Pod Učko goro

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pod Učko goro:
Slika iz časa francoske vlade.

Lea Fatur
Izdano: 1917, 1918
Viri: Slovenski glasnik, 1917 in 1918 (zadnja številka), št. 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII.dno

I.[uredi]

Po reki Rečini valovi romarska pesem, tožna in proseča se vije okrog sivih skal, trepeče v mladem poletnem jutru, odmeva od skrivnostnih sten Školjiča: »O Trsatska mati mila, vedno si nam bila čvrsta nada in zaklon.«

Par za parom prihajajo romarji v nedogledni vrsti preko Rečine, gredo mimo bark in barčic usidranih ob pomolu, mimo znamenja sv. Ivana Nepomuka, stopajo pod obok kapelice pred stopnicami na sveti Trsat. Tenko škripanje opank, enakomerno petje romarjev motijo vzkliki, prihajajoči od desne in leve: »Kastvanci gredo!« — Iz nizkih hiš na Rečini, iz ozkih ulic hite po svoji debelosti in radovednosti znane žene, iz bark pa ribiči, mornarji, otočani, ki so pripeljali sadje in les na trg. Vse našteva in kaže znane osebe med romarji, jih spremlja prostodušno s svojimi opazkami. Romarji pa stopajo s sklonjenimi glavami, molek v roki — vsaka vas za svojim križem, slovesno in resno. Le včasih švigne nagel pogled kake radovednice po gledalcih, ki so se nagnetli pred trsatskimi stopnicami — toda strogi redar, ki spremlja procesijo, udari neusmiljeno z belo palico po hrbtu radovednice in spremlja udarec z ukorom: »Kam zijaš, zijalo?«

Pod Trsatom se dviga skrivnostna stena Školjiča, nad njim se vije nova cesta v Karlovec, zidana po Napoleonu in imenovana po njegovi drugi ženi Lujizi. Nad cesto in Školjičem strmi stari frankopanski grad, njemu nasproti se vije ostanek pradavnega zidu, izpod Školjiča skrivnostne stene pa prihaja lena in tiha zelena voda Reka.

Marsikateri romarjev pogled hiti na Školjič. — Čudne stvari si pripovedujejo o jamah, skritih v steni, o ozki in zdrsli poti, vsekani v skalo nad brezdnom. In pravkar se prikažeta od tam dva moža, ki sta nekam negotove hoje, glavo imata povešeno kakor pod pritiskom težke misli. — »Glej!« — pošepeče romar svojemu tovarišu, »ona dva sta gledala v brezdno in sta videla v njem svojo nesrečo.« — Prezirno odmaja tovariš: »Kaj ne vidiš, da jima vino moti korak? — Saj je to vendar vedno opiti carinar Tonio — sta že poveseljačila pri Bradašini.«

Glasna pesem in hitenje ljudi v ranem jutru pod Trsat vzdrami zamišljena moža pod Školjičem, vzravnata se in pospešita korak proti trsatskim stopnicam. Gruča ljudi se je razmaknila, opazovaje prišleca, menjaje glasne opazke; »Tonio vozi barko.« — »Kdo je oni drugi?« — »Vragov kum! Novi carinar, ki je prišel včeraj iz Benetk.« — »Italijan kakor vsi carinarji, katere nam pošilja Napoleon za naše grehe.« — »V Italiji so se izučili svojega posla — tu ga nadaljujejo.« — »Vprašaj me, kum, kaj vidim rajši: carinarja ali svojo prazno mošnjo?« — »Vražji posel! Iztikajo, zaplenijo, prodajo in zaplenijo zopet.« — »Glejte, kako se ozira po dekletih! Tonio je dobra duša, dasi je carinar, novemu pa gleda lakomnež iz oči.«

Take in enake besede so šle mimo ušes novega carinarja. Ni razumel jezika. Strastni obraz z gorečimi, nemirnimi očmi, z ostro zarisanim nosom je napolnilo vprašanje: »Kaj pomeni to?« — roke so vrtele nemirno rdeč klinček. Morda so se mu zdeli romarji kakor prikazni sanj — znana je dobra kapljica, katero toči gostilničar ob molu, močna je tako, da se ti meša po nji še tri dni ... — Poleg novega stoji Tonio, zalitega lica in ram, osivelih las, bledih in izpitih oči, izmed oči mu žari velik, debel nos, okrog ust se mu je zarisalo nekaj bolestnega.

Mimo gre procesija. Krepki možje zagorelih obrazov, oblečeni v ozke rjave bekeše in belo volneno majco ali debelo platneno srajco, obuti v opanke, Na pleča so vrgli rjavi zabunec. Starejšim visi še kita v zatilnik, v kiti rdeč motvoz, glavnik, mlajši imajo lase nakratko ostrižene. Večina je obrita po stari navadi, nekateri imajo tako velike brke, da bi si jih ovili lahko okrog ušes. To so nekdanji vojaki. Enemu visi od rame prazen rokav, drugi skače po leseni nogi, tretji ima votlo luknjo, kjer se je svetilo nekdaj oko. In vsi ti obrazi imajo na sebi nekaj divjega.

»Kdo so ti?« — je vprašal Pompilio Ponti, novi carinar, svojega tovariša. Odgovoril mu je italijansko dolg in brkat otočan: »Kastvanci so, gredo po svoji obljubi na drugega julija iz Kastve na Trsat. Vsa fara s svojimi podružnicami. Obljuba jih veže.«

Novi carinar se je zagledal v visoko junaško postavo mladega kapitana in rekel: »Kak kapitan bi to bil za ilirsko mornarico!« — Prezirno je mignil zopet otočan: »Pod prejšnjo vlado niso lovili nikdar Kastičev.« — Ostro je povzel carinar: »Kaj ni Ilircu čast, služiti svojemu cesarju? Ne kliče li naš cesar Ilircev v mornarico, ne obeta velike nagrade, ne žuga s kaznijo beguncem?« — Nasmehnil se je otočan: »Kastvanci ne ljubijo nove vlade in novih postav.«

Zopet je zašumelo med gledalci: »Kastvanke! Glejte oholice kastičke! Janku branijo, da vzame Vido — a Janko pravi, da se poroči v jeseni.« — »Če se ne poroči, ga bodo lovili, zdaj mora vsak k vojakom.« — »Ali pa si kupi namestnika.« — »Če ni namestnik zanič, ga pošljejo nazaj in Janko mora vendar v vojsko. Mati ne bo dovolila, da vzame Bedino vnukinjo.« — »Kakor da ni morja in angleških ladij. Angleži dobro plačajo primorske pilote in kapitane« ...

»In če dobe Francozi Ilirca v angleški službi, mu pomagajo hitro iz nje.« Čuden rezek smeh je sledil tem besedam, ki so šle zopet brez pomena mimo Pompilija, smeh je ustavil glas: »Vološčanke! Bedino selo!« — Par za parom so prihajale ženske, par za parom so izginile pod obokom kapelice. Visoke postave nekoliko sključene, težke hoje. Vdove v črnem krilu, pokrite s črnim robcem, žene v pisanem robcu in modrem platnenem krilu, deklice razkrite, glavo ovito z debelimi kitami, bele srajce nabrane in obšite za pestjo in za vratom.

»Baba Beda, lepa Kata!« je šumelo po obrežju Rečine in utonilo v vzkliku: »Lepa Vida!« — Tonio je grozil zaspano tovarišu: »Pazite, zdaj gredo vešče! Baba Beda slovi po svojem znanju o zdravilstvu in čarovništvu, lepa Kata, njena hči, slovi po svoji lepoti, in Katina hčerka — samo poglejte jo!«

»Procesije so vendar prepovedane v francoskih deželah?« — Otočan je pomigal z brkami: »To so vendar Kastvanci ...«

Kakor da je to dovolj razlage! Pompilio se je ozrl v Tonija, da mu pojasni smisel otočanovih besed. Zmotili so ga vskliki: »Meščani! Vsa občina! Oni v modri suknji, ki korači tako zavestno, je Kastič; njegovi kotli slove po celem Primorskem — so znani na Kranjskem. Fant v škrlatasti suknji je njegov starejši sin Janko — kapitan Janko. Pravijo, da sta nekaj navskriž z očetom in materjo — Janko se je zaveril hčerki Kate ...«

»In to ni, seveda, po volji mogočni gospe Cveti. A kaj hoče — srce ne vpraša pameti! Katina hčerka pa je res biser lepote.«

Pompilio je vrgel cvetko iz svoje roke pred njene noge, ko je šla mimo.

Miren obraz se ji ni premenil, prezirno je stopil opanček na klinček — in izginila je pod obokom kapelice. Razburili so se pa gledalci in klicali so porogljivo: »Pazite vi! Ne hodite Kastvancu v proso! — Janko vam zamota štreno. Niso naša dekleta za carinarje.«

Kakor omamljen je strmel Pompilio za deklico, Tonio ga je izvlekel iz gruče mož, ki so gledali osorno nanje: »Pojdiva, pojdiva!« — »Zakaj?« — se je čudil Pompilio, »kaj pomenijo ti pogledi?« — »Užalili ste ljudsko čuvstvo, dekle je zaročeno in procesija je ... Tu nismo v Italiji, tu so ljudje zelo strogi v tem oziru — tudi nismo carinarji ravno priljubljeni. Guverner pa gleda strogo na to, da ne vznemirjamo in ne pohujšamo ljudstva, guverner in intendant sta že sita vednih pritožb čez nas« ... — Porogljivo se je smejal novodošli: »To je torej dežela stare čednosti ... Nič ne de. Dekle se mi dopade in poštene zveze pospešuje in vidi tudi cesar rad zakonske zveze med Ilirci in drugimi Francozi. Dekle je čudovito lepo, da jo pripeljem na Francosko, bi klečali pred njo, tu se pa skriva v kakem zakajenem kotu.«

Tonio je stresel glavo: »Ne poštene in ne nepoštene zveze ne boste sklepali tu, tukaj je navada, da se zaročita dva in si ostaneta zvesta do groba. Če niso starši zadovoljni, se čakata zaročenca po dvajset in še več let, če umrje ženin, žaluje nevesta vse žive dni za njim, taka je kastavska navada in zvestoba. Tudi so Kastvanci silno trmasti ljudje, ni dobro dražiti jih, ne boje se nikogar.«

Prezirno je puhnil Pompilio: »Teh kmetov, da bi se bal? — Carinar jim je garjeva ovca? — Naj le bo. Rečem vam, da si pridobim to dekle. Kaj mi pa more kdo? — Guverner nič, pritožbe čez nas morajo iti na osrednje carinsko predstojništvo v Pariz in preden pride pritožba tja, se je že ohladila — vpoštevati morajo tudi našo težavno službo med temi divjaki — umevno je, da si moramo osladiti življenje, kolikor se pač da, in ker je naše službovanje tukaj morda le kratko, se moramo okoristiti v tem kratkem času. Saj tu mora biti polno beguncev in skrivačev — torej je vedno kaj prilike za kupčijo na obe strani. Cesar dela tudi tako, na eni strani prepoveduje uvoz angleškega blaga, na drugi prodaja trgovcem dovoljenje in na tretji zapove njegova postava, da zaplenimo dovoljeno blago. To je krasno in le neumnež se ne posluži tako ugodne prilike ... Prosim vas, Tonio, pomislite: Lahko da se prevrže v par letih vse, čul sem mnogo tega na svojih potih, ljudje pri nas ne obetajo cesarju stalne sreče radi njegovega ravnanja s papežem — to sicer čenče — ali nekaj se prime vendar ... Zlato pa ostane zlato, Tonio, bodisi pod cesarjem, kraljem ali ljudovlado — in lepa ženska ostane, lepa ženska, naj jo poroči kdorkoli ...«

Izza višine je prihajal glas romarjev. Tonio je dvignil roko: »Molčite vendar ... Ne pozabite, da ste oženjeni, da vas čaka Margarita, da vas kliče deček ...«

Burno je vzrastel Pompilio: »Čuvajte se, Tonio! Ne izgovorite mi več nikdar tega imena, te moje nečasti. — Sicer ... Za glavo vam gre, za to vašo debelo glavo. Vi veste za moj zakon, jaz vem o vas hujše stvari!«

Tonio je skomizgnil z rameni: »Vi veste in ve Bog ... On vidi moje kesanje, On ve, da ni bil moj namen. Sama je skočila Olga v morje, ko je slišala, da jo mislim zapustiti skrivaj, v sramoti. Vest me peče ... Vedno vidim njeno truplo, njen mrtvi obraz, slišim jok nerojenega deteta ... Vest peče ... Zato pijem, da pozabim, zato pijem. Ne iščem zlata, ne odiram ljudi. Saj so reveži tu, sami reveži ...«

Mrko je spregovoril Pompilio: »Kak carinar ste vi? Kaj je vest? — Zaprli smo Cerkvi usta, da ne bo govorila o nji ... Kesanje? Zakaj? — Navezali so me starši, ne ljubezen na grdo Margarito — vlekla me je k tlom. Zemljo naj bi bil obdeloval ž njo, krojil ljudem obleke — jaz sem si pa želel boljšega kruha. Našel sem ga — vzpenjal se bom od stopnje do stopnje ... Gorje onemu, ki bi me zadržal, gorje Margariti, da mi stopi na pot. Zapustil sem jo svobodno v njeni hribovski vasi, naj koplje zemljo, naj pase koze ...

Hodila sta tako pogovarjaje se in zagledala sta se zopet med tesnimi stenami Školjiča, ki se stiskajo in ožijo pod hrib, izpod katerih prihaja skrivnostna in lena zelena Reka. Divji kraj, primeren za divji pogovor strasti. Odzgor prihaja molitev romarjev, tu doli se bori v strastnem srcu spomin na zapuščeno z željo po novem plenu. Pod murvo pred skrivnostno jamo, iz katere se sliši šumenje vode, se je vsedel novi carinar in velel tovarišu: »Povejte mi, kar veste, o lepi devojki in o njenem ženinu!« —

Tonio je vzdihnil: »Peče, grem in se napijem! Pojdiva k Bradašini.«

»Ni tu nobene igralnice? — Kako življenje! Pinke in bige. — Majhno starinsko gnezdo, žensk ne smeš pogledati, jezika ne razumeš. Pusti bregovi, divje skale, božja pot za bedake, službene poti v Karlovec in Trst ...«

»Bilo je tu par beznic o prihodu Marmontovem. Zaprl je vse, razen par boljših igralnic v Trstu, ker je sodil, da ne bodo škodile tam toliko domačinom, ker prihaja dosti tujcev. Na skrivnem se vrže seveda tudi na Reki kaj na mizo.«

»Torej zaprl je vse prejšnji guverner? — Red je napravil v tej barbarski deželi, pravite? — Govorili so čudne stvari o njem — je pa tudi čudno, če se vzbude slavohlepne misli v današnjem času? Tudi jaz upam, da se povzpnem na mesto višjega nadzornika.«

»Marmont si je pridobil ljubezen in hvaležnost Ilircev,« je pripomnil Tonio, »njegova dejanja so bila častna.«

II.[uredi]

Črne sajaste stene so se svetlikale v plamenu, ki je lizal kotel nad ognjem in črne ponve na trinogah. V kotlu so vrele in odskakovale rumene pene, v ponvah je šumelo in cvrčalo, po gostilni se je širil duh po olju in ribah. Gostilničarka je jemala z luknjasto žlico ucvrte ribe iz vročega olja in metala druge v ponve, ozirala se pogostoma na gosta, ki sta sedela v polglasnem pogovoru v kotu in sta pozabila na kuštrobradatega gostilničarja, ki je čakal, da jima napolni majolike nanovo. Kaj govorita in sklepata? — Tonio je dobra duša, dasi carinar, on ne skali ljudem vode, a ta novi, temu sije lakomnost iz oči. Treba bo paziti. Kdo ga je opozoril na Bedino selo? — Videl je Vido ... Zaljubil se je pogan neverni v zaročeno deklico — dregnil bo v sršenovo gnezdo — sitnosti bodo. In Kastička ne dovoli, da vzame Janko Vido — Janko bo bežal pred Francozi, kdo te bo čuval, Vida, dušica, pred carinarjem, kdo bo zakril lakomnim očem skrivališče prepovedanega blaga v Bedinem selu, kdo bo svaril seljane? — Da bi le ne bleknil Bradašina kaj nepotrebnega, neumni dedec se baha tako rad s svojo italijanščino, pripoveduje o svojih zakladih, se zagovori ... Zakaj sta šla včeraj na Kastvo? Pogledat, da ... Preplašita mi vse goste — vsak naših izpije in plača, če vidi carinarsko suknjo ...

Umne oči ima gostilničarka, dobra ušesa. Pogleduje, posluša, dostavlja v mislih: »Da bi vas nosil vrag!« — Polglasno se pogovarjata Tonio in Pompilio. »Zdaj ste videli,« pravi Tonio. Res je nekaj divjega na tej pokrajini in ljudeh. Videli ste Kastvo, katero imenuje Kastvan prestolnico Liburnije, dom starih pravic, nikdar premagano in kdo ve kaj še ... Kastav čepi nad morjem kakor orel, ki preži na svoj plen, res pripovedujejo Kastvanci, da so napadali njih predniki rimske lesove, da je živela v Kastvi ilirska kraljica Teuta, ki se je bojevala dolgo z Rimljani. In še danes se ozre potnik na ladji strahoma na začrnele, na polpodrte stolpove in zidove mesteca; voznik, ki vozi po neskladni cesti pod Kastvo, umolkne, posluša ... Marmont je sicer polovil roparske druhali, ki so plašile pod staro vlado Primorje, toda spomin na roparje je še vedno živ in zdaj se zbira v gorah nova družba uhajačev in skrivačev. Kaj hočeš z orožjem po teh raztrganih pečinah? Fantje so bežali pod staro vlado pred vojaščino in beže zdaj — matere pravijo, da niso vzgojile sinov za francoske vojske, sinovi slede rajši angleškemu vabilu ... To so Primorci, trdi kakor njih skale, sovražijo novo vlado, nove naprave, hujskajo jih avstrijski agentje, podpihujejo jih Angleži, prinašajo jim novice o nevšečnem našem položaju na Španskem, o preteči vojski z Rusijo. Videli ste Bedino selo nad Preluko, tri hiše in brane, malo polja med skalami, par trt.«

»Pravo skrivaško gnezdo sem vam rekel in vam pravim,« je poudaril novi carinar, pozorno ga je motrila gostilničarka.

»Sama beračija,« je zamahnil Tonio, »kako skrivaštvo? Baba Beda in lepa Kata kuhata in prodajata rože in mazila. Bedin in Katin mož delata in prodajata vesla, ogljarita, ribarita, brodarita. Imajo tudi ovce — tako se žive. Beda je razumna in poštena ženska, ve ti leka za vse bolezni.«

»Vračarenje je prepovedano.«

Tonio se je nasmehnil: »Ne poznaš praznoverja teh ljudi. Nikdo ne bo ne pričal, ne tožil. Verujejo, da jim učini, da jim naredi, da oslepe ali da izgube živino. Da bi tožil kdo Bedo, se vzdigne vsa Kastavščina nanj. Pa tudi gosposki jo časte in hodijo k nji po zdravila, prihajajo iz Kranjske in Štajerske, preko morja.«

»Zastonj ne bo to,« so se zasvetile lakomno Pompilijeve oči, »mora se nabrati lepa dota za Vido.«

»Naj te ne skrbi, carinar, Vidina dota,« je zamrmralo od ognjišča, carinar pa je premišljeval: »Pa zakaj so se naselili ti ljudje tako na samem? — Spodaj Preluka, za njimi, nad njimi pečina?«

»Vprašajte Tonko. Ona pozna vse rodbine tri dni hoda krog Reke in ve zgodovino vsake do tretjega roda in devetega kolena. Bradašina pa vam pove povest vseh zakladov, ki so na Kranjskem, po otokih, in sploh kje na svetu, on je velik kopač takih začaranih dragotin. Ohej Tonka, kaj niste še gotovi s kosilom? Gospod Ponti želi vedeti, kako je prišla baba Beda nad Preluko. Ribe, polente, vina in razgovor! Bradašina!«

Oglasilo se je od ognjišča, oglasilo se iz veže: »Vaje, vaje gospod!« — Lokambre in sardele so se svetile na lesenem krožniku na mizi, majolike, polne črnega istrana, so se smejale žejnim. Bradašina si je potegnil z rjavo roko preko nemirnih rdečkastih las in brade, poškilil je zvito neumno na majolike in sedel gostom nasproti. — »Ne govori neumnosti, Bradašina!« ga je udarila žena po rami, ko je postavila predenj krožnik rib in polente, in se je usedla na njegovo stran. Pompilio je pogledal pozorno Bradašino, ki je begal in škilil z drobnimi očmi po majolikah in po gostih. Tonio je pojasnil Pompiliju Tonkine besede: »Kregata se vedno, on pripoveduje čisto neverjetne reči, ker je praznoveren in neumen, ona pa je zelo modra, preprosta žena.«

»Povest o Bedinem selu, gospoda, ni vesela povest,« je začela Tonka in že jo je prekinil mož: »Ubil Bog vse čarovnice!« — »Molči bedak!« — se je okosila Tonka in sunila moža s komolcem, »Beda je poštena žena, ki je pomagala marsikomu; zato misli neumni svet, da zna čarati, kdor pozna lastnosti trav; to je pač žalostno. Vidite torej, gospoda, carinarji, to so vam v Kastvi ponosne meščanke, ki ne trpe poleg sebe kake žensk iz slabe rodbine ali vasi — no, to je tako tudi drugod, mislim — a Rade, Antonov sin iz Kastve, se je bil zagledal v Brgudčanko, one zmerjajo Kastavci za Čiče. Oče je rekel ne, Rade je trdil svojo. Čakala sta. Prišla je kužna bolezen in pobrala je v osmih dneh oba stara. Rade se je oženil. O mladi so pa raznesli hudobni jeziki, da je naredila starim — da je čarovnica!«

»Pa je tudi!« — je udaril Bradašina po mizi. »Kako bi pa poznala vsako travo in vsako bolezen, da je niso naučile vile. Kako bi imela tako lepo hčer in vnukinjo, da ji niso kumovale vile? ... Eh! Kastvanci so jo kmalu spoznali — kamor je stopila, ni rastla trava, kar je pogledala, je obolelo« ...

