Pod oblačnim, sivim nebom
← 4. Ne vstajaj, ne vstajaj! … Ah moj bog, — kakó | 5. Pod oblačnim, sivim nebom (Erotika) Ivan Cankar |
6. Prišel sem o mraku k svoji ljubici → |
|
Pod oblačnim, sivim nebom
sanjala je noč jesenska;
ali midva, roko v roki
na divanu sva sedela.
»Ne poljubljaj, ne objemlji,
ne govori, da me ljubiš ...
S svojo strastjo nepošteno
pogubila si mi dušo.
Na pohotnih tvojih ustnih,
v poželjivih tvojih rokah
stopa prédme v rožnem svitu
zapuščeno dekle moje.
S strahom, studom gleda náme
njen nedolžni, gorki pógled …
,Ah, kakó je mrzlo, temno
tu pri tebi, ljubček moj! ...’
Dà, temnó je vse krog mene,
v srcu mojem temno, prazno;
in zagrnil bi si lice
od sramote, od kesanja.»
Temni kodri so se vili
nad obràzom njenim belim;
kot dva črna diamanta
sta goreli ji očesi.
»Ne govôri, ne očitaj! ...
Ti me hočeš ... ti me ljubiš;
s svojo strastjo nepošteno
ti pogubil si mi dušo; —
In temnó je vse krog mene,
temno, prazno v srcu mojem
kadar plaka moja mati
in preklinja me moj mož.«