripal z zobmi. Na glavi je imel še zlepljene lase od rane, ki so mu jo zadali ono noč, ko so ga na Teodorino povelje zgrabili in zvezali.

»Ali se še spominjaš, kako si pahnil iz naročja despojno, pljunil na njeno ljubezen in zakričal: Prešuštnica?«

Iztok ni odgovoril.

»Ali ti je pošla prevzetna sapa, barbar? Zdaj morda veš, kdo je despojna in kdo si ti, črv, pes barbarski!«

Iztoku so se skrčile mišice na rokah, težka veriga je zarožljala, molčal je.

»Le natezaj, ne utrgaš! Kar zvarim jaz, drži na veke! Dolg čas ti je po menihu – po Ireni. Haha, čudno, barbar, pogan, pa ljubi krščanskega meniha! Srbijo te roke, da bi jo objel, carico pa zadavil! Le potrpi, Azbad jo že potolaži.«

Ob teh besedah je vzvalovilo v njegovem osrčju. Irena v Azbadovih rokah! Strašno so zapokale verige, da je Teodora od strahu zadrgetala, boječ se, da jih utrga. Ali vsa njegova silna moč je omagala pod železjem. Zato je obrnil glavo, pogledal z neskončnim zaničevanjem na despojno in pljunil v njeno lice.

»Vlačuga! Nesramnica! Kristus, tvoj Bog, o katerem mi je govorila Irena, te izroči najnižjemu peklu, lovača! Zadnji pes v barbarih je vrednejši časti od tebe, ki si na prestolu!«

V Teodori je vzkipela divja kri. Pozabila je dostojanstva, pozabila, da je ženska. Pobledela je od žolča, planila k Iztoku in ga s stisnjeno pestjo udarila po glavi. Črn curek se je pocedil jetniku iz komaj usahle rane po licu. Teodora ni mogla izpregovoriti besede, v grlu jo je davilo. In ko je zagledala na licu črni curek in na lastni roki krvav madež, je zbežala iz ječe. Plamenico je vrgla evnuhu v obraz in bežala, da jo je komaj dohajal. Iz vseh voglov, iz vseh temnih kotov je videla, da vstajajo sence in kričé, da odmeva: Vlačuga, nesramnica! Krist, tvoj Bog, te izroči peklu! Kakor tisoč erinij^[30] so se ji zdele sence, ki jih je prožila trepetajoča plamenica v rokah evnuhovih.

Zasopla je pribežala v stan. Plašč ji je zdrsnil med durmi z ramen, sesedla se je na kipeče blazine pod svetilnikom. Iz zlatih kelihov so pogledovali plamenčki in se čudili krvavemu madežu na beli Teodorini roki. Dvigale so se lučke in skrivale za robove kelihov na svetilniku, kakor bi jih bilo strah, ker so zagledale na roki vladarice kri nedolžnega.

Drugi dan je govoril Justinijan s Teodoro.

»Premodra, kaj sodiš o trgovcu Epafroditu? Kvestor ni našel kosmiča svile pri njem.«

»Pri kom? Pri Epafroditu?«

»Pri njem, moj svetli angel!«

»Laž! To je laž! Epafrodit vara vsemogočnega despota.«

»Preiskali so skladišča in vilo.«

»Zakopal je v zemljo!«

»In vendar je bil pošten doslej. Državi in dvoru je bil naklonjen. Veliki so njegovi darovi.«

»Pesek v oči, prejasni! Drobtine z bogatinove mize.«

»Torej sodiš, da vara despota?«

»Vara, verjemi mi, vara. Naperi pravdo zoper njega. Zapleni mu vse, če ne dobiš svile. Zapri ga!«

»Ne smem prenaglo. Moj kodeks prava bi nasprotoval. Nasprotovalo bi ljudstvo v Bizancu. Vrišč bi nastal, če zaprem nenadoma njega.«

»Ne boj se sodrge! Spomni se znamkovnega upora^[31]. Kdo se je bal? Ti, despot, in vojvoda Belizar! Teodora se ni bala. Krvi sem zahtevala, s prestola nisem hotela – in kdo je zmagal nad drhaljo?«

»Ti, mogočna, samo ti. Sicer bi Justinijan begal danes po tujini kakor plaha zver.«

»Torej ne boj se drhali in zapri Epafrodita!«

»Ne bojim se, dokler si ti ob meni, ne bojim se drhali, toda bojim se krivice. Zato naperim strogo pravdo zoper njega, on pa bodi svoboden, dokler ne izteče stvar natančno po zakoniku.«

»Tvoja vest je vest nedolžne deklice. Apostol si in svetec božji. Delaj torej po vesti, toda časa ne trati, sicer te Grk še enkrat ukani!«

Pred Teodoro se je pojavil nenadoma črni curek, ki se je pocedil po licu Iztoka – nedolžnega. Vsa njena satanska narava ni zmogla, da bi ne pretresla groza njene duše, ko se je domislila, da preganja tudi Epafrodita po nedolžnem, dasi tolikrat ni skoparil z zlatom, ko je šlo za dvor. Zato ni dalje silila v Justinijana, da bi zaprl Grka. Tesno ga je objela.

»Delaj torej po vesti, apostol, svetec božji!«

Justinijan pa je delal po zakonih.

Tistega popoldne je zdihoval Radovan v peristilu in jokal kakor dete pred Epafroditom.

»Otmi ga, na bogove, na Krista, otmi ga! Reši Iztoka, odkupi ga z zlatom. Suženj ti bom.«

Odkar sta Epafrodit in Radovan zvedela od Spiridiona, kaj se je zgodilo z Iztokom, sta hodila po vrtu kakor plahi senci. Radovan se je valjal po travi in prejokal vse dneve. Vrč vina je stal nedotaknjen v njegovem stanovanju. Epafrodit ni govoril, ni veleval, ni računal. V čelo so se mu zagrizle tako grozne gube, da so sužnji bežali pred njim. Pa je bil nepotreben njihov beg in strah. Nikogar ni kaznoval, nikogar oštel. Vse mu je bilo pogodu, ker se ni menil za nobeno stvar. Ko bi ga bili obsodili pod meč, bi bil večer pred smrtjo z ječarjem v kocke igral, tako neupogljiv je bil njegov duh. Ker pa je zmagala v igri despojna, ga je tako potrlo, da se mu je zdela smrt radost v primeri s to bolestjo. Stoiško mirno, brezčutno je čakal, kdaj se pojavijo palatinci ter zasežejo vilo in njega odženo v ječo.

Minil je teden, nikogar ni bilo. Grku se je pričelo zopet svitati v potrtem duhu. Na mah je oživel, kakor da se je poledenel otajal na soncu.

»Radovane!«

Poklical je godca izpod pinije, kjer je obupan vzdihal in klical bogove na pomoč.

»Radovane, pojdi z menoj v peristil. Zdi se mi, da vzhaja luč na vzhodu.«

Godec je šel za njim; neprenehoma ga je stresalo kakor človeka, ki se ustavlja joku.

Ko sta bila skrita ob šumečem vodometu, je izpregovoril Grk:

»Radovane! Čakal sem palatincev. Ni jih. Dobro znamenje. Teodorina maščevalnost je nasičena. S tem se mi je prižgala luč na vzhodu mojega upanja. Morda otmem Iztoka.«

Tedaj je starec pokleknil predenj in prosil:

»Otmi ga, na bogove, na Krista, otmi ga!«

»Tako velika je moja žalost in taka ljubezen do tvojega sina, da vse zastavim zanj. Ti pa molči, ne jokaj! Ne gani se mi od tod! Kar nenadoma se mi je zabliskalo v glavi. Dosihmal je bilà sama noč. Sedaj poskusim.«

»Otmi ga, otmi ga!« je blebetal starec in po bradi so se mu točile solze.

V tistem trenutku javi Numida, da so prišli carski sodni asesorji. Takoj za njim se je priglasil praetor fiscalis^[32] in Epafroditu naznanil, da je naperjena zoper njega pravda z najvišjega dvora. Ker upa ves sodni dvor svetovalcev, da se dokaže njegova nedolžnost, hoče sam Upravda pospešiti sodno obravnavo. On pa ostane svoboden – in custodia libera – nadziran.

Epafrodit je z vdanostjo najzvestejšega državljana sprejel praetorjevo izjavo in obljubil, da takoj odene žalno obleko tožencev, katero upa, oprt na najjasnejše dokaze svoje nedolžnosti, čimprej zamenjati s slovesno stolo opravičenja. Isto je ponovil praetor, se mu dostojno priklonil in ga nazval »excellens eminentia tua^[33], da se zgodi, kakor je pravično.«

»Upam na Krista in nate, sublimis magnificentia!«

Nato sta se poslovila po vseh najnatančnejših šegah puhlega Bizanca.

Epafrodita je sicer iznenadil ta obisk, potrl ga ni.

Zopet se je zdramil njegov ponižani duh. Kakor spočit orel je razpel peruti in drznejši so bili krogi, ki jih je črtala njegova misel.

»Teodora, tudi ti si bila trudna od zmage kakor jaz od poraza. Sedaj si se spočila v slasti maščevanja. Tvoja roka sega po meni, Epafrodit pa ti nastavi nož, da se obrežeš.«

Tlesknil je krepko z rokami. Suženj se je priklonil pred njim.

»Numida, osedlaj mi konja. Hitro!«

Trgovec si je kot toženec razmršil lase v znamenje žalosti, se preoblekel, ogrnil preprost popotni plašč in odjezdil skozi mesto preko Kampa v vojašnico.

Drugo poglavje

Ko se je Epafrodit vrnil iz vojašnice, se je že mračilo. Njegovo lice pa je bilo jasno, oči so mu žarele, v licih je plula nervozna rdečica. Poiskal je Radovana.

Sedèl je zgrbljen v Iztokovi sobi, naslonjen s komolci na kolena. Oči so mu žalostno strmele na marmorni pod.

Na mizi je stala jed nedotaknjena in vrč z vinom.

Ko je starec zagledal Epafrodita, se je hitro sklonil in razkrilil roke ter vzkliknil: »O, gospod!«

»Zakaj ne ješ, očka, zakaj ne piješ?«

Epafrodit je segel po vrču in žejen odpil nekaj požirkov.

»O, gospod, gospod, kako bi jedel, kako bi pil, ko mi je pa žalost zadrgnila grlo. Ves dan te ni bilo; stokrat sem vprašal Numido po tebi, na bogove, stokrat, morda še večkrat. In tebe ni bilo od nikoder. In ko se je zmračilo, sem obupal in se zbal. Sedaj še ti, gospod. Še tebe so zgrabili! Zamižal je zadnji žarek upanja in mislil sem, da mi utone srce v solzah.«

»Upaj, Radovane!«

»Upam. Zakaj tvoje lice je polno upanja.«

»Dobro sem opravil pri Slovenih.«

»Pri Slovenih v vojašnici?«

»Dvajset najboljših vojakov je pripravljenih jutri opolnoči.«

»Da otmo Iztoka?«

»Da zbeže z njim. Otmem ga sam.«

Radovan je zdrsnil s sedeža, pokleknil in objel Epafroditova kolena. Razkuštrana brada se mu je stresala v joku, v oči so mu stopile solze in jecljal je s tresočim se glasom:

»O, gospod, gospod!«

»Očka, vstani! Jej in pij! Zakaj težka pot te čaka. Junaki bodo jezdili kakor veter. Konji so že kupljeni, izborni konji, da jih ne preseže carski hlev.«

Radovan je počasi vstal in segel po trgovčevi roki, da bi jo poljubil. Epafrodit mu jo je odmaknil in pokazal na vrč:

»Pij, starče, okrepčaj se! Jutri opolnoči poljubiš Iztoka, na Krista, da ga poljubiš. In če ga ne boš, vedi, da tudi Epafrodita ni več. Sedaj molči, jej in pij in se ne gani iz sobe!«

Epafrodit se je hitro okrenil in odšel.

Radovan je stal na kamnitnem tlaku, solza se mu je posušila, po dolgem času je segel zopet po vrču, zašepetal obilne obete bogovom in pil, poln sreče in upanja.

Epafrodit je odposlal takoj Numido s tajnim pismom v carsko palačo do evnuha Spiridiona. Povabil ga je opolnoči na razgovor. Vedel je za trdno, da evnuh pride, naj mu gre za glavo. Zakaj lakomnik ni poznal nevarnosti, kjer je slutil dobro plačilo.

Ko se je zgrnila noč brez mesečine, je zagomezelo po Epafroditovi vili, po vrtu med pinijami in oljkami do pristanišča. Brez plamenic, brez besed, brez sandal so se gibale črne sence v vilo in iz nje preko vrta v pristan ter se takisto brez besed, brez luči, z neslišnimi, bosimi koraki vračale v vilo. Upognjene in sključene so se nizale sence po stezah do morja, nagnjene naprej, se tiho hropeč vračale, kakor bi plule po zraku. Po morju je včasih pridrsela rdeča luč mimo pristanišča. Ali njeno oko se ni ozrlo na trgovčev vrt, se ni ustavilo.

Prešla je polnoč. Propontida je zaspala, drobni valovi so jo zazibali, rdeče oči na barkah so zamižale.

Takrat so se od oljčnega gaja premaknili na morje štirje težki čolni. Valovi so jim segali do roba in bela pena je včasih pljusknila v čoln. Kakor bi se štirje tatovi plazili po trebuhu skozi zeleno loko, so polzele obložene barke po morju in se tiho bližale Epafroditovi jadrnici.

V peristilu je sedel Epafrodit, truden in upehan. Zavedal se je, da je prevzel vnovič igro s Teodoro, in sedaj na življenje in smrt. Jasno je čutil, da je njegova ljubezen do Iztoka in Irene velika. Toda močnejši je bil njegov ponos. Ni šlo več za to, da otme barbara, ki mu res dolguje dolg življenja. Šlo je za to, da ukani Teodoro, da prevari samega Upravdo in nato izgine kot zmagalec s smehom na ustnicah. Vse bogastvo, zlato in srebro, umetnine, kakršnih ni poznal carski dvor, skoraj vso težko blagajno, vse je izročil čolnom, vse zaupal valovom. In to je izvel kot toženec; najmanjši sum naj zbudi nocojšnja noč, v jutro bo zaplenjena njegova ladja in njegovi žlahtni kamni se zableščé na čelu Teodore, iz njegovih dragocenih milefiorskih čaš bo napajala despojna dvorne gizdaline, njegova težka železna skrinja, polna bizantincev, bo izginila v nenasitnem žrelu državne blagajne. On sam pa utegne dobiti verigo na vrat in se naseliti pod carskim dvorom v Iztokovi soseščini.

Ko se je Epafrodit jasno domislil nevarnosti, ga je streslo; slišal je udarce srca in ob sencéh mu je kovalo.

»Nazaj! Še je čas! Nikdar! Smrti se uklonim, Teodori nikdar! Grk – bizantinski hotnici! Nikdar!«

Stisnil je ustnice, namrščil obrvi, iz oči mu je zasijala tolika odločnost, da bi se ne umaknil za las, ko bi mu nastavil krvnik nož na srce.

Stoično mirno je segel v srebrno škatlico, ki je bila poleg njega na kamnitni klopi, vzel iz nje pest dateljnov in metal pečke v tolmunček krog vodometa, kjer so se igrale zlate ribice.

Kljub temu se je oziral čedalje bolj nemiren skozi impluvij na nebo. Raztrgani oblaki so hiteli prek njega. Zvezde so kazale, da je polnoč že davno minila.

Zakaj ga ni? je premišljal Epafrodit. Vé, da sem tožen; mordá si ne upa. In brez njegove pomoči? Kdo najde pot do Iztoka? Dvajset vrlih palatincev, Slovenov, dovolj moči, da prodremo s silo. Toda kam? Teodorine ječe so skrivnost vsemu Bizancu. Kleti evnuh!

Jezno je vrgel v tolmun celo pest dateljnov, da je voda oškropila rob belega marmora.

Takrat se je pojavil Numida.

»Vse je na jadrnici, vaša svetlost!«

»Nisi zapazil nikjer sumljivega čolna, skrite sence?«

»Nikjer, prejasnost! Morje kakor umito, pristan na drobno ogledan – nikogar!«

»Kako da ni Spiridiona? Si vprašal vratarja?«

»Vprašal, izbornost!«

»Ni nihče trkal?«

»Ni se ganilo pred vrati!«

Epafrodit je pomolčal. Numida je videl senco na njegovem čelu. Tesno je prekrižal roké na prsih.

Kar začujeta oba po atriju hitre korake, ki so se naglo bližali.

Epafrodit je vstal, Numida je stopil h korintskemu stebru ob vhodu.

Star suženj je zasopel planil v sobo in zdrsnil po kolenih pred Epafrodita.

»Izdajalec! Premogočni, izdajalec!«

Epafrodit je rahlo pobledel. Toda vpričo sužnjev je zatajil nemir in vprašal:

»Izdajalec? Kdo je? Kje si ga videl?«

»Po morju je prišel s šajko, pa smo ga zgrabili.«

»Ali vam je utekel?«

»Ni, premogočni! Zvezan je in usta mu tišče, da ne kriči.«

»Numida, ponj! Sem ga privedi!«

Sužnja sta hitro odšla, Epafrodit je hodil po mozaiku in bobnal s prsti po čelu. »Če je izvohala moj namen, potem je resnica, da občuje s satanom, kakor trdi ljudstvo.«

Samo ta misel mu je vstala v trenutku, ko je čutil, kako sega Teodorina roka zopet po njegovem osnutku, kako pokajo niti, kako se ovija mreža, nastavljena despojni, krog njegovega vratu.

Nestrpno je čakal, kdo bi bil izdajalec.

Preteklo je komaj nekaj minut, ko vstopi Numida in z njim vred – zakrinkan – evnuh Spiridion. Plašč je bil raztrgan in na ustnicah so bile kaplje krvi.

Snel je raztlačeno krinko, katero so mu hoteli strgati sužnji.

Prihuljeno in nezaupno se je ozrl po Numidi, ki je odhajal.

»Mogočni, klanja se ti Spiridion, ker si ga klical. Toda tvoji ljudje so razbojniki. Do krvi so me, poglej!«

Evnuh je pritisnil prste na krvavečo ustnico in pokazal madež Epafroditu.

»Zmota, grda zmota! Epafrodit plača vsako kapljico krvi z zlatom. Zakaj si prišel po morju?«

»Prejasni, najpravičnejši, zmršeni so tvoji lasje! Kako hudobni so, ki te tožijo!«

Grk je dobro razumel, da je Spiridion s tem razodel, zakaj ni prišel pri vratih do njega.

»Torej si nisi upal po Osrednji cesti?«

»Custodia libera, prejasni, zakaj so ljudje tako zlobni! Morda je svobodna pot, morda ni, kdo vé. Iz kamna ti zraste senca in te prime z dolgo roko za vrat. Nič se ne vé. Zato sem šel po morju in tvegal življenje zate, samo zate, gospod. Govori, zakaj me kliče tvoja dobrotljivost na cesto, po kateri hodita ječa in smrt.«

»Sedi, Spiridion!«

Evnuh ga je pogledal z veliko nejevero v očeh.

»Sedi in pij, Spiridion. Epafrodit je pravičen. Zgodila se ti je krivica, poravnam jo.«

Evnuh je boječe sedel in se stresel vselej, kadar se je ob plapolajoči luči zganila senca vitkih stebrov.

»Prejasnost, govori, hitro povej; zakaj ne vem, me li učaka zora še živega.«

Evnuh se je začel še bolj tresti in plašiti. Če je začutil zunaj šum, se je dvignil, prihulil in iskal kotička, kamor bi skočil in se skril.

Epafrodit pa je mirno sedel. Njegove drobne oči so počivale na Spiridionu in mu govorile: »Le igraj, le igraj, lakomnik! Tudi to igro ti plačam.«

»Ne boj se, zadosti je zvitosti v tvoji glavi! Če bi ti vrat tičal že v zanki, izmakneš glavo, poznam te.«

»Že tiči, gospod, in zanka se zadrguje. Pomisli: custodia libera! Jaz pa pri tebi opolnoči! Govori, prosim te, sicer zbežim.«

»Dobro. Poslušaj. Storil si mi nekajkrat majhno uslugo in se nisi kesal.«

»Nisem se, gospod!«

»Storil mi boš še eno in veselil se boš življenja do smrti. Hočeš?«

»Hočem, če ne bo že jutri konec mojega življenja.«

»Ne bo ga!«

Grk se je nagnil k evnuhu in uprl bodeče oči v njegovo potuhnjeno lice.

»Spiridion, pomni, da si mi ti zastrupil in zagrenil življenje, ker si mi naznanil, da je Iztok v ječi.«

Evnuh je zinil, da bi odgovoril. Toda sršečega pogleda se je ustrašil in poslušal z razprtimi ustnicami.

»Iztok je meni življenje. On me je nekoč otel roparske roke. Zato zahteva pravica in hvaležnost, da ga sedaj otmem jaz. Zato mi pokažeš jutri ob pričetku prve polnočne straže pot do Iztokove ječe.«

Evnuh je odskočil, kakor bi ga z bodalom sunil; spačil je obraz, se zgrabil za glavo in zaječal: »Ne morem, ne morem! Milost, gospod! Ne ubijaj me!«

Sključil se je prav do tal, zrl izpod čela na Grka in otresal z rokami.

»Ne moreš?« je izpregovoril Epafrodit resno.

»Ne morem! Izdahnem, tisti trenutek izgubim dušo. O, milost, milost, ne pogubljaj me!«

Grk ga je gledal resno, molče.

Nato se je dvignil, stopil trdo predenj, postavil suhi kazalec desnice kvišku in izgovoril z odločnostjo, ki ji ni odpora:

»Spiridion, Epafrodit ti veleva, moraš, če ne, je po tebi!« 

Skopljenec je vztrepetal in se sesedel na tlak.

»Odgovori! Zvezde hité – jutri opolnoči me počakaš ob morju na carskem vrtu in me povedeš do Iztoka.«

Krog in krog je obrnil lákotnik glavo na dolgem vratu in premotril ves peristil.

»Kaj mi plačaš, gospod?« Tiho, komaj razumljivo je vprašal Spiridion.

»Tisoč zlatih bizantincev.«

Evnuhu so se posvetile oči.

»Tisoč – tisoč,« je jecljal. Njegova duša je občutila vso slast tolikega bogastva. Prste je skrčil in jih pritisnil k srcu, kakor bi držal zlato v roki.

»Odgovori!«

»Počakam te, pokažem pot – in nato umrem, gospod, vem, da umrem.«

»Prisezi na Krista!«

»Prisegam na Krista: jutri opolnoči na carskem vrtu.«

Epafrodit je hitro odšel v spalnico. Evnuh je gledal za njim in štel s prsti: »Tisoč zlatih bizantincev, tisoč, tisoč ...«

Trgovec se je vrnil in mu izročil težko mošnjo; evnuhovi prsti so se je krčevito oprijeli.

»Ná, to je za nocoj, majhna nagrada! Plačilo dobiš jutri!«

»Toda straža je na vrtu, straža pri vratih. Mene izpusti, tebe ne, gospod!«

»Ni tvoja skrb! Čakaj me – dobodi ključe do hodnika, drugo izvedem sam. Pojdi in pomni prisege. Sicer –«

Epafrodit je prehodil nekajkrat peristil. V obrazu se mu je žarila radost zmage. Evnuh mu je prisegel. Zlato mu je vkovalo dušo. Privede ga do Iztoka – padle bodo kocke opolnoči in despojna zaigra!

Vesel je hitel v spalnico. Napisal je židu Abiataru pismo, naj mu jutri opoldne izroči kupno vsoto in opolnoči lahko nastopi vse pravice, ker Epafrodita ne bo več v Bizancu.

Že je mislil leči, poslednjič v svoji vili, ko se nenadoma domisli še nečesa.

Iz skrbno skrite skrinjice je vzel pergament z Justinijanovim podpisom. Razgrnil ga je predse in s spretno roko napisal v slogu in načinu najvišje pisarne, da mu je dovoljen obisk v ječi pri Orionu. Pergament je zopet zvil in ga vtaknil v srebrno pušico ter mu pridejal Teodorin prstan.

»Za vsak primer,« je pomislil, ko je legel. Še enkrat je premotril ves načrt. Zunaj je šumela Propontida v rahlih valovih, zadnjič pod njegovim oknom.

Drugo dopoldne se je Epafrodit napotil iz vile sam, brez sužnjev, brez bleska, peš, v žalni obleki, z razmršenimi lasmi po Bizancu. Po forih ga je pozdravljalo ljudstvo z glasnimi vzkliki sočutja. Imenitni meščani so mu z iskrenostjo izražali sočutje, tolpa je glasno kričala in pritiskala roke v žalosti na prsi, ko je videla dobrotnika iz hipodroma toženega. Epafrodit je vdano in ponižno povešal glavo, toda žive oči so motrile množice in se čudile. Zakaj, da je toliko sočutja, čeprav samopridnega, v Bizancu, ni mislil. V srcu se mu je celo zbudila prešerna skušnjava, da bi stopil pod arkade na Teodozijevem trgu in izpregovoril tolpi o Iztoku, o sebi. Vrgel bi mednje nekaj perišč srebra in nastal bi upor, da bi Justinijan pomnil, kdaj je naperil pravdo zoper njega. Toda previdno je premagal skušnjavo in obiskal najslovitejše sodne svetnike in prisednike ter prosil pravice in milosti v pravdi.

Dasi se je zgrinjala kričeča tolpa za njim, koder je hodil, ni ušlo njegovemu pogledu dvoje sumljivih bitij, ki sta ga kakor po naključju sledili iz ozke ulice po Osrednji cesti. Pohvalil je v duhu Spiridionovo modrost, ker ni prišel do njega pri vratih, ampak po morju. Zato se Epafroditu ni mudilo z obiski.

Ponižno je čakal pri vratih svetnikov kakor reven klient, da je potratil več časa in speljal tajna vohuna čim dalje od vile.

Zakaj Numida je doma sprejemal v hlev kupljene arabce in kapadočane, oklepe in šleme, ki so bili pripravljeni za beg.

Minilo je poldne, ko se je vrnil.

Pri vratih ga je čakal Numida, se mu globoko priklonil in ga gledal z očmi, polnimi veselja.

Grk ga ni vprašal, ni črhnil besedice. Ugodno poročilo, da so konji v hlevu in orožje skrito, je govorilo sužnjevo lice. Rahlo mu je prikimal in odšel v atrij, kjer ga je čakal žid Abiatar. Vrtel je oči, se stiskal za prsi in ogorčen govoril besede sožalja Epafroditu. Previdno se je ozrl po kotih in z gnevom pričel:

»O Babilon, ki si oropal sveti tempelj, gnal naše očete v sužnost, o Babilon, ti si bil jagnje, jagnje, Upravda pa je volk. O, do kosti me je ogulila krivična postava, do kosti, in mi ugrabila, kar sem v trudnih nočeh krvavo prihranil. In ti, vzvišenost, tožen, ti, ljubezen Bizanca, ti, dobri bedak, ki si sipal despotu z obema rokama, to je plačilo!«

»Zato odhajam.«

»Odhajaš? Nikar! Ves Bizanc je s teboj. V triumfu se vrneš od pravde.«

»Epafrodit je star, triumfov ne mara. Zmago naj slave suhe listine. Sedaj razumeš kupno pogodbo!«

»Ti gledaš deset let v prihodnost!«

»Imaš pergament s seboj?«

»S seboj in denar tudi. Preštej!«

»Zaupam ti. Želim sreče na poti življenja. Opolnoči bo vse tvoje. Dotlej še molči, da izginem. Naj ti tekne poceni bogastvo. Listine so pravnomočne, da jih ne izpodbije noben zakonik.«

»Naj te spremlja angel Tobijev!«

Abiatar se je poslovil. Njegovi pogledi so objemali stebrišča in použivali krasoto vile in vrta.

Popoldne je Epafrodita razburjalo. Sonce ni hotelo utoniti v Propontidi. V sebi je čutil železno odločnost.

Vsa notranjost, vsak živec, vse misli – vse je bilo napeto kakor močna tetiva, na kateri počiva strelica, da zleti in zadene v srce. Hodil je nemirno po atriju, se poslavljal od krasnega peristila; postaval je pred kipom Atene, z utripajočim srcem je dal slovo Merkurju. Izprehajal se je na videz otožen po vrtu.

Vsa služinčad je tavala kakor preplašena, zbegana, brez dela, brez misli. Leglo je nekaj težkega na vso vilo, na vrt, na pristanišče. Vse je čakalo nekaj velikega, vse je nekaj slutilo. Radovan je pomaljal dolgo brado skozi priprta vrata, gledal na sonce, šepetal molitve, bogovom obetal vnovič in vnovič hekatombe pod lipo Svarunovega gradišča in se stresal v hrepenenju in čakanju.

Počasi je zakrvavelo morje. Mogočna sončna obla se je dotaknila valov, potapljala se in sunkoma utonila.

Tedaj je pozval Epafrodit vse sužnje v prostrani peristil.

V vseh očeh je bila vdanost, na vseh licih žalost in sočutje, ko so zagledali gospoda v žalni obleki.

Epafrodit je stopil mednje. Na licu mu je kraljevala slovesnost, v očeh ljubezen.

Z levico je odpahnil goste gube plašča, v desnici se je zasvetil križ, ves posut z dragulji. Vsi svetilniki so plameneli, da so temnele prve zvezde, ki so se prižgale nad impluvijem.

Še nikoli se ni zdel Epafrodit sužnjem tako svečan, tako velik in tako mogočen – kakor apostol. Neznana sila, strah in upanje, jim je zlomila koleno, vse se je ponižalo in pokleknilo. Tedaj je dvignil Epafrodit desnico s križem:

»V imenu Krista, z zarjo jutrišnjega dne ste vsi svobodni!«

Množica je ostrmela in onemela. Počasi se je izvil iz nje vzdih, kakor bi vzdihnile prsi, s katerih se je odvalila skala. Po kolenih so drseli k Epafroditu. Solze so kapale na njegove noge, ko so mu poljubljali sandale.

Numida pa je delil s periščem srebrne statére.

Tretje poglavje

Bližala se je polnoč.

Epafrodit je slonel v spalnici na mehkem baržunu, odet v najslovesnejšo obleko. Život mu je bil maziljen, da je dišalo skozi dragoceni bisus, glava je izgubila sliko toženega. Vse je bilo vzorno, sijajno, kakor bi bil namenjen do despota. Grk je jasno videl, da se bliža ura zmage ali smrti. Hotel je zmagati ali umreti v sijaju, ki ga je spremljal že dolga leta.

Prisluškal je oprezno, se li oglasé z ulice na pol pijani, na pol veseli glasovi vojakov, ki se vračajo iz tabern. Ob enajstih bi se morali oglasiti pred portalom njegove vile. Ko je zaobrnil peščeno uro, je postajal razburjen. Vsaka minuta ga je razdražila. Bil je preblizu cilja, na vrhuncu do zmage ali do smrti. Ena sama minuta, ena nepremišljena beseda, ukaz častnika, ki bi odpoklical in premenil straže, določene za to noč, bi mu lahko razbil ves načrt, z vrha bi ga pahnil v brezno, da bi iztežka še kdaj prišel tako blizu namena.

Minute so ginile, vsa stoiška, mirna narava, ves njegov močni duh je vztrepetaval. Vstal je. Segel je po temnem plašču, si s svileno ruto ovil glavo, čeznjo potegnil oglavnico in šel iz spalnice v atrij.

»Prihajajo!« mu je pošepetal Numida.

Epafrodit je bil tako vznemirjen, da ni slišal od daleč prihajajočega petja, smeha, trdih korakov.

»S forov se sliši šum!«

»Ni s forov, prejasnost! Fori so že davno umolknili.«

Tedaj je tudi Epafrodit razločil šum veselih vojakov, ki so prihajali iz tabern.

»Ali si videl, kam sta se vtaknila carska ovaduha, ki stražita mojo vilo?«

»Pred vestibulom svetnika Joanesa sedita in dremljeta.«

»Ugodno,« je pomislil Epafrodit. »Vojaki pridejo neopaženi v moje hleve.«

Tedaj se je približal vratom smeh, krik, dovtipi, popevke in nerodni koraki kakor vinjenih. Nekdo se je zaletel v duri, da je zabobnelo. Epafrodit in Numida sta razločila besede: »Tegale imajo tudi v precepu!« Splošen smeh.

Epafrodit je pomežiknil.

»To je stari Sloven. Izvrstno igra.«

Počasi so se glasovi oddaljili, umirali, se še enkrat odzvali, utihnili in izginili.

Epafrodit in Numida sta krenila na vrt. Suženj je odhitel.

Ali skokoma se je vrnil za nekaj minut in naznanil:

»Gospod, Sloveni že sedlajo konje! Vsi so prišli neopaženi!«

»Ali sta čolna pripravljena? Orodje? Meči?« Mrzličavo je vpraševal Grk.

»Vse, gospod!«

Spustila sta se po stezi k morju.

Majhen čoln, ki ga je gnal krepak suženj, je spolzel po morju. Za njim je v razdalji tiho veslal večji.

Ko so bili v Propontidi, je Epafrodit molil, stisnjen v črni plašč:

»Gospod, pomagaj, otmi ga!«

Veslači so tako spretno zasajali vesla v morje, da ni pljusknilo, ni zašumelo. Kakor skrivnostni senci sta drsela čolna po gladini, ki ni plivkala in se ni ganila kakor v strahu, polnem čakanja.

Zvezda nad kupolo sv. Sofije je pokazala natančno polnoč, ko so v carskem vrtu pritisnili k bregu. Veliki čoln se je skril v visoko bičevje, nihče v njem se ni ganil. Iz malega sta stopila na suho Numida in Epafrodit.

Vrh marmornih stopnic se je izluščila izza cipres temna postava.

Epafroditu je plalo srce.

Postava je zganila z roko in za njo sta šla po vijugastih stopnicah med pinijami, cipresami, mandeljni in palmami Epafrodit in Numida.

Kar senca obstane in počaka Epafrodita.

»Stoj! Straža! Ne dá nam dalje!«

»Naprej!« pošepeta Epafrodit in stopi odločno proti palatincu, ki je stal kakor kip sredi steze.

Spiridion se je prihulil in skril za oleander.

Ko palatinec zagleda Epafrodita, se hipoma obrne in odkoraka, kakor bi nikogar ne videl.

Spiridion ostrmi. Plašno gre za njim, sklone glavo k trgovcu in mu reče z glasom, ki je razodeval strah in grozo:

»Gospod, ti si čarovnik!«

»Sem, toda samo nocoj! Straže so ovražene. Ne vidijo nas!«

Spiridion se je tega razveselil in verjel z vso dušo, da je Epafrodit čarovnik. Pogumneje je stopil predenj v svesti, da jih ne zalotijo. Hkrati pa se je neizmerno bal Epafrodita. Ko bi mu ta rekel sedaj: Ne dobiš ne enega zlatega bizantinca v plačilo, ne upal bi se upreti čarovniku in bi mu tiho pokoren izpolnil vsako željo.

Prišli so do druge straže ob vratih, ki držé z vrta v palačo.

Motno je odsevalo od šlema v brezmesečni noči. Kakor siva senca se je svetil meč v roki vojaka.

Spiridion je odpahnil duri, nalahko, da niso zaškripale v tečajih. Vojak se ni ganil, ni dvignil meča in jim ni zastavil poti. Kakor iz kamna je stal, brez življenja.

Spiridion je bil sedaj prepričan o čarovniški moči Epafroditovi.

V strahu pred njim, pa drzen v zaščiti tolike čarovniške moči trgovčeve, je privel hitro oba po temnih hodnikih, po stopnicah in zvitih pomolih, kakor v labirintu, do zadnjih vrat, do stanu ječarjevega.

Tu se je Spiridion ustavil.

»Gospod, ali očaraš ječarja?«

»Njega ne morem.«

»Izgubljeni!« je zacvilil evnuh.

»Odpri!« je veleval Epafrodit.

»Izgubljeni!« je ječal evnuh in se križal, ko je odklepal.

»Prižgi plamenico!«

Numida je potegnil izpod plašča drobno lučko in užgal plamenico.

Spiridion je pokazal s prstom na ječarjeva vrata in trepetaje počenil za vlažen slop ob zidu.

»Počakam! Počakam! Pojdita sama!«

Numida udari na ječarjeva vrata.

»Odpri!«

»Nikomur!«

»Veliki despot zemlje in morja ti veleva!«

Sivi ječarjev obraz se je zasvetil v vratih ob žaru plamenice. Epafrodit je razgrnil plašč, da je ječar ostrmel ob sijaju jasnega gospoda.

»Velik gospod si,« se je priklanjal ječar, »nisi pa despot! Ne morem!«

»Beri!«

Epafrodit je potegnil iz srebrne cevke Justinijanov podpis, nad katerim je ponaredil carsko dovoljenje, da sme do Oriona.

Ječar je slabo čital, a je vendar spoznal Justinijanov podpis. Poklonil se je do tal pergamentu in snel ključe.

»Da nisi v dvomih, še en dokaz! Poznaš prstan?«

»Od despojne?« se je začudil ječar in se vnovič priklonil prstanu.

Zarožljali so skrivljeni ključi, zaškripali zapahi, zakrulila vrata, prva, zaječala druga in tretja.

»Toda samo ti, gospod, o tem – pokazal je Numido – ni pisano na pergamentu!«

»Samo jaz,« je odgovoril Epafrodit in vzel plamenico Numidi, katerega je pomenljivo pogledal.

V Grku se je vse razplamenelo od razburjenja. Njegov razvajeni voh ni občutil groznega zraka, ki je pritisnil vanj iz ječe. Samo en korak še do zmage, ena minuta, kratka in odločilna. Začutil je v stari in šibki roki moč, da bi prijel nož in s silno močjo sunil vsakogar v prsi, ki bi mu sedaj branil do cilja.

Ko je zagledal Iztoka, je prebledel. Ustnice so se mu tresle, v očeh ga je zaskelelo kakor od solza. Zarožljala je veriga, ko je Iztok obrnil vanj pogled. Mrak je ležal na njegovih očeh kakor žalostna blaznost.

Epafrodit je stal sredi ječe, plamenica je trepetala v njegovi desnici, besede ni mogel iztisniti iz grla.

Tedaj je zunaj nekaj votlo zabobnelo, kakor bi padlo truplo na tlak. Epafrodit se je osvestil v grozi, v ječo je planil Numida s krvavo tuniko.

Iztoku se je zdanilo, spoznal je Numido, spoznal Epafrodita.

Vkovani roki je sklenil in dvignil pa izpregovoril zamolklo, kakor iz groba: »Bogovi! O, otmite me! Na Krista, vajinega Boga, pomagajta!«

Ko je Numida v svitu luči ugledal svojega ljubljenega gospoda, kako je prikovan na jasli, kako je shujšano in udrto njegovo lice, je na glas zajokal, se zgrudil k njegovim nogàm in poljubil okrvavljene členke, koder ga je rezala železna spona.

»Hitro, Numida!« je velel Epafrodit.

Dasi vajen svile in baržuna, mehkih preprog in dehtečih sob, je Grk pokleknil v nesnago poleg Iztoka. Numida je segel v nedrje in odmotal zavitek z jeklenim orodjem.

Zašumele in zaškrtale so pile. Razvajenemu trgovcu se je pocedil pot curkoma po maziljenem čelu. Toda ni odnehal. Šumelo in škripalo je z neučakljivo naglico po železnih obročkih krog členkov ob rokah, ob nogah. Počasi so se zarezavale škrbine, obročki so odnehavali, Numida jih je z orjaško silo razkrehnil, osvobojena je bila noga, desna, leva, za njo roki. Iztok jih je dvignil in iztegnil. Zapokalo je v zastalih in okorelih členkih. Pričela sta na vratu. Obroč je bil debel. Čas je bliskovito bežal.

»Pustita obroč!« izpregovori Iztok.

Vsa sila, ki se pojavi v boju na življenje in smrt, se je zbudila v Iztoku. Zgrabil je za precej šibko verigo, s katero je bil prikovan na jasli, otrple mišice na nogah so se zdramile in vzvalovile, hrbet se mu je sključil, žile na vratu nabreknile.

»Nikar! Prepiliva verigo!« vzklikne Epafrodit.

Tedaj je počilo, slab udek v verigi je odnehal in Iztok je odskočil na sredo ječe, držeč v tresoči se roki kos verige, ki se je držala obroča na vratu. Kolena so se mu pošibila in sesedel se je na mokro prst.

Zopet je segel Numida v nedrje ter mu ponudil iz steklenice arabske žganjice. Iztok je drhteč nastavil k ustnicam in izpil. Dvignila se je v njem vsa moč in naglo je vstal brez opore.

»Bežimo!« veli Epafrodit in zgrabi plamenico, ki je bila vtaknjena v vlažno zemljo.

Odhitel je po trdih stopnicah, Iztok za njim, držeč v roki verigo, da ni zvenčkala. Pred ječarjevimi vrati so vsi oprezno preskočili mlako krvi. Epafrodit se je ozrl samo mimogrede na ječarjevo truplo, ki je ležalo vznak z izbuljenimi očmi. V srcu mu je še tičal Numidov nož. Grka je stresla groza in bežal je, da je gasnila plamenica.

Ko so pribežali do kraja, kjer je čepel Spiridion, je velel le-temu Epafrodit:

»Zapri!«

»Ne bom, ne utegnem! Bežimo!«

Skoraj po vseh štirih kakor plaha žival je tekel Spiridion in jih vodil po ovinkih in stopnicah. Epafroditu se je zdelo, da je pot daljša kakor prej, da so hodniki ožji, stopnice vse opolzle. Ozrl se je na evnuha in se za trenutek ustrašil.

»Zmotil si se! Pot je čudna, Spiridion!«

»Ne boj se, bolj skrita je, bolj varna!«

Tedaj je trgovec videl, da tlači Spiridionov hrbet težka vreča. Povprašal bi, pa ni utegnil.

Nenadoma so stali izven ozidja v gostem mirtovem grmičju.

Spiridion je zgrabil plamenico, ji udušil luč z roko in jo vrgel v grm.

»Kje smo?« izpregovori Epafrodit.

Spiridion je položil prst na usta, pokazal s kazalcem kvišku in zašepetal:

»Teodora!«

Privedel jih je bil po skrivnem potu prav pod caričinim oknom na vrt.

V kratkih, neslišnih korakih so bili na znani stezi, pri vratih, kjer so prej vstopili. Ko jih je zagledala senca vojaka, se je zganila in šla tiho za njimi. Prišli so do druge straže, tudi ta se je okrenila in jim sledila. Preden so prišli do morja, so se odkrhnile od temnih grmov še tri sence in vse so kakor brez volje, gnane s čarovniško silo, krenile na stezo za begunci.

Ko so se zasvetili v temi beli stebriči ob stopnicah k morju, je Epafrodit polglasno izpregovoril: »Hvala tebi, Kriste Spasitelj!«

Ali v tistem trenutku so se oglasili trdi koraki, iz teme je udaril svetel meč in po vrtu se je razleglo z glasom zapovedujočega častnika: »Kdo? — Stoj!«

Zalotil jih je nadzirajoči častnik, ki je prišel ob nenavadni uri na vrt do straž.

Epafrodit je odskočil pred ostrino meča, zrak je zasičal, udarec ni zadel. Bliskovito se je dvignil sivi pramen svetlega jekla, da bi udaril po Iztoku, ki je v goli tuniki šel za Epafroditom. Ali takisto bliskovito so se vzpele iz grmovja temne sence trgovčevih sužnjev, ki so bili pripluli z velikim čolnom in čakali v zasedi, ako bi bilo treba pomoči. Napadli so od zadaj častnika in ga podrli.

»V čoln!« krikne Epafrodit in potegne Iztoka za seboj po stopnicah. Skočila sta vanj tudi Numida in Spiridion.

»Odrini!«

Šajka se je zagugala na valovih.

Padli stražnik je zakričal na pomoč. Begunci v čolnu so slišali tek straž od raznih postojank prostranega vrta. Zazvenčalo je jeklo, zapokali šlemi, krik, hrušč, padanje in pljuskanje vodé. Pet stražarjev Slovenov, ki niso zabranili Epafroditu vhoda, ki so mu na begu sledili in bili takisto namenjeni pobegniti z Iztokom, vsi so priskočili na pomoč vrlim sužnjem.

Iztok se je stresal v čolnu od koprnenja, da bi udaril tudi sam. Prsti na desnici so se mu krčili, kakor bi iskali ročnika, pa so otipali le konec verige, ki mu je visela od vratu.

Vsi so molčali v vročici. Epafrodit je nastavljal uho, da bi po hrupu razbral izid boja. Udarci so ponehavali, krič je utihnil, bolesten stok se je priplazil zdaj zdaj po morju do njegovih ušes.

»Zmaga!« izpregovori prvi Numida.

»Veslaj!« zapove ostro Epafrodit.

Numida je zgrabil veslo in pomagal močnemu sužnju.

Šajka je letela kakor postrv.

Ko ni bilo ničesar več slišati, se je sklonil Iztok do Epafroditove roke in jo dvignil k ustnicam. Grk je začutil dve gorki kaplji, ki sta mu kanili iz oči junaka na drobno desnico.

»Gospod, brezmejen je moj dolg!«

»Plačal sem ti svojega!«

Iztok mu je vnovič poljubil roko, pomolčal in nato s tresočim se glasom vprašal: »Kje je Irena?«

Vsa duša, srce, vse življenje je trepetalo iz te besede.

»Oteta, Iztok! Ni je v Bizancu!«

Iztok se je uklonil, da so se drgetajoča kolena dotaknila poda v čolnu, in položil glavo na mehki bisus Epafroditovega naročja.

»Kristus naj ti plača, bogovom žrtvujem zate, jaz ti ne morem plačati!«

Grka je ganilo. Z obema rokama je prijel Iztokovo glavo.

»Iztoče, kakor hčerko ljubim Ireno, kakor biser jo bom čuval zate. Ne vprašuj, kje biva. Zakaj tvoje srce bi pozabilo nase in šlo za njo v pogibel. Tako mi Krista, objameš jo. Zaupaj Epafroditu! Ona je vredna božje ljubezni, zato jo varuje Bog!«

»Jo varuje Bog ...«

Zamišljeno, z vero in dvomom, je ponovil Iztok zadnje besede.

Vsi so obmolknili. Z vseh lic je odsevala skrivnost, svečanost in upanje.

Le Numida se je smehljal od žarečega veselja in se skrbno oziral po velikem čolnu.

Dospeli so v pristan Grkove vile. Numida je gledal nazaj in z očmi prebadal nočno temino.

»Prihajajo,« je rekel glasno, ko so stopali iz čolna.

Šele tedaj se je zganil na dnu čolna čepeči Spiridion. Zobje so mu šklepetali od silnega trepeta, vrečo z denarjem je pritiskal krčevito k sebi.

»Gospod, plačilo!« so bile prve besede, ki jih je izpregovoril.

»Kako se vrneš? Zakaj si prišel?«

»Plačilo, gospod, plačilo mi daj, potem pobegnem.«

»Pobegneš?« se začudi Epafrodit.

»Ne morem nazaj, ne upam si. Ko si ti otemal Iztoka verig, sem zagledal smrt. Zbežal sem po denar, kar sem si ga mukoma prihranil.« Stisnil je vrečo še tesneje k srcu. »In sedaj utečem, gospod. Daj mi plačilo! Tisoč, si rekel, tisoč zlatih.« 

»Dobiš, še več dobiš. Hočeš z menoj?«

»Prosim, milost mi izkaži.«

»Numida, Spiridiona naj prepeljejo na jadrnico! — Tam dobiš plačilo in pobegneš z menoj!«

Vtem se je približal veliki čoln, katerega so gnali zmagalci z velikansko močjo. Nekaj sužnjev je padlo. Sloveni vojaki niso bili ranjeni.

»Brž na konje!«

Spustili so se vsi po strmini proti hlevu. Tam jih je čakalo petnajst vrlih palatincev, Slovenov, v krasni opravi jezdecev. Dvaindvajset osedlanih in obrzdanih konj je hrzalo in tolklo s kopiti.

Med vojaki je bil tudi Radovan. Na glavi pozlačen šlem, na prsih srebrn oklep.

Epafrodit se je godcu veselo nasmehnil, ko ga je zagledal v bojni konjeniški opravi, kako je široko razkoračen nerodno stal in čakal.

Ko je opazil starec Iztoka, bledega, v sprhneli tuniki, z verigo krog vratu, je zletel k njemu in si ga pritisnil z nerodnimi rokami na prsi, da je rožljala veriga po oklepu, in golčal v solzah:

»Iztoče, Iztoče! Sinko moj, kako težko sem te rešil!«

Preteklo je nekaj kratkih hipov. Iztoka je kril oklep magistra peditum, zlati orel se mu je svetil na prsih, ob pasu mu je poleg meča visela drobna roženica s kamenčki iz Hilbudijeve čelade. Kljub burni zadregi je ni pozabil.

Po Osrednji cesti so udarile podkve v granit, pri odrinskih vratih je zaklical Iztok, magister peditum, geslo, katero so mu izdali bežeči Sloveni palatinci.

Straža je odprla, pozdravila, konjenica je šinila v divjem diru iz Bizanca v svobodo.

Isti čas se je dvignilo sidro, jadra so se napela, zmagalec Epafrodit je odplul na široko morje.

Četrto poglavje

Po Iztokovem in Epafroditovem begu se je že v rano jutro razburil ves Bizanc. Kakor požar v preriji, v katero buti orkan, je zaplamenela skrivnostna povest pretekle noči in se raztočila po mestu. Kakor skeleča iskra je zadela kliente pred vrati čislanih konsiliarijev in pretorjev, bogatih senatorjev in zvitih trgovcev. Kakor tuleč demon je segla do Kampa, na ognjišče drhali ob Zlatem rogu, se razplamenela po forih in preplula veletok ljudstva na prostrani Osrednji cesti. »Iztok, Epafrodit,« so šepetale strahoma usahle ustnice uglednih meščanov, ko so se komaj prebudili iz spanja. »Iztok, Epafrodit,« je zakričala množica, zaljubljena v ti imeni. Iztok, najslavnejši strelec v cirkusu, lepi centurio; Epafrodit, najdarežljivejši gostitelj ljudstva pri hipodromskih igrah! Množico je zgrabila zavest, da je utonila za vselej slast, ki bi ji jo pripravil ob prihodnjih igrah Sloven Iztok, da se ji je zaprlo za vselej darežljivo perišče Epafroditove roke. Ta ljubezen, porojena iz surove sebičnosti, je pozabila na Bizanc, pozabila, da visi nad njo koščena roka mogočnega despota, ki grozno maščuje vsako nedostojno besedo zoper svoje veličastvo in zoper bleščeči se nimb svete despojne. Množica je pozabila nase. Raztrgane, na pol gole tolpe so vrele skozi umazano ulico s Suženjskega trga na Konstantinov forum. Carska cesta je valila kričečo drhal izpod arkad Tetrapilona na Teodozijevem trgu. Stranka zelenih je raztrosila dobro plačane hujskače med ljudstvo, da je kričalo na despojno, pretilo carski palači s pestmi in jo zmerjalo: Morilka!

Gneča je naraščala; kakor povodenj je pokrila marmorni Konstantinov forum in obgrnila velikanska poslopja carske palače. Kakor bi se dvigali kričači iz zemlje, je naraščalo ljudsko valovje. Bili so tisoči med njimi, ki jim ni bilo mar Iztoka in Epafrodita. Ali trenutek je bil ugoden, da so lahko dali duška notranjemu črtu in svobodno kričali in zabavljali na despojno in despota.

Carska palača, komaj zdramljena iz spanja, se je razburila. Azbad je bil obveščen ob prvem jutru, kaj se je zgodilo ponoči. Sam je prijezdil v palačo, besnel nad centuriji, bičal vojake in takoj poslal oddelek Herulov in Germanov, naj povežejo in odženo v ječo vse nočne straže. Bal se je despojne in despota in hotel ukreniti vse, da se stvar ne izve. Ko pa je čul odposlance iz vojašnic, da je čez noč izginilo dvajset najboljših Slovenov palatincev, da je ponoči jezdila konjenica skozi odrinska vrata in ukanila straže, je bil zbegan; kričal je povelje za poveljem, da častniki niso vedeli, katero bi prej izpolnili. In sedaj nenadoma burja na ulici. Dvorjanice so trepetale v strahu, skopljenci so se plazili kakor sence, prihuljeni, trepetajoči. Zatiskali so si ušesa in se skrivali po hodnikih. Zunaj je pljuskalo valovje, kriki so navduševali tolpo, divji udarci so se oglasili na vrata carske palače.

Teodora se je prebudila in pozvala Spiridiona. Udarila je prvič s slonokoščenim kladivcem na ploščo, udarila drugič, udarila tretjič, da se je kladivce razpočilo. Evnuha ni bilo. Pritekle so trepetajoče sužnje; padle na kolena in vzdihovale: »Upor! Hrup! Groza na ulici! Palačo razdero!«

Teodora je pobledela, stisnila ustnice, črni senci svilenih obrvi sta se vzbočili.

»Po Azbada!« je kriknila. Sužnje so zbežale iz sobe, sredi nje je obstala Teodora. Razpuščeni lasje so se v temnih valovih usipali čez pleča in preko valujočih, razburjenih prsi. Rahlo se je tresla po vsem životu, iz oči so ji gorele iskre poguma in samozavesti.

Azbad je v hipu klečal pred njo in iskal z ustnicami belega šolenčka. Despojna pa mu je odmaknila nogo, pozabila vse dvorne ceremonije, topotnila po mehki preprogi in ukazala:

»Udari! Kaj čakate?«

»Jasna despojna, morje ljudstva – straža prešibka.« Azbad je slovkoval z drhtečim glasom in se ni upal ozreti v despojno, ki je stala kakor Amazonka z dvignjeno pestjo pred njim.

»Udari, sem velela! Kolji in presekaj se skozi drhal ter išči pomoči na Kampu! Hodi!«

Azbad je takoj ukazal oprostiti zvezane palatince in z vso stražo udaril iz palače. Njegov lepi žrebec se je vzpel in zaprhal, ko ga je pognal v množico. Krepki Heruli so nastavili kopja, osti so odprle studence krvi, drhal se je preklala, divje tuljenje se je razlegalo po širokem foru. Azbad je sekal bliskovito z gizdalinskim mečem, katerega konica je komaj dosegala glave v gneči. Ko ga je množica spoznala, ga je obsula s točo kamenja in opeke, ki so jo grabili iz skladišča, pripravljeno za cerkev sv. Sofije. Koder je vrtal klin Herulov in Germanov, se je množica umikala. Ker pa so od zadaj pritiskale številne tolpe, umikajoči se niso mogli bežati, ljudsko valovje jih je stisnilo na palatince. Pobesneli ljudje so grabili kopja vojakom in jih lomili, žrebcu so trgali uzde, porezali povodce. Azbad je udrihal, da so rdeči curki brizgali krog njega, Konj se je splašil in podivjal. Predrzneži so držali Azbada za stremena, vlekli ga za noge in kričali: »Na tla s prešuštnikom! Teodorin ljubej je! Iztoka je pahnil v ječo! Epafrodita je umoril! Smrt mu!«

Azbadu je omahovala roka, levica je iskala grive razbrzdanega konja. Bil je izvrsten jezdec, ali omahoval je v sedlu; kričal je povelja, toda palatinci niso mogli do njega. Z zobmi jih je grizla gneča, kopja so bila polomljena, zaradi navala pa mnogi še do mečev niso mogli, da bi jih potegnili iz nožnic. Azbad je vztrepetal ob zavesti, da je izgubljen. Če ga potegnejo s konja, ga zmendrajo in udušé. Zabodel je ostroge konju v boke, plemenita žival je bolestno zarezgetala, se pognala v skok in preko teles in glav divjala, kakor bi plula po morju.

Tedaj so se nenadoma oglasile trombe težke konjenice. Drhal je onemela. Po Carski cesti se je zableščalo od oklepov, množica je kriknila in pljusknila vsaksebi.

»Belizar! Belizar!«

Togota se je izpremenila v plahost, vse postranske ulice, vsa Solzna dolina, Sužnji trg, vse je goltalo množice in Belizar ni ne enkrat udaril z mečem. V nekaj trenutkih je bil trg prazen, gluh; drhal se je nenadoma poskrila, kakor je bila nenadoma zrasla iz tal.

Še isto popoldne je sklical Upravda na posvet najuglednejše senatorje, povabil Belizarja in Azbada. Na seji je bila tudi Teodora.

»Videli in čuli ste v jutro, da se je dvignila drzna množica in navalila na palačo svetega despota. Krmil sem narod, kakor krmi Bog ptice pod nebom; in ptice hvalijo Stvarnika, narod pa se je uprl in psoval gospoda zemlje in morja. Govorite, kje tiči vir zla, kdo je ščuvalec, ki je zapeljal množico! Na sv. Trojico, umre naj!«

Krog senatorjev je dolgo molčal v globokem spoštovanju. Ko so z molkom naznanili, kako svete so jim besede, ki so prišle iz ust despota, se je dvignil siv senator, upognil koleno do tal in izpregovoril:

»Jasni despot, zmagalec Afrike! Upor je dvignil Epafrodit!« 

Senatorji so pridrževali sapo in zrli v Justinijana kakor na božanstvo.

»Epafrodit? Toženec? In custodia libera? Azbad, magister equitum, glej, da bo ta grški hujskač še danes v vozi!«

Senator, ki je klečal pred prestolom, je prosil z očmi dovoljenja, da izgovori.

»Nadaljuj, čislana starost!«

»Naj milostno dovoli hlapcu vzvišeni despot, da mu dam tele listine, ki mi jih je izročil v jutro suženj od Epafrodita.«

Senator je segel v nedrje in pokazal pergamente.

»Silenciarij, vzemi in preberi!« Tajnik je odpečatil pismo, ki je bilo naslovljeno na Upravdo.

»Mogočni despot –«

Tajnik je utihnil, roka se mu je tresla. Justinijan je upiral vanj bodeče oči, suhe roke so se trdo oprijemale obslona na prestolu.

»Silenciarij, preberi! Vem, da odmeva iz pisma lajanje psa. Za to se despot ne meni! Dalje!«

»Mogočni despot, nenasitna pošast, krvoses ljudski!«

Senatorji so se stiskali za prsi, si mašili ušesa in se na široko prekriževali preko ramen. Teodori je pobledelo lice, zlati nimb je trepetal na glavi, bager na vzburjenih prsih je drhtel.

»Nehaj!« je kriknila silenciariju.

»Beri!« je ponovil s suhim glasom despot. »Sveta despojna naj se prepriča, kako je z njo božja modrost. Ko bi jo bil slušal in zaprl Epafrodita, bi ne bruhal ta smrad iz njegovih ust. Odpusti, despojna!«

Silenciarij je nadaljeval:

»Na večer pred svojo smrtjo prihajam k tebi, kri barbarska, da se poslovim. V čisti vdanosti sem trošil, bedak, milijone za despota. Za plačilo me preganjaš. Zakaj? Ker ti vlada slovita hotnica, ker te je omrežila prešuštnica, hči medvedarja. Tudi njej sem poklanjal darov, da je pila iz čaše zmagoslavja na moj račun. Ko pa sem začel z njo boj, ko sem otel kakor Suzano čisto Ireno, ko je Krist Pantokrator navdahnil barbara Iztoka, da je pahnil iz naročja lovačo Teodoro, mi je prisegla pogubo. Sprejel sem to obsodbo. Toda prej sem iztrgal iz ječe Iztoka in ga vrnil barbarom. Danes ti je bržkone množica pokazala, kdo je Epafrodit in koga bolj ljubi, tebe ali mene. Ti imaš meč, jaz imam ljubezen. S to lepo zavestjo končavam svojo pot. Moji nežni živci, rojeni na grški zemlji lepe umetnosti, ne prenašajo več tvojega nasilja. Ko boš bral to pismo, vedi, da sem potopljen z najboljšo jadrnico in z vsemi umetninami vred na dnu grških voda. Če te vleče sla, pridi ponje. Moje posestvo pa je pred letom prodano po svetem pravu trgovcu Abiataru. Storil sem to iz usmiljenja, da si ti ne oskruniš grabežljivih rok. Pravne listine so priložene.

Epafrodit.«

Vsi senatorji so se skrivili v grozi. Azbad je pobledel in zardeval. Justinijanovo lice je porumenelo kakor vosek, Teodora pa je omahnila na prestolu in omedlela. Despot sam jo je prestregel, dvignil v naročje, ozrl se na senatorje in s suhim glasom, ki se mu je tresoč se trgal iz grla, izpregovoril:

»Satan je posodil čeljusti psu, da je ugriznil na smrt nedolžno, sveto despojno!«

Sužnji so dvignili prestol in odnesli Teodoro. Sam despot jo je spremil.

Ko so položili onesveščeno carico na svilen blazinjak v njeni sobi, je pokleknil Justinijan ob njej in ji položil roko na čelo. Šepetaje je klical sveto Trojstvo, rotil apostole, naj otmo Teodoro.

Počasi je odprla oči.

Justinijan je vzkliknil:

»Deo gratias!«

»Ne boj se, moč se mi vrača. O, da je ušel klevetnik!«

»Mea culpa, jasna despojna! Ko bi te bil poslušal!«

Teodora je trudoma dvignila roko in ga objela.

»Ker si apostol, moj predobri! Ali verjameš kleveti?«

»Bogu verjamem in tebi, ker s teboj je On.«

»Iztoka sem zaprla, da otmem tebe. Ščuval je zoper despota in sedaj je otet, otet po lisjaku, o graeca fides!«

»Božja modrost otme tebe in po tebi mene. Pravica božja naj plača samomorilcu na dnu pekla!«

»Ne verjemi, despot! Graeca fides!«

Teodora je zatisnila oči.

»Ne verjamem, despojna, ker ti veliš. Izgrebemo lisjaka!«

Tedaj je vstopil dvorni zdravnik. Carica mu je odkimala z roko, da ga ne potrebuje.

»Zaspim.«

»Zaspi in pozabi! ...«

Ko se je vrnil Justinijan v zbor senatorjev, je Teodora takoj vstala. Omedlevico je le hlinila.

»Torej je zmagal satan – satan v njem. Prekletstvo temu Grku!«

Hodila je razburjena po dragocenih preprogah. Ustnice so se ji tresle. Glavo je povesila, v ušesih so ji šumele grozne besede iz Epafroditovega pisma. Kakor poniževalni udarci z umazano roko v lice so se ji zdela ta odkritja, polna resnice. Poizkušala je mirno razbrati, kar je čula iz pisma. Prešuštnica – hotnica – barbar! To nesramnost je zalučil njej, despojni, v obraz zviti Epafrodit. In to žaljenje je poslušal zbor senatorjev. Krivili so se sivi možje in si zatiskali ušesa. Hinavci! Njihovo srce pa se je radovalo, ko je brizgalo blato na njen sveti nimb. Kako si zabriše ta madež? Ali bodo senatorji molčali? Tajna seja je. Ba, tajna! To se pravi, da bo vsak, ko se vrne domov, tajno pošepetal skrivnost na uho svoji ženi in še prej svoji ljubavnici. Te gredo v Zevskipove kopeli in bodo pod večer takisto tajno pripovedovale prijateljicam in drugo jutro bo govoril o pismu Bizanc na forih, seveda ne javno, ampak govoril bo.

Teodora je mislila, toda ni iznašla zatvornice, ki bi zaprla jez, preko katerega zašumi Epafroditova kleveta.

»Naj govore,« je dejala, »Upravda ne verjame, za to mi je, za drugo se ne menim.«

Pikra porogljivost pohotnice, ki je prebredla morje blata, ji je obsenčila poteze na licih.

Ustnice ji niso več trepetale, rahlo so se razširile in nasmehnile.

»Ko sem otel kakor Suzano čisto Ireno,« tudi to je zapisal Epafrodit, je razmišljevala dalje. »Otel? Kako otel? Mar je ni več med dvorjanicami? Morda je menišič utekel z barbarom?«

Ta misel jo je bolj zapekla kakor Epafroditova očitanja. Ves strup ljubosumja ji je prepojil dušo. Ves strah pred carjem, vsa sramota pred Bizancem, vse je skopnelo kakor snežen kosmič v južnem soncu. Sesedla se je na blazine in z vso vrojeno ji duhovitostjo snovala takoj načrte, kako bi se maščevala Ireni, kako dosegla Iztoka.