»Molči vendar, čarovnjak! — Beda je prestala toliko zla v Kastvi, da bi lahko napisala celo knjigo o tem« ...

»In Kastvanci niso prestali? — Ovce so cepale kakor muhe, otroci so umirali ... Kastvanke so naredile metle iz leskovih šib in napodile neki večer, ko se je mladil mesec, Radičko tja doli do Preluke, razbili in vrgli so preko zidu njeno pohištvo in prekadili so celo mesto z brinjem. Radiča ni bilo tisti dan doma« ...

»In podile so ubožico skoraj nago in boso po skalovju« ...

»Morali bi jo bili sežgati, kakor onih štirinajst, katere so sežgali leta 1716, v Kastvi na Sodnem trgu — pa bi bil mir. Tako se je pa razpasla pri nas čarovniška svojat tako, da ji ne more nikdo do živega, in so morali prositi duhovniki kastvanski škofa, da jim dovoli močnejše zagovore — tako so ukrotili nekoliko te ženščine. Zagovorjena je tudi Beda, vendar dela Kastvanom jezo in sramoto. Ker so jo iztirali iz Kastve in ker je bila glavna njena preganjalka mati Kastičke, se je maščevala nad njo. Pomislite: Kastička je imela sestro, katero so zaročili s Perom Draganovičem iz Moščenic. Ta Pero vam pride v Kastvo k nevesti, a njegova mati ga pošlje k Bedi po lek za bolne noge. — Pero je videl Kato — in zgodilo se je, kar je nenavadno pri nas — ženin je zapustil zaročenko ... Šel je namesto v čast v nečast, doma niso marali čarovničine hčere, priženil se je nad Preluko v to gnezdo čarovnic. Pa to ni bilo Bedi dovolj, dasi je umrla zapuščena Kastičkina sestra sramote — rekla je, ko so jo podili iz Kastve: ‚Pomnili me boste!‘ ... In pomni jo Kastička — pomni. Vzgojila je starejšega sina Janka v krasnega junaka, hvalila se je, da ga oženi s plemkinjo, on pa se je zagledal v Vido ... Čari so vam to, gospoda, čuvajte se.«

»Molči vendar, bedak,« se je razjezila Tonka. »Kakšni čari so to? — Namenjeno in sojeno je tako: Vidiš človeka in ni več drugega zate — moraš za njim — bilo, kar bilo. Rade si je bil sezidal dom nad Preluko, ker mu je to na rokah za na Učko in na morje, ker vidi lahko Kastvo, naslonil je hišo na skalo, prihranil si je delo za zid. Radička je rekla, da jo bodo pomnili ljudje, ker jim je pomagala rada v bolezni in jim pomaga. Res je čudno, da se je zaljubil Pero ravno v Kato in je pustil Kastičkino sestro — čudno je, da sta se sešla Janko in Vida, pa to ni čarovnija, to je božja volja: Premine naj staro sovraštvo in vzraste naj nova ljubezen« ...

»Menite, da je to mogoče?« vpraša hlastno Pompilio. Prodrle so ga razumne Tonkine oči, resno je odgovorila preudarna žena: »Zvesti ljubezni pomore Bog! — Kastička ljubi sina Janka, ne bo ga pustila v vojsko — oženjenega ne jemljejo zdaj — upati je, da izprosi mater, oče ne bo branil, če dovoli ona. In če ne ... Počakata pač. Zaklela sta se na sveto knjigo, Vida nosi že dva prstana. — Kadar je prstanec poln prstanov, takrat je čas poroke.«

Carinar je povesil glavo pod prodirnim pogledom Tonke, ki je nadaljevala: »Sami veste, kako je to gospod, gotovo imate doma ženo in rodbino, berem vam z obraza, da ste okusili srečo in pelin ...«

»Jaz oženjen!« — Pompilio je planil: »Ne, nisem oženjen!« Umiril se je pod svarečim Tonijevim pogledom in se smejal pikro: »Da, prav imate: okusil sem pelin — sreče nisem okusil — one sreče ... Da vidiš človeka in čutiš, da je ta edini, ha, to se primeri res lahko tudi še meni — pa to niso čarovnije Bradašina!«

Trdo je udaril gostilničar po mizi: »Čari vam pravim, samo čari! ... Zato da se jezi in krega vsa Kastavščina, kajti Kastička se je zaklela pri duši in večni sreči, da ne bo hodila nikdar Bedina vnukinja po njeni hiši, Janko se je zaklel pri Bogu, da ni zanj druge. — Rečem in povem vam, gospoda carinarja: Čuvajta se čarov! — Prišli ste v deželo čarovnic, v kraj, kjer vladajo še vile. Glejte, da ne stopite v vilinje kolo ... One si ga narišejo na križempotih, one plešejo tam kolo in pojo ... Kdor stopi na tak križempot, kdor vidi in sliši vile, je izgubljen — vse dni bo taval zmeden okoli — iskaje nečesa, bolan na duši in na telesu, ali pa izgubi zavest, leži v vročnici, umrje, ne da bi spregovoril. Eh, polno je takih zgodb, da vam jih naštevam, ni dovolj dveh noči. Po naših gorah, po morju plešejo luči — ne glejte jih, ne hodite za njimi ... Čarovnice so, ki vas kličejo v nesrečo, ki mamijo na morje in na gore, kjer vas raztržejo vešče in vodomci — eh, izkusili smo tu že mnogo tega ... Zato pazite, s kom govorite, na kaj stopite — sicer si nalezete bolezen. Zapirajte dobro svoja vrata, napravite na nje znamenje, postavite pred vrata stol, tako da moli noge navzgor, da ne prideta k vam ne mora, ne volkodlak. Če srečate krivogledo staro ženo, pokažite ji roge ali pa stisnite pest v žepu. Pri nas na Gomili — da veste — so same copernice, če vas pogleda katera, ste nesrečni tisti dan. — Če vas hvali kdo in ne pristavi: Ne bodi vam v zlo! — pljunite hitro preko rame, da vam ne naškodi zavist.«

Smejala bi se bila carinarja, da se nista spomnila, kako razširjena je tudi po Italiji vera v zle oči, da se nista spomnila, kako pogostoma so gorele tudi tam grmade, na katerih so sežigali čarovnice. Umolknila sta, duh se je vračal v dom, k nekdanjim težkim dnem, k dejanjem, storjenim kakor pod vplivom zlobne čarovniške moči ... Vzdramila ju je Tonka s karajočim glasom: »Kaj vama nisem rekla, da ga ne poslušajta! — Zmede vam glavo ...«

»Kar sem izkusil, sem izkusil ... Podile so me vile in volkodlaki po Učki, ko sem iskal zaklad ...«

»Kak zaklad?« — so zažarele lakomno Pompilijeve oči. Tonio se je naslonil na zid in se stresel od smeha, saj je poznal te poti Bradašine, iz katerih je prišel praznoverni in delomržni mož navadno raztrgan in povaljan domov, Bradašina pa, vesel novega poslušalca, si je pogladil brado in poškilil v majoliko in začel važno:

»Zakladov je polno po gorah in po jarkih, po pokopališčih, pod cerkvenimi lipami ...«

Jezno je vstala Tonka in zaropotala s posodo, svareče je pogledala moža, proseče je rekla Toniju: »Branite mu vendar, da ne razklada vseh svojih neumnosti, novi gospod ne ve še, da ima opravka z bedakom, ki sanja s polno glavo vina in pripoveduje svoje sanje za samo čisto resnico.«

»Molči,« se je zadri mož nanjo, »videla boš, ko pripeljem enkrat sod z denarjem«, in zvito je namežiknil Pompiliju, ki je porinil majoliko pred njega in silil: »Pripovedujte!« »Zakladov je vse polno — ali čuvajo jih vile, zmaji, kače, čarovnice, čuva jih sam vrag — varuj nas Bog pred njim,« je začel Bradašina resno, Tonio se je tresel od smeha, žena za ognjiščem je mrmrala in ropotala s posodo.

»Največji zaklad pa je nekje pod Učko goro, tako pravi poročilo. Govore, da je v gadji jami na Školju sv. Marka, govore, da je pod podrtinami cerkve na Lošinju — jaz sem ga pa videl, sem videl uskoški zaklad ...«

»Kak zaklad je to?«

»Ste že slišali o Uskokih, gospod Pompilio?«

»Bili so gusarji.«

»Kakšni gusarji?! Junaki so bili. Nekoč vam zaplenijo doževo ladjo, na nji dobe dvanajst kotlov samih benečanskih zlatov, samih suhih benečanskih zlatov ... Uskoki so vedeli, da jih bodo lovili Benečani — zakopali so zlato in si prisegli, da ne izdajo, kje je. Benečani so ulovili in pomorili Uskoke, niso pa mogli izvedeti, kje je zlato. Kopalo in iskalo ga je že tisoč ljudi, jaz sem ga pa videl, gospod.«

Gostilničarjeva glava se je sklonila, oči so strmele predse, kakor da vidijo blesk zlata, roke so grabile po mizi. Tonio je izbruhnil v nov smeh: »Zakaj niste držali kotlov, Pepo?«

»Zakleli so ga Uskoki s tako kletvijo, da morda ni še zrastel les za zibelko tistega, ki bo dvignil zaklad. Vidite, jaz sem iskal ... Dobil sem črnošolca, ki je imel črno knjigo, v kateri so popisani vsi skriti zakladi; ta je pozvedel, da je uskoško zlato pod Učko. Na Kranjskem je mož, ki ima šibico iskalko. Take šibice ne zna vsakdo narediti, njen roč mora biti iz javorjevega lesa, roglji iz oljkovega, urezana mora biti gotovi dan in gotovo uro ... Po tega Kranjca hodi vse, kar išče zakladov, kajti v roki drugega je šibica brez moči. Šel sem ponj ...«

»In plačal si ga drago,« je mrmrala žena, »veste, da ne najde nikdar nič, potne stroške pa mu je treba povrniti; če bi kaj našel, dobi polovico.«

»Molči, molči!« je mahal razjarjeni mož, »kar sem videl, to sem videl. Nad Veprincem je kotlina. V to kotlino sva prišla s Kranjcem. Ko sva hodila po Učki, je jela šibica migati ... Pripravi vse za kopanje. Saj veste, da ne smeš spregovoriti pri takem delu, vrag pa izkuša, da te zmoti ... No! ... Narediva ris in izkopljeva jamo, čakava in moliva. Ko pokažejo zvezde polnoč, zagrmi po gori in v kotlini ... Skala razpoči, pokaže se nam dvanajst kotlov, polnih zlata — poleg kotlov stoji vrag z veliko kuhalnico, velik, ves porastel ... Reži se v nas in reži ... Midva pa moliva, mrtvaški pot na čelu ... Samo še hip, pa bi bil moral popustiti vrag in zlato bi bilo naše ... Kar se ti naredi na robu kotline velika senca, nekdo reče: »Dober večer, Janez!« — in Kranjec, ki je videl nenadoma soseda iz svoje vasi, se je začudil glasno: »Juri, kako pa prideš ti sem?« — Zlato je izginilo, vrag nam je pokazal osle ...«

»Pijan si bil bedak in si sanjal.«

»Šibica se ne zmoti. Kranjec je hodil s svojim očetom po kraju, kjer bi bil moral biti zaklad. Pri velikem hrastu začne migati šibica ... Kopljeta — ne izkopljeta kakor kamenje. — Tisto leto pa je treščilo v hrast — v njegovem pepelu so našli raztopljeno srebro ... Vrag čuva svoje zaklade ... Šel sem tudi v gadjo jamo ... To vam je groza, kača pri kači, kraljica ima krono na glavi in zlat ključek v žrelu, je debela kakor morski som in strašna kakor devet zmajev. Med kače moraš stopiti, vzeti kraljici ključek iz žrela, potem se izpremeni kača v lepo devico in pokaže črna, železna vrata ... Odpreš z zlatim ključem ... Tam je uskoški zaklad, tam je lepa devica, ki te objame ...«

»Dedec stari, da te ni sram,« je kriknila žena, »objamem te jaz s palico ...« Mož pa je nadaljeval vneto: »Grem s sosedom Matetom iz Brajde.«

Mesec je bil v zadnjem krajcu, morje črno in jezno. Komaj, komaj, da sva pripela čoln na Školjič. Bližava se gadji jami ... Pomagaj sveti Rok! ... To vam zapiskne v zraku — v strahu pozabiva zarotilnih besed — cela jata razljučenih kač skače na repu stoječa za nama, midva po obrežju — kače se izpremene v velike pse z gorečimi očmi, volkodlaki in vodomci ...«

»Ves razpraskan in raztrgan je prišel domov,« je vzdihnila Tonka, njen mož pa je poškilil v Pompilija in šepetal: »Še so zakladi in dobiti jih je treba. Zakopali so jih ljudje tudi takrat, ko so prihajali Francozi, — pravijo, da je bil zaklad v jami, kjer stoji Bedina hiša, — ona hiša je namreč na jami, iz jame pa gre hodnik na morje, tako mi je pravil moj oče ...«

Živo je planil Pompilio: »Jama!? — Skrita pot?« — Ali Tonio se je smejal iz vse duše in Tonka je rekla jezno: »Če ste pametni, ne poslušajte bedaka, on si izmišljuje vse sproti, njemu je pod vsako hišo jama in vsaka jama je skrivališče zakladov.«

»Domačini so pa vendar skrivali zaklade, to sem že slišal na Francoskem,« — je pripomnil Pompilio lakomnega pogleda. — Gostilničar je kimal, žena je vzrastla jezno: »Kakšne zaklade naj bi bili skrili? — Bežali so res ljudje strahoma, zlasti prvič, ko so prišli Francozi, poskriti pa tudi takrat niso imeli kaj posebnega, dolga leta vojne so spravila deželo v siromaščino. — Zdaj pa izgublja denar ceno. Kak zlat ali srebrnjak dobiš še od mornarjev, sicer je večinoma bakreni repar po rokah. Odkod denar, ko stoji večinoma vse — samo nabiranje novincev se vrši redno, za to, da ne gredo fantje iz dežele, se skrbi — vendar beže obrtniki preko meje, ker so bili oproščeni vojaščine, zdaj pa mora vse, vse pod orožje.«

»Res je to,« je pritrdil Tonio. »Zlata in srebra ni skoraj nič v deželi, razen angleškega. Avstrijski papirji so prepovedani, neveljavna je kupčija in pogodba, ki je plačana ž njimi, iščemo in jemljemo jih pri bankirjih in trgovcih, Ilirec ne more ne plačati, ne terjati, kar ima v Avstriji, Zdaj je prišla v Ljubljano komisija za urejevanje tostranskih in onostranskih terjatev in dolgov. Raztrgana je skupnost dežel, katere so vezale stoletne vezi, stara pota trgovine so zaprta, nova še niso ustaljena — črez par let se bo pač širilo tu blagostanje — za sedaj pa ne boste našli tu zakladov, Pompilio.«

»Ne?!« Skrito je šinil usmev preko strastnega obraza. Kaj ga ni že našel? — Zaklad pod Učko. Zaročena je, kaj njemu to mar? — Koliko vezi se je razdrlo v času revolucije in cesarstva ... Vse je novo, vse je prevel duh svobode, — zakaj bi se držali tu zastarelih nazorov o večni zvestobi? — Zaklad je pod Učko. Čudno leži malo selo pod pečino nad Preluko, tri hiše in borno polje. Izgnanci so se naselili tam, trije izgnanci, trije sumljivi ljudje, Tonio je dobra duša, Tonio je slepec ... Pompilio vidi in sluti, si pomaga do visoke službe in krasne žene.

III.[uredi]

»Stopil si v vilinsko kolo in zmedle so ti vile razum, tavaš okrog in ne veš, kje si.« — Prav ima Bradašina: Čarovita divja pokrajina je polna čarovnic. Zaklad je pod Učko, čuva ga desetoglavi zmaj, staro poštenje, čuva ga vitez kapitan Marko. Pompilio nič ne ve, kdaj in kako mu mineva čas. Že je leto, kar je bil prišel na Reko, a nič si ni opomogel, nič ni izvršil, komaj da opravi redoma svojo službo. Saj mu šumi po glavi in srcu, ga podi v staro Kastvo, ga vleče v Preluko, ga spremlja na poti v Karlovec in Trst — Vida. Plašno se približa zamišljenemu Margaritina senca, boleč otrokov jok se oglasi — toda sence neljube nekdanjosti prepodi beseda, polna čudovitega čara — Vida.

Čoln hiti od Reke na Preluko. Jeseni, pozimi in pomladi. Poletni žar, jesenske vihre, niso ustavile plamenečega srca. Včasih spremlja Pompilia ves obupani Tonio, ki ne more in noče umeti nakane tovariša, ter ga svari in se boji. Zaman, Tonio. Devojka mora biti Pompilijeva ... Zvijača, vztrajnost, nasilnost pridejo do zaželjenega cilja. — Žarko sije poletno solnce. Močan obmorski duh veje po nabrežju, razbelile so se skale, oseka odkriva dom ribic, razgrinja alge. Lahno se ziblje čudovita morska ravan, nosi lesove od bregov do bregov. Na veliki topničarki pred Reko vihra francoska trikolora, mimo nje hite ribiške ladje, lošinjske male barke.

Čoln hiti od Reke na Preluko. Sam sedi v njem Pompilio, uravnava malo jadro, se ozira v svoj cilj. Morje se zajeda v stari, že Rimljanom znani kamenolom in pristan, tam vodi stezica med rdečim brinjem in robidami, vije se grapava navzgor do Kuka, do skale velikanke, nanešene od vil, cepi se tam na tri roke: Prva vodi k samotnemu selu nad Kukom, druga k vrelcu, ki priteka iz srca Učke gore, kamor hodita po vodo Vida in Darinka, tretja se vije na dom orlov in sokolov, na Učkin razneseni vrh. Morje ziblje skale v Preluki, ziblje v njem zasidrane ribiške čolne in vprašuje: Po kaj hodiš, carinar, na Kuk? — Zasovražena je tvoja suknja, mrzek je inostranec domačim, izprošena je lepa Vida!

Ali ljubezen upa, strast želi ... Izpremenilo se je mnogo v teku leta v zunanjem svetu, izpremenilo se je tudi v malem krogu. — Napoleon je nabral armado, pred katero se trese Rusija, ki se je upala izzvati jezo mogočneža. Na Ruskem, v Aziji zada Napoleon Angliji poslednji udarec, potem bo vladala svoboda vsemu svetu.

Potreba velike armade je klicala Napoleonove podanike v orožje. Umaknil se je novačenju, kdor se je mogel — umaknil se je tudi kapitan Marko. Angleško ladjo vodi, skrivaško blago izkrcuje. Mnogo ladij in blaga so že zajeli Francozi Angležem — ali vedno nove pošiljajo Angleži, vse z oboroženim moštvom. Vsak angleški mornar je francoski sovražnik, če je na angleški ladji Ilirec, je upornik.

Večkrat se vnamejo boji med francoskimi stražnimi korvetami in angleškimi briki. Premagano angleško moštvo gre v ječo, kapitan izgubi brod — zasačen Ilirec gre v smrt — v smrt Marko ...

Strogo postopa vlada z begunci, pa ne ukloni trmastih glav. Izurjeni mornarji so Primorci, svet ne pozna boliših, pa zaman jih vabi oglas v cesarjevo mornarico. Ne mami jih obljuba, ne straši jih kazen, oni poslušajo podpihovanje Avstrijcev, jemljejo angleško zlato in pojejo o svojem kraljeviču Marku.

