Pod nebom najlepša in svetla kakor sonce
| Pod nebom najlepša in svetla kakor sonce ljudska pravljica |
| |||||||
Nekoč je bil oče, imel je enega sina in enega psa, pa je imel psa rajši kakor sina. Vselej, kadar je kam šel, je še psu kaj prinesel. Nekoč pa je nesel davke plačat in je oddal ves denar, kar ga je imel. Bil je zelo žalosten, ker ni mogel psu ničesar kupiti. Ko je tako žalosten šel, je srečal berača in berač ga je vprašal: “Čemu si tako žalosten?”
Oče mu odgovori: “Kako bi ne bil žalosten, ko sem pa ves denar razdal, zdaj pa nimam niti peneza, da bi kaj za psa kupil.”
Berač mu je rekel: “Jaz ti dam denar, če mi daš ti tisto, kar ti bo danes najprej nasproti prišlo, ko boš prišel domov.”
Ta berač je bil vrag. – Oče pa zdaj premišljuje, kaj bi naredil. Misli si: kaj drugega mi tako ne bo nasproti prišlo kakor pes; psa sem pa že večkrat komu dal, pa je vselej nazaj prišel, bo pa še zdaj. In reče beraču: “Dobro.”
Berač mu da sedem rajnišev in odide. Oče gre v krčmo, naroči si zajtrk in še nekaj za psa, nato pa gre domov. Ko je prišel blizu doma, mu pride nasproti sin. Oče se je zelo razžalostil, kajti zdaj je že vedel, da je sina dal vragu. Vselej, kadar je kruh rezal sinu, je jokal. Sin ga je večkrat vprašal: “Oče, zakaj jočete vselej, kadar mi kruh režete? Pa vendar ne zato, ker ga dosti pojem?”
Oče pa mu ni hotel nikdar nič povedati. Nekoč pa sta šla v gozd drva sekat. Razsekovala sta velik panj, pa ga nista mogla razsekati. Ko se je že malo razklal, pravi sin:
“Potisniva prste notri, pa ga bova narazen potegnila.” Ko pa je oče porinil prste notri, je sin spustil, da je očeta stisnilo, in reče:
“Zdaj mi pa povejte, zakaj vselej jočete, kadar mi kruh režete?” Oče mu pove, da ga je vragu prodal, sin pa pravi:
“Nič se ne bojte, vse bo še dobro!” Pa sta šla domov.
Na tisti dan, ko je minilo sedem let, pride vrag ob desetih zvečer. Oče je pripravil veliko večerjo in poklical vse mašnike skupaj, da bi za sina molili. Ko vrag pride, potrka. V hiši je vse tiho. Potrka drugič tako, da so se vrata tresla, pa nihče nič. Potrka tretjič, da se je cela hiša stresla. Takrat pa so rekli: “Naprej!”
On pride in pravi: “Zdaj sem prišel po tisto kar sem kupil pred sedmimi leti.”
Oče ga poprosi, naj še počaka.
“Naj bo še sedem let” pravi vrag in odide.
Ko je minilo še sedem let, je oče spet napravil veliko večerjo in povabil vse mašnike, da bi za sina molili. Ob desetih zvečer pride vrag pa potrka. Nihče nič ne reče. Potrka drugič. Nihče nič ne reče. Tretjič pa tako potrka, da se je cela hiša stresla.
Tedaj rečejo: “naprej! ”
On pride v hišo in pravi: “Zdaj sem prišel po tisto, kar sem kupil pred štirinajstimi leti.”
Oče ga prosi, naj mu sina še malo pusti. Vrag pa noče, temveč priveže sina na vrv in že sta letela po zraku ter priletela do steklene gore. Tedaj je hotel vrag potegniti sina na goro, toda utrgala se mu je vrv in nič več ni imel moči nad njimi. Sin pa ni vedel, kaj naj zdaj počne. Hodi sem in tja po stekleni gori in opazi skrivne dveri. Potrka. Ker se nihče ne oglasi, odpre dveri in vstopi. V hiši ni bilo nikogar, zagleda pa druge skrivne dveri in spet potrka. Ker se nihče ne oglasi, odpre in vstopi. Tu zagleda mizo, pogrnjeno za dvanajst ljudi. Nato zagleda še ene skrivne dveri in tudi na te potrka. Nekdo se oglasi: “Naprej!” Vstopi, a kako se prestraši, ko zagleda na mizi v klobčič zvito veliko kačo.
Kača pa mu reče: “Ne boj se me! Pojdi in ureži tri leskove šibice, ki so v enem letu zrasle. Z njimi me tako dolgo tepi, da bo lubje od njih odletelo. Jaz se bom okoli tebe sukala, toda ti se ničesar ne boj!”