Vtem je Upravda v tajni seji mirno razpravljal dalje važna državna vprašanja. Govoril je o monopolu svile, o stavbah, vodovodih, zlasti o cerkvi svete Sofije. Nobenega svetovalca ni bilo, ki bi se bil drznil z najmanjšo besedico ugovarjati. Ob koncu seje pa se je dvignil despot in slovesno razglasil:

»Znano je vesoljnemu svetu, da je iskala preganjana kraljica Gotov, Amalasunta, zatočišča in tolažbe pri meni. Despot zemlje jo je sprejel, poslušal njeno tožbo o krivicah in ji obljubil pomoč. Toda krivica je šla v službi hudega duha preko pravice in nabrusila nože zavratnim morilcem. Padla je kraljica – umoril jo je narod podložnikov. Zato pa je naloga despota, ki ji je obljubil pomoč, ki si je izbral za geslo življenja ‚Boj krivici, brambo pravu!‘, da maščuje zaradi tega njeno kri. Slovesno izročam poveljništvo armade v izkušeno roko Belizarju, ki naj kaznuje smrt Amalasunte in osvobodi Italijo izpod jarma morilcev.«

Vsi senatorji so se priklonili. Belizar je vstal in pokleknil pred Upravdo ter sprejel zlato verigo v znak vojne oblasti, Justinijan je razprostrl nadenj roké in molil k sveti Sofiji, da ga navdahne in obsenči z duhom zmagalca.

Ob tem slovesnem trenutku javi dvorjan, da je prijezdil brzi sel iz Odrina in želi oddati list jasnemu despotu. Pošilja ga magister peditum Orion.

Azbada je oblila rdečica ob tem poslanstvu. Senatorji so dvignili glave in osupli strmeli na Upravdo.

»Magister peditum Orion?«

Upravda se je ozrl na Azbada.

»Govori, odličnost, kdo je ta magister peditum Orion? Ne spominjam se ga!«

Azbadu so se ježili lasje v strahu. Iztoka sta imenovala Teodora in on – cesarski ukaz je bil ponarejen – zato, da bi laže uničila Iztoka. Če zve Upravda, zadene kazen samo njega. Teodora se opraviči.

»Magister equitum, čemu pomišljaš?«

»Naj bom zadnji suženj v hipodromu, če kaj vem o tem imenu. Brzi sel se moti.«

»Prinesite pismo!«

Silenciarij je šel iz dvorane, Upravda je sedel na prestol, naslonil glavo v koščene prste in gledal proti zavesi, kamor je izginil silenciarij. Vse je molčalo. Senatorji so si z dragocenimi tunikami pokrili usta, da bi se ne čulo dihanje. Ves Bizanc je vedel, da je Iztoka car imenoval za magistra palatinskih pešcev. Vojaki so raznesli novico še tisti večer po mestu. In sedaj Upravdovo vprašanje. Izpod čela so opazovali Azbada, ki mu je ginila rdečica in se prelivala v bledost obupnega strahu. Vsi so slutili, da je vmes roka carice.

Silenciarij se je vrnil s pismom. Z levico mu je namignil Upravda. Razpečatil je zavoj in ponudil pergament carju. Despot je zamahnil z roko in velel: »Kaj piše? Beri!« »Jasni despot!

Ker se nisem utegnil posloviti, zato se poslavljam sedaj. Dolgujem ti zahvalo, ker sem se v vrstah tvojih vojakov izuril. Zato sprejmi za plačilo priloženo roženico. V njej so kamenčki iz Hilbudijeve čelade. Vedi, da ga je podrla puščica z mojega loka. Sedaj se vračam preko Hema k očetu – pod svobodno sonce, ki mi ga je hotela ugasiti za veke medvedarka Teodora. Po nagrado za to njeno ljubeznivost pridem sam in z menoj vojska Slovenov. Zahvali za ta obisk despojno.

Iztok.«

Justinijan se ni ganil. Na suhi dlani je počivala glava, na obrazu ni zatrepetala nobena, mišica. Gledal je preko senatorjev na steno, kjer je bila slika svetih Treh kraljev pred Herodom.

Počasi je izpregovoril, ne da bi dvignil glavo in trenil z očmi.

»Pekèl se je odprl danes in izbruhnil četo satanov. Toda despota ne uničijo. Kristus Pantokrator jih zatre. Belizar, vsi Sloveni morajo v Italijo na vojsko! Azbad naj odbere nekaj Herulov, ki naj sledé ubeglim Slovenom in temu magistru peditum – Upravda se je nasmehnil – preko Hema. Če jih dohité, naj jih posekajo. Če jim uteko, naj gredo do Hunov in poiščejo Tunjuša, ki naj se takoj oglasi v Bizancu!«

Ko so senatorji zapuščali dvorano, je pošepetal evnuh Azbadu, da mora brž k despojni.

Slušal je. Toda v grozi se je tresel. Komaj je ušel jezi Upravde, ker ni despot povpraševal dalje o Orionu in je imel vse samo za zvijačo Slovena, že mora k Teodori. Težak bo račun o Iztokovem begu.

Ponižno je dvignil oči v despojno, ko je klečal pred njo in ji poljubljal nogo. Toda hitro jih je povesil. Zakaj v njenih očeh ni videl milosti.

»Kje je Irena?«

»Pobegnila.«

»Z Iztokom!«

»Ne, sveta despojna. Teden dni poprej.«

»Zakaj je nisi poiskal?«

»Izginila je, kakor bi utonila v morju. Brez sledu.«

»Išči jo, zvedi zanjo, plačuj vohune, sicer se mi ne prikaži več! Kako si stražil Iztoka!«

»Izdajstvo v hiši! Spiridion je izginil z Grkom. Podkupljen je bil od trgovca.«

»Tudi njega išči in išči Epafrodita, ki se ni utopil, nikdar. Ne verjamem lisjaku!«

»Za Epafroditom je poslal jasni despot jadrnico.«

»Tega te nisem vprašala! Pojdi!«

Po tleh je drsel Azbad od despojne in odšel pobit in ponižan kakor zadnji suženj, ko ga pretepe gospodar z bičem. Ko je prišel iz palače, so že gorele zvezde na nebu. Divje je gonil žrebca preko trgov na Kamp v vojašnice, da bi nad nedolžnimi palatinci izbruhal srd zaradi ponižanega napuha.

V nizkih tabernah, mimo katerih je jezdil, so pa popivali Epafroditovi sužnji, svobodni in veseli, da so dobremu gospodarju izpolnili zadnjo željo ter v jutro nahujskali narod v divji upor zoper carja in carico.

Peto poglavje

Iz dalje se je svitalo jutro. Zvezde so postajale redkejše, močan vzhodnik je pihal po Propontidi. Epafrodit je stal nepremično še vedno na krovu in slonel na ograji jadrnice. Pretekla so desetletja, odkar ni prebil bogati trgovec toliko duševnega in telesnega napora. Toda njegovim očem se še ni zahotelo spanca. Dramila ga je zavest, da se vozi zmagalec iz Bizanca. Nebo je svetilo z milijardami lučk njegovemu zmagoslavju, šumeča Propontida mu je z valovi vzklikala: Mnoga leta!

Dolga, stisnjena barčica je letela. Veter je polnil jadra, da so se jambori krivili. Ob straneh pa so še udarjala v morje dolga vesla pod mišičavimi rokami najboljših sužnjev, ki jih je bil vzel Epafrodit s seboj. V začetku vožnje je bil tako razburjen, da ni bilo prostora nobeni drugi misli kakor misli na beg in rešitev. Neprestano je veleval Numidi, naj hitreje udarja s kladivom takt veslačem. Obetal jim je plačilo in nagrado povrhu, če utečejo carskim zasledovalcem. Prepričan je bil, da ni v bizantinskih vodah hitrejše jadrnice mimo njegove. Toda kljub temu, da je letela z ugodnim vetrom in pod vesli, se mu je zdelo, da leze počasno in da utegne vsak hip zazreti za seboj rdeče oko carske barke, ki ga ujame in odvede v smrt.

Šele ko se je svitalo jutro in so prebrodili nad pol Propontide in ko najboljše oko ni zapazilo nobene zasledujoče barke, se je Epafrodit pomiril. Dovolil je veslačem pol ure odmora in obilen zajtrk. Tudi njemu je prinesel Numida ostrig in mrzlih prepelic ter vrč starega vina. Trgovec se je zavil v plašč, zakaj mrazilo ga je v hladni jutranji sapi. Jedel je s slastjo, napor in skrb sta ga užejala, da je točil izredno mnogo iz vrča. Ko se je okrepčal, so se mu umirjevale misli, budila se mu je samozavest, da je zmagal despojno, otel Iztoka in sebe. Na vzhodu se je bočila zarja. Trgovec se je ozrl proti Bizancu, ki je pogledom že davno utonil v morju. Občutil je nenadoma tesno bolest v srcu.

Bizanc! Štirideset let je bival v njem, zaslovelo je njegovo ime, z Justinijanom je kockal neštetokrat, preden je še zacaroval. Tisoče je izgubljal nalašč, da je prestolonaslednik Upravda imel novce za razkošno življenje. Danes pa mora bežati, dasi ni storil krivice. Bežati mora, ker je branil Ireno, ker je otel življenje tistemu, kateremu je dolgoval sam življenje.

»O, Bizanc, kako si ostuden,« je izpregovoril na glas. »Sedaj moram proč od tebe, moram. Ukaz usode! Toda šel bi bil brez tega povelja, ker je gnus do razmer tako grenak, da bi ga moja leta več ne prebolela.«

Epafrodit je zaklopil oči kakor na nebu zvezde ob vzhodu jutra. Zavil se je še tesneje v plašč in se udobno naslonil na mehkem stolu. Valovi so se penili ob bokih ladje in mu zazibali otožne misli v sladek užitek zmage in maščevanja.

Živo se je vglobil v carigrajsko jutro. Slišal je šum množice, ki so jo nahujskali njegovi osvobojeni sužnji. Videl je bledi obraz duhovite despojne, ki si je grizla ustnice v gnevu, da jo je ukanil Grk in ji iztrgal plen iz rok. Smeh se mu je krožil okrog ustnic, ko je gledal v duhu suho lice despota, beročega njegovo pismo, ki ga je moralo užaliti do smrtne grenkosti.

Sporočil mu je, da gre v smrt, da se potopi sredi morja. S to lažjo ni upal Epafrodit ustaviti preganjanja in stikanja za seboj! Predobro je poznal Bizanc, kjer se je moralo vedno verjeti nasprotno, kar si povedal. In če bi verjel Upravda, ne verjela bi nikdar despojna. Želja po maščevanju bo dvignila sidro najboljšim barkam in razkropile se bodo po vsem Egejskem morju ter ga iskale. Epafrodit se je skoraj glasno nasmehnil. Njegov načrt je bil na pičico zarisan. Odločno je razgrnil volneno togo, vstal, se ozrl proti vzhajajočemu soncu in z dvignjenimi prsmi potegnil vase hladni zrak. Zasenčil je oči z dlanjo. Na obzorju se ni ganila nobena bela perut hiteče ladje.

Umirjen in zadovoljen je poklical Numido in mu zapovedal, naj krmar okrene ladjo, ko prebrodijo Helespont, proti severozapadu, v smeri otoka Samotrake. Če zazro pred seboj ladjo, naj se ji ne ognejo. Ob njej naj plovejo dalje in razvijejo njegov prapor. Če pa bi se bližala barka za njimi, naj mu takoj naznani.

Nato je šel v spalnico in zaspal kakor truden vojvoda po zmagoviti bitki.

Bližala se je tretja polnoč, odkar so bili na morju. Spati ni smel nihče, tako se je glasilo povelje. Epafrodit je stal na krovu in strmel v noč, da bi zagledal luč v pristanišču trdnjave Toper. Zakaj krmar je trdil, da jih zagledajo opolnoči. Vožnja je bila ves čas ugodna. Srečali so nekaj bark, ki so plule v Bizanc. Vse so poznale Epafroditovo jadrnico in vse so jo spoštljivo in navdušeno pozdravljale. Epafrodit se jim je nalašč bližal, ker je hotel, da potoma povedo carskim ladjam, kam je bežal. Preračunal je natančno, da morajo ladje preganjalke zakasniti en dan ob najhitrejši vožnji. Toliko časa pa mu je zadoščalo, da načrt izvede in izbriše vsako sled za seboj.

Opolnoči se je oglasil suženj na jarbolu: »Luči!«

»Toper,« je ponovil krmar in se priklonil Epafroditu. Takoj so pričeli povezovati jadra. Vesla so le polagoma udarjala v vodo in gnala jadrnico v pristan. Preden so prišli v soseščino bark, je ukazal Epafrodit: »Sidro!«

Velika vretena so zaškripala, maček se je potopil in zapičil v dno, ladja se je stresla, nekoliko nagnila in obstala. V morje so spustili čolniček. Vanj sta sedla Epafrodit in Numida, moštvo je ostalo na ladji in poleglo. Edini evnuh Spiridion ni zaspal. Vse noči in dneve je prebedel na barki. Zaril se je v kot pod krovom, pokril s plahtami vreči z denarjem in prečepel na njih v groznem strahu. »Če nas ulove?« Zamižal je vselej ob sami misli in se stisnil v klobčič ter objel svoj zaklad. Kadar se mu je vrnil zopet pogum, ko je na ladji vse počivalo in so doneli le udarci tolkača veslačem, je odgrnil umazane plahte, odvezal vrečo s tisoč zlatimi bizantinci ter s slastjo tipal po zlatnikih, prešteval jih s potnimi rokami in spuščal tiho na kupček. Če mu je iz tresoče se roke zdrknil zlat in je tanko zacingljalo, je vselej vztrepetal. Vso dušo mu je objela nedosežna sladkost ob tem glasu, hkrati pa mu je grozen strah zgrabil mozeg, da je pokril z vsem telesom svoj zaklad in prisluškal dolge trenutke, če ni glas koga zbudil in privabil dolgo roko, ki bi se iztegnila iz mraku in segla po denarju. Ko je prebil strah, je štel dalje, preštel do zadnjega, spravil, tesno zavezal vrečo in pričel razmišljati, česa bi se lotil. Priskoparil je toliko, da bi lahko brez dela živel. Ali kako bi mogel posegati v kup, ki bi kopnel in ginil. Ne. Sklenil je, da v Toperu izstopi in odide v Solun ter neznan začne majhno trgovino.

Zato je tako silno hrepenel, da bi se mogel izkrcati. Toda Epafrodit je šel, z njim Numida, moštvo spi brezskrbno spanje, on pa bedi, čaka in se trese. Naj sedajle pridejo ladje iz Bizanca ... Zadrgetal je ob tej misli in se ozrl skozi okroglo lino izpod krova.

Kakor bi ga speklo, je odmaknil obraz.

Počasi se je dvignil in pritisnil samo eno oko k lini.

Zastokal je, zaječal in se zvil nad svoj zaklad. Otrpnil mu je razum, stisnil ga je tolik strah, da se je od drgetanja stresal pod njim.

Kmalu je slišal, da je nekaj trčilo ob barko. Dvignil je glavo in prisluškoval. Jadrnica se je rahlo gugala. Zopet je potegnil dolgi vrat proti lini in pogledal.

Ob ladji je stala kupčijska barka, sklopljena z mostom z Epafroditovo ladjo. Na mostu je videl ljudi, ki so stopali iz tuje barke na krov. Zaslišal je nad seboj stopinje. Usta so se mu razprla v krik. Toda glasu ni bilo iz grla, zaječal je in objel zaklad in mižé čakal smrti.

Ladja se je zibala, umirjevala, stopinje nad njim so prihajale in odhajale, vračale se zopet in utihnile. Spiridion je bil po vsem telesu oblit od strašne groze. Še enkrat se je nagnila jadrnica, zarožljale so verige, nato vse tiho. Pod vesli je pljuskalo morje. Drgetajoč kakor topolov list se je vzpel na vrečah in pogledal skozi lino. Tuja ladja se je oddaljila in v temi izginila. Evnuh se je oddahnil in v zahvalo molil vero.

Takoj nato pa se je ladja vzburila. Pod krovom so se zasvetile luči, vsi sužnji – sedaj svobodni služabniki – krmar, Numida in Epafrodit, vse se je zbralo na krovu prav tik evnuhovega ležišča.

Epafrodit je obstal sredi njih. Odet je bil v navadno, preprosto obleko popotnega prekupca. Vse lice je bilo izpremenjeno, rjavo maziljeno, kakor od sonca ogorelo, da ga je Spiridion komaj spoznal.

»Končana je pot, končana vaša služba,« je začel Epafrodit s tihim glasom. Sužnji so se pripogibali, nekateri iz vrojene navade poklekali.

»Stojte, svobodni ste. Vsakemu sem pripravil plačilo za trud, da lahko počije, potem poišče slednji službe koder koli.«

Nekateri so začeli glasno ihteti.

»Vsi veste, kaj se je zgodilo v Bizancu, vsi veste, da visi smrt nad menoj.«

Ihtenje je postajalo glasnejše, nekateri so dvigali pesti in stiskali čeljusti.

»Hvala vam, zvesti ste mi bili in upam, da ob slovesu ne bo med vami izdajalca.«

Dvigali so se prsti kakor za prisego. Ali vse glavé so se okrenile v kot na Spiridionovo ležišče. Tudi Epafrodit se je ozrl na evnuha.

»Tegale sumite? Spiridion, ali res?«

Evnuh se je zakolebal na kolena, dvigal visoko prste in ponavljal prisego na Krista, na Očeta in Sv. Duhá.

»Zaseže te smrt tukaj, pekèl tamkaj, ako si izdajalec!«

Spiridion se je tresel in se rotil na sv. Trojstvo, da nikdar.

»Torej zaupam vsem! Moje dragocenosti so na kupčijski barki. Jadrnica je prazna. Trgovec, moj prijatelj, jih popelje v Atene. Jaz sedaj izstopim v Toper, izstopite tudi vi in v jutro raztrosite po mestu vsi žalostno novico, da je sklenil Epafrodit potopiti se z brzo jadrnico vred. Ko vzide sonce, priveslajte in zavrtajte ladjo, da se pogrezne. Žalujte za menoj, da premotite ljudi. Zakaj tukajšnji prefekt gotovo naznani takoj v Bizanc, da sem se res potopil, ladje, ki me brez dvoma zasledujejo, priplovejo sem in se vrnejo. Sled bo izbrisana, moje življenje oteto in varno. Če me kdo sreča, naj me ne pogleda, naj me ne pozdravi. Ali mi storite še to zadnjo uslugo, vi, svobodni možje?«

Vsi so se stisnili k njemu, iskali njegovih rok, jih poljubljali in govorili grozne prisege ter klicali vse strele iz nebes, ves pekel iz zemlje na izdajalca ...

Ob sončnem vzhodu se je gnetla množica ljudi na obrežju. Ves Toper se je izpraznil. Epafroditovo ime ni bilo neznano častnikom in prefektu samemu ne. Ljudi je prignala radovednost, kako utone lepa barčica in pokoplje samomorilca. Osvobojeni sužnji so begali po mestu, na glas jokali, si ruvali lasé, se grizli v ustnice do krvi in vili roke ob nesreči svojega gospoda, katerega preganja po krivici silni Upravda. Nekateri so nalašč vpričo vojakov zabavljali na despota, da so jih prijeli in odgnali v kazen.

Ko je nenavadna novica prišla v stan prefekta Rustika, jo je izvedela tudi Irena, ki je bila prišla srečno iz Bizanca po kopnem k stricu in bivala s služkinjo Cirilo v preprostem, na pol barbarskem mestu srečnejša kakor na gnilem dvoru.

»Epafrodit, moj rešitelj, varuh Iztokov?« je izpregovorila Irena na pol šepetaje Cirili, ki je prihitela k njej z usodno novico. Zaradi dolge vožnje po Solunski cesti iz Bizanca do Topera ji je nežno lice nekoliko zagorelo in utrujenost še ni izginila z njega.

Slonokoščeni glavnik, s katerim naj bi ji ravnala Cirila zlate lase, ji je padel iz tresoče se roke. Dolgi, razpuščeni prameni mehkih kodrov so se ji usuli po ramenih, po beli jutranji prtenini preko prsi. Vsi spomini, vsa iskrena ljubezen do Iztoka in iz nje porojena hvaležnost do Epafrodita so se zbudili z vročim plamenom v njenem srcu. Lica so ji zagorela v srčnem ognju, ustnice so se ji tresle.

»Bogorodica, naj ne umre pravičnik! Cirila, jaz ga otmem, moram, iz hvaležnosti, iz ljubezni do svojega Iztoka. Hiti!« V naglici ji je sužnja spela lase s srebrno zalasnico, jo odela preko tunike z lepo stolo in ji pomagala obuti mehke sandale. Nato sta šli obe k stricu, prefektu Rustiku. Stric je že zvedel o nameri Epafrodita. Vojaki so ga obvestili, da so ujeli nekaj sužnjev, ki so glasno žalili veličanstvo despota. Le-ti da so povedali, zakaj gre Epafrodit sam v smrt – Justinijan ga dolži po krivem, naperil je pravdo zoper njega, on pa mu hoče ubežati s samomorom. Prefekt, Bizantinec skozi in skozi, si je hitro domislil, da ga bogato nagradi sam Upravda, če otme Epafrodita in mu ga izroči živega. Ravnal se je pravkar zdoma, da bi naglo ukrenil vse potrebno in zajel ladjo, preden se potopi. Tedaj je prišla Irena.

»Na Krista, otmi ga, striček!«

Irena je dvignila tresoče se roke, v očeh so ji igrale solze vsa je trepetala. Rustik se je zavzel.

»Irena, ti jokaš? Čemu? On je zoprnik jasnega despota, čemu solze za takega, solze dvorjanice?«

Irena ni bila doslej povedala stricu še ničesar, kar se je zgodilo z njo v Bizancu. Rekla je samo, da želi ostati dalje časa pri njem na deželi, ker ji ni bilo dobro v carski palači. Rustik jo je sprejel z velikim veseljem in bil zelo ponosen, da biva pri njem sorodnica dvorjanica.

»Epafrodit mi je storil veliko dobroto v Bizancu. Povem ti odkrito, stric, vzljubila sem magistra peditum. Toda zadela ga je nemilost despojne in uničen bi bil nekoč, ko je bil z menoj, da ga ni otel ta Epafrodit s svojimi sužnji. In tudi mene bi bili onečastili in pahnili v nesrečo najeti razbojniki.«

Rustik se ni začudil. Pomižal je na eno oko in se nasmehnil. »A, tičica, si že doživela zanimive ljubezenske spletke na dvoru. E, živi se v Bizancu, živi! Poznam despojno! Tvojo prošnjo izpolnim. Ne bo počival ta Grk v morju. Naj mu posteljeta despot in despojna. Upravda ima trde postelje za krivičnike.«

Rustik se je prestopil, da bi naglo odšel in prestregel trgovčevo namero.

»Ne smeš, stric! Otmi ga in daj mu svobodo. Glej, jaz mu dolgujem življenje.«

Irena je zastavila stricu pot in se ga oklenila. Toda prefekt jo je prijel rahlo za roke, jih dvignil od vratu in šel mimo nje proti izhodu.

»Otrok moj, prva ljubezen – prvi spomini! Pozabiš, ko zaljubiš drugič – tedaj se dobi drug prijatelj, ki te otme – zakaj ta mora v Bizanc pred despota, ki sem mu prisegel zvestobo!«

Rustik je odšel s trdimi koraki moža, ki je navajen velevati. Irena je prebledela; iztegnila je tresočo se desnico za stricem, kakor bi ga hotela pridržati, ustaviti: »Nikar! Usmili se me. Otmi ga!«

Toda trdi koraki so že odmevali po marmoru, včasih je trčil meč in zarožljala veriga na jeklenih prsih prefektu. Stric je odhajal, da bi ujel Grka in ga izročil pravici.

Ireni se je upognila hrepeneča desnica, obe roki je pritisnila na vroče čelo. Cirila jo je objela krog pasu, omahujočo v silni bolesti.

V svoji sobi se je zgrudila pred ikono.

»Prizanesi, o Kriste! Odpusti, otmi, otmi!«

Hipoma je umolknila. Za trenutek je uprla oči v ikono Bogorodice. Obraz ji je zažarel.

»Cirila, nocoj ga otmem iz ječe!«

»Prejasna gospodarica, težko delo!«

»Ni častnika pri posadki, ki bi ne izpolnil dvorjanici slednje želje. Videla ga bom še nocoj, govorila z njim o Iztoku, mordà mu je sporočil, kje biva, ali je morda pozabil na mojo ljubezen.«

»Prejasna, on te ne pozabi!«

»Da, on ne pozabi moje ljubezni. O, Epafrodit gotovo ve, kje biva sedaj. Stražo podkupiva in potem zbeživa k njemu. Cirila, k njemu, k mojemu edinemu!«

Irenino srce se je razgorelo v koprnenju.

»Hitro na obal, Cirila. Videti ga moram; tudi Epafrodit me mora videti. Moje oči mu bodo govorile: Ne boj se! Irena ti vrne dolg.«

V pristanu se je ljudstvo razmikalo ob prihodu prefekta. Dva centurija sta vodila oddelke vojakov za njim. Hitro so zasedli pripravljene čolne in se uprli v vesla ter gnali proti jadrnici, ki se je svetila daleč pred luko v žarkih vzhajajočega sonca. Med množico je nastal začuden šum, ko je sam prefekt sédel v lep čolnič in s štirimi častniki odrinil na morje.

»Otmo ga! Ne utone! Dobi ga v pest Upravda! Škoda lepe barčice! Kaj bi jo potapljal? Naj bi bežal, galebi je ne dohité, tako je urna. In denar ima, pa tišči v smrt!«

Vse to je čul, pomešan med množico, Epafrodit. Nihčè se ni menil za preprostega potnika, spoznal ga ni v Toperu nihče. Ko je trgovec videl, da so čolni odrinili in vedel, zakaj so odrinili, ga je spreletel strah. Če jih Numida ne opazi, če dospo do ladje, preden odmaši zavrtane luknje, je prečrtana prevara. Prefekt razpošlje vse vojaštvo na lov za njim. Kako bi ubežal? Iz Bizanca pridejo carski zasledovalci in pogon bi bil usoden.

Epafrodit se je ozrl. Rad bi se bil preril iz množice. Ali gneča je bila kakor zid teles. Čedalje bolj so se bližali čolni brzi jadrnici, tišji molk je trepetal nad ljudstvom. Šepetaje, polglasno so govorili drug drugemu opazke na uho.

»Na krovu je!« je završalo med ljudmi.

Na rilcu brze jadrnice se je prikazala postava v bleščeči se opravi in z belim praporcem mahala kakor v pozdrav prihajajočim.

»Poslavlja se, Grk!« je izpregovoril tik za Epafroditovim hrbtom slok Herul, ki je dišal po konjskem potu.

»Prefekt se je dvignil! Vojaki veslajo hitreje! Dobé ga!« 

Epafrodit je začutil mravlje po hrbtu.

»O, Numida,« se je jezil v srcu, »grom te ubij! Kaj čakaš? Izdaš me! Odmaši!«

Tedaj je zletelo belo praporce preko ograje v morje. Bleščeča postava je izginila s krova. Epafrodit je pridrževal sapo. Vojaki so gonili na smrt – med ljudstvom grobna tišina.

Kar se nagne visoka jambora na jadrnici. Ljudstvo na obrežju vzklikne: »Tone! Potaplja se!«

Na krovu se prikaže suženj v kratki tuniki, pa kriči in vije z rokami.

»Hitro si se preoblekel, Numida! Dobro igraš! Imeniten dečko!«

Epafrodit ga je hvalil v srcu, groza je ponehavala. Barka se je nagnila čisto na stran, voda je udarila pod krov skozi odprte line, valovje se je razburilo in razpenilo, suženj je planil s krikom s krova v morje in se prijel čolnička, ki je plesal ob barki. Vojaki so dvignili vesla in čolna sta obstala. Na obrežju se je razlegal krik, smeh, zašumeli so valovi, barka je utonila.

Ljudstvo se je razkropilo; Epafrodit je obstal sam, z radostjo v srcu, da je izvel do pičice svoj načrt, pa spet z grenkostjo, ker je morala poginiti barka ljubica, da je s poginom zabrisala sled pred preganjalci. Ko je tako zatopljen obslonel na kamnu, ga je nekdo potegnil za rokav.

Spiridionove oči so se zasvetile pred njim. Veliko veselje je bilo na evnuhovem obrazu.

»Gospod!« je spregovoril, ko se je previdno ozrl po okolici.

»Gospod, videl sem svetlo dvorjanico Ireno.«

»V Toperu?« se je razveselil Epafrodit.

»Tukajle, tamle pod platano je objokovala tvojo smrt.«

»Objokovala? Je li tudi ona zvedela?«

»Kaj bi ne? Ni dojenčka v Toperu, da bi ne izgovarjal tvojega imena. Potrudili smo se, gospod, zelo potrudili.«

»Plakala je, praviš?«

»Na glas! Bridko, da so mi solze stopile v oči. Morda je omedlela, zakaj videl sem častnike, ki so jo obkrožili, prinesli nosilnico in odšli z njo.«

»Sirotka, angel božji! Še danes jo potolažim. Greh ima, kdor ne otare solz s teh nebeških oči.«

Epafrodit je govoril ganjen in ponosen. Vsa duša mu je vnovič zaplamenela za Ireno in zazdelo se mu je, kakor bi ga bil Bog oblagodaril in ga vároval zadnje dneve edino zato, da izvrši najlepšo nalogo svojega življenja, da združi dvoje plemenitih src, Iztoka in Ireno.

»Greh ima, praviš, gospod. In res ga ima in imel bi ga jaz, tako velikega, da bi me sam patriarh ne otel peklà, ko bi ti ne bil naznanil.«

»Zahvalim te. Razodel si mi hvaležnost svetle dvorjanice. Epafrodit ji vse povrne. Kam sedaj, Spiridion?«

»V Solun; ker si nehal ti, začnem s trgovino jaz!«

»Želim sreče, modrost imaš. Morda se še vidiva. Morda te bom še potreboval!«

»Na službo, prejasni, vedno na službo, tebi do smrti.«

Epafrodit je zagledal Numido, ki je plul s čolničem vštric s prefektom in glasno objokoval smrt svojega gospoda. Slišal je, da je govoril Rustiku, kako ga je ljubil, da je hotel z njim vred v smrt, pa se je zbal, ker ni pravičen in čist kakor nedolžni Epafrodit. Grk se je hotel izogniti Numidi, da bi ne zbudil pozornosti. Zato je zavil v mesto. Kakor senca mu je sledil evnuh. Ko sta prišla pod platano, je ponovil Spiridion:

»Vidiš, gospod, tukaj je plakala prejasna.«

Tedaj se je Epafrodit ozrl, segel v nedrje in mu smehljaje se izročil nekaj zlatov.

»Ne maram plačila za to, res ne maram. Toda zlatih bizantincev je samo devet sto devetindevetdeset – za tisoč sva se zmenila, ne zameri – zato sprejmem, gospod, samo zato, na Krista, da ne lažem.«

Epafrodit je šel mirno dalje in mu namignil z roko, naj se loči od njega.

Še isti večer je Irena zvedela po Numidi vso resnično bridko-veselo povest o Iztoku in o Epafroditovi ukani. V blaženstvu se je topila pred ikono Bogorodice. In ko se je izmolila v hvalnem psalmu, je vstala s cvetjem na licih, z ognjem v očeh. Njeno srce je prekipevalo od ljubezni. Objela je služabnico Cirilo, jo stiskala na prsi, ji poljubljala oči in ustnice ter ponavljala kakor omotična:

»On živi! Moj Iztok živi in me ljubi! Pome pride, edini, predobri junak junakov!«

Šesto poglavje

Po travi so ležali razsedlani konji, zleknjeni, kakor bi bili pocepali. Krila jih je plast sivega prahu. Po bokih so še polzele tu in tam debele kaplje potu in se mesile s prahom v umazane jagode. Udrte lákotnice izbornih živali so trudno plale. Kljub plemeniti krvi so komaj vzdržali silno dirko, v katero jih je gnal bežeči Iztok in njegovi Sloveni.

Padala je večerna rosa. V dolini je šumel Tonzus od zahoda, na severu so šepetali vrhovi dreves po rebri Hema.

»Oteti smo, slava Perunu!«

Tako je izpregovoril Iztok, ko je odpel jermen pri šlemu in ga položil v travo.

»Samo orlova perut bi nas bila dohitela in delfin bi bil priplul za nami po morskih valovih; ker pa Bizantinci niso ne orli in ne delfini, zato ležemo brez skrbi to noč in počijemo.«

Star Sloven, z razsekanim obrazom, je vrgel težki oklep na tla in se zleknil poleg njega na zeleno grivo.

Mladi vojaki so se lotili brašna in skrbeli za večerjo. Zakaj Epafrodit ni pozabil, da bodo begunci lačni. Velike usnjate torbe ob sedlih so bile nabite z mesnino in v čutarah je pljunkalo najboljše vino.

Radovan je vlekel za jermen oklep po tleh in se bližal Iztoku, ki je zamišljen slonel na kupu praproti ob prasketajočem ognju. Iztok se je nasmehnil starcu.

»Kakor raca, tako kobališ, očka!«

Radovan je izpustil jermen iz roke, oklep je zevajoč obtičal za grmom.

»To imam za plačilo, da sem te rešil! Nehvaležnik!«

»No, Radovane, ne jezi se! Zahvali bogove za tako ježo! Nisi še sedèl na boljšem konju!«

»Hvala tebi za tako pasjo ježo! Racám sedaj po tleh, kakor bi bil pijan. In vendàr je moje grlo suho in prašno kakor cesta, po kateri smo gonili.«

»Ne jezi se! Saj veš, če je volk v sedlu, psu ni počitka!«

»Seveda! Tvojega jezika ne bolijo nogé.«

»Lézi semkaj, počij, bodi dobre volje in rajši zapoj!«

»Zapoj, zapoj! Sedaj se šališ z menoj, ki sem ti zdrobil verige. Seveda! Lahko ti je z mojo roko gade loviti! Toliko modrosti pa ni v tebi, da bi vedel, če kokoš ne zoblje, da tudi ne poje!«

Radovan si je jezno pukal brado in otresal iz nje prah, ki se mu je, pomešan s potom, sesedel po dolgem prédenu.

»Dajte, mladci, večerje Radovanu!«

Vojak je odprl pred starcem torbo in privlekel iz nje kos mrzle pečenke.

»Čutaro!« je zamrmral Radovan.

Ko mu jo je ponudil, jo je prijel s trudnimi rokami, zakašljal in zacmokal.

»Še pljuniti ne morem, taka suša! In sedaj bo tekla ta žlahtna Epafroditova kaplja po tako grdi prašni cesti. Kakšna škoda!«

Odpil je na dušek več ko pol in se oddahnil.

»Epafrodit, ko bi ti vedel, kako te ljubim!«

Nastavil je še enkrat in nato zakotalil prazno čutaro po travi.

»Iztoče!« je pričel z razveseljenim glasom. »Da nisem hodil jaz s pametjo po svetu, kaj bi bilo s teboj, kozliček!«

»Za to ti bo vedel hvalo ves rod Slovenov.«

»Za hvaljene jagode je treba kruto majhne cajne! Ampak vendarle: če boš imel ti le toliko hvale v srcu, kolikor je imaš preveč na jeziku, bom vesel. Upam namreč, da boš o priliki počesal tistega koštruna Tunjuša, če ga seveda sam ne pošljem prej Morani za priganjača. Zakaj malo malo je manjkalo zadnjič –«

Begunci so polegli krog Radovana in Iztoka ter radovedni poslušali godca.

»Govori, očka!« so se oglasili vsi zaeno. »Stvar je zanimiva. Da bi bil ti Tunjuša?«

»Jaz, da, jaz, Radovan!«

»Povej!« je silil Iztok.

»Zadnjič je bilo, ko sem nesel tvoje pozdrave iz Bizanca domov.«

»O domu, o sestri Ljubinici, o očetu Svarunu mi nisi še nič povedal. Ni lepo!«

»Ni lepo? Sinko, vsak pastir naj svoje ovce zavrača! Ali si me kaj vprašal? Po očetu, po sestri? Nič! Zadnjo kapljo ljubezni do svojih ti je menda izpila tista lepa dvorjanica, tista mehka podlasica. Ali naj ta rodi Slovenom Svaruniče, volkove in ture? Kaj? Jagnjeta ti bo rodila, in še ta kilava!«

»Radovan, ne skruni mi Irene! Molči!«

Iztok se je stresel od razburjenosti. V očeh so se svetlikali plameni. Radovan ni okrenil glave. Zavrtil je samo oči pa je videl zadosti. Potuhnil se je, segel po drugi čutari, pil in nadaljeval:

»Ko sem doma žalostnemu očetu povedal, da živiš, da pravzaprav imenitno živiš v Bizancu, je stari oživel, kakor bi se bil napil tegale vina. Zakaj ko sem prišel v gradišče, je ležal v travi, zvit v klobko, in ječal v smrtnih bridkostih.«

»Bolan?« je hitro vprašal Iztok.

»Ne bolan, žalosten, na smrt žalosten zaradi vojske med brati. Ob njem sta klečala Velegost in Bojan in ga tolažila. Vrnila sta se namreč z nesrečno vestjo, da Anti, zlasti starešini Volk in Viljenec, nočejo miru.«

Vsi vojaki so namrščili obrvi in poslušali resnih lic Radovana.

»Volk in Viljenec! Zaslepljenca!«

»Zapeljana, naščuvana po Tunjušu!«

»Veš li to?«

»Povedal mi je star Ant, ki se je umaknil prelivanju bratovske krvi in se potikal sam kakor volk v gori, ves žalosten. In takisto mi je pravil Svarun, da je bil pri njem Tunjuš in ščuval v boj na Volka in Viljenca, Ljubinica pa mi je razodela, da se je Tunjuš pri njej ženil, kravjerepnik!«

»Pri Ljubinici ženil? Hun, Tunjuš? Lažeš, Radovan!«

»Da bi lagal, Iztoče! Še je ležal razbiti vrč na mizi, ki ga je Tunjuš razsul v jezi, ko sem dospel v gradišče. Ljubinica se je tresla od groze, ki ji jo je zavdal ta čeljustač, merjasec smrdljivi.«

»Da bi ga srečal! Ne uide mi!«

»Kakor sem ga srečal jaz in kakor je, žal, ušel meni.«

»Morda pa le Radovan njemu,« je zamrmral stari Sloven; tega godec seveda ni slišal, ker ni maral.

»Srečal sem ga, ko je vihral iz gradišča, ker mu je Ljubinica pomolila psico z ognjišča pod nos namesto poljuba. V dolini blizu gradišča sem zagledal njegov rdeči plašč – jaz pa v zasedo. Čakaj, sem si mislil, zdaj se spomniš, kdaj si preganjal Radovana! Hitro je jezdil, glava mu je visela konju na vratu, vsa žalostna in dremotna. Mižal je, natanko sem videl. Obljubil sem bogovom obete, napel hrbet ter se pripravil za skok iz zasede. Bil je tako blizu, da bi ga zagrabil za plašč. Sežem po nož za pas – na bese, noža ni bilo. Izgubil sem ga bil. In tako je ubežal smrti, kravjerepnik!«

»Pij, Radovane! Dobro si povedal!«

»Še bolje bi bil naredil; toda če ni bilo noža, ali naj ga s plunko po glavi? Več je vredna ena struna kot vsa njegova buča. Toda še se srečava, še in tedaj –«

Godec je zamahnil s pestjo in zopet segel po čutari.

Vojaki so udarili v vesel smeh. Toda Radovan jih je ošinil z divjim pogledom in se prevalil od ognja v visoko travo.

»Le smejte se, drobnica vrtoglava! Ne poznate me še!«

Potegnil je k sebi prazno torbo in si jo del pod glavo.

»Spat!« je ukazal Iztok. »Straža pri konjih naj se menjava na vsaki dve uri, da čuvaja ne premaga spanec; zakaj trudni ste. Ob svitu zore odrinemo preko Hema!«

Vojaki so razgrebli žerjavico, da je ugasnil ogenj. Za nekaj trenutkov so vsi trdno pospali.

Tudi Iztok si je želel spanca. Začutil je po udih silno utrujenost. Šele sedaj se je zavedel, kako ga je zmučila ježa. Zaklopil je oči in potegnil konjeniški plašč čez obraz. Tisoč misli mu je vrelo po glavi. Toda na vse bi bil pozabil, samo da se odpočije za daljno pot. Zaman. Iz dragega konjeniškega plašča je dihal vonj po nardi. Tako je dehtelo tisto noč v njegovi sobi, ko se je sešel z Ireno.

Objel ga je ves čar tiste noči, ko je ljubljeno vedel za mehko roko iz čolna po Epafroditovem vrtu. V temi pod plaščem je zagledal njene modre oči, na licih začutil božanje njenih svilenih las. Njegova duša je sedla v šajko, s katero jo je spremljal nazaj v carsko palačo. Nad njima nebo, v srcih en sam koprneč žarek, na ustnicah molk, ker so onemele besede v toliki sreči ... Nato boj, boj zanjo – napad na vrtu – grozna ječa – sedaj brez nje ... Kje si, Irena?

»Oteta,« mu je rekel Epafrodit. Oteta? Azbadu? Teodori? Morda tudi njemu oteta – in ne zanj. In vendar mu je življenje brez nje smrt, dan brez večne misli nanjo pusta noč, vse zmage prazna igrača, če bi ne mogel pokloniti lovorik njej. Irena, kje bivaš? Ali hrepeni tvoje srce po meni?

»Tako mi Krista, objameš jo!«

Tudi to je rekel Epafrodit. Objamem? Kdaj? »Ker jo čuva Bog!« Iztok se je v temni slutnji domislil blagovesti, katero mu je podarila Irena. Spominjal se je izrekov Krista križanega, katerega je molila ona. In rekla mu je: Veruj resnici in njegova ljubezen napolni tudi tvoje srce.

Iztok je občutil rahlo upanje; daleč na vzhodu se je zasvetilo, s tihim šelestom je prišlo po vrhovih dreves in mu pojilo dušo z besedami blagovesti: »Kar koli boste prosili v mojem imenu, se vam bo zgodilo.«

Ustnice barbara so se začele premikati, iskale so besed, vrelo je iz duše: »Samo njo, Ireno, sveto, čisto, mojo edino mi daj – po Kristu, Gospodu njenem!«

Kakor sladka omotica mu je stisnilo sencà, obtežile so se trepalnice, iz noči se je rodila luč, iz luči je krilila Irena z rokami proti njemu in ga klicala: »Pridi, moj predobri, junak junakov!«

Zvezde so gasnile v hladnem jutru. Čuvaj je prebudil vojake. Takoj so osedlali konje, ki so odpočiti veselo hrzali, ko so se pasli po travi.

»Niste ničesar čuli v noči?« je vprašal Iztok.

»Ničesar, magister equitum,« ga je nazval najstarejši Sloven, ki je stražil jutranjo stražo.

»Topot konjice se ni oglasil?«

»Šumela je reka, cesta je bila mrtva!«

»Hitro prigriznimo, potem na pot! Zvečer prenočimo onstran Hema in tam smo že utekli vsakemu pogonu.«

Vojaki so tesno opasani stojé zajtrkovali. Edino Radovanov oklep je še tičal za grmom, kjer ga je bil pustil zvečer. Sam je še glasno hropel na torbi.

»Radovane!«

Iztok ga je potresel za ramo.

Godec je kriknil, sunil z obema rokama in se izmotal iz volnene halje, s katero se je bil odel preko glave.

Obsedèl je na tleh, si mencàl oči in plašno gledal po vojakih.

»Ni ga besa!« je zaklel po bizantinsko.

Vojaki so se mu zasmejali.

»Koga ni?«

»Tunjuša! Davil sem ga, za vrat sem ga držal, pa mi je ušel, kravjerepnik! Še v spanju človek ne počije.«

»Očka, mi gremo! Hitro se opravi in na konja!«

Radovan se je skolebal na kolena, se uprl s pestmi v zemljo in lezel kvišku.

»Pri Morani, da ne čutim nobene noge!«

Iztok mu je že ponujal polno čutaro.

»Če me ta ne oživi, ležem nazaj, vi pa hodite svojo pot brez mene!«

Golcal je na teščè močno grško vino, dokler ni izpraznil čutare. Obliznil se je po mokrih brkih, zacmakal in izpregovoril:

»Epafrodit, samo tvoja ljubezen je resnična! Bogovi s teboj in s tvojim vinom! Zakaj te je neslo iz Bizanca? Postaral se bom od žalosti, ker ne srečam več ne tebe ne tvojega vina. Ali ga sploh še kaj imate?«

»Deset velikih buč, očka!«

»Torej grem z vami in vam pokažem staro pot preko Hema. Sicer bi legel v travo in spal.«

»Ter čakal Tunjuša.«

Tako je rekel vojak, ki je stal pred njim in držal oklep, da bi mu ga pripel okrog prsi.

»Nak! Oklepa nikdar več na moje kosti! Saj nisem želva. Do krvi so me ožulila ta železna rebra.«

Iztok je velel vojakom, da so pripeli oklep k sedlu, dva pa sta pomagala Radovanu na konja.

Jutranjica je še trepetala na nebu, ko so begunci hitro jezdili navkreber po stari rimski cesti, ki je držala v Podonavje in za Črno morje. Bila je zapuščena in zanemarjena. Nalivi in zime so jo razdrle, da so morali begunci na mnogih krajih s konj in si delati steze preko strug in vdrtin. Dostikrat so vojaki podpirali konje in jih tako rekoč nosili ob breznih. Plemenite živali, ki so poznale samo gladke ceste in ravno planoto, so se tresle po nevarnem potu. Minil je dan, preden so z velikanskim naporom dosegli severno pobočje Hema. Kljub temi je ukazal Iztok, da so šli v dolino. Pot je bila boljša. Vendàr niso mogli jezditi. Vodili so konje za povodce. Vsem je bilo žal, da niso bili izbrali nove, trgovske ceste. Če so šli iz Bizanca preganjalci za njimi po dobri cesti, jih lahko prehite in tostran Hema napadejo.

Zato so morali v dolino, da bi tam poiskali pripravno zelenico, kjer bi napasli konje, prenočili in drugi dan spešno jezdili dalje.

Dobili so usedlino, poraslo z visoko travo. Tam so se utaborili, povečerjali in legli, ne da bi zakurili ognje. Iztok je odredil trojno stražo vrh kotline.

Prešla je noč. O preganjalcih ni bilo sledu. Vse naokoli je bilo molčeče in prazno. Hitro so jezdili proti severu in pod noč dosegli uglajeno cesto, po kateri sta nekoč potovala Radovan in Iztok. Naleteli so na majhna sela Tračanov. Pozvedeli so, da ni bilo vojakov iz Bizanca, in tako brez skrbi jezdili dalje.

Polagoma se je znočilo. Konji so bili trudni, da so se spotikali. Vojaki so pričakovali, kdaj jim veli Iztok, naj obstanejo in poiščejo prostora za nočevanje. Toda njih voditelj je jahal nekaj skokov pred njimi in se polglasno pogovarjal z Radovanom.

»Tukaj?« je vprašal Iztok godca in pokazal na zidine utrdbe ob cesti na nizkem gričku.

»Ne še! Pred Hilbudijem so stanovali tu Sloveni, ki so gojili celo morje lanu. Zato se imenuje ta kotel, ki je v razvalinah, Prendica.«

»Sedaj ni več Slovenov v okolici?«

»Hilbudij je pregnal vse preko Donave, kar je še ostalo živega pred njegovim mečem.«

Iztok je pomolčal in se rotil v srcu bogovom, da privojujejo vse nazaj, kar jim je ugrabil Bizantinec.

»Ali je še daleč do utrdbe Černe, v kateri je posadka?«

»Ne more biti več tako daleč, da bi se v tem času pošteno navečerjal. Skoro bi se morala posvetiti luč.«

»Praviš, da si prenočeval v Černi, ko si se vračal v Bizanc?«

»Prenočeval, pa še prav dostojno. Gladu in žeje ne trpi ta centurija.«

»Koliko sodiš, da je vojakov? V Bizancu vedo za utrdbo, tudi ime častnika sem slišal, sicer se ne zmeni nihčè dosti zanj.«

»To so ostanki od Hilbudijevega ostroga. Zmes divjih vojnikov: Alani, Heruli, Huni, Obri, Finčani, vse vprek. Dolžnost jim je, da varujejo bizantinske trgovce. Toda večkrat je bolj nevarno hoditi z njimi kakor brez njih.«

»Razbojniki torej?«

»Pol vojaki – pol razbojniki.«

»Koliko jih je? Kako sodiš?«

»Petdeset gotovo, rajši več!«

Iztok je zopet obmolknil in pognal konja, ki je s povešeno glavo kratkih korakov komaj še zmagoval utrujenost.

»Luč!« se nagloma oglasi Radovan.

Iztok dvigne glavo. Prek ravnine se je svetil rdeč žarek.

»Utrdba?«

»Da! To je Černa. Sedaj krenimo na levo za hrbet trdnjavici. Ni varno mimo nje!«

Iztok je pridržal konja in počakal vojake. Nekateri so dremali s konji vred.

»Bratje!« jih je ogovoril Iztok.

Vsi so potegnili za brzde, konji so obkrožili poveljnika.

»Vidite luč?«

»Vidimo.«

»Trdnjava Černa, v njej posadka Bizantincev.«

»Černa?« je ponovil zateglo stari Sloven.

»Ti poznaš trdnjavo, ker si se začudil.«

»Ne poznam trdnjave, pač pa častnika. Bil je rabelj vojakom, zato so ga poslali načelovat razbojnikom.«

»Ali se jim ognemo? Posadka je močnejša od nas.«

Molk.

»Udarimo,« zamrmra stari Sloven.

»Mnogo je v njej orožja. Koristilo bi nam. Tudi brez konj niso.«

»Udarimo!« ponove vsi zaeno.

»Kozli! Morana vas potiplji!« se je oglasil jezno Radovan, ki je izven kroga prisluškoval.

»Le udarite! Zlasajo vas bogovi za predrznost. Jaz bi rad še nekaj let godel po svetu – zato se poslovim.«

Zaokrenil je konja in izginil s ceste v tiho travo ter utonil neslišno v noči.

Iztok jim je povedal ukano, da prevarijo posadko. Nato so stisnili konje, kopita so udarila glasno ob cesto in v diru so dospeli pred utrdbo.

»Plamenice!« je zaklical Iztok stražarju s poveljniškim glasom. Ves tabor je oživel. Zagorele so plamenice, posadki so se bleščali pozlačeni šlemi in posrebreni oklepi nasproti. Iztokov zlati orel na prsih je učinkoval kakor čudo. Vsa razorožena posadka je pozdravljala na dvorišču magistra peditum. Častnik se mu je klanjal in prijemal za povodce konja kakor pokorni sluga.

»Razbojniki! Sluge in sinovi Bizanca! Konec je vašega posla! Tu zagospodari Sloven!«

Iztok je zagrmel na posadko slovenski in potegnil meč.

Častnik je v hipu razumel, kaj se je zgodilo; toda v njem je tičalo zadosti izkušenega vojaka, da ni razmišljal in se obotavljal, dobro vedoč, kako govori prijatelj in kako sovražnik.

»Kopja!« je kriknil in segel prvi po sulici ter zavihtel pilum na Iztoka. Toda ni še izpustil sulice iz zamaha, je švistnil nad njim meč starega Slovena, da se je častnik zgrudil v krvi. Toda padec načelnika ni zbegal posadke. Le razdivjal jo je. Deset konj se je zgrudilo pod Sloveni. Vnel se je boj, mož z možem, meč zoper kopje. Težki oklepi so potisnili posadko k zidu. Prnje so pokale, meči so švigali bliskovito po razoglavi posadki; noben Sloven ni bil več na konju, edini Iztok je še sedel v sedlu. Meč je prestrigel pot vsakemu beguncu. Vsa divja groza bizantinskih krivic ga je prevzela, da je brez usmiljenja moril. Padlo je mnogo posadke; ali dobra tretjina si je zaslonila hrbte z zidom, od spredaj pa so štrlela kopja, da je bil naval nanje očiten pogin za Slovene. Iztok je opazil, kako si kriče napadeni povelja, da naskočijo s sulicami. Pomišljal ni niti trenutka. Prišel je odločilni hip za zmago. V divjem skoku je pognal svojega krasnega žrebca od strani v naperjena kopja. Petnajst sulic je prebodlo truplo – konjevo, pa tudi petnajst vojakov je bilo razoroženih. Sloveni so udarili, samo nekaj hipov, nekaj krikov in groznih zamahljajev in posadke ni bilo več.

Iztoka so potegnili izpod mrtve živali. Vstal je, zganil z rokami, zgibnil z nogami. Krvavela so mu desna meča. Toda rana je bila majhna.

»Izvrstni vojaki so bili!«

To so bilè prve besede, ki jih je izpregovoril Iztok.

Nato so razpihali ogenj, ki je ugašal, in pregledali izgube. Padla sta dva Slovena, trije so bili ranjeni, in izgubili so trinajst konj.

»Potegnite trupla v jarek in jih zasujte! Takih junakov ne smejo žreti orli!«

Ko so vojaki delo dovršili, so trdnjavska vrata zapahnili, se razšli po shrambah in kleteh ter pirovali do zgodnjega jutra.

Sedmo poglavje

Na zidu osvojene trdnjavice Černe si je žvižgal mlad Sloven stražar veselo pesem. Oči so mu zrle proti jugu, kjer je siva cesta ginila v pusti ravnini. Vsi tovariši so trdo spali, opojeni od zmagoslavja in vina. Zakaj kleti so bile dobro založene.

Nenadoma stražnik utihne. V visoki travi proti zapadu je nekaj vzbudilo njegovo pozornost. Prvi sončni žarki so se že lesketali v mirijadah rosnih biserov po visoki, divji travi. V njej je zapazil vojak nekaj živega. Iztegnilo se je iz trave, utonilo v njej in se za nekaj časa drugod, bliže trdnjavi zopet pomolilo. Vojak je napenjal oči, šel po ozidju na zahodno stran in gledal. Siva točka je izginila. Sloven si je mencal pordele oči in vnovič bistril v tisto stran.

»Zmotil sem se,« je pomislil in se okrenil, da bi se vrnil k stolpiču nad vrati. Komaj pa je prišel na prejšnje mesto, se je dvignila siva postava že dokaj blizu in zrla proti taboru. Sloven je stisnil oči in gledal v postavo, ožarjeno od sonca.

»Radovan!« je vzkliknil skoraj glasno.

Vrnil se je zopet na zapadni del zidu, nastavil perišče na usta in zateglo zaklical: »Radovaaan!«

Siva postava se je naglo premaknila in urno spela proti trdnjavi. Kmalu se je približal toliko, da je stražnik natanko razločil dolgo godčevo brado.

»Čemu kolovrati očka peš? Saj je imel konja! Toda dobro jo je vdel, da se je ognil boju. Starec ima nos kakor lisjak,« je razmišljal vojak.

Še enkrat se je ozrl po cesti na jug. Ker ni opazil nič sumljivega, je šel po lestvi z ozidja odpahovat Radovanu vrata.

Vojak se je skoraj prestrašil. Vsa halja je bila raztrgana, na kolenih je bil krvav in opraskan po licih in rokàh.

»Na Šetka, kaj te je volkodlak gonil? Kje imaš konja, da si lezel po trebuhu kakor žaba!«

»Naj ti bogovi prizaneso. Jaz ti odpuščam nespodobne besede. Ali ste zmagali? Kje je Iztok?«

»Zmagali. Poglej! Zasuli smo jarek s trupli.«

Radovan se je ozrl na gomilo in vzdihnil: »Morana!«

»Kje je Iztok?«

»Počiva.«

»Počiva! Jaz pa trpim.«

Mrmral je strašno razkačen in šel skozi vrata iskat Iztoka.

Zagledal je ob ognju prazne mehove, zvrnjene vrče, tla polita z vinom.

»Požeruhi!« je zarenčal in sunil z nogo spečega vojaka, ki se je takoj prebudil in skočil na noge. V veseli vinski omotici je zakričal: »Hoj, Radovane! Kakšen pa si?«

Vsi so se zbudili. Iztok je prišel iz častnikove spalnice. Slabo je spal, ker ga je skelela rana na nogi.

»Požeruhi, vse ste popili! Samogoltniki!«

»Pa smo zaslužili, očka,« se mu je smejal Iztok.

»Zaslužili? Kakor da bi jaz ne bil zaslužil desetkrat toliko.«

»Ti si bežal, mi smo se pa bili, kruto bili.«

»Če se ti zdi moj beg sramoten, pa je bil koristen.«

»Koristen? Ker so ti mendà volcjé konja požrli.«

»So ga. Ampak tisti volcjé so posebne vrste!«

»Posebne? Kakšne? Da imajo po šest nog?«

Mladi Sloven je pomežiknil sosedu, ko je tako podražil jeznega Radovana.

»Jezik! Bleknil si neumno, da bi zaslužil torbo na gobec. Uganil si pa vendarle. Tisti volcje so imeli po šest nog.«

»Oho, oho,« so planili vsi hkrati v smeh in silili v Radovana, naj jim pripoveduje o tej volčji večerji.

Godec je nekoliko pomolčal. Jezne obrvi so se mu naježile, z levico si je iztisnil brado, da so pritekle kaplje potu, ozrl se je divje po vojakih pa kriknil, kakor bi izbruhnil ves srd in strah iz duše:

»Tunjuš!«

Vojaki so onemeli, Iztok je stopil bliže in z divjim hrepenenjem ponovil:

»Tunjuš?«

»Da, on! Nikjer miru pred kozlobedrnikom! Če spim, sanjam o njem, če potujem, se mi stavlja pred noge kakor lačen pes pred gospodarja. Kakor bi vohal s svojim nereščevim nosom prek sedem vodá! In vselej naletim nanj, ko sem razorožèn.«

»Radovane, ne trati besed! Povej, kje si ga videl, kod tiči. Takoj udarimo za njim!«

»Prepozno! Da ste me poslušali snoči, bi visel Tunjuš danes na kolu. ln to bi bilo za marsikoga zelo koristno.«

»Očka, ni prepozno! Takoj na konje in za njim!«

Vojaki so si že stiskali jermenje za pasom in goreli od poželenja.

»Prepozno, vam pravim. Vol ima samo eno kožo, to si zapomnite. Samo če bi bili poslušali mene, bi bili morda odrli z njega nocoj dve: prva Tunjuš, druga trdnjava.«

Iztoku se je zresnilo lice. Z naglasom poveljnika, ki mu ni ugovora, je zahteval od starca:

»Ne ubijaj časa! Govori, kar sem vprašal.«

Radovan je odprl usta, da bi pozabavljal Iztoku. Ali ustrašil se je njegovega lica tako, da je pogoltnil zabavljico.

»Tjakaj,« je pokazal z roko, »proti zatonu sem jahal snoči. Konj se je pasel gredé, jaz sem kimal v sedlu in si izmišljal lepo pesem. Nazadnje sem morda celo zaspal. Ne hvalim se, da rad jaham; pa če sem že v sedlu, potem sedim, kakor bi bil eden, to se pravi, oba eno, konj in jaz. Kar moj serec zarezgetá; odprem oči, pogledam, žolč se mi je razlil v tem hipu po žilah, da sem videl vse zeleno. Zakaj naravnost v obraz sem pogledal – Tunjušu. Pri ognju je sedel in z njim morda še pet ali šest Hunov. Konji so se pasli pred ognjem, zato je moj zarezgetal. Pograbila me je tolika jeza, da sem planil iz sedla in hotel nad Tunjuša. Ali zopet ni bilo ne noža ne meča ne bodala za pasom. To pot pa je bila moja jeza in moj pogum – moja rešitev. Huni so šinili kvišku, zajezdili in se zadrevili za mojim konjem, ki se je bržkone splašil Tunjuševega obraza. Tema je bila tolika, da niso razločili, je li konj prazen ali ni. Šlo je po stepi tokate, tokate, jaz pa po trebuhu v praprot in robidovje. Do zore sem tičal v grmu, na pol živ, na pol mrtev, in Huni se niso vrnili. Mordá me še sedaj lové. Toda jaz sem jih ukanil in ukanil jih je konj; zakaj modrost ga je obšla, odkar je nosil mene.«

»Za njimi!« se je glasilo kratko povelje Iztokovo.

Nihče ni več poslušal godca, ki je godrnjal, se jezil, tožil o žeji in lakoti. Sam si je moral poiskati jedi in pijače.

Minili sta dve uri.

Iz trdnjave so prijezdili Sloveni na nizkih tračanskih vrancih. Za njimi je šla dolga vrsta natovorjenih konj. Iztok je dal izprazniti ves tabor. Na konje so oprtali orožje, ki ga je bilà velika zaloga: oklepov, šlemov, sulic, kopij, mečev, strelic in lokov, prač in svinčenega želoda. Do petdeset konj so obremenili s plenom tako, da so se šibili. Odgnali so s seboj tudi nekaj volov, da jim ni bilo treba tovoriti na konje žita za hrano. Ko je odšel zadnji tovor skozi vrata, je vrgel Iztok ogorek v kup sena in odjezdil. Kmalu se je dvignil gost oblak iznad strehe – prodrli so plameni, trdnjavica je gorela.

Iztok je odbral dva stara vojaka in tri ranjene, da so gnali zaplenjeno živino. Sodil je, da je čisto varen pred pogonom iz Bizanca. Sam z ostalimi vojaki pa je sklenil, da poišče Tunjuša.

»Radovan, ti ostaneš pri tovorih? Poglej, na volih visijo polni mehovi.«

»Ne rečem, da bi se mi ne prilegla kaplja vina. Ker greš nad Tunjuša, grem s teboj. Nočem biti brez deleža ob smrti tega kravjerepnika!«

»Čast, čast!« so vzklikali vojaki Radovanu.

»Toda brez orožja si, očka!«

»Ukana je za deset mečev!«

»Torej naprej!«

Iztok je izpodbodel konjiča, na cesti se je dvignil prah, tovori so zaostali.

Mehka trava je že gorela v zahajajočem soncu. Sloveni so prebrodili prostrane stepe na levo in na desno ob cesti. Sledili so hunske konje. Toda sledovi so bili zmešani, križali so se na sever in na jug.

»Ušel je, snetjavec!« je momljal Radovan poten in truden. Iztok je odposlal po cesti pet vojakov, da so šli tovornikom naproti. Sam pa je iskal prostora za prenočevanje. Gost hrastov gozdič blizu ceste ga je mikal. Krenili so proti njemu. Zdelanim konjem so pustili povodce na vratovih. Nič niso govorili; trud in spanec sta jih zmagovala. Le Radovan je sam sebi popeval in zibal z glavo. Štiri čutare si je bil obesil ob sedlo, ko so šli iz trdnjave. Sedaj so bingljale prazne ob konju in zato je godec prepeval in pozabljal, da je truden.

»Tukajle,« je izpregovoril Iztok. »Trava v senci ni požgana od sonca; lahko se napasejo vsi konji. Drv nam dá gozd, da si privoščimo vola.«

Vojaki so sneli noge iz stremen, nekaj jih je že poskočilo na tla.

V tem trenutku pa zahrešči Radovan s tako strašnim glasom, da jim je vztrepetal mozeg po kosteh:

»Udri, Iztok, udri Tunjuša!«

Izza hrastja je zavel rdeč plašč.

Radovan se je zvrnil kakor meh vina s konja v travo, v Iztokovi roki je blisnil meč, nožnice vojakov so zarožljale.

Tunjušev konj je obstal kakor vkopan. Iztokov se je vzpel in zacepetàl.

Srečalo se je dvoje strašnih pogledov iz oči dveh junakov.

»Umri!« je kriknil Iztok in pognal konja proti Hunu. Toda Tunjušev konj je odskočil kakor mačka, zamah je žvižgnil po zraku; preden se je okrenil Iztokov zadrvljeni konj, je sedèl Tunjuš ritenski v sedlu in bežal kričeč:

»Lok, lok, lok!«

Iz gošče so pomolili še štirje konji glave in sami od sebe zdirjali za Tunjušem. Jezdeci so se vsi v diru na sedlih izprevrgli, napeli loke in prožili v obraz preganjajočim Slovenom zastrupljene strelice. Iztok je naglo uvidel, da je pogon brezuspešen. Nizki in trudni konji bi nikdar ne dosegli Hunov. Slovene pa lahko rani strelica in za najmanjšo prasko – neizogibna smrt. Pridržal je konja in z majhnim ščitom na komolcu prestregal strelice, dokler so ga dosegale.