Visoka hiša v Kastvi je zdaj dom žalosti, tiho selo nad Preluko je dom hrepenenja. Pošte gredo od mesta v selo, polne sovraštva, bodeči noži, solze gredo od sela v mesto, solze nedolžne, užaljene duše. Nikdar ne bo dobro zate, Vida — pojdi, zapusti ta kraj z možem, ki te ljubi ...

Ne še? ... Prišel bo čas ... Se ni najhuje, še ni umrl Marko ... Kastič je našel grob v globokem morju — pravijo vsi, da mu je naredila Beda. Marko je izginil, dasi pozna postavo, ki prepoveduje, da bi se umaknil iz svojega okraja, ne da bi vedel za to predstojnik okraja.

Vsak okraj mora dati gotovo število vojakov — ako manjka kakšen, počaka njegov oddelek. Vojak ne čaka dolgo, odgovorna je občina in očetova hiša za begunca — kazen gre od dvesto do petnajsttisoč frankov, morala bi jo bila plačati Kastička ... Oglasil se je mlajši sin, Markov brat, ne da bi vedela mati, je odšel v Ilirijo — menil je revež, da je rešil brata in hišo — toda Marko služi Angležem — je zapadel smrti, njegovo imetje poginu. Videli boste vsi, mali in veliki, kam pride, kdor se ustavlja mogočnim Francozom.

Sicer trdi Tonka, da vozi Marko samo po Srednjem morju, da bi bil neumen, da bi prišel sem. Toda Tonka ne ve, kaj je ljubezen, ne ve, kako kličejo rjave oči preko morja. In priklicale ga bodo ...

Morje šumi. Ne vidiš mladih žensk po Kastavščini, pokritih s črnim robcem? Vdove so, ki niso imele moža, vse življenje žaluje Kastvanka za ženinom, zaman bi bila Pompiliju Markova smrt.

Imamo vlado in oblast, imamo carinarske oči. To selo je skrivaško gnezdo. Bedina hiša je vzidana v skalo in tamkaj, pravi Bradašina, je jama, ki skriva zaklad. Večkrat že so izginili begunci in skrivači brez sledu. Kam?

In Bedino premoženje, kje je? — Ni zlatnine, ni denarja, samo par bal platna in nekaj plaht. Vendar hodijo že pol stoletja Primorci in Kranjci k vračaricam. Vedno se vali dim iz strehe babe Bede, vedno meša in mrmra, vedno suši in spravlja Kata. Ničesar ne trošijo — vse pridelujejo. Ded dela opanke, ogljari in ribari. Zet mornari in izdeluje vesla. Vida prede in tke. Stari Andre in Rok hodita na morje — Bog ve, zakaj samo do Lošinja? Darinka gre večkrat z očetom na Kranjsko po predivo, — Oh! počakajte! — Stopil bo carinar pred vas — ali Vido — ali vi vsi v pogubo ... Ni tako neumen Pompilio, dasi ga slepi ljubezen ...

Čakajte! — Ponižen in potrpežljiv je Pompilio. Zdaj se zadovoljuje, da spleza do Kuka, da sreča in pozdravi Vido: »Božja pomoč, devojka!« — da mu odzdravi ona ponosno: »Bog z vami, carinar!« — Ako dobi Marka, bo pela druga pesem ...

Kača črnica se solnči na stezi, brinjevka kljuje, a ne odkljuje jagode, pogorelček odpira kljun, a ne zapoje. Še stoji solnce visoko pod goro. Pompilio lazi po stezi, se plaši črnice, se brani kopin.

Žvižg jastrebov ... Kje je ptica? ... Žvižg se ponovi pod Preluko, se oglasi pri Voloski. Pompilio se ozre na morje. Od Beršeca jadra ob obrežju ladja, ne more je še razločiti. Pod Volosko so ribiči — a a a ... Ribiči se kličejo z žvižgi na lov ... Topničarka je pred Reko, pod ustje topov, o belem dnevu ne bo prišel ...

Drči po skalah. V naglih skokih prihaja navzdol Rok, v platneni široki srajci in modrih hlačah, vrat razgaljen, na rami mrežo. Nič se ne začudi, ko zagleda ostro motrečega carinarja, hladno pozdravi: »Bog z Vami! — »Kam, Rok?« — vprašuje ostro Pompilio, »Na ribe. Žvižg me kliče, obeta se dober lov.«

Že drči navzdol. Jezno gleda carinar za njim: »Čakaj, dečko! Zastavim ti lov. Dober vojak boš, tu si mi na poti ... Vse to ribarjenje se mi zdi danes čudno. Ribiči vozijo sem in tja, mečejo mreže, jih potegujejo, kot bi se igrali ... Rok je že na vodi, vesla. Migajo mu. Hiti. Kmalu bodo vkup ... Zdaj veslajo vsi proti sv. Jakopu ... —

Carinar je obstal, na obrazu se mu je zazrcalila misel. Obrnil se je navzdol, opazovaje od Bršca prihajajoči brod in ribiče, samo včasih je pogledal na Kuk, in ko je zagledal tam bele rokave, se je nasmehnil zavistno zlobno: »Prikliče ga! — Da gleda tako za menoj, hitel bi tudi jaz v naročje smrti ... — Morda nocoj? — Pokličem prijatelje, ki me čakajo pri Bradašini.« —

Na Kuku stoji Vida Katina, z bačvo vode na rami, in gleda naporno na morje, roki s pletivom počivata. Prihitela je od studenca, ko je brlizgnil znani žvižg. — Darinka je pustila vodo in tekla domov, vedoč, da odhaja Rok.

Nekaj neskončno milega je razlito nad čakajočo deklico. Čisto in belo je njeno krilo, lepo se prijema ramen pisana ogrinjalka, bele volnene nogavice, opančici, vse je prešito z modro nitjo, obročka dva na prstu pripovedujeta, zakaj je tako žalostno mlado lice: Zaverjena in izprošena je deklica, a kdaj bo še svetli dan poroke, poln mora biti prej prstanec prstanov, ženin pa je na daljnem morju. Napredena, stkana in sešita, sešteta in na rovaš je zapisana bala, poroki pa brani materina kletev: »Tako mi Bog pomagaj in sveta Lucija! Nikdar ...

Se li ustavijo kdaj bela jadra pod Preluko, ali stopi begunec prost na domača tla? Nikdar, dokler vlada tu Francoz — nikdar! — Hite kdaj viloviti konji, nakiteni svatje iz Bedinega sela v Preluko? — Nikdar, je rekla Kastička, nikdar! — In žalost je zdaj v ponosnem mestu, kakor je v bednem selu, žalost je povsod enaka gospa svetá!

Tam gori ne zveni več veselo nabijanje kotlov. Prazna stoji delavnica, gospodar je utonil na poti na sejem v Spljet, pomočniki so ušli vojaščini v Avstrijo — in najhujša rana materinega srca — mlajši sin, ljubljenec materin in Markov — on je v vojski, ki gre v neznane, mrzle kraje ... Dobro, da ne Marko, dobro, da ga ni ...

Vendar ga kličejo oči in srce: »Marko, moj kraljevič!« — Oči željno slede jadrom, ki gredo od otokov do otokov, gredo proti Dalmaciji in Turški, se vračajo na Trst, gredo v velika, daljna morja: »Nesite Marku pozdrave tožnega srca!«

Pa dobro, da te ni tu, Marko. Bolj varen si v daljavi, nego bi bil tu. Zdaj ne gledajo več ne na leta ne na rodbino, zdaj so razglašene trde, nove postave, udarec v srce vernega naroda, zdaj straži morje ilirsko brodovje, narodna straža in nji prideljeni vojaki. V tri dele je razdeljeno brodovje — topovi groze v Zadru, Dubrovniku, Kotoru, v Piranu, Rovinju in Pulju — vendar se rogajo temu angleške ladje s kapitani domačini ...

Dobro, da te ni, Marko. — Zlato svetinjo je dobil kapitan Radivojevič od Francoza za verno službo — angleški kapitan ječo in sramoto. Dobro, da te ni. Ovaduštvo cvete vsled nagrad — raste pa tudi jeza in pogum.

Bliža se brod od Bršca, trebušast je, gibčen in uren. To bo skrivač — klical je žvižg. Brez strahu izkrca, kakor že večkrat, pod Učko. Prišel bi v Preluko, a ni varno, kar straši tod carinar.

Ni varno, Marko, ni varno! ... Huda postava zadeva begunce, še kapitan, ki ga vzame na brod, izgubi ladjo in čast, služiti mora na vojnem brodu kot prostak. In begunec v angleški službi? — Razbobnal je boben po Kastvi in po Veprincu, klical je po otokih in gorah: »Vsak Francoz, ki nosi orožje zoper Francijo, zapade smrti, njegovo imetje se zapleni!«

In Francoz ne piše svojih postav za šalo. Aprila je prinesel list, ki se tiska v Ljubljani, vest, ki je pretresla mater vsakega begunca, pel jo je boben od otoka do otoka, od gora do gora: »Peter Splivac iz Jelce na Lesini je bil zasačen na sovražnem brodu in je bil obsojen od vojnega mornariškega sveta na smrt po § 75 zakonika ...«

Ustrelili so ga v Trstu ... Kakor onih dvatisoč tržaških brambovcev, ki so branili Trst o prvem prihodu Francozov in so izginili v reki krvi, ki poplavlja svet že toliko let. Kar pomni Vida, je vojna in nemir. In to selo tako samo ... Boji se Vida carinarjev, orožnikov ...

Vedno lazi Italijan po Preluki, zalazuje Vido, se dobrika materi. Grdo ga gleda babica, ne odgovori mu ded, dvigne oče veslo. Mati pa se pogovori ž njim, ga sprevaja žejnega preko voda.

Da bi že bila v Kastvi! Kako stremita za tem ded in babica, da se vrne častno vnukinja, odkoder je odšla sramotno babica. O, kako je borno revno to selo, ki ni vzrastlo kakor druga iz sorodnih rodbin, kjer je zgradila hiše in naselila ljudi samo potreba.

V skalo, iz skale si je postavil ded hišo, ko ga je zapodila zloba in neumnost iz rodnega mesta. Pri tleh prostoren hram, nad njim mostovž, velika kuhinja, dve sobi in čumnata, ki ima skrit vhod v jamo ...

Izgladil je bil ded sivo skalo, v košu na hrbtu mu je prinašala babica prst in gnoj. Porval je rdeče brinje in zasadil je trto in oljko. Nad dedom je zvijal kremplje razsrjeni orel, sovražno je skovikala iz jame pregnana sova, grozeče so frfotali veliki netopirji, bučalo je votlo iz jame, veter je vil brinje, jezno se je penilo od spodaj morje.

Babica pa je naredila križ iz oljkove veje in nabila ga je nad vhodom, kropila je z vodo iz krstnega kamna in govorila: »Šla je Devica sred polja, mirujte, moči gora in voda ...«

Duhovi so mirovali. Le včasih je trkala in tožila utopljenčeva duša. Babica je vzela vodo vseh svetih in govorila: »Vrni se v miru, brat; sveta voda ti kropi veliki grob ...«

Hudi časi so, kar pomni Vida — babica pravi, da so bili hudi takrat, ko se je bila tukaj naselila. Vojna, pomor in žalost so hodile po deželi. Sedem let sta se bila Marija Terezija in Prus. Vojaki so se vračali pohabljeni, prinašali so neznane bolezni. Konjska mrzlica, dvanajsti lišaj, rdeča in ogrska bolezen so mučili in pobirali ljudi. Človeka je treslo in treslo, bledel je, vlekel se je kakor senca; človek je dobil rdeče petehe, gorel mu je drob, počrnel in posušil se je jezik.

Babica pa je lazila po Učki in je nabirala čudovito astramontano, sivo rubijo in lečni koren, ob morju je dobila pisanih alg, preko morja je dobila dišeče skorje, pod Kukom se je nudilo brinje. Prihajali so in prihajajo po leke in po svete. Za uroke, za strup, za začaranje. Kadar potrebujejo babice, jo časte; kadar so ozdravili, zmerjajo vražarico; kadar jim pogine žival, groze čarovnici ...

Da bi že mogla od tu! V kraj, kjer ne bi zmerjale matere vedmine hčere, v kraj, ki ne pozna mračne vere v čarovnice. Akam, Vida, ko si navezana na tu za veke?!

Kaj je nakrat z bregantino, ki je plula mirno ob bregu? Splašila se je ptica, pokaže in se skrije ob ovinkih. Glej! Francoz! Reška topničarka! — Čuvaj Bog mornarje! — Kdo jo je klical, kdo je ovadil ? ...

Carinar! Bridko se stisne dekličino srce. Zakrije si obraz — meni, da bo zagrmel zdaj, zdaj strel. Tiho? — In nič se ne razburi v Bedinem selu?

Pogledala je plaho na morje, Bregantina je izginila. Veselo je vzkliknila: »Dobrega pilota imajo! — Zdaj naj jo išče Francoz!« 


IV.[uredi]

Solnce se spušča žareče v zaton. Hrasti zatrepečejo po gorah, skale žare, morje, otoki, oblaki. Vse plava v čudovitih utrinkih rdečkaste luči. Jadra po morju so kakor prikazen sanj, borne ribiške vasi med skalami obrežja se izpreminjajo v čarovita mesta.

Tudi vrh jambora v skritem zalivu pod Moščenicami žari, pa ga ne vidi topničarka, ki plava proti Promonturi iskaje izginule barke. Zakrivajo jo bukve in velikanski kostanj ob ovinku, ki zapira in skriva vhod v zaliv.

Na krovu je živahno. Jadra so povezana. Mornarji in ribiči razkladajo in nakladajo. Vsi govore en jezik, vseh obrazi nosijo pečat teh krajev, vsi se ozirajo zaljubljeno v mladega kapitana, ki izprašuje, pripoveduje, zapoveduje: kam bale sukna, bombaža, vreče kave, sladkorja in inozemskih dišav.

»Carinar hodi na Preluko? — Navijem mu ušesa, tako mi Boga! — Varujem naj se? — Ustrele begunca? — Imeti nas morajo. In moja mati? — Še nocoj jo hočem videti, moja mati je, vdova je neboga. In moj brat? — Ne vidiš ga, Rok? — Ne? — Čudno. Včasih me zaskrbi. Vendar vem, da ni še v letih vojaške dolžnosti — tačas pa fantje: Veje od gora, prihaja od morja. Ne bo strašil več dolgo tukaj Francoz. Združijo se Anglija, Španija, Avstrija in Rusija — ni nas pozabil naš stari car. Če nima Avstrija morja, nima življenja, mi smo odrezani od svojega srca. Fantje veseli! Krasne so poti po morju, krasno je naše življenje. Drugi naj sade brokole, drugi naj beže v gore. Hej, kako hite angleška jadra! Hej, kako žvenklja angleško zlato! Zakaj si ne bi pomagal, dokler si mlad, zakaj ne bi kljuboval, dokler te sili k temu uporna kri ? — Kdo bo zapovedal sinu morja njegove poti? — Sam hitiš rad v vihar!

Napoleon je zaprl z mogočno besedo morje. Na Angleškem propada trgovina, drugod pogrešajo bombaž, blago iz kolonij. Na Francoskem izdelujejo sladkor iz pese, grozdja, koruznih stebel, javorjevega soka, kavo kuhajo iz korenin in žira, učenjaki izkušajo nadomestiti indigo, razpisane so nagrade za iznajdbe domačih nadomestkov za uvoženo blago, veliki cesar in vojskovodja je postal trgovec in tvorničar, umni gospodar razmetava milijone narodnega premoženja in krvi, da doseže, kar mu narekuje slepo sovraštvo.

Sežiga zaplenjeno angleško blago pred oblastniki in ljudstvom, sežigajo v Ljubljani in v Trstu, na Reki. Ljudje gledajo, kako se izpreminja v pepel, kar bi varovalo golote in mraza — gledajo in proklinjajo v srcu: kaj ni dobro delo protiviti se takemu grehu?

Naj se klanjajo knezi, naj trepečejo ljudstva! Marko kljubuje, bo kljuboval, dokler ne odide oblastni tujec.

»Ustrele nas? — Dobiti nas morajo ...« Hrupno se nasmeji kapitan, nasmejejo se ribiči in moštvo. Toda utihnil je Marko, utihnili so možje ... Zvonik nad morjem, rjave oči rode hrepenenje, da bi gledal, dete v naročju, izpod trsja za jadrami, ki hite v neznano daljavo. Rjave oči so sledile mornarju tja preko morja, priklicale so ga nazaj.

»Fantje,« pravi Marko, »razumete, da moram pozdraviti mater in nesti zaročnici prstan. Razumete? — Dobro. O polnoči odrinemo. Toda čujte! Da me ni do polnoči, ne čakajte, da slišite kaj sumljivega, odjadrajte. Primorci ste — vsem vam je zapisana smrt. Kapitan je v moji odsotnosti Jure, odpeljem se s tvojim čolnom, Rok.« —

Rokov čoln drči po valovih. Vstaja tramontana. Nika zavija razvaljeno glavo v sivi mrak, nad Veprincem zažari zvezda. In tam nad morjem se zasveti luč, srebrno se razlije nad valovi ...

Domači zvon! ...

Ribič v čolnu sname klobuk, se klanja: »Zdrava mati milosti, zdrava zvezda Trsatska! Sveti nam ubogim mornarjem, vodi nas srečno v pristan! Zdrava hiša očetova, dom stare čednosti in skromnosti! Zdrava nemila mati, ki si kriva, da ti brodi po nevarnostih sin, da mu zamira srce hrepenenja ...«

Sladko zadiši preko valov. Trta cvete ... Dehti bosiljek ... Mimo hite ljubljeni bregovi. Sive mreže, razpete okrog vasi, se izpremene v velikanske plahte smrtonosne bele žene, Lovrana je kakor dom volkodlakov in širna gladina s posamnim jadrom, ki brodi po nji, je kakor pokrajina iz drugega sveta.

In vse je tiho razen šumenja morja o junakih, ki so umirali zanj — na njem. Posluša sin morja znano pesem, odgovarja glasno: »Kaj mi poješ o minulem? Ljutejši nego nekdanji je današnji boj zate. Tvoja straža smo — a zdi se, da boš skoraj naš grob. — Da bi ne pel nikdar, da nas je minula slava in poštenje, da nam je zamrl rod in jezik. Ne, Boga mi! Dokler stojita Učka gora in Kastov grad, tako dolgo se bomo upirali tuji oblasti in poginu!«

Naglo se pode pred Markovimi misli slike prošlosti, upi prihodnosti. Šolal se je v Senju in v Dubrovniku. Goreča mlada duša je spoznala, da je narod, živeč neznan in neslavljen ob Adriji, kraljevič Marko, ki spi, ki vstane. Kakor pesnik v Ljubljani, kakor mnogo vročih zanešenih duš, je veroval v Napoleonovo poslanstvo, v vstajenje Ilirije. Marmont si je bil osvojil hitro srca. Mož, blag in pravičen, ki je gorel za zapuščeni narod, ki je cenil njegov jezik, vpošteval njegove navade. Toda bil je en sam Marmont! Nade Ilircev v Napoleona so se razpršile hitro — počasi, a vstrajno bo prodiral francoski jezik, gladek in nevarnejši od okorne nemščine, povsod so nastavljeni tujci — uvedene so tuje postave — v svojem domu ne veš več kam.

Morje toži: Ni kruha od tujca, Marko. V sebi iščite, Ilirci, ne v drugih, moči.

V sebi?! Bridko, žal. Kdaj prevzame razcepljene veje velikega drevesa zavest skupnosti, ko ne ve še brat za brata? Začudili so se Trogirci, ko so slišali govoriti avstrijske vojake v njihovem jeziku, tako malo so vedeli, da žive ramo ob rami z njimi bratje. Le malo kdo ve še, da se skriva pod različnimi imeni narodov ena velika skupina — a da prešine vse zavest skupnosti, kaj ne bi nastala država močnejša od Francije, močnejša od razpadlega rimskega cesarstva? — Ali kdaj, kako naj prešine zavest skupnosti razdeljene, ki so pozabili celo ime svojega jezika, ki se poslužujejo zdaj v občevanju z drugimi narodi nemškega, italijanskega, francoskega, dočim se mu izgublja neizmeren in neprecenljiv zaklad prastarega lastnega, ki je bil uveden in poznan v knjigi, ko še ni bilo sledu pismenosti narodov, ki se širijo zdaj bahato ob tej obali ...«

Na Helenino, preteklo leto, je obiskal Kastico Hrvat iz Zagreba. Marko je govoril navdušeno, kako prihaja pod Francozi narodni jezik v veljavo, kako se bliža uresničenje negotovih sanj: Ilirija vstaja ... Kako se zbira v Ljubljani vse, kar gori za svoj jezik, z mrzlično naglico se pišejo knjige, se odpirajo šole ...