Mladenič odide in prinese tri leskove šibice. Udari kačo trikrat s prvo šibico in že leti lubje od nje. Vzame drugo šibico in tepe kačo, ki je dobila debelejšo glavo. Ko je odletelo lubje od druge šibice, vzame tretjo, kača pa se je okoli njega sukala in ga ovijala. Ko pa je odletelo lubje od tretje šibice, je kača postala lepa deklica, pod nebom najlepša in svetla kakor sonce. Zelo mu je bila hvaležna, ker jo je odrešil, saj je bila zakleta.
Nato sta se poročila. Mladenič pa je bil še zmeraj žalosten, ker ni mogel domov.
Žena ga je povpraševala: “Zakaj si tako žalosten?”
“Ah, pravi on, kako bi ne bil žalosten, ko me je pa vrag prinesel semkaj na to goro. Zdaj pa ne znam nazaj domov, pa bi tako rad še enkrat videl svoje starše.”
“Jaz pa vem, kje si doma,” mu pravi žena. “Če hočeš iti, ti pokažem najbližjo pot do doma. Toda vse drugo lahko poveš doma, le mojega imena ne smeš spregovoriti.”
On ji obljubi, da ne bo spregovoril njenega imena, in se odpravi na pot. Ko pride domov, se ga je oče nadvse razveselil in napravi veliko gostijo in povabi dosti gospode. Povpraševali so ga, kod je hodil in kje je bil in jim vse povedal, le imena svoje žene ni hotel povedati. Gospoda pa bi rada vedela ime njegove žene, zato ga je napojila, da je bil zelo pijan. In v pijanosti so ga pripravili, da je povedal njeno ime: POD NEBOM NAJLEPŠA IN SVETLA KAKOR SONCE. Ko je to povedal, jo je zagledal pri vratih, toda naenkrat je izginila. Bil je neizrečeno žalosten in ni vedel, kaj naj počne, saj ni znal poti nazaj. Toda ni mogel zdržati in šel je iskat svojo ženo po svetu.
Hodil je in hodil in prišel do treh bratov. Že tri leta so se pretepali za kapo, plašč in za čevlje. Zdaj so ga lepo prosili, naj jim on razdeli kapo, plašč in čevlje. On pa se je s kapo pokril, plašč si je ogrnil in čevlje obul in vprašal: “Zdaj nima nobeden nič, ali je zdaj dobro?”
“Dobro je, so odvrnili.”
Brž ko pa si je obul čevlje, je z njimi lahko šest ur daleč stopil, brž ko si je plašč ogrnil, ga nihče ni videl in ko si je kapo dal na glavo, je bil tako močan, da je lahko vladal vesoljni svet. Šel je naprej in komaj tako stopi, že je bil na neki visoki gori. Tam je našel starega, vsega v goro zaraslega moža.
Ta ga čemerno vpraša: “Kaj delaš tu? Kaj hodiš tod?”
“Siromak potujem po svetu in iščem svojo ženo,” mu odgovori on.
“Tam na drugem bregu je moj brat, ta je tako močan, da vlada celi svet,” mu pravi mož v goro zarasel.
“Naj bo, kakor hoče,” odgovori sin, “šel bom tja.”
Komaj se je prestopil, že je bil na drugem bregu pri drugem bratu. Drugi brat mu reče: “Ne hodi na drugi breg! Tam je moj brat, ki je tako močan. Da vlada celi svet.” Mladenič pa se ne boji, temveč gre. In komaj se prestopi, že je na drugem bregu. Tretji starec v goro zarasel ga hudo pogleda in mu reče: “Kako se predrzneš priti k meni in me vznemirjati?” In že sta se spoprijela. Sin pa je tako vrgel možakarja, da so tretjemu bratu tam čez kosti zašklepetale. Tedaj se še enkrat prestopi in že je bil na stekleni gori. Tam pa se je njegova žena “Pod nebom najlepša in svetla kakor sonce” z drugim ženila. Šel je v hišo, ker pa je imel ogrnjen čarovni plašč, ga nihče ni videl. Usedel se je poleg svoje žene in ko si je nesla žlico juhe v usta, jo je sunil v roko, da se je polila. Obrisala se je in drugič zajela juho, on pa jo je sunil in tako je storil tudi tretjič. Zdaj je začela žena premišljevati, kaj bi moglo to biti. Poprosi, da bi jo malo spustili, in odide v zadnjo hišo, on pa za njo. Tam jo obide silna žalost za prvim možem. In prične grenko jokati. Ko on vidi njeno veliko žalost, spregovori. Žena ga je takoj spoznala po glasu in šla sta v hišo k svatom. Tam ona pove, da je že oženjena in da jo je prvi mož rešil zakletve. Tedaj pa on sleče svoj plašč in vsi so ga videli. Objame nevesto, svojo ženo “Pod nebom najlepšo in svetlo kakor sonce”. Svatje so pojedli, kar so imeli, in se razšli, jaz pa tudi. Drugi ženin je odšel z dolgim nosom, onadva pa sta še dolgo in srečno živela.