»Ne prenočimo tukaj!« je velel, ko se je vrnil do gozdiča.

»Tudi tebi je ušel,« se je oglasil ves plah Radovan.

»Čemu si zakričal moje ime? Sodil bi bil, da smo Bizantinci, in brez strahu bi mi bil prišel pod meč. Naprej vsi, tovorom naproti!«

Vso noč je gnal Iztok po cesti. Dovolil je samo kratek odmor, da so napasli in napojili konje. Vedel je dobro, če je blizu kje Hunov tabor, se vrne Tunjuš z vso konjico in jih porazi. Zato je hotel priti do Donave brez počitka še ponoči, dasi so konji poklekali od truda. Če se bo vrnil Hun, bo slišal peketanje konj, v temi bo videl dolgo vrsto na cesti, čul rožljanje natovorjenega orožja – in to ga premoti, da si ne bo upal udariti nanje, ker bo sodil, da je toliko vojakov kakor konj.

Ob svitu se je zameglilo pred njimi.

»Donava,« je zamrmral Radovan.

»Je li še most čez vodo?«

»Ni ga! Pač pa so široki splavi in nekaj čolnov, s katerimi se prevažajo Huni.«

»Torej na splave!«

»Konji poklekujejo!«

»Naprej! Kdor omaga, obleži!«

Padlo je deset konj, preden so prišli do reke. Zajezdili so na splave, zasedli čolne in odrinili z nerodnimi vesli v veletok.

Niso še dosegli levega brega, ko so se pojavile v stepi črne, nemirne točke.

»Huni! Huni!« je šlo od ust do ust.

Sloveni so se naslonili z vso silo v vesla. Gnali so brodove, da so se šibili dolgi drogovi v mišičavih rokah.

Pritisnili so v visoko trstjé prav takrat, ko so Huni obstali na desnem bregu.

Iztok je z mračnim čelom motril Tunjuševo krdelo. Vedel je, da so Huni tako drzni in konji tako izborni, da bi utegnili preplavati reko. In ni ga varala slutnja. Kakih petnajst hunskih jezdecev je zatulilo čudno zategel krik konjem v uhlje; v trenutku jim je oškropila reka z belimi penami boke in zagrnila hrbtè.

»Strelice!« je kriknil Iztok in skočil h konjem, ki so bili oprtani z loki in puščicami. Pograbil je največji lok in si vrgel težak tul na hrbèt.

»Konje na suho!« je veleval kratko.

Zapodili so jih kar v vodo, da so štropotajoč in prhajoč trli bičje ter plezali na breg. Ranjenci z obvezanimi rokami so jih gnali od reke, glasno kričeč in udarjajoč z bičem po trudnih živalih.

Vtem se je najdrznejši Hun toliko približal, da je Iztok nameril puščico. Žvižgnil je zrak, jezdec je zakrilil z rokami in izginil v valovih.

Tedaj je zafrfotal rdeči plašč v žarkih jutranjega sonca. Na bregu stoječi Huni so zakričali, obrnili konje in izginili v travi. Tudi plovci v veletoku so obrnili in se vrnili na breg.

»Hahaha!« se je krohotal Radovan, ki je prilezel izza kupa suhega blata, kamor je bil počenil v veliki grozi. »Kaj bežite, pesjani? Pridite, sedaj je ura, da se pomerimo!«

Tretji dan po prehodu čez Donavo so že zborovali v gradišču vsi veljaki, kar jih ni odšlo na bratovsko vojsko, in z vzkliki pritrjevali načrtom Iztokovim.

Radovan je tudi zboroval, toda ne pri možeh, ampak pri dekletih. Pripovedoval jim je tolike grozote o Bizancu in o potovanju, lagal tako prepričevalno o nedosežnih slavnih dejanjih, da so deklice kar mrle od strahu in občudovanja. Govoril jim je čudesa o Iztokovi nevesti Ireni in trdil, da tisti dan, ko pripelje vrli Svarunič to boginjo lepote v gradišče, čisto gotovo mrkne sonce od začudenja, vsa dekleta se bodo od sramu poskrile v najtemnejše kote in sedem noči brez nehanja prejokale v bledi zavisti.

Osmo poglavje

Pod šotorom, ki je bil zunaj pokrit s kocinastimi kožami, znotraj pa podvlečen z azijsko tkanino, je ležal na dragi preprogi Tunjuš. Pri vhodu je klečal Balambak.

Kadar je hunski glavar odprl oči, se mu je stari svetovalec do tal priklonil. Toda Tunjuš je zaklopil oči in Balambak je pokorno čakal trenutka, da mu pove glavar, čemu ga je klical. Ko je Tunjuš že devetič odprl oči, je privzdignil glavo, pogledal v sklonjenega Balambaka in izpregovoril:

»Ti si prepričan, da je tisti starec, ki se je zvalil od strahu s konja, ko me je ugledal pri hrastovem gozdiču, tisti godec, tisti Sloven?«

»Naj oslepim, da ne vidim nikdar več tvojega kraljevskega obličja, če se motim.«

»Torej Iztok, sin Svarunov, in ta godec sta nam ukradla konja, ko smo nočevali ob Tonzusu?«

»Iztok Svarunič in godec Radovan.«

»In nam izmaličila napad na Epafrodita?«

»Tako mi slave Atilove, ta dva.«

Tunjuš je zopet zaklopil oči in dolgo molčal.

»Ali so se vrnili odposlanci?«

»Niso se.«

»Danes morajo priti!«

»Pridejo. Čolni jih čakajo na bregu.«

»Privedi mi jih takoj, da sporočé o Svarunovem gradišču.«

Balambak je priklonil čelo do tal v znamenje, da se zgodi po gospodovi besedi. Toda čelo je obtičalo na tleh v ponižni prošnji.

»Balambak, kaj bi še govoril? Odpri usta!«

»Tvoja ponižna dekla, kraljica rodu našega, sonce krasote, cvetoča Alanka, hrepeni po tebi. V solzah se topi njeno srce, ker je žalostno lice njenega gospoda.«

Tunjuš je položil glavo na beli hermelin in motril z drobnimi očmi zlati akantov list na stropu šotora.

»Naj se razjoka ob meni!«

»Kakor morje je tvoja dobrotljivost.«

Stari Hun je odšel po Tunjuševo najmlajšo ženo, prekrasno Alanko.

Kmalu se je raztočil pod šotorom omamni vonj, ki je puhtel iz obleke kraljice Hunov. Tunjuš ni okrenil glave. Iztegnil je malomarno lopatasto roko po ležišču. Alanka jo je prijela in posula s poljubi. Sedla je k njemu, položila mu drobno, mehko roko na vroče čelo in šepetala:

»Kdo je zastrupil življenje mojemu orlu? Kdo je kanil v sladko kupo kapljo grenkosti?«

Tunjuš ni dvignil trepalnic. Krog širokih ustnic mu je igrala slast, s katero si je pasel dušo ob trpljenju Alanke. In ona je videla te utripljaje, ki so se ji nemo krohotali in jo pehali s prestola kraljice v službo umazane dekle, iz naročja kraljevega v objem divjemu molojcu. Kri ji je kipela, temna, kakor baržun mehka lica so se razpalila, prsi so se vzvalovile. Ni se mogla ovladati v groznem ljubosumju. Pritisnila je svoje vroče lice k njegovemu in v solzàh govorila prekletstvo:

»Naj oslepé tiste oči, ki so nastrelile s pogledi strup v srce mojega orla! Naj izteko kakor gnojni mehurji, obadi naj zaležejo črve v lice, ki je ovražilo srce mojemu gospodu!«

Huna je zamamil vonj; skrčil je iztegnjeno roko in jo ovil Alanki krog vratu. Dvignil je trepalnice, temne iskre njegovih oči so se zagreble v noč Alankinega pogleda.

Toda le za trenutek. V teh očeh ni bilo jasnega neba kakor v očeh Ljubinice. Črti so spali za temi dolgimi vejicami. Roka, ki je bila objela Alanko, se je skrčila. Bolesten krik se je razlegel v šotoru. Tunjuš je pahnil ženo od sebe in grčal:

»Ven, ven! Proč, sovražim te!«

Za plakajočo so se zagrnile zavese. Hun se je prevalil na ležišču in zakopal obraz v hermelin. Dolgi prsti so grebli po krznu in trgali kosme iz njega. Hropeč se je stresal v divjem koprnenju, glavo so mu posule potne kaplje, za nohti je čutil bolečino in grgral je na pol izrečene besede:

»Ona, samo, ona – Ljubinica – sicer – umrem ...«

»Poslanci!« se je oglasil Balambak.

Tunjuš je buhnil kvišku. S krvjo podplute oči je uprl v starca.

»Kako?« je iztisnil iz širokih prsi.

»Gradišče prazno. Vse odšlo na vojsko. Deklice pulijo lan.«

Tunjušu so se izbuljile oči, skozi nosnice mu je piskalo čedalje glasneje, prsi so se mu dvigale in širile, dokler ni izbruhnilo iz njih povelje:

»Osedlajte petnajst najhitrejših konj! Predrožite jih prek Donave!«

Balambak se je priklonil z žalostjo na licu. Za šotorom je zaplakala Alanka.

Tunjuš je iztegnil roko po meču. Črni prsti so se oklenili jermena kakor kremplji roparice. Ko je slišal plač Alanke, je zakričal, da se je razleglo iz šotora:

»Moja bo – Ljubinica!«

Deveto poglavje

Vojska med Anti in Sloveni se je bila prav ob prihodu Iztokovem razbesnela do vrhunca. Mirovala ni več niti zadruga krog Svarunovega gradišča. Če so bili doslej boji le divji pretepi razbrzdanih pastirjev, spopadi posameznih družin, so se družile poslej velike tolpe, si izbirale veljake za vojvode in udarjale na posestva Slovenov, izzivale, zapeljevale in pregovarjale sužnje krščenike, da so utekli gospodarjem in se, upajoč prostosti, priklopili napadajočim Antom. Vsi brzi sli, katere je razposlal Iztok v dežele, so se vračali z enakimi neveselimi poročili. Nihčè jih ni poslušal, ko so govorili o miru. Anti so očitali Slovenom, da si prilaščajo prednosti in oblast; Sloveni so kričali Antom, da so podkupljeni strahopetci, hlapci Bizanca, ker rajši pikajo sami sebe, svoj rod, kakor škorpijoni, namesto da bi udarili složni z njimi preko Donave in maščevali poraze ter privojevali ugrabljeno zemljo.

Iztok je spoznal, da rodi Tunjuševo podpihovanje obilne sadove. Ena sama beseda: »Svarun hoče vladati« – govorjena Antom, »Volk vam bo knez« – govorjena Slovenom, je zadostovala, da se je razpalil ogenj divjega sovraštva pri svobodoljubnih Antih in Slovenih. Demokratično ljudstvo se je zgrozilo ob sami misli, da bi utegnil ta ali oni veljak zahrepeneti po samovladi. Trpeli so rajši lakoto, bili se posamez med seboj in izgubljali boje s sovražniki, kakor bi dovolili, da se rodi samo slutnja, ki bi pretila njihovi svobodi in popolni neodvisnosti.

Iztok je poznal svoj rod, svojo kri. Kljub temu ni obupal. Vsa žalostna poročila ga niso potrla. Slovenom, ki jih je bil privel s seboj iz Bizanca, je velel uriti najboljše mladce v orožju. Opeli so si oklepe, jezdili na konjih v težki opravi, sukali meče, poslušali vzklike vodnikov.

Toda Anti niso dali Slovenom oddiha. V gradišče je prišlo nekaj dni po Iztokovi vrnitvi poročilo, da sta Volk in Viljenec zbrala veliko vojsko in jo ženeta izza Črnega morja, da vdereta na ozemlje Slovenov.

Vse je zgrabilo za orožje. Veljaki in starešine so izročili sužnjem bojne sekire, govedo in drobnico so čuvale pastirice, v domovih so ostale hčere, žené in otroci – vse se je zganilo in šlo proti vzhodu, proti Antom. Pridružil se jim je Iztok z močno četo konjenikov, ki so bili oboroženi z oklepi, ščiti, meči in sulicami. Izurjene vojake, ki so bili pobegnili z njim iz Bizanca, je porazdelil za voditelje posameznih oddelkov. Vsa druga vojska je hodila peš, v neredu, kakor tolpa. Iztokova konjenica je jezdila za njimi. Štiri dni se je vila vojska po ravnini, hodila skozi hrastove gozdove, prebredla vodé in dospela blizu do oboda slovenskega ozemlja. Zadeli so že ob prve gruče razdivjanih Antov. Vneli so se kratki boji, ki vanje Iztok s svojo konjenico ni nikdar posegel. Vsak trenutek so zagnali Sloveni krik, ko so zapazili oddelek Antov. Odtrgal se je curek mladcev od vojske in se zadrevil z divjim krikom proti nasprotniku. Zasičalo je nekaj strelic, zableščalo nekaj sekir v soncu, nato so se spopadli z nožmi, se davili in klali in se premetavali po tleh z groznim krikom. Vsa ostala vojska pa je z navdušenimi klici ščuvala borilce, zabavljala Antom in pretila z dvignjenim orožjem. Po kratki borbi so vselej Anti zbežali, na bojišču je ostalo nekaj ranjenih in te so Sloveni zajeli.

Potoma so se pridružili vojski Sloveni iz vseh zadrug. Od juga so prihajali prebivalci od Mursijanskega močvirja, od severa so se zgrinjali močni oddelki izza Karpatov. Iztokove oči so se veselo pasle nad temi krepkimi bojevniki. Hkrati ga je trla žalost, ko je videl divji nered, krik in pehanje, prepire in spopade v lastnih vrstah.

»Kakšna moč!« je pomislil. »Kako navdušenje za svobodo, pa si sami devajo verige na roke, ker niso edini!«

Hrepenel je po Antih in se odločil, da pojde sam do Volka in Viljenca ter ju pregovori za mir in edinost. Premišljeval je, kako jim naslika podli Bizanc, kako jim zbudi slo po rodovitni zemlji onstran Donave. Lice mu je gorelo, ko je v domišljiji že gledal, kako se objemajo Anti in Sloveni in se zaklinjajo bogovom, da se ne spro več med seboj, bratje z brati, ampak da pojdejo maščevat očete na bizantinsko ozemlje. Jezdil je s sklonjeno glavo, krog ustnic mu je igral nasmeh, v očeh ogenj vojske, desnico je imel na ročniku težkega meča.

Nenadoma ga predrami divji bojni krik. Prvi oddelki so stopili iz gozda na plano. Pred seboj na robu dolge loze so zagledali ognje Antov. Vojska Slovenov se je ustavila. Divji krik na boj je segal od konca do konca po vojščakih in se valil pod nebo kakor tuleč vihar. Krik je dosegel tabor Antov; ti so se odzvali še z večjim krikom, kakor tuljenje razdraženih zveri v pustinji. Najdrznejši so bežali prek ravnine proti Antom in prožili strelice proti njih taboru. Tudi od ondod so jim hiteli posamezniki nasproti, vihteč kopja in mečoč sekire, da so trepetale v bliskovitih krogih pod soncem. Jedro vojske je še tičalo v gozdu. Tudi glavna krdela Antov se niso ganila.

Slovenski starešine so se takoj zbrali v posvèt. Bojan in Velegost sta povabila v zbor tudi Iztoka, dasi ni bil starešina. Bil je slaven vojak in kot tak je smel sedeti z veljaki v bojnem svetu. Velegost, najstarejši, povzame besedo:

»Možje častiti, rodu Slovenov slavne korenine! Plugi ležé zapuščeni sredi polja, ovcé se klatijo brez varuhov, naše žené so žalostne zvečer, ker nimajo nikogar, da bi mu ponudile večerjo. Vojska divja. Vojska? S kom? Kaj ni padel Hilbudij? Iztoče, ali si tako slabo meril? Ali je tvoja tetiva šibka kakor nit triletnega dečka, ki ustreli in ne pade vrabec s slemena? Ali se je prebudil oholi Upravda in nagnal proti nam nove Hilbudije? Možje, čemu molčite? Pokaj mi odgovarjajo jezne gubé na vaših čelih? Vojska je, da, žalostna vojska, ne z Bizancem, vojska z brati.«

»Morana, Morana!« so mrmrali veljaki in gugali glave na desno in zamajevali na levo.

»Tamkaj se kadijo ognji, ob njih so zasajena kopja, da odpro bratom Antom rane in pognojé lastno zemljo z domačo krvjo. Sramota! Kam se nagne Perun? Naš bog je njihov bog. Mi darujemo, Anti darujejo. Kam se nagne Perun? Bogovi se morajo razjokati in razjeziti nad takim rodom!«

»Perun je z nami! Anti so začeli!«

»Sramota!«

»Udarimo! Kaznujmo!«

V zboru je vršalo, veljaki so stresali rdečkasto maziljene lase, ustnice so se širile, beli zobje so se svetlikali izza volnenih brad, hrepeneč po boju, po krvi.

Velegost je dvignil roko in prosil:

»Mir, možje častiti! Govoril sem jaz, govorite vi!«

Oglasil se je Bojan.

»Poznate li, možje, našega starosta Svaruna? Kdo mu more očitati žal besedo?«

»Nihče! Slava Svarunu!«

»Ali ni jokal iz suhih, starih oči solze, ko je zvedel o vojski! Ali naju ni poslal z Velegostom do Volka in Viljenca, da darujemo bogovom dar sprave? Šla sva. Ponižal se je starosta Velegost, da me je bilo sram. Jezik sem zgrizel do krvi. Sicer bi bil zarohnel in pljunil na Volka. Toda udarjen je s slepoto. Vrnila sva se v gradišče in Svarun je jokal še grenkejše solzé.«

»Smrt Volku! Kožo mu snamemo z živega telesa!«

»Ni več naš brat, zato zasluži, da ga obišče Morana!«

»Zapeljan!« vzklikne Iztok.

»Veljaki, čuli ste glas slavnega Svaruniča Iztoka. Pomnite, da je pred leti kot mladec s svetom in strelico zmagal Hilbudija, ker so z njim bogovi.«

»Bogovi so z Iztokom!« je šlo od ust do ust.

»Bogovi so bili z njim v Bizancu. Šel je in ukradel sovražniku vojno znanost, ukradel mu je modrost in se vrnil. Bil je v ječi, v verige vkovan. Bogovi so navdahnili krščenika in ta je otel Slovena. Veljaki, ali ga niso oteli zato in ga poslali k nam, da otme čast rodu in kaznuje upornike?«

»Zato, zato! Slava Svetovitu! Perunu obetov!«

»Naj govori Iztok!«

»Naj govori, naj govori!«

Vsi veljaki in starešine so se ozrli na mogočnega junaka, ki je stopil v bleščeči opravi bizantinskega poveljnika v sredo. Bojevniki, ki so izven kroga prisluškali vojnemu posvetovanju, so se približali.

Vzklik veselja in občudovanja, nato napeto čakanje.

Iztok je snel zlati šlem, stresel dolge pramene kodrastih las in prijel z levico za ročnik.

»Častiti starešine, veleugledni velmožje!«

Zvonek glas, kakor glas poveljnika, in nenavadni naslov je prešinil zborovalce in vojščake. Razprli so na široko oči in usta so jim rahlo zinila.

»Naj govorim, ste rekli! Torej govorim. Nisem starešina, nisem velmož, sem pa vojak, ki ni zaman šel krast v Bizanc. Nisem se vrnil praznih rok in ne prazne glavé. Vse pa darujem svojemu rodu na ognjišče očetov, na žrtvenik bogovom, zato in edino zato, da sije svobodno sonce povsod, koder hodi noga našega rodu. Toda pomislite – z modrostjo ni skoparil za vaše glave Svetovit – pomislite: Ali zasije svobodno sonce, če davi za golt brata brat, sovražnik pa ju pretepa po nagih plečih? Ali se nam rodi svoboda, ko nažanješ v kopice, pa pride sosed in se pravda s teboj za snetjàv klas, sovražnik pa pobere polne snope in se smeje? Ali je to svoboda, če nastaviš uho hujskaču in zato obrneš ost svojega kopja v lastno kri? Ali je svoboda, če nabrusiš sekiro in jo nastaviš na glavo sosedu, namesto da bi z njo klal oklepe Bizantincem? Ali je svoboda, če se klatijo naše črede brez pastirjev, da volcjé večerjajo, mi pa stradamo? Velmožje, ki nosite modrost v glavi in ljubezen do rodu v srcih, ali je to svoboda? Odgovorite!«

»Sramota! Pogibel rodu! Sužnost!«

Grmelo je v navdušenih izbruhih, vojščaki so vzklikali, da je šlo do zadnje vrste po prostranem gozdu, kakor bi bučali valovi po šumečem morju.

Iztok je izdrl težki meč. Rezilo je blisnilo v soncu.

»Možje, poglejte meč! Sovražnik ga je nosil, v našo kri ga je pomakal, privojeval sem ga v Černi. Ali naj ga vodi sedaj roka Slovena zoper Anta? Ali naj ga oskrunim z lastno krvjo, kakor ga je skrunil Bizantinec, ničemurnik? Možje, nikdar!«

Med starešinami je nastal molk. Nekateri so celo zamrmrali. Jeza na Ante se je bila ukoreninila, želeli so boja.

»Vi molčite? Celo mrmrate? Ali niso Anti naši bratje?«

»Niso, ker so dvignili kopja zoper Slovene!«

»Ali veste, zakaj so segli po sulicah?«

»Volk in Viljenec ščuvata! Ljudstvo je razburjeno. Storilo nam je krivico!«

»Kdo je naščuval Volka, kdo nadražil Viljenca? Zopet molčite! — Odgovarjam: Bizanc jih je nahrulil, tisti Bizanc, ki se trese pred Sloveni, ki nima vojakov, da bi se pomeril z nami, tisti gnili Bizanc, ki se redi od domačih prepirov med narodi. In hlapec Bizanca – tole moje uho ga je slišalo – ščuvar Slovenov in Antov je hinavec Tunjuš!«

»Tunjuš? Tunjuš?« so zavzeto ponavljali možje.

»Da, Tunjuš! Kdo je zasejal razdor, ko smo porazili Hilbudijev ostrog in nam je bila pot odprta preko Hema? Kdo? Tunjuš! Kdo se je plazil pred Upravdo po kolenih in se hvalil, da je razprl Ante in Slovene zato, da je carstvo varno na severu? Kdo? Tunjuš! Kdo je bil pri mojem očetu Svarunu in ščuval v boj zoper Ante? Kdo? Tunjuš! In kdo je lezel in se lizal pri Antih, če ne Tunjuš? In zato, če hočemo miru domá, če hrepenimo po svobodi, pogibel njemu, Hunu Tunjušu!«

»Pogibel psu, hlapcu Bizanca!«

»Zato se vam nudim, da grem sam v tabor Antov do Volka in Viljenca. Dokažem jima slepoto, strgam obvezo z oči, katero jima je nadel izdajalec Tunjuš, ki hodi v Bizanc poklekat pred Upravdo in jemlje zlate denarje za plačilo gnusnega hujskanja. In jutri zataknemo kopja v tla, meče v nožnice. Ant objame Slovena, brata brat.«

»Iztok je velik! Slava! Govoril je! Zgodi se!«

Od ust do ust se je prelival Iztokov govor, vojščaki so se stiskali v gruče ob ognjih, ponavljali njegove besede, klicali pogibel Tunjušu, se objemali, peli pesmi svobode in grozili Upravdi s strašnim naskokom pred vrata Bizanca.

Toda komur so Antje ugrabili ovco, odgnali kozliče, kogar sin je padel v boju zadnje dni, vsi so se upirali in zahtevali boja in pravde z Anti. A razsrjene so obkolile množice, ponujale jim buče medu, obetale kozličev in pastirjev, pogovarjale in pregovarjale nezadovoljneže, dokler jih niso utolažile.

Tedaj so jezdili brez orožja po ravnini, ki je ločila Slovene od Antov, poslanci miru: Iztok, Velegost in Bojan.

»Zaman hodimo to pot,« opomni Velegost.

»Moja nada je drobna kakor pšeno zrno,« pritrdi Bojan.

»Ne verjamem,« zanika Iztok in požene konja.

Zadeli so na prve tolpe Antov. Vsi so položili kopja na tla pred poslanci in jih gostoljubno pozdravljali.

Volk jih je sprejel z mrkim očesom. Ko se je Iztok ozrl v njegovo lice, stisnila se je tudi njemu nada v srcu in boječe vztrepetala. Volkovi pogledi niso obetali uspehov.

Velegost kot starosta je poprosil, naj Volk zbere posvèt veljakov, da zaslišijo besedo modrega Svaruniča.

Z lica Volkovega se je utrnila zaničljiva poroga, ko je pogledal Iztoka in odšel pozivat starešine v posvèt. Vojščaki so se zbrali krog poslancev, jim ponujali kruha in soli ter radovedni čakali, kaj ukrene vojno posvetovanje.

Iztok je stopil med veljake in govoril. Ko je končal, se je Volku čelo zmračilo, oči so se mu umaknile v globoke vdrtine. Vtisk govora je bil mogočen. Od daleč se je čul glas radosti. Veljaki pa so molčali in zrli na temni obraz Volkov. Nastal je molk in mir. Iztok je bral odgovor z Volkovega lica. Žalost mu je plala v srcu.

Počasi se je dvignil starosta Volk. Veke so se mu razprle, oči zabliskale. Kakor despot se je ozrl po okolici.

»Mladič!« je ogovoril Iztoka, spodnja ustnica se mu je izveznila v odurnem zaničevanju. »Mladič, do sita si se nažrl olja v Bizancu, da se ti valja jezik voljno po čeljustih. Zamamil si ljudi s sladkim jezikom, kakor jih zamami kozelnik. Toda Volku ti ne boš prešteval dlake. Volk te ugrizne. Velmožje, poglejte ga! Kdaj je starostoval deček v narodu?«

»Nikoli!« je zabesnel odgovor.

»Kdo govori zamamne besede, kdo si drzne staviti velevajoče nasvete svobodnim starešinam?«

»Nihčè!« je zagrmelo drugič.

»Lažete,« je povzel Volk, »lažete! Sedaj ste čuli meketati kozliča in vi, ovni čred, ste obmolknili! Za jezik potegnem tega kozliča, za roge ga ne morem, ker jih še nima – in vam ga pokažem. Ta mladič je služil Upravdo in pocedile so se mu sline po prestolu. Zato se je vrnil, da se dvigne pred nami in zacaruje kot despot!«

»Nikdar! Mi smo svobodni! Smrt despotu!«

Dvignili so pesti in zapretili Iztoku.

»Mirujte, poslanec je! Veste pa sedaj, kdo naj odloči pravdo, kdo naj dokaže, da je Ant svoboden.«

»Boj, boj, boj!«

Kakor valovje so povzeli vojščaki vzklik in po gozdu je zavrelo in začel se je hrup. Vihar je izbruhnil.

Poslanci so naglo odjezdili. Za njimi so se dvigala kopja, rožljali so tuli, roké so grabile toporišča.

»Naj odloči boj!« je razmišljal Iztok. »Upal sem, da ne pomočim meča v bratovsko kri. Toda Volk mora pasti. Ležal je na Tunjuševi preprogi, izdajalec! Goba je na našem telesu. Odsečem jo.«

Deseto poglavje

Ko se je zvečerilo, so zagoreli na obeh robovih ravnine visoki ognji. Z divjim pozivom na boj so se oglašali rogovi. Krog gorečih grmad so se zbirali vojščaki, ostrili kopja, brusili strelice in osti ter prepevali bojne davorije. Vsepovsod so darovali obilne obete Perunu, zaobljubljali ovnov Morani, če jim prizanese v boju. Hukali so v gozdove in ljubimsko ogovarjali vile, naj jim pridejo z mehkim predivom obvezovat rane; ščuvali so bese in volkodlake na sovražnika.

Pred Volkom so metali ugledni kozelniki razpolovljene javorove palice in vedeževali o uspehu boja. Žreci so razmetavali drobovje zaklanih živali, pretehtavali srca in obisti ter vražili bojevnikom usodo prihodnjega dne.

Iztok ni daroval, ni poslušal žrecev in ni zaobljubljal obetov. Vojni svèt starešin mu je poveril poveljstvo v bitki. Z zateglimi vzkliki so po stari bojni navadi pozdravili vojščaki izbranega poveljnika, pritisnili roké na prsi in upognili hrbtè v známenje pokornosti. Krog polnoči se je razplamenel tabor Antov v nepregledno vrsto ognjev, ki so goreli in prasketali, da je vršalo po ravnini. Vojska je čedalje gorje bučala; udarjali so z meči ob nožnice, tolkli s sekirami ob sekire, rogovi so trobili v divjih sunkih bojne pozive.

Pri Slovenih pa so ognji pogašali, hrup se je polegal, rogovi se niso glasili. Anti so zmagoslavno vzklikali, od medu omoteni kozelniki so jim razlagali plašljivost Slovenov in prerokovali slavno zmago.

Iztok je begal v pozlačenem oklepu med ljudmi in urejal bojni načrt. Nasproti jedru antske vojske je postavil najbolj razbrzdano drhal pastirjev, sužnjev in ujetnikov. Oboroženi so bili s kiji in noži. Samo v prve vrste je v podobi klina vzporedil ščitarje, ki so nosili težka kopja. Na prostoru, koder je gorelo največ ognjev in so nasprotniki sodili, da je tam vsa moč Slovenov, je pustil krdelo trobcev. Vso silo slovenske vojske je odvedel na desno krilo po gozdu in jo skril v goščavo. Na najskrajnejšem boku ob robu drevja je stala njegova konjenica.

Niso še zamižale zadnje zvezde, ko se je že dvignila vojska Antov nad Slovene. Temni gozd je porajal neštete tolpe bojevnikov. Vsa raván je mrgolela v sivih obrisih številnih krdel, ki so v večjih in manjših gručah pehala druga drugo na torišče v besnem pohlepu po boju. Iztok je natanko meril sovražnikovo moč in se čudil. Zakaj prejšnji dan ni sodil, da se je naletelo toliko ljudstva v vojsko. Natihoma ga je zaskrbelo, ko bi se bil uračunal s svojim bojnim načrtom. Spočetka so se namreč valili gosti oddelki naravnost proti njegovemu desnemu krilu. Že je sodil, da je Volk izvohal ponoči, kje stoji jedro slovenske vojske. Bilo mu je bridko. Vsa nada, da zmagajo Sloveni, ne da bi se prelivala kri veljakov in uglednikov, mu je splahovala. Ni se bal, da bo poražen. Ognil bi se bil rad prelivanju bratovske krvi. Če pa udari Volk z jedrom vojske ob jedro Slovenov, tedaj bo moral tudi Iztok pozabiti, da kolje Ante, sicer je bitka izgubljena. Razvnelo bi se tako grozno in ljuto klanje, kakor ga ne pozna povest dedov o domačih bojih.

Polagoma se je zdanilo. Nad antsko vojsko je od vzhoda zažarela krvava zarja. Sloveni so imeli to za dobro znamenje; v prsih je rasla zmagoslavna zavest. Izzivači Antov so tekli pred vojsko in dražili Slovene.

»Pridite iz mišjih lukenj, poniglavci, pridite, boječe podlasice, da si ogledate volčje zobé! Nabrusite si peté, če hočete živeti! Vaše žené in vaše ljubice naj prosijo Daždboga za sušo. Zakaj, ni treba dežjà na polje Slovenov, kropili ga bodo studenci solzá! Hu-u-u-u!«

Nekaj raztogotenih Slovenov se je odkrhnilo od mirne bojne čete in zdivjalo nad izzivače. Treščili so vkup, se spoprijeli v tesne gruče in se grizoč in tuleč valili med vojskáma.

Tedaj se je Iztoku razveselilo lice. Hrup rogov se je oglasil iz tabora Antov, ogromna četa se je odtrgala od gozda in v lahnem teku z naperjenimi kopji in dvignjenimi sekirami namerila tja, kamor je Iztok postavil drhal pastirjev in sužnjev. V lepem redu so poskakovali Anti, v strnjeni celoti, kakor bi strašen plaz hrumel čez ráven. Iztok je bil vesel te moči, ugajal mu je grozeči val, le bridko mu je bilo pri srcu, da ni mogel zajeziti tega veletoka, združiti ga s Sloveni in ga speljati na bizantinsko zemljo, da poplavi in pomendra, kogar koli bi srečal.

Nenadoma pa se pretoči po vrstah Slovenov tih, zategel vzklik začudenja in bojazni:

»Huni! Alani!«

Iztok se je vzpel v stremenih. Iz gozda se je usulo ob bokih Volkovega močnega voja krdelo hunskih in alanskih konjikov.

»Tunjuševo delo! Pes je prišel Volku na pomoč.«

Iztok je izdrl meč in potipal zapone na pasu in na šlemu. V njegovem junaškem srcu ni bilo sledu bojazni.

»Konjenico razbijemo mi! Prizanašajte Antom! Nastavite kopja v bran!«

Tako se je glasilo Iztokovo povelje.

Anti so že predivjali dve tretjini ravnine, ki jih je ločila od Slovenov. Tolpa ni dalje vzdržala. Z glušečim vpitjem so jo udrli Sloveni, pastirji in drhal, proti Volkovemu krdelu. Volk je pognal mogočni val z vso silo v tek, sodeč, da je tam glavna moč slovenske čete. Sovražniki so se zagrizli drug v drugega, nastal je krik in trušč, tuljenje in ječanje, hrestanje kopij, žvenkèt mečev, grozna četa je padala in se dvigala, se kotalila po tleh, odskakovala v beg, se vračala z zamahnjenim orožjem. Sloveni so izgubili naglo pogum, pričeli so bežati, za njimi so se ulile reke Antov in sekale, kar so zasegle, vzklikale v zmagoslavnih vriskih, da se je tresel zrak.

Takrat so zabučali trobci Slovenov. Kakor bi zgrabili Ante za tilnik, so vsi obstali. Huni in Alani so zaobrnili konje.

»Prevara, prevara! Za njim! Tam je mladič, tam, velmožje!«

Tako je divjal Volk. Vsa vojska se je okrenila proti levemu krilu, kjer so stali sami trobci. S tem je obrnila glavni četi Slovenov hrbet.

Napočil je odločilni trenutek.

Iztok je zamahnil z mečem, prvi sončni žarki so zagoreli na rosni travi. Oklepi in šlemi so se zabliskali v soncu. Iztok je plul kakor ptica na čelu težko oboroženih konjikov po ravnini. Udarili so Hunom in Alanom v bok in za hrbèt. Iztokov meč je švigal kakor misel, grozno so klali stari vojaki, ki so prišli iz Bizanca. Sproščeni hunski konji so divjali med množico, prvi Anti so se obrnili in se klali med seboj. Iztokova konjica pa je švigala med pehoto kakor ognjena kača v svitu žarkov. Ko so se Anti dobro zavedeli in uzrli zlate oklepe in bleščeče šleme, jih je pograbila plahost.

»Hilbudij! Bizanc! Upravda!«

Ti vzkliki so se razlili med stoke umirajočih.

V hipu je bila vojska zbegana, poplašena v zavesti, da so planili mednje Bizantinci. Anti so pometali kopja v travo in začeli bežati proti gozdu. Za njimi je pritisnilo desno krilo veljakov. Vsa črta se je razprhnila, gonil je posamez Sloven Anta in mu bil na pleča. Hunska in alanska konjica se je z redkimi ostanki gnala po dolini, za njo je pritiskal silni meč starega Slovena iz Bizanca. Iztok je opustil pogon jezdecev. Prebijal se je skozi bežeče, domala razorožene gruče Antov. Zamahnil je z mečem edino takrat, če se je mimogrede dvignilo proti njemu kopje, da je odbil udarec, in vihral dalje. Oko mu je sevalo izpod šlema kakor jastrebu, ko se spusti izpod neba in šine za plenom. Po poti, katero je oral njegov žrebec med telesi, je jezdil tudi Rado, sin Bojanov, oblečen kot centurio, in še nekaj mladcev, ki so sledili ognju svojega poveljnika. Hrup in tuljenje, jok in javk, vzkliki k bogovom so glušili zrak, suha zemlja je bobnela pod nogami beguncev, v gozdu je hreščalo, ko so trli suhljad z nogami.

Iztok je pridrevil do gozda, odtrgan od svojcev. Iskal ga je, pa ga ni našel. Pokrotil je besno strast in se hipoma zavedel, da je obdan od vseh strani, da so zaostali celo Rado in tovariši. Zasukal je konja, da bi ga pognal po strani v bežeče tolpe ter se presekal do svojih.

Toda v tem trenutku je zagledal iskano lice. V strahovitem zamahu je siknil zrak pod mečem, kriknil je, da so oškropile pene konju grivo: »Kozlič ubije Volka z jezikom!« In že se je zvalilo obglavljeno Volkovo truplo v pomendrano travo.

Anti krog njega so zatulili v grozi. Iztok se je zakadil v zbegano množico, za njim so letele sekire, kopja so škrtala ob oklepu, on pa je divjal preko teles in komaj nekoliko oprasnjen na nogàh dosegel Slovene.

Na bojišče je legla noč. Sloveni so še vedno gonili polovljene Ante k ognjem. Besne, od veselja poblaznele davorije so stresale temo, na Perunovem oltarju so goreli v grmadah ovni in voli, narod je pil iz rogov med in slavil Iztoka, ki mu je ta zmaga rodila neomejeno zaupanje in prižgala ljubezen v srcu vsakega Slovena.

Prav tedaj, ko je najsilneje vihrala domača vojska med Anti in Sloveni, je ležal Tunjuš že tretji dan vrhu hribca nasproti Svarunovemu gradišču. Dva najboljša hlapca, izborna vojaka in najspretnejša jezdeca, sta pasla tri konje na rebri. Šepetaje sta spregovorila tu in tam kratko besedo. Zakaj véliki gospod, kraljevi sin Tunjuš, je blaznel od ljubezni. Trikrat so šli v dolino, trikrat so se plazili proti deklicam, ki so pulile lan in prepevale pesmi. Pa trikrat so se morali vrniti. Tunjušu so se stresale kocine na bradi, čeljusti so mu mrzlično šklepetale. Videl je Ljubinico, kako ji gori lice v soncu, njen smeh in njena pesem sta donela iz zbora deklet kakor glas kraljice. Njeni zlati lasje so se razpuščeni valovili v lahki sapi. Bele lahti, ovite z zlatimi narokvicami, so se bleščale v žarkih, ko je zgibala snopke lanu in zdevala polna perišča na kopice. Tunjuš je bledel kakor v mrzlici. Z dlanmi si je stiskal nizko čelo, bil na prsi s pestjo, nabrekle ustnice so se mu odpirale kakor glavatemu somu, ko hlepi po vodi, če ga vržeš na suho.

Bil je blizu, planil bi bil med deklice, zgrabil Ljubinico, jo dvignil k sebi na konja in zbežal. Toda nekaj se mu je zaplelo krog nog, kolena so se mu tresla, slutil je skrivnostna bitja, vile pogorkinje, ki ga uničijo, ako se s silo dotakne Ljubinice. In divjak se je splašil ob misli, da je Ljubinica mordà čarovnica, da ga je ovražila; kadar se je zasmejala, se mu je vselej zdelo, da zasmehuje njega in ga vabi: »Pridi, poskusi, dotakni se me, če želiš umreti!«

In smrti se je Tunjuš bal; zakaj ni bilo neugodno njegovo življenje. Zato so vselej splezali nazaj v hrib in Tunjuš je ležal brez jedi in brez besede v ustih pa brez tolažbe v srcu.

Sonce se je nižalo, rjavo se je svetilo lanišče v dolini. Dekleta so pulila z urnimi prsti zadnji kos. Tunjuš je zrl z izbuljenimi očmi na raván.

»Jutri ne pride Ljubinica več iz gradišča. Iztok se vrne, vrnejo se vojščaki in potem ... Nikoli ne bo moja, a brez nje je smrt!«

Tunjuš se je prevrnil na tleh in zaril s čelom v hladno rušo. Še enkrat se je oglasila vsa njegova hunska modrost:

»Ne budáli! Modruj! Pusti žensko! Tunjuš, pomni, da si sin Ernakov!«

Hun je dvignil glavo. Ko je zagledal bele haljice v dolini, je zakričalo srcé, zažarela strast in modrost je ugasnila.

»Moja bo in kraljica Hunom!«

Tako je rekel odločno in skočil pokonci.

Minila je ura.

Deklice so kriknile in se razbežale kakor zbor golčečih golobic, ko plane mednje kragulj.

Zavihral je rdeči plašč, Ljubinico je zgrabila strašna roka krog pasu, zazibalo se ji je pred očmi in obšle so jo temne sence.

Na okopih gradišča sta se v tem hipu pojavili dve postavi, dva starca, Svarun in Radovan.

»Tunjuš!« je zavpil Radovan.

»Moja hči!« je vzdihnil Svarun in se sesedel.

Radovan mu je oprl glavo in v tolažbo nesrečnemu očetu sipal za bežečim Hunom najgroznejša prekletstva v jezikih vseh narodov od Baltiškega pa do Egejskega morjá.

Toda Hun je bežal, noseč v naročju zaklad in pritiskajoč na pol onesveščeno Ljubinico na svoje srce. Gonil je kakor pobesnel. Topot konj njegovih hlapcev, ki sta drevila za njim, ga je vznemirjal, da je stiskal deklè k sebi v groznem trepetu, da mu jo kdo iztrga. Brez oddiha so gnali na pol blazni do Donave.

Še tisto noč je položil Tunjuš nezavestno Ljubinico na krasne preproge v svojem šotoru in klical obupan vrače in vražarice na pomoč kraljici.

Ali njegovo veselje, ko je odprla oči in želela vode, je bilo kratko. Balambak mu je naznanil, da ga že nekaj dni čakajo poslanci iz Bizanca. Upravda veleva, da se napoti takoj do njega.

Prišli so namreč Iztokovi zasledovalci in v stepi poiskali Tunjušev tabor po naročilu Upravde.

Zazorilo se je jutro. Ljubinica je zaspala s smehljajem krog ustnic. Tunjuš je zapretil Balambaku smrt, če se skrivi las kraljici Ljubinici, preklel nato uro, ki ga je zavedla prvič do Upravde, in odjezdil z Bizantinci proti jugu.

Enajsto poglavje

Pred vzhodnimi vrati trdnjave Topera je stala visoka dvokolnica, zakrita s platneno strešico. Voznik je pogovarjal ognjevita konja, ki sta nemirno kopitljala ob tlak, v katerem so se sledile izvožene kolesnice. V stolpiču nad vrati se je naslanjal stražnik preko kamnitne ograje.

»Vročina! Da se naravná prefekt na pot tako kasno!«

»Konji se v senci spenijo! Bogovi naj umejo modrost visokih gospodov; jaz je ne razumem.«

Vojak na stolpu se je hipoma vzravnal. Zabliskal se mu je šlem, kakor iskra se je zasvetila sulica. Začul se je počasen konjski pekèt.

»Ali prihaja?« ga je vprašal voznik, gibajoč samo z ustnicami. Glasno si ni upal izpregovoriti.

Vojak je zamahnil z levico s stolpa in ni odgovoril. Sedem jezdecev se je bližalo vratom.

Prefekt Rustik je takoj ob vozu razjahal, vojaki spremljevalci so pridržali konje za vozom. Voznik je dvignil zaveso pri strešici, privezal prefektovega konja zadaj k vozu in pokorno čakal, kdaj pomore Rustiku v voz.

Takrat nenadoma zabuči nad pristaniškimi vrati proti jugu slovesni glas trombe. Čuvaj vzhodnih dveri se ni ozrl na morje. Ni utegnil. Pritisnil je zaokroženi rog k ustnicam in ponovil doneče znamenje.

Prefekt je pravkar dvignil nogo na dvokolnico, ob znamenju pa jo je naglo umaknil, odvezal konja in se popel zopet v sedlo.

»Koliko ladij?« je zakričal čuvaju na stolp.

»Ena brza jadrnica!«

»Blizu?«

»Že spušča sidro!« Prefekt se je razveselil, da je popival prejšnji večer tako dolgo. Sicer bi se bil gotovo že odpeljal in carska ladja bi ga več ne dobila.

Okrenil je konja nazaj v mesto, zaklical pred vojašnico nekaj kratkih in rezkih besedi v povelje tamkaj stoječim Herulom in Alanom, ki so se pogovarjali v senci, veseli, da odide strogi prefekt vsaj za nekaj časa iz Topera, in hitro odjezdil, spremljan od konjikov, v pristanišče.

Meščani so poznali glas trombe, ki je napovedoval, da je priplula vojna ladja. Vojaki so bežali iz tabora v vojašnico, ljudje so trumoma drli skozi južna vrata v pristanišče. Rustik je naglo prepoznal brzo jadrnico. Bila je najboljša vojna ladja despota Justinijana, kar jih je plulo v bizantinskih vodàh. Polotil se ga je nemir. Kdo prihaja z ladjo? Kaka poročila? Morda Belizar? Ali Mundus? Raznesle so se že govorice o vojski z Italijo. Če mu odvzame Justinijan pol legije? Kaj bi sam s polovico? Komaj bi zastražil z njo topersko ozidje. In barbari na severu udarijo prav gotovo čez Donavo, ako zvedo, da ima despot svojo vojsko na zapadu. Konj je prhal, grizel v jekleno brzdo, da je letela pena v vetru, grebel z nogami, bočil vrat in se umikal močni Rustikovi roki s tem, da se je zaganjal nazaj v množico, ki je vrela skozi vrata in kričeč bežala pred nemirnim konjem.

Ko se je zazibal na morju čoln in se bližal obrežju, je Rustika čedalje bolj skrbelo. Ljudstvo se je oziralo v njegov svečani izraz in sodilo, da se še ta dan zve novica, o kateri bodo govorili cele tedne.

Prefekt jim ni razodel z obličjem velike skrbi, ki ga je trla. Domislil se je celo, da utegne dobiti pismo, podpisano od samega despota, ki mu odpoveduje prefekturo v Toperu ter ga kliče v Bizanc, kjer bo sicer živel v blesku, toda ob carski mezdi pošteno stradal.

Čoln se je približal ladjišču, prefekt je snel desno nogo iz stremena in hotel iz sedla, da bi v svetem spoštovanju in ponižnosti sprejel visoko odposlanstvo. Njegove oči so iskale v čolnu poveljniških znakov, vsaj zlatega orla na prsih. — Polagoma je zlezla noga nazaj v posrebreni stremen in prefekt je obsedèl vzravnan v sedlu, ko je zagledal sredi veslačev Azijcev in Afričanov pozlačeno páličko mladega centurija.

S prožno kretnjo pravega dvornega častnika je ta zavihnil konec plašča krog levice, prijel za slonokoščeni ročaj kratkega meča in se rahlo poklonil prefektu. Rustika je pograbilo, da se ta mladič, centurio, vede tako ošabno, in zato ni mogel zabrisati srdite poteze, ki se mu je začrtala krog ustnic.

A mladi častnik, ki se je na dvoru naučil, kako se uganejo misli z obličja, se ni plašil prefektove jeze.

Ožgan, kakor barbar! je razsodil v srcu in izpregovoril:

»Flavij Pavlinus, centurio palatincev, sin konzula Flavija Bazilija, prihaja na povelje prejasnega despota, vladarja morjá in zemljé, ki ti veleva –«

Ob teh besedah je bil prefekt na tleh in je poslušal globoko sklonjen povelje despotovo. Mladi gizdalinček pa je pomežiknil z levim očesom, kakor je bila navada na dvoru, kadar je kdo koga ponižal ali po krivem očrnil.

»– ki ti veleva, da izjavi tvoja jasnost, ali je priplula semkaj jadrnica Epafrodita, velikega malopridneža in žalivca najsvetejšega veličanstva? Sledili smo jo do tod in sedaj je ni. Ali so nas varale kupčijske ladje, ki so nam govorile o tem?«

»Sporoči, centurio,« – Rustik mu nalašč ni nadel vzvišenega naslova, ker ga je togotila ošabnost mladega dvorjaniča – »sporoči, centurio, da se najponižnejši hlapec, prefekt Topera, poveljnik 33. tračanske legije, prejasnemu despotu klanja v prahu in naznanja sledeče: Došel je žalivec najsvetejšega veličanstva v luko, odpustil sužnje in se potopil z ladjo vred. Sam sem videl!«

»Ni bilo prevare?«

»Deset vesel od ladje sem bil, ko se je pojavil na krovu Epafrodit.«

»In nato utonil?«

»Z ladjo vred!«

Centurio se je zopet rahlo uklonil:

»Dovršeno!«

»Morda izvoliš v mesto?«

»Odrinem takoj. Sama prejasna despojna se zanima za to poročilo!«

Centurio Flavij je skočil v čoln, rahli valovi so pljusknili ob breg za odhajajočo šajko.

Prefekt je hitro zajahal in zapodil k vratom, kjer je še vedno čakal voznik.

»Gizdalinček, ne boš ti oznanil prvi te novice v Bizancu! In če uničim vse konje!«

Rustik je sam zgrabil za vájeti nepotrpežljivih konj. Za dvokolnico se je pokadilo in voz je izginil po ravni Solunski cesti proti Bizancu.

Dasi je plul Flavij na vsa jadra in priganjal z barbarsko surovostjo veslače, se mu je zavlekla pot v Bizanc nenavadno dolgo. Takoj se je namreč dvignil močan vzhodnik, ki je prisilil carsko brzoplovko, da je povezala jadra. Eno samo se je bočilo v hudem vetru, da je škripal jambor. Ladja je plula proti jugu. Ob otoku Lemnu so morali celo pristati za čez noč. Mornarji so se uprli in odrekli veslanje. Na vzhodu se je začrtala po obzorju črna proga. Vihar se je dvigal. Ko bi gnali brod proti njemu, bi ga pehali s seboj vred v pogubo.

Rustik se je zadovoljno smehljal, ko so se upogibale oljke in terebinte v puhanju vetra ob poti. Vojaki spremljevalci so se znojili na penastih konjih. S tihimi pogledi so povpraševali drug drugega, kaj je prefektu, da goni kakor zbesnel. Željno so hrepeneli po sončnem zatonu. Ali nádeje so jih varale. Samo dve uri oddiha je dovolil molčeči Rustik. Nato je šlo v istem diru dalje v noč. Tretje jutro so zagledali Propontido. Ob njej so se zalesketale pozlačene strehe carske palače. Še pred poldnem so zajezdili pri Odrinskih vratih v mesto. Ljudje so obstajali in gledali. Vse je bilo prepričano, da so udarili na severu barbari v cesarstvo in da je ta konjica žalostno poročilo o grozodejstvih. Zakaj konji so bili upáli, pokriti s sivim prahom, jezdeci ožgani in zakajeni, da se ni razločilo, ali imajo oklepe ali same tunike iz umazanega, sivega platna.

Rustik se je napravil takoj v carsko palačo. V stražnici se je pri častniku umil in si pomazilil lasé. Sužnji so mu očistili opravo. Ko je zvedel, da se jadrnica še ni vrnila, se je razveselil. Hitro je prijavil svoj prihod carskemu silenciariju in prosil, če bi mogel do Upravde.

Namesto odgovora je prišel magister equitum Azbad. Dasi sta zaeno služila kot principala pri konjici, je Azbad vendar jasno pokazal, da je on mogočen in oblasten poveljnik palatincev, prefekt pa pravzaprav glavar barbarov, kmetov. Z veliko dostojnostjo in samozavestnim ponosom je odzdravil prefektu in mu povedal, da nekaj dni ne more do despota. Zakaj noč in dan ga tarejo skrbi in delo za vojsko v Italiji in do njega ne pride nihče razen Belizarja in Munda. Sme pa zaupati njemu, kar bi želel. Če je stvar tehtna, jo naznani Upravdi pismeno po silenciariju.

»Do tal se klanja hlapec nedosežni modrosti jasnega despota in nikdar se ne drzne, da bi za hip motil delo njega, pred katerim poklekata zemlja in morje. Sporočil bi rad o begunu Epafroditu.«

Ko je Azbad zaslišal trgovčevo ime, je pozabil na svoje dostojanstvo. Prijel je prefekta za roko, lice mu je zažarelo, ustnice so mu drhtele, da se je Rustik začudil.

»Nebo te je poslalo, prijatelj iz mladih let! Pojdi z menoj! Vsa zadeva upornika in sleparja Epafrodita je izročena meni.«

Azbad je takoj naročil dvosedežno nosilnico. Sužnji so jo dvignili in odnesli oba poveljnika preko fora v krasni Azbadov tablinij^[34].

»Izvoli, magnifica auctoritas tua^[35]!«

Prefekt je sedel na nizek stolček, ki je bil pokrit z baržunasto blazinico.

Dve krasni grški deklici sta prinesli sadja in vrč vina. Rustik je ostrmel in se zagledal v sužnji. Ko sta poljubili z drobnimi ustnicami Azbadovo roko, sta izginili po mozaiku, kakor bi v tančico zavita boginja ubežala človeškim očem.

»Excellens eminentia tua^[36] ima boginje za strežnice!«

»Ni sile! Prihajaš seveda iz Topera in te gane snažno deklè. Za nas so to vsakdanjosti. — Mnoga leta, dobre zmage, prefekt in poveljnik tračanske legije!«

Azbad mu je napil z lezbiškim vinom.

»Govori sedaj o Epafroditu! Satan mu bodi milostljiv!«

»Ali mu je ali ne, ne vem. Sešla sta se že v Hadu!«

»Epafrodit mrtev? Govori! Ves pekèl si ne izmisli muk, katere sem mu pripravil, če ga dobimo!«

»Škoda dolgih misli! Epafrodit vasuje pri delfinih v toperskem pristanišču. Videl sem ga sam, kako se je pogreznil z lepo barčico.«

»Torej vendar resnično! Pisal je tako. Verjeli nismo. Prekleti lisjak! Zavohal je žaltavo slanino in se rajši sam napotil k Luciferju. Kako je z ladjo, ki ga je zasledovala? Flavij je sicer na dvoru pri ženskah nedosegljiv. A na morju – ne vem. Lahko brodari tako nespretno, da zapravi jadrnico.«

»Centurio Flavij je bil že v Toperu!«

»V Toperu? Torej ga je izsledil. Pri Veneri, despojna ga nagradi in dvorjanice ga kakor v tekmi zaljubijo. Bedak ima srečo!«

»Povej, kako bi sporočil jaz despotu, preden se vrne Flavij? Pomisli, kako sem vozil, da sem ga prehitel po kopnem!«

»Ne prideš zaradi tega do prestola. Despot je preveč zapleten v vojne skrbi. Zato je vso stvar izročil sveti despojni.«

»Sveti despojni?« se je zavzel prefekt.

Azbad je vstal, odgrnil zavese pri vhodu tablinija in se skrbno ozrl po vseh kotih. Nato je primaknil stolček prav tikoma do Rustika in skrivnostno pričel.

»Rustik, poveljnik si in prefekt, torej mož! Poglej, sediva sub rosa.« Azbad je dvignil kazalec, na katerem se je svetil težek prstan, proti stropu, kjer je visel lestenec v obliki rože.

Prefekt je dvignil takisto prst proti stropu, ga pritisnil potem na usta in ponovil:

»Sub rosa!«

»Tebi je stvar o Epafroditu nejasna. Poslušaj! Po čudni nameri je prišel med palatince neki barbar, Sloven Iztok. Stanoval ni v vojašnici, ampak pri tem Grku, ki je mladeniča ljubil kakor sina. Zakaj, o tem Bizanc molči. Povem ti pa, da je bil to vojak, kakršnega nimata ne Mundus ne Belizar. Lep, da je očaral vse ženstvo, lokostrelec, ki mu ga ni v red, jezdec kakor Centaver, razumen kakor filozof iz grških šol. In Teodora ga je zaljubila s strastjo, ki polje samo v njenih žilah. Barbar pa jo je sunil od sebe, ker je ljubil neko dvorjanico. Sedaj veš vse. Iztok v ječo. Epafrodit ga je otel. Sloven je utekel prek Donave – in najlepše – odvedel s seboj tudi dvorjanico, katero ljubim jaz s pravo Teodorino strastjo in ognjem. Ah, ko bi ti videl Ireno!«

Azbad je segel z roko proti srcu, ki se mu je razburilo ob samem imenu: Irena.

»Ireno,« je povzel Rustik in nemo gledal v tovariša, ki si je grizel ustnico. »Ko bi bila ta dvorjanica moja nečakinja?«

»Tvoja nečakinja – Irena? Rustik, primi me za čelo in razženi te grozne sence! Da se nisem tega domislil! Saj to vendàr vem! Oprosti, ker sem ti izdal jaz sramoto tvoje varovanke. Verjemi mi, da sem prebil živ pekèl, ko se mi je dvigal v srcu črt, pa ga je morila ljubezen.«

»Če ni bila kaka druga dvorjanica!«

»Ni bilo tega imena med njimi. Ta je edina.«

»Toda ta ni utekla z barbarom!«

Azbadu so se zasvetile oči. Obe roké je položil Rustiku na rame in bolj jecljal kakor govoril:

»Ni utekla? In ti veš zanjo? Prefekt, povej, izroči mi jo, vrni jo moji duši, izreci željo, izpolnim ti jo, samo povej, kje je Irena?«

Prefektu ni mogla beseda iz prsi. Preživel je dokaj let kot častnik v Bizancu, pa ga je do mozga poznal. Strmel je Azbadu v oči, da bi razbral, je li resnica v njih ali prevara. Da bi se oženil magister equitum z Ireno! Ne verjame. Za tak zakon je treba milijonov. In teh nima ne on ne Irena. Da bi mu bila Irena igrača, temu se je uprla sorodna kri in kljub bizantinski gnilobi, ki tudi njemu ni prizanesla, se je oglašala vest: Da bi izdal njo? Ne! Hkrati se je domislil Teodore in izpregovoril:

»Zlo za Ireno, če despojna ljubi barbara!«

»Ne ljubi ga več. Koprni edino po maščevanju. Povej, ako veš o njej!«

»In ko ni Epafrodita, ko je utekel barbar, zadene srd glavo Irenino!«

»Ne zadene je! Zakaj sama despojna se razžari od veselja, ko zve, da ni šla Irena s poganom. In njena želja je, da bodi Irena moja.«

»Da bodi tvoja?« je vprašal s poudarkom Rustik.

»Moja, moja zakonska žena! Prefekt, sedaj ti nudi usoda, da ti roka despojne odpre vrata do odlične službe v Bizancu. Povej, daj, izroči mi Ireno!«

Zviti Azbad je zadel z ostjo na kraj, kjer je bil ranljiv vsak pravi Bizantinec.

Prefekt ni takoj odgovoril. Azbad je izpustil njegovi rami, roke so mu omahnile, obrnil se je proč, obraz naslonil na kipeče naslonjalo in vzdihal: »Amor, zakaj me mučiš? Beži od mene! Poveljnika palatincev ponižuješ, da se klanja v prahu ženski, ki zasluži ječo, ker je kot dvorjanica občevala z barbarom, kristjanka s poganom! In jaz sem to vedel! In nisem je izdal – iz ljubezni – in prekršil sem sveto pravo svetega dvora. Božja kazen!«

Ob teh besedah se je Rustik prestrašil. Če je ne izroči Azbadu, se maščuje ta nad njim. Koliko lačnih častnikov čaka na prefekture, da si napolnijo blagajne z ljudsko krvjo. Kaj stane Azbada, dvornega ljubljenca, da mu odjé službo. Dobi povelje, da gre kot comes – dvorni svétnik – s praznim naslovom na vojsko v Italijo.

»Ne toži, jasna dobrotljivost! Povem ti, da je Irena pri meni in da je tvoja.«

Azbad se je naglo okrenil, natočil čaši, da se je kipeče vino razlilo v črnih marogah po mozaiku in prisegel:

»Ako mi izpolniš, kar si obljubil, izpolnim jaz, kar sem ti obetal. Bodi moj delež z Iškarijotom in moj konec z Absalonom, če lažem!«

»Naj se zgodi!«

Prefekt je v dušku izpil, Azbad ga je gledal z lisičjimi očmi preko kupe.

»In sedaj grem k despojni; še danes začuješ sveto zahvalo, katero ti sporoči carica zemlje!«

Prefekt se je poslovil, sicer nekoliko vznemirjen, vendàr zadovoljen v hrepenenju, da zasede v Bizancu odlično mesto.

»Naj mu že bo Irena zakonska žena ali – ali –«

Rustik je potegnil preko čela, ko je stopil na forum in posmehljivo zamrmral:

»Naposled, kaj meni mar!«

Azbad se je na glas zakrohotal, ko je udaril suženj v atriju s kladivcem v znamenje, da je gost že čez prag.

»Rustik, ha, ime pove vse! Kmet in nič drugega! O, še magister officiorum boš, seveda! Tvoja Irena, barbarova ljubica, moja prava žena! Le ostani v Toperu, še tegà nisi vreden! Za mejo naj te pošlje Upravda, v razdejani Turris ob Donavi, da bo tvoj delež z barbari!«

Veselo je tlesknil z rokámi in se prešerno zleknil po blazinjaku. Zagrinjalo pri vhodu se je zganilo in prišla je kakor dih z belega citronovega cveta lepa sužnja Melita.

Azbad ji je mignil z roko. Sužnja mu je sedla k nogàm.

»Melita, gospodarico dobiš! Dvorjanica Irena pride k meni in bo moja.«

Sužnja mu je objela kolena in zajokala. Azbad pa se je sklonil in jo dvignil k sebi ter ji pošepetal:

»Ne jokaj! Pride Irena, pride ljubica barbara, pa ne bo moja žena, ampak tvoja dekla!«

Melita ga je krčevito objela.

Še isti dan se je pojavil Azbad na dvoru pred vrati despojne Teodore. Nekaj sivolasih senatorjev, dva gizdalinska diakona in pet palatinskih častnikov je čakalo v dvorani. Niso črhnili besedice med seboj. Govorile so samo oči, iz katerih je sijala grozna zavist. Nekateri izmed njih so prebili že tretji dan v čakalnici, pa še ni zažarela milost despojne, ki bi jim dovolila vstop.

In sedaj vstopi nenadoma Azbad.

Odkar je utekel Iztok, se magister equitum ni smel približati prestolu despojne. To je bila javna skrivnost na dvoru. Kdor koli ga je srečal, je preklinjal Epafrodita, ki je otel barbara in prevaril stražo. Rotil se je na glas pri sveti Sofiji, da mora priti dan maščevanja, za Azbada pa zasijati vnovič sonce naklonjenosti s Teodorinega prestola.

Azbad je taka dvorljiva sočutja sprejemal s pravo dvorno krinko. Ko pa je odšel senator, zavil za vogel častnik, se je ozrl Azbad za njim, ob ustnici mu je zaigrala cinična gubà in polglasno je izpregovoril:

»Poznam vas! Prekleti hinavci!«

In danes je Azbad nenadoma stopil s ponosnim korakom pred zaveso despojne. Vsi so vztrepetali, vsi se poklonili in povesili oči. Magister equitum je korakal med njimi ponosen, z dvignjenim čelom. Prav tikoma vrat si je pritegnil oblastno z nogo krasen stolec in sedel nanj, da se je usul snop sončne luči na njegov zlati oklepek. Od bleska je zaščemelo zavidljivce po očeh in srce se jim je skrčilo v prsih. Zakaj Azbadovi zaničljivi pogledi so oznanjali zmago.

Preteklo je komaj nekaj trenutkov, ko sta dva evnuha dvignila zaveso in mu velela vstop k despojni v zlato dvorano. Zavesi sta se strnili, pogledi vseh čakalcev so se zapletli v rese in prodirali skoznje v nevidni prostor. Vsi so čutili, kako je trčilo koleno na tla, kako je tiho šumelo po preprogi, ko se je magister equitum plazil k despojni.

Ko je ošabni palatinec, ležeč po dolgem na tleh, poljubil drobni biser na koncu svilenega sandalčka, se je dvignil na koleni:

»Sveta despojna! Najnevrednejši hlapec prosi milosti!«

Teodora je z drobno roko trčila ob zlato naslonjalo v znamenje, naj govori.

»Prihajam kot grešnik, vračam se kot izgubljeni sin.«

Teodori se je razlila tiha slast po licu. Zagledala se je v zlato sfingo, na katero so se usipali žarki skozi bleščeče feničansko steklo.