Nasmehnila sta se oče in izkušeni priletni gost. Oče je rekel: »Sad je dober, samo če pade zrel od drevesa — ideje morajo živeti dolgo v narodu, morajo prekvasiti vse njegovo telo, preden se oživotvorijo.«

»In ravno ti Kranjci,« je dostavil Hrvat, »kak narod vam je to? — Kranjec ni srečen, če ne zna švabskega, po njih misli je višek vse izobrazbe v tem, da govore nemški. Poznajo vam silno natančno vsako vas v rimskem cesarstvu, ne vedo pa, kod se pride v Karlovec, kje je Granica. Zdaj, ko je začela francoska vlada iz najbolj priprostega ozira poučevati v šoli v slovenskem jeziku — zdaj vam pošiljajo Kranjci svoje otroke v Gradec in na Dunaj, da se nauče dragocenega nemškega jezika. To je narod dvoživka, to ni tič ne miš. — Vam pa, mladi prijatelj, ni treba misliti, da so prišli Francozi sem, da bodo uvajali ilirščino kot glavni deželni jezik v urade. Še v Italiji mora biti uradovanje francosko, tu pri vas je zdaj smoter, da se nauči narod francoščine, drugo pride samoobsebi. Že zdaj mora voditi matrike vsak župan francosko, na nobenem važnem upravnem mestu ne sedi domačin, in čez deset let bo govorila vsa Ilirija francosko, kakor govori že zdaj vsa Ljubljana. Ko bi bil guverner Marmont sam vladar Ilirije — bi bilo marsikaj bolje — toda Napoleon ne zaupa svojemu najboljšemu prijatelju; kar dela Marmont, poročajo na tajnem cesarju vohuni; mu podtikajo samopašne namene — in Napoleon hoče biti sam hvaljen in češčen. Zato vam pravim, Marko: vsi ti poleti misli, vsa ta francoska slava se bo končala žalostno, ostalo bo, kar se bo razvijalo počasi iz korenine, ki je jela poganjati tako bujno.«

Bo tako morje? Ne bo zaman kipeča želja in trudno delo, bo žel vnuk, kar seje v potu ded? — Ali preminemo brez spomina in slave?

Šumelo je morje: Glej navzgor! Luč gori na svetem Trsatu, v Kast vi, nad Preluko. Čuje svetišče, čuje mesto, čuje vas — vse te pričakuje, Marko ... Gleda sveta Devica raz Trsat na morje, varuje nji priporočene duše, mati gleda na morje, vzdihuje, moli za sina. Zdaj sede pri ognjišču v Bedini hiši, Beda bere iz svete knjige, Kata prede, Vida dušica plete, pogleduje »opančice v dedovi roki — mnogo jih raztrže dušica, ko hiteva na Kuk, da pogleduje za jadrami. Nocoj pa ne sluti, da prihaja Marko ...

Dremlje Veprinac, Učka, Lisina gora. Zapira se nageljnov cvet. Ne zapro se Vidine žarne oči, ne spe negodni dečki in stari možje v Kastvi. Sede pred vratmi, se pogovarjajo o beguncih v gorah, o beguncih na morju — in žal je starim, da ne morejo za njimi, dečki se dogovarjajo, kako ubeže tudi oni, ko pride čas.

Preluka! Kraj, kjer je videl prvič Vido, Nabirala je rdeče brinje, splašili in podili so malo deklico dečki iz Rukovaca. Napodil je dečke in nabral jokajočemu dekletcu novih jagod, spremil jo je na dom. Nasmehnila se je baba Beda dečku, svetlo so zasijale oči lepe Vidine matere, ded si je pogladil lica. Deček je čutil, da je veliko veselje v hiši radi njegovega prihoda. Še tisti dan mu je mati strogo prepovedala stopiti še kdaj k čarovnici, v zloglasno, nepošteno selo, še tisti dan je sporočila Vidini materi: »Mani se, čarovnica, mojega sina, dovolj je, da si mi uničila sestro.« — Še tisti dan je odgovorila Kata: »Kakor sojeno, tako namenjeno.« — Že je bila zavezana skrivnostna vez, katero razreši samo smrt. V cerkvi, na poti, iz dalje v dalj so se pozdravljale oči. In ko je dorastla Katina hčer in je stala na Helenino sama med veselimi plesalci, je stopil k nji Marko, ki je prišel ravno iz šol, poklonil se ji je, peljal jo je na ples in pogovor.

Velika je bila tisti dan jeza v Kastičevi hiši. Mati in oče sta mu že bila izbrala nevesto iz poštene, imovite hiše. Marko je ostal trd. Kupil je prstan v Zlatarski ulici na Reki, izprosil je dekle od staršev — zapustil bo očeta in mater, pa ne zapustil zaročenke.

Zaveslal je med skale, ki skrivajo luknje in jame, neznane carinarjem, dobro znane beguncem in skrivačem, privezal je čoln na zarjavel obroč, ki je služil že davno umrlim rodovom, in stopil je na izdrsano skalo z urnimi nogami. Zdaj do stezice — in navzgor. Kaj me prijemlješ kopina, kakor svareča roka? Ne poznaš ribiča, ki se vrača s svojim plenom z lova? — Glej, luč me čaka tam gori in kratko je odmerjen beguncu čas ...

Kopine in kamnje. Trdo stopa v čevlje obuta noga, niso čevlji za tako pot, Marko ... Kaj, kdo stoji tu?!

»Živel, cesar!« — se oglasi iz grma nepoznan glas, dvigne se nepoznana postava. Zaseda ali kaj? Marko seže v ribiško srajco, odgovori porogljivo: »Naj živi!«

Naglo ga prime nepoznani za rame: »Kdo si ti?«

»Ribič, ki se vrača z lova, kakor vidiš. A ti — ti si carinar, ki lazi za mojo zaročenko?«

»Ti si Marko?!«

Besna jeza je zvenela iz obeh glasov, divje veselje je kipelo iz Pompilija, ko je vpil: »Ah! Dočakal sem te ... Rekel sem, da prideš. Ti si begunec, zapadel si postavi, ti si moj jetnik ...«

»Drži me! ...«

Od skal odmeva hrupni Markov smeh. Carinar je vrgel okrog njega vrv — naglo in zvito — toda Marko jo ulovi, jo vrže okrog carinarja, ga prime in dvigne in vrže visoko, da je letel v kolobaru v morje.

»Že pridejo,« je hropel še v letu carinar, Marko je klical za njim: »Ohladi se, prijatelj, in ne hodi Kastvanom v proso.«

Že pridejo, pravi! je pomislil nato. Je imel vrag kaka znamenja, da prikliče orožnike? — Zdaj velja naglost in pogum!

Zažvižgal je trikrat presunljivo rezko. Divje je zalajal nad Preluko pes, čutilo se je, da hoče odtrgati verigo. Slišali so se klici. Zaplamenela je luč. Na vrhu se je pokazala bela postava, ki je hitela navzdol naproti navzgor hitečemu, v črni tmini pod njo, v svitu luči za njo je bila kakor poslanec drugih svetov. Že se je oklenila njegovega vratu, ihteč, smejaje:

»Marko! Moj Marko!« — in že je prihitel za njo oče, za njim ded, mati in babica, vse Bedino selo, razburjeno, prestrašeno.

»Marko, Bog te je dal, kaj žvižgaš tako glasno, ko tiči in stika carinar tod? — Glej, da te ne vzame vrag!« — tako je pozdravil oče nevoljno prihodnjega zeta, pomneč, v kake sitnosti ga zaplete lahko tak obisk.

»Me je že lovil,« se je smejal Marko, »klical sem vas zato, ker ne sme stopiti v vašo hišo begunec in ker so morda že blizu. Tu, Vida, prstan, ki te spominja moje ljubezni in zvestobe. Tu, darilo očetu, materi, Darinki. Za hip samo sem prišel, da vas vidim, in vreden je ta hip sreče, nevarnosti. Z Bogom, moja Vida! Moram pogledati mater, neboga vdova je, moja mati je!« —

»Idi k materi!« — se je odvila Vida od njega. »Hiti, Marko!« je silil oče. »Stoj!« — je zaklical ded in ugasnil tresko in prijel Marka.

Svetloba se je naredila v pristanu, slišalo se je pljuskanje, kričanje in klicanje: »Tu sem!« — »Kje je?« — »Kak vrag vas podi oblečenega v kopel?« — »Gori — hitro!« —

Potem je nehalo vpitje, koraki so se bližali rebri. Marko se je otresal dedove roke: »Pustite me, da pomečem vso to svojat v morje.«

»Imajo puške in bodala,« ga je zavrnil oče. »Ne smeš tod.« — »Moram k brodu — morda ga je že izvohala kaka pasja vera.« — »Čakaj, Marko, doli bo straža, tebi ni treba njim v roke ...«

»Ne smem v vašo hišo, da se zaprisežete lahko, da nisem bil sam. Pot čez gore je mudna — jaz moram doli.«

»Peljem te skozi hram — le urno. Ženske hitro v kraj — tako da vas vzbude iz spanja.«

»In ne boj se za brod, Marko, ti ga ne pojdejo iskat, k čarovnici gredo,« mu je pošepetala Kata, potem je odprla in zaklenila za moškima hram. Ded je okresal in prižgal baklo, ki je stala v kotu pri vratih. Razsvetlil se je veliki prostor, zastavljen s sodi in čebri, z raznovrstnimi travami in črepinjami. Zadnja stena hrama je bila robata siva skala. Ded je stopil k steni, pritiskal po robih in obrnili so se skriti tečaji, odprla so se skalnata vrata, pokazala se je prostorna jama, v jami je stal ob steni zaboj. Zunaj so se čuli udarci na vrata ... Skala se je obrnila in zaprla vhod. Marko je ogledoval jamo, ded mu je razložil, kako si je bil izbral ta kraj za domovje, staro skrivališče uskokov in gusarjev, ker se je bal za življenje svoje žene, kajti mnogokrat je zadostoval majhen dogodek, da je prekipelo nagloma sovraštvo do dozdevnih čarovnic ...

»Nisem mislil, da bom rešil po tej poti kdaj ženina svoje hčere,« se je nasmehnil sivi ded in svetil do stopnic, izklesanih v skalo, ki so vodile navzdol do dna jame. Na levo se je zožila jama v hodišče, široko dovolj za dva moža, stene so bile zakajene, tla vlažna in zdrsla, posuta z drobnimi školjkami. Hodišče se je obrnilo zdaj na levo, zdaj na desno — ni ga napravil človek po svoji potrebi, ampak narava po svoji volji — zožilo se je zdaj, zdaj razširilo in je končalo v velikem prostoru. Sredi tega je stala voda, ki se je prelivala pod skalnato steno, na nji čoln, slišalo se je butanje valov od zunaj.

»Zdaj smo za Volosko,« je rekel zadovoljno ded. »Samo čoln izvlečeva ali porineva ven, pa sva na morju; jaz se pa zbudim in pogledam, kaj razgrajajo po moji hiši. Čoln je dober — je vedno pripravljen — rabimo pa to pot le v največji sili, da se ne izve zanjo. Stopi v čoln, Marko!«

Ded se je uprl ob skalo nad vodo, skala se je dvignila in naredila prostor čolnu, ded je porinil, Marko je zastavil veslo — in bil je zunaj pod zvezdami. Dedu je zaklical še: »Rok je zdaj v nevarnosti, vzamem ga s seboj. Če najde Andre jutri čoln pripet v Ižicah, vedite, da smo se rešili, pozdravite mi Vido, sporočite moji materi, da sem hotel priti, Bog z vami!« — in izginil je med skalami.

Ded je odstopil od skale, vzel je baklo iz obroča na steni in korakal nazaj. Pusta je taka samotna pot v zemlji, meniš vedno, da ti sledi kaj — pa kane le kaplja s stropa na tla. Zdi se ti, da iztezajo grozne pošasti svoje roke po tebi, pa so le sence, ki beže in se bližajo. Stoče in vzdihuje kakor nerešena duša — pa je le kaka nevidna živalca ali glas vetra, ki se je zagnal, kdo ve odkod in kako, v jamo.

Ko se je vrnil ded v jamo pod hramom, je nosil vsak las svojo kapljo ... Ustavil se je pred izhodom in poslušal. Ropotanje in besede ... Umaknil se je v kot, kjer je slonela lestva na stropu, pospel se je na lestvo in poslušal. Iskal je ob stropu, pritisnil. Odprla so se mala vratca. Povzpel se je z lestve, se prijel za steno in priklopil zopet vratca. Stal je v veliki, v zid vdelani omari, polni kril, sukenj, bekeš in zabuncev. Baklo je previdno ugasnil, stopil z omare, se pritipal do velike postelje in poslušal. »Ded spi, bolan je in razdražljiv,« je govorila Kata, »rečem vam, da ni pri nas begunca, zakolnem se vam.«

»Kje je on že v gori, ni neumen, da bo čakal tu na nas,« je menil pomirjevalen glas. Hripav in srdit je klical drugi: »Molči Tonio, kaj bo v gorah, saj ni prišel po zraku, doli ga čaka čoln, tod nekje se skriva brod, dobimo ga, pri Bogu! in postrelimo vse. Le naprej, prijatelji, preiščite, prehodite vse! ...«

Mirno se je oglasil mladi gospodar: »Ugovarjam! Kaj ste pridrveli s puškami in bajoneti v mirno selo? — Kje vam je pravica? Pritožim se do samega carja, tako mi Boga!«

»Prostor!« — je klical tisti jezni glas, bil je znan staremu Radu. To je zaljubljeni carinar, ki besni, ker mu je ušel Marko — dobro ve lakomna duša, da ne bo Marka v hiši, toda carinar je.

Začuden je pogledal izpod odeje ded, ko je postala soba svetla od štirih bajonetov, od osem grozečih oči. »Kaj? Kaj?« — je odgovarjal na vprašanja in si mencal oči.

»Na vsak način je šel v hišo,« je trdil Pompilio, »videl sem skozi špranje hrama luč, ki je ugasnila, in dekle nosi prstan, ki ga ni imela poprej.«

»Ne vemo, kake luči se prikazujejo ponoči — vi pa ne veste, koliko prstanov premore naša hiša,« je ugovarjal oče. Ded je skočil iz postelje k steni, kjer je visela stara puška: »Pasje vere! Ni miru od vas ponoči, ne podnevu.« — Tisti hip se je vrgla Vida pred deda, kajti možje, ki so spremljali carinarja, so naperili bajonete vanj: »Ded je bolan, ne ve, kaj govori,« je branila deklica starca. Jezno je renčal Pompilio: »Puška je zaplenjena, plačali boste kazen in zagovarjali se boste radi upora zoper oblast.« »Tu je sploh gnezdo upornikov — je begunec ženin ...« V hipu je bil povezan starec, vrgli so ga na posteljo.

»Ne morem braniti, da lazijo za mojo hčerjo pošteni in nepošteni,« je vsekal Vidin oče.

Bajoneti so pretaknili žimnico in blazine, preluknjali so obleke v omari, zbadali so tla. Ničesar! Ne v tej, ne v onih hišah, ne pod streho, ne po hramu, nič prepovedanega, nobenega begunca, samo začudeni, zaspani in prestrašeni obrazi in mračni pogledi lepote devojke; skrit usmev, ki spremlja uteklega in se roga preganjalcu, spravi Pompilia do blaznosti. Premetuje posodje v hramu, zbada v tropine in v repo, razmeče zdravilne trave, bale prediva. In kak je! Mokra obleka cedi še iz sebe slano vodo, lasje so napopani po čelu, klobuk je izgubljen. Tonio mu prigovarja:

»Umiri se vendar ... Čuj: Kata je spregovorila pametno besedo. Zakurila je ogenj in pristavila vina. Ti si moker. Kaj bi divjali brez uspeha? Šel je tu preko, dobi kje konja ... Da si naznanil in da bi šle podit topničarke skrit brod, morda bi mu zastavili pot — tebi pa brodi samo dekle po glavi, zaletel si se in ne dobiš zato kolajne, tudi če privlečemo zvezanega starca in tisto rjavo puško.«

»Razbiti moram to gnezdo, požgati,« se je rotil Pompilio. Toda lepa Kata je položila roko na njegovo ramo in mu namežiknila: »Bodimo prijatelji, gospod carinar, vino vre ...« Tiho mu je pristavila: »Jaz ne morem za muhe svoje hčere — toda spremeni se marsikaj ... Imeli ste stroške, povrnem jih vam — bodimo ljudje« — glasno se je obrnila k drugim: »Kaj ni boljša kupica vina na zdravje, kakor ločitev v jezi?«

Nasmehnila se je, da so se ji zaiskrile oči in zobje. »Čudovito lepa ženska,« so mrmrali in jemali vino iz njenih rok. Baba Beda je siknila skozi zobe: »Le namešaj, da bodo vedeli, kdaj so bili pri čarovnici.«

Vino je bilo močno. Pompilio se je raznežil, bližal se je Vidi in ji šepetal: »Lahko bi ga bil umoril, pa ga nisem, radi tebe ne« — pa težka mu je postala glava ...

V.[uredi]

Motna in počasi se je vračala Pompiliju zavest, razblinjale so se čudne sanje, dvignil je težko glavo in razmaknil trudoma zapopane veke — pretegnil je razbite ude in čutil se je na trdi klopi — pogledal je in opazil — kakor že mnogokrat — da je v Bradašinovi gostilni.

Kako vendar? — Kaj ni doživel včeraj nekaj posebnega? — Ali je samo sanjal? — Bradašina briše polite mize, Tonka se vrti okrog ognjišča, kakor navadno, jutranje solnce gleda radovedno na klopi. O vsi vragi! Carinarji, ki so prišli včeraj iz Karlovca in Trsta, so pozvani v urad. Osem jih je. Da — da. Tudi Tonio je tu ... Aha! Povabil jih je na večer k Bradašinu, pa so pili tu celo noč. Ta teran — ta težak teran ... In carinarji iz Trsta morajo oditi ob osmih — pa še spe kot snopi.

»Hej, Bradašina! Kako briše in prenaša majolike! Ali smo pili snoči dolgo tu, kaj?«

»Dokler niste pospali, gospod Pompilio!«

»Vraga! Kdaj smo pa začeli? Meni se zdi vendar, da sem šel v Preluko?«

»Vaša Preluka! ... Kaj vam ne pravim vedno, da ne hodite okrog čarovnic? — Lahko vam narede, da gre vaša duša kot volkodlak okoli in dela tam, kar ugibate, da bi naredili, vaše telo pa leži tu. Zgodilo se je že večkrat. Kdor ima kresnikove oči, vidi, včasih gre duša v podobi miške iz ust, lazi okoli — človeku se pa sanja, da hodi po divjih krajih. Tako je videl kresnik prijateljevo dušo, ki je zlezla v mrtvega konja.« — Ko se je zbudil prijatelj, mu je pripovedoval, da je bil v silno velikem gradu na imenitni gostiji. »Tako ste najbrže sanjali tudi vi kaj posebnega, ko ste smrčali tu na klopi. Zakaj otipljate svojo obleko?«

Zmeden mrmra Pompilio: »Sem mislil, da mora biti mokra ... Kaj se mi je vendar sanjalo? — Ha! Že vem: Marko, prokleti! Pomislite! — Stala sva si nasproti, čisto blizu — o! — Trenotek, dolg kakor večnost ... Prijel sem za sabljo ...«

»Marko!« — Kihne vam Marko, ki je kdovekod ... »To vas moti hudi duh, da bi si umazali vsaj v sanjah dušo z umorom.

»O Marko, Marko! Stal je pred menoj, mrežo na rami ...« 

»Kakšno mrežo? Mreže nosijo ribiči. Vraga ste videli, ne Marka.«

Pompilio je gledal izbuljeno vanj: Je mogoče, da je sanjal tako živo? — Saj sanja tolikokrat, da stoji Margarita pri njegovi postelji — in mnogokrat že mu je segla roka po orožju, da spravi to golazen s sveta.

»He, gospodje carinarji! — Treba bo na Trst in na Karlovec. Prebudite se vendar!«

Z mrzlo vodo je hodil Bradašina od carinarja do carinarja in mu močil glavo, Tonka je nalivala na ognjišču kavo in jo prinašala zevajočim: »Dajte, pijte, izkadilo se vam bo iz glave.«

Gledali so debelo: »Kaj smo tu?« Drug drugega je vpraševal in pravil: Kaj ni poslal Pompilio po nas, ko smo čakali tu nanj? — Kaj nismo lovili skrivačev? — Tu vam je bila čudolepa žena. — Pili smo tam. Kako smo zdaj tu?

Ni bilo prvič, da so se vpraševali po hudi pijanosti: Kje vraga sem se napil? S kom sem bil in kaj sem delal?

»Čakali smo te tu, to vem,« je trdil Tržačan. Pompilio si je gladil boleče čelo: »Vem, da smo se zmenili, da se sestanemo zvečer pri Bradašini ... Treba nam je hoditi s tako zmešano glavo.«

»Kdo je zmešan?« je kričal Pompilio. »Poslal sem po vas, pili smo, a ne tukaj — kako pridemo zdaj sem?«

»Volkodlaki so vas nosili sem in tja,« se je rogal Bradašina.

Jeli so se prerekati. Bil je čuden prizor. Zaspani obrazi, mrkle oči, negotova misel in beseda, zmečkana obleka.

Resno je stopila Tonka med nje: »Veste kaj, gospoda carinarji? Pili ste in ste se napili! Kar ste sanjali, naj ostane tu med nami, da ne pride zopet kaka pritožba o pijančevanju in razgrajanju na intendantova ušesa. Odpravite se lepo vsak po svojem poslu. Rekli ste, gospod Pompilio, da morate danes na Karlovec.« 

»S pošto ob desetih, da, spominjam se.« Napravljali so se, čudeč se še vedno na tihem, da so tu in ne nekje drugje. Zdi se mi, da sem se vozil po zraku, se je spomnil zopet Pompilio. Jaz sem letel, mu je pristavil malo živi Tonio, plaval sem, si je domislil Tržačan.

— Ali je tu gostilna Bradašinova? Vitek mlad mož, duhovitega bledega obraza, kostanjevih las, v lepo prikrojeni, toda nekoliko zanemarjeni obleki, je stal na vratih, motreč smehljaje zaspane carinarje in iskaje s pogledom gostilničarja. Vsa njegova zunanjost je kazala izobraženega Francoza, izdal ga je tudi naglas njegove hrvaščine.

Bradašina se je priklonil: »Na službo sem vam, gospod.« — Slišal sem, da veste mnogo o čarovnicah in zakladih. Jaz zapisujem in nabiram take vesti.

»Vi ste tisti gospod iz Ljubljane, ki hodi po Dalmaciji?« ‚Sem Charles Nodier,‘ Carinarji so se priklonili. Vsi so že slišali več ali manj o duhovitem pisatelju, ki proučuje in proslavlja Ilirce, ki išče začetek ilirskih narodov skoraj pri začetku sveta, ki urejuje vladni list Telegraf.

Nodier je vrgel plašč od sebe in se vsedel za mizo. Z njemu lastno ljubeznivostjo je vprašal, kaj se je prigodilo neprijetnega gospodom carinarjem. Bradašina se ni mudil z odgovorom: Gospôda imajo težko glavo — moje klopi niso dobro ležišče — trda postelja naredi hude sanje.

— Prisegel bi, da nismo zaspali tukaj, je ugovarjal Pompilio, ki se je živeje in živeje spominjal čudnega občutka, ko je stal pred njim Marko.

— So vas prinesli volkodlaki sem? Kdo drug? Toliko oboroženih mož. Vidite vi, gospod iz Ljubljane, to je vražje delo take sanje. Duša vam hodi okrog, duša ...

— Šli smo na Preluko, zbudimo se tu — je rekel odločno eden njih.

Nodier se je nasmehnil: »Valvazor, ki je bil tudi nabiral po Primorju priče o čarovnicah, Valvazor torej pripoveduje, da so na Reki hude vešče, ki narede zelo čudne stvari. Vidim, da imajo še vedno svojo moč. Nič se ne čudim. Sem hodil po Gomili in bilo me je skoraj strah — kakšne ženske! Kako gledajo! — Verjamem skoraj, da mora škoditi tak pogled. Hotel sem videti čarovnico in obiskal sem ono na Preluki ...«

— Babo Bedo! sta se začudila Bradašina in Pompilio. Tonka je rekla nevoljno: Kakšna čarovnica je to?

Nodier je zadovoljno pogledal ženo, ki je bila po vsej priliki modrejša od svojega moža, če ni bil tudi mož bolj zvit nego neumen? Zdi se, da sta zagodla nekaj carinarjem — zanimivo bo izvedeti kaj in zakaj.

Tržačani so odšli, klical jih je brod. Pompilio se je vsedel nasproti pisatelju, ki je zaužival zajtrk, in ga vprašal: »Vi poznate selo nad Preluko?«

»Kako da ne bi,« odgovori Tonka namesto Pompilija, »izprošeno dekle vam je tam — a gospod Pompilio je kakor oni, ki poje: ‚Konja vozim — peške hodim‘.«

Pompilio zmaje z rameni: »To so divji ljudje. Menijo, da se ne sme nikdo bližati zaročeni deklici. Tisti zaročenec je ne bo mogel nikdar vzeti.«

— Begunec? je vprašal z veliko zadovoljnostjo pisatelj. Kako je vendar tu vse romantično ... Spomnil se je, kako je šel radoveden po cesti iz Kastve v Bedino selo, — Ne hodite tja, učini vam, mu je rekel gostilničar v mestu. — Recite, da iščete zdravja, mu je svetoval sin-dik, Beda je izvedena kakor kak zdravnik.

Že oddaleč ga je bil pozdravil jezni pasji laj. Odnekod so se vzele gole rjave noge, ki so tekle hitro k hiši pod trto. Tu slutijo nevarnost, imajo stražo, si je rekel.

Dvorišče pred hišami, zastavljeno z veliko kamenito mizo, drvmi, plahtami. Sušili so se nizi zelišč, napeljani od trte do smokve. Na oknih in na mostovžu je cvetelo in dehtelo — sicer nič živega razen petelina, ki se zaganja jezno v neznanca.

Osokolil se je in stopil preko stopnic v kuhinjo, pozdravil je z običajnim: Bog daj zdravje! — Pri ognjišču je sedela v lesenem kreslu žena sivih las, a gladkega čela in prodirnih sivih oči. Na sebi je imela belo vezeno srajco, nad njo nekakovo suknjo brezrokavko, prevezano črnim pasom, pisan robec si je zavezala v zatilnik, v ušesih so se ji zibali veliki koluti, vdelani z biseri, za vratom je nosila rdeče koralde, na njih raznolike podobe.

Na ognjišču ni bilo ognja. Po steni so se svetili bakreni kotli in zajemalke, na napi so se vrstili lonci in lončki, na skledniku in nad vrati sklede razne velikosti, opisane s cvetlicami in podobami, cinjasti in leseni krožniki tako lepega dela, da ne bi bil pričakoval kaj takega pod Učko, — Najbolj pa je zanimala Francoza vrsta pisanih majolik v polici na steni. Kuhinjo je polnila neka zmes duhov, katerih ni mogel razbrati nos: Olje, dišave, češenj in kdovekajše. Veliko zrno je pravilo Francozu, da zmelje tu gospodinja za potrebo žito; čeber in bačve nad njim — kako je treba prinašati tu s trudom vodo, prepotrebno, prekoristno, katero časté tu še stare pesmi.

Dočim je pregledal kuhinjo, so gledale njega ostre oči, rezek glas mu je odzval: Bog z vami, inostranec! Česa iščete pri babi Bedi?

Državljan velike Francije se je čutil malo nedomačega. — Hodim, kuma, da si ogledujem svet in ljudi.

Kimala je in obračala čudovito naglo preslico: »Kar so Francozi tu, je vsakovrstnih obrazov pod Učko. Ta meri, ta šteje, ta izprašuje. Ljudi brez posla, ki motijo druge pri delu. Mi ne postajamo ...«

— Nabiram priče in pesmi ...

— Sem slišala. Kaj je tega treba? Rogali se bodo inostranci naši misli. Mi smo vam zabiti, bedasti, vem. Kaj dobrega nam je prišlo od Francozov — vprašam vas? — Vaše postave? — Ni nam jih treba — imamo svoje: ‚Tako moj otac, tak i ja‘ — to je postava v Kastavščini. —

— Mati!

Odkod se je vzela? — Obraz zlatorumene boje, zalit z živo, krasno rdečico, na čelu kostanjeve kite, pod zavitimi obrvmi krasne oči, pod vzboklimi ustnicami krepki beli zobje. Lepota je vredna občudovanja. Priklonil se ji je kakor kraljici, nagnila je glavo kakor kraljica in nadaljevala z zvonkim glasom: »Zakaj ne ponudite gostu kruha? ‚Gost je mil, s katere strani tudi bil‘ — to je naša postava. Sedite, gospod, zaužite od naše siromaščine in povejte svetu, da smo živeli tu zadovoljno v svojem siromaštvu.«

Gladko in gibčno ji je šlo iz ust in od rok. Bila je pač vajena občevati z ljudmi. Kdo ve, odkod prihajajo k vračarici — kaki imenitni gosti so sedeli že tu ...

Pripovedovala mu je, kako živijo, da so moški iz sela na morju, v gori, na cesti. Vse gre za živežem in zaslužkom. Naredi in pridela se vse doma.

— Mi nismo oblizanci Kranjci. Tam mesijo neke kolače in štruklje, tam izpreminjajo jezik in šege — mi se pa držimo svoje pinke, polente, repe, in fižola in smrt ne ve, kdaj bi prišla po nas.

— Vse je premerjeno in prešteto — prišel je Antikrist, je mrmrala baba Beda. Previdno je vprašal po deklicah — lepa Kata mu je rekla, da sta šli v goro po dračje, Beda je zagodla: Naša dekleta niso v zabavo nevercem. Skrij dekle in ženo pred tujcem, da ne boš doživel sramote.

»Pa ste jo preslabo skrivali, baba Beda, sicer ne bi gorele carinarju tako oči pri spominu na selo nad Preluko. Kdo ve, kaj je nameraval in kaj se skriva za dozdevnimi sanjami carinarjev, za zvito-neumnim gostilničarjevim pogledom. So rože, ki omotijo duha in zvežejo spomin ...«

Karlovčani so odšli v urad, Pompilio je sedel pri Nodieru in mu je pripovedoval o Vidi, o svoji želji, da jo poroči, o divjem sovraštvu teh ljudi zoper vse, kar je novega, zoper nove postave in Francoze.

Pisatelj se je nasmehnil carinarju: »Ni to sovraštvo naperjeno proti Francozom, ampak proti novotarijam, ki so nevzprejemljive za ta narod. Sicer pa ni na svetu bolj prikupljivih, gostoljubnih in dobrih ljudi, ne bolj romantičnih navad. Pokaži jim svoje srce in odpro ti nastežaj svoje. Njih jezik je za čuda blagoglasen in je podoben našemu. Navedel bom v Telegrafu nekaj primer. Tudi kraji so nekod podobni našim, misliš, da si v Bretaniji, hitro se ti priljubi kraj in narod; čutiš se doma. Voziš se zvečer ali hodiš skozi vasi. Pozdravlja te žar ognja raz ognjišč, pesem. In kamor stopiš truden potnik, povsod te posade na častno mesto, ti strežejo, a ne silijo v tebe z vprašanji.«

»Vsega tega ne bi videli, da nosite carinarsko suknjo ...« »Morda ni toliko kriva suknja kakor srce ... Mnogo je francoskih uradnikov, ki so si pridobili hitro ljubezen in zaupanje Ilircev. Poglejte Marmonta: Kaj ni žalovala Ilirija po njem kakor po svojem očetu, kaj ne bo ostal njegov spomin živ v srcu potomcev tega naroda, tudi ko bi morali Francozi zapustiti Ilirijo? Narod ve ceniti svoje dobrotnike.«

»Čudim se vašemu naziranju,« je rekel mrzlo Pompilio, »ti barbari pač ne zaslužijo imena naroda, nimajo omike, nimajo ...«

Kakor se nasmehne odrastli nespametni trditvi otrokovi, tako se je nasmehnil pisatelj carinarju:

»Vi ste Italijan. Morda celo Benečan? — Vi sodite, da je ta narod po Primorju in Dalmaciji divjak, ki vam je branil in vam brani posest teh bregov — a vas je branil tudi Turkov. Vaši doži so odlikovali včasih kakega teh barbarov s svetinjo in plemstvom ...

Francija odiči Ilirijo z drugo svetinjo in da njenim otrokom plemstvo svobode duha. Francija vpošteva pravice vsakega naroda in jezika, Francoska, široka duša, objemlje vse z enako ljubeznijo.«

»Zato ne bo žela hvaležnosti od teh divjakov ...« »Motite se, dragi Pompilio. Hvaležnost pride s spoznanjem dobrote. Razmere nanašajo, da pripozna mala peščica dobrote, ki jih prinaša Iliriji francoski zakon. Vse to potrebuje časa, treba je vse prilagoditi navadam in naziranju ljudstva. Velik človek ne more strpeti počasnega, a naravnega razvoja velikih snovanj. Drakonični ukazi našega velikega vladarja bi izpremenili radi Ilirijo črez noč v francosko mislečo deželo — kar ni mogoče — posebno če pomislimo, da niti na Francoskem, niti v Italiji niso vsi zadovoljni s preobratom vsega javnega življenja. Tam se je pa pripravljalo to polagoma, tukaj je prišlo nenadoma. — Ker ni dovolj nestrpen Napoleon, ga podpihujejo mladi ljudje v njegovi bližini, ljudje, ki niso bili nikdar iz Pariza, pa hočejo učiti narode. Čvekače jih je imenoval Marmont, ki se je trudil dokazati cesarju, da ne velja vsaka šega v vsakem kraju. Rekel je Marmont tem kričačem, da ne izpremeni noben narod svojih šeg v štiriindvajsetih urah. Napoleon je hotel celo razpustiti vojaško granico in komaj da je ostala po Marmontovi zaslugi ta prezanimiva naprava nedotaknjena.«

»Vse, kar je francosko, vzbuja nezaupanje teh ljudi. Ni jim všeč naše poslovanje pri sodniji, predrago jim je, ker ne znajo ceniti časa, ker ne pomislijo, da se je vleklo leta in leta, kar se reši sedaj v par dneh. Rešili smo jih iz graščakovega in cerkvenega jarma, oni so pa trmasti in nehvaležni.

»Zaupanje se ne dá izsiliti. Zavajalec ni prijatelj in vojska nosi svoje breme. Že okoli dvajset let ni bilo miru. Vsi nasledki vojnih let padajo na ramo Francozom — ne smemo pozabiti, da žali nova postava globoko ukoreninjeni verski čut Ilircev, zato toliko odpora.«

»Smešen narod! Napoleon in revolucija sta pomedla pravice prestolov, ti ribiči in ovčarji pa hočejo obdržati svojo glavo.«

Nezadovoljno je poslušal Pompilio Nodierjeva pojasnila, Tonka in Bradašina sta stala nemo, nista razumela vsega, le toliko pa sta umela, da se poteguje gospod, ki piše knjige za Ilirce, in da jih grdi carinar, po navadi vseh teh nevernikov. Razvnel se je Nodier, dokazoval je živo:

»Jo tudi obdrži. To je narod, ki pozna svojo preteklost, ki sluti svojo prihodnost. To je narod, ki ima svoj Trsat, svoje morje, narod, ki občuje od pamtiveka s svojim Bogom in s svojim vladarjem v svojem jeziku. Do neba kipe tu skale. Trde so, neuklonljive. In trd, neuklonljiv je, kdor vzraste med njimi. Ne prilagodi se tujim navadam, ne izgine. Ste slišali že peti vso cerkev z enim duhom in srcem, ste slišali njihovo službo božjo? — Tisoč in več tet pojejo duhovniki mašo v ilirskem jeziku — nikdar, dokler svet stoji, se ne bo izgubil ta jezik ...«

Mračen je sledil Pompilio in pritrdil je nehote: »Če so povsod taki, kot so Kastvani, potem ostanejo pač vse veke enaki. Tukaj ve vsa okolica o njih trmi in predrznosti. Na gradu pod Učko sem videl napis: Ad repellendam audaciam Castuanorum. (Obramba proti drznim Kastvanom.) Na Reki so imeli nekdaj svoje kosilo v mestni hiši, ko so prihajali s Trsata. Zamazali so divjaki preproge in obitje sten — vsled tega so sklenili mestni očetje, da jim postrežejo drugje — Kastavci so pa razgrajali, dokler je bilo po stari pravici in navadi. Tako pripoveduje tu nebroj prič o njih.«

»Pa veste tisto, kako so tirali Kastvani kapitana Morellija v vodo?« — je vprašal veselo Bradašina. — »Tujci so dobili Kastavščino v last in hoteli so uvesti novo služnost. Morelli je bil kapitan. Razglasil je novo zahtevo in priganjal Kastvance, da ugode novim gospodarjem. Oni pa — veste kaj? — Utopili so kapitana v mestni lokvi in zagrozili so se, da narede tako vsakemu, ki bi ne spoštoval njihovih pravic; veste, gospodje, zapisane so že stoletja v mestnem štatutu.«

»Kaj pa sodnija?« — je vprašal mrko Pompilio. Zvito-neumno je poškilil oštir nanj: »Kaj jim je hotela? — Izpovedali so vsi enako, ko so bili vprašani.«

Veselo se je nasmejal Bradašina, Tonka je kimala z glavo, Nodier si je zapisoval zanimivo zgodbico, Pompilio se je izgubil v misli, iz katerih je planil, ko je nehalo škrtati po papirju, in je nehal pripovedovati in ponavljati Bradašina odgovor Kastvancev. Burno je nagovoril Nodiera: »Vi ste pisatelj — poznate ljudsko srce. Povejte, ali ni mostu med nami in njimi, med menoj in njo.«

»Ljubezen premosti vse, prijatelj,« je govoril slovesno Nodier, »mnogo se je sklenilo že zakonov v Iliriji med domačini in inostranci. Če se premeni kaj, bo sledilo marsikatero zvesto srce možu, marsikatero srce bo ostalo tu in se prilagodilo razmeram. Vaša stvar, prijatelj, zahteva tudi velike ljubezni — ne strasti. Čuvajte nad deklico — mogoče je vse, če se ne vrne Marko — in če se — ostanete vsaj v blagem spominu obema.«

»Iz ljubezni in potrpljenja sem postal v zasmeh vsej Kastavščini. Maščeval se bom. Čakal in dočakal bom Marka. Če se ukloni Vida, bo moje veliko bogastvo — če se ne — bo moja velika nagrada, ko naznanim to gnezdo skrivaštva in vohunstva. Prosili me bodo še vsi na kolenih, babica in ded naj umrjeta v ječi, Vida naj objokuje Marka in sebe.«

Odšel je s trdimi koraki. Poslednje grožnje je govoril francosko — vendar je zapazil Nodier na Bradašini, da jih je razumel. Gotovo izvedo še nocoj v Bedinem selu, s čim je grozil ... Nodier se je obrnil k Tonki:

»To ni dober človek; škoda lepe deklice in njene matere.« — »Oženjen je, pustil je doma ženo in otroka, a tu se ženi in vsiljuje.«

Povedala mu je vse, kar je slišala od pijanega Tonia, kako se boji Pompilio, da bi prišla žena za njim in mu podrla vse načrte. Ali kako naj pride ubožica, ko ne ve kam?

»Ne veste, kje je?«

»Izvedeli so toliko od pijanega Tonia, da se je ženil Pompilio v svojem rojstnem kraju v Comu v Italiji. Piše se za Bavarda.«

»In zakaj ne pišete tja?«

»Eh, vrag vedi, če bi dobila pismo. Mi nismo pismeni ljudje. Dobro bi bilo, dobro, da bi vedela in prišla revica.«

»Moja skrb bo to,« je rekel Nodier.


VI.[uredi]

Jesenska burja zanaša visoke valove v Preluko. Ribiči in brodarji so zapustili morje, le ena luč trepeče nad togotnimi vodami, poskakuje, zapleše in izgine.

Straža iz Kastve gleda na luč, nanjo gleda ribič v Iki in se prekriža: »Ni to brat moj svetilnik? Ni to zakasneli brod? Kdor vozi tod, pozna lice svojega morja in se ogne njegovi jezi. Ni to carinarka? Ne upa se Francoz v taki vihri na Kvarner.«

Po morju blodi nesrečna duša utopljenca, ki želi, sama nesrečna, tudi drugim nesreče. Zato vabi in prosi trepetajoča luč, zato kliče iz bučanja z jokajočim glasom.

A gorje tebi, brat, da te zmami usmiljenje na pomoč: Donebesne valove, skale kakor gore zgrne nate neznana oblast, smeji se in vrešči, da gre groza po obrežju, da se šibi grm in drevo ... Kaj čuda, če utone toliko ljudi v skrivnostni večerni uri, kadar buči morje in se stresa bregovje ...

V Bedini kuhinji poslušajo in ne poslušajo divjanje nevihte. Ded šiva opanke, Darinka tke, lepa Kata prede, babica pripoveduje, oče strže smrekov les, Vida pa stoji pri oknu. Nežno telo — sama žalost, rjave oči — samo hrepenenje. Njena duša vasuje po divjih valovih. Tam doli trepeče luč — sili k obali. Zdaj je pri bregu — zdaj jo odnese. Hitela bi oni luči na pomoč. Skozi oblastno tmino noči, skozi piš viharja, ona sama, šibka in drobna, hotela bi na pomoč.