»Prihajam, da poravnam nekaj svoje krivde. Epafrodit, iz krvi peklenskega psa Cerbera, je pokopan v morju!«

Azbad je komaj vidno obrnil oči pod trepalnicami, da bi razbral vtis te novice na obrazu Teodore.

Ta ni obrnila pogleda od sfinge. Z belimi, prozornimi prsti je zatrepala po naslonu in rekla:

»Lažeš! Grk ni tako nespameten! Ne verjamem.«

»Na sveto Trojico, prefekt Rustik iz Topera ga je videl, kako se je pogreznil z ladjo vred v morje!«

Teodora še ni okrenila glave.

»Tedaj je poblaznel!«

»Prekletstvo Kajnovo ga je pognalo v smrt!«

»Naj se zame maščuje Lucifer! Sicer ne veš ničesar?«

»Našel sem Ireno!«

Carica je vztrepetala. Kakor bi jo prešinila skrivnostna iskra, se je obrnila proti Azbadu. Črne oči so se ji zasvetile sredi široko razprtih vek.

»Ireno? Privedi jo takoj pred despojno!«

»Ni je še v Bizancu, prejasna!«

»Kje je torej? Ponjo!«

»V Toperu pri stricu, prefektu Rustiku!«

Teodora je dala znamenje. Suženj je prišel, razvil kos pergamenta in omočil trst.

»Rustik je v Bizancu,« je omenil boječe Azbad.

»V Bizancu!«

»Prišel je poročat o smrti Epafroditovi!«

»Se Flavij še ni vrnil?«

»Bržkone je vihar zadržal jadrnico.«

Teodori je obkrožil ustnice škodoželjen smehljaj in izginil, ko se je spomnila Flavijeve žalosti, ker ga je prehitel prefekt.

»Sporoči torej prefektu, naj takoj odide in privede Ireno. To je odločna volja despojne.«

»Prefekt je stric in kri je kri! Ko bi presveta poslala mene, nevrednega hlapca, po Ireno.«

»Jastreba po golobico! Najprej se nasiti despojna, mordà ostane tudi grižljaj za hlapca! Rustik pojde ponjo!«

Carica je zganila z drobnim sandalčkom, Azbad ga je poljubil in odšel.

Dvanajsto poglavje

Sužnja Melita se je bridko varala, ko je krasila spalnico svojega orla z rožami in jo potresala z dehtečim žafranom. Azbad ni prestopil praga tisti večer.

Ko se je vrnil od Teodore, je poiskal najprej Rustika, ga zadovoljil in nalagàl, da mu je pot v Bizanc uglajena. Zakaj despojna ne pozabi nikdar, da ji je prvi sporočil o Epafroditu in obljubil Ireno njemu, kar je že dolgo srčna želja despojne.

Prefekt je bil zadovoljen in je šel vesel v pretorij iskat znancev, ki jih je povabil v Zevksipove kopeli na razkošno večerjo.

Azbad pa je legel doma v pisarniški sobi na trdo otomano, prevlečeno s kravjim usnjem. Roké je sklenil pod glavo in se zazrl v strop, po katerem je vodila Aurora kvadrigo mladega sonca.

Vedel je, da so mu z današnjim dnem zopet odprta vrata do Teodore. Kljub temu pa ni bil zadovoljen. Ni ga grizlo, da je bila despojna tako hladna, ni ga bolel trn, s katerim ga je pikro zbodla, ko mu je rekla, da je nevaren jastreb za golobico Ireno. Vajen je bil žela, ki je pikal v besedah caričinih. Začutil je nenadoma v srcu drugega črva, ki se je zbudil in kljuval, da mu je plalo po žilah. Zagorela je tista tiha iskra, na katero je sicer navalil razkošni palatinec gomilo prekletstva in sovraštva, pa je ni ugasil. Kakor se o tihi polnoči sredi smrdljivega močvirja izza ostudne golazni nenadoma ukreše plamenček, zatrepeta plašno nad sluzasto vodo in razsvetli v noč zagrebeno ostudnost, tako je zaplapolala ta iskra nad Azbadovim srcem. Obdala ga je bolj z grozo kakor z veseljem. Nad vse dvorjanice, nad vsako gizdavo hotnico se je dvignila Irena kakor plamenček nad močvirje in razsvetlila s svojim žarkom kalužo, po kateri je brodil Azbad. Davno je že zaigral vero v poštenje, v značaj, v resnico. Z jezikom je klical Krista, v srcu je žrtvoval malikom. Ali danes je dahnila despojna v njegovo dušo in razpalila žar, kateremu ni vedel imena. Snel je roké izpod glave in jih sklenjene pritisnil na čelo.

»Ali sem ljubosumen na Ireno? Kaj jo še ljubim? Ljubim? Ali nisem že davno iztrošil zadnji utrip srca, ki bi mu utegnil reči ljubezen? Ljubezen je fantom. Užitek resnica. In vendar –«

Azbad je planil z ležišča in hodil nemirno po marmoru. V srcu je čutil vulkan. Kakor neprozorni valovi se mu je dvigalo nekaj iz prsi in pljuskalo v glavo. Iskal je skale v teh valovih, da bi vrgel sidro, iskal jo je, a je ni našel. Gledal je na valovih Ireno, ki jo muči na smrt maščevalnost Teodore. Iz valov se je bleščal njen bledi, solzni obraz, usahle roke so gledale po penah in se lovile zanje, tonile in se pogrezale v brezdanje globine. Zdelo se mu je, da kliče Irena na pomoč, da je izrekla s tiho vdanostjo njegovo ime in ga rotila, naj se spomni ljubezni, katero ji je nekdaj prisegal, in naj jo otme.

Razburjen, omotičen in razdvojen se je zgrudil Azbad na trdo ležišče, veke so se strnile, viharen sen je zgrnil čezenj peruti.

Drugo jutro je sedel truden ob mizi. V obraz mu je svetilo sonce. Na licu mir, kakor gladina tihe Propontide. Odmaknil je roko od glave, udaril krepko po mizi in se zasmejal sam sebi.

»Nisem pil in vendar sem bil pijan snoči! Smešno! Človeku zavre kri in iz moža se rodi zaljubljen dečák! Pomni, Teodora! Tudi hlapec zahrepeni po polni skledi. Ostanki so za pse. Irene ne dobiš, Irena bo moja. Golobico si otme jastreb iz zob lisice!«

Azbad je zagrebel prste obeh rok v razmršene, neumite in nemaziljene lase, zaklopil oči in se zamislil ob mizi. Sužnja Melita je prinesla zajtrk na srebrnem ploščku: sadja, surovega masla, slaščic in zavretega vina. Soparne meglice so kipele iz pozlačene vinske čaše. Melita je stala ob Azbadu kakor svečenica pred malikom, kateremu žrtvuje kadilo. Vročina je puhtela iz močnega vina, magister equitum se ni ganil. Meliti so se dvigale razburjene prsi, odložila je zajtrk na kamnitno mizico, pristopila k Azbadu in se dotaknila z belo lahtjo njegove roke. Vztrepetal je, dvignil glavo in jezno velel: »Proč! Miruj!«

Vdana sužnja, ki ga je blazno ljubila, je molče odšla; pred vrati se je sesedla in na rdeči kamenček v mozaični zvezdi so tekle njene solzé.

Še dolgo se ni ganil general palatincev. Zajtrk je omrznil nedotaknjen na mizici, pred vrati je zaman pritiskala Melita uho na zavese, kdaj se zdrami iz morečih misli njen sokol.

Nenadoma pa je planil Azbad od mize. Vse niti načrta so se združile v tesen vozel, ugib je bil rešen.

»Tako se zgodi! Hlapec bo obedoval, despojna bo pogrešala drobtin! Torej jaz ne smem ponjo. Pojde Rustik. Naj gre! Jaz pa napišem Ireni list, dobim tekača in ga še danes odpošljem. Razodenem ji načrt Teodore, prisežem svojo ljubezen, ponudim ji denarja, da ubeži, preden se vrne stric. Dam ji naslov v Odrin do prijatelja, odpovem se vsaki želji, zarotim jo na sveto Trojstvo, da sem storil to iz prave ljubezni. Irena se zboji dvora, verjame meni in, ko bo pri prijatelju, bo kmalu tudi pri meni! Teodora pa zve, da je ušla, in jaz bom imel priliko, da se ji maščujem, ker mi ni zaupala!«

Takoj je sédel in pisal list Ireni. Popoldne je že dirjal zanesljiv tekač s pismom in denarjem iz Bizanca po Solunski cesti v Toper .

Rustikovo poročilo o Epafroditovi smrti je vznemirilo ves Bizanc. Senatorji so na trgih glasno govorili o strašni božji sodbi, ki je gotovo zalotila žalivca svetega despota in ščuvarja naroda zoper despojno. Z najživahnejšo domišljijo so prekašali drug drugega, ko so slikali, kake muke je pripravil satan na dnu pekla za tega izdajalca krščenikov in branitelja barbarov. Kadar pa so sedeli doma za dobro zapahnjenimi vrati, so iskreno pomilovali njegovo usodo in premnogi kratko in malo verjeti niso mogli, da bi bil šel Grk sam v smrt. Zato so na trgu še glasneje širili javno mnenje o njegovi pogibeli.

Še dolgo se ni ganil general palatincev. Zajtrk je omrznil po nizkih tabernah ob Zlatem rogu, kjer se je zbirala množica. Tudi ta je na glas klicala Luciferja, naj zakuri največji kotel za Grka. Ob pozni uri pa, ko so sence sumljivih dvornih ovaduhov poizginile, so se nagnili v stisnjene kroge preko lončenih vinskih vrčev in z na pol pogoltnjenimi vzkliki kleli Upravdo in častili Epafrodita kakor svetnika na zlatem tronu.

Ob takih pogovorih se je zbudilo vnovič veliko zanimanje za Slovena Iztoka. Z živo radovednostjo so pričakovali novic od severa in stavili med seboj, je li Sloven utekel ali ga je dohitela konjenica preganjalcev. Pozabili so ob tem celo na vojsko v Italiji; še o generalih Belizarju in Mundu niso toliko govorili kakor o Iztoku. Nobenega ni bilo ne med barbari ne med sužnji in celo pri vojakih ni bilo nikogar, ki bi bil privoščil Iztoku, da bi ga privlekli nazaj v Bizanc. Marsikdo je zastavil zadnje statére za Iztoka samo iz vroče želje, da bi utekel preko Donave.

Nad tem nevarnim vulkanom, ki mu je v srcu vrela nezadovoljnost in sovraštvo do despota, je sedel visoko v svoji palači Upravda in pisal noč in dan prefektom v province nove davke za vojsko in za stavbo sv. Sofije. Cele tolpe lačnih posestnikov, ki so pustili zemljišča, so se nateple v Bizanc ali uskočile preko meje k sovražnikom cesarstva, ker niso mogli zmagati davka. Vdanosti, ljubezni in zvestobe ni bilo nikjer. Vse se je klanjalo, vse klečeplazilo, srca pa so gojila same kletve in upor.

Zato je šumelo mesto v skrivni radosti, ko so se vrnili vojaki, ki so zasledovali Iztoka. Vse taberne so bile nabite, na trgih je bilo stebrovje pretesno, da bi sprejelo vse množice odličnjakov.

»Utekel! Utekel!« je šlo skrivnostno od ust do ust. Na glas pa so donele kletve in se dvigale pesti ter pretile severu z novim Hilbudijem. Vojaki, ki so šli čez Hem za bežečim Iztokom, so bili svobodni gostje pri vsaki družbi. Stokrat so s silnim pretiravanjem ponavljali o grozotah, ki so jih videli v Trakiji in po Meziji. Pripovedovali so, kako strašno je gospodaril bežeči Sloven, razdiral trdnjave, ugnal cele legije, naropal orožja in blaga, gonil samega Tunjuša in prebrodil Donavo pri razvalinah trdnjave Turris, kjer je bil pred kratkim tostran reke nepremagljivi Hilbudijev ostrog. In ko so se vračali s Tunjušem, ki ga je pozval predse Upravda, jih je dohitelo nekaj Hupov, ki so jim sporočili, da je Iztok porazil vso vojsko Antov, ki da so bežali biti in klani kakor črede ovac do reke Tiaranta in prek nje do doma Varhunov.

»Iztok je slavnejši od Belizarja. Mundus je centurio, ne pa general v primeri s tem barbarom! Nad Bizanc pride! Naj pride! Prizanesel bo ljudstvu. A Teodora in Azbad – vajini koži bomo kupili in jih dali v stroj za jermene!«

Tako so skrivaj ugibale gruče ob pozni noči.

Drugo jutro, ko je prišel Tunjuš, ki je moral od ugrabljene Ljubinice z Iztokovimi zasledovalci v Bizanc pred Upravdo, je dospelo nemudoma poročilo, da so Huni pridrevili v Mezijo, prestopili že reko Panysus in da preté Trakiji. Justinijan je bil zbegan. Pozval je nekaj senatorjev, poklical Belizarja, toda pravega izhoda iz zagate ni našel. Belizar si je drznil, da je očital despotu občevanje s Tunjušem. Slepar je! Naj mu ne zaupa. Despot je za to zvestega zmagovalca nagradil s tem, da mu je črtal iz vojske najboljšo legijo, ki mora ostati v Bizancu za obrambo proti barbarom. Nato je dovolil vstop Tunjušu.

Hunu so se pokazale sive pege na obrazu, ki ga je pritiskal na preprogo pred Upravdo, ko mu je despot jezno očital, da Huni ropajo po carstvu.

»Niso Huni, niso ljudje izpod mojega povelja! Varhuni so, ki napadajo tudi mene, a sem jim zadal že mnogo porazov. Toda številni so kakor kobilice in njih povodenj požira moje, tebi zveste molojce.«

Justinijan je pomenljivo pogledal Belizarja, ki je stal ob prestolu. Belizar je ponižno sklonil glavo, dasi je videl sumljive pege na Tunjuševem licu.

»Pomoči mi je treba, jasni despot, in v pomoč bi mi bili Anti, katere sem z velikimi žrtvami razprl s Sloveni.«

»Govori, kaj želiš?«

»Podari Antom opustošeno zemljo tostran Donave in moja skrb bo, da jih naščuvam zoper Varhune. Razplete se boj v Meziji in v Trakiji bo mir. Klali bodo drug drugega in nihčè ne prestopi Hema. Tudi Sloveni udarijo gotovo čez Donavo. Tam jih sprejmemo jaz in Anti tako, da ne prestopijo zlepa več na desni breg.«

»Dasi nosiš pesjansko glavo med rameni, vendar ni nespameten tvoj nasvèt. Največji despot se poniža in pohvali tvojo misel. S teboj pošljem poslance. Pokliči starešine Antov v Turris in tam se jim izroči zemlja, ki je doslej moja last, in sklene pogodba, da za plačilo odbijajo napade Varhunov na moje carstvo. Še danes odpotuješ s poslanstvom.«

Tunjuš je pripognil čelo zopet do tal, dvignil glavo in z drobnimi očmi prosil še besede.

»Jasni despot naj ne pozabi, da je pot nevarna. Sam sem, nimam spremstva, razbojniki pa se množe kakor gosenice.«

»Dam ti pismo, ki te bo čuvalo. Iz oporišč te spremijo legionarji. Brez skrbi boš potoval.«

»In taberne ob poti so se podražile. Nihčè ne sprejme potnika zastonj. Denar sem iztrošil, ko sem, zvesti hlapec, sejal boj med Anti in Sloveni.«

»Tudi plačilo ti da tisti, ki je največji pravičnik na zemlji!«

Tunjuš je odšel iz palače. Po hrbtu je čutil curke potu. Poiskal je gostilno in z divjo slastjo trl koščice pečene perutnine in goltal vino, da se mu je pocejalo po redkih kocinah. Ko se je nasitil, je sunil z nogo mizico, da se je prevrnila, in se zleknil po kamnitni klopi.

»Na Atilovo pamet, zopet sem ga preslepil! Kaj so mi mar Varhuni in kaj mi je mar bizantinsko carstvo? Tunjuš skrbi zase in za svojo lepo Ljubinico.«

Divjak je zacmakal z ustnicami in s širokim jezikom obliznil od vina mokre kocine pod nosom. Vzbudilo se mu je neizmerno koprnenje po ugrabljeni Ljubinici. Srce se mu je razburilo, da ni vzdržal več na klopi. Z divjim truščem je udrl iz pivnice in poiskal žida, ki je prodajal dragocen lišp za ženske. Nakupil je polno nedrje narokvic, uhanov, korald, zlatih zapon in zaponic, da odene z njimi lepo deklico.

Ko se je vračal v stražnico na dvoru, kjer je imel dobiti pismo od Upravde in denar, je godrnjal:

»Če bi Upravda vedel, da bo Iztokova sestra ovenčana z njegovimi bizantinci, ha, na Atilovo modrost, zvrtelo bi se mu na prestolu. Pesjansko glavo nosiš, mi je rekel. Toda v njej so možgani, ki so Atilove krvi. In Atila je bil vladar, ti si pa babjak, oven, hudič. Nahrulim narode, resnica, pa ne tebi v korist. Ti plačaj vole, meso bo užival Tunjuš. Zapleše boj, jaz se umaknem proti jugu in posvatujem z Ljubinico. In še pismo mi daš. Hvala lepa! Bom vsaj brez skrbi ropal! Kaj res upaš, da ponesem svojo glavo pod Iztokov meč?«

Ko je legal večerni hlad na Bizanc, so jezdili trije odposlanci skozi Odrinska vrata s Tunjušem na čelu. Nosili so s seboj carska pooblastila, da sklenejo zavezo z Anti zoper Varhune in Slovene. Vinjeni Tunjuš je tehtal z levico težko mošnjo zlatih bizantincev, ki jih je dobil od Upravde, in godrnjal s hripavim glasom hunsko pesem o beli golobici in sivem sokolu.

Skoraj ob istem času je drdrala pri zapadnih vratih iz Bizanca Rustikova dvokolnica. Prefekt je namreč nekaj dni veseljačil v mestu. Azbad ga nalašč ni opozoril, da mora takoj v Toper po ubeglo dvorjanico. Hotel je dobiti časa za njen beg.

In res je tedaj Azbadov dirkač že izročil pismo in denar Ireni v Toperu.

Trinajsto poglavje

Na prefektovem vrtu pod platano sta sedeli Irena in Cirila. Razbeljeno nebo je bilo požoltelo od žarkov zahajajočega sonca. V vrhovih platane so listi enakomerno nihali. Od Egejskega morja je dihnil večerni veter po hladnih valovih in pobožal razžgano zemljo, kakor bi po rosnem čelu trudnega težaka potegnila mehka roka.

Cirila je sedela na nizkem stolčku ob Ireninih nogàh. V naročju so se krivili med prsti pergamenti skrivnostnega razodetja. Velike oči je upirala sužnja v Ireno, ki je slonela ob deblu platane in z na pol odprtimi očmi hrepenela nekam za žarki tonečega sonca. Desnica ji je počivala na belem kamnu in pila iz njega hlad, ki je skrit v gosti senci kljuboval dnevni vročini.

»Prejasna, ali naj nadaljujem?«

Sužnja je razvila svaljek med prsti in čakala povelja.

Irena ji je dala znamenje z levico, naj pergament spravi. Ni si upala glasno spregovoriti, kakor bi se bala, da izgovorjena beseda razžene mistične sanje, v katere se je zaplela njena duša.

Odkar je ubežala Bizancu in dvoru, odkar ji je usoda ugrabila najdražji bitji, Iztoka in Epafrodita, se je zatapljala čedalje večkrat v koprneče sanje. Življenje v Toperu ji ni ničesar nudilo. Kadar je šla v javnost, se je morala vselej zakopati v skrivnosti dvornih šeg. Težka, bogato vezena stola, posuta z dragim kamenjem, se ji je zdela breme, veriga, plašč hinavstva. V družbi sicer odličnih žensk, pa vendàr provincialk, je morala govoriti šepetaje, pritajeno, da je čuvala skrivnost in božanski značaj, ki ga je ljudstvo prisojalo dvoru. Zato je bežala pred javnostjo, iskala tihih vrtov, samotnih logov, kjer je v platneni halji uživala svobodo in glasno odpevala odkritosrčni naravi. Kadar koli se je vrnila iz javnosti, je snemala z gnevom in studom težke obleke, kakor bi se otresala verig. In vselej je ponavljala govor škofa Synesija: »Kaj ste Rimljani boljši, odkar se odevate v škrlat in posipate z zlatom? Komedijanti v kamnitnih plaščih, kuščarji ste, ki si ne upate glasno govoriti, ki si iz lukenj svojega lišpa ne upate na luč, da vas ljudstvo ne spozna, da ste kljub temu ljudje!«

Ob taki priliki ji je srce z neizmernim koprnenjem zahrepenelo po barbaru Iztoku. Gledala ga je v prteni halji, videla, kako so zapluli nemaziljeni kodri, ko se je popel na konja v hipodromu. Tedaj ga je zaljubila, preprostega, svobodnega, brez verig, brez krinke. In sedaj je šel, odvrgel oklep in tam za Donavo jezdi na čelu vojakov kakor nekdaj v hipodromu. Ali misli nanjo? Ali pride ponjo?

Dnevi bežé, tedni se vlečejo – in sla ni od juga in ni ga od severa.

In njene misli so se napotile po neznanih potih in iskale ljubljenega po gozdih, ga klicale v goràh, prosile popotnike ob cestah, naj ga poiščejo, ponujale trgovcem statérov, da jo vzemo s seboj v deželo Slovenov.

Cirila je poznala gospodarico. Vselej se je tiho umaknila, da je potovala Irena sama s tihim koprnenjem in s sladko žalostjo za Iztokom. Tako je odšla tudi ta večer z vrta in se napravila po Toperu.

Na stisnjenem foru pred majhno baziliko so se gnetle toperske deklice. Vzkliki začudenja so se glasili iz množice, ko so prihajale svilene nosilnice, v katerih so sedele žene častnikov, bogatih trgovcev in davčnih zakupcev. Ni jih bilo mnogo v Toperu, zato so bile toliko bolj čaščene in spoštovane.

Tudi Cirila, dasi svobodna sužnja, je uživala velik ugled zaradi dvorjanice Irene. Deklice so se ji umaknile, ko se je stisnila za belo nosilnico, da pride do prodajalnice in si ogleda lepotičje, ki se mu čudijo ženske.

Trgovec je postavil ob kamnitni plošči, za katero je stal, dva lepa bronasta svetilnika. Veselo je migotal na njih bleščeči se plamen grškega goriva. Ciriline oči so se široko razprle, ko je zažarel pred njo razprostrti lišp. Magična luč je povečala sijaj zapon, zlatih uhanov, draguljev, vdelanih v narokvice, jantarja, korald in snežnobelih koščenih glavnikov. Stotero željnih oči se je paslo z naslado po tem lišpu in tiha zavist se je dvigala v dušah, kadàr je bogata trgovka segala po dragocenostih in jih izročala sužnji v mahagonijevo skrinjico.

»Na samem svetem dvoru nimajo lepšega nakita!«

Cirili je nehote ušla polglasno ta sodba, ki so jo prestregle deklice v njeni bližini in jo šepetale sosedam.

»Na svetem dvoru nimajo lepšega!«

Cirila se je prestrašila. Zato je hitro popravila sodbo in govorila glasno:

»Na svetem dvoru, pravim. Toda sveta despojna, ha, to so smeti, če bi videli njeno krasoto!«

Tedaj je sužnja začutila, kako so se zapičile vanjo drobne oči trgovčeve. Ozrla se je vanj. Po hrbtu jo je spreletel mraz, mravlje so ji zagomezele po vseh udih in splašena je iskala gazi, da bi utekla. Trgovec pa ji je prijazno namignil, prijel z dolgimi, šilastimi prsti zlato zapestnico, dva zvita delfina, posuta po luskinah z berili in topazi, za oči dva granata, in jo dvignil proti luči, da je zableščalo.

»Samo sveta despojna nosi lepšo zapestnico! Resnico govoriš! Ali si uganila resnico, ali si jo spoznala na dvoru?«

Cirila je zbirala moči in se pritajevala, da bi ne izdala razburjenosti. Zakaj v trgovcu je spoznala evnuha Spiridiona.

Ko je bežal Epafrodit in je Numida v Toperu poiskal Ireno, da ji je povedal o rešitvi Iztoka in begu Grkovem, ni omenil Spiridiona. Zato je sužnja slutila v njem dvornega vohuna, ki je pod krinko trgovca poslan od despojne, da stika za Ireno.

Ko pa je trgovec vprašal, ali je bila na dvoru, se je razveselila, misleč, da je ni spoznal.

»Cirila je živela na dvoru,« se oglasi žena najbogatejšega trgovca. »Sužnja je dvorjanice Irene, ki biva med nami!«

Sužnja bi bila rada stegnila roko in pritisnila bogati gospe dlan na usta. Ali bilo je prepozno. Videla je, kako se je evnuh začudil, kako sklenil roke na prsih in se priklonil, da je s čelom skoraj dosegel razloženo zlatnino.

»Jasno dvorjanico iz svetega Bizanca imate! O Toper, raduj se časti neizmerne! Povej, sužnja, prejasni gospodarici, da se ji klanja trgovec Teofil iz Soluna in prosi, če bi smel pred njeno, od sijaja presvete despojne ožarjeno lice. Nevredni hlapec je srečen, če sme poljubiti nogo tisti, ki je hodila z največjo despojno vesoljne zemlje!«

Gospe in deklice so se ob trgovčevih besedah priklanjale, kadar koli je izrekel Spiridion-Teofil ime despojne. Cirila je bila zbegana. Priklanjala se je po dvornih šegah, kakor bi stala pred samo carico, pa beseda ni mogla prek ustnic. Zato je izpregovoril vnovič Spiridion.

»Sužnja, govori, kje biva jasna dvorjanica? Ali more pred njeno lice hlapec?«

»Gospodarica sedi na vrtu pod platano in razmišlja.«

»Sužnja, poplača te Krist, ki je dober, ako me vedeš prednjo. Glej, zapestnico ji podarim, če me vedeš do nje. Zakaj Teofil se boji Boga in če podarim njej, podarim v duhu despojni. In kar damo svetemu domu, damo Kristu in Krist, ki je dober, nas nagradi!«

»Večer je, Teofil! Poglej ljudstva! Ne utegneš nocoj!«

»Da govori tako sužnja! Ni te navdahnila sveta Sofija! Nikoli! Kdo poreče pod soncem: ne utegnem, če ga kliče prilika, da pade na obraz pred carico zemlje in morja? In kdaj so pognale črvu peruti, da bi sedel na kupolo carske palače? Vesel je, če prileze na travnato bilko in se ogreje v soncu. Jaz grem s teboj!«

Trgovec je takoj položil zapestnico v baržunasto škatlico, pospravil zlatnino ročno v zaboj, postavil k njej krepkega sužnja za varuha in odšel skozi gnečo izpred bazilike za Cirilo. Množica ga je pozdravljala, on pa je s povešeno glavo mrmral: »Blagor tebi, Toper! Blagor, blagor!«

Ko sta dospela po ozkih ulicah do prefektovega dvora, se je ozrl Spiridion z vajeno previdnostjo preko ramen na desno in levo. Nihče jima ni sledil. Pospešil je korak za bežečo Cirilo, ki je šepetala molitev k apostolu narodov, naj otme Ireno, kakor je njega Bog otel iz morske globine. Zakaj prepričana je bila še vedno, da je evnuh poslan od dvora.

Spiridion jo je prijel za roko.

»Cirila! Ne boj se me! Saj me poznaš?«

»Spiridion!« je dahnila.

Evnuh je posegel z levico na njene ustnice.

»Molči! Ne govori niti v mislih mojega imena! Umoriš me!« 

Cirila ga je nejeverno pogledala in s studom odklonila njegovo roko.

»Ako si izdajalec moje gospodarice, naj bo tvoj delež na vrbi kakor Judežev!«

»Cirila, ti ne veš, da sem utekel z Epafroditom? Ne veš, da sem v njegovi službi in da nosim na srcu pismo Ireni? O, nebo se odpre nocoj nad njo! In Iztoka sem rešil jaz, jaz, Cirila. Bog me ne pogubi. Mogočno bo pritisnilo to dobro delo na sodbi skodélo v zveličanje.«

Sužnja se je pomirila; svetilka na hodniku je razsvetlila evnuhovo lice in Cirili se je zdelo, da ni prevare v njegovih očeh. Mignila je, naj počaka, da pojde na vrt k Ireni.

Naglo se je vrnila in povedala, da je ni več pod platano. Šla sta pred spalnico. Cirila je odprla vrata in se bližala Ireni, ki je klečala pred ikono v grozni žalosti. V roki je še držala zmečkan pergament, Azbadovo pismo, ki ji ga je izročil tekač, vtem ko je odšla Cirila na trg.

Ko se je je Cirila dotaknila in pokleknila ob njej, se je razblinila za trenutek pusta meglà, ki jo je objela in jo stisnila, kakor bi se omotale krog nje vrvi in jo držale v tesni ječi. Ko pa se je ozrla proti vratom, kjer se ji je klanjal Spiridion, so se nategnile te grozne vrvi usode tesneje krog njenega srca, stene duševne ječe so se zožile, da je kriknila od bolesti in se oklenila sužnje, naj jo ščiti. Prihuljena postava evnuhova je priklicala prednjo bizantinski dvor. Zagledala je že maščevalno roko despojne, slišala natančno zasmeh dvorjanic, drsela po stopnicah v ječo, kjer je zdihoval njen Iztok, in za njo je donel smeh po hodnikih, ko so se zaprla vrata in jo je objel duh po trohnobi in plesnobi. Obvladalo jo je hipoma, da so ji odpovedale moči in se je roka krčevito oprijela Cirilinega vratu. Toda vse je trajalo trenutek, evnuh je dvignil tretjič glavo in se še tretjič niže klanjal pred dvorjanico.

Tedaj se je v Ireni kakor iz obupa rodila silna, odporna moč. Azbadovo pismo je stisnila še tesneje z roko, ga vrgla na tla, se ponosno dvignila, stopila na list in z ostrim glasom zapretila evnuhu:

»Poberi se, Judež! Povej despojni, da sem svobodna, da ne maram več svilenih in zlatih verig, da moja roka tudi železnih ne sprejme, rajši umrem! Pojdi, ker te nisem klicala!«

Ireni se je tresla iztegnjena desnica, stala je ponosna in mogočna kakor utelešeno povelje, kakor carica, ki veleva nepreklicne ukaze.

Sužnja se je oklenila njenih kolen, Spiridion je občutil po udih od mladosti vgnezdeno suženjsko plahost in kakor brez volje pokleknil na pragu.

Irena je krepko udarila z nogo po pismu in odsunila sužnjo.

»Proč tudi ti! Pojdi z njim, izdajalka, ki si mu odprla mojo spalnico! Ostanem sama in kljubujem usodi! Z menoj je Krist, ki skrbi za lilije na polju in bo skrbel tudi zame!«

»Utolaži se, jasna dvorjanica! Spiridion prihaja z blagovestjo!«

»Z blagovestjo? Z dvora ni zame blage vesti, od ondod pride zame samo pogin!«

Evnuh je dvignil oči, po licih je žarel od veselja in spoštovanja.

»Vredna si, prejasna, da sedeš na prestol! Tako si mogočna! In jaz bi ti služil zvesto kakor spreobrnjeni Savel Gospodu!«

»Ne kliči Gospoda, če si v službi krivičnikovl Njegova roka je grozna. Zadene te!«

»Mila gospodarica, Spiridion ne služi krivičnikom. On je poslanec Epafroditov!«

Ireni je omahnila še vedno stegnjena desnica ob beli haljici, glava se ji je nekoliko nagnila in komaj razumljivo je izrekla:

»Razodeni mi, božja Modrost, ali so to tvoja pota ali hodi satan po njih!«

»Neizvedljiva pota Gospodova so to, jasna dvorjanica. On je dvignil svoj rog, da mazili z oljem sreče tiste, ki so nedolžno trpeli.«

Spiridion je razgalil tuniko, odvezal bel ovoj, ki ga je imel pripasanega čez prsi preko leve rame in izmotal iz njega zapečateno pismo.

»Beri, prejasna, in tvoj jezik bo pel hvalnice do belega jutra!«

Evnuh ji je podal Epafroditovo pismo, ki ga je Irena sprejela s tresočo se roko.

Stopila je pod plapolajočo lučko in pogledala pečate.

»Njegovi! Epafroditovi! V njegovi vili v Bizancu sem videla ta pečatnik. Razjasni mi temo, Spiridion! Vera mi še omahuje.«

Irena je sedla trudna na svileno blazinico in strmela v pečate na pismu, ki ga je držala v rokah, ne vedoč, ali je v njem strup ali balzam.

Cirila se je približala gospodarici, sedla k nogàm in ji razodela neznano tajnost, da je Spiridion pomagal oteti Iztoka in da je pobegnil z Epafroditom z dvora.

»Prejasna, beri! Videl sem, da tare žalost tvoje srce. Razvedri se ob besedah dobrega Epafrodita!«

»Ne morem takoj. Moj duh je truden! Po sencéh mi kljuje. Cirila, prinesi mi vodé! In ti, Spiridion, kaj je moj dolg?«

Evnuhu je zaigralo srce in po sili mu je hotelo zažareti oko, ko se je domislil nagrade. Toda potajil je svojo strast.

»Nisem tvoj služabnik, služim Epafroditu in ta mi poplača trud. Predrznem se celo, da ti ponudim to zapestnico. Na Artemido, da despojna ne nosi lepše!«

Evnuh je odprl škatlico in ji ponudil zvita delfina.

»Trgujem sedaj v Solunu in v Toper sem prišel z zlatnino, da sem mogel do tebe. Tako je velel Epafrodit.«

Irena je pogledala dragoceni nakit in zmajala z glavo.

»Ne morem sprejeti, ker bi ti ne mogla plačati. Resnično, nisem videla lepše pri despojni!«

»Ne vprašam za plačilo, prejasna, sprejeti moraš! To je ukana, moja ukana, da sem mogel do tebe. Cirilo vprašaj! Stvar je draga, zelo draga, toda za Epafrodita je to smet, ki jo vrže v morje, da podraži ribice.«

»Torej bo moral plačati on? Težko zame!«

»Njegova volja, prejasna, njegova sveta volja! Prišel je Numida, prinesel pismo iz Aten in govoril besede: – Nesi, Spiridion, to pismo v Toper k Ireni! Čuvaj ga, kakor čuvaš sebe smrti in pogubljenja. Ne boj se stroškov! Funti staterov so prah, pena, samo pismo izroči! In narokvica je ukana, je pena na poti do cilja. Za teden dni se zopet oglasim pri tebi in sprejmem morda odgovor.«

»O predobri Epafrodit! Pridi! Toda varuj se izdajalcev!«

»Teofil mu ni bil izdajalec nikoli! Poslej sem namreč Teofil, bogoljuben trgovec iz Soluna – mojega pravega imena ne izgovarjaj, prejasna, niti v sanjah – in kakor nekdaj na dvoru služim zvesto Epafroditu.«

Tedaj se je Irena domislila mošnjice zlatnikov, ki jih je poslal Azbad s pismom.

Segla je po njej na belo mizico in jih izročila evnuhu.

»Plačati ne morem, pa vzemi to, kar imam!«

Spiridion je sprejel kleče mošnjico, poljubil Ireni roko in odšel za Cirilo iz hiše.

Ko je bil že na ulici, je skrbno potehtal mošnjiček. Njegov spačeni obraz je oblila čudovita sladkost.

»Na Merkurja, ta teža diši po zlatnikih! O, o, Teofil, modro trguješ!«

Ko se je sužnja vrnila do Irene, je slonela ta na mizici in gledala na pečate Epafroditovega pisma.

»Gospodarica!«

Cirila se je stisnila k njenim nogàm in z zvestimi očmi motrila Ireno.

»Zakaj je žalostna moja prejasna? Obiskal te je Krist s svojo ljubeznijo, a radosti ni na tvojem licu?«

»Cirila, ti ne veš, kaj se je zgodilo, ko si bila odsotna. Poglej in preberi!«

Pokazala je s prstom na tla, kjer je bilo poteptano Azbadovo pismo. Sužnja je segla po njem in naglo brala.

»Ne zaupaj, prejasna! Azbad je slepar!«

»In stric Rustik?«

»Stric Rustik –« je ponovila sužnja.

»Ta gori za Bizanc. Če me odpošlje na dvor? O, Cirila, kako strašno bo maščevanje despojne!«

»Ne boj se, prejasna! Krist, Vsevladar, te je otel iz Bizanca, otme te iz Topera, ako Azbad ne laže. Toda on laže. Nastavil ti je zanko. Stric te ljubi in te ne izroči dvoru.«

»Da bi mogla verjeti tvoji sodbi! Moje srce sluti grozo!«

Cirila je sklenila roké k molitvi. V njenih žarečih očeh je kipelo od svetega upanja. S skrivnostnim glasom je začela izrekati božje obljube pravičnikom, kakor jih je brala v psalteriju: »Kdor prebiva pod varstvom Najvišjega, ga bo obdal s ščitom. Izpeljal ga bo iz zanke, ki so mu jo nastavili. Nepoškodovan pojde preko baziliskov in njegova peta bo poteptala leva in drakona.«

Irena se je dotaknila prvega pečata na pismu. Počil je vosek, dotaknila se je drugega, svilena vrvca je zdrsnila s pergamenta, prsti so se ji tresli, vsa duša ji je obvisela na lepih črkah, ki jih je pisala spretna trgovčeva roka.

Sužnja je utihnila; gibale so se samo ustnice v molitvi, njeni pogledi so s strahom in upanjem viseli na očeh gospodarice, ki je pričela brati. »Prejasna dvorjanica, ljubljena hčerka Irena!

Umrl sem, utonil v toperskih vodàh s svojo najboljšo ljubljenko, prekrasno jadrnico. Na dnu morjá mi stavi ona nagrobnik in jaz šepetam nanj napis: Epaphroditus in pace et in Christo. V miru počivaj, trgovec Epafroditus! Živi pa naj oče Irene in Iztoka! Umrl sem Bizancu, umrl dvoru, da živim samo tebi in tvojemu vrlemu junaku, kateremu dolgujem življenje. Ko bi njega ne bilo, bi bile moje kosti že davno sprhnele pod mrzlim Hemom. Irena, hčerka moja – tako te bom odslej nazival – obilno me je blagoslovil Bog in jaz mu bom hvaležen s tem, da bom ščitil tiste, ki jih preganja peklenski zmaj na bizantinskem tronu. Sprejel sem boj; izvojujem ga do konca.

O, koliko solzá sem videl v provincah, kjer izžema despotova roka živo kri iz teles ubogih podložnikov! Po zidu cerkve svete Sofije se cedé krvave srage narodov, iz biserov se bleščijo solzé. Božja Modrost se ne veseli darov, ki se jih drži kri ubogih. Prišli bodo veki in gledali bodo grozno prekletstvo nad stavbo, ki jo zida oholost sebi, ne Bogu. Večja bo sramota hiše božje, kakor je bila sramota jeruzalemskega templja.

V duhu te gledam, ko bereš te vrste, kako ti drhti nežno telo v trepetu in grozi. Ne boj se! Krog mene ni izdajalcev. Glasno lahko preklinjajo v Atenah moji prijatelji Bizanc – naše kletve ne segajo preko morja do Propontide. Tudi pričujoče pismo izročim v varstvo zvestega Numide, ki si da prej iztrgati živo srcé in prsi, kakor bi dovolil nepoklicanemu pogled v pismo. Jutri odpotuje na kupčijski ladji mojega prijatelja v Solun. Tam biva Spiridion, evnuh, trgovec. Ti se čudiš! Čudi se, pa ne plaši se. Tudi njemu lahko brezpogojno zaupaš. Kupil si je z mojim denarjem hišo in začel trgovino. Izdajstva se ni bati. Strah pred mukami in smrtjo mu veže grlo. Zakaj brez njegove pomoči bi bil težko otel Iztoka in to na dvoru vedo, ker je tisto noč izginil. Njegovo grozno slo za denarjem pa utešijo moje polne skrinje zlatih bizantincev. Velel sem mu iti zato v Solun, da je blizu tebe. Ko bi slutila najmanjšo nevarnost, beži iz Topera in se skrij pri Spiridionu. Sicer upam na strica, ki te gotovo ljubi. Kdo bi te ne ljubil, angel? Kljub temu pa nisem brez strahu. Trgovci trdijo, da je stric strog in okruten, da gori za despota, da je slavohlepen, in to je nevarno zate. Bodi previdna!

Jaz bivam sedaj blizu akropole. Na aeropagu žalujejo modrijani, ker je Justinijan zaprl vse stare modroslovne šole in zapretil ostro kazen vsem, ki prekršé ta zakon. Platon in Aristotel se dolgočasita, ker ni učencev, da bi se zbirali krog učiteljev. Vse čuti, kmet in učenjak, težko roko despotovo. Nebo že mora plesti bič za takega vladarja. In glej, hčerka moja, neke slutnje so se vgnezdile v mojo dušo! Noč in dan mi govori čudoviti orakelj v prsih, da je Krist pozval barbara Iztoka, ki naj udari na te, ki skrunijo blagovest z dejanjem in življenjem.

Junak, kakršen je on, dvigne narode onstran Donave in prihrumi nad mesto, da se maščuje za krivice. Véruj, da se bližajo dnevi, ko boš trpela in trepetala zanj. Toda zaupaj! Epafrodit ne leže v grob, doklèr ne bo videl združenih teh dveh, ki mu jih je izročila usoda v varstvo.

Da izvršim to nalogo, se napotim čimprej v Solun. Moje staro srcè se je ogrelo ob vajini ljubezni. Brezmejno hrepenim po tebi. Bodi srečna, bodi zdrava! Upaj nanj, ki je vreden tvoje ljubezni. Iztok te ne pozabi nikdar! Da bi le slutil, kje si, prišel bi bil že pote. Toda v noči, ko sem ga iztrgal iz zob leopardinje, sem mu prisegel, da te čuvam jaz in da te jaz izročim njemu.

Ali je že prišel čez Donavo? Nisi čula ničesar o tem? Nadejam se, da ti že veš. Do mene še ni dospelo poročilo. Toda prepričan sem, da se je otel. Zakaj konji so bili nedosegljivi.

Končavam. Od tod ne dobiš več pisma. Vidiva se v Toperu ali Solunu. In tedaj bo najina radost velika.

Pozdravlja te

tvoj oče Epafrodit.

Ko prebereš pismo, sežgi ga nemudoma. Niti trenutek ne sme biti shranjeno pri tebi.«

Ko je Irena prebrala list, so se ji globoke oči ovlažile. Vse lice ji je bilo razpaljeno, prsi so se dvigale v veselem razburjenju, prijela je Cirilo za glavo in jo dvignila k sebi ter jo strastno objela. Sužnja se ji je iztrgala, razjokala se od veselja, pokleknila pred podobo Bogorodice in obljubila pet strogih postov v zahvalo, ker se je vzradovala njena gospodarica.

Irena pa je takoj v sveti pokorščini prižgala ob svetilki dehtečo plamenico in uničila pismo. Pepel je skrbno zbrala in ga spravila v srebrno pušico, ki si jo je obesila na zlati verižici krog vratu in jo čuvala kakor svetinjo.

Tri dni nista govorili Irena in Cirila drugega kakor o Epafroditu in Iztoku. Šepetaje sta izgovarjali imeni pod terebinto na vrtu, zvečer poklekali pred ikono Bogorodice in prebirali psalter. Le včasih se je dvignil strah pred prihodom Rustikovim. Ali to je bila samo drobna meglica, ki je hipoma preminila pod soncem sreče.

Na véčer tretjega dne so naznanili signali prefektov povratek. Irena je hitela stricu naproti v atrij in velela prižgati luči.

Rustikovo lice je bilo mračno in utrujeno. V Bizancu je ponočeval, iztrošil s prijatelji mnogo denarja in pot ga je tudi zmučila. Irena se je preplašila mrkega pogleda. Rustik je ni sprejel prijazno, ni segel po njeni roki, da bi jo potegnil k sebi in poljubil na čelo kakor sicer.

»Za menoj!« je velel osorno.

Kakor splašen golobček je šla neslišno za trdimi stričevimi koraki.

Ko sta bila v stanu, se je obrnil prefekt proti Ireni.

»Hinavka!«

Irena je vztrepetala, na lice sta ji pritekli dve solzi.

»Stric, zakaj si tako krut?«

»Hinavka!« je ponovil še ostreje. »Doma klečeplaziš, bogomoljka, v Bizancu si se vlačila z barbari, s pogani! Sramota!«

V Ireni se je prebudil ponos, ki ima korenine v neoskrunjeni poštenosti. Zravnala se je, uprla oči v strica, solzé so hipoma usahnile. Izpregovorila je ponosno:

»Kdor je govoril to, je nesramen lažnivec! Moja vest je čista!«

»Ne govori, da ne izzoveš moje jeze! Skrunila si čast dvora, zavrgla ljubezen konjeniškega poveljnika Azbada in lazila za poganom!«

»Azbada ne bom ljubila nikdar, ker se mi studi!«

»In vendàr boš njegova žena! To je volja svete despojne, to je želja Azbadova, to je moj ukaz!«

»Nikdar! Rajši umrem!«

»V jutro se takoj vrneš na sveti dvor, od koder si utekla. Hinavka! Sedaj ne utečeš več, ker te bo čuval prefekt Rustik!«

Ireno je spreletela zona, kolena so se ji pošibila in zgrudila se je pred stricem.

Počasi, v grozni bolečini so se ji izvili iz prsi vzdihi:

»Stric – ne ubijaj me! Usmili se me, o Kriste!«

Nato pa so onemele njene ustnice, krčeviti stresljaji so ji gibali telo.

Prihitela je Cirila. Dva sužnja sta dvignila na pol onesveščeno Ireno in jo odnesla v njeno spalnico.

Štirinajsto poglavje

Vojska Slovenov se je po bitki z Anti vračala zmagoslavno proti Svarunovemu gradišču, da bi opravila pod lipo bogovom obljubljene obete.

Ozračje so pretresali divji kriki, iz hripavih grl so se usipale bojne pesmi, drhal se je med seboj do krvi pretepala od veselja. Sivi curki plešočih in rajajočih mladcev so drli skozi loge in široke stepe. Goste gruče možakov so korakale s ponosnimi skoki skozi drn, nad glavami so zamahovali z okrvavljenimi sekirami in klicali slavo Perunu. Pastirji so v sredi gonili nagrabljeno, mukajočo goved Antov in meketajoče trope ovác. Za čredami so omahovali žejni Anti, katere so Sloveni zajeli v boju. Zvezani, osramočeni in osuvani so stopali bratje med brati, sužnji med svobodnimi. Iztok je jezdil z Radom in s konjico daleč za vojsko. Njegovo uho ni razločevalo besed posameznih vzklikov. Čul je samo, kako se je valil pred njim od zmage razbesneli veletok ljudi, da je zemlja bobnela, da so gozdovi vršali in je ječalo ozračje.

Zavedal se je dobro, da je zmagal samo on. Potolkel je Hune, razgnal Alane, zaveznike Antov, potolkel izdajalca Volka; vojska ga je častila in ljubila, a vendar ni bilo veselja v njegovem srcu. S studom je gledal krvava kopja in počrnele sekire, ki jih je umazala bratska kri. Njemu se je tresla roka, ko je otrl meč ob rosno travo, da je izbrisal z njega sledove, ki so kričali, da je moral zamahniti po Volku, izdajalcu, a bratu. Saj se pogubna misel ni rodila v Volkovi glavi. Vsejal jo je sovražnik – Tunjuš.

Zato je jezdil Iztok molčé. Konj mu je povešal glavo, kakor bi čutil, da se tudi gospodarju usipajo dolgi lasje na čelo razkrite glave, kj se je zamišljena dotikala z brado mrzlega oklepa. Njegove misli so hrepenele vse in se vse zbirale kakor sončni žarki krog edinega gorišča, kako bi zedinil razprte brate, kako jih strnil v mogočno vojsko in z njo priboril ugrabljeno zemljo onstran Donave; kako bi udaril še dalje preko Hema, zagrozil samemu Bizancu in poiskal Ireno. Prisegel je na nebo, na vse bogove, na bele kosti svojih padlih bratov in na Krista, katerega moli Irena, da ne leže prej počivat, dokler ne objame zopet Sloven v ljubezni Anta.

Ko se je bližala vojska gradišču, je naraščal hrup, ker so se bojevnikom pridružile deklice in žené. Kdor koli je utegnil, je pustil kočo, ujel ovco ali kozliča, natočil medu v buče in hitel za vojsko praznovat bučeče zmagoslavje.

Rado ob Iztokovi strani je tudi molčal. Toda njegova glava se ni sklanjala na prsi. Na njegovem čelu ni bilo sence, v očeh niso plavale bridke misli. Šlema ni snel z glave. Zadovoljno je gledal bleščeči oklep, ki mu je objemal široke prsi, kjer so se odbijali sončni žarki v belem srebru. Kakor sončna luč na oklepu, tako je gorelo pod njim v srcu. Smehljaj mu je igral okrog ustnic, ko je v domišljiji že zrl zbor venčanih deklic, ki hité pevajoč zmagoslavni vojski naproti. Na čelu cvetočega zbora je gledal Ljubinico, ki zardeva, kakor bi plula zarja v njenem licu, ko podaja v venec zvite mladike bratu Iztoku in njemu, ki ga je vzljubila hči slavnega Svaruna. Preštel je kratke dneve, ko jo povede na dom, ko ji razkaže ovcé in stajo očeta Bojana, ki bo nekoč vsa njegova last. Nehote je nategnil ob teh sladkih mislih povodec, da je zahrzal žrebec pod njim in udaril veselo s kopiti ob suho dračje, ki je pod nogami zapokljálo in se lomilo.

Četrti dan, odkar so zapustili bojišče, so se bližali Svarunovemu gradišču. Tolpa mladcev se je usula skozi soteske in hitela čez griče, da bi naznanila prihod vojske. Veselje je kipelo, ohripeli glasovi so udarjali v davorije, trobci so z bučečim trobljenjem glušili pesmi, živina je žalostno mrčala, kakor bi slutila, da se bliža mestu, kjer pade na žrtvenike in umre pod nožem v hrano vojski.

Ob sončnem zatonu se je razširila pred vojsko dolina. Obdelano polje jo je pozdravilo.

Iztok se je zdramil iz globokih misli. Šlem je potegnil na glavo, popravil si kodre, dal z mečem znamenje in vsa konjenica je udrla za njim. Krvavožolti žarki tonečega sonca so pordečili oklepe in šleme, konji so zarezgetali. Po kratkem diru se je dvignila groblja pred njimi – utrjeno Svarunišče. Pridržali so konje. Vse je strmelo na grobljo in čakalo, kdaj se odpro vrata in se usuje skoznje zbor venčanih deklet, pred njimi Radovan in sredi njih starosta v beli svečeniški halji.

Že so zavili prvi konjeniki navkreber, vojska se je usipala po dolini, ko se odpro vrata. Pojavi se Radovan s plunko, za njim krdelo deklet. Rado je uprl sokolje oči v mladenke in iskal njenega lica, njene bele haljice. Toda oba, Iztok in Rado, sta zaeno glasno vprašala:

»Kaj je to? Morana!«

Deklice so nosile namesto cvetja žalno razpuščene lase po ramenih, Radovanova plunka je vzdihovala tako otožno, da se je Iztoku srce krčilo.

»Kaj se je zgodilo? Če je umrl oče? Ni ga v vrstah. Kje je Ljubinica? Tudi nje ni!«

Konja sta prhala navkreber, da bi junaka čimprej zvedela o nesreči, ki je zadela gradišče. Vtem so se že mladci, ki so tekli pred vojsko, razkropili med ljudi. Rogovi so hipoma utihnili, davorije so zamrle, naokrog se je razlegal plač žensk. Bojevniki so obstali na mestu in gledali na grobljo, kjer se je bližal Iztoku starec Radovan.

Struna na plunki je onemela z zateglim, otožnim glasom, Radovan se je sklonil potrt in uničen pred Iztokom. Njegove oči so bile objokane.

»Kaj se je zgodilo, Radovane! Govori! Strah me muči.«

»Zakaj ga nisi, Iztoče, moj sinko, zakaj ga nisi? O, zakaj sem ti branil, oj besi nad mojo staro glavo!«

»Ne blebetaj! V meni vre! O kom govoriš?«

»O pesjanu, o kravjerepniku, o hudiču, o – o – o – o – zakaj ga nisi?«

»Tunjuš je napal gradišče – očeta –«

»Kje je Ljubinica?« je kriknil Rado in zaškrtal z zobmi.

»Ljubinica!« je ponovil Iztok in stisnil ročnik.

»O – o – ukradel jo je.«

Radovan je zajokal kakor otrok in se sesedel ob poti. Junaka sta se spogledala in prebledela. Jezdeci so pritisnili za njima, bridka vest o ropu Ljubinice je šinila od ust do ust. Polagoma se je oglasil stari Sloven:

»Za njim! Nad Hune!«

Kakor bi utrgal te besede vsem iz duše, je vršelo v bojnih vrstah in se točilo kakor vihar krog gradišča:

»Za njim! Nad Hune! Pogibel jim! Smrt Hunom!«

Iztok in Rado sta jezdila k Svarunu. Za njima so prihiteli veljaki in starešine, Velegost in Bojan in tovariši. Dvorišče se je nagnetlo ljudstva. Vse je pomilovalo Svaruna, ki je sedel na tnalu pred hišo in si otiral solzé, polzeče po dolgi bradi.

Iztok je pokleknil k očetu in ga prijel za roko. »Ne jokaj oče! Strašno se maščujemo za Ljubinico.«

»Otmemo jo, starosta, če je še živa! Tale meč pa preseka Tunjuša – besa!«

Rado je potegnil za ročnik in dvignil meč iz nožnice. Po dvorišču je zagrmelo:

»Za njim! Nad Hune! Nad Tunjuša!«

Kriki so starca zdramili, oprl se je ob Iztoka, razprostrl roké in izpregovoril ob grobni tihoti z votlim glasom:

»Naj bodo bogovi z vami, kakor so bili sedaj! Opravimo obete v zahvalo!«

Kakor bi plaval duh preko dvorišča, je šel starec, oprt ob sina in zeta skozi vrste bojevnikov iz gradišča na hribec pod lipo.

Na žrtveniku je zaplapolal ogenj. V vernem spoštovanju se je ponižala in pripognila vesoljna vojska. Ob svitu plamenov so bleščale haljice mladenk, črne sence razpletenih las so ovijale molčeče svečenice s tiho grozo. Kakor bi zbor maščevalnih duhov priplul na zemljo, da se ob žaru krvavih zubljev posvétuje o maščevanju nad Hunom.

Pod nebo se je dvigal duh žgalne daritve. Svarun je razprostrl roké, ustnice so mu trepetale v molitvi.

Ko so bile daritve končane, ko je izpil Svarun iz školjke nekaj požirkov daritvenega medu, je izpregovoril starešinam:

»Veselite se, ljudje! Bogovi so mi vrnili sina, tudi hčer, sonce starih dni, mi vrnejo! Veselite se, ljudje – veselite se!«

Svarun se je vrnil v gradišče, po dolini so se posvetile drobne lučke, zmeraj večje, dokler se niso razpalile v mogočne kresove. Vojska je zahrumela in zašumela, dvignila se je pesem, oglasil se je rog, v slavju je utonila žalost.

V Svarunovem dvoru ni bilo bučečega veselja po zmagi. Starosta se je stisnil v kot na ovnovo kožo, glava mu je zlezla globoko na prsi. Podpreti jo je moral z usahlimi rokami. Rado in Iztok, Velegost in Bojan so sedeli na plohih okrog ognjišča. Pečena jagnjetina jim ni šla v slast, roženica z medom ni krožila od rok do rok. Zunaj je vihralo ljudstvo, ki hipoma zajoka, ki obupuje in preklinja, pa – ena beseda, en dogodek, čaša opojne pijače – v solznih očeh se posveti radost, jok se preglasi v smeh, vzdihi v veselo pesem.

Dolgo je molčala družba ob ognju, zatopljena v bridke misli.

»Sin, slavno ste zmagali! Morana je žela. Perun je bil z vami.«

»Ni bila žetev preobilna za Morano. Prizanašali smo bratski krvi, oče!«

Svarun je povzdignil košate obrvi in s pogledom pohvalil Iztoka.

»Gorje narodu, če pognoji travnike z lastno krvjo. Ne bo pasel svojih čred po zelenicah. Sovrag pride in popase s tujo čredo. Sin, če od očeta vse pozabiš, če se ne domisliš niti gomile, kamor zasuješ moj prah, če se napotiš na jug, če odrine ljudstvo za soncem proti zatonu, ne pozabi teh besed. Velik bo Sloven, bival bo v mirnih hišah, rejene bodo njegove črede, svobodno sonce mu bo svetilo leto in dan, če bo složen z brati. Če ne, pride tujec, postavi mu peto na tilnik in svobodni postane suženj.«

Vsi so molčali. Tiho plapolanje ognja je dramilo molk. Iskre so poskakovale iz polen, prasketale nad ognjiščem in se potapljale v dolge jezike zubljev, ki so kipeli pod sajasto sleme. Svečanost, kakor bi govoril prerok, je prevzela vsa srca, da so hitreje utripala in sklepala velike sklepe.

Tedaj je vstopil počasi, potrt, boječe, kakor grešnik, Radovan. Komaj z očmi so se ozrli proti vratom. Nihčè ni okrenil glave. Radovan je čutil tesnobo in slovesnost. Kakor ob daritvi se je sključil v kot in pritisnil roké na razgaljene prsi.

Svarun ga je pogledal, a v njegovih očeh ni bilo jeze. »Radovan, pripoveduj o roparju! Duši me v prsih, za golt me še davi žalost. Ne morem sam!«

Iztok se je ozrl na starca godca. V pogledu je bil očitek:

»Zakaj je nisi čuval, branil?«

Radovan se je primaknil k ognjišču. Pri ognju se je zdel njegov obraz čudovito zguban in shujšan. Ko je izpregovoril, je bil glas tako plašen, tako pobit, da se mu je Iztok začudil in se obrnil proti njemu.

»O, vem, da me sodite, mene starca. Sodijo me vaši obrazi, obsojajo me pogledi, ker je bila ukradena golobica, ker je izginila lučka z dvora, ker je onemelo njeno petje in je sedaj hiša kakor požeta njiva. Vi me sodite, bogovi me ne sodijo. Vprašam: Kdo izmed vas še ni krmil golobcev in jim potresal zrnja sredi dvora? In kaj si storil tačas, ko si zamaknjen pasel oči po golčeči množici, pa je padlo izpod neba kakor puščica, prhutnilo med golobce, pograbilo in izginilo. Še zakričati nisi utegnil, še pomisliti nisi mogel na lok, zakaj visoko pod nebom je že plul krágulj z najlepšo golobico v krivih krempljih. In tako se je zgodilo z njo. Svarun je priča. Iz zasede je planil Tunjuš na njivo med deklice, rdeča perut je frfotnila, kriki so nama umrli v grlih, on pa je izginil – kragulj, ropar, jezdeč na konju in na tisoč besih. O Morana!«

Rado je bledel ob povesti, ustnice je stiskal, da je bežala slednja kaplja krvi iz njih, prsti so se krivili in se stiskali v pest, na rokah so se podrhtavajoč gibale močne, vzbokle mišice.

»Kaj bi storili vi, ki me obsojate, kaj?«

»Za njim!« je rignil s sklanim glasom Rado.

»Za njim, za njim! Ti bi šel za Hunom, vrtoglavi mladec, verjamem. Toda šel bi bil v pogibel. Kje je konj, ki bi dosegel Tunjuša? Kje imaš tovarišev, kakor jih je imel on? Ali bi copotnil z nogo ob tla, da bi prilezli iz zemlje kakor ose iz luknje, če potrkaš nanjo? Oj, mladiči, ljubezni lačni, krvi polni, kratka je vaša modrost in ne seže daleč preko rumene kite lepega dekliča. Tudi Radovan bi bil jezdil za njim, ko bi bila žarela le taka iskrica upanja, kakor jo dá slab kremen, če udariš z jeklom nanj. Ali ni je bilo. Zato sem ostal in jokal s tiho in grenko žalostjo in mislil v svoji stali modrosti na koristne ukane. Na bogove, da sem nedolžen! A za nedolžnost taki pogledi od vas, tako plačilo!«

»Ne žaluj, Radovane! Govori o ukanah! Prej pa izprazni roženico, ki ti jo nudi tvoj sin.«

Iztok je dotočil do roba in podal godcu.

»Ne bi! Na bogove, da bi rajši od žeje pivkal kakor ptica, ko pa omočil ustnice sredi krivih sodnikov ob pijači. Na tvojo besedo pa verjamem, pa so me varali vaši pogledi!«

Izpil je naglo, v lice mu je zaplulo nekaj krvi. Nato se je dvignil s ploha, vzravnal staro telo in izrekel svečano, s pojočim glasom:

»Ni tvoja stvar moja ukana. Zato je ne zve nihče, dokler se ne zgodi. Povem vam pa, da sem prisegel vsak dan trikrat in vsako noč po trikrat sveto prisego Svetovitu vsevidečemu, Perunu vsemogočnemu in Vesni in Devani: Radovan otme Ljubinico ali pade v naročje Morani ob cesti na sovražni zemlji. Tako sem prisegel, tako se zgodi!«

V starcu je zakipelo čudovito življenje, oči so se mu bliskale, iz dvignjenih prsi je kipela moč, iz stisnjenih pesti je kričala odločnost in iz hropečih dihov je žarela hrabrost in navdušenje. Vsi so se zavzeli, po vseh licih se je raztočilo od godca nekaj veselega, z upanjem napolnjenega, celo Svarun je dvignil težko glavo, s čela mu je izginil temni oblak, iztegnil je proti Radovanu desnico kakor v blagoslov.

Godec je obstal za trenutek sredi njih, ponovil s sekajočim poudarkom: »Tako naj se zgodi, tako sem prisegel –« se hipoma obrnil ter odšel skozi vrata na temno dvorišče.

V jutro so obsijali prvi sončni žarki še spečo vojsko. Krog in krog gradišča so črneli ožgani vrtinci zemljé, kjer so goreli na večer ognji. Ob njih je spala vojska vse navzkriž kakor od viharja posekan gozd. Čudna omotica od veselja in pijače, od krika in plesa je prevzela ude bojevnikom, da so omahnili, odreveneli in zaspali v sen, tako trden, da ga ni zdramila zarja.

Na okopih se je že zbrala gruča veljakov in starešin v posvet. Ugovora ni bilo med njimi. Ena misel je vladala. Preden so sklepali, je bil sklep dozorel:

»Nad Hune!«

Večina je želela, da se odpočije vojska en dan in potem udari vsa čez Donavo nad Tunjuša.

Temu je ugovarjal Iztok. Vojak skoz in skoz, ki je poznal red palatincev, se je zgražal, kadar je pogledal v dolino.

»To je drhal,« je pomislil, »ne vojaki.«

Zato je ugovarjal in prepričeval tako dolgo, da se je vdal zbor in pritegnil njegovemu nasvetu. Poverili so mu oblast, da si izbere le najboljše ljudi, drugi naj se vrnejo na svoje domove.

Ko je bil sklep dognan in posvetovanje zaključeno, se pojavi med njimi na suhem hunskem konju, kakor so jih nekaj ugrabili v bitki, star Hun.

Vse je spreletel gnev in jad. Sprejeli so ga mrki pogledi, namrščene obrvi, zgubančena čela.

»Kakor sem prisegel, tako se zgodi!«

Jezdec je izpregovoril. Po vseh licih se je prikazala osuplost, iz vseh ust je hkrati zadonel vzklik začudenja.

Jezdec pa je okrenil konja; zamahnil je čop rdečih las ob glavi, stresle so se kocine kozlovskih hlač in – Hun se je zadrevil po brdu iz gradišča.

Zborovalci so mu dvignili roké v pozdrav, glasni klici so ga spremili in mu voščili srečo bogov na pot. Jezdec, Radovan, se ni ozrl. Zamahnil je s plunko po zraku, se sklonil konju na vrat in pognal v skok po dolini.