»Ne glej vešče, Vida!« prekine babica pripovedko, kako je izlečila vojaku Toniu ranjeno nogo, in pogleda ljubeče vnukinjo. Roža je, ki se trese v vetru, šibki nageljnov odganjek, ki ne požene morda nikdar cvetja. Pa tako je sojeno nevesti in materi pomorščakov. Nevesta čaka in ne dočaka, mati vzgoji sinove, pa ne pestuje vnukov, sama komari v starosti. Težko vzdahne po kuhinji, gre pod napo in vzdihne: »Ne bilo jim sledu ne spomina!« Babičin glas umolkne, sliši se samo prasketanje ognja, tuljenje od zunaj, škripanje statev. Burja stresa hišo, ruši skale, trže škrilje, vije grmičje in lomi drevje. Darinka meče čoln po osnutku, njena in drugih misel je v preteklosti.

Bilo je sicer drugače take burne večere po Kastavščini. Zunaj bučeče morje, ki preti, da odnese raz obali ribiške vasi, da razdere pomole in uniči barke. Znotraj veselje vasovanja, šaljiva beseda, vedno polna majolika, stare priče, stare pesmi o Kastav-gradu, o banu Dragonju, o puntskih devojkah in beneških galejah, o dobrem knezu Ivanu Frankopanu.

Zunaj strahovi noči, znotraj tiha sreča. Plamen liže črni kotel, veriga brni kakor struna, voda šumi, kepe zlate polente, sir, riba, razvesele srce. Hiti predica, tkalka in šivilja, Kupiči se volna in platno, kupiči se gospodinjin nakit, gospodarjev prihranek, daje se beraču, nosi se v dar sv. Sebastijanu in sv. Luciji — vsega je za vse.

Zdaj? — Zaleta se burja v dimnik, plamen zaplapola — se potuhne, toži. Medla luč svetilke na olje brli — oživi — zamira ... Ni veselih mladeniških obrazov, možje sive brade, jeznih oči, hodijo na vas, se zaklinjajo: Vse je odmerjeno in prešteto. Vzeli so nam puške in smodnik. Pa še hrani Kastavec staro pihalko, če podpihne Francozu ...

Majolika počiva na polici, pinke ni na mizi, kuha in kupuje se samo za potrebo. — Denar? — Izgubil je vrednost. Avstrijski bankovec je prepovedan, ne šteje več — kovanec ima vsak dan manjšo veljavo. Kar so bili spravili, je odnesla potreba, novi davki; kar so dali svetnikom, je vzela grešna roka, naj bi se posušila do korena! Ni petja, ni plesa, ni fantov. Kar se sestaja, si pripoveduje o novem novačenju, o čudnih potih velike armade, ki prodira v neznano mrzle dalje, nesoč tja slavo in strah Napoleonovega imena. Vsak pogovor, vsaka molitev spremlja poti vojakov in beguncev. Oni na morju, ki se bore zoper francosko zastavo, oni, ki se bore zanjo po skalnatih krajih Španije, oni, ki jo nesejo na mrzli sever — pridejo še kdaj nazaj?

Vrne se, pravijo stari car — ali se pa vrnejo še stari časi? Buči morje, šumi burja, solza zdrsne po rjavem licu.

Vzdihne Darinka. Po stari navadi pomaga v zaročenčevi hiši. Bo pa sedela kdaj za njegovim ognjiščem, spoštovana gospodinja poleg gospodarja, ali bo žalovala osivela samica, samotno srce. Kaj ne pride več in ji ne reče več tako sladko: ‚Dušica moja, drago srce!‘ ... Dogodki tako težki, neumljivi preprosti duši. Reke krvi, leta trpljenja — vse strnjeno v dveh besedah — revolucija — Napoleon. Delo štrig in štrigonov ...

»Zakaj ne pojeta? Vida? Darinka?«

Dekle pri oknu se bridko nasmehne, nasmehne se tkalka. Kako bi pele, ko ne gre glas iz grla, kako bi govorile, ko ni besede, ki bi izrazila njuno bolest ...

Potrka burja, dvignejo vsi glavo, poslušajo ... Kaj ko bi prišel v viharju in pišu, ljubljeni, pričakovani? — Ni nocoj carinark na morju, poskrile so se pred nevihto straže. Ko bi prišel, ki ga morda več nikdar ne bo! ...

»Samo volkodlaki!« odkima ded, šiva opanke. »Za Roka bodo. Bo drčal še kdaj v njih po svojih skalah, ded?«

Luč pleše tam doli ... Vida strmi v njo. Ko bi prišel! Koliko bi mu potožila in povedala! — Carinar lazi za njo, se laska in grozi, ne pozna ne vere, ne poštenja. »Vse vem,« pravi. »Skrili ste begunca, ded je name ril puško v Francoza, prepovedano orožje imate — zbežal je Rok, ki je v letih vojaške dolžnosti — dovolj, da vas zapremo vse, dovolj, da izgubite prostost in glavo, premoženje. Molčim in čakam, ker te ljubim, lepa devojka. Prihajam, privadiš se me. Imel sem v rokah Marka, nisem ga umoril. Radi tebe, Marko je upornik, zapadla mu je glava, da se pokaže tu. Kaj boš vedno žalovala sama med ljudmi, ki prezirajo tvoj rod, pojdi z menoj in živela boš v slavi.«

Vse ve, vse vidi carinarjevo oko, vse sluti sovražna duša. Čuti zaboj z orožjem v jami. Prodira z očmi stene hrama: Kam je odšel Marko?

Ropot pri vratih ... To ni burja ... »Kdo je božji?« — vpraša oče, glas mu je zategnjen, čakajoč ...

»Andre in kuma! Razočaranje! Pljune sosed: »Kdo božji naj pride v taki noči?«

— Soseda vzdihne: »Sin moj, moj Rode!«, — sede za ognjišče, vrti preslico. Lice ji je razorano žalosti, po črni ruti ji vise sivi lasje, oči so izpite, roke suhe kakor treske. Kaj bi ne? Moža in dva sina ji je vzelo morje. Naj bi bila navadna — usoda mornarjeve in ribičeve žene. Ali da morajo umirati sinovi radi lakomnosti in prevzetije tujcev — ne — to ni pravda, ne pred Bogom, ne pred ljudmi! Gre pod napo, gre po kuhinji kletev zapuščene in razjarjene matere: ‚Ubil jih Bog!‘

Naglo udari na vrata: »Odprite, ljudje božji!« — Jezno zarenči pes zunaj, — hitro skoči mladi gospodar k vratom. Ves premočen, lasje razmršeni, obraz prepaden, stoji v kuhinji nepoznan gost. Voda lije s plašča, prestrašene oči gredo od gospodarja do Vide, Hitro zagrne Vida okno, zapahne vrata, gost spregovori slovensko: »Zdi se mi, da sem v pošteni hiši ... Zavetja vas prosim za to noč — a vedite, da visi moja glava na lasu, če me zasači orožnik.«

Lepo sta spregovorila gospodinja Kata in sivi ded: »Ni še prodal Kastavec duše, ni še pozabil poštenja. Prišli ste pod svojo streho.«

Skrivač iz Kranjske, so si mislili. Ne poda se gosposkemu obrazu obleka tržaškega okoličana, ali koliko izobraženih in visokorodnih se skriva te dni pod kmetskim plaščem. Gledali so ga s sočutjem in občudovanjem.

Skrivač je, kakor ribiči pod Volosko. Na močnih ramah prenaša, kar je iskrcal Anglež. Ko zatone solnce, stopi mornarjeva noga na trda tla. Skriva se črez dan po grmovju, za skalami. Drzen človek je, ki poje v bojih in nevarnostih, poje, kadar dehti srebot, zori dren, kadar mami dušo lepota poletne noči, kadar tuli burja in se peni morje in zbada brinj hiteče noge, kadar žvižgajo krogle carinarjev po sivih skalah in obude krohot gorskih duhov.

Ded je vzel gostu mokri plašč in ga obesil na napo, babica se mu je umaknila od ognja, ki je zaplapolal živeje. Urno je primaknila lepa Kata lonček, mladi gost je vzel majoliko — zadišalo je vino, kuhano s prekomorskimi dišavami, segrel se je gost, zaplula mu je kri v bleda lica. Vida je tolkla črno zrnje v stopi — vrela je voda, zadišalo je in — nasmehnil se je gost: »Slabo spoštujete Napoleonove ukaze!«

»Mar nam za take ukaze,« se je smejal hripavo ded. »Boga mi! Morje je za vse, gora je za vse!«

Niso izpraševali nepoznanega. Ne sme se siliti v gosta. Sam je povedal in pomaknili so se vsi bliže, gledali so s spoštovanjem nanj: Eden tistih ki hodijo, po Primorju in Kranjski ... Poslanec cesarjev, ki naznanja, da ni pozabil stari cesar svojih Kastavcev.

Prišel je s poročili iz Gradca v Trst, na Reko. V Trstu je zapazil, da je obudil sum. Preoblekel se je v okoličana in prišel na Reko z bračero vina. Njegov prihod je bil že naznanjen, vedeli so zanj prijatelji in vedela je zanj policijska oblast. Aretirali so ga takoj, ko je stopil iz bračere. Imel je pri sebi pisma, ki bi v nevarnost spravila mnogo oseb. — Kaj storiti? — Pri aretaciji je vrgel nevarna pisma urno v morje. Skočile so straže — nastalo je vpitje in porivanje, sunil je še stražnika za pismi, tačas ga je ogrnil nekdo naglo z onim plaščem in mu nadel namesto okoličanske kape širok klobuk. Tako izpremenjen se je še prepričal, da so izginila pisma in stopil je s prijatelji prav mirno v Bradašinovo gostilno. Varen kraj, ker zahajajo carinarji in orožniki vanj. K njemu je prišlo par mornarjev — tako je izročil ustmeno, kar mu je bilo poverjeno. Vrniti se ni mogel, kakor je nameraval, iz Reke na Trst, najbolj varno se mu zdi, da gre preko gora v Avstrijo. Izhodi iz mesta so bili zastraženi. Vendar so ga spravili znanci po skriti stezi ven. Po glavni cesti se ni upal, hodil je po obrežju, v namenu, priti do ceste na Učko. Nastala je nevihta in zablodil je v tmini, luč v višini ga je rešila. Vrnil bi se pač najrajši v Trst, ker ima še posla tam.

»Eh, to se naredi vse,« je rekla Kata. »Nocoj se odpočijete, jutri vas popelje Pero po stranskih stezah na Učko, ali, ako hočete, na Trst, vas zavesla Andre do Cresa, kjer počakate na Lošinjanko. Vas že spravimo iz rok vohunov, niste zaman prišli v čarovničino selo.«

Povpraševal je in pripovedoval: O vedno večji nevolji Evrope, ki se vzdiguje na tihem zoper oblastnika, ki je ponižal cesarje, kralje in cerkev, a pojde sam v pogin.

Pravil je, kako preklinjajo ljudje, kadar sežigajo oblasti zaplenjeno blago, kak strah je, kadar zalote begunca in ga vodijo v smrt. Pravil je in odgovarjala mu je tiha kletev, molk ... Solza na materinem licu.

Ugenil je gost za ognjiščem:

»Imate tudi vi?« — stisnil je Frani sočutno roko: »Na čast vam je tak sin, na čast je deklici, tak ženin. Pa ne bojte se! Ob letu se ne bo skrival tu nikdo več pred Francozi — svobodno in častno se vrnejo vaši mladeniči. Že prihaja glas, kako uničujejo slaba pota in zgodnji mraz veliko armado, cepajo konji na tisoče in padajo ljudje ...«

Umolkni! je ... Groza je šla nemo po kuhinji, burja je tulila pritrjevaje besedam Avstrijca, prorokujoč pogin. Sklonile so se glave: »Oni, ki bodo cepali in umirali na daljnjem severu, so sledili ukazu oblastnega, brez lastne volje in krivde, odtrgani od svojih mater in svojega doma, gredo v neznano smrt. In med njimi so tudi sinovi teh gorá ...« Joče burja: »Ne vrnejo se nikdar!« — Vprašuje srce: »Zakaj, o moj Bog, toliko gorja?!« 

»Kvarner vragov!« zakriči znan glas. Vzklik »Jezus!« zamre na Franinih ustih — odletel je zapah, jok burje prevlada materin krik: »Rok, duša moja!« — Vidin klic: »Marko, moj kraljevič!«

»Mati!« — »Vida!«

Odlete plašči. V kapitanski obleki stoji tu Marko, objemlje Vido. Mornar Rok vrže vrečo raz rame, se pozdravlja z materjo in s sosedi. Val vprašanj je objel begunca, prošenj, počitkov: »Zakaj si prišel,?«

Begunca se smejita: »Krasno je naše življenje ... Krasno, ko beži Francoz — krasno, kadar se vname boj ... Dum — bum. — To vam je ples. Jadra polna vetra, fantje pri topovih in veslih. Sadite vi drugi brokole, sušite smokve in pletite mreže ...«

Smejita se, a bridko jima je pri duši. Dom, tihi in mirni, kdaj bo smel mornar počivati v tebi?

Marko pozdravi gosta, se razveseli, se zaplete ž njim v pogovor v tujem jeziku. Vida stoji, vrti nov prstan na prstu. Moj Bog, koliko mu je hotela potožiti, on pa ne posluša, ne vpraša, govori z nepoznanim, pritegne Roka v pogovor in zdaj pravi očetu: »Nocoj odpeljem jaz gospoda; ako pride še kdaj, naj vam bo ljub kot brat, izvršite vse, kar želi.«

Priklonil se je oče gostu: »Naša hiša je vaša hiša.«

»Brod imam v Preluki, priveslal sem v plašču nevihte. Samo da vas vidim. Prihajam iz Dalmacije. Kaj je s carinarjem? Pripoveduj, duša, Vida, pripoveduj — a kratek je moj čas, zadnjič nisem mogel do matere, srce pa želi po nji in po bratu. Kaj me gledate? — Moja mati je, če vas žali — oprostite ji! Ne veš, od danes do jutri kaj pride ...«

Rahlo je potožila Vida. O carinarju, o materi:

»Ne boj se, dušica, poznam tvoje zlato srce. Potrpi, ne bo dolgo, pa zaplešemo zopet na Helenino: Oj devojko, oj! —Zaplešemo s Francozi, zapodimo carinarje. Duše drage! Da dočakam tega! — In po celem svetu naš brod, naša pesem, naše poštenje!«

Vida se mu je izvila iz rok. Ženske! Kaj hočejo? Kaj pravita Frana in Darinka Roku? — Ostani, beži v gore, tu te ne najde nikdo, tam ti grozi.

Rok se nasmeji: »V goro? — Slišite, kako kliče morje mornarja na ples?«

»Idimo. Rok, pelji gospoda navzdol, jaz se prikradem v Kastvo.« — Preko zidov in vrtov. V pihanju burje, v nalivu dežja se je vzpenjal Marko v Kastvo. Zaprta so vrata, vhod s ceste, vhod za one, ki prihajajo svobodno v mesto — begunec mora iskati stranskih poti. Gori brli luč. Mati bdi in se ozira na viharno morje. Sin mora do nje. Nekaj ga mami in kliče. Zakrivajo nekaj pred njim, zmrači se Rok, kadar ga vprašuje po materi in po bratu ...

Znana je beguncu pot, po kateri je uhajal deček na morje. Vratca so skrita v stolpu, pokrita z bršlinjem, prislonjena. Ozek hodnik je v stolpu, prideš na Kastičev vrt, prideš od zadaj v hišo.

Okno je odprto. Pri oknu sedi visokorastla ženska, zavija jo črna ruta ogrinjalka. Skozi noč gore njene oči, oči goreče solza, ki ne morejo na lice. Preveč je prišlo, o Bog, preveč na ubogo ženo! Mož utopljen, hiša uničena, sin begunec, drugi sin vojak ... Mož se ne vrne več, se vrne še kdaj sin? Začarani nesrečni sin ... Doli v Preluki joče in se suši dekle. Šla bi včasih tja, da se izjočeta skupno za Markom. Ali njena mati ji je ukradla sestro ... Sestra je odpustila lepi Kati — ona pa ne more in ne more odpustiti. Odpustila bi, da bi prišel sin, odpustila. Ona pa obišče dekleta, pa ne obišče lastne matere — to boli, Marko, to boli! ...

»Mati!«

Markov glas! Zavrešči Kastička, se prime za glavo: Spomin! ... »Mati!« — ponavlja Markov glas, »odprite, da pridem gori!«

»Jezus! Marko je! Pride kljub nevarnosti k svoji materi! Marko, Marko!«

»Mati, kako vam gre, ubožica? — Slabo in težko? — Ne bo dolgo, mati, ne bo dolgo. Vse se zbira zoper Napoleona, uničena bo njegova armada in oblast ...«

Obupano dvigne mati roke: »Vse se zbira zoper Napoleona. A mati vojaka, ki hodi za Napoleonom, kaj naj moli za njegovo zmago ali za njegov pogin?«

Smrtno je prebledel Marko, prijel je mater za roke in hropel: »Kje je moj brat, mati?!«

»V ilirskem polku, Marko. Ko nam je grozila velika kazen, ko je čakal oddelek novincev na dopolnitev, ni bilo nikogar, ki bi rekel in želel: Naj se vrne Marko, pač je rekel moj mlajši sin: Grem in rešim brata in hišo, mati ...«

Nem je stal. Tisoč nožev mu je prebodlo srce. »Kje?« »Kdaj?« je izpraševal in vzdahnil globoko: »Gotovo je še v Italiji, neizurjenih novincev ne bodo pošiljali še za cesarjem — pride, preden se nadejate, mati.«

Mati se ga je oklenila: »Ostani vsaj ti, Marko! — Skrijem te doma, pojdi v gore. Na morju si v vedni nevarnosti — jaz sem sama, zapuščena ...«

Rahlo se je oproščal: »Kje bi mi bila čast, mati? — Čaka me brod, ki je izgubljen brez kapitana.«

Poleglo se je divjanje nevihte, samo rahlo toži burja še skalam, brinju in robidam, tiho stokajoč ji odgovarjajo kamen in drevesa — po naravi gre kakor velika žalost. Mračno se ozira jutro raz Učke. Zagleda v Kastvi, zagleda na Kuku oči, ki gredo za lučjo pod Beršecom, sliši vzdih: »Bog s teboj, Marko, moj kraljevič! ...«

VII.[uredi]

Pomlad je, nežna, dehteča pomlad pod Učko. Snežnobel stoji trn v gori, rmen se šopiri dren po gajih in mejah. Vse cvete in klije — zaman poskuša vzkliti trava na stezici od Bedinega sela do Kuka. Prepogostoma hite tod koraki, težki od žalosti, prevroča je solza čakajoče ljubezni. Vida hodi na Kuk in postaja drobnejša in belejša, Darinka hodi na Kuk, upogiba se ji postava, upadajo rame. Krega ju babica: Kakšne so to! — Kastavka mora znati trpeti in čakati. Leta in leta. Zvesto in vdano. Prejela si prstan, zadala si vero — Bog s teboj!

Ej, babica! Gora vrne begunce, prihajajo na pustne plese. Morje ne vrača rado mornarja, ne vrača jih rada tuja dežela. Hite jadra. Ne ustavljajo se, ne pozdravljajo. Strožje se izvajajo postave, kar je Ilircem znan strašni poraz velike armade, kar veje po Iliriji nada odrešenja. Pogostoma prihaja v Bedino selo ogljar. Tedaj si natovori Darinka butaro drv in gre na Reko, ponosna, da mora delati, kar bi pohvalil Rok, vesela, da si prepodi navadne skrbi z drugimi. Kaj se veseli Kastavščina, da se zasuče tir dogodkov? — Darinka je nekam brez nade. Samotno starost ji je prerokovala na prvi božič zvezda — če gre na živico (studenec), sreča grde krastače, ko nalije vode, se ji prevrže bačva, ko si naveže bačvo, se ji utrže naramnica. Črno pišče je izlegla kokoš, mačka mijavka po ves dan, zvečer se ozira pes na morje in tuli, da ti trže srce. In bosiljek, mažurana ... Ne rasteta, ne cveteta ...

Pustna nedelja. Po vonjivem zraku trepeče glas zvonov, vik otrok, klenkanje zvončarjev, ki se pode, navešeni s težkimi zvonovi, za otroki. Glasno so peli škant, meha in trobelj. Začelo se je posebno veselje. Po stari navadi se mora praznovati tri dni in končati s slovesnim kraljevim pirom. Razbrzdani radosti se poda sicer vedno — trezni Kastvanec. Saj je pomlad, nežna, dehteča pomlad pod Učko. Rahlo kakor zibel pod materino roko, sladko kakor materina pesem, poje in se giblje čudovita morska ravan. Kakor da je ni nikdar razburil vihar.

Vse brsti, poganja, klije. Iz skale, iz lesa, iz prsti, iz vode. V zelenje se odeva siva Kastva, stari sokol, za zelenjem se skriva golobica, cerkvica sv. Jakoba, razvija se pod Kastičevo hišo divni breskov cvet.

Pustna nedelja. Babica bere iz svete knjige, ded posluša. Oče in mati Vidina hočeta na Rukavac, ž njima Darinkina mati in Rokov oče. Izvesta kaj več o onem, o čemur govori na tihem vsa Kastavščina, si okrepe nade. Vida sedi pri babičnih nogah, ne mara z Darinko na Kuk, da je ne dobi tam prenadležni Pompilio, ki hodi vso zimo za njo, s prošnjami in grožnjami. Ona pa ... O Bog! umrla bi rajši! ... Mati pa pravi: »Potrpi, kmalu bo konec te ošabnosti, kmalu se vrne Marko.«

Guščarica beži, brinje se zamaje. Kakor kak duh gre Darinka po stezici, dalje in dalje, do morja. Sede na skalo, govori morju:

»Radost in žalost naša, hranitelj naš, naš grob, povej mi, zakaj mi je srce tako težko?«

Morje se giblje, rahlo kakor zibel pod materino roko in odgovarja: »Zelena mažurana, deklica, ljubljenka mornarjeva. Drče po meni jadra — vrši po meni boj — v meni je mir. Ni čakanja ne žalosti.«

»Vsa moja radost je na tebi, sinje morje, vrni mi jo.«

»Začrtana so pota jadrom — odmerjen je tek brodov. Solnce vstaja in zahaja, dnevu sledi noč, pomladi zima — zakaj se bojiš smrti, Darinka?«

Smrti?! Nasmehnila se je samotna deklica svojim nespametnim mislim. Kdo bo mislil na smrt na pustno nedeljo, ko prihaja od povsod vik veselja. Misliti hoče rajši na svatbeni dan, kako napolni mati pogačo presnjačo s sladkim laškim pšenom, kako napeče trdih kolačev, da jih bodo nosili svatje za vratom in na rokah, da jih bo metala nevesta otrokom, preko hiš in njiv, da bo rodila njiva in bo hiša polna blagostanja. V zlatem nakitu bo stopila pred oltar svete Helene. Vprašal bo plovan: »Hočeš mu biti družica v sreči in nesreči? — Izvila se bo iz prs prisega: »Hočem — tako mi pomagaj Bog!«

Tekla bodo leta. Zraste sin, razcvete se hči. Tkala bo mati in predla, oče bo skrbel za les. Prišel bo zaželjeni dan. Izročila bo hčer pošteni hiši, sin bo pripeljal nov cvet na dom. In živel bo njen, Rokov spomin pod Učko, dokler bo valovilo pod njo morje, na grobih bo rastel pelin, duša bo gledala Boga.

Strel na morju! ... Srebrn oblak se dvigne pod Moščenicami. Za njim velika trojamborica ... Izpod obrežja se prikaže vitka enojamborica. Jadra napeta, beži kakor veter ... Za njo hiti strel za strelom. Splašena ptica je, katero je prepodil zloben deček iz varnega zavetja. Beži bregantina, reže valove, drči — podi se za njo fregata, veje zmagovito francoska trobojnica ...

Darinka gleda bolj z dušo nego z očmi ... Srce ji pravi, da vozi tu Marko, da je Rok na bežečem lesu, ki se ogiblje z vitkim telesom, kakor da se posmehuje težki fregati. Dobrega kapitana ima.

Ali od Cresa se odloči novo jadro ... Druga fregata, ki zastavi bregantini pot. Urno se bližata fregati, željni, da dohitita zasmehovalko, ki jima je ušla že tolikokrat. V zasmeh bregov. Zijajo topovi ... Razdalja je vedno manjša ...

Mati Trsatska! Na bregantini zaplapola angleška zastava — izpod krova se zakadi. Beg ni mogoč — začne se boj, »Ne umrjemo sami,« je rekel Marko ...

Za strelom je oddrčala bregantina k bregu. Iz fregate grmi — beli oblački se zakade v zamišljeni pomladni dan. Bregantina beži — zagrmi... Predrzna igra ... Vsem na krovu je zapisana smrt. Bežite vendar! — Plavajte, rešite se! ...

Strel za strelom ... Od dveh strani. Jambor pada ... Vitki brod se stresa, ne more več naprej ... Veter prinaša jezne besede. Mislite, begunci, na matere in neveste, mislite na dom — bežite.

Žvižg ... Skače v morje, kar more še skočiti — leži na krovu, kar je ranjeno in mrtvo. Solnce gre v zaton. Z raztrganimi jadri trepeče zdaj ubogi brod na valovih. Fregate so izginile.

Plava po morju. Plava tako čudno, ne gane roke ne noge — to je mrtvo telo ... Plava, priplava k bregu ...

O bridka moja žalost! O črni dan! — Rok! — Se vrneš tako k materi in nevesti? Prinesite črno vezeni mrtvaški prt. Prinesite ga, da zavijemo vanj Roka. Poslušajte, skale in morje, poslušajte tožbo matere in neveste. Razpletenih las, v črni ogrinjalki si ‚bijeta prsa‘, se klanjata k tlom: »Ženin moj mili, dragi Rok ti moj! Kaj si me zapustil, komu si me, revico, izročil? — Komu si izročil sivo mater, sin moj dragi, dični lovor moj? — Za koga zdaj moja skrb in ljubezen? — Sama bom sedela zapuščena. Prostor moj bo v cerkvi pri vdovah in sirotah ...«

»Darinka!«

Rahlo se je dotaknila roka, Vida pogleda sočutno v objokan prijateljičin obraz in se prestraši: »Kaj gledaš tako — si videla smrt?«

»Kaj ni tukaj? — Kaj ni priplaval mrtev Rok?! — Ladja razbita — mornarji mrtvi ...«

»Moj Bog! Darinka! — Ničesar ni. Zmedle so ti vile pamet.« Prazno je gledala Darinka predse, zmajala glavo in si otrla smrtnobledi obraz. Tihoma je spregovorila: »Rok je umrl? Bil je spomin! — Saj veš, da je videla moja mati utapljati se Rokovega očeta in Rokove brate ... O Vida! Marko ni umrl, ne boj se! Jaz pa ostanem pri tvoji materi, ko odideš ti v Kastvo. Nabirala bom lečilne trave, pomagala bom ljudem, dokler ...«

»Darinka, sanjala si, umiri se, pojdiva domov!«

»Domov! ... Prižgem luč, razgrnem prt za tistega, ki leži v dnu morja!« —

Vida je peljala prepadlo prijateljico po stezici, prigovarjaje ji: »Zablazen, Darinka, zadremala si ob šumenju morja, ropotanje v jamah ti je bil strel, kar je plavalo k tebi, je bil povodnjak — veli babica, da ne sme žalosten človek, posebno samotna deklica k morju, ker so v njem čudne oblasti.« Njej sami pa je bilo tako težko pri srcu. So spomini. Če je padel Rok mrtev v morje, kje je Marko? — Kaka žalost naj še pride nad njo! — Zavidali so ji vsi — morda ji je naškodila zavist. Babica pravi: »Ne želi nikomur zlega, da se ne uresniči tvoja želja, ne sovraži nikogar, da se ne rodi v tebi greh,«

»Pojdiva k babici, potolaži te in ti pojasni, da si sanjala,«

Dvignila je oči, ki so gledale v dušo deklici, in obstala v branju, pritisnila je knjigo k sebi, videč, da prihaja od nekod nova nesreča, in razširila roko v objem. Ihte se je naslonila Darinka na njo, Vida je pravila.

Babica je pogledala deda. Prebledela sta oba. V selu izgnancev ljubi drug drugega z veliko ljubeznijo, udarec, enemu namenjen, boli vse.

So spomini. Babica ve, ve ded. Duša, ki se poslavlja od telesa, se javi na nekak način nji dragi duši. Ne pridejo sanje o belem dnevu, ne pridejo take sanje.

Rahlo je vela roka božala dekličino čelo: »Darinka, dar božji boš ljudem. Nikdar ne boš žena, ne mati, vendar boš tolažba rodbin. Večje kakor pa poslanstvo neveste, ki gre v zakon, bo tvoje poslanstvo. Ko umrje mati, jo objokuje samo njena rodbina, tebe, Darinka bo objokoval ves kraj.«

Taka je bila babičina tolažba in razumela jo je deklica.

Črez nekaj dni je prinesel ribič vest o Marku: Pod Rovinjem so ga napadle ladje stražarice. Marko je rešil brod, ali Rok je padel v morje, zadet od krogle, ko je povijal ravno jadra.

Kuma Frana je romala na Trsat, dala je za maše. Ko je šla v črni ogrinjalki, v nemi žalosti po stopnicah, je srečavala in so jo dohajale žene in dekleta, odete in oblečene črno. Pogledali so si v solzne oči.

Kaj je bila zdaj žalost poedinca napram morju žalosti, ki se je razlilo črez Evropo? ... Šla je tiha in strašna novica od sela do sela: Leži velika krasna armada, ki naj bi ponesla Napoleonovo slavo v Azijo — leži na širnem sneženem polju brezmejne Rusije ...

Mrtvi so ljubljenci mater, cvet narodov in dežel. Zmrzli, sestradani. Njih kosti glojejo volkovi, njih oči so izpile vrane, njih smrtne luči so zvezde nebeške, njih pesem je žvenketanje orožja cele Evrope, ki hoče maščevati smrt s smrtjo, vse Evrope, ki se vzdiguje na samosilnika, na katerega pada kletev tisočerih mater in zapuščenih rodbin: »Tisočere smrti naj umrje! Ne imej miru, ne pokoja!«

Smrt je zdaj vse, kar slišiš, kar misliš, kar upaš ... Darinka se izmakne večkrat delu, beži v Preluko, noricuje: »Rok ti moj ljubi, kaj si hitel na morje, kaj te ni ustavljala ljubezen doma? — Kam naj grem sirota, da te pokropim in pomolim za rešitev tvoje duše? — Ah, tvoj grob, Rok, je tako neizmeren, tako globok, da te ne najde solza, ne prikliče vzdih. Grme topovi, Rok ... Anglež čaka v Preluki ... Letna noč je, Rok — ribice plavajo za ognjem, Vstani, Rok, bogat bo lov! Vstani, mornar! Draži tujce, brani naše poštenje. Tebe ne kliče ne grom, ne solza. Ti spavaš. Večni sen! Plava nad teboj jadro, ne zmeniš se, pade v tvoj širni grob solza, ne čutiš je ...

Postni dnevi, polni bridkosti! Tožeč se vzbudi veter, narašča v burjo, stresa cvetje. Gre po naravi kakor velika bol. Kastvani obiskujejo Kalvarijo, sv. Sebastijana, sv. Trojico in sv. Lucijo, si pripovedujejo novice in novice o nesrečnih vojakih, o novih bitkah. Napoleon je pribežal na Francosko. Napoleon kliče pod orožje, pobira negodne mladeniče in pastirje, pa zdaj mu pojde nasproti stari cesar, zdaj hoče imeti nazaj svoje Kastvane.

Smrt, samo smrt! Zakaj ne prideš, ljuba božja dekla, lepa bela žena, ti nositeljica miru, zakaj ne prideš v Bedino selo? Kdo te kliče? Trudna in žalostna dekličina duša. Glej, daleč je Marko, carinar je tu, carinar pravi: »Lepa devojka, odloči se! — Še smo tu, še imamo oblast, bodi moja žena, ali ovadim vas,«

In mati vpraša: »Zakaj usihaš, moj nageljnov cvet? — Kmalu se vrne Marko ...«

»Kmalu? — Odidejo li sploh kdaj Francozi? — Bolj nego kdaj pazijo, poslušajo, kaznjujejo. In Marko je daleč. Kaj pomaga, če se vrne, kadar je ustreljen ded, požgano naše selo in mi kdo ve kje ? ...«

Pompilio je prišel kmalu za pustno nedeljo. Stopil je oblastno v kuhinjo, sama je bila Vida v nji. S strastnimi očmi je stopil k nji in rekel:

»Dekle, veliko nagrado in priznanje si zaslužim, če vas ovadim. Vem vse! Vem, da imate neko skrivno pot in zveze s skrivači. Vem, da je naperil tvoj ded puško na carinarja. Hoteli ste me voditi za nos, pa ne boste zvodili Pompilija. Na vaše prestopke stoji smrt, zaplenitev premoženja, dolgoletna ječa. Zdaj pa izbiraj! — Dam ti odloga štirinajst dni — potem reci dà ali ne — in nosi odgovornost. Kot moja žena boš živela gosposko — kot ujetnica boš v bolj neprijetni družbi. — Ne zanašaj se na te prazne govorice, katere razširjajo, da zahteva stari cesar Primorje nazaj, da odidemo, da se vrne Marko. Napoleon bo razkropil vse svoje sovražnike, pogazil jih bo, kakor se pogazi mrčes. Nikdar ne bo smel priti Marko domov, naše krogle bodo raznesle upornika. Le pomisli, dekle! — Če postaneš moja, ne bo tudi več nevarnosti za Marka, pozabimo nanj, naj živi v miru.«

»Ne bo več v nevarnosti? — In vsi naši bodo svobodni?« »Nikdo ne ve ničesar razen mene, jaz pa ne bom izdajal tvojih sorodnikov,«

»Nikdo razen vas, carinar?«

Zavrelo je v glavi, vzbudila se je uporna divja kri — saj je tudi ona potomka mož, ki so vlekli Morellija v lokvo ...

Ničesar ni slutil zaljubljeni, menil je, da govori iz nje strah in radost, da ne ve nikdo drugi in pritrjeval je zadovoljno: »Nikdo. Sam sem opazoval — zase. Zdaj bodi modra, deklica lepotica, molči in preudari. Ne misli pa na kak beg — če ubežiš ti — zadene kazen druge, če bi bežali vsi, vam je zaplenjeno imetje, požgana hiša in prepovedana vam je vrnitev.«

»Kam naj beže, carinar, sivi ded in stara babica? — Težke so jima noge. Kako naj pustimo rodno selo, kako ljubljeni dom?«

Ded je prišel iz hleva in zagodrnjal: »Post je, čas pokore in molitve, neverniki pa stikajo za ženskami.«

»Ded, še imamo puško! Naj jo prinesem in spravim s sveta vse grožnje in strahove?« — Ni še izgovorila nagle misli — jasno se ji je pokazal nasledek takega dejanja. Iskali bi carinarja, izvedli kje, kako, in kazen bi težila vso Kastavščino. »Potrpljenje, zvijača,« pravi mati, »treba je motiti neprijetnega gosta, dokler ga ne zapodimo iz dežele.« Potrpljenje, zvijača, da. Mirno je rekla Vida snubcu: »Post je in ni navada pri nas govoriti o ženitvah v tem svetem času. Potrpite do Velike noči, da ne bo težil duše greh. Dobri ste. Uvidevam.«

Molčala je nekaj dni, zakaj bi nosili vsi njeno težo. Toda prešibke so njene rame, treba je odložiti. Z Darinko sta romali na Trsat, po tolažbo in svet:

»Pomagaj nam, Marija, tako, da ne bo ne greha, ne nezvestobe ... Morem pustiti, da mi ustrele deda in zapro babico? Da morajo iti negodni otroci v svet? Da najde carinar skrito jamo, in puške in drugo, kar hrani tam babica? ... Ne morem ...

Moramo bežati in pustiti za vedno ljubi kraj, naseliti se drugje, ko se premeni morda že v teku leta vse? Kaj bi rekel Marko? Kako naj se privadi ded drugje? Ljubši mu bo nagla smrt ... Morem li vzeti carinarja? — Ne, ne morem! ... Rogala bi se vsa Kastavščina nevesti, ki je prelomila svojo vero. Pomagaj nam, Marija! ...«

Nasmehnila se ji je čudodelna Marijina slika: hodi v miru, ohrani zvestobo in zanesi se name.

Tisti večer so sedeli vsi okrog ognjišča, Vida se je naslonila na babico in pripovedovala je, zakaj je šla na Trsat.

Planili so vsi kakor živi ogenj: »Ubil ga Bog!« — »Upropastiti nas hoče? — Naj ga pode volčje! — Diši vragu naše blago? — Ne bo ga imel!«

Slovesno je izjavil ded: »Rajši zažgem sam streho, rajši prestanem sramotno smrt, nego da bi bila Vida nesrečna vse svoje dni. Pripravimo se tiho in bežimo v Avstrijo, izročimo vse milosti božji!«

»Bežimo v Avstrijo!« so kimali vsi. »Tam imamo prijatelje. Da le pridemo srečno črez mejo, pa bo dobro. Kart ne smemo iskati in bi jih tudi težko dobili, izvedel bi vrag ...«

Začela se je nagla priprava za beg. Celo noč so čuli. Puške in drugo blago iz skrite jame so prenesli v drugo jamo v bližini — kajti da bi požgal Pompilio hišo, bi ostala odprta luknja, katero zakriva omara, in izdano bi bilo vse, oropani bi bili sadu dela tolikih let, preizkava bi šla po mestu in vaseh radi pušk in nesrečen bi bil še marsikdo.

Obleke bi vzeli s seboj za potrebo. Vse drugo, živino, perutnino in posodo, bodo odnesli in odgnali na Učko, kjer bo varno pri prijateljih, potem naj si išče carinar neveste in zlata, potem naj požge, kar je zidal ded v potu obraza — še je skal in apna — sezidamo drugo.

Cvetni teden so bili pripravljeni, da odidejo drug za drugim po skritih stezah. Z bridkimi solzami je jemala Vida slovo od hiše, od trt, od cvetja, od morja. Daleč pojde, kjer ne bo videlo njeno oko več zibeli pradedov, Markove poti ... Zaliva srce bridkost. Ali izve naj svet, da čuva še Kastavka staro poštenje, —

Zalajal je zvesti varuh, pes. Bosonog deček hiti po stezici. Razgret je, potan in prašen. Kaj hoče, zdravila, miloščine? — »Daj, Kata, daj — saj smo tudi mi zdaj berači.«

Veli babica, deček odmaja, govori nagloma, kakor da se je naučil na izust: »Kume Bradašina in kuma Tonka vas pozdravljajo. In ni vam več treba imeti skrbi zaradi onega carinarja. Mrtev je in ne pride več.«

Mrtev je in ne pride več ...

Kakor so bili napravljeni na beg, tako so romali še tisti dan na Trsat. Nazaj grede so se ustavili pri Bradašini in pravil jim je mežikaje in kimaje z glavo, kaj se je bilo zgodilo.

Pompilio je bil postal silno nemiren in razburjen, kar so se množile vesti o podrobnosti strašnega Napoleonovega poraza in vesti o oboroževanju in druženju evropskih vladarjev. Dasi je potlačila vlada, kolikor je mogla vse take vesti, razširjali so jo seli iz Avstrije, pripravljali so ljudstvo. Že se je pokazal zasmeh, že se krči pest ...

Naj bo poražen Napoleon v novi vojni — vzdignilo se bo vse na Francoze, razlil se bo potlačen srd, maščeval se bo strah ... Izgubljena bo Pompiliju lepota devojka — bogastvo, ki je skrito nekje v hiši, vzidani v skalo. Treba si je priboriti dekle ali nagrado vohunstva — dokler je še čas, dokler odločuje še Francoz o življenju in imetju Ilircev, sovraštvo ali ljubezen naj bo med njim in Vido.

Ves ta čas so ga mučile težke sanje. Pogostoma je stala pri postelji objokana Margarita, klicalo ga je dete ... Pogostoma mu je govorilo v srcu, ko je videl upognjenega moža lezti na trsatske stopnice: »Grešnik si, Pompilio, pojdi tudi ti navzgor ... So višji in dražji zakladi kakor zlato, kakor žensko telo — so zakladi, ki odpirajo temno pot onkraj ... Pompilio, mi smo vsi romarji na pragu večnosti ...«

Ubil je tak glas s kupico vina, z mislijo na poroko z Vido, z mislijo, kako nastopi po poroki napram dedu, kako zahteva in poišče skriti zaklad in odide tihoma iz Ilirije, preden zagori tu bakla ...

Poln veselega pričakovanja je hitel k Bradašini: »Vina, Bradašina! — Hitro, hitro, bedak, kmalu zaplešemo na svatbi. Našel sem zaklad, Bradašina — benečansko zlato in uskoško kri ...«

Ni se genil Bradašina, čudno resnega obraza je rekel, odpiraje vrata v svojo spalnico: »Tu je nekdo, ki vas čaka.«

Pompilio je stopil na vrata, zastal — zakričal in poskočil, da ubije z mahom, s sunkom utvor noči, ki ga preganja, ki stoji tu pred njim, upadlih lic in grozečih oči, črne lase v nizkem čelu, široka usta bolestno odprta — ves obraz samo mamilo, da udariš vanj ...