»Oj ukane! Oj ukane,« je šlo od ust do ust med zborovalci, ki so zrli za godcem. »Kdo ga prepozna? Bogovi z njim! Čuvaj ga Svetovit!«

Sredi dopoldneva se je razgibalo mravljišče krog tabora. Kakor luči so švigali med umazano rjavo in sivo tolpo šlemi Iztoka in Slovenov iz Bizanca. Krog poldneva se je že ločilo in razkropilo valovje ljudstva. Po zraku je kipelo od bojevitih vzklikov: »Nad Hune! Nad Hune!«

Petnajsto poglavje

Zaradi zmage žejna krvi je vojska hotela še tisti večer odriniti skozi sotesko od gradišča proti Donavi. Iztok je imel dosti posla, da je zabranil razbrzdanemu hudourniku divji pohod. Dasi je izbral najboljše bojevnike, bi se ne bili uklonili, da niso posegli vmes starešine in veleli ljudem, naj bodo strogo pokorni Iztoku – poveljniku. Polagoma se je vojska umirila. Starešine so se poslavljali in se vračali na svoja selišča. Drhal je vzklikajoč in plešoč ginila v lesovih. Proti večeru je stalo v dolini krog tisoč vojščakov. Vodila jih je železna roka posameznih Slovenov, ki so dolgo vrsto let korakali za bizantinskimi prapori. Iztok je velel porazdeliti mednje vse hunske in antske konje. Kar koli je bilo oklepov in šlemov, vse so si nadeli. Tako je imel okrog dve sto težko oboroženih jezdecev. Njegov jermen pod brado je bil tesno zapet, ob vrstah je jahal s čudovito samozavestjo. V prsih je začutil hipoma slast, kakršne še ni bil okusil. Tako jasno kakor nikdar mu je stopil pred oči daljni smoter. Zamislil se je kakor v lepe sanje.

Dolina pred njim se je širila, prostrana raván se je polnila z vojščaki. Vse se je svetilo in migotalo od brušenega orožja. Nič več tolpe, nič drhali. Stotnije, prave, urejene stotnije vro iz vseh slovenskih gozdov in se razlivajo na ráven. In sedaj prijezdi on, zamahne z mečem, vojska se zgane, pod udarci kopit zagrmi zemlja: dvigne se prah, čuti se zamolkel žvenket jekla, trume se valé proti jugu – on jezdi na čelu. Oko ima uprto proti polnoči, proti cilju. »Nad Bizanc!« grmi krog njega. »Maščevanje!« kriči srce. »Svoboda!« koprni duša. Zajokala bo sproščena zemlja, ko bo pila kri tiranov; zasužnjeni narodi bodo poljubovali osvobojeni sled njegovih stopinj; Slovenu vzide jasno in čisto svobodno sonce na daljnem vzhodu. In pod jasnim nebom oblijejo žarki zlate pramene mehkih las, ki bodo pluli z glave njegove Irene.

Iztok je otresel z glavo, z roko potegnil ob čelu. »Sanje, lepe sanje!«

Velika vojska je izginila, pred njim je ostal zbor molojcev. V daljavi se je le še motno bleščal vabljivi smoter.

Četi je izpregovoril navdušene besede in ji velel počivat.

Ko je veslal mesec na polnoč, se je napotila majhna četa ob potoku skozi dolino. Šlemi se niso svetili v noči, oklepov ni bilo krog prsi vojščakov. Sence slokih konj so tiho bežale po travi.

Rado je jezdil pred odhodom glavne čete z nekaterimi vojaki na ogled za Tunjuševim taborom.

Odkar se je vrnil z vojne in zvedel o ropu Ljubinice, se mu ni zjasnilo nagubančeno čelo. Kakor divji maček, ko čaka plena na drevesu, se je tresel od koprnenja, da bi zapodil konja proti Donavi in planil v tabor ter iztrgal Hunu ugrabljeno golobico. Ko je ugovarjal Iztok razdivjani vojski, ko je odbiral vojščake, je čepel na okopu gradišča, stiskal ustnice in škrtal z zobmi. Da ni bila njegova vera v Iztoka brezmejna, zagnal bi se bil proti njemu, ga pahnil s konja in zaklical v tolpo: »Za mano! Nad Hune!« Vsaka ura mu je bila trpljenje, vsako posvétovanje starešin muka. Mižal je, da ni videl mladcev, ki so dvigali kopja in zahtevali pohoda. Zatiskal si je ušesa, da ni čul hrupa in vzklikov: »Nad Hune! Nad Hune!«

Dan se mu je plazil kakor lena voda. In ko je četa prižgala ognje in legala počivat, bi bil najrajši udrl mednje in tolkel s pestmi po speči vojski. »Na noge! Sramota Slovenom! Hči staroste plen Tunjušev in vi spite! Sramota! Na noge, golazen, dvignite se in operite madež! Za menoj! Na konje, nad Hune!« Z obema rokáma je stiskal glavo, se vrgel na zemljo in grabil v zeleno grivo s tresočimi se prsti.

Doklèr so jezdili po zasenčeni globeli, ni bilo mogoče spustiti povodcev in pognati v skok. Ko se je soteska razširila, ko je razgrnil mesec pred njimi prostrano stepo, so se stegnila telesa konj, postave jezdecev so se prihulile do grive, visoka trava je z latjem dosegala konjske boke in kakor blisk so ginila tla pod kopiti. Votli topot se je razlegal po gluhi stepi. Daleč nekje je zarenčal merjasec, njegova čreda se je oglasila z začudenim pogrkovanjem. Blizu v grmu je zajokala ptica z žalostnim glasom. Po listju je udarila perut, nočna ujeda je zgrabila spečo jerebico. Rada je zaskelelo krog srca. Kakor bi bila zakričala na pomoč Ljubinica. Stisnil je konja in pognal še v daljše skoke.

Ko so pobledele na obzorju prve zvezde, so zagledali jezdeci pred seboj dolg, meglén pas, iz katerega so se dvigale lene, sive kope. Pred njimi je bil veletok. Ustavili so konje, ki so spenjeni veselo prhali z razprtimi nozdrvmi v hladno jutro in povešali vratove do rosne trave.

»Če ni brodov na levem bregu?« je izpregovoril stari Sloven z brazdo na čelu. Iztok ga je bil pridelil previdno Radovi četi. Zakaj bal se je, da utegne Rada strast zaslepiti in pahniti na Tunjuševo sulico.

»Poženimo v veletok!«

Rado je nategnil povodce.

»Mladec, polivaj ogenj s pametjo! Če utoneš, ne rešiš Ljubinice!«

»Konji preplavajo!«

»Misliš ti, burja! Jaz pa ne mislim, ampak vem, da jih pol obnemore.«

Rado je nategnil zopet ob brzdi, da se je njegova hunska kobila povzpela. Stari Sloven je obmolknil. V rahlem diru so jezdili po travi, ki je tonila v rosi. Preden je vzšlo sonce, so se potopili v meglo ob Donavi. Tla so postajala čedalje vlažnejša, da so se konji vdirali do členkov in čez. Polagoma jim je začel udarjati ob prsi suhi loček, jata povodnih ptic je sfrfotala iz bičja – konjica je obstala na bregu. Vojščaki so poskakali s konj in gazili po blatu in svižu ter iskali v megli brodov. Razkropili so se na levo in desno gor in dol ob vodi. Prešla je ura, preden so se vnovič sešli – brez uspeha. Brodov ni bilo. Edino stari Sloven je izsledil v visokem trstju pomendrane bilke. Splazil se je do reke. V blatu je zevala nova sled vtisnjenega broda. V ilovici je zapazil človeške stopinje in globoko udrte sledove konjskih kopit, ki še niso bili zaliti z vodo.

»Kdor je hodil tod, se je odpeljal z brodom čez reko.« Poklical je tovariše. Pokleknili so vešči sledilci na zemljo in ogledovali vtiske kopit.

»Hun, Hun, Hun!«

Vsi hkrati so izrekli isto sodbo.

»Morda Tunjuš sam,« je pripomnil Rado in pobledel.

»Ni Tunjuš, ker ta je jezdil s tovariši. Njegov sled bi bil že zalit, zabrisan. Morda ogleduh, sel?«

»Ho, Radovan, Radovan!« je zaklical mlad vojščak, ki je tičal do kolen v blatu in sledil človeško stopinjo.

Vsi so pristopili in z napetimi očmi zrli v dobro odtisnjen podplat bose noge na blatu.

»Poglejte palec! Razkrečen in podvit! To je Radovan! Vidite peto! Razhojena, zmlinčena! Godčeva! Poznam jo!«

»Torej ta nam je odvel brod!«

»Ponj! V vodo!« je kričal nestrpno Rado.

»Kdo pojde?« vpraša stari Sloven.

»Jaz preplavam! Ne sam, na konju! Če konj sredi reke omaga, drugo polovico preplavam!«

»In po stepi boš jahal potem na trstu, kakor védomec! Ulij pameti na ogenj! Poglejte, tukaj štrli iz blata debelo bruno. Izgrebimo ga, vrzimo žreb. Kogar določijo bogovi, zajaha bruno in se prepelje prek veletoka!«

Vsi so se pokorili nasvetu starega Slovena, zastavili vse sile in kmalu izgrebli iz peska in blata dolg hlod, ki je bil iz srede izžgan.

»Korabelj!« so vzkliknili veselo in izmetali blato iz vdolbine ter vrgli žreb; določil je najmlajšega vojščaka. Vitki mladenič je skočil ročno v čoln, zavihtel veselo kos širokega lesa, rabeč ga kot veslo – ostanek nekdanjega Hilbudijevega mostu, kakršnih je bilo dosti ob bregu zapičenih v blato in zapletenih v grmovje. Tovariši so se uprli v deblo in vsi zaeno z močnim sunkom potisnili korabeljček v vodo, da so zašumeli valovi. Veslar je kmalu izginil v megli sredi veletoka.

Minilo je dokaj časa, preden se je oglasil nizko ob vodi glas odposlanega brodarja. Vojščaki so šli za pozivom, pognali konje na široki brod in odrinili preko reke.

Sonce je parilo meglo; topila se je, dvigala in kopnela pod vedno gorkejšimi žarki. Ko so dospeli na desni breg, se je že razblinilo megleno morje. V daljavi so se svetili nizki griči, visoko pod sinjino nad planoto se je vozil orel.

»Kam?« so se vpraševali.

Stari Sloven je motril obrežje s sokoljim očesom gor in dol. Stegnil je vrat, nastavil roko na čelo in veselo pomežiknil. Zagledal je v trstju velike, črne záplate – skrite brodove.

»Z brodovi nazaj, Iztokovi vojski naproti!«

Radov konj je zacepetal in grizel jekleno brzdo. Njegov gospodar ga je krčevito stisnil. Žal mu je bilo vsakega trenutka. Gnalo ga je z neutešljivo silo v stepo – za Ljubinico. Stari Sloven se je ozrl na mladca preko rame in mirno, z globokim glasom ponovil: »Polivaj ogenj s pametjo!«

Nato je takoj odredil, da so odmotali dolge konopce, ki so jih nosili zvite ob sedlih. Otvezli so brod. Dva vojščaka sta stopila nanj in ga odpahnila iz bičja. Nato so pripeli konopce za sedla in vlekli s konji širok plav po reki navzgor proti kraju, kjer so videli druge brodove. Ležali so vsi deloma na suhem. Zato so se vsi uznojili, preden so dvignili mogočno težo z brega v vodo. V tla so zabili kole in privezali sredi trave konje obnje. Sami pa so odrinili s širokimi loparji na veletok in gnali brodove na breg Slovenov.

Sonce je privozilo do zenita, ko so se vrnili na najmanjšem brodu. Stari Sloven je velel pluti v gosto vrbje; tam so plav previdno skrili in ga zadelali z vejami in trstjem. Tudi čolniček so pogreznili v blato.

»Kam?« so vnovič vprašali vojščaki.

Stari Sloven je zasedel konja, za njim so poskakali mladci v sedla in mu nemo sledili. Previdno je jezdil do mesta, kjer je ležal prvi brod. Upognil se je s sedla in iskal sledov. Ni trajalo dolgo, ko je zagledal vajeni vojak vtisnjena kopita Radovanovega konja.

»Za njim!« je velel. »Očka dobro ve, kje je tabor Hunov. Zakaj jahal je naravnost vanj, na Svetovita, da ne drugam!«

Jezdeci so se uvrstili v gosji red in oprezno šli za sledom, dokler niso za trdno vedeli, v katero smer je odšel Radovan. Do vznožja nizkih holmov, ki se vlečejo proti jugovzhodu, so razločno sledili skoke godčevega konja. Tu je postal svet trši, sledovi so izginili. Kljub temu pa so bili prepričani, da je Radovan šel ob pobočju holmov. Zato so pognali odpočite konje in drevili ob hribcih in gozdih. Sonce se je nižalo – dan se je nagnil, a drugo jutro morajo biti ogledniki s poročilom ob Donavi, kjer bo čakal Iztok z vojsko. Zato ni bilo časa, da bi se obotavljali. Rado je šinil mimo vseh tovarišev in jezdil četi na čelu. V daljavo so mu strmele oči in žarele kakor mlademu volku, ko gre prvič na plen. Kadar je jeknila ptica, mu je vzplulo srce, kakor bi Ljubinica zaklicala na pomoč. Stisnil je konja in zgrabil povodce. Nekje daleč, se mu je zdelo, je nekaj zarenčalo. »Tunjuš!« je naglo pomislil in iskal z desnico ostre sekire ob sedlu.

Bližal se je večer. Dolge sence so se hipoma iztegovale in ginile. Staremu Slovenu se je svetil na čelu krvavo podpluti obrunek. Kakor hrastov lub mu je bila koža nagubančena po mrklem licu. Pride noč, kam potem? Treba je, da napno zadnje sile, dokler imajo še kaj dne. Poprijeli so vsi tesneje za brzde, udarili po konjih s kratkimi jermeni in nato popustili povodce, da so se iztegnile vrle živali v dolgih, plavajočih skokih po ravnini.

Hipoma pa je potekel grič ob desni. Kakor bi ga odrezal. Ozka dolinica se je odprla proti jugu. Sloveni so konje ustavili in se spogledali. Edini Rado je drevil kakor v sanjah dalje. Ali nenadoma so videli, kako se je vzpel njegov konj, se okrenil na zadnjih nogàh in pridrevil nazaj k četi.

»Tabor! Tabor!« je vzkliknil Rado. »Dim se dviga iz kotline!«

»Nazaj!« veli stari Sloven.

Polagoma so se vrnili ob griču in poiskali gosto zarasel kotlič, kamor so skrili konje. Tam so počakali noči.

Ko se je stemnilo in mesec še ni prisvetil, so izginile temne postave v mračnem lesu. Po dva in dva so se plazili mladci po griču. Razdelili so si kotlino tako, da bi ves tabor obkrožili in si ga ogledali. Pri konjih je ostal edino star Sloven, ki jim je strogo velel, da se morajo vsi vrniti do polnoči.

Rado si je izbral najnevarnejšo pot pri vhodu v kotlino. Dokler je plezal po brdu in skozi hrastičje, se ni menil za šum, če je poknilo dračje pod njegovimi nogami ali če je sfrfotala speča ptica. V prsih mu je gorelo in ni mislil na drugega kakor nanjo, ki jo iztrga in otme iz naročja pesjana Tunjuša. V razpaljeni domišljiji je sanjal, da zasliši morda že nocoj njen glas, jo ugleda morda celo ob ognju, ko bo sedela otožna in bleda med deklicami.

Ko je priplezal na vrh griča in se spustil po slemenu in po rebri navzdol, je na màh prenehalo grmovje. Stopil je iz gozda. Nogé so se mu zaplele v goste veje, ki so ležale po zemlji. Na tistem kraju so Huni izsekavali gozd. Obstal je, da bi razbral v temi, kam bi krenil. Pod seboj je slišal hrzanje pasočih se konj, daleč pred njim je žarel ogenj in zdelo se mu je, da vidi krog njega premikajoče se postave.

»Tjakaj!« je bila njegova naloga. Kako? Mimo konj? Brez čuvaja se redko pase hunska brav. In vendàr je njegova dolžnost, da presodi po številu konj moč tabora.

Ognil se je posekanega gozda, kjer mu je bila hoja naporna zaradi drevja in vej, razmetanih na gosto po tleh. Skril se je zopet v temo in lezel ob robu doline proti ognju. Počasi je ginilo omotično koprnenje po Ljubinici, zmogla je skrb in teža naloge ter izpodrinila sanjarjenje o Ljubinici. Zbral je vnovič vso prelest in zvitost. Plazil se je kakor lisjak neslišno, se spustil v dolino, se potopil v travo in se vil kakor kača prav tik črede konj proti ognju. Poskušal je, da bi razbral iz črne sence število živali. Toda ni mogel. Vtem se je domislil, da pred polnočjo vzide mesec; tedaj lahko pregleda čredo z goré. Pomikal se je ob robu grmovja uspešno dalje. Ob konjih ni začutil ničesar. Ni zamomljal pastir, ni si žvižgal čuvaj. Huni so pustili konje brez varuha. Včasih se je dvignil na kolena, na noge, da je opazoval ogenj.

Polagoma je videl, da se je vžgal še drugi, tretji, cela vrsta.

»Mnogo vojščakov!« je preudaril in lezel dalje. Obe roki sta mu že krvaveli, opraskani in obodeni od trnov. Pa Rado se za to ni zmenil.

Niti izmaknil ni, če je pritisnil bodeči osat z dlanjo.

Kmalu se je toliko približal, da je videl poskakujoče Hune ob ognjih. Kakor mrmljanje je razločil pogovor in tu in tam glasen, razločen vzklik.

»Dobre volje so! Pijejo! Brez skrbi jih zalezem!«

Postajal je čedalje drznejši in pogumnejši. Povzpel se je iz trave in premišljal, kako bi dospel najlaže v obližje največjega ognja. Ob njem bo videl Tunjuša in morda celo njo.

Priplazil se je prek doline do drugega roba gozda. Droben potok se je vil ob rebri. Rado je prebredel vodo in se skril v gozd. Tod je brez bojazni hitro korakal. Voda je šumela in glušila njegove korake, od ognjev je prihajal čimdalje večji hrup, smeh in pesem. Roko je držal na nožu in v vročici podrhtaval. Domislil se je, ali se bo brzdal, če zazre Tunjuša in ob njem Ljubinico, ali plane nanj in ga zabode.

»O, Devana,« je vzdihnil, »bogovi mojih očetov, čuvajte me!«

Ob tem razmišljanju je zazevala pred njim široka jasa. Svit ognjev je segel prav do roba gozda. Sunkoma se je umaknil in stopil za debel hrast. Od tod je videl vse.

Huni so smodili bravino na ognjih, poskakovali in plesali, vihteč debele čutare nad glavámi. Kocinaste hlače so plahutale ob skokih, dolge, sloke postave so bile v krvavem svitu ognjev še daljše in groznejše.

»Kakor védomci!« je presodil Rado.

Ali v tem hipu zadoni hreščeč, razklan glas. Huni obstojé in utihnejo.

»Plink – plunk, plunk – plink.«

»Kaj je to? Strune! In sedaj pesem. Čigav glas? O, Šetek v tvoji bradi, Radovane! To si ti! To je tvoja plunka! Tvoj glas! O, Radovane, očka!«

Mladec za deblom si je pomencàl oči, ker ga je zaskelelo kakor od veselih solzá. Očka jo potolaži. Nocoj ji razodene, da prihajamo! Radovane, v Drenopelj pošljem po vina zate za to tolažbo! V rodu Slovenov bo večen spomin na tvoje ukane!

Smehljaje se je poslušal divjo hunsko pesem, ki jo je pel Radovan in slepil Hune. Ob ognjih so se zgibale manjše sence, dekleta so plesala ob zvokih plunke.

Rado se je ozrl na nebo. Prestrašil se je, ko je zapazil bledosvetel kolobar, ki je naznanjal prihod meseca. Naglo se je obrnil in bežal.

Na véčer drugega dne se je bližala hunskemu taboru vojska Slovenov. V treh oddelkih so gazili tiho po stepi. V sredi na čelu težko oborožene konjice Iztok, ob levi pračarji in lokostrelci, ob desnem boku siloviti suličarji, oboroženi z bojno sekiro in zavárovani z lesenimi ščiti, prevlečenimi z debelo bivoljo kožo. Iztok se je veselil vzornega reda. Noben meč ni žvenknil, noben vojščak ni izpregovoril, celo konji niso prhali in hrzali. Čul se je samo šelest in šum po usahli travi, kakor bi vzdržema vlekel veter po gozdu. Ko so prišli že do ovinka, koder bi morala zaviti vojska v sotesko, je Iztok zavil na desno proti zaraslemu holmu. Brez pomisleka mu je sledila četa za četo. Zamahnil je z mečem. Izurjeni Sloveni iz Bizanca, sedaj stotniki, so zasukali konje in se zbrali ob svojem poveljniku.

»Zastražite dolino, da ne pride nihčè ne ven ne noter! Napad izvršimo jutri! Nocoj prenočijo čete ob robu tega gozda!«

Stotniki so po vojaško odzdravili, obrnili konje in odjezdili vsak k svoji četi. Toda čete niso sprejele tega povelja tako kakor stroge pokorščine vajeni vojaki. Spočelo se je tiho mrmranje, glava se je sklonila h glavi, potresavala so se kopja, stotine oči je zrlo na Svaruniča, ki je sedel v bleščeči opravi magistra peditum v sedlu. Iztok ni okrenil pogleda od teh bodečih, vprašujočih oči. Ob ustnici se mu je zarezala tanka črta kakor očetu, ki pravi: »Le mrmrajte, otroci! Moja beseda je pribita!«

Kmalu se je ločilo od vojske nekaj veljakov, med njimi Rado. Ne meneč se za povelje, so se bližali Iztoku in zahtevali vojnega svéta. Njihovo ukoreninjeno demokratično naziranje se ni moglo kloniti povelju edinca, dasi so ga sami izbrali za vodjo.

»Bogovi že sipljejo črno nočco na zemljo, da nas zakrijejo sovragu. Kaj se obotavljaš? Nad Hune! Opolnoči jih zgrabimo in Morana bo obhajala gostijo na veselje vseh besov, na čast naših bogov in v slavo slovenskega imena! Smrt izdajalcem! Rešimo Ljubinico! To je volja veljakov, to je volja vojske. Govori, Iztoče!«

Svarunič ni izpremenil lica. Le črta ob ustnicah se je še poglobila, z jasnimi in mirnimi očmi je motril možé, ki so s temnim čelom čakali odgovora.

»Rado! Lepe so tvoje besede, ki si jih govoril v imenu velmož. Lepe so, pravim, toda, na bogove, modre niso.«

Iztok je bral z lic začudenje, nejevero, celo odpor.

»Ni vam vdahnil te misli Svetovit! Čemu smo prišli? Zakaj smo pripeli jermen in segli po kopju in sekiri! Odgovorite!«

»Da se maščujemo!« je zamrmralo v en glas med vojščaki.

»Samo zato? Sin Svarunov je prišel najprej otemat edinico slavnega staroste in ko jo bo otel, se bo maščeval zlodeju!«

»In Rado, sin Bojanov, je prišel, da otme takoj svojo izvoljenko nevesto. Mordà je nocoj tista noč, ko oskruni pesjan golobico, morda jo nocoj pretepe z bičem in ti čakaš dneva? Nad Hune!«

»Nad Hune! Smrt Tunjušu!« je govoril vojni svèt.

»Smrt Tunjušu, pravim tudi jaz. Toda življenje Ljubinici! Če pa udarimo ponoči nanje, spozna Tunjuš, da je zmaga nemogoča, ko začuti klanje. Sam prebode Ljubinico, potem pa nam v temi ubeži – zakaj tisoč besov je v njegovi glavi – in v jutro bomo imeli nekaj poklanih molojcev in mrtvo Ljubinico brez Tunjuša. Ali smo zato prišli? Kača pika, dokler ji ne streš glave. In kaj nam zmaga brez Tunjuševe glave! Lepa radost Svarunova, če mu vrnemo mrtvo hčer!«

Možje so obmolknili. Rado se je stresel.

»Iztoče, s teboj je Svetovit! Velevaj! Mi smo hlapci!«

Vojni svèt se je vrnil k vojski; taje z značilnimi kretnjami hvalila Iztokovo povelje in se tiho umikala h gozdu, da skrita v lesih počaka zore.

Iztok je občutil slaj samozavesti in zmage nad četami. Priznal si je, da je govoril resnico, vendàr je zamolčal glavni vzrok, zakaj je določil napad ob belem dnevu. Prvič se mu je ponudila prilika, da z divjo, pa vsaj za silo urejeno in ukročeno četo Slovenov izvede boj, kakor se ga je naučil pri Bizantincih. Hotel je izučiti to četo, da bi bila nekoč kvas, ki ga vmesi med velikansko tolpo ljudstva in udari z njim na jug. Vedel je, da ga čaka delo. Zakaj Huni so bili izvrstni borci, utrjeni, pokorni, žilavi, ki niso zlepa zaman sprožili tetive, ne mahali z mečem v prazen veter. In tega dela, tega vročega in krvavega dne se je veselil Iztok, vojak, kakršnih niso imeli niti med Goti v palatincih. Vso noč ni legel.

Kakor čebele od cveta do cveta so begali stotniki od moža do moža. Vsaka četica, vsaka gruča je imela natančno določeno delo. Vsaki gruči je določil Iztok poveljnika.

Davno pred svitom je kar skopnela vojska ob robu in se poizgubila v gozdu na levo in desno. Iztok je obkolil po višavah hunsko globel. Na obeh straneh izhoda je razvrstil najboljše lokostrelce, da posujejo vsakega beguna s puščicami in ga strmoglavijo s konja.

O prvi zori je velel oddelku motnih suličarjev, da so glasno udarili v kotlino proti taboru. Sam s konjico se je oprezno prikrival ob straneh gozda.

Mogočno so zadoneli kozlovski bojni rogovi. Razleglo se je in zabučalo po dobravah v nemo jutro. Hunom je zadoščala prva napoved bližajočega se sovražnika. Zatulila je varhunska divja troblja, konji na paši so zarezgetali in v divjem begu drevili v tabor na poziv troblje. Žvižgi in piski, klici imen, zategli rigi so se raztočili pod nebo. Hunski vojščaki so prhali na konje, kakor bi jih bruhala gruda iz sebe. Nobene zmešnjave, nikakega strahu, red, miren in hiter, kakor bi vsi pričakovali napada že mesec dni.

Stari Sloven, odet v železo, z rešetko čez lice, pokrit z velikanskim ščitom, z mogočnim kopjem v desnici, je vodil suličarje po soteski proti taboru. Rogovi so peli, Sloveni so po stari šegi zagnali v grozen krik, urejene vrste so se zrédčile, v besnem teku so se zagnale proti Hunom. Ko so ti zapazili sovražnike, so jih sprejeli z grozno ploho strelic. Zrak je zapiskal od švista puščic, kakor da bi zažvižgala burja skozi gola zimska drevesa. Nekaj Slovenov je omahnilo in se zvalilo v klobkih po rosni travi. Četo je razplala besnost. Zastrti s ščiti so se drevili v hunske vrste. Že so frčale prve sekire po zraku, posamezne sulice so se zablisnile v dolgih lokih nad hunske konje.

Huni so vrgli loke na pleča, pograbili dolge sulice in s povešenimi ostmi naperili naskok v Slovene pešce. Tedaj je zatulil stari Sloven z groznim krikom, gruča Slovenov se je stisnila v neprodiren klin, katerega rilec je tvoril Sloven Jarožir. Njegovo kopje se je zadrlo v prsi prvega konja, ki je navalil na četo, hunska konjica se je razklala in obletela bliskoma Slovene, da bi jim udarila za hrbèt. Klin se je zaobrnil, toda Jarožir ni vzdržal reda. Četa se je raztrupala, prvi Sloveni so obtičali na hunskih sulicah. Ali v tistem trenutku so zazvenele z visokim glasom bizantinske troblje. Iztokova konjica je pridrvela na Hune od leve in desne. Ti so se zgrozili in za trenutek zbegali. A samo za trenutek. Balambak, ki je vodil vojsko, je zapiskal skozi nos kakor razkačen jastreb. Zagledal je bleščeče se oklepe in svetle šleme in takoj presodil premoč sovražnikovo. Beg! je velel njegov pisk. Nad glavami jezdecev se je dvignil gozd sulic, kakor vihar se je utrgala hunska konjica z mesta in pognala konje s strašnim hrupom in tuljenjem v Iztokovo vrsto, da bi jo prodrla in utekla po globeli. Toda Iztok je bil na to pripravljen. Obe četi sta se zlili v svetel pas, ki je nastavil široke, v oklepe zavite prsi. Pognali so se nasproti Hunom, konjici sta treščili skupaj s táko razbesnelo silo, da se je zgrudil na obeh straneh val konj in jezdecev v travo. Red pri Hunih in Slovenih je bil razbit. Med rjavo tolpo Hunov so se pomešali svetli šlemi, zabliskali so se meči, Huni so pometali sulice v gneči na tla. Razpalilo se je nad stotino dvobojev na življenje in smrt. Pobesneli so konji in jezdeci: krik, tuljenje, žvenket mečev in pokanje oklepov, rezgetanje, povelja Slovenov in Hunov, napad in beg, stokanje umirajočih, curki krvi, divjanje in rezget konj brez jezdecev. Iztok je vihral kakor sproščena zver po bojišču. Kakor ognjen blisk je švigal njegov meč. Kamor je udaril, je zastokal človek, kamor je sunil, je odprl krvav tok. Skozi rešetko so štrlele oči v groznem ognju. Kjer je zagledal Slovena v nevarnosti, tja je prihrumel njegov žrebec, edini še od Epafrodita kupljeni arabec, švistnil je meč – in hunski konj je zatopotàl prazen v gnečo.

Padali so Sloveni, padali Huni, Iztok pa je stiskal ustnice in se gonil po bojišču razbrzdan, brez pokoja. Njegove oči so iskale Tunjuša. Drevil je za begunci, udarjal na levo, zamahoval na desno – ranjenih Hunov se ni dotaknil – sekal si je pot do najgostejšega boja, iskal tistih pesjanskih oči, iskal rdečega plašča in iskal znane čepke. Zaman. Njegov arabec, upehan, ranjen, s krvjo polit, se je pričel stresati. Kolena so mu klecala, spotikal se je, Iztok je moral iz bojnega meteža.

Vihar je ponehaval. Nekaj jezdecev je drevilo za bežečo tolpo Hunov, ki se je prebila skozi Slovene. Na koncu soteske so jih sprejeli lokostrelci, telebnil je eden, dva, trije s sedla na zemljo, desetorica je ušla puščicam in pognala na svobodno stepo.

Iztok je velel zatrobiti. S hriba se je usula povodenj molojcev in obkrožila taborišče. V njem se je dvignil krik in jok žensk in dece. Rado je razjahal in tekel v šotorišče, da bi prvi videl in objel Ljubinico. Iztok je hodil med mrtvimi in iskal Tunjuševega lica.

Toda zaman ga je iskal – izdajalca, zaman je klical Rado po izvoljenki. Tunjuša in Ljubinice ni bilo nikjer.

Šestnajsto poglavje

V Slovenih zmagovalcih je valovala tistega dne omotična, divja razigranost. Strog vojaški red, kakor je o njem sanjal Iztok, je bil po zmagi uničen. Vojaki so si odpeli oklepe, pometali šleme na kup. Železni oklepi so bili pretesni za njihove svobode vajene prsi, težki šlemi so se jim zdeli jarem. Raztočili so se divji molojci po taborišču in plenili, razdirali in uničevali, vezali ženske, se pulili med seboj za lepe sužnje, trgali drug drugemu buče vina iz rok, prevlačevali mehove z oljem, klali ovcé in grizli s krepkimi čeljustmi suho bravino. Po vsej kotlini so zagoreli ognji; ob njih so se zgrinjale vzklikajoče gruče Slovenov, bučale so davorije, mast se je cedila z ražnjev, plamen je použival obete Perunu in Morani.

Ko je vdrlo nekaj velmož v Tunjušev šotor, so od začudenja razkleščili usta in ostrmeli ob vhodu. Tolik sijaj jim je zamigljal v oči. In sredi tega bleska, nakupljenega v Bizancu, naropanega po jugu in vzhodu, je slonela na mehkih blazinah kakor vila krasna Alanka.

Njeno telo je ogrinjala svilena, z vezeninami okrašena haljica, kakršne so nosile najplemenitejše dvorjanice v Bizancu, čez pleča ji je visela v valovitih gubàh do tal segajoča stola, ki je žarela od draguljev. Za pestjo in nad lahtmi so se svetili zlati obročki, iz ogljeno črnih las je seval diademček. Globoke, črne oči je upirala v prišlece. V njenih pogledih ni bilo prošnje, na njenem licu ne vzdiha po usmiljenju. Izziv in poroga sta ji obkrožala ustnice.

»Nazaj!« je kriknila in se vzravnala na sedežu. »Nazaj, hlapci – molojci! Prišli ste h kraljici velikega Huna, sina Atilovega. Ne skrunite s svojo nogo tal, kamor stopajo samo kani in kralji. Pokličite starosto in mu povejte, naj pride, da govori z menoj, če mu je drago življenje Slovenke Ljubinice.«

Z zasmehom so se že nekateri veljaki gnetli v šotor in stegnili roke po Alanki, da bi jo zajeli kakor druge. Ko pa so čuli ime Ljubinice, so obstali in se spogledali.

»Nimamo kralja in nimamo s seboj staroste. Mi sami smo kralji Slovenov, mi smo staroste narodu. Govori, kje je Ljubinica! Naša sužnja si!«

Tako jo je ogovoril najstarejši veljak in stopil bliže.

Alanka se ni ganila, najmanjši strah ji ni spreletel obličja. Dvignila je kakor v odpor samo drobno roko in očitala veljakom.

»Nimate kralja? Ovcé imajo ovna, kozé vodi kozel, prasci hodijo za merjascem – in vi, Sloveni, greste v boj brez poveljnika? Alanka je kraljica in žena največjega junaka, kar jih jezdi od Dnjepra do Bizanca, in ona vé, da bi bili vrli molojci pod Balambakom posekali in pomendrali vas, tolpo, v rosno travo, da vas ni vodil nekdo, ki mora biti modrejši od vas. Pride naj, če mu je milo življenje Ljubinice. Če ne, se strašno maščuje moj orel – Tunjuš.«

Veljaki so se vnovič spogledali. Življenje Ljubinice, to je vplivalo na divjo naravo. Zagrnili so šotor, postavili se za stražo predenj, najmlajši je hitel po Iztoka.

Ko je stopil Iztok pod šotor, se je zavzel celo on ob nagrmadenem bogastvu in razkošju, s katerim je bil prenapolnjen stan hunskega glavarja. Videl je v zlatu bleščeče se preproge, kakršnih ni premogel sam Epafrodit.

»Klicala si me, kaj želiš, žena vrlega vojaka in glavarja Hunov?«

»Ti si poveljnik?«

Iztok je vedel, da poslušajo zunaj Sloveni pogovor. Zato je govoril oprezno, da bi ne vzbudil suma, kakor da si lasti oblast nad narodom.

»Nisem poveljnik, brat med brati in sin staroste Svaruna.«

»Iztok?« je povzela Alanka in se začudila. »Brat Ljubinice?«

»Brat Ljubiničin. Ti veš zanjo? Povej, kam je odjezdil Tunjuš z njo, da mu jo iztrgamo in vrnemo očetu.«

»Razodenem ti skrivnost, prisegam na Atilovo krsto, skrivnost, ki je ne zveš od nobenega Huna. Toda zanjo me nagradiš.«

»Pozabljaš, da si sužnja Slovenov. Ne govori prešerno.«

»Doklèr živi moj orel, junak junakov, in on živi, nisi ga srečal v boju in nisi ga našel med mrliči, dotlej sme govoriti Alanka prešerno. Zasužnji me, suni mi meč v prsi! Mar se bojim? Bojte se Sloveni! Če zarezgeta na pomoč Tunjušev Cerkon, se dvigne obrski kakan, Varhuni napno tetive, Alani zajašejo konje in sam Upravda mu pošlje legije, izza Mursijanskega močvirja pa privro vaši poraženi bratje Anti. Ali me torej zasužnjiš ali nagradiš?«

Iztok je pomislil. Ponosna Alanka mu je ugajala. Izpraševal je že Hune po Ljubinici, po Tunjušu. Rado, zdvojèn in pobesnel, jih je pretepal z jermeni, toda nobeden ni izdal skrivnosti; kakor mutcem so bila usta ujetnikov. Še vzdihnil ni nihče pod udarci. Zato mu je bila Alanka edini kažipot do Ljubinice.

»Povedal sem ti, da sem brat med brati. Če sklenejo veljaki, te nagradim za skrivnost.«

Iztok je odšel pred šotor. Pred njim so se nabrali veljaki in starešine. Svarunič jim je razodel zahtevo Alanke. Spočetka je zamrmrala nejevoljna gruča. Ali končni ukrep je bil, da so zaupali Iztoku vso oblast.

Vrnil se je v šotor.

»Govori o Ljubinici! Pripoveduj o Tunjušu in zahtevaj nagrade!«

»Prisezi na bogove in na ognjišče očetno, da me ne prevariš. Prisegla sem ti tudi jaz!«

»Prisežem!«

»Za skrivnost, ki ti jo povem o Ljubinici in Tunjušu, zahtevam svobodo: dal mi boš dva konja, enega za ježo, enega za tovor, in me odpustil, da pojdem, kamor bom hotela. Storiš to?«

»Prisegel sem!«

»Sedi in poslušaj. Tvoja sestra je ovražila mojega orla, zaljubil jo je in jo otel. Še tisto noč so pa prišli sli iz Bizanca, da mora Tunjuš do Upravde. Šel je. Ljubinica je jokala, kakor joka grlica v dobravi. Pekle so me solzé te mehke ovčice in jaz sem ji pomogla, da je zbežala. Zakaj od žalosti bi ji bile iztekle oči in zvénila bi bila kakor utrgani jaglec. Sedaj veš vse. Ali je dosegla svoj rod, ne vem. Šla je svobodna od tod in izvolila rajši smrt sredi stepe kakor življenje ob Tunjušu. In tako volim jaz sedaj svobodo in tudi smrt sredi planjave rajši kakor sužnost!«

»Kam je krenila, na jug ali na sever? Povej! Ti si jo zavedla, ker ji ni znana pot! Šla je v smrt!«

»Šla je v svobodo! Želela jo je in jaz sem ji jo dala. Daj jo tudi ti meni!«

»Tudi ti pojdeš v smrt, če prideš v stepo! Hodi z nami! Obljubim ti svobodo!«

»Tunjuš je Ljubinici ponujal ta šotor, pa ga ni marala. Ne maram jaz svobode v Slovenih.«

»Tunjuš se bo maščeval nad teboj!«

»Ne bo se. Prišel je godec in velik kozelnik našega rodu. Očaral je skrivnostni napoj, katerega dam Tunjušu, če se snideva. Omami ga in mu zabriše spomin na Slovenko, o, in moj orel objame mene, svojo Alanko!«

Iztok se je naglo domislil Radovana. Pretkani očka! Resnično je tvegal glavo in prišel v Tunjuševo gnezdo.

»In kje je sedaj tisti kozelnik? Ali je padel v boju?«

»Ni padel! Zakaj včeraj je odjezdil od nas obdarovan in čaščen od naših ljudi!«

Išče jo dalje, se je razvesélil Iztok. »In Tunjuša še ni iz Bizanca?«

Alanka je pomolčala za hip.

»Dà, tudi to sem prisegla, da ti povem. Ni ga še. Pojdi in pripravi mi konja.«

Hitro so privedli dva izborna hunska konja. Na enega so natovorili hrane in nekaj dragocenosti, drugi je čakal osedlan pred šotorom. Alanka je prišla iz šotora, preoblečena v hunskega fantiča, z rdečo čepko na glavi. Ženske so zagnale jok, zasužnjeni hunski vojščaki so se valjali po tleh in tulili, Alanka je zamahnila z roko proti njim in rekla: »Ne jokajte, otroci! On živi!«

Nato je prhnila kakor ptica v sedlo, konja sta zarezgetala, nežna roka je krepko nategnila povodce, krasni deček je splaval po soteski in izginil.

Ko je na véčer ob ognjih divjal raj vinjenih Slovenov, je Iztok sklical veljake in starešine v vojni posvèt. Treba se je bilo hitro odločiti, ali se vrnejo domov, ali sklenejo pohod po Meziji vsaj do Hema. Ker so bili vsi od zmage pijani, so sklenili soglasno, da udarijo v déžel Upravde in se poplačajo vsaj nekoliko za Hilbudijeve udarce. Iztok in Rado sta se veselila tega navdušenja. Rado je koprnel po boju, da bi sprostil srčno bolečino in žalost za Ljubinico okopal v krvi. Upal je tudi, da jo dobi v kakem selu kot deklo, siroto, zasužnjeno od bizantinskih naselnikov.

Te nade Iztok ni imel. Edini žarek upanja mu je bil Radovan. Ta lahko potuje svobodno, ukani kot godec kogar koli. Gotovo je tudi dodobra zvedel od Alanke, kam je krenila Ljubinica. In obrnila se je za trdno proti jugu. Sicer bi bili godca srečali, ko so šli nad Hune. Če je še živa, če ni zapadla kot plen divji zveri, jo izsledi Radovan, ki pozna vsa pota, vsa sela, vso pokrajino.

Toda za pohod je bil Iztok takisto navdušen. Prepričan je bil, da na hujši odpor ne naleti nikjer. Ponosen je bil, da je strl Hune, izborne vojake, dasi so mu konjico skoraj zdesetinili. Ali te vrzeli je lahko nadomestil s hunskimi konji in z mladci, ki so drage volje oblekli oklepe padlih Slovenov.

Po vojnem svetu je poprosil veljake, naj prigovarjajo borcem na počitek. Razvrstil je tudi straže ob vhodu in po grebenih holmov. Kljub vabljenju starešin se tolpa ni pomirila. Celo modre veljake je potegnil s seboj val slave in noč je ginila brez pokoja.

Iztok in Rado sta sama ždela ob svitu majhnega ognja. Ležala sta vznak na zemlji, brez besede, brez spanca na trudnih očeh. Nad njima se je bočilo zvezdnato nebo, po dolini se je razlegal krik in hrup, njune misli so tiho in hrepeneče iskale Irene in Ljubinice.

V jutro so plen natovorili na konje in sužnje vzporedili v sredo. Nato so nasekali velikanske grmade, položili nanje trupla mrtvih Slovenov in jih zažgali. Ob grmadah so stali oboroženi bojevniki in izlivali in metali obete bogovom. Ko so grmade pojemale, se je dvignila vsa vojska iz soteske.

Ranjeni so gnali plen in ujete Hune k Donavi, da bi jih takoj odvedli v gradišče. Vojska pa je krenila na jugozapad.

Že drugi dan je napadel ta hudournik majhno selo. Pogazil je vse, kar se mu je uprlo, oropal vsako kočo, zajel govedo in ovcé, povezal s konopci ujetnike in se drevil dalje, ko je zapalil selišče.

Groza je hodila pred njim, jok jih je spremljal, za njimi se je valil dim iz selišč in jate vranov so krakajoč sledile vojsko Slovenov, ki se je krvavo maščevala za bele kosti svojih bratov, padlih pod Hilbudijevim mečem.

Sedemnajsto poglavje

Kar je Alanka povedala Iztoku o Ljubinici, se je bilo resnično zgodilo. Ljubinica je izginila iz hunskega taborišča. Pomagala ji je Alanka.

Ko se je bila ugrabljena Ljubinica prebudila v jutro iz nezavestne omotice, se je dvignila na ležišču in motrila s široko razprtimi očmi blešč Tunjuševega šotora. Vse neznano, vse tuje in krog in krog mir in tihota. Iz zaves, kjer je žarelo zlato, je sopel čuden, neznan vonj, ki ji je obdajal sencè kakor z dehtečimi sanjami. Zamižala je, si pomela oči in se vnovič ozrla po šotoru. Nad njeno glavo ji je viselo drago orožje, kakršnega ni videla pri Slovenih. Obšlo jo je še samo za hip, kakor bi sanjala, nato jo je stresla groza. Izmed orožja, izpod lepe čepke se ji je zazdelo, da je režal vanjo široki Tunjušev obraz. Sanje so ginile, grozna resnica ji je stisnila nedrje, ob ledjih je še čutila trdo, široko dlan, ki jo je prižemala k sebi. Kolena so vztrepetala, stisnila se je v gubé, zakrila obraz in zaplakala.

Tedaj se je hitro odgrnila zavesa, sam Balambak je klečal v šotoru pred njo in jo ogovoril:

»Ne jokaj, kraljica!«

Ljubinica je odmaknila roke in se ozrla s plahim pogledom na Balambaka. Njegov hunski obraz, zaviti čop las in počrnela polt so vplivali nanjo z grozo. Sključila se je še tesneje na preprogi, zakrila obraz in zaihtela vnovič glasneje in bolestno, kakor bi umirala nežna žrtev pod pestjo divjakovo.

Balambak je klečal in zgibal glavo k tlom in ponavljal:

»Ne jokaj, kraljica!«

Toda Ljubinica ga ni slišala; solzé so vrele, glas je drhtel in trepetal v brezmejni bolesti, umiral in gasnil, tiho ječanje je kipelo izpod dolgih pramenov razpuščenih las, ki so se ji usuli krog in krog čez lice, preko ramen in prsi kakor žalostne veje vrbe žalujke.

Balambak je zdvojil, se dotaknil s čelom zemlje in odšel. Poklical je Alanko.

»Pojdi, naša ljubezen, in potolaži Slovenko, ki je ovražila tvojega gospoda! Utopi se v solzàh in Balambak izgubi glavo. Pojdi in usmili se starega hlapca, ki te ljubi!«

Sredi lepega Alankinega čela sta se globoko začrtali dve gubi gneva in zavisti. Kakor smrt grenko ljubosumje ji je stisnilo ustnici, pod temno, kakor žamet mehko poltjo se je pojavljala zelenkasta bledica kakor odsev žolča, ki je kipel v njenem telesu.

Ko je namreč Tunjuš odjezdil v deželo Slovenov, da bi otel Ljubinico, se je naravnala Alanka takoj tisti večer do čarodejke Volge.

Pest suhih zlatnikov je usula starki pred noge in ji razodela bridkost. Žolti, bradavičasti obraz stare vražarice se je ob blesku zlatov razjasnil. Zato je nesla Alanka od nje majhno, trebušasto steklenico; to je skrivala odtlej na nedrjih in grela z neugasnim ognjem svojega srca zeleni strup, ki je polnil posodico. Zaklela se je na duhá kneza Sangibana, da umori Slovenko in maščuje svojo užaljeno ljubezen.

Skrbelo jo je edino, kako priti do Ljubinice, katero bo čuval noč in dan Tunjuš ali Balambak.

Zato ji je zaplalo srce, ko je prišel ponjo Balambak in jo sam prosil, naj gre v šotor tolažit Slovenko.

Alanka je pritisnila desnico na razburjene prsi, kjer je začutila trdo, okroglo posodico. Kakor ogenj vroča kri ji je za trenutek oledenela, a takoj je spet zavrelo v njej s tako silo, da se ji je zameglilo pred očmi, da je izginil Balambak, izginilo šotorišče, izginil svet in je ostala sama s svojim namenom, z mrtvo Slovenko.

Toda takoj se je zdramila in odšla z Balambakom proti Tunjuševemu šotoru. Črne oči so ji še bolj potemnele, kakor noč maščevanja. Iz njih je švigal ogenj, preteče strele v viharni temi. Pred šotorom jo je Balambak vnovič zaprosil:

»Alanka, ljubezen našega rodu, otmi jo smrti, da ne umrem jaz in z menoj mnogo zvestih molojcev. Zakaj dobro poznaš svojega orla, kadar se hoče do sita napiti krvi.«

Alanka ni čula vseh besed. Strast ji je glušila posluh. Ali kakor bobneč udarec v sredo njenega sklepa so zvenele besede Balambakove: otmi jo smrti, da živim jaz. Čutila je, da se nekaj ruši in trga, desnica se ji je stresla, ko se je dotaknila strupa, skritega v nedrjih.

»Če umre? Če ji zavdam? Moj orel se napije krvi – tudi moje. Sumil bo. Nabode me na kolec. On, moj orel!« Balambak je odtegnil zaveso, tihi mrak je objel Alanko. Na preprogi, kjer je vasovala tolikrat ona ob Tunjušu, je ihtela v onemoglem joku Ljubinica. Alanki so se skrivili tanki prstki kakor kremplji ujede. V očeh so žareli plameni, divja sila ji je vzbočila ramena, vse telo se je nagnilo proti Ljubinici, da bi planila nanjo in zasekala v njeno belo polt nohte, jo zgrabila za razpuščene lase, jo pahnila iz šotora in jo pomendrala v blato, njo, ki ji je izneverila in ovražila njenega orla.

Tedaj je Ljubinica začutila njeno bližino in dvignila glavo. Skozi stremene las so se ozrle v Alanko plahe, objokane oči, pobledelo lice, prepojeno z bridkostjo. Ko je Slovenka zagledala žensko, je dvignila proseče roke:

»Otmi me, vrni me obupanemu očetu! Nagradé te bogovi!«

Alanka je ukrotila besni val hrepenenja po maščevanju, ko je videla pred seboj nesrečno, zdvojeno, uničeno deklico. Na mišicah krog stisnjenih ustnic se ji je zibala slast in se pasla ob trpljenju tiste, kateri je zaprisegla smrt. Sklonila se je k njej in jo ogovorila kakor Balambak.

»Ne jokaj, kraljica! Tvoj ljubec je šel v Bizanc. Samevala boš!«

»V Bizanc? Tunjuš? O, o, usmiljenje – otmi me iz njegove roke, sicer se umorim, preden se vrne.«

Ob tem se je napojila duša Alanke z novo slastjo.

»Ha, njegova ljubica ga sovraži, zaničuje. Ha, prekletstvo bogov, ker je pahnil od sebe mene, ki ga edina ljubim! O bogovi, kako ste mi dobri in pravični!«

Nenadoma se je polegel v Alanki najhujši vihar, ost, naperjena v Ljubinico, je otopela, želo je izgubilo strup!

»Kaj govoriš? Velikega kneza Tunjuša, sina Atile, peháš od sebe?«

»Proč z njim, proč od mene! Daj mi strupa! Morana, pridi, samo proč od njega, razbojnika! Besi na njegovo pot, pogibel, koder hodi!«

Kakor bliski so se snovale Alanki misli. Pozabila je na strup v nedrjih, pozabila na edini smoter, zakaj dvigali so se novi načrti pred njo. Sedla je k Ljubinici.

»Ti me ne poznaš. Jaz sem Alanka, kraljica Hunov, žena tistega, katerega je zastrupila tvoja ljubezen.«

Ljubinica se je preplašena umaknila s preproge, prekrižala roké in se ji priklonila.

»Kraljica, naj bodo bogovi s teboj, vladaj z njim, ker on je velik in mogočen. Toda moje srce ga sovraži.«

Alanka je vsesala pogled v bledo lice Ljubinice. Po glavi so ji begale misli, dvigali so se načrti, zoreli sklepi: »Maščevanje njej in njemu.« Po dolgem molku je izpregovorila:

»Alanka te otme!«

Ljubinica se ji je zgrudila k nogàm in ji objela kolena.

Preteklo je nekaj dni. Na noč se je zmeglilo. Težka koprena je legla na ráven v Podonavju. Tanek dež se je cedil iz nje. Tedaj je završalo po šotoru: »Rop, rop, rop!« Pastirji so pribežali povedat, da so Varhuni napadli čredo in da jo ženejo s seboj. Kakor bi trenil, se je izpraznilo šotorišče. Balambak je drl za Varhuni.

»Sedaj!« To je bil sklep Alanke:

»Ljubinica na beg, v meglo, v smrt! In jaz sem čista pred njim! Moje srce se pa napase ob njegovi bridkosti!«

Črna noč je zavila šotorišče Hunov v neprozorno temo, iz katere je žarelo le še nekaj drobnih ognjev s krvavordečimi očmi. Tedaj sta izza Tunjuševega šotora hušknili dve temni senci in šli neslišno iz tabora v dolino, kjer se je še paslo nekaj konj. Kakor dva dečka sta bili senci – Alanka in Ljubinica. V usnjati cajnici je nosila Ljubinica nekaj brašna. Srce je viharno plulo obema, da je vztrepetavalo na nedrjih belo pražnje. Ko sta dosegli konje, je zaklicala Alanka svojo kobilico po imenu. Šepetaje je izgovorila njeno ime. Kobilica je rahlo zarezgetala in pritekla h gospodarici, grebla s kopitom pred njo in uklanjala vzbočeni vrat.

Alanka je pošepetala nato Ljubinici ime drugega konja. Pogumno je šla med čredo, ponovila nekajkrat ime in velik, slok dirkač je oprezno dvignil glavo ter se približal Slovenki. Segla je v cajnico in mu ponudila pest dateljnov. Konj je zadovoljno pokimal in zmlel slaščico. Hitro sta pritrdili sedli, uravnali brzdi ter zajezdili.

Počasi, tiho, korakoma sta jahali po mehki travi, da bi ne zbudili straže v taborišču. Ko se je razprostrla pred njima stepa, ko so ginili temni obrisi gorá, je Alanka pognala. Namočena zemlja je zacmokala pod kopiti, konja sta zletela kakor senci dveh oblačkov, kadar ploveta jadrno pred mesecem. Alanka je nagibala čedalje bolj na levo, doklèr nista obkrožili hriba in se jima je razprostrla temna, nepregledna raván, ki je komaj mračno sivela v oblačni noči. Ko se ji je zdelo, da je zadostno označila smer, je ustavila kobilico.

»Jezdi dalje! Do jutra boš pri Donavi. Če ne dobiš broda, poženi konja v valove. Preplava!«

Ljubinica se je približala Alanki, da so se dotaknili stremeni in zažvenknili. »Bogovi te nagradé!«

Pogledala ji je v lice in zdelo se ji je, da v črni noči gledata izpod čepke nanjo dva žareča oglja kakor oči volkodlaka. Spreletelo jo je do mozga.

»Pomni, da si prisegla! Če me izdaš, smrt tvojemu rodu!« Alanka je zasukala kobilico in zdirjala nazaj. Tudi Ljubiničin konj se je zaobrnil, da ga je iztežka vzdržala in obrnila v nasprotno smer. Ko se je Alanka oddaljila, je ustavila kobilico, zloben smeh ji je udaril skozi stisnjene ustnice, da se je prestrašila in pritisnila roko na usta.

»Le dobro goni, vrabuljica razplakana! Po tej poti ne prideš nikdar do Donave! Ne boš ti kraljica Hunov, ljubica boš kakega klatečega se Obra v Meziji ali pa revna večerja volkovom izpod Hema! Srečno pot!«

Alanko je vnovič posilil smeh, da je zastrla usta s periščem in se pritajeno hihitala v dlan. Previdno je prijezdila domov in se spravila v svoj šotorček. Oblečena je legla na volčjo kožo. Ljubosumno srce se ji je nasičalo ob maščevanju.

Ko je bila Ljubinica sredi stepe in sredi noči sama, se ni naselila bojazen v njene prsi. Odkar je bila ugrabljena z očetove njive, še niso občutile njene prsi diha svobode. Sedaj šele, ko se je vrnila tudi Alanka, ko so ji drobne kaplje dežjà polzele po razgretem licu, ko je čutila na prsih hladni dih stepe, sedaj je prvič dihala zopet svobodo. Njene mehke pa krepke roké so krčevito napenjale povodce, da je konj veselo prhal in letel v noč, kakor bi nosil mladega Huna. Pozabila je volkodlakov, ni se menila za Šetka, besom samim bi bila kljubovala, toliko moči in samozavesti je lilo v njene žile hrepenenje po rešitvi.

Zibala se je v sedlu lagodno kakor ptička, ki se poigrava v zraku. Polagoma so se ji približale sanje, izpod čepke so ji lezli lasje in se ji v mokrih vlaknih usuli na tilnik, po plečih in po ramenih. Dež se je zdržema cedil iz nizke megle, obleka se je pojila z mokroto. Njenemu razgretemu telesu pa je ugajal hlad, dramil jo je in čedalje krepkeje je napenjala brzde, da je konj plaval v divjih skokih po mokri travi. Nekajkrat ga je ustavila in prisluškala, če se ne oglaša topotanje za njo. Tiho kakor v grobu. Ni se oglasil volk, ni zakrulil merjasec, ni zalajal lisjak. Njen pogum je bil velik. Zazdelo se ji je, da jezdi znano pot od očetovih čred proti gradišču. Napolnile so jo ponosne misli. Prijezdila bo mokra in trudna po brežcu v gradišče. Svarun bo zajokal od radosti. Tudi Iztok – in Rado sta se mordà že vrnila z vojske in ona bo ponosno sedla junakinja med junake. In vsi starešine in mladci bodo dvignili kopja in sekire ter kričali: »Maščujmo se, maščujmo! Nad Hune!« In mladenke si spleto in pomazilijo lasé, pod lipo bo zadišalo po daritvi, o, vse ljudstvo bo slavilo njo, vrlo hčer Svarunovo.

Podražila bo Rada z drugim ljubimcem, glavarjem Hunov, toda bral bo laž v njenih očeh.

Čimdalje bolj se je razplamenevala njena domišljija. Pozabila je, da beži iz tabora Hunov, iz krempljev Tunjuša. Pred njo je trepetal kakor varna lučka edini cilj sreče, smoter njene poti. Za njo je bežala stepa in siva raván je rasla brez konca pred njo iz sive temè izpod meglenega obroča, ki je v ozkem obzorju slonel na zemlji. Kakor bi dirjal konj na istem mestu in se ne premikal. Le kadar je švignil mimo nje temen grm, kadar se je bledo posvetila kaluža, tedaj se je prepričala, da beži dalje, dalje.

Proti jutru je ponehalo deževati. Po okolici se je razlila medla luč. Njene sanje so se zničile. Strmela je med konjevimi uhlji v daljavo in iskala veletoka. Žal, njeni pogledi niso mogli predreti megle, ki se je ponižala do tal in stala nepremično pred njo, kakor bi jezdila v valove morja. Ali ti valovi so se pred njo odmikali, se tiščali vedno zemlje, se prevalili tu in tam leno kakor nerodna kopa in ji na ozkem obzorju vnovič zastrli razgled. Ljubinico je pretresla hipna groza.

»Če sem zašla. O Devana, o Svetovit!«

Ozrla se je naokrog.

»Da bi videla zvezde! Da bi se dvignilo sonce! In sedaj ne vem, kje je jutro, ne vem, kje je polnoč.«

Zdelo se ji je, da je na levo megla gostejša, da se vali navzdol in se plazi v premi črti.

»Tam je Donava. Po veletoku gredo valovi megle.«

Krenila je s konjem bolj na levo, gnala ga v strogem diru proti megli. Toda veletoka ni bilo. Obzorje je bežalo pred njo, brez konca je bila raván, samotna, mokra in žalostna.

»Do jutra boš pri Donavi,« je rekla Alanka. Domislila se je njenih besedi in zaeno so se pojavile pred njo tiste strašne oči, tista dva žareča oglja kakor volkodlak iz temè. Premočeno telo se je streslo, okrog srca jo je zazeblo. Trepetajoče ustnice so šepetale velike obete bogovom in klicale Devano na pomoč. Začutila je tudi, da so ji roké trudne, da se loteva vseh udov topa izmučenost. Tedaj jo je neprijetno zazeblo po vratu, ob sencéh, kjer so viseli v težkih prédencih razpuščeni, mokri lasje. Danilo se je čimdalje bolj. Pred njo so iz trave sfrfotavale ptice. Vselej se je zdrznila, zagomezelo ji je po mozgu. Na ušesa ji je udaril zdaj pa zdaj čuden glas – kakor neznane zveri. Prisluškala je. Kakor konjski skoki!

»Na sledu so mi! O bogovi!«

Stisnila je konja, nagnila se mu na vrat in vihrala dalje, dalje. Topot je potihnil, zdelani konj se je ustavljal, a zopet topot v ušesih. Ustavila se je, da bi presodila, od kod prihajajo udarci kopit. Ali tedaj je vse umolknilo. Bilo je samo njeno srce tako glasno, da ji je kovalo v žilah po sencéh in bobnelo v ušesih. Za trenutek se je umirila in se skoraj sramovala sama sebe. Kolikokrat je že jezdila ponoči v deželi Slovenov! Kolikokrat je bila sama sredi stepe, čemu strah?

Pogladila je konja po vratu, ga klicala po imenu, mu ponudila dateljnov in ga hvalila, da je izvrstno dirjal. Ko je slišala svoje lastne besede, ko je konj hvaležno hrzal in hrampljal ob dateljnovi koščici, da so zvenčkale brzde, se je umirila in groza ji ni več tako silno stiskala srca.

»Čemu se bojim? Huni preganjajo tatove, ki so jim ukradli tega izvrstnega konja. Niso se še vrnili. In ko se vrnejo, ne pogreše me takoj. Dotlej bom že preko veletoka. Samo da se dvignejo meglé, da vzide sonce, o, potem bom naglo pri Donavi!«

Konj se je začel upogibati in muliti travo. Ljubinici se je zasmilil; tudi sama je občutila lakoto in slabost. Razjahala je, snela konju brzdo iz gobca in sedla v travo. Oddrgnila je od sedla cajnico in segla vanjo po suhorju in prepečenem mrzlem mesu. Trda skorja je zahrestljala pod njenimi belimi zobmi in slastno je ugriznila v kos bravine. Ali ni še použila grižljaja, ko se je razlegel iz megle divji, zategel klic. Jed ji je padla iz rok, skočila je na noge, se zgrabila za sedlo in zajezdila. Krik se je ponovil, proti levi se je gibalo nekaj v travi kakor jezdec. Brez razsodbe, gnana od strahu pred Huni, je zapodila konja in bežala pred krikom, ki se je pojavil na stepi. Celo uro se je gnala v divjem skoku po ravnini. Bežala je ravnina, v meglo so ginili grmiči, vstajali so novi pred njo, od zadaj pa je čula še vedno krik in klopotanje konj. Večkrat se ji je zdelo, da je zazrla pred seboj dolg pas, Donavo, in vselej je trčila s povodci po konjskem vratu, da je vrli dirkač še bolj stegnil nogé in letel kakor strelica. Toda vselej se je megla čudovito prelila in pretočila, pas vodne gladine je izginil in zopet sama mrtva, brezkončna raván. Čedalje bolj je čutila, da ji popuščajo moči, konj je ponehaval in se spotikal. Segla je po cajnici, da bi ga izpodbodla z grižljajem suhorja, ali cajnice ni bilo na sedlu. Kjer je počivala, jo je v naglici pozabila. Bila je brez brašna. Kakor bi ji odrezal zadnji up, so ji onemogle roke, konj se je ustavil in šel s trudnim korakom počasi dalje. Ljubinica se je okrenila v sedlu in prisluškala. Nič krika, nič klopotanja, vse mrtvo, vse mirno. Slišala je samo svoje srce, ki je plulo razburjeno in glasno v prsih.

»Morana, sedem najlepših kozličkov tebi, ker si mi prizanesla!« Korakoma je jahala dalje. Jutro se je razžarilo, sončni žarki so topili megle, začele so vreti, se kuhati in prelivati. Nenadoma se je odprlo pred njo, kakor bi potegnil težko zaveso od okna. Ob levi je zagledala griče, ki so se zoževali v sotesko, pred njo je rasla dolga vrsta visokega bičja.

»Donava!« se je razveselila in ni pognala konja. »Naj se oddahne! Poženem ga v valove, samo da sem v deželi Slovenov, potem sem oteta!«

Polagoma se je širilo obzorje, megle so se dvigale v višavo, izza stepe so rasli griči, za njimi temni lesovi in visoke goré. Zelenkasta črta bičja in trstja se je bližala. Ljubinica je pokleknila na sedlo, da bi za travo uzrla donavsko gladino. Pa je bila premajhna. Ozirala se je pogosto nazaj po preganjalcih. Nič. Razmišljala je o kriku in o jezdecu, ki se je pojavil na ravni.

»Pastir je zganjal čredo! Čemu sem bežala? Da sem pozabila cajnico! Zaradi krika snetjavega pastirja! Naj dobijo lisice cajnico, preden jo zavoha on!«

Glasno se je pričela jeziti nase in na pastirja. Potegnila je iz sedla ostro bodalce in zaokrožila z njim po zraku.

»Enega se ne ustrašim! Takole in na tleh bi bil!« Zavihtela je nož, kakor bi ga sunila sovražniku v prsi in ga zopet vtaknila v sedlo. Trstjè se ji je zopet približalo.

»Globoka struga mora biti, da še ne vidim vode!«

Vnovič jo je zaskrbelo in pognala je konja.

Kakor bi se utopljencu utrgala vrv, za katero se je držal z velikim upanjem, tako se je zgodilo Ljubinici, ko je prišla do bičja. Pred njo ni bilo Donave. V precej široki, suhi strugi so stale kaluže, pokrite z zeleno, gnusno smetano. Hipoma se ji je zvrtelo v glavi, da bi bila skoraj omahnila s sedla. Vsa moč, ki jo je dvigalo in gojilo edino upanje, jo je zapustila. Begunke se je polastila zdvojenost.

»Morana, pridi, zakaj izgubljena sem!«

Nogé so se ji tresle, izmaknila jih je iz stremenov in trudna, uničena je zdrsnila iz sedla v travo. Legla je na zemljo, pomislila na dom, na očeta, na brata, na ljubljenega, telo se ji je streslo, grenkoba ji je zalila grlo, udrle so se solzé in plakala je, kakor bi se zvijal ubog črviček v prahu brez nade, pohojen in boreč se s smrtjo. Ni se ozrla za konjem, ki je ril skozi trstje in iskal vode v zelenih kalužah. Začela se je kesati, da je zapustila tabor Hunov. Zakaj je tako malo zaupala Iztoku in Radu? Saj sta vrla vojščaka, vsi Sloveni jo ljubijo in vsa srenja se je gotovo že dvignila nad Hune, da bi jo otela. In sedaj bodo prišli, nje pa ne bo, umrla bo sredi stepe, umrla morda v gozdu od lakote. Glasno je zaihtela, z lasmi si je zakrila lice in ga pritisnila na vlažno, rosno zemljo.

Ko se je izsolzila, se ji je polagoma vračal mir in pogum. Trudna omotica se ji je obesila na trepalnice. Vstala je, toda kolena so se ji šibila, sesedla se je vnovič, si dela čepko pod glavo, si pokrila obraz z lasmi in zaspala.

Čez dolgo se je stresla in prebudila. Sedla je, razdelila lasé in jih odgrnila z obraza. Visoko nad njo je žarelo sonce. Vsi oblaki so se razkadili, rosa v travi se je posušila. Vroči žarki so posušili mokro obleko, kri ji je umiril spanec, po udih je začutila novo moč, srce je zajelo zopet iz čaše upanja. Ozrla se je po konju. Blizu nje se je mirno pasel. Ko ga je poklicala, je prišel k njej, pripognil glavo in pritisnil k njenemu vratu gorke nozdrvi. Ljubinica ga je objela in stisnila njegovo glavo k sebi. Potapljala ga je po zvestih očeh in mu govorila:

»Ti edini, moje upanje! Kajne, da me rešiš? Kako ti bom stregla v gradišču! Kakor goloba te bom krmila z zlato pšenico!«

Nato je vstala. Ker jo je žgalo v ustnicah, je šla po gazi, ki jo je utrl konj skozi loček, v strugo, pokleknila k sivemu tolmunčku, z roko posnela zelena predena z vode in se napila. Potem se je vrnila, obrzdala konja in zajezdila.

Kam sedaj? Za njo planota, pred njo griči in lesovi. Kako so podobni gozdom Slovenov! Kaj, če jo je Alanka nalagala, ko je govorila o Donavi? Nič se ni spominjala, ali jo je Hun nesel prek vodé, ko jo je ugrabil. Morda je tabor na levem bregu? Morda je blizu gradišča? Sedela je na konju, ki je nemirno grebel z nogo in prosil: »Poženi! Spočil sem se!«

Po dolgem razmišljanju je sklenila, da pojezdi proti gozdom. Upala je, da tam naleti na kakšno tračansko ali alansko selo. Lakota jo je silila, da poišče ljudi, se nasiti in poizve, kod bi do Slovenov.

»In če me zasužnjijo? Naj me! Boljše suženjstvo kakor življenje pri Tunjušu. Saj pride dan, ko se Sloveni ulijo po rávni in tedaj bom oteta.« Zasukala je konja ob strugi in jezdila proti gričem. Kmalu je bila v senci starih bukev. Na tleh je bilo nastlano z zrelim žirom. Kakor veverica je smuknila s konja, začela luščiti žir ter si tešiti glad. Domislila si je, kolikokrat sta z Iztokom pobirala žir po gozdu, ko sta se klatila kot otroka za ovcámi. Nabrala si ga je mnogo in ga nasula v haljico krog pasu, ker ni imela cajnice. Potem je sedla zopet na konja in jezdeč grizla oljnata jedrca.

Popoldne je prišla na široko ravnico sredi lesov. Slišala je mukanje govedi. Kakor iz groba ji je zadonel ta glas, ki je votlo odmeval po gozdu.

»Pri ljudeh sem.«

Izdrla je bodalce iz sedla in ga skrila za pas. Odmotala je konopec in otvezla nanj konja ter konec privezala za bukev. Previdno je šla iz gozda proti kraju, kjer se je glasilo mukanje. Dim se je dvigal, pri ognju je videla nekaj otročajev. Pogumno je šla proti njim. Ko so jo zagledali ožgani, počrneli, goli otroci, so zbežali in kričeč se drevili proti gozdu.

Ljubinici je zadišala pečena repa. Skokoma je bila pri žerjavici in pograbila, kar je mogla, nato pa bežala naglo h konju nazaj. Hitro je bila v sedlu. Ker ni imela poguma, da bi šla k ljudem, je odbežala z ukradeno repo skozi gozd v nasprotno smer. Do večera ni srečala nikogar. Tudi za njo ni prišel nihčè. Zato je poiskala pripravnega mesta, da bi prenočila. Konja je spustila na pašo, sama si je postlala pod drevesom. Za večerjo je použila pečeno repo in žir, kar ga je še imela. Mirno se je ulegla hčerka svobodne narave pod drevo na mah in pričela razmišljati o svoji usodi.

Ali komaj so zamigljale zvezde, pa so se oglasili divji glasovi. Konj na zelenici je nemirno zahrzal. Ljubinica se je hitro dvignila in prisluškala. Po gozdu se je čulo šumenje v listju. Vnovič zatulijo lačni glasovi.

»Volcjé!« je kriknila na glas.

Poskočila je ob deblu, da je zasegla prvo vejo, poprijela se hrasta s koleni in splezala na drevo. Tuljenje se je oglasilo v njeni bližini, konj je zaduhal nevarnost in pribežal prhajoč po zelenici. Po vsem lesu se je razleglo vnovič, šum se je bližal, tolpa gladnih volkov je zavohala konja. Planili so vsi iz gozda. Ljubinica je slišala klopot in rezgetanje bežečega konja, kri se ji je strdila.

»Bogovi, otmite, bogovi silni, pomagajte!«

Razlegalo se je cviljenje, ravs in renčanje zverjadi. Volkovi so že dohiteli konja in ga napadli. Ljubinica se je tesno oklenila hrastovega debla in jokala v bridkem spoznanju, da gine pod zobmi volkov njen edini varuh in rešitelj. Razločila je še dobro, kako se je valilo nekaj po tleh, kako je zacvilil volk, nato tiho, le goltanje in renčanje in spopadanje za kose mesa je dramilo noč.

Ljubinica je na hrastu čakala zore. Roke je imela oklenjene krog debla, glavo zakrito z dolgimi lasmi, tako je prenočevala kakor preganjana ptička, ki vtakne glavico pod peruti. V jutro je splezala z drevesa. Kakor kaplja sredi morjá, kakor peščeno zrno sredi puščave, kakor žužek na stepi, tako je stala sirotka uničena, vsega oropana sredi gozda. Edino bodalce ji je ostalo za pasom. In tega se je veselila. Sklenila je, da se napoti brez smotra dalje in poišče selo, kjer se ponudi za sužnjo, da si otme življenje.

Odšla je po gozdu, trgajoč jagode, pobirajoč želod in žir ter brez smeri tavala kakor zablodelo jagnje. Pogosto je sedala na tla, roké in nogé so ji krvavele od trnja, obleka se je bila raztrgala. Ko se je odpočila, je gazila dalje po dračju, po listju, rila skozi gosto grmovje in plezala čez polomljena trhla debla.

Krog poldneva se je začel temni gozd svetliti. Čedalje redkeje so stala drevesa in kmalu je zagledala zeleno ravan. Ko je prišla iz gozda, se je zableščala pred njo siva cesta. Ljubinica je tlesknila z rokami in zbežala od gozda čez travo proti cesti. Kakor plamen izpod pepela se je dvignila v njej nada, ko je stala sredi dosti dobre poti. Ni vedela, kje je, niti slutila ni, da je to pot, ki drži čez Hem v Filipopel in od ondod v Toper in Solun. Vedela je samo to, da pride po tej poti mordà trgovec, morda jo sreča celo kak Sloven, gotovo naleti na selo, na prenočišče. Ni pogledala na sonce, ni razmišljala, kje je polnoč, kje je poldan, spustila se je po cesti in spočetka kar tekla, tako se je razvnela v veselju. Ko je prišel večer, se je odpočila pri studencu, natrgala si kreše in kislice ter si utolažila glad. Legla ni. Mesec je svetil, ona pa je potovala kakor reven, samoten oblaček do polnoči.

Tedaj so ji odpovedale moči, kolena so se ji pošibila in sesedla se je kraj ceste na travo. Po licih so se ji spustile mrzle kaplje potu.

V omotičnem prividu je zagledala, kako se je v daljavi zableščalo. Oklepi in šlemi Iztoka so migljali v soncu, nekdo se je sklonil in ji nastavil na ustnice čutaro. Pila je z dolgimi požirki, odprla oči in zagledala Rada, ki ji je opiral glavo in jo poljubljal. Ljubinica je zakričala in mu ovila roké krog vratu. Toda roka je zadela ob kamen na cesti. Dvignila se je na komolec. Nikjer predragega. Noč. Po cesti je pihal južni veter, ona pa sama s trudnimi sanjami, uničena pod milim nebom. Če zaspi? Če pridejo volkovi? Če prijezdi Balambak, o Morana! Dotipala je bodalce in ga prijela za ročaj, da bi si ga potisnila do srca in ušla zverem in ubežala Tunjušu. Toda roka je bila preslaba. Prsti so odreveneli, laket se ji je upognil in glava je klonila v travo. Svet je izginil, zamižale so zvezde na nebu. Ljubinica se je pogreznila v omedlevico.

Osemnajsto poglavje

»Kakor peruti črnega vrana leži žalost nad taborom! Vodite me pred Tunjuša, edinega potomca Ernakovega, da mu zapojem junaško pesem in razvedrim dušo. Zakaj moja plunka je dediščina pevcev, ki so prepevali na dvoru kralja vesoljne zemljé, našega očeta in gospodarja Atile.«

Tako je ogovoril preoblečeni in zakrinkani Radovan Balambaka. Drugi dan po Ljubiničinem begu je dospel v taborišče. Desetkrat se je pogledal v košček brušenega jekla, preden si je upal v tabor.

»Ne spozna me niti Balambak niti Tunjuš.«

Radovan je bil zadovoljen, ko je motril svoj namazani in obriti obraz v jeklenem ogledalcu. Zbral je ves pogum, obljubil bogovom neizmerne obete in se napotil v taborišče. Takoj med molojci pa je opazil globoko žalost. Balambak je sicer porazil varhunske ovčje tatove in se vrnil vesel domov. Toda doma mu je javila objokana sužnja, da je v deževni noči izginila Slovenka. Balambak je takoj poslal desetorico najboljših jahačev in vohunov za njo proti Donavi. Toda vsi so se vrnili in izjavili, da jo je odnesel Šetek ali sam Bes Slovenov po zraku. Nobenega sledu niso našli. In zato je sedel Balambak žalosten in v bridkosti zakopan pred praznim Tunjuševim šotorom.

»Ne boš prepeval Tunjušu, ker ga ni.«

Radovanu je srce zavriskalo. Pa se je potuhnil in menil žalostno:

»Ker ga ni? O, zaman moja pot izza Črnega morjá, da vidim obraz orla, katerega ime se izgovarja z upognjenim hrbtom po deželi Slovenov in Antov, Obrov in Varhunov, v rodu Alanov in Herulov.«

»In na dvoru Upravde, ki ga je pozval predse!«

»Upravda, o, veliki car vzhoda in Afrike, o, Tunjuš je eden, edin! Atila, nisi ljubil zaman Ernaka in moj davni ded, veliki čarodej in prvi kozelnik, ni prerokoval laži, da bo slava Hunov ohranjena v krvi Ernakovi. Ni lagal, velmožni! Čemu torej žalost v taboru? Razodeni! Razvedrim kri tebi in tvojim molojcem!«

Radovan je brenknil ob strune.

»Žalost je bridka skrivnost! Samo izvoljeni molojci jo slutijo!«

»Ne zapiraj žalosti v prsi, da ti ne ujé srcá! Razodeni jo pevcu in čarodeju svojega rodu! Deklice izročajo žalost mojim strunam, glavarji in starešine narodov zaupajo meni bridkost, pa bi ne zaupal brat bratu!«

Balambak je povesil glavo in jo gugal na levo in zmajeval na desno. Razmišljal je besede čarodeja – Radovana.

Ta je samozavestno sedel na tla, rahlo dromljal po strunah in ubiral žalostno hunsko pesem. Zavriskal bi bil, tolika radost mu je polnila prsi, ko je zvedel, da Tunjuša ni doma. Ali radost mu je kalila skrb, da Ljubinice bržčas ni v taborišču, da jo je skril pesjan drugod, morda jo je vzel celo s seboj v Bizanc. Najrajši bi bil pustil Balambaka pred šotorom in se napotil dalje iskat sledi po ugrabljeni deklici. Toda čudna žalost mu je bila zanimiv vozel. Hotel ga je razvezati in zato je ostal in čakal Balambakovega poročila.

Čez dolgo ustavi Hun kinkajočo glavo, zapiči oči v Radovana in ga gleda dolgo nepremično. Črne, drobne zenice so se mu širile kakor v spoznanju, Radovanu sta lezla gorkota in mraz po hrbtenici.

»Če me prepozna, če se domisli Radovana – prekletstvo tvojemu hunskemu spominu – bogovi, na pomoč, udarite ga s slepoto!«

Iskreno je molil Radovan, obraza pa ni okrenil od motno gledajočih Balambakovih oči. Počasi so se krčile Hunove punčice, oči so se skrile pod stlačeno čelo v dupline. Balambak ga ni spoznal.

»Ovna tebi, Svetovit, in Morani kozla, pošteno rejenega kozla, ker si oslepila tega smrdljivca!«

»Praviš, da si čarodej?«

»Sin velikega preroka in pevca z dvora Atile.«

»Če ti razodenem bridkost, ali bi ti ozdravil rano? Ali bi ti otel mojo glavo?«

»Samo bogovi so vsemogočni! Povem ti pa, da sem zacelil na tisoče src, da sem izmaknil na tisoče glav iz zank.«

»Pojdiva torej!«

Balambak je vedel pevca v svoj šotor in mu razodel tajnost – beg Ljubinice.

»Pogibel! Tunjuš je ovražen! Slovenka je čarodejka!«

Radovan je razklenil palec in kazalec v dolgo ped in segel z njo v sivo brado, tako je bil navajen, kadar je dognal in pogodil važno reč. Ko so se prsti stisnili in niso ujeli sivih dlak, se je domislil, da je obrit, in je poprijel s prsti široko, suho čeljust.

»Ovražen – čarodejka – pogibel, o-o-o,« je stokal Balambak. »Tako sem sodil sam, tako sodijo molojci, tako govori naša zaplakana kraljica, zarja v jutru, sokolica Alanka. Ovražen, orel je zastrupljen po čarodejki! Ali ni leka za njegovo srce? Ali je pogibel kakor z dletom vdolbena vanj?«

Radovan je namrgodil čelo, namrščil obrvi, skremžil obraz in se zamislil.

»V precepu si, Radovane,« je preudarjal tehtno. »Izvij se, sicer te zadavijo. Alanka – ženska – kraljica – pa vendarle, ženska je ženska. Odpovem se vinu do smrti, če ni beg Ljubinice v zvezi z Alanko. Naj se igrajo mladi lisjaki z mojo glavo, če ni vse to zabeljeno z maščobo ljubosumja. Ljubinice niso dobili, o bogovi, če ni niti zbežala, če je umorjena, bogovi, bogovi!«

Radovana je zbodlo v očeh, ostro je potegnil sapo skozi nos, razprl nosnici in poplal z njima kakor mlado žrebe.

»Ni vdolbena pogibel z dletom, pisana je v pesek, ulije se ploha in raze bodo izprane. Pojdiva k Alanki!«

Zapovedujoč je izgovoril te besede, odgrnil zagrinjalo in stopil iz šotora.

Balambak mu je pokorno sledil.

Pred kraljičinim šotorom je godec prijel za strune in zapel Hunici pesem o sončni roži sredi stepe. Balambak je hotel pred njim do Alanke.

»Ne smeš,« mu je zabranil z roko Radovan in vstopil. Ko je zagledal Alanko, so se starcu od začudenja zasvetile oči.

»Na bogove, vredna je nove pesmi. Kakor vila!« Vendar je takoj povesil pogled, sklonil koleno in izpregovoril:

»Duh mojih očetov se je pojavil v mojem srcu in mi govoril: ‚Vstani in pojdi tja, kjer žari sonce tvojega rodu. Potrebuje te nekdo!‘ Napotil sem se, stari pevec in čarodej, in cestoval brez nehanja in sedaj stojim pred teboj, kraljica, da ti pomagam v bridkosti. Velika je tvoja bolečina. Izdrla si trn, ki se je zasadil v srce, ker si odstranila čarodejko Slovenko.«

Radovan je za hipec premolknil in izpod čela pogledal Alanko. Njeno lice je prebledelo.

»Zadel sem!« je preudaril in nadaljeval.

»Ne slutijo tega molojci, ne sluti Balambak, toda slutil bo on, ko se vrne. In zato sem prišel, da ga izlečim in mu vlijem pozabnost ter zagovorim čare Ljubinice.«

»Ti vse veš, oj, ne pogubljaj me!«

»Kdor si ujezdi podplat na stegno zato, da bi otel, ne pogublja. Ne taji mi ničesar. Skrivnosti padajo v moje srce kakor v grob. Razodeni najprej, ali Slovenka živi ali je že ugriznila v travo, čarodejka malopridnica!«

»Ne vem; skrivnosti so v goràh Hema!«

Radovan je postavil palec na čelo in razmišljal.

»V goràh Hema, tri sto besov spi v teh očeh, zavedla jo je na jug med volkove, med klateže, da pogine.«

»Modro si ukrenila, kraljica, da je nisi zapodila čez Donavo. Toda čarodejka zastrupi tudi zverjad in se otme. Dokler pa živi, ni rešitve Tunjušu. Zato povej, kako si se je znebila, povej do mrvice, jaz pojdem za njo in jo umorim!«

Alanko je pretresla sladka slast. Segla je po usnjatem mošnjičku in ga pomolila Radovanu.

»Za plačilo! Otmi me, naš rod te bo hvalil stoletja!«

»Nočem plačila, ali trošek utegne biti na potu, zato vzamem. Pripoveduj!«

Alanka je zamamljena razodela vse o Ljubinici. Povedala je, da ima konj, na katerem je zbežala, desno prednje kopito izkrivljeno navzven. Lahko mu bo dobiti sled.

Nato je Radovan poprosil za kozarec vina. Sužnja je prinesla lepo roženico v šotor. Godec je postavil posodico predse, dvignil preprogo, razgrebel zemljo in zakopal kozarec do roba vanjo. Nato je začel govoriti z latinskimi besedami nad čašo in vinom urok, ki naj vdihne Tunjušu pozabnost Ljubinice. Kremžil je obraz, zavijal oči, pačil ustnice, zamahoval z rokami nad vinom in momljal in ponavljal neprenehoma:

»Dévoret te diabolus, cauda vaccarum, dévoret, dévoret!^[37]«

Alanka je s tiho grozo prisluškovala nerazumljivim besedam. Prsi so se ji dvigale, oči je upirala plašno v kozelnika.

Ko je Radovan uroke dovršil, je zagrnil čašo s preprogo in jo skril.

»Čuvaj to pijačo! Ko se vrne Tunjuš, podaj mu iz roženice pozdravni napoj in v hipu boš njegova edina, Slovenke se ne domisli več. Jaz pa odidem jutri za njo, da jo umorim na slavo in korist rodu Hunov, na slast in veselje tvoji ljubezni.«

Godec je vzel mošnjo z zlatniki, udaril na plunko divjo pesem in odšel iz šotora. Zunaj je dejal Balambaku:

»Raduj se, rešen je Tunjuš, oteta vaša kraljica! Tvoja glava ne pade z ramen, véliki hlapec največjega gospoda!«

Takoj so se zgrnili molojci krog kozelnika, na ognju je zašumela maščoba, sužnji so privlekli mehove z vinom, ves tabor je zaplesal od radosti ob zvokih navdušene plunke.

Radovan je užival čast in slavo in strežbo z visoko dostojnostjo. Buča se mu je neprenehoma polnila z vinom, njegov jezik je govoril čuda osuplim Hunom, da je godec skrivoma razmišljal o sebi, od kod zajema njegova pamet to nedosežno modrost. Zakaj odkar cestuje po črni grudi, še nikdar ni lagal s tako izvirnostjo kakor ta trenutek. Njegovo veselje je kipelo do roba in čez v pozno noč. Samo ena, edina kaplja ga je kalila: Napil bi se bil rad do sita, pa si ni upal. Trikrat se je vgriznil v jezik do krvi, ker je na pol vinjen hotel blekniti nepremišljeno besedo. Zato se je dostojanstveno zahvalil opolnoči in omenil mimogrede Balambaku:

»Bridko mi je, ker moram žaliti tvoje gostoljubje in odkloniti vino. Toda če je mogoče popraviti žalitev, uklonim se in dovolim, da obesiš meh vina na sedlo mojemu konju!«

Takoj sta privlekla dva Huna rejen meh in ga privezala na Radovanovega konja.

Godec je legel ob konju v travo in težko čakal zarje. S prvim svitom se je ozrl potuhnjeno na speči tabor, zlezel v sedlo, pobobnal z veliko slastjo po napetem mehu in oddirjal skozi sotesko.

Zaljubljen sam v svojo modrost in veliko ukano, je zibal z glavo in gonil ob hribu, dokler ni prišel do kraja, ki mu ga je opisala Alanka. Tam je ustavil, zlezel s konja in iskal sledu v travi. Kmalu je izsledil vtiske zavihnjenega kopita; premeril je nekaj korakov in določil natančno smer, kamor je krenila Ljubinica. Nato se je lotil vina in golcal kakor riba, če jo vržeš s suhega nazaj v vodo.

»Na bogove, da ima kravjerepnik tako pijačo! Edina dobra lastnost, ki se drži tega smrdljivca. Na Peruna, da se mu ognem in mu prizanesem, če se srečava. Zato, ker sem se tako pokrepčal ob njegovih troških.«

Skrbno je zavezal meh, ga pritrdil varno ob sedlo in oddirjal po stepi.

Sonce je pripekalo, vino ga je kuhalo in rad bi bil legel za grm. »Toda ne boš,« je preudaril. »Če držiš srečo za rep, ga ne izpuščaj! Sicer ne dobiš glave.«

Vztrajno je jahal ves dan. V mokro zemljo vtisnjena trava mu je bila zanesljiv kažipot. Še pred nočjo je dospel do suhe struge in našel cajnico, ki jo je bila Ljubinica v strahu popustila na tleh.

»Njeno brašno,« je vzradovano pogledal godec s konja. Skobilil se je iz sedla in segel po cajnici. Zagomazelo je od mrčesa, ki se je naletel krog jedi. Radovan je iztrepal oglodano jed v travo, cajnico pa vzel s seboj.

»Zakaj je popustila brašno? Nerazumljivo! Morda jo je kdo pregnal. Pastirji so od besa. Če jo je kdo napal? Sirotka. Boj se Radovana, kdor si se drznil! Prekletstvo tvojim pasjim obistim! Pretipljem te!«

Godrnjal je nejevoljno in se kretal in zibal po travi in iskal sledov. Razgrnil je bičje in ril skozi do struge. V ilovici je zasledil vtisnjene stopinje konja in Ljubinice. Starec se je sklonil k drobni nožici, ki je bila udrta v blato. S prsti je tipal po obrisih, kakor bi božal živo nogo.

»Revica, sirotka, golobičica drobna, oj, Radovan gre za teboj! Le dobro se drži! Še dva dni. Dobim te. Zakaj moj nos poseka pasji smrček, če hočem, seveda. Za vsakogar bi ne sledil po stepah kakor volk za izgubljeno ovco, toda zate – prisegel sem.«

Za godcem je priril do mlake konj in srebal skozi stisnjene zobe gosto kalužo.

»Le napoji se! Tudi ona je napajala konja in sebe. Jaz pa ne pijem take vode. Še čista studenčnica mi nikoli ni koristila. Obleži mi v želodcu kakor kamen.«

Počakal je konja, da se je napil, ga zavrnil nato iz struge in previdno snel z njega meh.

Ko se je nalokal vina in zavezal meh, se je obliznil po širokih ustnicah in ponavljal hvalo Tunjušu.

»Čudno! Ni ga garjevca na svetu, da bi ne imel dobre lastnosti. Celo Tunjuš ni brez nje. Kakor sem sklenil, tako se zgodi: prizanesem ti zaradi vina!«

Ko je natovoril meh, se je ozrl po soncu in po krajini.

»Do ljudi moram pred nočjo! Ne bojim se volkov, ampak ne ljubi se mi nocoj, da bi se pretepal s pasjimi čeljustmi.«

Pogledal je še enkrat po sledu in zdirjal ob strugi proti jugu. Ko se je zmračilo, je bil v pastirskem selu. Utaboril se je predrzno in pogumno ob ognju, kjer so pekli večerjo. Spočetka so ga mračno gledali divji obrazi mešanice Obrov, Herulov in Slovenov. Toda Radovan je dobro poznal ta ljudstva. Očaral jih je z veliko zgovornostjo in modrostjo. Obrazi so se ujasnili in pastirji so stregli miroljubnemu gostu, kakor bi prišel mednje knez ali sam obrski kakan. Celo njegovemu konju so dali snop še neomlačenega ječmena. Ko se je dodobra ugnezdil in pregnal vsak sum, je začel poizvedovati po Ljubinici. Pravil je, da je zablodil njegov sinček, ki bo velik pevec in čarodej, in da ga išče.

Pastirji so takoj povedali, da so videli otroci čudnega dečka, ki je prišel k ognju. Otroci pa so zbežali in ko so se vrnili do ognja, je deček izginil in z njim vred repa iz žerjavice.

Radovan je obstrmel ob tej povesti in se razveselil.

»Jutri me povedete do ognja in potem ga poiščemo. Če mi pomorete, ha, srečo vam začaram med živino, da vam bodo kotile ovcé po troje mladičev, krave po dva, kozé pa kakor zajklje! To vam napravi čarodej, če dobimo dečka!«

Pastirji so se klanjali do tal Radovanu, ženske so mu ponujale dojence, da zaroti z njih zlobne uroke, možje so se mu nudili v službo, da gredo do Hema in čez z njim iskat dečka.

Radovan je zadovoljno legel na ovčjo kožo.

Pred zarjo se je zbralo vse selo in spremljalo godca k ognju, kjer se je bila pojavila Ljubinica. Od ondod so se razkropili po gozdu in iskali konjskih sledi. Po kratkem se je oglasilo veselo hukanje, vsi so se okrenili za glasom in Radovan je potrdil, da je tod jezdil njegov sinček.

Vsa tolpa jo je udrla po sledi, ki se je v gozdu gubila in je le tu in tam zlomljena suhljad pokazala smer Ljubiničine ježe. Ali divjim prebivalcem svobodne narave ni ušel noben sled. Kosali so se med seboj, kdo ga prvi najde. Zakaj vsakdo je želel od čarodeja čim največ sreče za živino. Radovan je ponosno jezdaril za njimi, izpregovoril zdaj pa zdaj modro besedo, pohvalil vsakega, ki je našel sled, in napovedoval nedosežno bogastvo, ki ga pričara v čredo.

Blizu poldneva pa se razleže po gozdu žalosten vek. Od vseh strani so drli pastirji proti kraju, kjer se je oglasilo vekanje. Tudi Radovan je spodbodel konja in drl skozi goščo. Ko je dospel na mesto, so zijali z razprtimi usti divjaki na tla in kazali z rokámi na ostanke jermenov, sedla, oglodanih kosti, razmetanih daleč naokrog.

Radovan je preplašen zdrsnil s konja. Naglo je spoznal hunske brzde, sedlo, jermenje. Pričel se je tresti in iskati po izpognjenem kopitu. V travi je zadel ob črno kepo, prijel, dvignil, pogledal. Zavihnjeno kopito! Črna kepa mu je padla iz rok, spodnja ustnica se mu je izveznila, lice mu je zaigralo, zrušil se je na tla in zatulil v strašnem joku. Valjal in kotalil se je po travi, po mahu, grebel s prsti po tleh, kopal zeleno grivo in krulil kakor zadet merjasec. Pastirji so stali otrpli ob njem in zateglo vekali in javkali. Radovan je obležal na obrazu in pogrkaval vedno tiše, dokler ni umolknil in so se mu stresala samo še dvignjena pleča. Počasi se je preobrnil, vstal in pogledal na konjsko razdejanje. Takrat pa ga je popadel srd. Zaletel se je z dvignjenimi pestmi v pastirje in bil in suval ter tulil grozne kletve.

»Proč, proč, pasji gobci, lopovi, morilci mojega sina! Vi ste ga pognali volkovom v goltanec! Zakaj ga niste povabili in prenočili? Proč, pravim, sicer vam urečem čredo, da še nocoj pocrka vse, kar bleje in muka! Proč, morilci, proč od nesrečnega očeta!«

Pastirji so strahoma kakor plašne sence poizginili v gozdu in godec je še kričal, ko že ni bilo ob njem žive duše. Ko se je nabesnel, si je otrl čelo in razpenjene ustnice. Obupan se je ozrl na raztrgano sedlo, prevzela ga je zopet žalost, sédel je pod bukev in ihtel kakor deklica.

Ko se je najokal, mu je odleglo. Stisnil je glavo in preudarjal, kaj bi sedaj. Ali ni se mu rodila pametna misel. Po glavi mu je bobnelo kakor v votlem hlodu. Na srečo se je pripasel proti njemu njegov konj, ki se je pa s studom in strahom okrenil, ko je zaduhal kosti svojega tovariša. Tedaj je Radovan zagledal meh. Udaril se je po čelu in ročno skočil za konjem.

»Vino me napolni z modrostjo!«

Meh je zavlekel pod drevo in pil iz obupa. Pijača ga je razgrela, pogum mu je zrastel, da je vpil nad pastirji, klical na boj vesoljni svet in grozil s strašnim maščevanjem. Domislil se je Tunjuša, ki je odšel v Bizanc.

»Ne ognem se ti, kravjerepnik, ne uideš mi! Za teboj – in zabodem te, tako mi moje modrosti! Zob za zob! Tudi tvoje vino ne potolaži več mojega srda!«

Majhen ostanek je še pustil v mehu, zajahal in se škrtaje z zobmi napotil proti cesti, ki drži v Filipopel, s trdnim sklepom, da pojde naravnost v Bizanc iskat Huna.

Ker je bil prebrodil že vse kraje po Meziji, je kmalu prišel iz gozda na cesto. Sicer se je spuščal že večer, toda godec je pogumno gnal po poti proti Hemu.

Ali niso se še užgale vse zvezde, ko se je na ovinku posvetil visok ogenj. Radovanu je hipoma upadel pogum, v spominu se mu je posvetil Tunjušev obraz. Potegnil je konja s tako silo, da se je popel na zadnje noge.

Ko je premagal prvi strah in pomislil, da Tunjuš še ne more priti iz Bizanca, se ga je lotila vnovič srčnost; jezdil je korakoma proti jugu. Kmalu je zagledal voz, konje, sulice, ljudi.

»Trgovci,« je razsodil in pognal.

Ko se je približal, je od daleč pozdravljal:

»Pax, eirene, pax, pax!«

Ob ognju so se dvignile sence in segle po kopjih.

»Pax, šalem, pax,«^[38] je kričal Radovan in zagodel na plunko.

Dobro oboroženi vojščaki so ga obkrožili in vprašali, kdo in kam.

Medtem se je razgrnil majhen šotor, k ognju je stopil pred Radovana visok, trgovsko oblečen gospod in zagrmel nadenj: »Kaj iščeš, Hun?«

Tedaj pa je godec izbuljil oči, razkrilil roké, skozi široko odprta usta je bučal nerazločen glas, dokler ni izbruhnil:

»Oj, Numida!«

Devetnajsto poglavje

Gosposki trgovec s temnopoltim obrazom je ob Radovanovem vzkliku stopil za korak nazaj. Čelo je nagubančil v temne oblake. Kakor znan odmev, ki zadoni preko kipečih valov, pa utone v burji, se mu je zdel glas, ki je udaril iz Hunovih kosmatih prsi. Strmel je oblastno v jecajočega Huna-Radovana. Vse spremstvo je čakalo povelja z rokami ob drogih kopij in na ročnikih mečev.

»Kaj blebečeš, Hun? O kom sanjaš, da izgovarjaš neznano ime?«

Trgovčev glas je zvenel tuje, zadirčno. Radovana je popadla skrb. Če se je zmotil! Ozrl se je na spremstvo. Neznani, resni obrazi. Na njih nikakega usmiljenja; vsaka gubà, vse poteze kakor iz jekla. Radovan se je priklonil trgovcu v veliki ponižnosti.

»Velmožni, ne streljaj strelic iz svojega obličja na popotnika, ki ti prinaša mir in nosi v srcu svete skrivnosti. Naj tvoja brezmejna velikodušnost ponudi uho popotniku. Tako ti Krista, ne pokesaš se!«

Trgovec je pazil na starčev glas s tankim posluhom. Daljni odmev se je čimdalje bolj bližal. Nekaj kakor znana povest mu je vstajalo v duši.

»Izvoli za menoj v šotor!«

Za trgovcem in popotnikom se je strnila zavesa ob vhodu. Spremljevalci so zapičili kopja v zemljo in se zbrali ob ognju.

»Govori, Hun! Pod šotorom umrjo tvoje besede. Zaupaj!«

Radovan se je ob veseli lučki ozrl v trgovčeve oči. »Naj me sreča volkodlak, če ni Numida.«

»Prejasnost! poslušaj! Prelesti ne bo v moji besedi! Hun si mi rekel, ker si me pogledal. Toda nisem. Sloven sem, pevec, ki cestujem od severa na jug in z juga na sever. Gradišča Slovenov me gosté in Bizanc odpira taberne, ko zapoje moja struna. In ne samo taberne, godel sem pred despotom, v vili veljaka Epafrodita sem prebival.«

Trgovec je stisnil ustnice in se nagnil s stola proti Radovanu.

»V vili Epafrodita? Kaj govoriš? Ne imenuj tega imena! To je upornik, izdajalec svetega dvora.«

»Gospod, rekel si, da umro moje besede pod šotorom! Ne verjamem, da je izdajalec. Otemal je nedolžnost. Otel je Iztoka, otel Ireno!«

»Ne izgovarjaj teh imen! Smrt zadrgne usta tistemu, ki jih izgovori.«

Trgovcu se je jasno približal odmev pretekle zgodbe. Stopil je pred godca, položil mu roko na rame in se vsesal s pogledom v drobne, sive oči Radovanove.

»Mir s teboj, očka Radovane! Jaz sem Numida! Nisi se motil.«

Tedaj je Radovan vnovič nastavil, da bi zagnal krik; razpel je roke in segel po Numidi. Ta pa mu je pritisnil dlan na usta, dvignil kazalec in zapovedal:

»Skrivnosti so mrtve! Ne smejo iz šotora!«

Radovan je spoznal, da je Numida sredi spremstva, ki ne sme vedeti, od kod je in kam potuje njih glavar. Zamahoval je torej z rokami od nemega veselja, pritiskal dlani na prsi, grabil Numido za roko in jo poljubljal, udarjal v smeh, pa ga krotil s pritisnjeno dlanjo pred usti, se zakolebal navsezadnje po tleh in utripal z nogami kakor razposajen pastirec.

Ko se je pomiril, se je stisnil k Numidi in mu zastavil skrivnostno vprašanje:

»Imaš kaj Epafroditovega vina?«

»Imam, očka! Napiješ se, da se ti skrije mesec ponoči in zažare zvezde ob belem dnevu.«

»Ah, Epafrodit, ko bi ti vedel, kako neizmerno te ljubi Radovan!«

Numida se je nasmehnil in pomežiknil ter šel iz šotora. Velel je straži, da se oddalji na levo in desno po cesti, ostalim pa je ukazal spat. Stopil je še k velikemu vozu, zagrnjenemu s težkim platnom, in šepetaje vprašal sužnja ob njem. Suženj mu je nemo odkimal, nakar mu je Numida z dvignjeno roko naročil strogo povelje. Kuharju je namignil, naj prinese vina v šotor in pripravi večerjo za hunskega gosta.

Ko se je Numida vrnil k Radovanu in je postavil kuhar takoj za njim vrč vina na pisan prt sredi šotora, je godec segel po pijači, nastavil in pil z zaprtimi očmi, kakor bi vsrkaval največjo in edino slast življenja.

»Kot nekdaj v Bizancu,« je začel godec, globoko dihajoč in držeč v rokàh lončeno majoliko.

»Na vse bogove, tvoje in moje, ni ga pod soncem, ki bi te ljubil resničneje od mene!«

Nastavil je vnovič in lokal sladko lezbiško vino z neizmernim užitkom in velikim spoštovanjem.

»Kot nekdaj v Bizancu in vendàr desetkrat boljše je to vino. Zakaj stradal sem ga, odkar sem se ločil od Epafrodita!«

Numida se je zleknil na mehko kožo perzijske koze in se naslajal ob godčevi radosti.

»Radovane, razodeni mi, čemu si se pohunil?«

Godec je iz navade razklenil palec in kazalec, da bi ulovil dolgo brado, ki je ni imel.

»Počemu sem se pohunil? To je važna ukana! Tako važna in imenitna, da bo deseti rod še pel pesmi o nji. Toda sedaj ne vprašuj dalje. Ko bi ti razodeval, pograbila bi me taka žalost in ugriznil tolik gnev, da ga ne utolaži niti Epafroditovo vino. Jutri povem. In ti se boš čudil, da ti preminejo tri noči brez spanca. Pomni, tri cele noči! Ali sedaj mi govori ti o Epafroditu, o Ireni!«

»Oba oteta, oba srečna!«

»Na Peruna, ni bilo zaman naše trpljenje! Pripoveduj!«

»Povej mi ti, kje je Iztok. Do njega me pošilja Epafrodit. Pogonu ste utekli, to je jasno. Ali še misli vrli barbar na Ireno? Ona golči za njim kakor golobica, če ji v pomladi strelica razposajenega dečka ubije družeja.«

»Če še misli nanjo? Tedaj morda ne, kadar pobija in kolje sovraga. Ne veš, Ante je podavil in porazkropil kakor kragulj vrtinec piščet. On ti je v boju kakor merjasec, kakor volk, kakor satan, bi rekel ti po krščansko. Tedaj morda ne misli. Ampak sicer! Glava se mu obeša na prsi, kakor bi imel tilnik iz prediva. Nespamet pravzaprav. Toda glava se mu obeša, kakor sem rekel.«

»Kje ga dobim? Starče, pojdi z menoj! Dolgo pismo nosim na prsih, dolgo in važno za Iztoka.«

Radovan je obmolknil. Koščeno brado je zgrabil z levico, z dlanjo desnice si je zakril čelo in se zamislil.

»Pripravno povabilo. Voz ima Numida. Njegove tovarišice so polne čutare. Ugodno bi se potovalo. Ženska, da bi te jezero vedomcev! Ko bi ne bilo ženske, bi ne bil prisegel. Oj, Ljubinica, kesaj se v volčjih želodcih, da me tiščiš starca v take zagate. Prisegel sem, na Svetovita sem prisegel, ne, ne smem, brez nje se ne vrnem. Če zakoljem Tunjuša, dà, sicer ne.«

Radovan je odmaknil počasi dlan s čela, izpustil čeljust in izpregovoril:

»Ne grem!«

Nato je Numida obmolknil. Kakor užaljen se je zdel Radovanu. Segla sta drug za drugim po vrču in pila. Kuhar je prinesel večerjo. Godec je odtrgal kos pečenke. S težavo je grizel, jed se mu je upirala. Nastavil je vrč in pil na jezo in žalost.

»Torej ne greš?«

»Ne!«

»In si prej lagal, kako ljubiš Epafrodita!«

»Na bogove, nisem lagal! Toda nazaj ne grem, s teboj ne grem, ne draži me. Rekel sem ti: ne vprašuj! V meni se dviga žolč; če se mi razlije po udih ...«

Radovan je gledal srdito in dvigal pesti. Numida pa se ni ganil na ležišču. Starčeva jeza ga ni vznemirila.

»Pripoveduj o Ireni, o Epafroditu! Prosil sem te. Spoštuj starost – spoštuje me sam Epafrodit in ti mi kljubuješ? Razodenem ti pot, da boš hodil, kakor bi ti s prstom pokazal: tukaj je Iztok. In če ga ne bo, sedeš, večerjaš, se naspiš in on pride. A s teboj ne morem, ne smem! Obljubil sem ti, da ti povem jutri, ko se posloviva. Danes me ne draži več. Zakaj strašen je Radovan, če pobesni!«

»Pij, godče! Ne silim te več, da hodiš z menoj. Pogoltni svoje skrivnosti. Meni opišeš pot in zato zahvala v Kristu!«

Radovan se ni branil vrča. Jeza se mu je polegla, Numida pa je pričel s povestjo.

»Epafrodit je zbežal tisto noč in se srečno otel na Grško.«

»O tem ne dvomim. Za njegovim čelom je sonca, he, nič koliko! In Irena?«

»Je šla v Toper k stricu Rustiku.«

»Toper je ob Nestu. Poznam to gnezdo.«

»Stric jo je izdal Azbadu, Azbad je povedal despojni!«

»V Slovenih ni takih stricev. Obsédel ga je hudič, krščenika gnilega!«

»Despojna jo je zahtevala nazaj na dvor!«

»Da bi pogostila z njo Azbada, kozoprska!«

»Irena je omedlela in zapadla v vročico, ko ji je naznanil stric, da mora na dvor.«

»Omedlel bi jaz ne bil, ampak zadavil bi bil takega strica pri tej priči. Na Peruna!«

»Epafrodit pa je poslal vohat za Ireno evnuha Spiridiona.«

»Ga poznam. Prida pa ni. Vsi skopljenci so sleparji.«

»Ni prida, ali koristen in privezan na vrvci. Spiridion je namreč vse to zvedel in pribežal v Solun. Prav tedaj sva priplula tja neznana z Epafroditom iz Aten. — Numida, mi je rekel jasni gospod, Numida, otmi jo! — Dvignil sem roko in se dotaknil ikone Krista in rekel: Tako mi mojega zveličanja, otmem jo.«

»Numida, izbral te je Krist, kakor so mene bogovi, da otemava! Numida, ti si velik pred tvojim Bogom! Vse ti odpuščam in te ljubim! Pijva!«

Starec se je z orošenimi očmi iztegnil po vinu in nazdravljal Numidi:

»Victor sis semper!«^[39]

Afrikancu se je talila resnoba na licih. Godčeva hvala mu je prijala, segel je takisto po vinu in odzdravil: »Mnoga leta, oče junaka Iztoka!«

Radovan se je vgriznil v ustnico, ker je že pozabil ukane, da je nalagal ves Bizanc, kakor da je Iztokov oče.

Numida je naslonil komolec na kozjo kožo in ponosno pričel povest o Irenini osvoboditvi.

»Očka, verjemi, ni igrača, če iztrgaš plen iz zob takemu levu, kakor je Rustik. Kolikokrat mi je šlo že za glavo, ne vem. Toda to pot sem mislil, da ne ostane več na vratu.

Irena je bila zaprta v pretoriju – sredi Topera, sredi trdnjave. Krog in krog vojaki, vsepovsod straže in ob sami prejasni dvorjanici, kakor lev pred stajo ovčic, stric Rustik. In Rustik ni Azbad. Kamor seže njegova roka, se pozna. Vso noč sva čepela s Spiridionom ob brleči luči v Solunu in snovala ukane. Pošlo nama je olje, na vzhodu je zažarel dan in midva sva bila še brez načrta. Pred naju je stopil Epafrodit. Zavit v črno haljo, z glavo v oglavnici kakor filozof. Levo oko je zapičil vame, z desnim je ošinil Spiridiona. Nič ni vprašal, vedel pa je vse. ‚Ali je vredna vajina pamet, da bi splela zanko za vrabiča? Sramota! Spiridion, poišči kola in jadrno v Toper! Sporoči po Cirili, jasni dvorjanici, naj bo bolna, dokler ji ne naznaniš: vse je pripravljeno! Napoti se! Hodi in izvrši ter čakaj Numide!‘

Evnuh se je prihulil in poizkusil skozi nos ponižno vprašanje: ‚Gospod, ko bi mi denarja –‘

Epafrodit se ni ozrl. S suhim prstom mu je pokazal proti izhodu. Nato meni:

‚Ali sedaj veš, kaj je tvoje delo?‘

‚Vem, gospod!‘

‚Pojdi torej v klet do blagajne in misli, da so zlati bizantinci – suho listje!‘

Epafrodit se je zavil tesneje v filozofski plašč, se okrenil in šel. Še pomisliti si nisem upal, ali bom izvel ali ne bom, kar mi je naročil gospod.

Pred sončnim vzhodom sem že jezdil iz mesta v deželo barbarov. Kjer koli sem srečal široka pléča, kjer se je pojavila močna roka, stasito telo, povsod sem postal in nagovarjal. Vreča z bizantinci je plahnela; na véčer drugega dne sem potrošil zadnji zlat; z njim sem kupil štiridesetega moža. Segnal sem jih v gosto šumo in zapalili smo ogenj. Očka, ti obrazi, te mišice, ta pleča! Vsi rojeni gladiatorji. Raztrgani, bolj nagi kot oblečeni, tatovi in razbojniki po poklicu, brez doma, brez svojcev! Ko bi nas zagledala kohorta hoplitov iz Belizarjeve vojske, na Jupitra, ostrmela bi bila in bi ne potegnila mečev. Kakor bi se razpočila zemlja in bi jih izbruhnil Had, taka je bila moja četa. Skoraj da niso znali govoriti. Hripavo so grgrali, povedali več z licem, z očmi, z groznimi pestmi, z vsem životom, kakor so znali povedati z besedo. Med seboj brez ljubezni, za sad divje smokve so se zbili. Obupal bi bil. Ali eno jih je vezalo, zlato in peklensko sovraštvo do Bizanca. Ko sem jim povedal, da bodo, če mi pomorejo oteti nesrečnemu očetu hčerko, udarili s tem v obraz samega Upravdo, da pljunejo na despojno, so se stisnili kakor veriga. Plamen maščevanja je zagorel, njegova luč je použila vse druge strasti in kleče ob ognju so mi prisegli na Krista in vse bogove, da so mi pokorni do zadnje kaplje krvi in da jim segnije jezik, preden bi kdo bleknil izdajalsko besedo.

Drugi dan sem vtihotapil v šumo orožje: nekaj mečev, sekir in sulic. Pripravil sem jim brašna in obljubil vsem deseti dan po zmagi na tem mestu plačilo v zlatu. Nato sem jih poslal posamez, razkropljene po gozdih za Toper. Sam sem pred njimi dirjal na konju v Toper iskat Spiridiona.

‚Kako?‘ sem nagovoril skopljenca. Z žarečimi očmi in tresočimi se rokami je prešteval skupiček v prodajalni in računal dobiček, ki ga je nagrabil s trgovino!«

»Slepar!« je zamrmral Radovan. »Sedaj šteje denar! Vsi skopljenci so sleparji!«

»‚Kako?‘ sem ponovil. Zakaj prvič ni čul. S sključenimi prsti je pokril denar in se naslonil s prsmi na mizico.

‚Jutri jo odpeljejo! Rustik ne odneha!‘«

»Smrdljivec! Ali si ga po čeljustih?«

»Nisem. Ali drugo jutro je moral poiskati Cirilo in jo privesti predme. Podkupoval je v pretoriju tako, da se je razjokal zaradi denarja, ko se je vrnil. Toda opravil je dobro. Cirila je prišla iz pretorija z izgovorom, da gre nakupovat za pot, in se prikradla k Spiridionu.

‚Kako je z jasno dvorjanico? Ali odpotuje?‘

Sužnja je zaplakala in se zgrudila k mojim nogam.

‚Numida, oj, Numida, otmi prejasno, reši angela!‘

‚Otmem jo! Toda dva dni ne sme še z doma.‘

‚Mora, danes popoldne jo odpeljejo. Pomagaj, tako ti Krista, pomagaj! Despojna jo uniči!‘

Cirila je ihtela v obupnem, brezsolznem plaču. Iz pordelih oči ni bilo solze na bledo, upadlo lice.

‚O, poglej me! Duša beži od mene od same bridkosti. In jasna gospodarica, morje žalosti, grenke kakor mira, je razlito po njenem srcu. Vse noči sva prebedeli pred ikono Bogorodice, kadilo sva zažigali Kristu, o, in ni rešitve, ni pomoči. Numida, če naju ne rešiš, ubij naju! Spokoriš se za greh in medve poletiva kakor golobici od tod.‘

‚Ne blodi, sirota! Dva dni ne sme še prejasna na pot. Potem sta oteti, vse je pripravljeno.‘

‚Dva dni,‘ je ponovila Cirila in se sesedla kakor odsečena bilka na tla.

Tedaj se je nenadoma zasvetilo v Spiridionovi glavi.

‚Pomoč! Jaz vem za pomoč!‘ je vzkliknil. Obupana Cirila se je ozrla vanj s prosečimi očmi.

Poiskal je v šatulji drobna zrnca. ‚Dvorna skrivnost! Naj použije eno zrno in zagrnil jo bo spanec kakor omedlevica. Koliko sem zaslužil v Bizancu od dvorjanic za ta čudoviti lek! Omedlele ne bo silil Rustik na pot.‘

‚Če je strup –‘ je segla z drhtečimi prsti po zrnih Cirila.

‚Ni – na Boga, ni! Ne škoduje! Toda skrivnost je, da ji ni bil kos prvi zdravnik same despojne. Kolikokrat sem ukanil dvor s tem lekom! Koliko sestankov in kako nagrajenih!‘ —

Cirila je šla s čudotvornimi zrni, jaz za njo; stražeč sem se potikal ob skritih oglih krog pretorija. Opoldne je obstala lepa dvokolnica pred vrati. Za njo je prijezdila tretjina manipula lahko oboroženih vojakov. Pot me je polival, nogé so mi odpovedale v kolenih, da sem moral sesti na kamen. Rustik jo odpelje, sem pomislil! Zrnca niso pomagala. Izgubljena je! Z dvora je ne otme nihče več. Spomnil sem se Ciriline prošnje, naj ju umorim. Zona me je spreletela ob misli, da bi se dotaknil tega angela. In vendar ni rešitve! Ko bi šel ven in počakal v zasedi! Planil bi na voz, sunil voznika in zbežal. Ne utečem. Vojaki me ujemo.

V grozi so tekli trenutki. Glavo mi je objela težka temà, kakor bi mi jo kdo v svinec vkoval. Srce se je stresalo, pred očmi so kipele meglé. Mine ura. Iz pretorija pribeži suženj. Za njim centurio. Kriknil je na spremstvo. Od strahu in čakanja so mi oglušela ušesa, da nisem razumel. Toda videl sem, da so vojaki pognali konje, dvokolnica se je zazibala, odšli so prazni, brez Irene. V meni se je porodila moč, temà je izginila izpred oči, začel sem šepetati molitve. Kmalu se je vrnil suženj in z njim zdravnik.

Rešena!

Spustil sem se v tek in hitel k Spiridionu. Gnusil se mi je ta lakomnik. A tedaj sem pokleknil predenj in mu poljubil sandale. Od radosti me je premagal smeh in solzé so mi zaeno tekle iz oči. Ne vem, ali resnično toliko ljubim Epafrodita ali Ireno ali samega sebe, da sem blaznel od veselja. Ko bi jo bili odpeljali, bi bil počakal na Rustika in ga zabodel. To je bil moj sklep. Nato bi bil planil v morje in se pogreznil na dno, da bi ušel sramoti, ker je nisem otel.

Zvečer sem šel s čolničkom na morje in na samotnem kraju pritisnil k bregu. Poiskal sem domenjeni kraj in glej, vrlih barbarov je bilo že nad pol zbranih.

Ne da bi čakal ostalih, sem se tiho splazil z njimi skozi goščo in soteske, ki obkrožajo Toper, ter poiskal samoten, dosti oddaljen kraj, da bi tam počakali za napad.

Ker sem vedel, kolikšno bo Rustikovo vojaško spremstvo, se nisem nič bal. Tudi samo s temi barbari bi si bil upal nad vojake. Zato sem šel k skopljencu, kamor je prihitela tudi Cirila zahvaljevat Spiridiona.

‚Povej gospodarici, naj prosi strica, da odpotuje zvečer. V hladu, naj reče, je ne bo napadla omedlevica.‘

Popoldne sem zopet odveslal po morju in šel iskat še ostalih barbarov. Vsi so prišli. Odvedel sem jih v skrivališče.

‚Vrli borci!‘ sem jih nagovoril. ‚Bliža se ura. Že ste zaslužili suhega zlata. To je šele polovica. Drugo dobite deseti dan. Toda berem vam z lic nekaj drugega. Maščevanje je zapisano na vaših mrkih čelih. Da, maščevanje tistemu, ki vam je z davkom izpil kri in vas pognal med razbojnike. Častitljivi razbojniki so tisti, ki hočejo sami peljati pravdo za kruto krivico. Tudi oče te deklice, katero otmemo nocoj, je komaj ubežal despotu. Ker je imel nekaj denarja, je stegnila pošast po njem svojo roko. Toda utekel je. In sedaj troši zadnji ostanek imetja, da otme otroka. Nocojšnje delo ni rop, ni umor, ni tlaka in ni suženjstvo, nocoj je sveta noč, ker bo opravdana krivica!‘

Divji obrazi so se razkremžili, iz njihovih oči je sršel ogenj, pokazali so se lačni zobje, pesti so se krčile, mišice valovile.

‚Kakor zveri!‘ sem se razveselil in prestrašil. Zbor lačnih levov v pustinji ni groznejši od te tolpe. Kamor udarijo, zavlada smrt.

Ko se je zvečerilo, smo se sporedili ob cesti na levo in desno.

‚Kadar plosknem z rokama, udarite! Pazite, da zadene prvi zamah. Ko pade drugi, naj že vsakega vojaka obsenči Morana. Voza se ne dotikajte! Voz je moj!‘

Nihče mi ni odgovoril, nihče ugovarjal. Še z očmi niso trenili. Vsak je stisnil svoje orožje in se prikril za drevje in grmovje na prežo.

S tem trenutkom se je pričelo zame trpljenje, kakor ga še ni bilo. Čim bolj se je temnilo, tem bolj se me je polaščal grozen strah. Iz njega je izviral obup. Objelo me je kakor z železnimi rokami. Če Irena ne pride? Če so barbari nezanesljivi? Ko bi bil kdo celo izdal načrt Rustiku? Za veliko plačo? Če prefekt podvoji, potroji spremstvo? Zatrepetal sem. Da bi imel sto rok in stokratno moč! Odslovil bi bil divje barbare. Pojdite! Opravili ste! In če uide en sam vojak in poleti nazaj v Toper ... Vsa posadka se dvigne za nami v divji pogon. Ne uidemo. Irena je izgubljena. Celo Epafroditu bi utegnili priti na sled.

Zamižal sem od groze. Bela cesta, ki se je sivo vlekla skozi noč, se je pogrezala pred menoj. Nemirni valovi so se bočili na njej. Iz valov so se režali grozni razbojniški obrazi. Jaz sem se pogrezal. Po meni je segala Irena. Epafrodit je odvrgel filozofsko oglavnico in priskočil na pomoč. Iz barbarskih obrazov so se zasvetili krvi žejni zobjé. Črni nohti so se stegnili po filozofski oglavnici – zažvenketalo je zlato in se usulo na cesto.

Stisnil sem z dlanmi sencà, kjer je kovalo in bilo kakor ob naklo. Odprl sem oči. Kakor v vročici sem se tresel. Pred menoj je tekla tiha in mirna cesta.

Udaril sem se na čelo. Kaj delaš, Numida! Ne blazni! Mir, pogum! Zaupaj!

O Kriste, usmili se angela!

Tedaj je zaklopotalo v daljavi. Prihajajo. Ob desni in levi ceste se je čulo, da so počili sklepi v kolenih. Barbari so se pripravili na skok. Kakor bi me kdo prebudil iz hudih sanj. Na màh sem bil miren. Hladna moč mi je napolnila ude. Strah in obup sta izginila. Ko je že bobnela cesta razločno od udarcev kopit, sem se celo nasmehnil od radosti, da izvršim to težko delo. Barbarom sem v tem trenutku zaupal kakor sam sebi.

Oprezno sem se sklonil izza drevesa. Prvi dve senci sta se pojavili na cesti. Za njima še dve in štiri in osem, deset. Nato šumot koles v prahu. Z belim zastrta dvokolnica. Potem zopet poskakujoče sence. Z desnico sem stisnil bodalo, dvignil levo nogo, napel stegno in z dvignjeno levico čakal, da udarim po nogi v znamenje.

Prhanje konj se je čulo. Vojaki so molčali. Pod podkvami se je včasih pokazala iskra. Cingljanje brzd. Prva jezdeca sta tik mene – druga dva – tretji – peti par – voz. —

Tlesk!

Grmovje je izbruhnilo divje sence, zamahi, padci, nekaj krikov – jaz na vozu, voznik preboden pod kolesi in šlo je kakor blisk brez besede in brez klicanja v noč.«

Radovan je dvignil roké, kakor bi vodil bežeče konje, in ječal:

»O-o-o, si jo otel, o Numida, o-o-o, Perun je velik.«

Tedaj se sunkoma odmakne zagrinjalo v Numidov šotor, zunaj se razležejo kriki, nastane vrišč, vojak, ki je vstopil, krikne:

»Vojska! Bežimo.«

Kakor od gada pičen je Numida planil in stal pred šotorom.

Radovana je pograbila plahost, prekucnil je vrč in bežal za Numido. Tesno se je stisnil obenj in z razprtimi usti, s težkim jezikom golčal:

»Huni – Varhuni – Tunjuš – bežimo!«

Proti severu je rdelo nebo v krvavi luči.

»Sela gorijo!« javi straža. »Begunec se je pripodil po cesti! Sloveni moré in požigajo. Na beg!«

»Bežimo, bežimo!« je kričalo vse. Polovili so konje, pripenjali jermenje in se obrnili po cesti nazaj.

»Zaprezite!« je zagrmel Numida.

Štirje hlapci so prignali konje in hiteli z zaponami.

»Kako?« je vprašal Numida sužnja ob vozu.

»Popila je nekaj kapljic margaranovega soka in čašico vina. Sedaj spi!«

»Čuvaj jo skrbno! Na voz! Ne ve se, kakšne skrivnosti so s to deklico –« je mrmral zase.

Na severu se je širil krvavi pas požiga. Po cesti so hiteli begunci na neosedlanih konjih. Numidovo spremstvo je komaj krotilo konje. Iz gozdov so doneli zdvojeni klici, goved je mukala, vse je bežalo. Celo ptice so zateglo kričeč frfotale zbegane ih zdramljene proti jugu nad glavámi bežečih.

Numida je potegnil Radovana za laket in ga vlekel v šotor, ki ga niso utegnili razdreti.

»Radovan, ti se vrneš!«

»Vrnem? Ne, Numida! Zbežim s teboj. K Epafroditu zbežim.«

»Ne smeš! Ti moraš do Iztoka! Izroči mu pismo! Čuvaj ga kakor glavo! Moji spremljevalci ne smejo zvedeti, da sem prijatelj Slovenov! Torej – moram bežati! Ti pa nazaj!«

Radovan je mencàl in se obotavljal. Preden pa je mogel izgovoriti, mu je vtaknil Numida Iztokovo pismo v nedro in mu zagrozil:

»Starče, slušaj, če ti je življenje milo!«

Godec se je komaj dobro zavedel, ko je stal sam sredi šotora, Numida je pa odvihral za bežečim vozom proti jugu.

Dvajseto poglavje

Iz ožganih hlodov se je kadil siv, smrdeč dim. Krog in krog opustošenje. Celo v stepo so segali osmojeni klini trave, ki jo je vžgal požar. Tu in tam je še tlela ruša, včasih se je posvetilo v grmu, dim se je visoko dvignil. Na holmu so krakali vrani. Jastrebi na Hemu so zaduhali vonj po osmojenem mesu. V jatah so priveslali in krožili nad bojiščem.

Dolga in široka proga po severni Meziji je bila samo brezmejno razdejanje. Nobena koča ni več stala, vse staje so bile prazne, polja pohojena in pomendrana; celi gozdovi izpaljeni. Strašno je gospodarila vojska Slovenov. Na stotine ujetnikov je ždelo v brezupu in se poslavljalo z grenkostjo v srcu, s prekletstvom na suhih ustnicah od požganih domov. Kakor tovori so ležali povezani v gostih gručah pod milim nebom in čakali usode. Meč Slovenov je pisal, pomočen v kri, vsepovsod, kamor je zasegel, z divjo slastjo grozno besedo: Maščevanje! Za kosti očetov, za srca sinov in bratov, zob za zob, glavo za glavo. Dan plačila!

Iztok je ležal sam, daleč od tolpe, vrh griča. Ob njem šlem, razveznjeni oklep in neokrvavljeni meč. Roké pod glavo, oči zaprte, uho gluho za divji raj pobesnele tolpe, ki je v omotici zmage uživala s slastjo razbesnele narave zaseženi plen. Iztok ni užival. Maščeval se je za kosti padlih Svaruničev, bratov. Toda tako maščevanje mu je mrzelo. To ni bila vojska, to ni bil boj, to je bil rop, naval, mendranje, klanje zverine, požig, pohod krvi žejnih panterjev. Njegove misli so bile visoko nad krvavim plamenom, njegov smoter je bil daleč prek ožganih grobelj, njegov meč ni zamahnil, odkar so se spopadli Sloveni in Huni. Tolpa je na pol trudna, na pol pijana goltala zmago s požirki pobesnele strasti, on je stradal vrh griča, njegovo dušo je žejalo, njegova roka je bila trudna od brezdelja. Na dnu srca je začutil iskreno žalost, da je razvaljen Hilbudijev ostrog, da trohni on, tako vrl vojak, v soteski blizu gradišča. Da je živ! Da niso razgnane njegove kohorte! Da bi vsaj prišel kdo drug in se ugnezdil za Donavo! Azbad! O! Da bi srečal vsaj Tunjuša! Tedaj bi se skrhal njegov meč, njegova roka bi ne bila trudna od brezdelja. In če bi padel on, zadnji Svarunič, kaj za to. Padel bi junak, zadet od junaka.

Iztokovo srce je zahrepenelo čez Hem. Zazdelo se mu je, kakor da ga kliče usoda, bogovi, in mu kaže proti jugu. Po licu se mu je razlil dvom. Usoda? Bogovi? Ne usoda in ne bogovi, nihčè me ne kliče. Kliče me ljubezen do naroda in do Irene. In za glasom te ljubezni pojdem. Pojdem! Takoj do nje. Če bi moral do Aten, če bi potoval vso zimo, dobiti jo moram. Z njo in z njenim ognjem se vrnem. In potem? Z vojsko na jug, ker me kliče ljubezen.

Iztok je odločno potegnil roke izpod glave, sédel, vstal in se ozrl na bojišče in pogorišče. »Dovolj!«

Na njegovem obrazu se je začrtala sled studa in gneva.