Ubil bi jo bil s prvim zamahom pesti po glavi — toda Bradašina je stal tu in nič več ni bil tisti bedasti babjeverni Bradašina in na mah se je odprlo Pompiliju, da so ga varali, da varajo ti ljudje ves svet s svojo dozdevno zabitostjo. — Stala je tu tudi Tonka; mirna in resna kakor sodnik, ki naznanja smrt, je rekla: »To vam je pozdrav ženi, ki vas je iskala trudoma, ki vam je ostala zvesta, dasi ste jo zapustili.«

»Kaka zarota je to? — Mari je meni za njeno zvestobo, jaz sem jo pustil, jaz sem prost — hočem biti prost ...«

Tedaj je pregovorila z neizmerno bridkostjo: »Pustil si me v bedi in potrebi — toda ti si moj mož, oče mojega otroka. Prišla sem in ostanem pri tebi, držala se te bom, tvoja žena sem po božji in po človeški postavi ...«

Kri mu je stopila v oči, zatulil je: »Ti moja sramota in nesreča! Pri meni hočeš ostati?! ...«

»Žena bodi pri možu,« je rekla mrzlo Tonka. »Le umirite se, Pompilio, in privadite se tega, veste, da nastane sicer ropot po celi Reki.«

Mir — mir! — Vse je na kocki ...

Stopil je k oknu in zrl na morje. Odpraviti jo mora takoj ali z obljubami — ali ...

Obrnil se je k ženi: »Oprosti, Margarita, preveč si me iznenadila. Pojdi na moje stanovanje, pomeniva se takoj.«

Nekaj groznega je bilo v teh besedah.

Pogledala sta se Tonka in Bradašina in urno je rekla Tonka: »Kosilo vas čaka tukaj, pridite kmalu nazaj, sicer vas pridemo iskat.«

»Z vami obračunim pozneje,« mu je odgovoril Pompilijev krvavi pogled.

Žena pa je potegnila s tresočo roko po svojem preprostem krilu in si pogladila lase. Slutila je nevarnost — toda vedela je, da je pravica na njeni strani.

Hitro je hodil — komaj ga je dohajala.

Po Rečini, proti kraju, kjer so se odpirale stene in je pritekala izmed njih zelena tiha voda. Peljal jo je na ozko stezo, vsekano v skalo. Navzgor je šla. Nad stezo se je širil prastari debeli zid, delo neznanih časov in rok, na drugi strani je strmelo navzdol ozidje črnega gradu, globoko doli je zelenela voda. Bilo je tiho kakor v domu smrti.

Tu se je ustavil Pompilio, vsedel se je in rekel: »Tu sva bolj na samem nego pri meni. Povej mi, kako si zvedela, da sem tu?«

»V težavah sem živela, vzgajala otroka, molila zate. Vedno sem prosila Madono, da dobim kak glas o tebi ... Prišlo je pismo ...«

Planil je: »Kdo vraga ti je pisal? — Tonio ? ...«

»Ne. Pismo je bilo pisano francosko, podpisano je bilo meni neznano ime. Pozvalo me je, da naj grem k tebi, ker se ženiš — ti, ki si meni zaročen, Pompilio ...«

Vstala je tudi ona — stala je tik njega, nad globokim brezdnom, položila mu je roko na ramo in govorila proseče: »Pompilio, kaj je treba tebi hoditi okrog teh deklet in krajev, ki te sovražijo? — Vrni se z menoj domov. Še stoji naša mala hišica, pošten kruh si dobi pošten človek.«

»Ah! Ti sramota in žalost moja! — Pri tebi naj okopavam njivice, naj jem kruh v potu svojega obraza? ... Ne! Jaz hočem biti bogat in uživati življenje. Ne bom gledal tvojega širokega lica ... Treba ti je bilo hoditi za menoj. — Nisem te klical — idi k vragu!«

Zgrabil jo je za rame in pas ... Bil je močan, divji v svoji jezi, ona pa izdelana, trudna, žalostna — ali pravica je bila na njeni strani. Uprla je slabotni roki v njegove rame in bile so težke kakor svinec, izpodneslo mu je pod tem sunkom noge — glasno je telebnilo ob stene, je letelo navzdol v tiho vodo ... Od sten in neba je donel krik, grozni krik smrti: »Marija!« — Pljusknilo je — in grozen molk je zavil stene. Tedaj je padla na kolena uboga žena, dvignila je roki k nebu in zakričala, da se je treslo skalovje: »Marija! Marija! Kaj ni bilo tvoje ime njegov poslednji klic! Bodi mu priprošnjica Marija! — Saj ni bilo hudobno njegovo srce, zmotil ga je čas, napuh svobode, želja po zlatu. Naj ne bodo izgubljene moje molitve, moje solze! ...«

Dolgo je klečala nad brezdnom. Vrtelo se ji je v glavi, zdelo se ji je, da se ji iztegujejo iz brezdna nasproti roke, ki so jo objemale pred leti. Klicalo in vabilo je navzdol: Pridi, konec bo tvojih bolečin ...

Glasno in tožno je zaklicalo: »Mati!«

Stresla se je, vstala in si zravnala obleko: kliče jo otrok, ki nima očeta in ne sme izgubiti matere.

Zvon je zapel na Trsatu ...

* * *

Vroče žari od skal. Trta in smokva zavijata liste, po cesti na Veprinac plešejo kolobarji prahu in pokrivajo rdeči dren ob mejah. Morje je mirno in gladko, le posamno jadro plava po njem.

V selu nad Preluko sede pod verando. Ded in kum Andre vežeta mreže, Vidin oče teše toporišče za sekiro, babica vrti preslico, lepa Kata veže velike cvetke v široko pregrinjalo, pogleduje ljubeče Vido, ki šiva modro krilo, in se ozira kradoma na morje. Kuma Frana in Darinka izbirata kup zelišč in se nasmihata otožno malemu Kuzmetu in Radiču, ki se igrata Francoza in Angleža.

Beda pripoveduje staro pričo: »In vstal bo kraljevič Marko in razbil bo vse svoje sovražnike in vladala bo pravica na morju in na gorah, častili se bodo zopet sveti obredi in domači jezik, priznana bo pravda vdove in sirote, spoštovana bo čistost devic, svetost zakona. Oni, ki so se rogali pradavnim postavam, bodo uničeni in strti — misel in beseda kraljeviča Marka bo vladala svetu ...«

»Bog daj, tako bilo!« je prikimal ded, babica je umolknila in se zamislila. Pero je udaril po lesu: »Kako tiho je tu — a zunaj v svetu je zdaj prevelika vojska.«

»Pride tudi k nam, ne boj se,« odvrne Andre, »vse čaka in prisluškuje ...«

»In razodele se bodo misli mnogih src.«

»Zdaj smo še slavili Napoleonov rojstni dan.«

»Naj gre k vragu!«

»Ubil ga Bog!«

»Ne bilo mu spomina, ne kolena!«

Jeknile so kletve pod verando, ponavljalo jih je listje tiho šumljaje. Darinka se je zasolzila: »En človek — toliko gorja!«

»V Ljubljano prihaja baje kurir za kurirjem — razglasijo pa samo, kar je njim prav. Guverner je poslal svoja sinova v Trst.«

»Delajo, kot bi ne bila tudi za Ilirijo vojska pred durmi. Govorijo vedno o zvestobi Ilircev.«

»Pokaže se jim ...«

Pes je zalajal. — Znan bradat obraz se je pokazal na stezi, Bradašina!

»Bog z vami!«

»Bili zdravi, kume! Kake novice nam prinašate? Sedite! Grlo vam bo suho,«

Urno je prinesla Vida majoliko in bige. Bradašina jo pogleda smehljaje: »Devojka lepa — kako se je to razcvetela ... A da ve, kake novice prinašam, poljubila bi starca, dasi ima kuštravo brado,«

»Kakšne novice, Bog vas je dal? — Bo zopet kaka kazen, kako nabiranje, kak vojni davek?«

»Boljše, vse boljše!« — se je razkoračil Bradašina: »Poslušajte! — »Naš cesar je napovedal Napoleonu vojno; kmalu, lepa devojka, kmalu pride Marko, glej, da me ne pozabiš povabiti, znam plesati kakor medved«.«

»Vojska!« so dahnili vsi iz duše, ded se je nasmehnil: »Bo še dosti drugega plesa pred svatbenim dnem.« —

In bilo ga je. Mimo čakajočih oči in srca se je razvijal kratek boj za Ilirijo. Ustili in grozili so Francozi, kako da bodo odvrnili vsakega predrzneža, ki se bo upal prestopiti meje brez njih dovoljenja. Naštevali so število vojakov, ki obkolijo Avstrijo, raznašali so, da je dvor že pripravljen za beg, a da se ne boje trgovci na Dunaju Francozov, ker vedo, da so naredili ž njimi že dobre kupčije, kajti francoski vojak ima denar, avstrijski vojak ima pa samo papir, ki je vsak dan manj vreden, ki bo padel še pred koncem vojne tako nizko, kakor nekdaj assignati. Ilirci naj se ne vznemirjajo, vse to nima pravega pomena.

Toda dogodki so šli svoj tek kakor voda, ki se udere raz breg, in ljudska nevolja je bila kakor voda, ki izpodjeda na tihem prst in se vlije burno, ko dobi razmah.

Intendant civilne Hrvaške in policijski komisar Musič sta šla na pregled v Mrzlovodico. Pri Kamencu so jih napadli z motikami in noži oboroženi kmetje, ranili so komisarja, ki jim je vkljub temu ušel, intendanta so izročili zvezanega Avstrijcem.

Velik strah so prestali Francozi v Karlovcu, ko so slišali, da je prestopil oddelek Avstrijcev meje in se bliža mestu, napovedane posadke iz Italije ni bilo še. Hitro so poslali kurirja k guvernerju. Guverner jim je pisal, da naj poizvedo točno, kak oddelek je to, kako uniformo nosi, koliko mož šteje — da bo vedel, koliko pomoči naj pošlje.

Ali ni bilo več človeka, ki bi poizvedoval in odgovarjal guvernerju — uradniki so zbežali. Pozneje se je izvedelo, da je bilo prišlo v karlovško okolico dvesto Avstrijcev po živež, katerega so plačali s papirnatim denarjem.

Od vseh strani so prekoračili Avstrijci meje — marsikje so se jim pridružili kmetje. Kje je bila skrita prijateljica puška? — Kdo ve? — Našli so jo — kdor je ni imel, je zgrabil za kramp in koso — vse je dobro, kadar je napolnila jeza in želja srce.

Francozi so ustrelili vsakega kmeta, katerega so dobili oboroženega. Pa kljub njihovi moči in bahanju je prišel nadnje in nad njihove prijatelje tak strah, da so bežali o vsakem šumu iz svojih mest.

»Tako je ž njimi kakor s Turki,« je dejala baba Beda. »Ko so se jim iztekla leta, je prišel nadnje tak strah, da jih je pobil lahko vsak otrok, kakor smo videli in slišali od naših starih. Tako bodo pripovedovali zanamci, kako sta minula slava in strah prevzetnikov.«

Kako je živela Vida te dni? — Skoraj da je pozabila, da ne sme postajati Kastvanka nikdar brez dela. Vedno so bile na preži oči, srce je pričakovalo in pravilo: »Marko pride!«

Čisto, jasno jutro je žarelo nad Učko. Vido je zbudil očetov klic: »Vida! Jadrnice! Angleži!«

Ponosno so plule tri fregate mimo Preluke. Kaj ni pozdravljal nekdo na krovu? — Marko? ...

Oče in ded sta hitela v čolne, veslala sta v bližino Reke, ves dan nista prišla, zvečer sta prinesla zanimivo novico: Angleži so se bili izkrcali na Reki, župan ni posredoval, vojakov ni bilo, ker je bil šel general Garnier na poizvedovanje. Angleži so pravili, da se bližajo Avstrijci po kopnem, da so hudi boji pri Beljaku in da bo s pomočjo ljudstva Ilirija kmalu izpraznjena nepoklicanih gostov. — Francoskih uradnikov na Reki pa se je polastil tak strah kakor karlovških — večina njih je zbežala.

Zanimiva vest — toda zanimivejša je bila za Vido, da se nahaja med Angleži mlad kapitan, ki pozna mišljenje domačinov, ki kaže Angležem kraj, primeren za napade, ki pozdravlja svojo zvesto zaročenko. Kmalu se vrnejo fregate iz Dalmacije in tedaj pride Marko na obisk.

Tretji dan je prinesel oče vest iz Reke, da je odstavil guverner župana Scarpa in imenoval za župana Tercyja, karal je guverner tudi uradnike, da so bežali brez povoda, ker se je utaborilo pred Karlovcem dvesto mož.

In potem, o Vida! usidrale so se v Lovrani angleške fregate, na Veprinacu se je utaboril Nugent. Po cesti na Trst in Postojno so se vršile bitke, vsa Ilirija je bila bojno torišče, na katerem so se umikali, vračali in bežali Francozi.

Lazarič je hodil po Istri. Zvonovi so zvonili in klicali ljudstvo na upor. Razvnela se je uporna kri, podili in pobijali so Francoze, hrvaški vojaki so prestopili od Francozov k Lazariču — Francozi so se jokali, ker so se vdali neslavno kmečki vojski.

Nemir vojske je prihajal v tiho selo nad Preluko, kakor znan in pričakovan gost. Babica je mešala in kuhala, polno posla sta imeli Darinka in Kata, vedno so prihajali po cesti na Učko, so prihajali iz Reke, iz Primorja. In babica je dajala prijateljem in neprijateljem; ranjenim vojakom in kmetom.

Večkrat je prihitel v Preluko Marko. Ožgan od vetrov, v vojaški rdeči suknji, spremenjenega obraza in besede ni bil več Marko otroških let, pa je bil Marko, katerega edinega je ljubila, za katerim je zrla ponosno, kadar je odhajal.

Ni ga vprašala o materi, ni je omenil on.

Poroka bo takoj, ko se vrne stari red, je rekel. Ni ga vprašala, ako ima kaj vesti o svojem bratu. Bila je rana, katere se ni hotela dotakniti Vida — pravili pa so Kastvani, da se joče pogostoma Kastička, da gleda vedno za angleškim brodovjem in vzdihuje: »Marko, moj edinec!«

Grmenje boja, smrt tolikerim, Vida pa si je pripravljala svatbeno krilo, obšito s svilo in zlatimi nitmi, je pregledovala bale perila in oblek — vsega toliko, da zadostuje za življenje in ostane še po smrti; sramota za ženo, ki ne prinese toliko k hiši.

Brodovje Angležev je odjadralo, da pomaga Avstrijcem oblegati Koper. Ded je odprl skriti vhod v jamo in mignil vnukinji, da gre ž njim. Prižgal je baklo in svetil je ob stenah, smehljaje je vprašal vnukinjo:

»Vidiš kaj ?«

»Vidim bale bombaža, suknja in sefira.«

»Tvoje je, kar vidiš in ne vidiš. Glej, Vida!«

Segel je v jamico v steni in izvlekel je železno skrinjico: »Nesi jo babici, izroči ti jo na dan poroke.«

»Nakit,« se je domislila Vida in zasijale so ji oči. Vedela je, da hrani mati, kakor vsaka mati v Kastavščini, zlatnino za hčerko. Da je vzel ded skrinjico iz skrivališča, je znak, da se bliža poroka, da se ne boji več zalezovanja. —

Minuli so dolgi dnevi pričakovanja. Slovesno so zvonili zvonovi, so grmeli topovi — zdaj v znak miru. Slovesno je oznanil plovan raz prižnice: »Za poveličanje božje službe in za zveseliti vse ljudi po ilirskih, nekaj časa sem francoski oblasti oddanih, zdaj pa zopet vdobljenih deželah, smo za prav spoznali, vpeljati zopet cesarski estrajski kalender in cerkvena opravila, tako, kakor so jih obhajali v letu 1809.«

Stara vlada, stari zakoni! Razveselili so se jih kakor starega prijatelja. Pozabljene so bile nadloge prejšnjih let, pozabljeno, kar je storila in želela dobrega francoska uprava, le redko kdo je obžaloval odhod Francozov, le redko kdo je šel za njim, najbolj pusto je bilo onim, ki so se zamerili s prevelikim prijateljstvom do tujcev ostalim domačinom.

Od proslave dne, ki ji vrača ženina, ki ji je porok, da stopi hči zaničevane vedene v ponosni dom Kastičev, je šla Vida z očetom. Videla je prihajati Kastičko iz cerkve. Še nikdar ni govorila ž njo — sedaj pa je velelo srce in potreba, da nagovori in pozdravi mater svojega zaročenca, saj pripovedujejo zgovorne žene, da povprašuje večkrat po Vidi, večkrat in brez jeze.

Priklonila sta se z očetom, ko se je približala Markova mati v črnem velu, objokana. Pozdravila je Vida:

»Bog z vami, gospa Kastička! Ne žalujte — saj se vrne skoraj Marko.«

Sladek dekličin glas je vplival vidno dobrodejno na Markovo mater. Pogledala je Vido in že se je kazala senca smehljaja na njenem trdem obrazu — kar zagleda Vidovega očeta, se zmrači, stisne roki k sebi in reče prezirno: »Vrne se Marko ali se ne vrne zate! — Zaklela sem se in držala se bom zakletve: Nikdar ne bo hodila Katina hči po moji hiši. Kača — ti si kriva vse moje nesreče, da je bežal Marko, da je ubit moj mlajši sin ...«

»Čuvaj se greha, Cveta, ne žali tega, kar ljubi tvoj sin — lahko bo njemu izbirati med materjo in nevesto, a težko bo tebi gledati.«

Tako govoreč je objel oče trepečo Vido in jo peljal nagloma navzdol. Za njima je klicala Kastička: »Bomo videli!«

— obrnila se je Vida in rekla solzna: »Obdržite si svojega sina!« — ljudje, ki so hodili iz cerkve in postajali v pomenku po trgu, so spremljali z glasnimi opazkami ta prizor: »Prav ji je povedala Kastička.

— »To rugalo od Kastičke! Taka mila devojka.« — »Rožmarin Kastve.« — »Učini ji zopet baba Beda — po kolenih se bo plazila do nje.«

Vida je zavila in zaprla v skrinjo vse delo za prihodnost. — Mati jo je karala in tolažila: »Ne bodi! Mala nesreča te ne sme preplašiti, nikdar ne gre mladi nevesti vse gladko do ženinovega doma. Kastička ljubi sina in ne bo ga pustila, Marko ljubi Vido in ne bo je pustil.« —

Prišel je z radostnim srcem, z odprtimi rokami: »Vida, dušica! — Svobodno sem se vrnil na dom očetov, zdaj bova delala, da se vzdigne zopet hiša, ljubila bova mater, da se ne bo čutila ubožica sama.«

Sedela je pri statvah in se ni genila — ni mu hitela v objem. Začudil se je bolestno: »Kaj je s teboj, Vida?«

Pojasnila mu je njena mati, ki je pozdravila veselo zeta, in dostavila je Vida odločno in trdo: »Nočem, Marko, da bi ti bilo kdaj žal — ni sreče brez materinega blagoslova.«

Nič ni rekel. Divjal je iz hiše. Kata je objela hčer: »Le obleci se, nevestica, v pisano obleko, ne bo pustila Cveta sina.« — Marko je hitel domov. Nič mu ni bila mati rekla, da se je prerekala z njegovo zaročenko, dasi ji je povedal, ko je prišel, da se misli poročiti v kratkem. Mračen je stopil k materi: »Z Bogom, mati! Izgubili ste zadnjega sina. Vida pravi: jaz nočem brez blagoslova — vi pravite: zaklela sem se ... Pojdem, mati, v kraje, kjer ne tržejo matere sinov od dragih src, radi starih mrženj in vraž — pojdem, kjer ne ločijo ljudje, kar druži Bog. Morje bo moj dom, moja ljubezen.«

Hotel je iz hiše. Strašno je zajokala mati in planila za njim: »Marko, moj Marko, ne hodi! — Sama pojdem in naprosim dekle, sama pojdem in naredim mir! — Pojdi z menoj — ne pridi za menoj! Pa ne — počakaj — naj uravnam sama ...«

Uklonjena je šla po kamniti stezi, med brinjem in robidjem. Težka pot za ošabno srce! Plaho je stopila v Bedino hišo: »Mir in zdravje tej pošteni hiši!«

»Sprejmi vas Bog, gospa Cveta!« — se je glasil odgovor. Vida je skočila od statev in ni vedela, kaj bi — ponosno sta stali mati in babica ... A tam od vrha je zapel Marko: »Izprosila majka je devojko!« — objem ljubezni je izbrisal staro sovraštvo.

Vida je obrnila oči na skale, nad katerimi čuje in varuje Majka Trsatska, sklenila je roke in vzdihnila: »Hvala Ti, majko! Bila bi nam vedno čvrsta nada in naklon!«

Kakor kita cvetja so bili svatje, ki so jezdili iz Preluke navzgor. Iz Bedinega sela v staroslavno mesto. Na fortici sta se ustavila Marko in Vida. Ženin je iztegnil roko in pokazal na morje, na svetišče nad njim in rekel slovesno:

»Odbit je naval sovražne moči, svoji stojimo na svojih tleh. Kakor naši dedje, tako mi! Naše morje in naš breg! Čuvaj in varuj nas Mati Trsatska!«