»Dovolj klanja! Maščevali ste se. Sedaj hočem boja. Boja, da se prestraši Upravda, ko zve, kako je Orion pogazil legije hoplitov.«

Takoj je segel po oklepu in si ga trdno pripel okrog prsi in nategnil jermenje ob ledjih. Opasal je meč, si poveznil šlem in se naravnal k tolpi.

»Zapodim jih domov! Jesen se bliža. Pozimi jih vojaki Sloveni zvadijo v orožju, jaz pa poiščem Ireno. In ko se vrnem, udarimo!«

Prav ko se je bližal Iztok vojski Slovenov, je zapazil, da se je dvignilo v ležišču veliko veselje. Tolpa je bučala in se gnetla krog jezdeca, ki je krenil proti oboroženim četam, kjer je taboril Rado.

Kdo bi utegnil biti?

Iztok se je oprl na težki meč in motril jezdeca sredi množice. Kakor bi bil Hun? In vendar ni. Drugače bi bila drhal sprejela Huna.

Iz srede gomezečih vojnikov se je razleglo:

»Plunk, plunk, plink, plunk!«

Star, a močan glas je zapel. Vojščaki so udarili v bojno pesem.

»Radovan!« je izpregovoril Iztok glasno in veselo. »Od kod ga je prineslo! Prazen se vrača! No, njegovi obeti in njegove prisege, vse govorjeno v burjo!«

Ob tem se je domislil Ljubinice. Prevzela ga je žalost. Koliko slov je razgnal v déžel. In vsi so se vrnili prazni. In prazen se vrača Radovan.

»O, ne samo Upravda, tudi Tunjuš mora pomniti rod Svarunov! Prekletstvo tebi in grozno maščevanje za sestro!«

Hitro se je spustil z griča proti vojščakom. Ko ga je zagledal Radovan, so utihnile strune, pesem mu je sredi besede umrla. Dvignil je plunko visoko nad glavo in kričal:

»Iztoče, Iztoče! Dobil sem jo! Na bogove, pokloni se kakor pred Upravdo!«

Pognal je konja skozi gnečo proti Svaruniču. Iztok ga je počakal. Gorko mu je zaplalo po žilah.

»Razjahaj, starče, in govori! Kje je? Zakaj je ne vedeš s seboj?«

»Zakaj je ne vedem s seboj? Meniš, da je taka deklica kužek, ki teče za konjem? In še kužek bi iztegnil jezik in polegel v travo. Tako smo jezdili. Na Morano!«

Nato se je okrenil godec do vojščakov in se razsrdil.

»Pomagajte mi iz sedla! Zijala! Pijanci! Lahko se kleščite, ko se pasete kakor mlada praseta. Jaz pa trpim za vas žejo in lakoto!«

Četa vojnikov je s smehom priskočila in ga dvignila s konja.

»Počasi!« je vpil poveljevaje. »Zakaj ujahal sem si nogé, da so lesene kot kobila pod brvjo sredi potoka!«

Iztok je takoj velel, naj pripravijo za Radovana jedi in medice.

»Nimaš vina?« ga je pogledal mrko godec preko rame.

»Nimam!«

»Pa medice! Večkrat me je že črvičilo po njej. Toda če nimaš, nimaš!«

Radovan je stopal trudno se zibaje ob Iztoku proti taborišču, kjer je bilo jedro vojske, Iztokovi oklopniki. Vsi so ga bučno pozdravili. Ko se je približal Rado, se je godec preplašil. Iztok pa mu je vzkliknil:

»Dobil jo je!«

Rado je zgrabil starca za roko in ga stiskal, kakor bi mu v rokah iskal Ljubinice, da bi jo pritisnil k sebi.

»Očka! Kje je? Govori, pripoveduj! In če je v samem Bizancu, ponjo gremo. Takoj!«

»Vihar! Potrpi, da si oddahnem. In tudi potem se boš še postil. Najprej govorim s teboj, Iztoče! Na bogove, da se razplakaš in poskočiš kakor kozlič, ko zveš, kaj nosim na srcu.«

Pomenljivo je pritisnil roko pa prsi, kjer je počivalo Epafroditovo pismo.

Ko se je Radovan pokrepčal z mesom in medico in pozvedel vse novice, kako so Hune napadli, kako vojevali in ropali, je pomignil Iztoku kakor mož, ki ima oblast, in se oddaljil z njim od vojske.

»Kakor sem ti rekel,« mu je govoril starec potoma, »pripravi se na veselje, da se ti ne zavrti v glavi. Čul boš skrivnosti in bral jih boš.«

Nato se je ozrl in potegnil iz nedrja Epafroditovo pismo. Iztok je takoj uganil pisavo. Kakor sonce se je zasvetila radost na njegovem licu. Suha, neprebrana črka mu je govorila toliko upov, da so se junaku tresli prsti, ko je razgrinjal pismo. Radovan je stal razkoračen pred njim in pasel oči ob Iztokovi sreči in užival prešerno sadove svojega truda.

Epafrodit je pisal najprej o svoji rešitvi, nato o tem, kako je otel Ireno, ki biva sedaj pri njem v Solunu. Pismo je sklenil:

»Pridi torej, ti izbrani od usode, in kaznuj! Dvigni svoj narod še to jesen. Odpora se ne boj! Ni vojakov. Belizar je zapuščen v Italiji. Kroži vest, da je pisal Upravdi: Če hočeš, da se bojujem, pošlji vojakov. Če hočeš, da živimo, pošlji nam hrane. — Vidiš, napočil je dan. Pridi in požnji. Njiva je zrela. Med tvoj lovor in vplete Epafrodit beli cvet, Ireno. Toda ne múdi se! Meni pešajo moči. Že me vabi Haron, naj sedem v brod in odveslam preko meje življenja. Ko vaju blagoslovim, tebe in Ireno, porečem s Pavlom: Tek sem dokončal, pridi, smrt!«

Ko je Iztok prebral, je krčevito držal med prsti pergament, oči so obvisele na črkah, na besedah. Kakor v sanjah so se gibale pred njim sence. Bral je drugič, tretjič, prsi so se mu širile, čedalje globlje in hitreje je dihal, dokler ni zmogla radost junaškega srca. Prekipel je. Kakor omamljen je razprostrl roke in segel po Radovanu in ga stisnil k sebi na mrzli oklep, da je starec zaječal.

»Očka, ti delaš čuda!«

»To so ukane, sinko!«

»Da sem despot, pa bi ti še ne mogel povrniti veselja, ki si mi ga napravil. Častit in hvaljen boš v rodu Svaruničev!«

Iztok je v hipni radosti pozabil Ljubinice. Vprašanje za vprašanjem je vrelo na starca. Kako je dobil pismo? Ali je videl Epafrodita? Mordà njo samo? Ali je vesela? Zdrava?

Toda Ljubinice ni pozabil Rado. Od daleč je strmel na Iztoka in Radovana. Hrepenenje, strah in up mu je polnilo dušo. Čakal je, gledal, nogé so se mu začele premikati, bližal se je čedalje bolj. Videl je, kako je Iztok bral, kako je objel Radovana, kakor sončni žarek je zagorelo v njegovih prsih, posvetilo v temo, v grozo in vžgalo. Odtrgal se je od čakajočih vojščakov in hitel k Radovanu in Iztoku.

»Ne prebijem več! Razodeni še meni, očka! Kje je Ljubinica?«

Tedaj se je zdrznil Iztok, kakor bi mu sredi sladkega napoja pripolzela velika grenka kaplja. Radovan je onemel in ni mogel in si ni upal pogledati Radu v oči. Vsi so za hip obmolknili. Radu je črna slutnja zadrgnila grlo, srce se mu je vznemirilo, čelo zmračilo.

»Očka ti skrivaš tajnosti! Mrtva je.«

»Bogovi jo čuvajo,« je odvrnil godec plaho in zmedeno.

Radu so se zablisnile oči. Topotnil je z nogo, dvignil pesti in stopil pred godca z nagnjenim životom, da je Radovana polila vroča sapa iz pihajočih nosnic.

»Ne skrivaj!« je zakričal v bolesti. »Ubijem te!«

Iztok je stopil med starca in razpaljenega mladeniča. Radovan pa je hitel s povestjo, kako je iskal Ljubinico, kako ji sledil in našel celo konja, ki je poginil, nje pa ni našel. O volkovih je molčal.

»Bogovi jo čuvajo! Išče jo Numida,« je lagal v strahu. »Išče jo in jo najde, kakor je našel Ireno.«

Radu so omahnile roké, napete mišice so odnehale, po obrazu se je razlila bolest. Škrtnil je z zobmi.

»Izgubljena! Maščujem te, Ljubinica, jaz grem za Tunjušem in za njo!«

Zasukal se je, utripajoč po životu.

Iztok ga je prijel za roko.

»Ne pojdeš sam, vsi gremo!«

Še tisti dan je Iztok pozval vse starešine v posvet. Soglasno in hrupno so brez ugovora sprejeli njegove nasvete. Zakaj narod je véroval vanj zaradi zmag, ki jih je izvojeval pod njegovim poveljem. Slepo bi bil šel za njim, čeprav Morani v naročje.

Drugo jutro se je dvignila vojska na sever proti Donavi. Meketajoče in mukajoče blago so gonili pred seboj, dolga vrsta ujetnikov je bila obložena z naplenjenim žitom, platnom, orožjem in orodjem. Brez skrbi, brez opreznosti in bojazni so se gnali proti domu, pijani od zmag in nasičeni z bojnim plesom.

Iztok ni šel z njimi. Odbral je petdeset najboljših konjenikov in krenil z njimi nazaj proti vzhodu, da morda zajame Tunjuša. Radovan je preračunal, da se utegne v teku desetih dni že vrniti iz Bizanca. Zakaj mudilo se mu bo k Ljubinici.

»In kam ti, očka?«

Ko so že sedeli na konjih in je zadnja tolpa odhajajočih vojščakov ginila v daljavi, je Iztok vnovič vprašal Radovana: »Greš v gradišče? Ali z nami? Koristil bi nam.«

Radovan, odet v novo prteno haljo, z razpuščenimi nemaziljenimi lasmi in z belo brado kakor strnišče, z oprtano plunko in s konjem, obremenjenim z obilnim brašnom, je odgovoril naglo in odločno:

»Ne grem ne v gradišče in ne grem z vami.«

»Zakaj bi ne šel? Ljubimo te, očka. Ne bo ti sile!«

»Ne grem v gradišče, ker s takimi kričači pevec ne potuje. Oglušil bi. Ne grem pa z vami, ker greste nad Tunjuša. Prevelik je moj srd na tega smrdljivca. Ko bi ga zagledal, kako bi se premagal? Odjedel bi sladkost temule« – pokazal je na Rada – »ki ima edini pravico do tega pasjega goltanca. Perun z vami in Morana naj žanje. Pevec gre svojo pot. Če udarite na jug, se snidemo. Na bogove, da bo tedaj naše veselje veliko!«

Godec je zamahnil v slovo in odjezdil v veselem diru proti jugozahodu.

Vojaki so gledali za njim. Ni se ozrl. Mislil je na ukane brez trpljenja.

»V gradišče da bi se vračal ? Ali da bi hodil z vami, mladi volcjé? Oj ne! Radovan ne nosi zastonj modrosti v glavi. Tako blizu sem pravzaprav Epafroditu in njegovemu vinu, pa bi hodil v gradišče po sesirjeno mleko ali, kar je še bolj nespametno, Hunom pod nož? Nisem udarjen po pameti. K njemu!«

Pognal je konja in si zažvižgal okroglo pesem.

Osem dni so čakali Iztok, Rado in vojaki ob cesti, ki drži iz Bizanca, na Tunjuša. Iztok je te dni užival naslado poveljnika. Majčkena je bila njegova legija, komaj pol kohorte. Toda poslušna brezpogojno. Še misel se ni upala roditi v teh glavah samih junakov, ki bi nasprotovala Iztokovemu povelju. In mladi Svarunič je razmišljal ob dolgih nočnih stražah in pojezdih: Dve jezeri takih vojakov! Ha! Potrkal bi na drenopeljska vrata. Po Osrednji cesti v Bizancu bi zaklopotala kopita. Pred hipodromom bi zarezgetali konji Slovenov.

Tedaj bi si ne želel biti Upravda! In despojni bi bilo bolje, da je grška cvetličarka na Kampu, kjer bi ponujala rože palatinskim častnikom.

Napočil je deveti dan preže in čakanja. Od vseh vetrov so se vračali jezdeci pozvedovalci. Samo nevesele novice so pripovedovali. Tunjušev tabor je prazen, požgan, kakor so ga razdejali Sloveni. Čez Donavo so se selili številni rodovi Antov. Od vzhoda so pritiskali Varhuni. Nekdo je celo zvedel, da je vojska Herulov dvignila kopja in da preti Slovenom. Samo o Hunih, o Balambaku, o Tunjušu ni bilo sledu.

Iztoka je zaskrbelo.

»Da se selijo Anti čez Donavo? Bratje, ali ni to izdajstvo?«

»Izdajstvo,« je zamrmrala četa in se začudila.

»Tunjuš je bil v Bizancu. Prehod Antov je njegovo delo. Če se gibljejo Heruli, jih je naščuval Upravda. Njihova zemlja je bogata in prostrana. Sami od sebe bi ne hodili na vojsko. In če ti zalotijo Slovene, so pogubljeni. Bratje, sojenice še niso doplele življenja Tunjušu. Domov moramo! Naša zemlja je v nevarnosti!«

Samo z Radovega obraza je blisnil v tem trenutku upor. Ali samo blisnil. Hitro je upognil glavo. Četa je zaobrnila konje in pognala za Iztokom proti severu, proti Donavi.

V lagotnem diru je jezdila konjenica, nema in zamišljena, za poveljnikom. Vseh se je polastila tiha žalost, nezadovoljnost. Praznih rok se morajo vrniti. Zaman so tratili čas, zaman bedeli ponoči. Tunjuš jezdi kdo ve kod in se smeje ter prešteva izdajalsko zlato, ki mu ga je dal Upravda. Najnesrečnejši med njimi je bil Rado. Brez misli, brez nade je topo zrl na konjsko grivo. Roka ni vodila povodcev. Konj je nesel gospodarja za tovariši, kakor bi dirjal brez njega. Ko ni mogel mladi Sloven preliti bridkosti po izgubljeni, presrčno ljubljeni v gnev in nasititi lačne duše vsaj s curki sovražne krvi, so mu omagale peruti in kakor bolehen sokol na veji je visel v sedlu. Kakor je ljubil Iztoka, pa se mu je siloma zajedala v srce zavist.

»Da je Irena oteta! In Ljubinica mordà ugrabljena in oskrunjena, tepena sužnja! Morana, daj mi krvi! Perun, nasej vojsko po vsej zemlji!«

Mrko je pogledal po četi in se ozrl na Iztoka.

Ali tudi njegova glava ni bila veselo in ponosno zravnana. Spremljevale so ga zmage, pod oklepom se je grelo Epafroditovo pismo na ljubezni polnem srcu, ali sestre ni bilo. In domislil se je polblaznih solzá starega Svaruna, ko se vrnejo v gradišče brez Ljubinice. In kakor bi vso sladkost použila v grenkobi, je bila velika skrb, kaj je z vojsko Slovenov. Če so tolpo napadli Heruli? Razbita je! Brez glave, čreda ovác, plaha zverjad, zakaj ni šel z njo? Temna slutnja mu je obletavala misli. Čedalje jasnejša in bolj moreča se mu je zasedala v glavo.

Nočevali so v gozdu.

Nihčè ni zapalil ognja. Po dva in dva sta se šepetaje pogovarjala. Razločno se je slišalo hrampljanje konj, ki so grizli travo. Kmalu so zaspali – brez stražnika. Celo Iztok je legel brez skrbi, poln otožnosti. Samo stari Jarožir se je naslonil na bukev, uprl se na silni meč in na pol bedel, na pol podremaval vso noč.

Ko se je drugi dan sonce nagnilo preko zenita, se je zabliščala pred njimi gladina veletoka. Iztok je velel razjahati, zagnati konje na oddih v senco hrastovega gozdiča, peterim vojakom z Jarožirom na čelu pa je poveril, da poiščejo brodov.

Stari Sloven je odšel proti Donavi, ostali vojaki so polegli v senco in čakali.

Ni še pretekla ura, ko zašumi za njimi. Iz visoke trave je dvignil glavo Jarožir, ki je prilezel po vseh štirih do počivajočih tovarišev in zašepetal: »Tunjuš!«

Vse je zagomezelo, vse se je streslo in zganilo med vojaki ob tej besedi. Rado je planil iz trave kakor zver, ko se ji približa plen.

»Na tla!« je velel Jarožir.

Po vseh štirih so se priplazili vsi v sredo gozdiča do konj. Ko so bili dobro zakriti, je izpregovoril Jarožir.

»Huni se vkrcavajo na brodove! Rdeči plašč frfota v sapi.«

»Prekletstvo!« je škrtnil Iztok. »Od kod prihajajo? Ko bi iz gradišča? Po Ljubinico je šel. Morana! Moj oče! Na konje! Ne eden naj ne uteče! Smrti so zapisani! Jarožir, kje so ostali drugi štirje?«

»Poskrili so se v trstju. Tako sem zapovedal in se priplazil sam, da nas niso zagledali!«

»Dobro si naredil! Izberi si vsak svojega Huna. Koliko jih je, Jarožir?«

»Morda trideset, morda več. Ne vem natanko!«

»Vseeno, če jih je stotina. Tunjuš pade!«

»Samo od mene!« vikne Rado, ki se je stresal od koprnenja.

»Ne vem, prijatelj! Velik vojnik je. Ne zmoreš ga!«

»Na Peruna, zmorem!«

Jermenje pri konjih je bilo pozapeto, rešetke na licih, Jarožirov strašni meč je bil že dvignjen in je kakor plamen gorel v blesku.

Dolgo so čakali. Konji so nemirno pričeli kopati zemljo. Jezdeci so se stiskali, krotili in šepetaje pogovarjali, dasi so sami nestrpneje čakali od konj. Samo Iztok je stal na robu gozda sredi gostega grma in strmel na obal, da bi razsodil, kam se obrnejo Huni. Ko je po dolgem čakanju zazrl rdeči plašč, je posegel še enkrat po jermenu pod brado in poskusil, če je dosti trdno pritrjen šlem. Zaslutil je dosti težkega dela.

Za Tunjušem so poskakali z brodov Huni – deset, dvajset, trideset in še pet. Iztok je videl, kako je potegnil Tunjuš konja na levo, ker je hotel zaviti sam v tabor v nasprotno smer, kakor je bil vajen.

»Mimo nas pridejo!« Prav mrzličava drhtavica ga je oblila od samega veselja. Počakal je še nekaj trenutkov, potem se preril skozi vejevje do čete.

»Jarožir in še pet drugih, vi napadete prvi! Da se Huni ne splašijo in ne uteko! Tunjušu se ognite! Zanj poskrbiva z Radom. Ko se zaplete v boj, planemo vsi!«

Komaj je izgovoril povelje, se je pokazala ob robu gozdiča prva iztegnjena konjska glava. Jarožir je stisnil konja. Ali v tem hipu so odpovedali pokorščino konji in vojaki.

Kakor bi razdivjani hudournik pretrgal jez, tako se je zadrevila vsa konjica hkrati za Jarožirom in naskočila Hune. Prvi zamah je z nedosežno silo udaril stari Sloven. Odsečena hunska glava z ramo vred se je zakotalila po tleh. Kakor bi zabučal z rogom, so ob tem zatulili Sloveni in Huni vsi zaeno. Stepa je zastokala ob spopadu, ko je treščil konj ob konja, zaškrtalo jeklo ob jeklo. Niti en Hun ni zamudil trenutka, da bi ne bil potegnil meča. Zadnji jezdeci so vrgli celo kopja v Slovene in predrli troje konj, da so trije vojščaki omahnili in padli v travo. Začel se je nato boj jezdeca z jezdecem. Krog osemdeset mečev se je krhalo, iskre so švigale od jekla, razljutil se je po mehki stepi splošen dvoboj najboljših vojakov, kar jih je nosila zemlja ob dolenji Donavi. Pokali so šlemi, hrestali hunski oklepi iz konjskega roga, tisoče kolobarčkov so bliskovito črtali meči v sončnem svitu, zaletavali so se pari borcev, odbijali in odskakovali, napadali in bili vnovič, zamahovali v glave, bodli v prsi – kri je škropila od rok, polivala konje, ki so pobesneli kakor jezdeci in bljuvali pene, spenjali se na zadnje nogé, bili s kopiti in grizli ob napetih brzdah.

Rado se je pognal kakor tiger za rdečim plaščem. Iztok mu je sledil. Z mečem je naskočil Tunjuša; zamahnil je, da je zažvižgalo po zraku. Toda Tunjuš je pričakoval udarec tako brezbrižno in hladnokrvno, kakor bi bil nameril nádenj bosopet pastir s šibo.

Žrr-ink!

Rado je bil brez meča. Tunjuš mu ga je izbil in v istem zamahu dosegel njegov šlem, da je zazevala v pozlačeni kovini široka rana. Rado je odskočil in zahripal v pobesnelosti. Tunjuš je v hipu skrivil komolec in okrenil konja, da bi zadrl meč Radu v ledja. Ali Iztokov meč je švignil vmes in odbil sunek. Tunjuš se je zaobrnil kakor misel naglo. Njegovo oko, ki je videlo že toliko krvavih konic, zamahnjenih nad glavo, je hitro spoznalo, da je Iztok nevarnejši sovražnik. Oba konja sta se vzpela, kakor bi plemenita žrebca spoznala, da se merita največja junaka. Zazvenelo je, zaškrtalo in se zabliskalo. Dve glavi sta bili zaviti v bliskovite kače trepetajočih krogov, ki so jih pisale grozeče konice nad obema. Znoj se je pocedil obema po licih. Tunjuš je spoznal, da mu gre v tem trenutku za življenje. Hipoma je izpustil konju brzde, sredi najgorjega boja je segla levica po sulico, da bi jo zapahnil v Iztoka.

Tedaj pa je zakričal Rado:

»Pusti ga! Pes!«

Brez meča se je pognal s konjem v Tunjuša, ga zgrabil z rokami v bok in dvoje trupel se je zvalilo iz sedel na travo, dvoje konj je brez jezdecev zakopitljalo v stepo. Kakor klešče je tiščal Rado Tunjuša, ki se je prekolebal vznak. V Radovi roki se je posvetil kratek nož, iz Hunovega vratu je brizgnil vroč črn curek.

Na bojišču so obležali vsi Huni in petnajst Slovenov, dasi so bili vsi zavarovani s šlemi in oklepi. S spoštovanjem je ponavljal Iztok, hodeč med trupli:

»Morana, kako vrli junaki!«

Enaindvajseto poglavje

Ko so se Sloveni odpočili od vročega boja in darovali Perunu skromne obete, je velel Iztok, da pobero mrtvecem orožje, polové konje, trupla pa zakopljejo, da jih ne oskrunijo mrhojede. Zakaj bili so preveliki junaki, da bi njih kosti počivale razmetane in oskrunjene po stepi.

Rado je poiskal Tunjuševo truplo. Obstal je pri njem in se zagledal v široko, v smrtnem boju z grenkobo napolnjeno lice. Divjega sina narave je obšla gorka slast, ko je gledal truplo njega, ki mu je ugrabil izvoljeno, od srca ljubljeno. Segel je po Hunovi čepki, po rdečem plašču in mu ga strgal z ramen, da se je preparal dragoceni škrlat. Rado se je pasel celo ob razdejanju obleke tistega, ki ga je črtil z večnim črtom še mrtvega. Trgaje ob zaponah mu je snel oklep iz konjskega roga, ki je bil posejan na prsih in na zaponah z rubini in smaragdi.

Ko ga je potegnil Tunjušu z života, je padel s prsi kos zvitega pergamenta.

Rado je pobral pisanje, ga razmotal in gledal neuk brezmiselno na črke.

»Morda je važno pismo,« je preudaril in ga takoj nesel Iztoku.

Ko je v Bizancu izšolani Svarunič pogledal pergament, je vzkliknil:

»Na bogove, od samega Upravde! Iz carske pisarne!«

Oči so mu razburjeno begale po vrstah, jeza in radost sta se kresali v njih.

»Maščevanje usode!« je izpregovoril važno, ko je prebral do konca. Krog njega so se zbrali vojščaki in strmeli, kaj je bilo v pismu.

»Tunjuš in Upravda sta kopala jamo Slovenom, ali sedaj padeta sama vanjo. Tunjuš je že na dnu, za njim pride Upravda! To pismo je dar sprave med Anti in Sloveni!«

Vse se je zavzelo. Radovedna napetost med vojščaki je rasla. Zgrnili so se tesneje k Iztoku in poslušali, ko jim je tolmačil carski pergament.

»Možje, borilci za maščevanje bratov in očetov, ali še pomnite, kaj sem vam govoril pred vojsko z Anti? Kdo je bil glavar izdajalcev? Morda Volk? Morda Viljenec?«

»Tunjuš,« je votlo zamrmralo med poslušalci.

»Tunjuš, pesjan! Pravdo govorite! Ta je prelil bratovsko kri, ta je podpihal ogenj zavisti, ta zasadil kol in zabil plot med Ante in Slovene. Danes je žel, kar je sejal. Nam pa je dala usoda v roke ključ, s katerim odpremo zopet srca bratov Antov.«

Vojščaki so se začudili. Pod nebo se je razlegel vesel vzklik. Iztok je dvignil pergament.

»Poglejte, to pismo izdajstva se je grelo na izdajalskem srcu, toda srce je omrznilo in otopela je puščica, ki jo je pomočil v zavist in zvijačo ter naperil v rod Slovenov. Carska pisarna sporoča v pismu vsem trdnjavam po Meziji, Trakiji in Iliriji, naj Tunjuša sprejmo, če pride, kot zaveznika Bizanca, naj ga várujejo kot vrlega državljana. Zakaj on je razdvojil barbare, Ante in Slovene, on je vodil starešine Antov v Turris, da se zavežejo z njim zoper Slovene in Varhune. Njegovo delo je, da je varna meja na severu ob času, ko se bije boj za Italijo.«

Truma se je zavzela in začudila.

»V Turris da so dospeli Anti? Pogibel preti gradišču! Če srečajo Slovene, ki se vračajo s plenom? Morana! Naprej, na pomoč!«

»Naprej, da sežemo Antom v roke! To pismo uniči spor! Slava Perunu!«

Iztok je zvil pergament. Takoj so zajezdili na splave in se napotili čez Donavo proti Turrisu.

Dasi bi bili zlahka dosegli še tisti večer na pol razdejano mesto, si je Iztok premislil. Vojaki so bili izmučeni, konji spehani. Če pridejo do Antov na noč, jih ti lahko napadejo in premagajo. Slutil je, da mora biti za brdom in lesom, ki se je vlekel vzporedno z Donavo proti Aluti, cela vojska Antov. Zakaj sicer bi si ne bili drznili priti pred vhod do gradišča Slovenov.

Zato se je utaboril v gozdu na južni strani brd in čakal noči. Pet najzanesljivejših vohunov pa je odposlal ponoči preko gozda v Turris, da poizvedo za moč Antov.

Ko se je razgrnila noč nad pokrajino, noč brez mesečine, pa bogata za čudo nizkih in svetlih zvezd, je ležal Iztok vznak na mahu; pod glavo si je dejal ščit, čez prsi, opasane s trdim jeklom, težki meč. Odkar se je vozil z Ireno od Epafroditove vile po Propontidi, se mu ni zdela še nobena noč tako lepa, nikdar se mu niso približale zvezde tako nizko, nikoli mu niso bile prsi tako pretesne kakor ta večer. Ves ogenj strastno ljubečega srca se je razkipel po žilah. Pod oklepom je trkalo srce ob Epafroditovo pismo, ki je tiho šepetalo: »Pridi, junak, pridi po golobico! Že dviga perut, njeno modro oko koprni na sever. Čaka, da te zazre prezvesta in ti zleti na prsi, kjer počije in zaživi sanje, ki jih tiho koprneče sanja vsako noč, vsak dan, vse trenutke.« In ob istem pergamentu je tičalo pismo iz carske pisarne. Kakor meč v zamahu je bilo to pismo. Udarec bo topotnil in zvalila se bo glava črnega zmaja – nesloge in bratomornega boja, Sloveni in Anti se objamejo, vse sovraštvo se prelije v ljubezen, ki zagori v grozno preteč ogenj. Bizanc zatrepeta, njegovim orlom udarijo na perut sokoli Slovenov.

Ob tej misli je junaku vztrepetalo srcé. Valovi sreče so ga prepluli, dvignil se je, se naslonil s komolcem ob ščit in gledal zlate milijone nad seboj, iz katerih je sijala nanj upa polna sreča.

»Bogovi, prizanesite, zaradi ljudstva, ki vam žrtvuje darove!« Siloma se mu je oglasil vzdihljaj prošnje na ustnicah. Ustrašil se je svojega glasu. Med vojščaki se je nekdo preobrnil. Veriga na meču je zarožljala.

Iztok je omahnil nazaj na ščit.

Domislil se je tiste noči, ko je neizkušen mladec ležal takisto vrh teh hribcev in prežal na Hilbudija. Vse je drugače odtlej. Tako daleč se mu je zdela tista noč, da jo je komaj dosegel s spominom. Vse je drugače, on sam, njegova roka, njegove misli, le v srcu je nekaj ostalo: hrepenenje po svobodi, ljubezen do naroda in prav globoko v srcu, na dnu v skritem kotu – mrzli dvomi.

Kot mladec je razmišljal: Volkodlak – Morana – besi – da bi mu škodovali? Zakaj se jih ne boji Hilbudij? Danes dviga isti hladni dvom sikajoče želo: Bogovi, prizanesite! Ali res? Kaj resnično zmaguje Perun? Kaj ga vodi Svetovit? Ali je res Morana njegov meč?

Čuden strah je objel sencà junaku. Zbal se je misli. V listju je zašumelo.

»Če bi Šetek.«

In tiha, bojazni polna vera očetov je segla po želu dvoma v njegovem srcu in mu odkrhnila konico. Po nebu je priplul žareč oblak. Iztoku se je zameglilo pred očmi. »Če se vozi Perun? Če ima nabrušene strelice v maščevalni roki?«

Zopet se je dvignil, segel po meču in prisegel bogate obete Perunu in Svetovitu.

Ali v tistem hipu, ko je zatisnil oči, se mu je tiho približala Irena z blagovestjo v rokàh. Iz knjige je gorel plamen ljubezni in ožarjal njen obraz, ki se je v globoki veri smehljal njegovim dvomom. Tiho so se zgibale njene drobne ustnice kakor nekdaj v čolničku. Zdelo se mu je, da so še pordele od njegovega poljuba. Kakor od daleč, izpod neba, je potrkal njen glas na njegove prsi in govoril kakor nekdaj:

»Véruj, Iztoče, véruj resnici in Kristova ljubezen napolni tvoje srce!«

Odprl je oči, desnica je zakrilila proti njej, da bi jo stisnil k sebi kakor tedaj na Epafroditovem vrtu pod oljkami. Ali roka je trčila ob mrzlo nožnico, Irena je izginila, krog njega so hropeli v trdnem snu vojščaki.

Iztok je vstal truden od misli. Z dlanjo je potegnil preko čela. Spanec se je poslovil od njegovih trepalnic. Zavil je s tihimi koraki v gozd, da bi se razhodil in umiril.

Tedaj se je oglasilo govorjenje, smeh, hrestanje suhih vej. »Anti!«

Potegnil je meč in obstal na mestu. Razveselil se je, da udari v boj in prežene grenke misli. Po šumu je sodil, da je malo mož. Zato ni poklical spremljevalcev.

Glasovi so se bližali, veseli in razposajeni. Iztok je prisluškal. Kmalu pa je vtaknil meč v nožnico. Prihajali so njegovi ogledniki.

»Kako?« je nagovoril prvega, ki je stopil predenj.

»Brez nevarnosti! Nekaj starešin in pest vojščakov. Samo pet ognjev si kurijo!«

»In poslanci iz Bizanca? So odšli? Nimajo spremstva s seboj?«

»Viljenec jih gosti in se širokousti. Komaj deset oklepov smo ugledali.«

»Dobro. Lézite počivat. Ob prvi zarji odrinemo!«

Petorica je legla k vojščakom. Tudi Iztok je sédel na trhlo deblo, se naslonil ob meč in zadremal.

Preden so še zažareli nekateri že rumeni listi vrh brd v sončnem svitu, so Sloveni odjezdili proti Turrisu.

Ko so zableščali šlemi pred na pol porušenim zidovjem, je kriknila straža in zatrobila v rog. Zbor Antov je planil iz spanja, preplašen in zbegan. Čuvar je naglo prepoznal Iztoka in zaklical obupan preko ležišč njegovo ime.

Drhtavica je zgrabila Ante, carski poslanci go pobledeli in vzdihali: »Usmili se nas, Gospod, usmili se!«

Vse je bežalo na obzidje, vsak je dvigal kopje, nekaj strelic je prifrčalo Slovenom v pozdrav.

Tedaj je Iztok velel vojščakom, da so zaostali; pozval je dva najstarejša borca, zamahnil z roko proti ozidju: »Mir, mir bratom!« in zajezdil z njima skozi porušena vrata v Turris.

Anti so strmeli z izbuljenimi očmi, polnimi sovraštva, na ponosnega Slovena, ki je sedel v sedlu kakor kralj, prihajajoč med sužnje.

Ko je Iztok zagledal Viljenca, je takoj razjahal in se mu približal.

»Dobro jutro in tisoč srečnih dni naj ti prisodijo sojenice velmožni starosta, Viljenec, bratskega rodu Antov čuvar.«

»In tebi, slavnega Svaruna mogočni sin!«

Viljenec je govoril z votlim glasom, napolnjenim z žolčem in studom. Besede so se mu sunkoma trgale iz grla.

»Ne zameri, da sem te dramil. Tvoje oko je še trudno, ker si gostil v pozno noč svoje lastne sovrage.«

Trije bizantinski poslanci so se vgriznili v ustnice, ko jih je zadelo mrko Iztokovo oko.

»Prijatelji so našega rodu! Ne zasmehuj, da ti prizaneso bogovi! Govori, kaj je tvoje poslanstvo! Vojsko imaš zunaj, če nas pokolješ, maščevanje od bogov!«

»Moj meč se ni pomočil v kri bratov in se ne bo. Zadosti mu je krvi sovragove, da se je napil in se je še napije do sita.«

»Zakaj govoriš tako oholo, če si poslanec?«

Bizantinec se je drznil in stopil pred Iztoka.

»Stran!« je zagrmel Sloven. »Tako govoriš ti, sluga Upravde, z menoj, ki sem magister peditum, imenovan od same svete despojne, carice Teodore!«

Vsi trije poslanci so se ob tem imenu globoko priklonili kakor stroji brez volje.

»Poslanec sem, da, in ponosen sem, ker sem zmagal kačo vaše prelesti. Mir prinašam bratom, pogibel vam, sovragom!«

»Kačo naše prelesti?« je ponovil drzno Bizantinec.

»Da, kačo zlogolko, ki je zastrupila bratska srca! Jo li poznate, hinavci carski?«

Za hip je nastal molk. Jarožir in še en vojščak, ki sta spremljala Iztoka, sta stisnila ročnike. Zakaj pogledi Antov in Bizantincev so se zgovarjali in ščuvali:

»Ubijmo ga!«

»Zakaj molčite? Ha, vaše oči klečeplazijo pred starosto Viljencem, da bi pomočil železo v mojo kri in zapisal krvavo zvezo z vami! Magister peditum, ljubec carice Teodore, ima dobro zastražene prsi, da mu ne ukrade zlepa kdo srca. Zakaj jokala bi po tej pripravni igračici vaša sveta despojna, bivša vlačuga aleksandrijska! In sam satan krščenikov, ki jezdi na plečih Upravde, se razjoka, ko zve, da se boči nad Tunjušem in tovariši gomila, ki jo je nasul Iztok.«

Ob teh groznih psovkah na sveti dvor so se spačili od črta obrazi Bizantincev. Anti so rožljali z meči in ostrmeli, ko so zvedeli o Tunjuševem porazu. Da ni zaslanjal Iztokovega hrbta strašni Jarožir, stežka bi se bili ukrotili in prizanesli drznemu Slovenu. Tudi Svarunič je vedel, da ga váruje meč starega Slovena in pred ozidjem močna četa. Zato se ni razburil, ni ganil, ko je završalo med Anti. Mirno je posegel za zapono in izvlekel izpod oklepa carsko pismo.

»Starosta Viljenec, žalost vas je pograbila, ko ste čuli, da je pod rušo pesjan Tunjuš, požrešni volk naše in vaše svobode. Toda žalost se ti razsladi v veselje, ko zveš, kaj govori to pismo, ki se je grelo na izdajalskem srcu pasjega Huna! Tolmača imaš, velevrednega kozelnika; naj ti čita!«

Suh kozelnik, z grbo nad levimi pleči, enook, je sprejel pergament in bral in prevajal.

Bizantinci so bledeli, Antom so se razpirala usta od začudenja, s čel so ginile preteče sence.

»Ukana!« je zastokal bizantinski poslanec, ko je bilo pismo prečitano.

»Ni ukana, starosta Viljenec! Delo bogov je!«

Kozelnik je pomolil starosti pismo in z dolgim črnim nohtom kazal na pečat Upravde.

Anti so v jezi zamrmrali. Mrki pogledi so zbodli Bizantince.

»Srca se odpirajo!« je pomislil Iztok in izpregovoril.

»Bratje! Kdo je zavezal vaši modrosti oči, da ste sprejeli v dar zemljo onstran Donave! Ali ni bila zemlja vaša in naša? Kdo je tam prvi pulil lan, kdo je prej pasel čredo? Rod Slovenov in Antov ali grabežljivi volk bizantinski? In ta volk nam je ugrabil ovna in sedaj vam ga ponuja v dar, hinavec! In za ugrabljeni dar zahteva plačilo, da se bijete z brati, da vas koljejo Varhuni, da vaše prsi branijo mehko postelj, na kateri se valja v bojazni vaš sovražnik? Čuli ste strupene besede Upravde, čuli prelest, ki je bila skrita na prsih največjega izdajalca, Tunjuša, dokler ni vgriznil v grudo njegov zob. Bratje, tako mi naših bogov, ne prepirajmo se! Združimo se na maščevanje naših očetov in bratov! Preko Donave! Sedaj je žilo zrelo! Posecimo ga! Pogibel Bizancu!«

»Pogibel!« je zarjul Jarožir. »Pogibel!« so zagrmeli Anti.

»Pogibel!« je zacvilil suhi, grbavi kozelnik in raztrgal carski pergament ter usul koščke na žerjavico. Završelo je po Turrisu, razleglo se čez ozidje do Iztokove konjice. »Pogibel!« so kričali tudi ti in stisnili konje. Zemlja je zabobnela, skozi predor so se usuli Sloveni. Preplašil jih je krik, da so se pognali Iztoku na pomoč. Toda v trdnjavi so povesili meče, Anti so jim molili v pozdrav roženice medu.

Sloveni so segli po pijači, zaplapolali so ognji, kozelnik je sežigal buče z oljem bogovom v dar, bratje so se objeli v spravni ljubezni.

Ko so bizantinski poslanci spoznali, da so njihovi naklepi uničeni, da je porezan snutek za vrvi, s katerimi so hoteli povezati barbare, so hiteli, da uidejo iz trdnjave.

Toda Sloveni in Anti so jih ustavili in obkolili. Bizantinci so se sklicevali na svobodo poslanstva, grozili z Upravdo in novim Hilbudijem, obetali strašne legije hoplitov, ki pridejo maščevat žalitev poslancev. Toda od radosti pobesneli Sloveni in Antje se niso zmenili za njih grožnje. Odgovor je bil krohot. Pobirali so suho govno in ga metali Bizantincem v lice. Zasmehovali so Upravdo in pljuvali proti vojakom spremljevalcem. Nekateri so pograbili kamenje in jim ga lučali v šleme in oklepe. To je Bizantince raztogotilo. Zajezdili so, potegnili meče in udarili med Slovene in Ante, da bi si presekali pot iz Turrisa. Nekaj Antov je zakrvavelo; brez oklepa in šlemov so se zbali težkih mečev bizantinske konjenice. Tedaj je pritisnil Jarožir na pomoč. Zaprl je vhod, udaril z najboljšimi borci v obraz Bizantincem, od zadaj pa so jih klali s sekirami Antje. Da ni posegel vmes Iztok, bi bili pobili vse do zadnjega. Ta pa je otel dva poslanca in jima naročil:

»Pojdita do Upravde in mu sporočita, da pridemo v gosti. Naj nam pripravi jedi, zakaj pot bo dolga, mi bomo lačni!«

Med krohotom vojščakov sta odjezdila ponižana Bizantinca iz Turrisa in bežala na jug.

Takoj nato se je zbrala srenja veljakov in starešin v posvet ter sklenila zavezo, da zbero takoj vojsko Anti in Sloveni ter udarijo združeni na bizantinsko zemljo. Poverili so najuglednejšim veljakom nalogo, da pohite med Slovene in Ante ter skličejo ljudi na maščevanje.

Po zboru so ves dan pirovali, prisegali na Peruna kazen Bizancu, izlivali v ogenj méd v tolažbo Morani, rotili se na vile pogorkinje in povodkinje, da se ne spro nikdar več bratje med seboj in da ne zamenijo prej sekire s plugom, dokler ne bo svobodna last njihovega rodu vsa zemlja do Hema. In med vsemi vzkliki in prisegami je enooki kozelnik razkričaval čuda slavnih dni, ki jih je razbral iz obisti in droba zaklanih jagnjet in ovnov.

Ko je v pozni noči navdušenost obnemogla, ko so Sloveni Antom razodeli vse po dvakrat in trikrat, kako so gospodarili po Meziji, kako nagrabili obilen plen, ugnali Tunjuša in podavili Hune, sta sedela ob ognju samá Iztok in Viljenec.

Svarunič sicer ni dvomil, da prepriča Ante o izdajstvu in zvijači Bizantincev. Toda takega uspeha se ni nádejal. V njegovih žilah je vrelo; nikdar ni použil toliko medu kakor ta večer. Oba načrta, Irena in pohod na jug, ki sta bila pred nekaj tedni kakor dve migljajoči zvezdi nedogledno daleč, sta mu padla hipoma v naročje. Vse sanje so zorele v resnico, njegovo hrepenenje se je nasičevalo, njegovo srce se je treslo v bojazni, da so mu bogovi naklonili preveč.

Kljub temu ni pozabil, da je treba takoj Ante pridobiti za smer pohoda. Hotelo se mu je nad Toper in od ondod po Ireno. V valovih sreče, ki so ga nenadoma oblili, je zaželel po njej tako iskreno, da bi ne prebolel in si ne upal voditi vojske, preden je ne zagleda in ne pritisne na srce.

Zato je govoril Viljencu o načrtu, opisal, kako nevaren bi bil prefekt Rustik, ko bi jim prišel za hrbèt, in ga uveril, da je edino modro in koristno, ako razdenejo najprej to gnezdo in odidejo potem ob obali pred dolgo ozidje bizantinsko. Viljenec mu ni ugovarjal. Kakor je prej mrzil mladega Slovena, ga je zaljubil sedaj z vso strastjo in neštetokrat ponavljal:

»Iztoče, Svetovit te je izbral! Iztoče, osvoboditelj naroda! Maščevalec očetov!«

Dasi so bili vojščaki brez skrbi, Jarožir ni dovolil, da bi bilo ozidje brez straže. Pet najtreznejših mož je razpostavil po odkrhnjenih stolpih na ozidje. In čudno! Po polnoči je zatrobila straža. Dremotni in omamljeni Sloveni in Anti so zbegani iskali šlemov in mečev, čuvarji so plašni priganjali konje s stepe.

Iztok še ni bil zaspal. Njegov glas je zazvenel, spanec vseh Slovenov je bil pregnan, vsak se je v hipu osvestil in streznil. Brzde konj so cingljale, oklepne zapone so pokale, jezdec za jezdecem je bil hipoma na sedlu, da je strmel Viljenec ob tolikem redu in ni mogel veleti Antom besedice, ko so se spogledovali, begali sem in tja, zgrinjali se v gručo in zopet brez reda razbegavali.

Iztok je stal na ozidju in prisluškal. Od severozahoda se je čulo homotanje in hrumenje, kakor kriki boječe množice. Vlekel je na uho, zastavljal dlani za uhlje. Čimdalje večji nemir se ga je polaščal.

»To je hrup Slovenov! To je naša vojska! Kaj se je zgodilo? Čemu gonijo plen ponoči?«

Zaskrbelo ga je. Vrnil se je ročno z ozidja, skočil na konja, zasukal ga in vsi Sloveni so brez besede udarili za njim iz trdnjave.

Viljenec se je prestrašil.

»Kaj se je zgodilo? Ali gredo Sloveni nadnje? Ali so Varhuni? Zakaj je zbežal Iztok? Prevara?« Sum mu je stisnil prsi, strah ga je prevzel, vero je izgubil v Slovene. Toda kaj naj bi storil? Zbežal? Ne uteče. Sklical je zbor veljakov. Ugibali so, razmišljali, klicali kozelnika, čas je hitel, sami so bili brez sklepa in brez sveta, da se je že pričelo žariti jutro.

Tedaj so se že pokazali v stepi bleščeči oklepi. Iztok se je vračal s polovico vojščakov.

»Prekletstvo Bizancu!« je zavpil, ko je prijezdil v Turris. Anti so osupli gledali v znojnega Svaruniča, ki so mu švigali ognji iz oči.

»Bizanc se je zvezal tudi s Heruli zoper nas! Prekletstvo! Napadli so našo vojsko, vzeli ves plen, osvobodili bizantinske ujetnike in Slovene pognali v beg! Prekletstvo!«

»Pogibel! Pogibel!« so kričali Sloveni.

»Maščujmo se!« je zarjul pobesneli Svarunič. »Bratje, na delo! Nad Bizanc!«

Razpalil je še bolj ogenj med Anti. Na konjih so si ponovili prisege in odšli takoj, da se razlije oglas o miru, sklenjen med brati, in glas po maščevanju do zadnje staje Slovenov in Antov.

Iztoka je pekla jeza, večja še na lastne brate kakor na Herule.

»Tolpa, tolpa pijana, tolpa, brez glave so bili, zato so poraženi! Ovni, z železno roko vas zgrabim in popeljem do zmag! Na bogove, da zares!«

Dvaindvajseto poglavje

V nekoliko tednih je zemlja krog razsutega Hilbudijevega tabora na desnem bregu Donave mrgolela vojščakov, slovenskih in antskih. Plavi na veletoku so pluli noč in dan in prevažali ljudi, konje, živino, in brašno. Srca bratskih rodov so kipela od veselja. Vsepovsod, kamor so dospeli poslanci o velikem pohodu v ozemlje Bizantincev s sporočilom o sklenjenem miru med Anti, vsepovsod so se dvignili valovi navdušenja. Zamrza in srd, ki sta gorela v dušah, zapaljena po prevarah Hunov in Bizanca, sta ugasnila pod naravno silo, ki je klicala kri h krvi, brata k bratu. Težka teža, ki je morila rodove, se je valila s prsi, da so sproščene tem svobodneje zadihale, da je umetno umorjena ljubezen tem gorkeje, tem silneje vzplamenela. Starešine so morali s silo ugnati tolpe, da je ostalo nekaj ljudi doma za varstvo čred, žená in otrok. Starci, ki že desetletja niso pripasali jermena krog ledij, so se pomladili, pobrusili bojno sekiro, osnažili meč in si ga obesili ob ledja. Zbori deklet so zavrgli vretena, pustili staje ovác in se oborožili s tulom in lokom ter pevajoč odrinili z mladci na vojsko. Za Donavo na zbirališču so si segali v roke slovenski in antski starešine, mejaši in sosedje, vrli prijatelji nekdaj, po ščuvanju Hunov pa smrtni sovražniki. Zamenjavali so plašče, darovali drug drugemu lepo rezljane puščice, vabili se med seboj na obede, si napivali z medom in si prisegali večno vero na bogove in na sence pradedov. Slovenski mladci so zaljubili antske mladenke, vsak dan se je svatovalo, ves tabor je bil navdušeno pirovanje, svečan praznik sprave. Vražarice so vedeževale bodočnost mladih poročencev, kozelniki so bili zaposleni od zore do mraka ob obilnih obetih, ki so vsi prerokovali slavno slavo, brstečo iz bratovske ljubezni.

Zadnji je preplul Donavo Iztok s konjico. Štiri sto oklopnikov je jezdilo za njim, urejenih in oboroženih po bizantinsko.

Ko je množica zagledala Svaruniča na čelu izbrane čete, je za trenutek vse obmolknilo. Mladci in dekleta, starci in pastirski poganjači, veljaki in starešine, vse se je nagnetlo proti junaku. V sončnem blesku je gorel njegov šlem, od draguljev na zaponah po ramenih in prsih so se odbijali sončni žarki, da je gorelo iz njega, kakor bi ogenj njegovega poguma proseval oklep in vžigal okolico. Za njim so migotali oklepi jezdecev, trepetala bliskovita kopja in rožljale verige, na katerih so viseli meči.

Množica je prebila prvo zamamljenost, ko se je oglasil skrhan vzklik; še ves boječ, kakor v globokem spoštovanju in bojazni sredi vesoljne tihote se je odtrgal izmed množice. Ali tedaj se je zgodilo, kakor bi kaplja odrinila zatvornico razdivjanemu toku. Zagrmelo je po vsej vojski. Zaropotali so tuli na plečih, dvignile se sulice in kopja, zazveneli so meči, roké so zavihtele sekire nad glavami.

»Slava! Iztok je velik! Perun je z njim! Slava Perunu! Pogibel Bizancu! Na maščevanje, na maščevanje!«

Svaruniču je pljusknila kri v lice. Obšla ga je nepremagljiva slast, zbudila se mu slà, da bi v tem trenutku zavladal nad njimi in bi se uresničilo, kar je govoril Volk starešinam: ‚Despot hoče biti Slovenom in Antom!‘

Toda Iztok je obvladal trenutno čustvo. Kakor od sramu je povesil glavo, napel povodce, da se je vzpel konj in odbežal v dolgih skokih skozi množico. In vsa konjenica je v divjem diru planila za njim, v strogem redu, da je zemlja bobnela pod kopiti, da je dušil žvenket orožja čedalje bolj navdušeno kipenje vojnih vzklikov. Ko je četa izginila v hrastov log, se še ni poleglo navdušenje. Starci so se solzili v zanesenosti, mladenke so stezale roké za junaki in veljaki so se zbrali v gručo ter s prisegami in zarotbami zatrjevali, da z Iztokom osvojé vse zemlje.

Med navdušenim viharjem je jezdil Iztok zamišljen proti gomili, kamor so zasuli Hune s Tunjušem. Pretreslo ga je, ko je zazrl pred seboj črno prst, pod katero so trohneli tako hrabri borci. Ko se je približal grobu, je zaprhal njegov žrebec in stresel grivo. Iztok se je ozrl in osupnil. V travi ob grobu je ležalo mrtvo truplo deklice z zagrnjenim obličjem. Hipoma se je domislil Ljubinice in zazeblo ga je v srcu. »Če ni utekla, če je Alanka lagala, če se je varal Radovan, če je to osveta Hunov?« Kolena so mu klecala, ko je izmaknil nogo iz stremenov, roka se mu je tresla, ko je odgrinjal naličje, da je pogledal v obraz mrliču. — »Alanka!«

Srce ga je zabolelo, ko je zagledal rano na lepem vratu in v desnici nož. Odvalil se mu je sicer kamen od srca, a prevzela ga je otožnost. Zagrnil je mrtvi lice in svečano razsodil: »Močnejša od smrti je bila tvoja ljubezen!«

Pozval je vojščake, da so zapalili grmado in sežgali Alankino truplo. Zamišljeni so stali barbari ob plamenu, njih srca so klečala v spoštovanju pred ljubavjo, kakršno je gojilo srce lepe Alanke.

Ko se je polegel vihar, se je vrnil Svarunič k starešinam in prosil, naj se brž zbere vojni svèt.

Takoj so se zbrali staroste in starešine, ki jih je obkolil zbor veljakov in mladcev in mladenk. Zborovali so naglo.

»Kam?«

»Preko Hema, kamor koli! Maščevanje in plen je geslo.«

»Kdo naj poveljuje?«

»Iztok, Iztok!«

Viljenec in Bojan sta se ločila od posvetovalcev in šla po Iztoka. Navdušen vihar ga je sprejel.

»Iztok vojvoda, Iztok vojvoda!«

Svarunič je zamahnil z roko in prosil, da bi govoril. Vojni svèt mu je poveril besedo in rogovi so pomirili množico.

»Staroste, starešine, velmožje in bratje!«

Svarunič se je po bizantinsko uslužno priklonil vojnemu svétu in ljudstvu.

»Kako je lep, kako ljubezniv!« so si pošepetala dekleta. Starešine in velmožje so se vzravnali, veseli lepega počaščenja.

»Vojvodstvo mi poverjate?«

»Živel Svarunič vojvoda!«

»Ali veste, da ima vojvoda velike dolžnosti?«

»Vemo; zato smo te izbrali!«

»Ali veste, da ima vojvoda trde pravice?«

»Vemo; zato jih izvršuj!«

»Torej sprejemam vrhovno povelje nad bratsko vojsko in vam prisegam na bogove naše, na vile naših logov, na kosti padlih bratov, vaših in svojih, da vas povedem na maščevanje, kakršnega še ni vršil ne Sloven ne Ant. Zaupajte mojemu meču, zaupajte moji misli! Dokler smo na zemlji sovragov, dotlej sem vaš vojvoda. Ko se vrnemo, bom zadnji hlapec starešin in pokoren sluga velmož.«

»Živel Svarunič! Slava Iztoku!«

»Darujmo naglo zadnji obet Perunu, potem se dvignimo na jug. Jesen se bliža. Ako so nam mili bogovi, prezimimo onstran Hema v deželi sadja in trte.«

Takoj so se okrenili vsi proti žrtveniku, na katerega so bili položili žreci ovna. Viljenec in Bojan sta zakurila grmado, deklice so potresle rož in dišav na ogenj, kozelniki so s svečanim pogledom motrili drob, rod je molčal v sveti pobožnosti.

Po obredu je Iztok uredil vojsko. Na čelo ji je določil svojo izborno konjenico. Vendàr je od teh izbral najboljše borce in jih pridelil vsaki zadrugi kot pomočnike veljakom in starešinam, ki so vodili gručo mladcev lokostrelcev, zbore mogočnih suličarjev, oddelke ščitarjev in nazadnje tolpo golih pračarjev, sužnjev in pastirjev, ki so bili oboroženi s kiji in bati, nakovanimi z žeblji, roglji jelenov in okli merjascev. Za njimi se je valila neredna tolpa z brašnom, vozeča na telegah mehove medu, suhega mesa in žita.

Tako urejena vojska je odrinila še tisti dan proti jugu. Iztok je jezdil neutrudno ob vrstah, hvalil, navduševal, ščuval na sovraštvo do Bizanca in storil vse, da je bila vojska dobre volje in da ni svobode vajena četa občutila, kako jo vodi in vlada edino on. Skrbel je, da so imeli dosti oddiha, razsipno je delil mednje jedi in pijače. S tem je utrdil ljubezen, utemeljil zaupanje in si razdivjano tolpo podvrgel v strogo pokorščino, da sama ni vedela, kako in kdaj.

Vojska je naglo dospela skozi oropano severno Mezijo do Hema. Tam je dovolil samo tolpi, da je ropala po vaseh živino, ker jim je pohajalo brašno. Brez odmora jih je vodil nato čez Hem – in kakor bi zrasli iz tal, so se pojavili Sloveni in Anti v Trakiji pred bizantinsko trdnjavo na razpotju Filipopeljske in Solunske ceste.

V hrupnem naskoku so navalili na trdnjavo, jo ugnali, oropali, pomorili vse vojake in oporišče zažgali.

To je bila prva plamenica, ki je zapisala s krvavim žarom na nočno nebo, da se je začelo grozno delo maščevanja. Ta žig je prebudil vso zapadno Trakijo, ki se je bilà zazibala v brezskrbni jesenski pokoj in sedla k mizam, da bi uživala pridelke. Nihčè ni slutil, da bi se dvignili barbari na jésen in predrožili Donavo. Po trdnjavah so sicer zvedeli, da so ropali Sloveni po Meziji, pa da so se vrnili in bili spotoma celo poraženi od Herulov, ki so jim oteli ves plen in rešili bizantinske sužnje. Iz Bizanca je prišla vest, da so Anti nahujskani zoper Slovene, da je sklenjena z njimi pogodba po slavnem Hunu Tunjušu. Zato je prišlo povelje, da izroči vsaka utrdba po nekaj vojakov vojskovodju Germanu, ki jih povede skozi Ilirijo k morju in od ondod na pomoč Belizarju zoper Gote. Zakaj poslanca, ki sta bila odšla iz Turrisa, so zalotili varhunski razbojniki in ju pobili.

In sedaj so se pojavili barbari tako močni, tako nenadoma in nepričakovano, kakor bi se bila odprla zemlja in jih izbruhala na plan. Bizantinski poveljniki so bili preplašeni in zbegani. Nihčè ni mogel uganiti, kam krenejo Sloveni. Združitev legij je bila nemogoča. Vsak pretor je hitel, da popravi zidovje, da izkoplje in poglobi jarke, da napelje živeža ter tako počaka prihoda barbarov.

Iztok je zaradi Epafroditovega pisma in po lastni sodbi uganil zadrego Bizantincev. Zato je razdelil vojsko v tri oddelke, ki so se razlili proti jugu, vsi z enim smotrom, da se snidejo pred Toperom. Zase je izbral glavno cesto, ob kateri so bile najmočnejše bizantinske postojanke.

Začelo se je strašno divjanje. Vsakdanje zmage so ljudi razgrele do besnosti. Opijanjeni s krvjo, preobloženi s plenom, siti vina, so drli Sloveni in Antje kakor razljuteno valovje groznega veletoka. Pred tremi divjimi curki, katerim so poveljevali Iztok, Rado in Jarožir, je orala brazdo konjica, ki je zaradi naropanih konj in orožja rasla dan na dan. Divji mladci so si nadeli oklepe in ščite ter se, gnani s čarobno silo, priklopili urejenim četam kakor ud k telesu, od katerega jih je ločil samo meč, samo strašno sproženo kopje. In kadar koli je zazevala rana v obrani ceste, kadar je buknil proti nebu črni dim in naznanil, da je rilec vojske pogazil trdnjavo, se je razlila tolpa po okolici in palila, ropala in morila z grozo, kakršne še ni doživela Trakija. Vse vasi, polja in livade so bile sežgana pokrajina, po kateri je ležalo nešteto mrličev. Hem je izpraznil dupla in špilje ter poslal oblake vranov in jastrebov za vojsko, da so bili žalostni pogrebci mrličev z razbitimi glavami, umrlih na konicah kolov, raztrganih in razčveterjenih, ožganih od plamenov, pomendranih od konj in posečenih od mečev. Zakaj kogar je zgrešil meč vojščakov, tega je zadel kij tolpe, katere se je polastila ljuta slast po klanju, da niso prizanesli ne starcu ne dojenčku. Trume dečkov in deklic, krščenic, so zajeli, trope govedi gnali na sever proti domu, včasih pa zaradi obilice plena iz same objesti zapalili staje z živino in jo sežgali.

Celo Iztok se je opijanil od neprestanega boja. Njegov meč ni udaril nikdar na moža brez orožja. Kjer je bil bojni metež najgorši, tam se je gibal njegov šlem, udarjal njegov meč. Šlem mu je bil posut z udarci, prsi rjave od krvavih srag, roka ožuljena od ročnika. Vedel je, kaj dela tolpa. Bežal je pred njo, studilo se mu je, toda tiha slast mu je zaeno grela srce.

»Maščevanje vršim, grozno maščevanje,« je mrmral, kadar je počival po boju samoten na ravnini, v gozdu, vrh griča. »Devet bratov mi je umoril Bizanc – stoterno maščevanje zanje! Sestro Ljubinico je umoril Bizanc – kdo drug? Hun ni bil sovražen Slovenom, dokler ga ni podpihnil Upravda! Maščevanje zanjo! Ireno je preganjal Bizanc in mučil in jo hotel oskruniti, o, maščevanje, maščevanje! In mene samega! Ha, privezala me je vlačuga k jaslim, da bi me počasi umorila, da bi se napasla ob mojih bolečinah! Maščevanje!«

In ob takih mislih se je oglasil krik preganjanih, jok ujetnic in vzdihi umirajočih kakor pesem, ki jo je z naslado pilo njegovo uho. V tej omami se je zbudila ljubezen. Nemirno je zahrepenel po Ireni. Ponos se je dvigal v njem.

»Ne boš se me sramovala junaka, ker ljubiš junake. Predte stopim, ovenčan z zmago! Vsa vojska te počasti kot carico. Posujem te z dragulji kakor despojno, ti edina!«

Ni bil več daleč od Topera, da kaznuje tam tudi strica Rustika. In potem! Kam? V njegovi duši je vstala drzna misel. Kam? V Solun. Toda ne sam! Z vojsko pridem ponjo! V najlepši palači bova svatovala. Ona, ki se skriva sedaj, bo sedla na prestol in ljudstvo bo vriskalo od radosti in čaščenja pod njenim oknom. Da, Irena, ne boš se sramovala svojega ljubega!

Ob takih trenutkih ga je prevzelo tako neukrotljivo koprnenje, da je vstal, zdramil trudno vojsko in jo brez oddiha gnal dalje, da bi čimprej dospel pred Toper.

Prefekt Rustik je naglo zvedel o pohodu barbarov. Številno beguncev se je otelo za ozidje. Vsi so govorili o grozotah barbarov, a nihče ni vedel, koliko jih je in kam so namenjeni. Rustika je mikalo, da bi jim udaril iz Topera naproti. Poslal je ogleduhe, od teh se mnogi niso vrnili, drugi so poročali o tisočih Slovenov, nekateri pa pravili, da je samo razbrzdana drhal, ki bi jo užugala ena sama njegova stotnija. Ker so bile poizvedbe tako nejasne, je prefekt sklenil, da počaka v Toperu. Najmanjše bojazni ni občutil. Posadka je bila močna; poleg tega je oborožil še tisoč meščanov, da bi uspešno in zlahka branili močno ozidje vso zimo.

In ne samo, da se Rustik barbarov ni bal, celo veselil se je po tihem njihovega prihoda. Zakaj pred dvema dnevoma je dobil grozeče pismo od Azbada iz Bizanca. Magister equitum je zaman potoval v Drenopelj, da bi sprejel Ireno in jo odvedel v Bizanc. V carski palači jo je zaman čakala Teodora.

Ne despojna in ne Azbad nista dognala ničesar o njej. Celo Rustik je zvedel za rop Irene šele po osmih dneh, ker so Numidovi razbojniki pometali vsa trupla v globok jarek in za silo prikrili dejanje. Stric je pošiljal vohune na vse strani. Toda najmanjšega sledu niso dobili. Pogoltnila jo je noč in stric si je grizel ustnice v bledem srdu in strahoma čakal poročil z dvora.

In sedaj je prišlo pismo od Azbada, ogorčeno, polno groženj in oblastnih žaljenj. Očital mu je, kako strašno je razžalil dvor, kako naj se trese pred despojno in da je edina rešitev ta, če neutegoma pošlje Ireno do njega, da jo povede k despojni. Rustik ni odgovoril na pismo. Če sporoči, da jo je poslal, mu ne bodo verjeli. Če pove, da so jo oteli neznani roparji, ga kaznuje dvor zaradi neprevidnosti. Zato je razmišljal in po bizantinsko sklenil, da hitro izterja jesenski davek in s polno blagajno uteče – kamor koli.

Vtem so se pojavili Sloveni. Vzradostil se je tega, ker je upal, da med vojno pozabita Azbad in Teodora na Ireno in zaeno tudi nanj in njegovo kazen.

Iztok se je približal Toperu za dva dni hodá. Vojsko je ustavil in ji velel počitek. Radu in Jarožiru je poslal sle, naj takoj ustavita ropanje in se pridružita njemu. Sam se je nato preoblekel v tračanskega kmeta, odbral nekaj tovarišev in odjezdil proti Toperu, da bi si ogledal trdnjavo.

Ko se je čez tri dni povrnil, so bili zedinjeni vsi trije voji. Vojska je kričala in veseljačila in kakor v pijani blodnji živela edino trenutkom zmage. Izkušene vojščake pa je zaskrbelo, ko so zapazili na Iztokovem čelu oblak skrbi.

»Ne zavzamemo mesta, če ne prevarimo Rustika. Pol vojske bi si razbilo glave. Tako je ozidje Topera.«

»Ljudem o tem molčimo,« je pripomnil Jarožir, »da se ne upro.«

»Molčimo in mislimo na ukane,« so pritrjevali drugi vrli vojščaki Iztoku.

Svarunič je ukano že nosil v glavi, eno in dve in še več. Zato je skrbel najprej za tolpo, ki bi ga samo ovirala pri delu. Ukazal jim je, da so zasedli prazna sela v dolini, strogo prepovedal požigati stanovanja, naročil várovati in stražiti ujetnike ter čuvati in skrbno pasti čredo. Najboljšo vojsko pa je odbral in ločil od tolpe. Zanesljive mladce je razposlal na stražo proti vzhodu in zapadu. Vsak dan so morali poročati, če bi zapazili bližanje bizantinskih čet.

Ko je tako oskrbel, da mu ni mogel nihčè nenadoma za hrbèt, je v temni noči jel voditi čete po gozdovih in globelih proti Toperu. Vsak vojščak je moral vzeti s seboj brašna za teden dni. Odločno je velel, naj vsakega sumljivega človeka, ki bi ga srečali, pri priči usmrte. Ni zaupal Rustiku, da bi bil tako kratkoviden in bi ne pošiljal iz Topera oglednikov.

Ko je bila v dveh nočeh glavna sila vojske poskrita v gozdovih, globelih in kotlinah, ki so proti vzhodu obdajale mesto Toper, je poveril vodstvo slabo oboroženih Slovenov in Antov Jarožiru. Zapovedal mu je, naj jih vodi pri belem dnevu, hrupno in kričeče, po navadi barbarov, pred Toper.

Jarožir je na povelje poblisnil z levim očesom. Dobro je razumel Iztokovo ukano.

Udaril je takoj z velikim krikom v velikem neredu kakor čreda drobnice po cesti proti trdnjavi. Prvo noč so se ustavili v dolini in zanetili ognje ter gnali hrup, da je Rustik zlahka zvedel v Toperu: barbari se bližajo. Navsezgodaj drugo jutro se je podila četa v večjih in manjših zborih po cesti, po lozah in travnikih, dospela popoldne pred Toper in zavila naravnost pred vzhodna vrata.

Po obzidju se je bleščalo šlemov in oklepov. Na stolpu pri vratih je stal sam Rustik in motril z zasenčenimi očmi prihajajoče zbore Slovenov. Ko je presodil moč, ko je videl divji nered, gole prsi, vihrajoče lasé, tu in tam zvežen šlem na glavàh barbarov, mu je legel porogljiv nasmeh krog ustnic. Z levico si je segel preko prsi, kakor bi rekel: »Ba, ne boste predrli naših oklepov, psi barbarski!«

Jarožir je ustavil tolpo toliko pred stolpom, da jih niso dosegle strelice, ki so začele frčati z ozidja. Sloveni so se kolebali po tleh od smeha, nekateri skakali po zapičene strelice, jih pulili iz zemlje in jih prožili z izbornimi loki nazaj, da so mnoge zasičale čez ozidje, kjer so se jim vojaki in zvedavi meščani strahoma ogibali. Vselej se je ob takem prizoru razlegel krohot med Sloveni in nove strelice so prifrčale prav na stolp in celo ranile nekaj vojakov. Divji krik je spremil tako puščico in tolpa se je čedalje bolj zabavala. Klicala je Bizantince na boj.

»Pridite, želve pisane, da vam slečemo železne srajce! Dajte svoje črepinje pod zob naših sekir! Dajte in pridite iz krtove gomile! Sicer vam zapalimo hišo kakor jázbino! Na Peruna, na kolec vas nabodemo, kakor smo vaše brate, bežeče polhe, poljske miši. Da, da, miši ste, Bizantinci. V morje vas pahnemo kakor žabe v lužo!«

Nove plohe strelic so pokrile ozidje, da je marsikateri vojak zaječal in se opotekel. In vnovič so se jim rogali Sloveni in jih zasmehovali.

Rustika je trl gnev. S stolpa je motril neprenehoma v daljavo in čakal novih barbarskih čet. Ni jih bilo. Hipoma se je odločil. Ročno je izginil njegov zlati šlem s stolpa, zazvenele so trobente in rogovi, z ropotom so zazevala vzhodna vrata in proti Slovenom je drla strogo urejena legija hoplitov. Z ozidja so se umaknili vojaki, vsa posadka je udarila na izpad.

Stotine sekir in kopij je zažvižgalo po zraku in se zarilo med legijo, da je za trenutek omahnila. Ali zazvenele so trombe, mogočen klin, odet v jeklo in železo, se je zapodil proti barbarom.

Tedaj se je zaobrnila tolpa in bežala kakor plaha zverjad na vse strani. Bizantinci so jih gnali navdušeni, pehali za njimi kopja, kjer se jim je ustavila četa, jo naskočili, porazili nekaj barbarov, druge zapodili v beg. Z ozidja jih je spremljal zmagoslavni krik meščanov, vikanje žensk in otrok. Rustik pa je gonil srdit in ponosen stotine barbarov vedno dalje in dalje v tesne soteske, upajoč, da jih tam zgrabi stisnjene in poseka kakor pse do zadnjega moža.

Toda nenadoma so zadoneli rogovi Slovenov in Antov. Od vseh bregov, z vseh strani, iz gozdov in sotesk je zagrmelo s silno jeko. Rustik je obstal okamenel. Niti za hipec ni premišljal, kaj pomenijo ti glasovi.

Spoznal je ukano barbarov.

»Nazaj! V Toper!«

To povelje so glasile troblje. Legija se je strnila in v bežečem koraku hitela proti mestu. Toda bilo je prepozno. Največja sila Slovenov z Iztokom na čelu jim je udarila v bok in razklala vrste. V obraz je legiji planil Rado, za hrbèt je navalil Jarožir z bežečo tolpo, ki se je vrnila.

Po ozidju se je razlegel jok žensk in otrok. Mesto je poplavila zmešnjava. Nekaj bogatih družin je ubežalo na ladje, za njimi so hiteli reveži, ali bogatini so jih pehali iz čolnov v morje, da se niso potopile preobložene šajke. Stotine ljudi se je borilo z valovi, klicalo na pomoč, toda bogate jadrnice so sprejele samo svojce; dvignili so sidro in odpluli proti Solunu.

Pred Toperom je medtem ponehal bojni metež. Od vse legije je bežalo nekaj desetoric vojakov brez smotra in še te so gonili drzni Sloveni do trde noči. Vsi drugi so obležali mrtvi ali mrli in vzdihali z bolestjo na okrvavljenih licih. Sloveni in Anti so bili izmučeni, da se po boju niso oglasile davorije in da si sam Iztok ni upal gnati borcev nad mesto, ki bi ga spočiti zlahka zajeli v splošnem strahu in grozi.

Zagoreli so sicer ognji, pa naglo pogasnili. Vojska je zapala v grobni sen.

Iztok je bil vesel zmage. Čudil se je četam in njegovo zaupanje v moč vojske je doseglo vrhunec. Sklenil je, da takoj drugi dan razruši mesto – in potem ...

V sanjah je objel Ireno in svatoval sladko svatbo v Solunu.

V zgodnje jutro so se zbrali vojščaki krog Iztoka. Dasi so pogrešali mnogo tovarišev, so bili vendàr veseli in so čutili zadosti moči, da zgrabijo in razsujejo Toper. Spleli so takoj lestvice, nasekali debel in naskočili ozidje na vzhodni strani. Toda Toper ni bil nepripravljen. Meščanska legija je jasno spoznala, da si mora pomagati sama. Zapahnili so skrbno vrata in se postavili na ozidje.

Ko je prihrumela prva četa Slovenov in začela plezati na ozidje, se je ulila reka vrelega olja na gole barbare, curki goreče smole so jih obrizgnili, da so se cele gruče tuleč in rigajoč od bolečin zakotalile pod ozidje.

»Nazaj!« je kriknil Iztok.

Vse je bežalo od zidu, medtem ko so si najbolj opečeni v blaznih bolečinah suvali nože v prsi in si sami zadajali smrt.

Svaruniču je bilo jasno, da tako pač ne sme napadati mesta. Žal mu je bilo ljudi. Zato je poslal takoj v gozde tesačev, da so podirali drevesa. Iz hlodov je postavil nekaj stolpov nasproti mestnemu zidovju na vzhodni strani. Hkrati je dal graditi dve premikajoči se strehi v podobi bizantinske želve. Ko je bilo v treh dneh delo dovršeno, je razpostavil po teh strehah najboljše lokostrelce, ki so začeli s silnimi loki sipati toliko strelic na stolpe in ozidje, da so slabo oboroženi meščani bežali in se skrivali pred smrtonosno ploho. Zaeno so pririnili na valjih »želve« do vrat in naslonili strehi k zidu. S stolpov so branilci valili nanje debelo kamenje, ulivali kropa, toda streha je bila tesana iz debelih brun in se ni udrla pod težo kamnov. Tudi so strelice pregnale branitelje z ozidja in sekire pod želvami so začele stresati in dolbsti težka, okovana vrata. Vso noč so delali, vso noč kopali in sekali. V jutro je zazevala rana, vrata so odnehala, tečaji so se podali, zapahi odleteli, vojska je dobila vhod v trdnjavo. Iztok se je umaknil, tolpa je drla skozi zid in zaeno plezala po lestvah od vseh strani v mesto. Branitelji so obupali in se poskrili po hišah. Sloveni so divjali in do noči pomorili vse, razdejali, kar so dosegli, in na večer v pretoriju zažgali velike ognje ter darovali Perunu.

To noč so Sloveni prvič slavili bojno slavje na obali Egejskega morja, prvič so poslušali šepetanje valov in v jutro jim je vzšlo sonce tako zmagovito in veselo kakor njih dedom še nikoli prej.

Begunci iz Topera so pripluli v Solun in z grozo govorili o barbarih, ki imajo urejeno vojsko, silno in številno, da prehodijo lahko z njo Helado. Stanovalci so se razburili, posadka je razposlala oglednike, ugledni meščani so zakopavali dragocenosti v kleti in zapuščali mesto.

Edino enega v vsem mestu ni zaskrbelo, in ta je bil Epafrodit. »Usoda opravlja svoje delo,« je preudarjal, zavit v filozofsko oglavnico. »Prišla je ura! Dopolnjena je mera Bizanca!« In še enega je vzradostila ta povest: Radovana, godca, ki je resnično prišel v Solun in se preobjedal ob Epafroditovem bogastvu. Zahrepenel je po zmagoslavnem hrupu, po raju deklet, po slovenski pesmi, ki je molčala v Solunu. Zato je oprtal plunko in se napotil v Toper. Vedel je, da nosi s seboj novo veselo skrivnost za Iztoka in Rada. Gnala ga je slà po časti in hodil je spočit kakor mladec.

Pojavil se je nenadoma drugi dan po zmagi med Sloveni. Zapela je plunka, zapela pesem, rod je vzkipel in ga pozdravljal. Radovan pa je ponosno šel pred Iztoka, dvignil roko in izpregovoril z globoko slovesnostjo:

»Izpolnil sem prisego, Iztoče! Našel sem jo! Ljubinica živi in te pozdravlja in tudi tebe, Rado, dasi bi morala biti moja, ker sem jo otel jaz, ne ti, mladec.«

Radu se je ožarilo mračno lice, v oči so mu stopile solzé; razkrilil je roké in se zgrudil k nogam Radovanu, mu objel kolena in se razplakal od veselja.

Triindvajseto poglavje

Kakor drhtavica radosti je prešinilo vojsko, ko je zvedela povest, da Ljubinica živi. Zakaj velik je bil njen sloves v Slovenih in velik pri Antih. Iztok je takoj odposlal pet najhitrejših jezdecev na sever v gradišče, da vzradosté očeta Svaruna, ki je v polmračnem umu trpel silneje zaradi edinice kakor zbog devetih sinov.

Radovan je užival čast in slavo, kakršna mu ni bila dodeljena še nikoli.

Vse deklice so kurile kresove boginji Vesni in Devani ter vodile vesele raje. Iztok je velel ljudem pokoj. Trume so sedele dolge ure na obali in strmeč zrle v nedogledno daljo po vzvalovljeni morski gladini, ki je še nikdar niso videle njihove oči.

Velmožje so poležkavali ob jagnjetini, si natakali vina iz rimskih vrčev, zaplenjenih v Toperu, in se radovali brezskrbno kakor na lastni zemlji.

Rado se je izpremenil, kakor se izpremeni groze polna noč ob sončnem vzhodu. Odkar je Tunjuš otel Ljubinico, je njegovo lice okamenelo. V mlado čelo so se zajedli mračni razori, krog stisnjenih ustnic so se zarezale globoke črte, oči so se poglobile pod sršeče obrvi, od koder so goreli samo plameni srda, gneva in maščevanja. Celo Tunjuševa smrt mu ni za troho ujasnila obličja. In ko je vodil svojo četo na pohod, je divjal tako strašno, da so se tresli pred njim vojščaki Sloveni in si ga niso upali ogovarjati, kadar je ležal po boju mračen in zamišljen sam ob svojem ognju.

In sedaj je na to od bridkosti postarano lice planila zarja. Kakor otrok se je smehljal, kakor jagnje hitel za godcem in ga prosil:

»Očka, govori, pripoveduj, kako si jo našel, kje biva, ali je zdrava? Ali hrepeni po svojem Radu? Govori, če ne –«

Godec ni bil radodaren s povestjo. Zavedal se je, da je njegova slava dosegla vrhunec, in udobno mu je bilo vrh te slavne gore. Zato se je obotavljal.

»Govori, pripoveduj! Kakor otrok v babico siliš vame. Povedal sem, da sem izpolnil prisego. Dovolj! Če ti ni všeč, hodi za njo in jo išči, kakor jo je iskal Radovan in se na tem potu postaral od truda. Kdor hodi, se izhodi!«

Rado je otročje žalostno pomolčal in se tiho jezil, ko je godec vpraševal vojščake o pohodu, o plenu, o mrličih in o junaških dejanjih.

»Očka, pij! Dobro in sladko je vince! Poglej, prinesel sem poln vrč!«

Rado je skušal godca zvedriti s pijačo, da bi se mu razvezal jezik.

Godec se ni branil čaše. Ko pa je izpil, je namrgodil lice izpljunil daleč od sebe in rekel:

»Dobro in sladko vince! Tako praviš ti. Jaz pa pravim, da sita vrana gladni še nikoli ni verjela. Pri Epafroditu v Solunu sem si s takim vinom roké umival. Na bogove, ne lažem!«

Velmožje so se začudili.

»Ne lažem, pravim!« je ponovil Radovan in pljunil drugič.

»Pa kljub Epafroditovemu vinu ne bodi ohol in povej, kje je sestra in kako si jo našel!«

Za godčevim hrbtom se je oglasil Iztok. Veljaki so se odmaknili in ga povabili vsi z velikim spoštovanjem k ognju. Zakaj odkar je rod pomnil, ni doživel tako slavnega pohoda kakor pod Iztokovim poveljem. Celo Radovan je občutil nekaj, kar je sijalo iz Iztokovih oči kakor povelje.

Vendar mu ni prizanesel z besedo.

»Iztoče, ne pravi, da sem ohol, da ti ne rečem, da si ničemurnik ti, če tako govoriš z mano. Le nosite se, mladci! Po pravici vam rečem, da le stari voli potegnejo iz drage, če še nisi pozabil, Iztoče. Ne bil bi ti izmaknil glave iz precepa, da ga ni razmaknil Radovan!«

»Očka, ne oponašaj! Slavo žanješ, čemu se jeziš na setev! Povej naglo o Ljubinici in govori o Ireni! Nismo v gradišču, čas je drag in nevaren!«

Iztokov pogled je tako odločno veleval, da je godec molče izplaknil čašo, pozabil izpljuniti in pričel.

»Ko sem prinesel pismo od Epafrodita do tebe, tedaj sem tudi že vedel za Ljubinico.«

Radovan je lagal. Tedaj je bil prepričan, da so jo volcjé pogoltnili.

»Vedel? In mi nisi povedal!«

Rado je vzkipel.

»Oven! Nisem ti povedal, ker sem modrejši od tistega, ki reče prijatelju: Pridi nocoj, mastne polhe boš večerjal z mano. Polhi pa so še v lozi na bukvah in zvečer prinese prazne samostreline in jé s prijateljem osmojeno repo. Modrejši sem od tistega. Numida namreč je pobral Ljubinico sredi ceste, na pol živo, na pol mrtvo, nebogljeno sirotko, in jo dal na voz. In tisto noč so prigrmeli begunci, Numida v beg, jaz pa s pismom do tebe, Iztok. Ali naj bi bil tedaj Ljubinico pobral v torbo kakor jerebico? Ne prenašajo se deklice v torbah! Oven!«

Radovan je segel po čaši in vnovič izpil.

»Numida torej,« je kakor vzdihnil Iztok. »Nagradim ga! Da se je je usmilil?«

»Numida je dober človek in dekle tudi ni, da bi kdo hodil mimo nje, če se ti nastavi sredi pota.«

»To bi mi bil vendar razodel. Zakaj si molčal?«

»Molči sedaj ti ali obmolknem jaz! Razodeval bi ti bil, seveda! Kaj, ko bi bili potoma Numido zajeli razbojniki, ga pobili in Ljubinico ugrabili. Kaj pa jaz potlej, ha? In ti?«

»Ljubinica je pri Epafroditu, pri Ireni! O bogovi!«

Iztok je od veselja vzkliknil in se dvignil na kolena ob ognju.

»Ponjo!« je kričal Rado in šinil pokonci.

»Nad Solun!« so kričali velmožje in tipali po mečih.

»Mir, bratje!« je ukazal Iztok in vstal.

»Torej v Solunu je, pri Ireni, pri Epafroditu?«

»Da, tja sem jo spravil na varno. Sedaj delajta sama. Prisego sem izpolnil.«

»Ali ve Irena, kdo je, čigava je?«

»Ve ona in ve Epafrodit in ljubijo se in grlijo kakor golobci!«

»Nad Solun! Zatrobite v vojni svèt! Takoj naj se odloči!«

Rogovi so zadoneli, vojska se je vznemirila in hrumela k zboru velmož.

Starosta Bojan se je povzpel na skalo in izpregovoril z gromkim glasom, da so letela slova preko množice.

»Starešine, velmoži, hrabri borci, bratje! Rogovi so vas pozvali. Prišli ste, da zborujemo. Vprašam vas, kdo ne čisla slavnega staroste Svaruna?«

»Slava Svarunu! Starosta je velik!«

»Vprašam vas, kdo je dal več sinov Morani, več vrlih borcev kakor on, ko smo se bili za svobodo zoper Hilbudija?«

»Nihčè! Devet jih je padlo! Slava sinovom! Slava očetu!«

»Vprašam vas, kdo je rodil sina, ki je premagal črt med Anti in Sloveni? Kdo je rodil junaka, ki nas je vodil od zmage do zmage in nas še povede? Vprašam vas, kdo?«

Vojska je za hip pomolčala, da se je odzvala tem silneje. Zadoneli so vriski, deklice so dvigale roke, množica je zatopotala z nogami, tolkla z orožjem in brez nehanja je vihralo pod nebo:

»Slava Iztoku! Slava, slava, slava vojvodu!«

Bojan je stegnil roké in pomirjal vojsko. Začel je vnovič.

»Vprašam vas, ali poznate bolest Svarunovo, ki ga ujeda kakor kača, ker mu je ugrabljena edina, od vseh čislana?« 

Vojska je nategnila v žalosten, grenkosti poln vzdih.

»Vprašam vas, kaj je naša dolžnost, ko smo zvedeli, kje biva ugrabljena Ljubinica?«

»Ponjo! Za njo!« je grmela vojska.

»Vprašam vas, ali tedaj tudi ponjo, če je za ozidjem, če biva v Solunu!«

»Nad Solun! Smrt, smrt Bizancu! Perun je z nami!«

Vojska je pobesnela, velmoži so dvignili meče, hrup je glušil kipenje morjá in valov. Rado je ihtel od veselja, objemal mladce in ponavljal: »Nad Solun, nad Solun!«

Molčala sta edino dva, največja junaka, Iztok in Jarožir.

Brazgotina na čelu starega vojaka je čisto posinjela, z ustnic mu je odbežala rdečica. Srepo je gledal na Iztoka in z ostrim pogledom iskal misli za temnim čelom vojvode, ki mu je ždela huda skrb na obrvih. Jarožir je videl, da čaka Iztok trenutka, ko se umiri valovje. Tedaj izpregovori modrost in pove vojski, pijani od zmag, da si razbije glave in polomi tilnike ob močnem Solunu.

Ko so se umirili kriki, ko je samo še od daljnih dalj, od zbora tolpe in pastirjev, donela jeka kakor odmev, se je dvignil Iztok na skalo, kjer je stal starosta Bojan. Previdno je izpregovoril:

»Bratje Sloveni, bratje Anti! Perun nas je vesel, sojenice se veselé, ker so stale ob rojstvu takih junakov, in bogovi so z nami, ker smo maščevali tudi njih oskrunjeno ime, ko smo kruto gonili krščenike. In sedaj – Solun!«

V tistem hipu je zavrelo med množico. Vsa vojska se je okrenila. Od vzhoda je gnal med vrste v divjem diru s potom, peno in prahom posutega konja poslanec. Iz hropečih prsi so mu kipele s sklanim, hripavim glasom besede poslanstva:

»Vojska – Bizanc – konjenica – nad nas!«

Sredi velmož je obstal na smrt zmučeni hunski konj. Nogé je razpostavil na široko, stresal se in utripal po vseh mišicah, mladec se je popel v sedlu kvišku, lovil v zmučenih prsih sape in izpovedal na glas:

»Po Solunski cesti od Bizanca jezdi vojska nad nas. Načeluje ji veliki vojvoda iz carske straže Azbad.«

Po teh besedah se je mladec sesedel, omahnil in padel na roke vojščakom, ki so priskočili in ga prestregli.

Ljudstvo je prevzela osuplost. Vsi velmožje, vojščaki in sami starešine so obmolknili in gledali na Iztoka.

Ko je vojvoda začul ime Azbadovo, ga je hipoma pretreslo kakor skrb. Prepričan je bil, da magister equitum ne jezdi iz Bizanca prazen in slaboten. Toda strah mu je takisto hipoma preminil. V srcu je zaslišal kakor glas usode, kakor povelje.

»Ni ti dodeljeno, Iztoče, da bi pil sladkost z njenih ustnic, preden ne dovršiš dela. Ne nagne se ti cvet prej na prsi, dokler ne izgovoriš: Dokončano, tudi ti, Irena, tudi tvoje trpljenje je maščevano!«

Ob tej misli, da gre sedaj v boj zanjo, samo zanjo, mu je zažarelo obličje. Velmože je oblil ta plamen z veseljem, skrb je ginila, z lica vojvode je sevala nada. Nihče ni zboroval, nihče se posvetoval.

»Velevaj, Iztoče! Vojvoda si!«

Tako je izpregovoril starosta Bojan, zbor je pritrdil:

»Velevaj! Za teboj gremo vsi!«

Mladi Svarunič je zajezdil konja. Pozlačeni šlem je švigal med vrstami, kakor bi s plamenico begal med gorivom in prižigal. Zadonela so povelja, zazvenelo orožje, zarezgetali konji, zatrobili rogovi. Do noči je stala vojska v redu in, preden je za čudo okrvavljeno sonce utonilo v valovih, se je premaknila konjica in zdivjala od Topera po cesti sovražniku nasproti.

Tolpa je pognala črede v hribe in se poskrila po gozdovih krog Topera. Njej je bilo naročeno, naj varuje plen in čuva ujetnike, dokler se ne povrne vojska.

Ko je legel mrak, je sredi gasnočih ognjev ostal sam – Radovan.

»Ne bom potoval ponoči! Kako so me zapustili! Kakor oglodano kost. Lepo plačilo za trpljenje! ‚Nazaj pojdi!‘ mi je naročil Iztok. Lahko jim boš utekel brez suma, ker bežijo bogatini iz mesta. Gotovo lahko. Ali zato ni treba mene goniti kakor pseta. Nazaj pojdi! Nazaj v Solun in pozdravi in povej in prosi in reci in pripelji jih sem. Seveda! Vsak bi jedel, če mu kdo strese v naročje. Prava ljubezen taka, če mora starec otemati za ženine. Takoj pojdi, nocoj, hitro, lepo te prosim, očka –«

Radovan je oponašal Rada.

»Ne bom potoval ponoči, sem rekel in še pravim!«

Godec je jezen odšel v Toper in začel stikati po kleteh. V pretoriju je zasledil še nedotaknjeno shrambo za vino in jedi. Zasadil je plamenico v prst, zakuril ogenj in začel večerjati. Po večerji je nagibal tako dolgo vrč k ustnicam, da sta omagala ogenj in on. Naslonil se je z glavo na glinasto posodo in zaspal.

Ko se je bila po Bizancu raznesla vest o pohodu barbarov, je Upravdi posinjela polt na suhem licu. Vse noči je gorela svetilka v njegovi sobi in vsako uro mu je silenciarij poročal o novih grozotah barbarov, o katerih so pripovedovali begunci. Despot je preklinjal Tunjuša, se oziral hkrati skozi okno na dovršeno kupolo sv. Sofije in molil za dar modrosti.

Toda vtem ko je Justinijan upogibal tilnik pod jarmom skrbi, ki so se nenadoma navalile nanj, se je carica veselila pohoda barbarov. Do duše je bila uverjena, da je to Iztokovo delo. Zakaj njeni ovaduhi so prisluškali šepetanju po tabernah, namigavanju po forih, ugibanju med vojaki in glasni sodbi brezposelnih bosjakov, ki so drli na jésen v Bizanc. In ves Bizanc je sodil, da je ta pohod barbarov, ki kakor pravilna vojska napadajo carske vojake na planem, delo in sad Iztokov. Ničemnice ni pekla rana carstva, ki so jo zasekali Sloveni. Dasi je črtila s satanskim črtom Iztoka, je bilo gizdavosti toliko v njeni duši, da je bila ponosna na svojo ljubezen, ker je v Iztoku ljubila tako slavnega vojvodo. Zaskrbelo jo je edino to, kaj ko bi se zavedel Upravda, da je pravzaprav ona vžgala ta strašni plamen maščevanja v Iztoku. Kakor bi se zasvetil iz noči meč in ji nastavil rez na vrat, tako se je hipoma domislila Teodora Iztokovega pisma. Davno je bil že uničen ta mali košček pergamenta, davno ni prišel do Upravde noben senator več, ki je tedaj slišal to pismo. Tedaj despot ni verjel. Ko bi pa danes kdo vstal in mu v bridkosti polnih urah rekel: To je Iztok, to je Orion, katerega je carica ... Mrzlo jo je spreletelo, ko se je domislila Azbada, ki je z njo in zanjo kovaril. In odkar ji ni vrnil Irene, ni izpolnil njenega povelja, ker ga ni mogel, odtlej ga je mrzila, poniževala. Če se maščuje magister equitum, če gre do Upravde general palatincev –?

Teodori se je kljub bajni svetlobi razkošnih lestencev zameglilo pred očmi. Vedela je, da despota muči ljubosumje. Kolikokrat mu je že zagrnila oči, iz katerih so kričali dvomi, s kopreno, z gorkim objemom, s kipečimi ustnicami, razpaljenimi od verolomnih poljubov. In če bi sedaj Azbad, ki toliko ve, če bi govoril in Upravdi zlomil vero vanjo –

»Proč, proč z dvora! Nad Slovene!«

V pozni noči je oblekla preprosto platneno haljo, razpustila lasé, zavila glavo v oglavnico in šla kakor spokoren menih k despotu.

Upravda je hodil po sobi, glava mu je bila sklonjena globoko na prsi. Teodora je neslišno odgrnila zaveso in obstala. Ko se je obrnil despot proti vratom, je stresnil z glavo, dvignil koščene roke in ostrmel. Teodora je nagnila glavo in ni izpregovorila.

»O, despojna!« je vzkliknil otožno Upravda in hitel k carici ter jo objel. Njena glava se je trudno naslonila na njegove prsi.

»O sveta, edina, kdo ti je ranil srce? Govori, na Krista, zakaj si užaljena?«

Pogladil je z roko valovite lase, ki so ji kipeli izpod oglavnice. Kakor trudna je dvignila glavo in ga pogledala.

»Ali naj se venča despojna z diademom radosti, ko se upogiba pod težo glava največjega gospoda zemlje in morja?«

Upravdi so od čutja trudne oči zažarele v čudovitem ognju, kakor ga ukreše najstrastnejša ljubezen. Drhteč jo je privil k sebi in poljubil.

Rahlo se je umaknila za korak od njega.

»Despot, ni ugasnila luč v moji sobi, ker ne ugasne v tvoji. Iskale so moje misli pomoči zate. Ob tej uri se mi je rodila misel, katere ne zametuj, kakor nisi drugih in se nisi varal.«

»Ne zavržem je! S teboj je božja modrost!«

»Koga bi nad barbare? Ni poveljnika, ni vojakov? Je poveljnik, so vojaki. Vojaki leže v Tzurulu, brezdelje uniči te najboljše jezdece; poveljnik je v Bizancu, naj gre, naj zmaga barbare – Azbad.«

Samo za hip je preudaril Upravda: Konjica v Tzurulu váruje Bizanc, resnično, zato naj gre barbarom nasproti!

»O, despojna! Svečnik peteroramnik ulijem od zlata v dar sveti Sofiji, ki te je navdihnila. Zgodi naj se!«

»Ti si pomišljal, ker se bojiš za Bizanc! Ne boj se za mesto! Na ozidje pojde Teodora, preden se zamaje prestol, na katerem sediva! In pred barbari se ne bo tresel nikdar – prestol krščenikov!«

Teodora je vzkipela in dvignila desnico izpod oglavnice, da je zableščal beli laket. Upravda ga je z obema rokama prijel in hvaležno poljubil.

Teodora je odšla, krog ustnic ji je poigraval tih smeh, dokler ni glasno zadonel, ko je legla na divan kakor deklica iz hipodroma, ker je prevarila dva ljubimca, da se poigra s tretjim.

Upravda je razmišljal do jutra o despojninem svetu. Sam je dobro vedel za konjenico v Tzurulu. Toda da bi od vrat Bizanca pošiljal vojake? Ne! Carica je rekla: Na ozidje pojdem! Da, prav ima. Bizanc se lahko ubrani.

Takoj je spisal dekret, s katerim je imenoval Azbada, magistra equitum, za vrhovnega poveljnika carske vojske v Trakiji in Iliriji z nalogo, da prežene barbare čez Hem in prek Donave. Narekoval je hkrati tajniku poseben ukaz, da morajo izročiti vse trdnjave po Astiki in Trakiji in Meziji, vsa mesta, predvsem Drenopelj, dve tretjini pehote in konjeništva pod povelje Azbada, da osvobodi zemljo od barbarov.

V jutro prihodnjega dne je bil pozvan Azbad pred despota. Lastnoročno mu je podal dekret. Azbad je poljubil preprogo, roka se mu je rahlo tresla, ko je prijel pergament. Zaslutil je z jasnim prepričanjem, da je v tem hipu prijel za lovor ali za smrt.

Ko je udarilo kopito njegovega konja ob granit na foru, se je vojskovodja Azbad ozrl na carsko palačo, kjer so bile Teodorine sobane. Zazdelo se mu je, da je zaslišal smeh za zidovi. Hitro se je okrenil, ostroge so urezale konja do krvi.

Do večera so se razkropili brzi sli po provincah in raznesli dekrete o carskem povelju. Azbad je z nekaterimi palatinci pribočniki dospel v Tzurulum in prevzel vrhovno poveljstvo. Potoma je razmišljal in sklenil, da počaka tako dolgo v taboru, da se zbere vsa vojska. Ko pa je v Tzurulu zvedel, da so Sloveni pred Toperom, se mu je rodila druga misel in zasnoval je čez noč nov načrt.

Kakor vampir se mu je vsesala v srce grozna slutnja.

»Če je prekleti barbar izvohal, da je Irena v Toperu! Ponjo je šel! Ha, drznost barbarska! Ne dobiš je, dokler diha Azbad, ne ti ne Teodora!«

Da bi Sloveni premagali Toper, o tem ni nihčè razmišljal, kdor je poznal utrdbe in prefekta Rustika.

»Čakajte, psi barbarski! Udarim vam na tilnik, glavé si razbijete ob zidovju in potem –«

Azbada je prešinila sladkost.

»Maščevanje Rustiku, maščevanje despojni, plačilo od Upravde in največje plačilo Irena!«

Še pred svitom je sklical vse častnike in zapovedal, da morata biti dve tretjini konjenikov do poldneva opremljeni za pot. Ostali tretjini je dal za poveljnika Nazara, da počaka skupne vojske in jo privede, kamor bo prišlo povelje.

Ko se je nagnilo sonce na zahod, je Azbad odjezdil z izborno konjenico po cesti proti Toperu.

Potoma so prednje straže ustavljale begunce, lovile kmete in potujoče bosjake ter pozvedovale o barbarih. Vsi odgovori so se strinjali, da so Sloveni krenili v Toper.

Azbad je bil zadovoljen. Sanjal je o slavni bitki. Zapraši se s konji v hrbte golih barbarov, Rustik pa udari ob tem iz mesta z močno posadko. Zmlela jih bosta kakor mlinska kamna žito. In potem, potem –

Azbad se je vznemirjal, da je trgal ob povodcih in strastno gonil konja. Tretji dan je že prišel preko Hebra. S planjave se je cesta poslej pričela viti pogosteje med brdi in hribi. Azbad je bil previden. Naloviti je dal kmetov, ki so morali v hribe in gozdove pozvedovat po barbarih, preden je jahal skozi nevarne soteske. Toda vsi so se vračali, ne da bi bili ugledali enega samega Slovena. Pravili so, da ječi vse prebivalstvo v strahu in grozi, da so sela prazna, živina poskrita v gozdih in brlogih, žito zakopano, da vse čaka v trepetu, kdaj završé divji kriki barbarov, ki so na čudo onemeli. Nekateri so sodili, da so se že vrnili, drugi so trdili, da ležé za Toperom in oblegajo mesto.

Azbad je bil čedalje bolj uverjen, da je ves naval Slovenov pred Toperom. Razjedala ga je tem večja sla po slavi in po Ireni. Oholi palatinec, navajen zmag pri dvornih pojedinah, navajen ukrivljenih hrbtov, navajen brezobzirnih povelj, je živel od trdne nádeje, da se mu pleto lovorike. Zato ni prizanašal vojski, ki je že mrmrala, boječ se za trudne konje. Ko so na véčer prišli častniki in ponižno prosili, naj jim da en dan oddiha, da se konji odpočijejo, najedo in pripravijo za boj, jih je Azbad psoval in z bičem zapodil.

Sonce je vzhajalo drugič, odkar so odrinili na pot – čudovito jasno in veselo. Še enkrat so prišli častniki in svarili Azbada, naj prizanaša vojski, ki mrmra kakor nevarna grmljavica za črnimi oblaki. Prosili so celo pribočniki, češ naj počaka en dan; ni varno známenje, ker se ni vrnil še noben kmet, ki so jih snoči poslali na oglede.

Toda Azbad je živel od same ohole strasti. Gluh je bil za prošnje.

»Bojazljivci! Uporniki svetega despotal Naprej! Takoj!«

Zavihtel se je v sedlo in zdirjal pred vojsko. Rogovi so zapeli, na cesti se je dvignil prah, iz njega so donela kopita, rožljanje mečev in kletve vojakov.

Azbad je jezdil dobro daleč pred vojsko sam, snujoč nova kovarstva, že pijan od zmage. Celo pribočniki se mu niso približali, ampak so jezdili molče za njim.

Dve uri je bila vojska na cesti.

Tedaj se pojavi zdaleč bleščeč jezdec sredi ceste.

Komaj ga je Azbad zazrl, so zadonele pred njim troblje konjeniške signale, za samotnim jezdecem se je dvigal prah, v katerem je migotalo svetlih šlemov.

Azbad je pobledel, stisnil ustnice in potegnil za povodce, da se je vzpel lepi arabski žrebec.

Zavist je bilo prvo čustvo, ki se mu je rodilo.

»Prekleti Rustik! To je toperska posadka! Zmagal je sam. Po plačilo jezdi satan!«

Takrat pa so zadonele vnovič troblje – signali za napad.

Azbad je vztrepetal. Pridrevili so do njega pribočniki.

»Sloveni! Iztok!«

»Boj! Napad! V falango!«

Azbad je z obupno drhtavico izrekel povelje, pribočniki so že klicali trobentačem, naperila so se kopja, jezdeci so se nagnili na konjih naprej in pognali.

Azbadu se je zmračilo pred očmi; potegnil je lahki, gizdalinski meč in preden se je dodobra osvestil, je klopotnil pred njim Iztokov konj.

»Ali me poznaš?« je zagrmel Iztok po grško nad njim. »Udari, da umreš, kakor se spodobi poveljniku!«

Iztokov grozni meč je zašvistnil krog njegove glave. S tem edinim udarcem bi ga bil lahko podrl, toda ni hotel. Tedaj se je Azbad v obupu zagnal v Slovena. Ali kakor igrača je spodletel lahki meč ob Iztokovem zamahu.

»Pes!« je kriknil Azbad in zamahnil vnovič.

»Ná plačilo!« je zarjul Iztok in udaril. Azbadov šlem je zazeval, roka je izpustila meč in povodce, poveljnik Bizantincev je padel s konja.

Vse se je zgodilo v trenutku, obe vojski sta kakor za hip odreveneli, ko sta zagledali dvoboj vojvod. Ko pa se je Azbad zakotalil v jarek, so zagnali Sloveni bojni rig in se vrgli nad Bizantince. V gozdovih so zabučali rogovi, v boke sovražni konjenici so udarili kiji, kopja in sekire. Trobente so zatrobile na beg, vrla tzurulska konjenica se je okrenila, ozlovoljena že prej, zbegana zbog napada, in si sekala pot skozi tolpe golih Slovenov in Antov. Za hrbet ji je pritisnila Iztokova konjenica in jo gnala do Hebra, preko katerega so se oteli zdesetinjeni ostanki vrle vojske, ki jo je vodil kovarnik in ničemurnik Azbad v pogibel.

Vojsko Slovenov je obsedla po tej zmagi besnost. Nekateri so tulili: »Naprej! Nad Bizanc!« Drugi so kakor omotični poklekali pred Iztokom in ga zvali sina Perunovega. Kjer so še dobili ranjene bizantinske vojake, so jih še pobijali s kiji kakor živino in metali utripajoča telesa na grmade. Med ranjenci so dobili še živega Azbada. Privlekli so ga pred Iztoka.

»Usmiljenje!« je zaječal Azbad, ko je dvignil s krvjo zalite oči in zagledal pred seboj tistega, katerega je privezal k jaslim na povelje nje, ki je sedaj njega pognala v smrt.

Zaklopil je oči, zaškrtal z zobmi in šepetaje izustil:

»Prekleta – Teodora!«

Iztoka je stresla mrzlica. Obrnil se je od krvavega lica in rekel tolpi:

»Vaš je – vaše je maščevanje za moje trpljenje!«

Divji mladci so ga zgrabili, strgali z njega obleko in zavihteli umirajoče telo –

Visoko so planili zublji, zapršale so iskre in grmada Slovenov je použila bizantinskega vojskovodjo.

Štiriindvajseto poglavje

Drugo jutro je Iztok želel, da se vrne z vso vojsko takoj pred Toper. Pozval je starešine na posvet. Toda prej se je še zgrnila krog njega vsa podivjana tolpa in zahtevala pohoda proti Bizancu. Iztok je takoj spoznal, da ne ukroti množice. Z veliko zgovornostjo je komaj dosegel, da se je rod umiril in zadovoljil z njegovim poveljem:

»Konjenica se vrne! Po gozdovih in bregovih, koder so skriti Bizantinci, se ne more kretati. Zato naj gre pehota na plen sama, naj nalovi krščenikov, naropa govedi in drobnice, potem naj se vrne za Toper, da se napotimo domov! Zima prizanaša, pot prek Hema še ne bo zasnežena. Ko bi prezimovali tod, bi utegnil Upravda zbrati vojsko, katere se sicer ne bojimo, toda s tolikim plenom obteženi, bi bili ovirani in lahko zgubimo vse, kar smo si nabrali.«

Rod je bil s tem zadovoljen. Pehota se je ločila od konjenice in se razlila po gozdih in selih. Iztok pa je odjezdil pred Toper čakat Irene in Ljubinice. Za vojvodo pehoti je določil Anta Viljenca in Slovena Jarožira. Strogo jima je naročil, naj se vojska ne razleti posamez. Dasi ni najmanjšega suma, da bi Bizantinci zbrali novo vojsko, vendar zahteva, da se mu javljajo dogodki slednji dan in se za štirinajst dni že vrnejo s pohoda pred Toper.

Ko je Iztok odjahal na čelu jezdecev, pozdravljan in slavljen od vseh bojevnikov, ga je obšla tesna skrb. Pognal je v skok in se ločil od vojske. Celo Rada v tem trenutku ni trpel ob sebi.

Ko je zaostal daleč za njim topot konj, je izpustil brzdo, odpahnil šlem z glave in se zamislil.

»Preveč veselja ste mi natočili, bogovi, preveč! Prizanesite!«

Zgrozil se je ob misli, da gre sedaj tja, kjer seže po najslajši čaši, po Ireni.

»Prizanesite! Samo še to mi naklonite, še njo, potem je mera zvrhana. Potem jemljite, pripravljen sem!«

Ali že je dvignila glavo grozna kača v njegovem srcu in zasikala z jezikom.

»Čemu bojazen? Kaj so res zmagovali bogovi? Kaj je Perun? Kaj je Svetovit? Tvoja roka je zmagovala – tvoja modrost je vodila vojsko! Kdo je otemal Ireno? Perun, Svetovit, sojenice? Ona se jim roga in jim ne žge obetov! Kdo jo je otemal? Krist? Njen Bog? Zato, da jo dobiš ti – barbar? O, nikoli!«

»In vendar ona véruje Kristu in blagovesti in moli Krista zase in ga moli zame, zame, ki sem poklal toliko krščenikov. In če se Krist razsrdi name in mi Ireno otme, ko že iztegam roko, da ji jo položim krog vratu ...?«

Junaka je obšel strah, srce, ki v največjem boju ni poznalo bojazni, se je krčilo in trepetalo.

»O bogovi, o Kriste, prizanesite, usmilite se!«

Zatisnil je oči, da bi ne videl pretečih senc, ko so plule izpod neba kakor poslanke Peruna in poslanke Krista. Ali tedaj se je med temi sencami pojavila Irena, v očeh polna vere, z veselim upanjem na licu, z blagovestjo ljubezni v srcu, njene ustnice so se smehljale njegovim dvomom. Na njegove prsi je potrkal vabeči glas kakor nekdaj:

»Véruj, Iztoče, véruj resnici in Kristova ljubezen napolni tvoje srce.«

Kakor iz sanj ga je prebudil peket konj. Konjenica je dohitela zamišljenega vojvodo.

»Ne razmišljaj, Iztoče! V nekaj dneh posvatujeva! In če ju ne bo, pojdeva v Solun! Na bogove!«

Od veselja ožarjeno lice Radovo se je ozrlo v Iztoka.

Svarunič je potegnil s krepko roko za brzde, si nadel šlem, kakor da bi si hotel zaščititi glavo pred skrbi polnimi mislimi, in začel pogovor z Radom o piru, o svatbi.

Ko je Iztok s četami dospel zopet pred Toper, so privrele iz gozdov in špilj deklice, pastirji in mladci, ki so čuvali plen in ujetnike. Prvi dan Svarunič ni žugnil ne z očesom ne z besedo. Dovolil je vso svobodo divjemu ljudstvu, da je veseljačilo brez meje, da so se naplesali in napojili, najedli in napeli do onemoglega truda. Drugi dan pa je zadonela njegova resna beseda. V tesno drago je segnal tolpo ter ji določil stroga opravila. Tesači so sekali les in narejali nerodne lesene telege za prevoz žita. Drugi so rezljali jarme za voli, nekateri klali vitre in pleli koše, da bi jih oprtali volom in konjem ter vanje naložili plen, ki ga prinese s seboj vojska, ropajoč po Trakiji. Pastirje jo pognal v loze s srpi, da so želi usahlo travo in jo vezali s trtami v trda bremena. Zakaj vedel je, da utegne na povratku živina trpeti glad po opustošenih in požganih pokrajinah.

Vojakom je velel, da so popravljali opremo, snažili orožje, brusili meče, koničili kopja. V Rustikovi kovačnici so našli zalogo podkev. Kovači so podkávali konje, ki niso bili vajeni trdih potov z boso nogo.

Dekletom je izročil oskrbo ranjencev in pripravljanje jedi za vojsko. Sužnji so trli ječmen in pšenico v žrmljah, dekleta so pekle suhor in ga skladale v koše za brašno na dolgo pot. V nekaj dneh se je vse gibalo, kakor bi ne bili na pohodu, ampak doma v gradišču, v slovenskih in antskih selih.

Iztok je poiskal pretorij in pripravil v palači stan za Ireno. S fora je velel potrebiti sledove razdejanja in krvi, vse mrliče je dal zasuti v globoke rove za mestom.

Ko je bilo vse urejeno, vse pripravljeno, da pride ona, je Iztok začel pogosto zahajati na stolp ob morju. Ko je od tam gledal na pridno mravljišče, ki je vrvelo ob delu krog mesta, se je zadovoljen nasmehnil.

»Kakor despot,« je pomislil in se zaeno boječe ozrl. Zbal se je že samo te misli, da bi ne ušla iz njegovega uma in se kakor skrivnostna iskra razbegnila med ljudi.

»Samo zaradi nje,« se je opravičeval polglasno. »Zaradi tebe, Irena, da se ne splaši tvoje srce ob grozotah vojske, da se ne dvigne sram v tvoji duši in se ti, dvorjanica, ne razjokaš, ko prideš med barbare. Pozdravili te bodo vojščaki, kakršnih nima Bizanc, pozdravili te bodo, kakor pozdravljajo Teodoro palatinci, kadar pride na kamp. In Epafrodit! ‚Mehercle!‘^[40] porečeš. ‚Nisem zaman trošil zate zlatih bizantincev.‘ Kako ti bo zagorelo oko, ko zagledaš mojo vojsko in moj rod. In ta vojska in ta rod sta se maščevala, kruto maščevala in se bosta še nad Bizancem, nad krivičnim in nehvaležnim, ki ti je zapisal smrt. Maščevanje, Epafrodit, tudi zate, tudi za tvoje trpljenje.«

Pretekel je teden.

Rada se je polaščal nemir, na Iztokovo lice so legale sence.

»Bogovi,« je molil Iztok, »bogovi, prizanesite! Kriste, čuvaj jo!«

Morje se je zdramilo in plulo v nemirnih valovih.

Rado je klal neprestano jagnjeta in sežigal grmade obetov Devani in sojenicam. K morju je begal in zrl po gladini, ulival olja na valove, da se umiri, ribam stresal v vodo razsekane obare, da bi potolažila vihar, ki je pretil.

»Ne pridejo po morju, Iztoče; po kopnem pridejo!«

Ujel je konja na paši in brez sedla dirjal po cesti proti Solunu. Pa se je vrnil in iskal Iztoka in silil vanj:

»Pojdi! V Solun morava. Po Ljubinico, po Ireno! Oj, Radovan! Napil se je! Zagovoril, izdal mordà! Godec, umorim te, na Peruna, ne prizanesem ti!«

Mladenke so postajale po dve in dve, se ozirale na junaka, ki sta žalostno slonela ob stolpu, hodila po ozidju, posedala ob morju ob sončnem vzhodu in zahodu. Postajale so in šepetale: »Ponju! Junak, otmi nevesto! Čemu vama vojska? Čemu moč? Nad Solun!«

»Nad Solun!« so mrmrali vojaki, ker jih je pekla žalost Iztokova, ki so ga ljubili s tako strastjo, da bi jih po deset planilo na stotine sovragov za svojega vojvodo.

Osmi dan so prignali mladci mnogo plena, ki ga je nalovila in zajela vojska. Poslanec je sporočil Iztoku besede Viljenca in Jarožira. Nikjer upora, nikjer Bizantincev.

Celo trdnjave so se podale brez boja in posadke so zbežale.

»Prizanesite, bogovi!«

Iztok se je vznemiril ob tako ugodnih poročilih.

Takrat je zakričal Rado s stolpa:

»Jadra, jadra, jadra!«

Iztok je hitel na ozidje. Po plivkajočih valovih je toneče sonce razlivalo zlato in daleč na obzorju se je resnično dvigalo jadro kakor pozlačena bela perut.

»Jadra!« je ponovil Iztok.

»Prihajajo!« je vzkliknil Rado in stisnil Iztoku roko.

Dvoje junaških src se je v tem hipu vznemirilo v krepkih prsih kakor srce deklice, ko zasliši stopinje prihajajočega ljubega. Usta so onemela, svet je ginil, ginila je vojska, ginil bojni metež, umolknili so klici slavja, vse se je zničilo pred njima, vse utonilo v morju koprnenja. Samo ena misel, samo ena želja, ena sama ljubezen je imela prostora v njunih srcih. Duši sta se oklenili bele peruti na valovih. Če se je zazibalo jadro, če je krenilo na desno, če se nagnilo na levo, sta junaka vztrepetala. Telo je podrhtavalo, roka se je sama iztegala v daljo, koprneča in vabeča: Pridita, golobici, priletita, ptički!

Bela perut na morju je polagoma rasla. Ob bregu je morje šumelo, vznemirjeno od ugodnega juga, kakor bi slutilo, kako neizmerno srečo nosi na valovih. Sunki vetra so naraščali, zašumelo je po gozdu, jadro se je bočilo, ladja je letela hrepeneč k bregu.

Tedaj se je Iztok zdramil. Odbežal je s stolpa, za njim Rado.

»Vojaki, na for! Prihajajo, prihajajo!«

Od ust do ust je letel klic, v taboru je završalo. Konji so zarezgetali, deklice popustile jagnjetino na ognju in bežale k morju, tolpa je vzklikala in se gnetla na obrežje.

Zlato žareča obla sonca se je dotaknila morja, valovi so vztrepetali v zlatu in razgrnili nevedoma Ireni in Ljubinici bagrene tančice na mokro obrežno pot. Oklepi in šlemi so zažareli, jezdeci so obstopili cesto s fora do pristanišča.

»Zapalite ogenj na stolpu!«

To znamenje je bil sporočil Iztok Radovanu, da brez skrbi priplovejo v luko.

Sonce se je še enkrat kakor začudeno dvignilo nad morje, nato je sunkoma utonilo. V mraku je zagorel s stolpa rdeč ogenj in oblil z žarom mesto in morjé.

Z ladje se je posvetila plamenica, zagugala se v loku in padla v morja. Za njo druga in tretja!

»Prihajajo, on je, Epafrodit, Irena, o bogovi!«

Iztoka je radostno čustvo tako prevzelo, da se mu je tresla desnica, ki je stiskala ročnik krasnega meča.

»Plamenice! Zažgite grmade na obali!«

Nekaj mladcev je steklo do nakopičenega dračja in zažgalo visoke kresove. Drugi so prinesli smolnic in jih vžgali zapored ob cesti in po foru.

Kakor bi plula Iztokova razburjenost od njega na ves rod, tako je bila vsa vojska, mladenke in tolpa zamamljena. Deklice, odete v haljice, so obkrožile pristan. Plameni grmad so jih razsvetljevali vedno čarobneje, čim bolj je temnel večer, kakor bi morske vile prišle iz valov in na bregu vodile raj.

Ko je luč grmad dosegla ladjo, je potihnil šum in šepet, tisoči oči so se uprli v lepo jadrnico, ki se je ponosno in za čudo slovesno bližala bregu. Videli so, kako so se zgibale sence po jamborih, kako se stiskala jadra, ginila, izginila, povezana od mornarjev. Udarci vesel so zašumeli in tanka ušesa so že začula Radovanove strune.

Takrat se ljudstvo ni moglo več premagati. Zaklicalo je in zavriskalo, da se je razleglo po morju.

Prav blizu kraja se je ladja ustavila. Vreteno je zaškripalo, sidro je utonilo in pripelo jadrnico k dnu. S krova se je zazibal čoln, padla je lestvica, po nji so se pojavile sence in se skrile v čolnu.

Vse je zopet molčalo, vse dihalo z dvignjenimi prsmi in čakalo. Na valovih se je zazibala rdeča lučka, strune so zapele svatovsko pesem. S tihimi udarci so gnala vesla čolniček k obali. Še nekaj zamahov, še nekaj uporov v vesla – in čolniček je trčil h kraju.

Ročni brodarji so skočili iz čolna in ga pritegnili k bregu. Tedaj se je zganila filozofska oglavnica v čolnu, ob njej sta se zasvetila ob žaru plamenic dva zlata diademčka v krasnih laseh, dve vitki postavi sta odgrnili plašča in se prijeli Epafrodita. Na belih rokàh so se zableščali dragi obročki, Irena in Ljubinica sta stopili iz čolna.

»Pax, eirene!« je izpregovoril Epafrodit in izpustil deklici. In diademčka sta se sklonila na zlata oklepa Iztoku in Radu.

Rod je molčal kakor zamamljen, samo ognji so prasketali in konji udarjali ob granit. Dekleta so drhtele, očarane od krasote Irenine, vzradovane od Ljubiničine sreče. Sam Epafrodit je obstal kakor izklesana misel, zamaknjen v ljubeči dvojici, ki sta pili v poljubih srečo, za katero ni izraza in ni besede. Oglavnica mu je zdrsnila z glave, z belimi lasmi, nemaziljenimi, odkar je odel filozofsko haljo, se je igral jug, v duši je začul glas usode: Dovršeno! Česar nimaš sam, česar nisi imel nikoli, to si dal drugim: edino in največje – ljubezen. Dovršeno! V očeh se mu je zasvetila rosa, raztajalo se mu je srce in mirni stoik si je otrl solzo. Obrnil se je kakor od sramu in se ozrl na zbor deklet. Iz starih sivih oči je šinil plamen začudenja. Njegov umetniški okus je zmagal viharno čustvo in zašepetal je začuden:

»Na Afrodito, kak narod! Takih lahti nima sam dvor! Mehercle, nima! Kakor bi hodile z Diano, kakor Atena z Akropole!«^[41]

Vtem je nerodno prikobalil poslednji iz čolna – Radovan. Prijel je za strune in se ozrl po Iztoku, po Ireni, po Ljubinici. Starega godca je stisnilo v grlu, sladka grenkost mu je zalila oko, ustnici sta se mu stresli. Zajokal bi bil na glas, da ni siloma potegnil zraka skozi tresoči se nosnici. Premagal se je in udaril ob plunko, tihi molk je bil prebit, iz dekliškega zbora je zadonela ženitna pesem.

Takrat se je šele vzdramil Iztok iz omotice in se domislil Epafrodita. Obrnil se je do njega, bizantinski se priklonil in s prosečimi ustnicami govoril:

»Prejasni, kako naj ti povrnem?«

»Bodi srečen, Epafroditu ne dolguješ ničesar! Pojdimo! Večer je hladen!«

Vsi so se okrenili in napotili skozi vrste jezdecev po cesti, preko fora v pretorij. Za njimi so se zbrale deklice krog pevajočega Radovana; tolpa je vriskala, vojščaki so vzklikali pozdrave.

Epafrodit se je radoval ob silnih velikanih, ki so sedeli na konjih, in ponavljal: »Kakšen narod, kakšen narod!« Iztoku je dejal:

»Mehercle, dobro sem te izšolal. To so palatinci, ne barbari!«

Ko so dospeli v pretorij, jih je vedel Iztok v sobo, katero je bil pripravil Ireni. Prav tista je bilà, kjer je nekdaj stanovala pri stricu Rustiku.

Tu je Irena zagledala ikono Bogorodice na steni. Snela je diadem, pokleknila pred podobo, nagnila glavo do tal in molila:

»Hvala, slava, čast in zahvala tebi, sveta Prečista!«

Kakor gnan s čudovito silo, je upognil Iztok ob njej koleno in šepetal za njo:

»Hvala, slava, čast ...«

Epafrodit pa je v tem hipu razprostrl roke nad klečečima in govoril kakor očak s slovesnim glasom:

»Moj konec je vajin začetek. Česar nisem imel sam, darujem vama. Zublja, ki sta goreče hrepenela drug po drugem, sta se danes strnila v en plamen. Nebo naj priliva olja tej sveti luči, da bo gorela jasno do smrti. Mir, mir na veke. Amen.«

Irena se je v solzah dvignila, prijela ga za roko in mu jo poljubila. Iztok se je sklonil do tal in mu poljubil nogo. Epafrodit je dvignil Ireno k sebi, pritisnil jo na prsi, prijel njeno glavo in ji poljubil čelo. Nato je objel Iztoka, poljubil ga v lice in rekel:

»Blagoslovljen sin treh očetov: Svarunov, ki te je rodil, Epafroditov, ki te je učil, in Radovanov, ki je tkal niti usode! Blagoslovljen, svobodni sin svobodnega naroda!«

»Odpusti laž,« je jecljal Iztok, ko je čul, da ve Epafrodit, kako sta ga z Radovanom prevarila.

»Ni bila laž, sin treh očetov!«

Vtem so prinesli Epafroditovi sužnji z ladje dragocenih daril za Ireno, jedi in dragega vina.

Epafrodit je sedel za nekaj hipov sredi presrečnih, nato pa vstal in se poslovil:

»Iztok, moj tek je dokončan! Bodi zmagalec, bodi slaven in bodi meč maščevanja! Zakaj izvolila te je usoda.«

Izpraznili so čaše in ga spremili do morja. Vojska je hrumela v slovesnem pirovanju, morje je vznemirjeno pljuskalo ob bregove.

»Ne hodi!« je zajokala Irena in prijela Epafrodita za roko, ko je stopal v gugajoči se čoln.

»Da bi ne šel? Jaz grem. Delo je dovršeno! Pridi, smrt!«

Ročno je skočil v čoln, zavil se v plašč, vesla so udarila, čoln se je zazibal na valove. Ladja je dvignila sidro in odplula s filozofom na jug čakat sredi modroslovcev trenutka – zaželene ure.

Za sklep

Iztoka je objelo kakor mehke, tihe sanje, odkar je počivala na njegovem srcu Irena. Pil je iz čaše brezmejne sreče, ki mu jo je dodelila usoda. Pil je s skrivnostnimi požirki čisto ljubezen. Kakor ure so tonili dnevi. Jug se je prelil v sever. Z gorá je rezala mrzla sapa. Stari vojščaki so se s skrbjo ozirali proti goràm, ki so se zavile v sive meglé in grozile s snegom. Svarunič vojvoda pa ni občutil severa, njega je božal mehki jug, ki ga je dihala Irenina duša.

Ko sta se čez štirinajst dni vrnila s pohoda Viljenec in Jarožir, ki sta predrzna prodrla do Hema in izvojevala krute boje z bizantinskimi legijami, tedaj se je zdramil Iztok in velel vojski, da se dvigne in odrine na sever.

Kakor veletok so se valile čete Slovenov in Antov po poti, ki so si jo napisale z mečem in požarom. Telege so škripale pod težo plena, ki so ga vozili zmagovalci s seboj. Nepregledna vrsta govedi in drobnice se je vila meketaje in mukaje za vojsko. Kjer so nočevali, tam so pirovali in se gostili ob ognjih, ob katerih so vrteli ražnje in si pripravljali večerje.

Sredi vzorne konjenice sta se vozili na pokritem vozu Irena in Ljubinica. Ob vozu sta jezdila Iztok in Rado, za vozom pa je vlekel slok hunski konj dvokolnico, na kateri se je sredi čutar utaboril Radovan. Neusmiljeno je bil na plunko in takisto neusmiljeno praznil čutare, da mu je glava med petjem omahovala in se gugala na desno in levo. Dasi je na Hemu že naletaval sneg, so prišli vendar brez nezgod do Donave. Tam so dva dni rajali in polagali bogovom na žrtvenike obilnih darov. To so storili za slovo, ker so se čete Antov ločile od Slovenov. Svete prisege ljubezni in bratoljubja so si prisegali in vsi obljubili, kadar koli jih pozove Iztok, da takoj izdero kopja in odidejo za njim kamor koli.

Ko so Sloveni prišli v gradišče, je tičal starosta Svarun v tesnem stanu in ležal top, kakor mrtev na ovčji koži. Bučanje rogov ga ni predramilo. Skrb in žalost sta ga upognili in mu izpili kri, da je bil nem in gluh za vse, kar se je godilo v gradišču. Ko je začul Iztokov glas, se je zganil na ležišču, zamrmral nerazločne besede in ni odprl oči. Ko pa je začutil mehko roko Ljubinice na mrzlem čelu, je dvignil trudne veke, kakor skozi mrak je prodiralo njegovo oko, jasniti se je pričelo v njegovem duhu, ustnice so se premikale, trudna roka je tipaje iskala krog sebe. Sključeni starosta se je oprt na Iztoka dvignil na ležišču. Iz prsi se mu je izvil vzdih, kakor bi se prebudil iz morečih sanj. Oči so mu hipoma oživele, pogledal je krog sebe in razkrilil roke in segel po Iztoku, po Ljubinici in po Ireni, potem pa zaplakal kakor dete.

Potekla je zima. Starosta ni učakal, da bi dvignil v naročje vnuka junačka, ki ga je podarila Irena Iztoku. Prej je prišla Morana in mu podala ledeno roko.

Irena je rodila sedem dečkov, vrlih sokolov, Iztokov duh pa je rodil tisoče, ki so se vojskovali z Bizantinci, prehodili Ilirijo, dospeli v Helado do Epafroditovega groba in potrkali na vrata samega Bizanca.

Huni so iskali pri njih zavetja in gostoljubja, obrski kakan je odpovedal zvezo Bizancu in prosil prijateljstva Slovenov in Antov, ki so napolnjeni z Iztokovim duhom živeli v bratski slogi in uživali slavo pod svobodnim soncem.

1. Pretorij = prostor za posvetovanje vojaških poveljnikov.
2. Vojaški oddelek – tretjina kohorte, dve stotniji, 120 oseb.
3. Sloveni (grško)
4. Mir, mir!
5. Četverovprega.
6. Mnoga leta! Zmaga! Kruha in iger!
7. To se je zgodilo bodisi po naključju, bodisi po čigaveršnji sposobnosti.
8. Obnovitelj mesta in sveta.
9. Sveta Modrost. Ta cerkev stoji še danes, spremenjena v turško mošejo.
10. Boginja Zmaga.
11. Vrata zmagoslavja.
12. Dirkališče.
13. Justinijanovo ime so Sloveni prevedli v Upravdo.
14. Despot = samodržec; despojna = carica.
15. S peskom posuti prostor dirkališča.
16. Spina = podolgovat, iz kamna zidan prostor sredi dirkališča.
17. Srajca.
18. Meta = steber, ob katerem se odloči zmaga.
19. Pij na mnoga leta in vedno zmaguj.
20. Priklon z glavo do tal.
21. Suličarji, kopjarji in vse različne vrste orožja.
22. Epikur = malik uživljanja.
23. *V grškem bajeslovju je Had podzemlje, kamor prihajajo duše umrlih, ki jih Haron – brodar prevaža čez reko.
24. Povodne vile.
25. Kip svetnika.
26. General pešcev.
27. Grška zvitost.
28. Diadem = kronica, načelek.
29. Bakantinja = boginja vina.
30. Erinije = boginje preganjalke zločincev.
31. Upor (l. 532) je dobil svoje ime po posebni znamki – nika, po kateri so se uporniki spoznavali.
32. Najvišji sodnik v davčnih zadevah.
33. Odlična vaša prevzvišenost – izrazi počaščenja po tedanji šegi.
34. Tablinium = pisarna, knjižnica.
35. tvoje veljavno odličje
36. prevzvišenost.
37. Satan naj te požre – kravjerepnik.
38. Mir, mir!
39. Zmaguj na veke!
40. Mehercle – na Herkula – nekakšna grška prisega.
41. Diana – boginja lova. Atena – boginja umetnosti. Akropolis – tempelj na griču mesta.